Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Lani je na predlog Krajinskega parka Ljubljansko barje kmetijsko ministrstvo izdalo odločbo, s katero so lovci lahko nutrije lovili tudi na nelovnih območjih. Nutrija je namreč invazivna vrsta, ki dela škodo tako avtohtonim rastlinskim in živalskim vrstam in tudi kmetom, uredbo o odstranitvi nutrije je izdala tudi EU. Zgodba o odlovu nutrij je postala odmevna, ko so se odločbi za odlov uprla društva in aktivisti za zaščito živali, med njimi tudi premierjeva sopotnica. Kolega Peter Močnik se je o tem, zakaj se je projekt ustavil, pogovarjal s predsednikom Zveze lovskih družin Ljubljana, Ladom Bradačem.
Lani je na predlog Krajinskega parka Ljubljansko barje kmetijsko ministrstvo izdalo odločbo, s katero so lovci lahko nutrije lovili tudi na nelovnih območjih. Nutrija je namreč invazivna vrsta, ki dela škodo tako avtohtonim rastlinskim in živalskim vrstam in tudi kmetom, uredbo o odstranitvi nutrije je izdala tudi EU. Zgodba o odlovu nutrij je postala odmevna, ko so se odločbi za odlov uprla društva in aktivisti za zaščito živali, med njimi tudi premierjeva sopotnica. Kolega Peter Močnik se je o tem, zakaj se je projekt ustavil, pogovarjal s predsednikom Zveze lovskih družin Ljubljana, Ladom Bradačem.
Voditelji članic Evropske unije so se na sinoči končanem zasedanju v Bruslju zavzeli za precejšnjo okrepitev obrambne pripravljenosti Evrope do leta 2030 in pospešitev spodbujanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Druge teme: - Lovci opozarjajo, da predlog novele zakona o divjadi in lovstvu ne odpravlja osrednjega problema vse večjih škod po divjadi. - Ljubljanski pesniški maraton praznuje 10-letnico, na današnji svetovni dan poezije po državi tudi številni drugi dogodki - Na prvi tekmi za obstanek v ligi B nogometne Lige narodov Slovenci v gosteh s Slovaki igrali 0: 0
Voditelji članic Evropske unije so se na sinoči končanem zasedanju v Bruslju zavzeli za precejšnjo okrepitev obrambne pripravljenosti Evrope do leta 2030 in pospešitev spodbujanja konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Druge teme: - Lovci opozarjajo, da predlog novele zakona o divjadi in lovstvu ne odpravlja osrednjega problema vse večjih škod po divjadi. - Ljubljanski pesniški maraton praznuje 10-letnico, na današnji svetovni dan poezije po državi tudi številni drugi dogodki - Na prvi tekmi za obstanek v ligi B nogometne Lige narodov Slovenci v gosteh s Slovaki igrali 0: 0
PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.
PIše Miša Gams, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti. Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.” Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.” Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”. Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.
Danes je praznik pripadnikov letalskih sil Slovenske vojske, ki svoj dan praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov Vilka Peternelja in Franca Zupančiča 12. januarja leta 1919. Kot pripadnika ljubljanske letalske stotnije, ki je bila poleg mariborske vključena v enote generala Rudolfa Maistra, sta takrat poletela na izvidniški polet na Koroško in z mitraljezom obstreljevala avstrijske enote. Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v december leta 1918, ko sta bili ustanovljeni omenjeni letalski stotniji. Pri zgodovinskem opisu slovenskega letalstva pa skorajda ne moremo mimo prvega poleta Edvarda Rusjana z letalom Eda 1 leta 1909 in zato skupaj z bratom Josipom veljata za pionirja slovenskega letalstva. Ob Dnevu slovenskega vojaškega letalstva je bil gost v studiu Prvega programa avtor številnih člankov o vojaškem letalstvu Boris Knific. Z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.
Danes je praznik pripadnikov letalskih sil Slovenske vojske, ki svoj dan praznujejo v spomin na prvi bojni polet pilotov Vilka Peternelja in Franca Zupančiča 12. januarja leta 1919. Kot pripadnika ljubljanske letalske stotnije, ki je bila poleg mariborske vključena v enote generala Rudolfa Maistra, sta takrat poletela na izvidniški polet na Koroško in z mitraljezom obstreljevala avstrijske enote. Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v december leta 1918, ko sta bili ustanovljeni omenjeni letalski stotniji. Pri zgodovinskem opisu slovenskega letalstva pa skorajda ne moremo mimo prvega poleta Edvarda Rusjana z letalom Eda 1 leta 1909 in zato skupaj z bratom Josipom veljata za pionirja slovenskega letalstva. Ob Dnevu slovenskega vojaškega letalstva je bil gost v studiu Prvega programa avtor številnih člankov o vojaškem letalstvu Boris Knific. Z njim se je pogovarjal Rok Valenčič.
Še nekaj ur nas loči od prvega polfinala letošnjega 68-ega tekmovanja za Pesem Evrovizije. O raznovrstnih vidikih dogodka se je voditeljica Darja Groznik pogovarjala s kolegom Luko Bregarjem.
Še nekaj ur nas loči od prvega polfinala letošnjega 68-ega tekmovanja za Pesem Evrovizije. O raznovrstnih vidikih dogodka se je voditeljica Darja Groznik pogovarjala s kolegom Luko Bregarjem.
Avgust Demšar je občinsko priznanje prejel za trilogijo Vodnjaki. Dve tretjini celote sta vzorčno prevedeni v nemščino in angleščino, zadnji roman Estonia pa so pravkar predstavili na največjem evropskem sejmu za odkup pravic za snemanje serij. Prvi prevod je bil prevod romana Hotel Abbazia v arabščino, doslej pa sta v ukrajinščini izšla prevoda romanov Cerkev in Tajkun, Estonia bo izšla kmalu, založba pa se tudi pripravlja na preboj na ruski trg. Avtorji fiktivne književnosti, tudi Avgust Demšar, imajo vso pravico, prirediti resničnost ali pa vsaj ne biti zelo natančni. To pa lahko pri dlakocepskih bralcih ali t. i. bralcih-domačinih izzove različne odzive. Podrobneje v pogovoru s prejemnikom Glazerjeve listine, kot tudi o tem, kako po mestu lovi drobce avtentičnosti in o Mariboru kot kraju literarnega dogajanja.
Avgust Demšar je občinsko priznanje prejel za trilogijo Vodnjaki. Dve tretjini celote sta vzorčno prevedeni v nemščino in angleščino, zadnji roman Estonia pa so pravkar predstavili na največjem evropskem sejmu za odkup pravic za snemanje serij. Prvi prevod je bil prevod romana Hotel Abbazia v arabščino, doslej pa sta v ukrajinščini izšla prevoda romanov Cerkev in Tajkun, Estonia bo izšla kmalu, založba pa se tudi pripravlja na preboj na ruski trg. Avtorji fiktivne književnosti, tudi Avgust Demšar, imajo vso pravico, prirediti resničnost ali pa vsaj ne biti zelo natančni. To pa lahko pri dlakocepskih bralcih ali t. i. bralcih-domačinih izzove različne odzive. Podrobneje v pogovoru s prejemnikom Glazerjeve listine, kot tudi o tem, kako po mestu lovi drobce avtentičnosti in o Mariboru kot kraju literarnega dogajanja.
Od plebiscita o samostojni državni poti Slovenije nas loči 33 let. V praznični oddaji bomo odstrnili nekaj tančic s predzgodovine te odločitve in prisluhnili arhivskemu posnetku še vedno aktualnega razmišljanja enega ključnih akterjev političnega dogajanja tedanje dobe. Z razdalje današnjega časa pa bodo svoj pogled na dogajanje razkrili še zgodovinar, sociolog in naš rojak, sicer dolgoletni diplomat v službi sosednje Avstrije.
Od plebiscita o samostojni državni poti Slovenije nas loči 33 let. V praznični oddaji bomo odstrnili nekaj tančic s predzgodovine te odločitve in prisluhnili arhivskemu posnetku še vedno aktualnega razmišljanja enega ključnih akterjev političnega dogajanja tedanje dobe. Z razdalje današnjega časa pa bodo svoj pogled na dogajanje razkrili še zgodovinar, sociolog in naš rojak, sicer dolgoletni diplomat v službi sosednje Avstrije.
Rubriko tokrat namenjamo predstavitvi vsebine nove številke revije Glasna - letnik 53, številka 2. Publikacija Zveze Glasbene mladine Slovenije namreč tudi tokrat v branje ponuja zanimive teme številnih primorskih piscev, med katerimi izpostavljamo pogovor Aleksandre Pavlovič z violinistko in plesalko Mojco Gal, zapis Tise Mrhar o zborovskem prazniku v Mariboru in prispevek Larise Marjanović o jubilejnem letu Vladimirja Lovca. Vsebino revije predstavlja urednica Veronika Brvar.
Rubriko tokrat namenjamo predstavitvi vsebine nove številke revije Glasna - letnik 53, številka 2. Publikacija Zveze Glasbene mladine Slovenije namreč tudi tokrat v branje ponuja zanimive teme številnih primorskih piscev, med katerimi izpostavljamo pogovor Aleksandre Pavlovič z violinistko in plesalko Mojco Gal, zapis Tise Mrhar o zborovskem prazniku v Mariboru in prispevek Larise Marjanović o jubilejnem letu Vladimirja Lovca. Vsebino revije predstavlja urednica Veronika Brvar.
Pol leta nas loči od volitev (6.-9. maj 2024), ki bodo prinesle novo sestavo Evropskega parlamenta. Edina neposredno voljena evropska ustanova bo po novem imela 15 poslanskih sedežev več, kot jih ima zdaj, torej 720, Sloveniji pripada eno poslansko mesto več, volili bomo torej 9 poslank oziroma poslancev iz Slovenije. Kakšno kampanjo snuje Evropski parlament, o dosedanjih dosežkih in izzivih, ki čakajo Evropsko unijo v prihodnjem mandatu, o poznavanju delovanja Unije med vsakdanjimi ljudmi, nam je med obiskom v Sloveniji pojasnil glavni govorec in generalni direktor za komuniciranje Evropskega parlamenta Jaume Duch. Z njim se je pogovarjal Luka Robida.
Pol leta nas loči od volitev (6.-9. maj 2024), ki bodo prinesle novo sestavo Evropskega parlamenta. Edina neposredno voljena evropska ustanova bo po novem imela 15 poslanskih sedežev več, kot jih ima zdaj, torej 720, Sloveniji pripada eno poslansko mesto več, volili bomo torej 9 poslank oziroma poslancev iz Slovenije. Kakšno kampanjo snuje Evropski parlament, o dosedanjih dosežkih in izzivih, ki čakajo Evropsko unijo v prihodnjem mandatu, o poznavanju delovanja Unije med vsakdanjimi ljudmi, nam je med obiskom v Sloveniji pojasnil glavni govorec in generalni direktor za komuniciranje Evropskega parlamenta Jaume Duch. Z njim se je pogovarjal Luka Robida.
Tiskovna konferenca s predstavniki Lovske in Ribiške zveze Slovenije tradicionalno poteka med plovbo po Ljubljanici. Lovce sprašujemo, kakšne spremembe se obetajo pri upravljanju zavarovanih vrst prostoživečih živali in kakšne bodo novosti v zakonu o divjadi in lovstvu. Ribiči pa bodo spregovorili o izzivih zaradi podnebnih sprememb in onesnaženj ter vplivih gradbenih posegov v vodotoke. Že letos pričakujemo tudi novosti pri zakonu o divjadi in lovstvu. Kakšne spremembe se obetajo in koliko se pri implementaciji zakonov v razprave vključuje ljudi s prakse?
Tiskovna konferenca s predstavniki Lovske in Ribiške zveze Slovenije tradicionalno poteka med plovbo po Ljubljanici. Lovce sprašujemo, kakšne spremembe se obetajo pri upravljanju zavarovanih vrst prostoživečih živali in kakšne bodo novosti v zakonu o divjadi in lovstvu. Ribiči pa bodo spregovorili o izzivih zaradi podnebnih sprememb in onesnaženj ter vplivih gradbenih posegov v vodotoke. Že letos pričakujemo tudi novosti pri zakonu o divjadi in lovstvu. Kakšne spremembe se obetajo in koliko se pri implementaciji zakonov v razprave vključuje ljudi s prakse?
Slovenskega kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča po tretjem mestu v današnji etapi dirke po Španiji le še jutrišnji kronometer loči od četrte zmage na La Vuelti. Z zaostankom desetih sekund je danes zanesljivo ubranil prvo mesto v skupnem seštevku, pred prvim zasledovalcem ima dobri dve minuti prednosti. V oddaji tudi o tem: - Ukrajinski predsednik Zelenski nadaljuje srečanja z voditelji zavezniških držav za dodatno podporo Kijevu - Levica po imenovanju novega francoskega premierja po vsej državi organizirala proteste - Hrvaška bo še pol leta subvencionirala cene elektrike in plina
Slovenskega kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča po tretjem mestu v današnji etapi dirke po Španiji le še jutrišnji kronometer loči od četrte zmage na La Vuelti. Z zaostankom desetih sekund je danes zanesljivo ubranil prvo mesto v skupnem seštevku, pred prvim zasledovalcem ima dobri dve minuti prednosti. V oddaji tudi o tem: - Ukrajinski predsednik Zelenski nadaljuje srečanja z voditelji zavezniških držav za dodatno podporo Kijevu - Levica po imenovanju novega francoskega premierja po vsej državi organizirala proteste - Hrvaška bo še pol leta subvencionirala cene elektrike in plina
Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?
Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?
V Monacu se za svojo zadnjo vožnjo na letošnji dirki po Franciji pravkar ogreva Tadej Pogačar. Do končne zmage, njegove 3.-je najprestižnejše kolesarske lovorike, ga loči le še 33 kilometrov. Druge teme: - Hutijevci sprožili povračilne ukrepe, Izrael prestregel rakete iz Jemna - Italija počasi izgublja boj z množičnim turizmom - Tim Gajser slavil zmago na dirki v Češkem Loketu
V Monacu se za svojo zadnjo vožnjo na letošnji dirki po Franciji pravkar ogreva Tadej Pogačar. Do končne zmage, njegove 3.-je najprestižnejše kolesarske lovorike, ga loči le še 33 kilometrov. Druge teme: - Hutijevci sprožili povračilne ukrepe, Izrael prestregel rakete iz Jemna - Italija počasi izgublja boj z množičnim turizmom - Tim Gajser slavil zmago na dirki v Češkem Loketu
Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«
Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«
Danes se začenja evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga gosti Nemčija. Branilka naslova je Italija. Slovenija bo na prvenstvu stare celine znova nastopila po 24-ih letih; prva nasprotnica bo v nedeljo Danska. Gostiteljica pa se bo za začetek drevi v Münchnu pomerila s Škotsko. V oddaji tudi o tem: - Dogovor skupine G7 o zagotovitvi 50-ih milijard dolarjev ruskega premoženja za Ukrajino je prvi mož Kremlja označil za krajo. - Zveza Nato pred morebitno Trumpovo zmago na ameriških predsedniških volitvah prenaša usklajevanje dobave orožja Ukrajini z Združenih držav na zavezništvo. - Moča je prepolovila pridelek špargljev, otežila obiranje breskev, slaba je sezona češenj, zasnove bučk gnijejo.
Danes se začenja evropsko prvenstvo v nogometu, ki ga gosti Nemčija. Branilka naslova je Italija. Slovenija bo na prvenstvu stare celine znova nastopila po 24-ih letih; prva nasprotnica bo v nedeljo Danska. Gostiteljica pa se bo za začetek drevi v Münchnu pomerila s Škotsko. V oddaji tudi o tem: - Dogovor skupine G7 o zagotovitvi 50-ih milijard dolarjev ruskega premoženja za Ukrajino je prvi mož Kremlja označil za krajo. - Zveza Nato pred morebitno Trumpovo zmago na ameriških predsedniških volitvah prenaša usklajevanje dobave orožja Ukrajini z Združenih držav na zavezništvo. - Moča je prepolovila pridelek špargljev, otežila obiranje breskev, slaba je sezona češenj, zasnove bučk gnijejo.
Odbojkarji ACH Volleyja so v 2. kolu lige prvakov gostili poljsko ekipo Projekt iz Varšave. Ob analizi tekme proti favoriziranemu moštvu skupine A minute namenimo še sklepnemu delu priprav ženske rokometne reprezentance, ki jo manj kot teden dni loči od začetka evropskega prvenstva, in turnirju najboljše šestnajsterice naminiznoteniških igralcev v Fukuoki. Nastope med elito je zelo dobro začel Darko Jorgić, edini slovenski predstavnik na Japonskem.
Odbojkarji ACH Volleyja so v 2. kolu lige prvakov gostili poljsko ekipo Projekt iz Varšave. Ob analizi tekme proti favoriziranemu moštvu skupine A minute namenimo še sklepnemu delu priprav ženske rokometne reprezentance, ki jo manj kot teden dni loči od začetka evropskega prvenstva, in turnirju najboljše šestnajsterice naminiznoteniških igralcev v Fukuoki. Nastope med elito je zelo dobro začel Darko Jorgić, edini slovenski predstavnik na Japonskem.
Projektna ekipa LIFE Lynx je objavila drugo poročilo o spremljanju doselitev risov v Sloveniji in na Hrvaškem. S pomočjo različnih metod spremljanja stanja so ugotovili, da je bilo v sezoni 2020/2021 na območju slovenskih Dinaridov prisotnih vsaj 24 odraslih risov, kar je malenkost več kot v preteklem obdobju. Dodatnih pet risov ima svoje teritorije na območju Alp v Sloveniji, kamor so jih doselili aprila lansko leto. Izvedena je bila tudi javnomnenjska raziskava, ki kaže, da ima slovenska javnost pozitivno stališče do risa. Doselitvi in ohranitvi risov v naših gozdovih so naklonjeni zlasti lovci in splošna javnost. Rok Černe, vodja projekta LIFE Lynx z Zavoda za gozdove Slovenije je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je verjetnost, da sprehajalec sreča risa v naravi, skoraj nična.
Projektna ekipa LIFE Lynx je objavila drugo poročilo o spremljanju doselitev risov v Sloveniji in na Hrvaškem. S pomočjo različnih metod spremljanja stanja so ugotovili, da je bilo v sezoni 2020/2021 na območju slovenskih Dinaridov prisotnih vsaj 24 odraslih risov, kar je malenkost več kot v preteklem obdobju. Dodatnih pet risov ima svoje teritorije na območju Alp v Sloveniji, kamor so jih doselili aprila lansko leto. Izvedena je bila tudi javnomnenjska raziskava, ki kaže, da ima slovenska javnost pozitivno stališče do risa. Doselitvi in ohranitvi risov v naših gozdovih so naklonjeni zlasti lovci in splošna javnost. Rok Černe, vodja projekta LIFE Lynx z Zavoda za gozdove Slovenije je v pogovoru z Markom Rozmanom poudaril, da je verjetnost, da sprehajalec sreča risa v naravi, skoraj nična.
Ob nedavnem dogodku napada medveda na lovca nas zanima, kako ravnati ob naključnem srečanju z medvedom.
Ob nedavnem dogodku napada medveda na lovca nas zanima, kako ravnati ob naključnem srečanju z medvedom.
Le še nekaj minut loči slovensko kolesarstvo od novega zmagoslavja na dirki po Italiji. V Rimu se namreč končuje zadnja etapa letošnjega Gira, na kateri je prepričljivo najboljši kolesar dirke Tadej Pogačar pustil globok pečat. Tudi med navijači, ki so ga opisali kot prijetnega in "fajn". Druge teme: - V Bruslju pogovori o pomoči palestinskim oblastem po koncu vojne v Gazi - Združene države potrdile udeležbo na mirovnem vrhu o Ukrajini v Švici - Dediščino prve svetovne vojne bi združili v evropski Poti miru
Le še nekaj minut loči slovensko kolesarstvo od novega zmagoslavja na dirki po Italiji. V Rimu se namreč končuje zadnja etapa letošnjega Gira, na kateri je prepričljivo najboljši kolesar dirke Tadej Pogačar pustil globok pečat. Tudi med navijači, ki so ga opisali kot prijetnega in "fajn". Druge teme: - V Bruslju pogovori o pomoči palestinskim oblastem po koncu vojne v Gazi - Združene države potrdile udeležbo na mirovnem vrhu o Ukrajini v Švici - Dediščino prve svetovne vojne bi združili v evropski Poti miru
Le še nekaj ur nas loči do začetka težko pričakovanega nogometnega dogodka leta na stari celini. 17-o evropsko prvenstvo bosta drevi v Münchnu odprli reprezentanci Nemčije in Škotske. Na prvenstvu bo prvič po 24-ih letih nastopila tudi Slovenija. Naša izbrana vrsta bo prvo tekmo odigrala v nedeljo, ko se bo v Stuttgartu pomerila proti Danski. To bo prva tekma te generacije na velikem tekmovanju. Druge teme: - Vojna v Gazi in migracije na dnevnem redu drugega dne vrha skupine G7. - Bosta Romunija in Bolgarija kmalu polnopravni članici schengena? - Novi onesnaževalci pitne vode v ospredju dogajanja na Bledu.
Le še nekaj ur nas loči do začetka težko pričakovanega nogometnega dogodka leta na stari celini. 17-o evropsko prvenstvo bosta drevi v Münchnu odprli reprezentanci Nemčije in Škotske. Na prvenstvu bo prvič po 24-ih letih nastopila tudi Slovenija. Naša izbrana vrsta bo prvo tekmo odigrala v nedeljo, ko se bo v Stuttgartu pomerila proti Danski. To bo prva tekma te generacije na velikem tekmovanju. Druge teme: - Vojna v Gazi in migracije na dnevnem redu drugega dne vrha skupine G7. - Bosta Romunija in Bolgarija kmalu polnopravni članici schengena? - Novi onesnaževalci pitne vode v ospredju dogajanja na Bledu.
Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.
Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.
Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.
Danes, ko so na spletu na razpolago skorajda vsi podatki, se nemalokrat zgodi, da si v bolezenskem stanju bolnik, ob vseh dostopnih podatkih, kar sam oblikuje diagnozo. Potem pa pride k zdravniku in mu že razlaga, kaj je z njim. Kaj ob taki internetni anamnezi misli in doživlja zdravnik, ki ima za sabo študij na medicinski fakulteti, specializacijo in precej delovnih izkušenj in modrosti, je pa drugo vprašanje. Ne nazadnje gre marsikomu verjetno na živce, če mu pametuje nekdo, ki ni iz njegove stroke. Zamislimo si situacijo iz evangelija za današnjo nedeljo, v kateri so se znašli Simon Peter, ribič iz Kafarnauma ob Galilejskem jezeru, in njegova ribiška družabnika, Zebedejeva sinova Jakob in Janez. Fantje so vso noč lovili ribe, a niso nič ujeli. Na obali razočarani izpirajo ribiške mreže. In vtem se pojavi neki pridigar, ki najprej stopi v čoln in iz njega začne učiti ljudi. Potem pa se obrne k Simonu Petru in mu reče: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Si predstavljate, kako se je moralo zabliskati v glavi tega galilejskega ribiča! Vsak ribič ve, da se ribe lovi ponoči. Zdaj pa ti pride neki pridigarski tišler iz Nazareta in pametuje profesionalcem, naj gredo lovit sredi belega dneva! Kar pa je v tej točki izjemnega pomena, je to, da se sicer kolerično eksplozivni Simon Peter ne razburi, ampak s ponižnostjo sprejme Učiteljevo povabilo. Sledi izjemen čudežni ulov rib, temu pa odziv Simona Petra, ko reče Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nadnaravni, čudežni dogodek ga tako pretrese, da se zave neizmerne veličine človeka, ki stoji pred njim, ob tem pa svoje lastne grešnosti in nevrednosti, zato pa mu je jasno, da nikakor ne spada v njegovo družbo. Toda Jezus, ki ne išče popolnih, brezhibnih in izklesanih ljudi, mu reče: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« Hoditi z Jezusom, biti njegov, biti v Njegovi bližini in navzočnosti vsekakor človeka lahko navdaja tudi s strahom in sramom. Zato reakcija Simona Petra ne preseneča: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Seveda je bistveno pri tem, da se zavedamo, da niso naši talenti, usposobljenost, moralna brezhibnost ali značajska prikupnost tisto, zaradi česar bi nas Gospod povabil, naj hodimo za Njim. Nasprotno: ne glede na naše danosti, nepopolnosti ali grešnost nas vabi, naj mu sledimo. Pri tem pa bo lahko uporabil tudi to, kar je položeno v nas, in nadgradil, saj Jezus tudi Simonu Petru ne spremeni njegovega osnovnega poklica – da je namreč ribič, ampak ga nadgradi: »Odslej boš ljudi lovil.« Ne gre torej za našo popolnost ali usposobljenost, ampak za pripravljenost hoditi za Jezusom in se učiti, kako biti vse bolj Njegov.
Letošnji načrt Ministrstva za naravne vire in prostor dovoljuje odvzem 230 rjavih medvedov iz populacije, ki naj bi štela približno 1100 primerkov. Zanimivo je, da v nekaterih zapisih iz preteklosti lahko najdemo podatek, da je idealno število medvedov celo 450, trenutna ciljna številka pa znaša 350 primerkov več, torej 800. Prvi se na obisk odpravlja samo nekaj kilometrov stran od Ljubljane, v Škofljico, kjer je življenje z medvedi v neposredni bližini nekaj povsem drugega od stereotipnih predstav o dobrodušnih kosmatincih, ki se človeku izogibajo in ne povzročajo nobene večje škode. S članoma Lovske družine Škofljica Mitjo Špindlerjem in Borutom Bitencem se bomo pogovarjali tudi o tem, ali drži, da mora lovec pred odstrelom oceniti, ali gre za pravega medveda ali ne.
Letošnji načrt Ministrstva za naravne vire in prostor dovoljuje odvzem 230 rjavih medvedov iz populacije, ki naj bi štela približno 1100 primerkov. Zanimivo je, da v nekaterih zapisih iz preteklosti lahko najdemo podatek, da je idealno število medvedov celo 450, trenutna ciljna številka pa znaša 350 primerkov več, torej 800. Prvi se na obisk odpravlja samo nekaj kilometrov stran od Ljubljane, v Škofljico, kjer je življenje z medvedi v neposredni bližini nekaj povsem drugega od stereotipnih predstav o dobrodušnih kosmatincih, ki se človeku izogibajo in ne povzročajo nobene večje škode. S članoma Lovske družine Škofljica Mitjo Špindlerjem in Borutom Bitencem se bomo pogovarjali tudi o tem, ali drži, da mora lovec pred odstrelom oceniti, ali gre za pravega medveda ali ne.
Pol leta od terorističnega napada Hamasa na Izrael, ki je bil povod za izraelsko krvavo ofenzivo v Gazi, se izraelska vojska umika iz južnega dela enklave. Predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu je medtem jasen, da premirja ne bo, dokler se ne vrnejo vsi talci. Ob tem je zatrdil, da jih do zmage loči le še en korak. Po mnogih mestih po svetu so potekali protesti za končanje vojne, več sto ljudi se je zbralo tudi v Ljubljani. Druge teme: - Napete razmere na ukrajinsko-ruski fronti, Rusija trdi, da je Ukrajina napadla nuklearko Zaporožje - Ob zamiku izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi izvajalce skrbi tudi pomanjkanje kadra - Nedavni kibernetski napadi zahtevajo okrepitev zaščite in preventive na tem področju
Pol leta od terorističnega napada Hamasa na Izrael, ki je bil povod za izraelsko krvavo ofenzivo v Gazi, se izraelska vojska umika iz južnega dela enklave. Predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu je medtem jasen, da premirja ne bo, dokler se ne vrnejo vsi talci. Ob tem je zatrdil, da jih do zmage loči le še en korak. Po mnogih mestih po svetu so potekali protesti za končanje vojne, več sto ljudi se je zbralo tudi v Ljubljani. Druge teme: - Napete razmere na ukrajinsko-ruski fronti, Rusija trdi, da je Ukrajina napadla nuklearko Zaporožje - Ob zamiku izvajanja zakona o dolgotrajni oskrbi izvajalce skrbi tudi pomanjkanje kadra - Nedavni kibernetski napadi zahtevajo okrepitev zaščite in preventive na tem področju
Ob mednarodnem dnevu gluhih in naglušnih smo se pogovarjali s pisateljico Aksinjo Kermauner, ki je pred kratkih izdala knjigo Neslišni zvoki dleta o gluhem kiparju Ivanu Štreklju, s katero njegovo življenje in delo predstavlja osebam s slušnimi težavami. Knjiga je posebna po tem, da vsebuje tudi naslikane kretnje znakovnega jezika, s čimer želijo avtorji prispevati k boljši znakovni pismenosti ljudi z gluhoto. Slovenski znakovni jezik namreč obsega približno 25 000 kretenj, kar je besedni zaklad otroka v osnovni šoli, treba ga je še bogatiti in širiti. Ob mednarodnem dnevu pa s sogovornico postavimo tudi ogledalo odnosu širše družbe do gluhih in pometemo z nekaj stereotipi o gluhih, med drugim tudi s tem, da je poimenovanje 'gluhonemi' žaljivo.
Ob mednarodnem dnevu gluhih in naglušnih smo se pogovarjali s pisateljico Aksinjo Kermauner, ki je pred kratkih izdala knjigo Neslišni zvoki dleta o gluhem kiparju Ivanu Štreklju, s katero njegovo življenje in delo predstavlja osebam s slušnimi težavami. Knjiga je posebna po tem, da vsebuje tudi naslikane kretnje znakovnega jezika, s čimer želijo avtorji prispevati k boljši znakovni pismenosti ljudi z gluhoto. Slovenski znakovni jezik namreč obsega približno 25 000 kretenj, kar je besedni zaklad otroka v osnovni šoli, treba ga je še bogatiti in širiti. Ob mednarodnem dnevu pa s sogovornico postavimo tudi ogledalo odnosu širše družbe do gluhih in pometemo z nekaj stereotipi o gluhih, med drugim tudi s tem, da je poimenovanje 'gluhonemi' žaljivo.
Pred pol ure naj bi se pred obalo Marseilla začel prvi današnji finalni plov, s katerim bi prireditelji skušali dokončati olimpijsko tekmovanje v formuli kite, a so ga prestavili. Kdaj bodo izvedli drugo finalno regato, še ni povsem jasno. V skupnem seštevku še vedno najbolje kaže Koprčanu Toniju Vodišku. Od zlata ga loči le ena zmaga v finalu. V oddaji tudi o tem: - V naseljih Močila in Gorenje polje po dveh tednih uporaba pitne vode še vedno prepovedana. - Z razvojem metod strojnega učenja in umetne inteligence do večje kakovosti raziskovalnih in zdravstvenih storitev. - Ameriški študent nabiral izkušnje v šempetrski bolnišnici - Festival Radovljica letos v ospredje postavlja glasbeno dediščino koprskih arhivov.
Pred pol ure naj bi se pred obalo Marseilla začel prvi današnji finalni plov, s katerim bi prireditelji skušali dokončati olimpijsko tekmovanje v formuli kite, a so ga prestavili. Kdaj bodo izvedli drugo finalno regato, še ni povsem jasno. V skupnem seštevku še vedno najbolje kaže Koprčanu Toniju Vodišku. Od zlata ga loči le ena zmaga v finalu. V oddaji tudi o tem: - V naseljih Močila in Gorenje polje po dveh tednih uporaba pitne vode še vedno prepovedana. - Z razvojem metod strojnega učenja in umetne inteligence do večje kakovosti raziskovalnih in zdravstvenih storitev. - Ameriški študent nabiral izkušnje v šempetrski bolnišnici - Festival Radovljica letos v ospredje postavlja glasbeno dediščino koprskih arhivov.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Vpadljivo zeleno obarvano naslovnico zbirke pesnika, dramatika, prevajalca in kritika Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo krasi polovična fotografija črne mačke, ki se tako ali drugače sprehaja skozi vso knjigo, Njen najudarnejši citat nemara lahko preberemo na zadnji platnici: “pri šestinpetdesetih / letih je nemara že čas / za kaj več kot nekaj besed / na papirju, morda vsaj za / majhno kartonsko škatlo / paradoks v obliki mačjega / telesa, prgišče sanj”. Mačko lahko razumemo kot pesnikovo ljubljenko in hkrati kot metaforo za preprosto in spontano življenjsko filozofijo o tem, da včasih besede nastopijo pred mislijo kot neke vrste stopinje iracionalnega, kateremu bi um moral slediti, če bi želel kdaj preseči omejujočo dihotomijo zahodnjaške miselnosti. Prav zato so “žalostinke” v zbirki zastavljene kot asociativen monolog, samorefleksija – in ne kot dialog – s književniki, slikarji, filozofi in psihologi, kot so Pirjevec, Jong, Rimbaud, Freud, Fromm, Bataille, Ginsberg, Pound, Peterson, Bauman, Žižek, Platon, Gramsci, Grimm, Carroll, Chomsky in še bi lahko naštevali. Semolič tudi sam priznava, da je za pesnika najtežje opravilo preseči svoj lastni solipsizem in stopiti v dialog z Drugim, saj v pesmi Slišal sem, da je moja poezija nema na koncu zapiše: “Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)”. Pesem z naslovom Pero bi lahko razumeli kot pesem o ptičjem peresu, ki v sebi hrani spomin na letenje in kožo, h kateri je bilo pripeto. A pero je lahko tudi Pero, Peter, ki prav tako išče svobodo in tudi njen osnovni pogoj – disciplino, ki je v določeni meri vendarle potrebna za pisanje pesmi: “Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.” Tudi v pesmi z naslovom Dva se protagonist razdeli na Petra Semoliča, ki misli na Prometeja, in Petra Semoliča, ki “poskuša izračunati razmerje med sveže zapadlim snegom in starostjo sprevodnika na nočnem vlaku”. Ko Prometej zapre oči, oba Semoliča zapreta računalnik in pustita, da se svet zamaje kot “beseda, ko vanjo trči rima”. Fascinacija s peresom, ki se v krožnem vrtenju vsakič znova znajde na istem mestu, se prelevi v fascinacijo z obliko planeta, na katerem se živa bitja – hočeš nočeš – slej ko prej znajdejo na istem mestu, na mestu svojega izhodišča – razmisleka o samem sebi in na točki, kjer se spočetje in smrt zlijeta. V pesmi Sever zapiše naslednjo misel: “… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …” Žalostinke v pesniški zbirki Petra Semoliča ob vsakem branju postajajo polne upanja ob uzretju sveta kot fenomenološkega procesa, ki evolvira skozi navidezni kaos neizogibnega samoizničenja in nesmisla. Poleg raziskovanja mentalnega sveta in razmišljanja o svojih psihičnih mejah se pesnik nenehno zaveda, da je tudi njegovo telo minljivo, zavezano staranju in umiranju. Zbujanje sredi noči zaradi neznosnih bolečin, pri katerih noben analgetik ne pomaga, poraja domiselne halucinacije in vizije – v pesmi Bolečina npr. že v uvodu zapiše: “Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …” V fantazijah ugotavlja, da ni več sam in da se do zavesti vse bolj prebijajo otroški spomini (Zadnja fantazija), spomini na razpočeno srce (Stopnjevanje, Srčne zadeve) in nevrotično-psihotične zlome preživelih stoletij. V pesmi z naslovom Grimm, de Saussure in potem še Chomsky se na strukturalistično-postmodernističen način pozabava z razpadajočimi in na novo vzpostavljenimi sintagmami, kot je bilo značilno za dekonstruktivističen proces filozofov in umetnikov ob koncu prejšnjega stoletja: “Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori”. Težko bi v pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo našli pesem, v kateri svojega odtisa ne pusti že v uvodu omenjena mačka. Skozi svojih devet življenj se nonšalantno sprehodi po devetih krogih pekla, ki “hoče neskončnost, ujeto v krožnici / ali v majhnem prostoru med ničlo in enko” (Učiteljca), ki s koraki riše po prostoru pomenljive vektorje in fraktale ter se zlekne v obliki Fibonaccijevega zaporedja (Neskončnosti). Tudi za Semoliča bi lahko rekli, da je utrjen in zverziran pesniški mačkon, ki kroži okrog eksistencialnih vprašanj kot mačka okrog vrele kaše, spretno žonglira z metaforami in metonimijami, se izogiba končnim ločilom in determinističnim zaključkom. Ko vleče vzporednice na različnih področjih umetnosti in filozofije, se podaja v neskončna brezna ekstaze, tesnobe in bolečine. V pesmi Rapsodija še zapiše: “Tesnoba vztraja, nespremenjena / kot gorsko jezero za čas človeškega / življenja, previs zastira sinjino …” Upamo, da se bomo bralci lahko kmalu spet podali za pesnikom po stopinjah jezer, previsov in globeli, ne da bi omahnili v lastno brezno ob-upa.
Teš od uvoza premoga trenutno loči še en korak, sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Agencija za okolje je namreč sporočila, da za načrtovan uvoz premoga okoljevarstvenega soglasja ne potrebujejo. V elektrarni sicer zagotavljajo, da v letnih in srednjeročnih poslovnih načrtih uvoza še ne načrtujejo, saj da njihova strategija delovanja temelji na izrabi domačega premoga. A kot lahko že dolgo slišimo iz energetskih krogov, je bilo mešanje premoga s tujim načrtovano od začetka. Da je bila javnost glede zalog lignita zavedena, je ugotovila tudi državnozborska komisija za Teš iz prejšnjega sklica.
Teš od uvoza premoga trenutno loči še en korak, sprememba okoljevarstvenega dovoljenja. Agencija za okolje je namreč sporočila, da za načrtovan uvoz premoga okoljevarstvenega soglasja ne potrebujejo. V elektrarni sicer zagotavljajo, da v letnih in srednjeročnih poslovnih načrtih uvoza še ne načrtujejo, saj da njihova strategija delovanja temelji na izrabi domačega premoga. A kot lahko že dolgo slišimo iz energetskih krogov, je bilo mešanje premoga s tujim načrtovano od začetka. Da je bila javnost glede zalog lignita zavedena, je ugotovila tudi državnozborska komisija za Teš iz prejšnjega sklica.
Slovenija lahko danes pride do druge medalje na olimpijskih igrah v Parizu. Koprčana Tonija Vodiška od zlata loči le ena zmaga v finalu. Premierni nastop jadralcev s padalom na tej veliki mednarodni športni prireditvi bi se moral končati že včeraj. Prvi današnji finalni plov pred obalo Marseilla je predviden malo po 12. uri. Nova Gorica pa je zgodovinsko povezana s francoskim mestom Saint-Denis. Ob dnevu slovenske kulture v Slovenski hiši v Parizu sta podpisali sporazum o sodelovanju na področju kulture, turizma in šolstva. V oddaji tudi o tem: - Kandidat za evropskega komisarja Tomaž Vesel pričakuje, da domači evropski poslanci ne bodo zapletali nadaljnjih postopkov imenovanja. - Ekipi Svetovne zdravstvene organizacije uspelo doseči bolnišnico Al Šifa na severu Gaze. - V predelu Trsta so nekaterim lokalom prepovedali obratovanje v nočnih urah. - Rokometna reprezentanca se bo v drevišnjem polfinalu pomerila z Dansko. V finalu mnogoboja v ritmični gimnastiki bo nastopila Jekaterina Vedenejeva.
Slovenija lahko danes pride do druge medalje na olimpijskih igrah v Parizu. Koprčana Tonija Vodiška od zlata loči le ena zmaga v finalu. Premierni nastop jadralcev s padalom na tej veliki mednarodni športni prireditvi bi se moral končati že včeraj. Prvi današnji finalni plov pred obalo Marseilla je predviden malo po 12. uri. Nova Gorica pa je zgodovinsko povezana s francoskim mestom Saint-Denis. Ob dnevu slovenske kulture v Slovenski hiši v Parizu sta podpisali sporazum o sodelovanju na področju kulture, turizma in šolstva. V oddaji tudi o tem: - Kandidat za evropskega komisarja Tomaž Vesel pričakuje, da domači evropski poslanci ne bodo zapletali nadaljnjih postopkov imenovanja. - Ekipi Svetovne zdravstvene organizacije uspelo doseči bolnišnico Al Šifa na severu Gaze. - V predelu Trsta so nekaterim lokalom prepovedali obratovanje v nočnih urah. - Rokometna reprezentanca se bo v drevišnjem polfinalu pomerila z Dansko. V finalu mnogoboja v ritmični gimnastiki bo nastopila Jekaterina Vedenejeva.
V osredju povolilnega političnega dogajanja v Sloveniji je težavno sestavljanje vladajoče koalicije, predvsem, ker je večina strank, ki so prestopile parlamentarni prag, zavrnila možnost kakršnega koli sodelovanja s stranko SDS Janeza Janše. Ta pa je zmagovalka volitev. Če pogledamo po Evropi, naša država v tem pogledu ni kakšna posebnost, takšnih strank je kar nekaj – denimo Narodna fronta Marine Le Pen v Franciji, Severna Liga v Italiji, Stranka za svobodo Geerta Wildersa na Nizozemskem, Zakon in pravičnost z Jaroslavom Kačinskim na Poljskem, v Avstriji Svobodnjake Sebastiana Kurza, v Nemčiji AFD in ne nazadnje tudi Die Linke. Sandra Brankovič je poklicala doc. dr. Marka Lovca, s Centra za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pogovor sta začela z vprašanjem, da je bilo takšnih, prej omenjenih strank nekoč precej manj, predvsem pa so bile na političnem obrobju. Zakaj in kako se je to spremenilo?
V osredju povolilnega političnega dogajanja v Sloveniji je težavno sestavljanje vladajoče koalicije, predvsem, ker je večina strank, ki so prestopile parlamentarni prag, zavrnila možnost kakršnega koli sodelovanja s stranko SDS Janeza Janše. Ta pa je zmagovalka volitev. Če pogledamo po Evropi, naša država v tem pogledu ni kakšna posebnost, takšnih strank je kar nekaj – denimo Narodna fronta Marine Le Pen v Franciji, Severna Liga v Italiji, Stranka za svobodo Geerta Wildersa na Nizozemskem, Zakon in pravičnost z Jaroslavom Kačinskim na Poljskem, v Avstriji Svobodnjake Sebastiana Kurza, v Nemčiji AFD in ne nazadnje tudi Die Linke. Sandra Brankovič je poklicala doc. dr. Marka Lovca, s Centra za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, pogovor sta začela z vprašanjem, da je bilo takšnih, prej omenjenih strank nekoč precej manj, predvsem pa so bile na političnem obrobju. Zakaj in kako se je to spremenilo?
Z objavo letošnjega nagrajenca za medicino so se začele razglasitve dobitnikov Nobelovih nagrad. Nobelovo nagrado za medicino letos prejme švedski genetik Svante Pääbo za odkritja, povezana z genomi človečnjakov in človeške evolucije. Kot so v Stockholmu med drugim navedli v obrazložitvi, s temi odkritji bolje razumemo, kaj imamo skupnega z neandertalci in kaj nas loči od njih. Druge teme: - Gregor Bezenšek odstopil od kandidature za predsednika republike - Za približno 65 tisoč študentk in študentov se danes začenja novo študijsko leto - Po splošnih volitvah v Bosni in Hercegovini še štejejo glasove, kaže na presenečenje
Z objavo letošnjega nagrajenca za medicino so se začele razglasitve dobitnikov Nobelovih nagrad. Nobelovo nagrado za medicino letos prejme švedski genetik Svante Pääbo za odkritja, povezana z genomi človečnjakov in človeške evolucije. Kot so v Stockholmu med drugim navedli v obrazložitvi, s temi odkritji bolje razumemo, kaj imamo skupnega z neandertalci in kaj nas loči od njih. Druge teme: - Gregor Bezenšek odstopil od kandidature za predsednika republike - Za približno 65 tisoč študentk in študentov se danes začenja novo študijsko leto - Po splošnih volitvah v Bosni in Hercegovini še štejejo glasove, kaže na presenečenje
Ilka Štuhec je sanjsko končala sezono vrnitve in zmagala na zadnjem smuku sezone v Andori. S tem je potrdila končno drugo mesto v smukaškem seštevku. Druge teme: - Revizija v ljubljanskem UKC pokazala - v dobaviteljskih podjetjih tudi zaposleni iz kliničnega centra. - Bo trčenje ruskega lovca z ameriškim dronom nad Črnim morjem vodilo v še nevarnejše zaostrovanje med velesilama? - Na Dunaju največja retrospektiva slovenskega filma v Avstriji doslej
Ilka Štuhec je sanjsko končala sezono vrnitve in zmagala na zadnjem smuku sezone v Andori. S tem je potrdila končno drugo mesto v smukaškem seštevku. Druge teme: - Revizija v ljubljanskem UKC pokazala - v dobaviteljskih podjetjih tudi zaposleni iz kliničnega centra. - Bo trčenje ruskega lovca z ameriškim dronom nad Črnim morjem vodilo v še nevarnejše zaostrovanje med velesilama? - Na Dunaju največja retrospektiva slovenskega filma v Avstriji doslej
Kako izbrati prave ljudi za prave položaje? Ustanoviteljica BOC inštituta Simona Špilak razkriva, kako delujejo "lovci na glave" in katere veščine so pri vodenju najbolj zaželene. V pogovoru s strokovnim sodelavcem oddaje profesorjem z Ekonomske fakultete Mihom Škerlavajem in Anjo Hlača Ferjančič tudi o aktualni temi: t. i. tihih odpovedih.
Kako izbrati prave ljudi za prave položaje? Ustanoviteljica BOC inštituta Simona Špilak razkriva, kako delujejo "lovci na glave" in katere veščine so pri vodenju najbolj zaželene. V pogovoru s strokovnim sodelavcem oddaje profesorjem z Ekonomske fakultete Mihom Škerlavajem in Anjo Hlača Ferjančič tudi o aktualni temi: t. i. tihih odpovedih.
Piše Andrej Lutman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. V belo črnino ovite pesmi Matica Ačka v knjigi Rekviem za sneg in v črno belino odeta sivina nekaterih strani, ki so poslikave oziroma risbe med pesmimi, dajejo občutek napetosti, kakršna se razprostre ob zadušnicah. Ena od pesmi, ki ima naslov Evangelij, se začne z verzi: „Kdo bo napisal / novi evangelij; / kako obstajati manj, / kako skrčiti polja naših prikladnosti, / kako v svojih matricah / pustiti rezervate pri miru?“ Matic Ačko, priznani bralec in pisec pesmi v slogu z oznako slem. To je tudi panoga modnih odrov, kajti treba je vedeti, da je beseda slem (slam) hitro lahko iztočnica za besedo slama, kar bi najverjetneje zmanjšalo vrednost tako označene poezije: slamnata, puhla poezija, votle pesmi, blede slike ... Ali pa bi bralstvo preskočilo na oznako lanski sneg. Torej: mar mi je za pesmi, vredne so kot lanski sneg. Že nekaj časa teče beseda o vrednotah. Matic Ačko ima za obravnavo vrednot, ki jih vpeljuje v pesmi, vsaj dvojen pristop do tkanja napetosti: vpeljava vrednot je pri njem postopek, s katerim deli pomene. Razdeli jih na tiste, s katerimi se ni izpostavljati, in na tiste, s katerimi se ne da poistiti. Katere so torej takšne vrednote? Odgovor je sila preprost: mar je vsem za takšne vrednote, saj se spreminjajo kot letni časi. Pa je res tako? Odgovor vsekakor prinaša uvodna pesem cikla z naslovom V kraljestvu Zlatoroga: „Na začetku je bil / Kozel z zlatimi rogovi / in bele žene / so lebdele / neposiljene / imperij ostrih senc / in mlečne megle / je še nosil svojo kri“. So časi, ko naj bi bila ena od vidnejših lastnosti poezije angažiranost, aktivacijskost oziroma aktivizem vseh oblik. Matic Ačko se tem časom pridružuje s tako imenovanimi športnimi podvigi, ki jih je ovenčala avreola državnega prvaka. V čem? V slemanju. In naj se s takšnim pristopom, ki povezuje šport s pesnjenjem, telovadenje in poezijo, pretegovanje in skandiranje zlogov kar ne neha! Pesnik pač mora in pisati in peti, biti performer, ki z nastopi lovi potencialne odjemalce svojega ustvarjanja. In biti sočuten, kar sporočajo stihi iz pesmi z naslovom Kmet: „Zavrženi mobilni telefoni včasih zadrgetajo / v nenadnih modrikastih pomežikih in / prenašajo rekviem v omrežje.“ In pesnjenje postane športa panoga, nekak mnogoboj, ki določa kvote zainteresiranih, tistih brez mobilnih telefonov. Kajti repetitivnost je modna, eho poudarjen, odmevnost podplačana, nekako v slogu: eho, eko, ego. O tem govorijo vrstice v pesmi Cesta: „Nastajajo ceste, / po katerih se majhne punčke / ne vozijo same.“ Drugi primer usmeritve eho-eko-ego je uvod v pesem Izračuni: „Kot da ima / smrt snega / numerične vrednosti.“ V zvezi s tem bi bil primeren še vsaj tretji primer, a takih primerov je preveč, da bi jih bilo mogoče povezati s števniki. Povezuje pa jih zlomljenost pod nebom, nalomljenost, ki spominja na drobljenje kamenja, ki joka ogljikovodike, ko pa mu je bila odvzeta plast z rastišči najviše segajočih dreves. In spet vznikne rek, da papir vse prenese, in hkrati: pisani besedi skorajda ni več verjeti. A zapisano je preverljivo in s tem bliže verjetnosti, da obstane kot vsaj začasna resnica. Kako pa je s snegom? Najpreprosteje se do zasneženih površin pride z izdelavo umetnega snega, kar omogoča ugodno smuko v slogu para verzov: „... na barikadah se / nabira slana ...“. Povezanost družbenega in osebnega v sledenju usmeritve eho-eko-ego dodaja še komponento spremenljivosti. Ta je v poanti, ki jo na primer vsebuje že naslov pesmi Veliki kubusi praznine. Ker pesnik pač pesni o vsem, kar se mu speni, je tarnanje po nečem preteklem zgolj nastavek za zamaknjenost, za zamrznjenost v svojo sposobnost biti slišan. In pesnik je snežak v temi.
Piše Andrej Lutman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. V belo črnino ovite pesmi Matica Ačka v knjigi Rekviem za sneg in v črno belino odeta sivina nekaterih strani, ki so poslikave oziroma risbe med pesmimi, dajejo občutek napetosti, kakršna se razprostre ob zadušnicah. Ena od pesmi, ki ima naslov Evangelij, se začne z verzi: „Kdo bo napisal / novi evangelij; / kako obstajati manj, / kako skrčiti polja naših prikladnosti, / kako v svojih matricah / pustiti rezervate pri miru?“ Matic Ačko, priznani bralec in pisec pesmi v slogu z oznako slem. To je tudi panoga modnih odrov, kajti treba je vedeti, da je beseda slem (slam) hitro lahko iztočnica za besedo slama, kar bi najverjetneje zmanjšalo vrednost tako označene poezije: slamnata, puhla poezija, votle pesmi, blede slike ... Ali pa bi bralstvo preskočilo na oznako lanski sneg. Torej: mar mi je za pesmi, vredne so kot lanski sneg. Že nekaj časa teče beseda o vrednotah. Matic Ačko ima za obravnavo vrednot, ki jih vpeljuje v pesmi, vsaj dvojen pristop do tkanja napetosti: vpeljava vrednot je pri njem postopek, s katerim deli pomene. Razdeli jih na tiste, s katerimi se ni izpostavljati, in na tiste, s katerimi se ne da poistiti. Katere so torej takšne vrednote? Odgovor je sila preprost: mar je vsem za takšne vrednote, saj se spreminjajo kot letni časi. Pa je res tako? Odgovor vsekakor prinaša uvodna pesem cikla z naslovom V kraljestvu Zlatoroga: „Na začetku je bil / Kozel z zlatimi rogovi / in bele žene / so lebdele / neposiljene / imperij ostrih senc / in mlečne megle / je še nosil svojo kri“. So časi, ko naj bi bila ena od vidnejših lastnosti poezije angažiranost, aktivacijskost oziroma aktivizem vseh oblik. Matic Ačko se tem časom pridružuje s tako imenovanimi športnimi podvigi, ki jih je ovenčala avreola državnega prvaka. V čem? V slemanju. In naj se s takšnim pristopom, ki povezuje šport s pesnjenjem, telovadenje in poezijo, pretegovanje in skandiranje zlogov kar ne neha! Pesnik pač mora in pisati in peti, biti performer, ki z nastopi lovi potencialne odjemalce svojega ustvarjanja. In biti sočuten, kar sporočajo stihi iz pesmi z naslovom Kmet: „Zavrženi mobilni telefoni včasih zadrgetajo / v nenadnih modrikastih pomežikih in / prenašajo rekviem v omrežje.“ In pesnjenje postane športa panoga, nekak mnogoboj, ki določa kvote zainteresiranih, tistih brez mobilnih telefonov. Kajti repetitivnost je modna, eho poudarjen, odmevnost podplačana, nekako v slogu: eho, eko, ego. O tem govorijo vrstice v pesmi Cesta: „Nastajajo ceste, / po katerih se majhne punčke / ne vozijo same.“ Drugi primer usmeritve eho-eko-ego je uvod v pesem Izračuni: „Kot da ima / smrt snega / numerične vrednosti.“ V zvezi s tem bi bil primeren še vsaj tretji primer, a takih primerov je preveč, da bi jih bilo mogoče povezati s števniki. Povezuje pa jih zlomljenost pod nebom, nalomljenost, ki spominja na drobljenje kamenja, ki joka ogljikovodike, ko pa mu je bila odvzeta plast z rastišči najviše segajočih dreves. In spet vznikne rek, da papir vse prenese, in hkrati: pisani besedi skorajda ni več verjeti. A zapisano je preverljivo in s tem bliže verjetnosti, da obstane kot vsaj začasna resnica. Kako pa je s snegom? Najpreprosteje se do zasneženih površin pride z izdelavo umetnega snega, kar omogoča ugodno smuko v slogu para verzov: „... na barikadah se / nabira slana ...“. Povezanost družbenega in osebnega v sledenju usmeritve eho-eko-ego dodaja še komponento spremenljivosti. Ta je v poanti, ki jo na primer vsebuje že naslov pesmi Veliki kubusi praznine. Ker pesnik pač pesni o vsem, kar se mu speni, je tarnanje po nečem preteklem zgolj nastavek za zamaknjenost, za zamrznjenost v svojo sposobnost biti slišan. In pesnik je snežak v temi.
Kako izbrati prave ljudi za prave položaje? Ustanoviteljica BOC inštituta Simona Špilak razkriva, kako delujejo lovci na glave, in katere veščine so pri vodenju najbolj zaželene. Tudi o tihih odpovedih, žal vedno bolj aktualni temi.
Kako izbrati prave ljudi za prave položaje? Ustanoviteljica BOC inštituta Simona Špilak razkriva, kako delujejo lovci na glave, in katere veščine so pri vodenju najbolj zaželene. Tudi o tihih odpovedih, žal vedno bolj aktualni temi.
V Moskvi bodo dan zmage počastili z mogočno vojaško parado na Rdečem trgu, na kateri bo sodelovalo več kot 10 tisoč vojakov. Trg bo preletelo tudi več kot 70 letal in helikopterjev, med njimi bombniki in lovci, ki so sodelovali v vojaški operaciji v Siriji. Iz ruske prestolnice Vlasta Jeseničnik:
V Moskvi bodo dan zmage počastili z mogočno vojaško parado na Rdečem trgu, na kateri bo sodelovalo več kot 10 tisoč vojakov. Trg bo preletelo tudi več kot 70 letal in helikopterjev, med njimi bombniki in lovci, ki so sodelovali v vojaški operaciji v Siriji. Iz ruske prestolnice Vlasta Jeseničnik:
Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.
Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.
Pred letošnjim praznikom dela so v Konfederaciji sindikatov 90 izpostavili vse večjo brutalnost kapitalističnega sistema, ki vedno več delavcev kljub rekordno nizki brezposelnosti potiska pod prag revščine ter v socialno izključenost. Poudarjajo, da bi moral delavec s svojim delom v varnih pogojih dostojno živeti, nobena osnovna plača pa ne bi smela biti pod minimalno. V oddaji tudi o tem: - Kablovod skozi Bohinjski predor za boljšo preskrbo Baške grape z električno energijo. - Pri gradnji železniške proge med Divačo in Koprom odkrili 80-ti kraški pojav. - Slovenija in Srbija za dobre prakse na področjih lokalne hrane in kmečkega turizma. - Rusija in Ukrajina bosta izmenjali 48 otrok, ki so jih razselili med vojno v Ukrajini - Košarkarje Plame pur iz Ilirske Bistrice samo ena zmaga loči od prve lige.
Pred letošnjim praznikom dela so v Konfederaciji sindikatov 90 izpostavili vse večjo brutalnost kapitalističnega sistema, ki vedno več delavcev kljub rekordno nizki brezposelnosti potiska pod prag revščine ter v socialno izključenost. Poudarjajo, da bi moral delavec s svojim delom v varnih pogojih dostojno živeti, nobena osnovna plača pa ne bi smela biti pod minimalno. V oddaji tudi o tem: - Kablovod skozi Bohinjski predor za boljšo preskrbo Baške grape z električno energijo. - Pri gradnji železniške proge med Divačo in Koprom odkrili 80-ti kraški pojav. - Slovenija in Srbija za dobre prakse na področjih lokalne hrane in kmečkega turizma. - Rusija in Ukrajina bosta izmenjali 48 otrok, ki so jih razselili med vojno v Ukrajini - Košarkarje Plame pur iz Ilirske Bistrice samo ena zmaga loči od prve lige.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Na prizorišču veličastnega uvoda letošnje kolesarske dirke po Franciji v Firencah je naša ekipa posnela pričakovanja vseh petih slovenskih udeležencev – Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča, Jana Tratnika in Luke Mezgeca. Začetek vsak pričakuje s svojimi načrti in nalogami. Osrednji sogovornik je prvi Slovenec, ki je prevozil Tour de France, Primož Čerin, ki poudarja, kako številčno in v vseh pogledih pomembno zasedbo ima Slovenija na letošnjem Touru. Pogačar in Roglič se oba borita za zmagovalni oder v skupnem seštevku, s čimer se ne more pohvaliti nobena druga država. Luka Mezgec je v svetovni karavani eden najbolj zaželenih sprinterskih pomočnikov. Imamo še dva lovca na etapne zmage Mohoriča in Tratnika. Ta bo verjetno moral opraviti veliko dela tudi za svojega kapetana Jonasa Vingegaarda, ki ga prav tako lahko slišite v podkastu. Pričakuje, da bodo Pogačarjevi Emirati začinili dirko že na samem začetku. Naš poročevalec na prizorišču Igor Tominec meni, da ima dirka letos bolj izrazitega osrednjega favorita kot prejšnja leta, vendar bo pot Tadeja Pogačarja do vrha drugačna kot na nedavni dirki po Italiji. Tam mu nihče ni mogel niti blizu, tokrat pa imajo vsi tekmeci samo eno nalogo, kako najti šibko točko slovenskega asa in njegovega izjemnega moštva. Govorimo tudi o Primožu Rogliču in o tem, da dolga leta želena zmaga na Touru ni imperativ, da bo za njegove ambicije dovolj že to, da bo v igri za vrh do zadnjega dne.
Na prizorišču veličastnega uvoda letošnje kolesarske dirke po Franciji v Firencah je naša ekipa posnela pričakovanja vseh petih slovenskih udeležencev – Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča, Mateja Mohoriča, Jana Tratnika in Luke Mezgeca. Začetek vsak pričakuje s svojimi načrti in nalogami. Osrednji sogovornik je prvi Slovenec, ki je prevozil Tour de France, Primož Čerin, ki poudarja, kako številčno in v vseh pogledih pomembno zasedbo ima Slovenija na letošnjem Touru. Pogačar in Roglič se oba borita za zmagovalni oder v skupnem seštevku, s čimer se ne more pohvaliti nobena druga država. Luka Mezgec je v svetovni karavani eden najbolj zaželenih sprinterskih pomočnikov. Imamo še dva lovca na etapne zmage Mohoriča in Tratnika. Ta bo verjetno moral opraviti veliko dela tudi za svojega kapetana Jonasa Vingegaarda, ki ga prav tako lahko slišite v podkastu. Pričakuje, da bodo Pogačarjevi Emirati začinili dirko že na samem začetku. Naš poročevalec na prizorišču Igor Tominec meni, da ima dirka letos bolj izrazitega osrednjega favorita kot prejšnja leta, vendar bo pot Tadeja Pogačarja do vrha drugačna kot na nedavni dirki po Italiji. Tam mu nihče ni mogel niti blizu, tokrat pa imajo vsi tekmeci samo eno nalogo, kako najti šibko točko slovenskega asa in njegovega izjemnega moštva. Govorimo tudi o Primožu Rogliču in o tem, da dolga leta želena zmaga na Touru ni imperativ, da bo za njegove ambicije dovolj že to, da bo v igri za vrh do zadnjega dne.
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
V sredo popoldne bo na Val prikolesarilo dekle, ki je v teh tednih na poti iz Varšave do Turčije. Več tisoč kilometrov dolgo pot premaguje na starem kolesu svojega očeta, kliče ga kar Peggy. Kasia Zwolak na svoji kolesarski dogodivščini po Balkanu lovi predvsem unikatne zgodbe ljudi, ki jih želi nekoč združiti v knjigi.
Še nekaj dni nas loči do začetka božično-novoletnih praznikov, ko bo hrana ena od osrednjih tem naših pogovorov pa tudi eden od povodov za to, da se zberemo v družinskem krogu. Priprave na sveti večer, ki ga spremlja božična večerja, se začenjajo že s prvo adventno nedeljo, sicer pa sam božič spremljajo številne tradicionalne navade in običaji. O tradiciji okoli prihajajočih praznikov in o tem, kaj je v teh dneh na naših mizah, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Še nekaj dni nas loči do začetka božično-novoletnih praznikov, ko bo hrana ena od osrednjih tem naših pogovorov pa tudi eden od povodov za to, da se zberemo v družinskem krogu. Priprave na sveti večer, ki ga spremlja božična večerja, se začenjajo že s prvo adventno nedeljo, sicer pa sam božič spremljajo številne tradicionalne navade in običaji. O tradiciji okoli prihajajočih praznikov in o tem, kaj je v teh dneh na naših mizah, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Le še dve uri nas ločita od finala evropskega odbojkarskega prvenstva v katerem se bodo Slovenci pomerili z doslej nepremaganimi Italijani. Naši so leta 2015 in 2019 osvojili srebro, letos pa so odkrito napovedali naskok na zlato. Čeprav so prvenstvo začeli slabše, so iz tekme v tekmo dvigali formo in od zastavljenega cilja jih loči le še ena zmaga. Ostale teme: - Število cepljenih ta teden močno poskočilo - Evropska unija vzpostavila organ Hera za hitro odzivanje na zdravstvene krize - Ganna znova svetovni kolesarski prvak v vožnji na čas; Pogačar 10-i
Le še dve uri nas ločita od finala evropskega odbojkarskega prvenstva v katerem se bodo Slovenci pomerili z doslej nepremaganimi Italijani. Naši so leta 2015 in 2019 osvojili srebro, letos pa so odkrito napovedali naskok na zlato. Čeprav so prvenstvo začeli slabše, so iz tekme v tekmo dvigali formo in od zastavljenega cilja jih loči le še ena zmaga. Ostale teme: - Število cepljenih ta teden močno poskočilo - Evropska unija vzpostavila organ Hera za hitro odzivanje na zdravstvene krize - Ganna znova svetovni kolesarski prvak v vožnji na čas; Pogačar 10-i
Snemalec, režiser in avanturist Rožle Bregar je v naravi doma. Začelo se je s hribi, saj je odraščal v gorniški družini. Navdušenje nad naravo in pogosto tudi nad skrajnimi razmerami Rožletu Bregarju pri njegovem ustvarjanju danes pride zelo prav. Čeprav spada v mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev, je svoj pečat doslej pustil v več kot 30 dokumentarnih filmih. Hribom, svoji prvi ljubezni, kot sam pravi, je dodal še drugo, Islandijo, kamor se vedno znova rad vrača. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako je mogoče z dokumentarnimi filmskimi zgodbami ozaveščati in pripomoči k odgovornejšemu odnosu do narave, o Nepoškodovanih, Zadnjih ledenih lovcih, Naravi brez meja, Zgodbi Save, Divji Sloveniji ter drugih odmevnih domačih in tujih projektih, pa tudi o etičnem odnosu do narave med snemanjem.
Snemalec, režiser in avanturist Rožle Bregar je v naravi doma. Začelo se je s hribi, saj je odraščal v gorniški družini. Navdušenje nad naravo in pogosto tudi nad skrajnimi razmerami Rožletu Bregarju pri njegovem ustvarjanju danes pride zelo prav. Čeprav spada v mlajšo generacijo filmskih ustvarjalcev, je svoj pečat doslej pustil v več kot 30 dokumentarnih filmih. Hribom, svoji prvi ljubezni, kot sam pravi, je dodal še drugo, Islandijo, kamor se vedno znova rad vrača. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako je mogoče z dokumentarnimi filmskimi zgodbami ozaveščati in pripomoči k odgovornejšemu odnosu do narave, o Nepoškodovanih, Zadnjih ledenih lovcih, Naravi brez meja, Zgodbi Save, Divji Sloveniji ter drugih odmevnih domačih in tujih projektih, pa tudi o etičnem odnosu do narave med snemanjem.
Članice pozivajo Evropsko unijo, naj postavi zgornjo mejo za cene energentov in njihovo rast omeji tudi s tem, da loči cene elektrike in plina.
Članice pozivajo Evropsko unijo, naj postavi zgornjo mejo za cene energentov in njihovo rast omeji tudi s tem, da loči cene elektrike in plina.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje. Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo in razumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes. V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje. Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo in razumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes. V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Gostja današnje oddaje je muzikologinja Helena Filipčič Gardina, diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V zadnjem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki so ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti priredili ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca. O tem in o širini muzikološkega poklica ter še o marsičem teče beseda med našo gostjo in njeno gostiteljico.
Gostja današnje oddaje je muzikologinja Helena Filipčič Gardina, diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V zadnjem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki so ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti priredili ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca. O tem in o širini muzikološkega poklica ter še o marsičem teče beseda med našo gostjo in njeno gostiteljico.
Piše: Andrej Lutman. Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Za posmrtno objavo zbirke pesmi Ernesta Ružiča Odhajanja sta združili moči dve skupini: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Da pa se je takšna združitev sploh lahko zgodila, je predvsem zasluga poznavalca in preučevalca književnosti na severovzhodu Slovenije Francija Justa. V nekem intervjuju je Ernest Ružic izpostavil, da mu je duša vezana na Slovenijo, ustvarjanje pa tudi na Madžarsko. Po svetovnem nazoru mu je bil še najbližje tako imenovani ateistični eksistencializem, ki je nekaka francoska podvrsta eksistencialistične filozofske smeri. Poleg književnega ustvarjanja se je ukvarjal predvsem s poročanjem za kar najrazličnejša javna občila. Njegova osnovna in tudi glavna tema so bile manjšine, poročanje o slovenstvu v zamejstvu in po svetu. Novinar in pesnik je združeval raziskovanje človeškosti na zunaj in na znotraj. V zvezi s tem je vsaj pomenljiva zadnja kitica pesmi z naslovom Četrta: »Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.« Ob tem je treba poudariti, da je morda ključna beseda Rožičevega pesemskega življenja delibab, kar pomeni privid. Povedano drugače: ni vse tako, kot se zdi. Knjiga Odhajanja je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu z naslovom Prgišče se pesnik sprašuje o svojem odnosu do pesmi. In se vpraša z vrsticami, ki končujejo pesem z naslovom Razdalje: »So oči pesem, / je pesem oko? / Kdo lovi / lastovico / v julijskem preletu?« Drugi del ima naslov Črke vseh zabesed. Besedo zabesedje in občutje tega dela knjige še najbolje ponazarja pesem Valj, ki se začne s kitico: »Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.« Navedek seveda asociira na tisto znano vprašanje: kaj je pesnik hotel s tem povedati. Pesnik Ernest Ružič vsaj namigne, da obstajajo pomeni, ki jih še tako domišljene besede ne zajamejo. V tej smeri teče tudi razmišljanje urednika Francija Justa, ki je Ružičevo pesnjenje označil za iskanje, ki ni pesem hvalnica, ni budnica, ni psalm in ni balada. Tretji del zbirke Odhajanja sestavlja enaindvajset pesmi, naslovljenih s številkami. Pesmi v tem delu so še posebej prežete s pesnikovim iskanjem svojega sloga, ki naj ne bi bil zaznamovan s samim slogom, pač pa z vmesnostjo med pesmijo in opevanim. Druga kitica zadnje pesmi iz tega dela se glasi: »V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.« Zadnji del ima naslov Vijolični soneti odhajanja. Vijolična je tudi barva, v katero je knjigo odel fotograf Niko Prelec. Nekaj njegovih posnetkov krasi knjižne strani. Pesmi v tem delu dosegajo tisto mejo pesnjenja, s katero pesnik plemeniti svoj izraz – to je slovenščina v vseh svojih pojavnih oblikah, slovenščina, določena le s pesnikom, ki dojema čezmejno. Za priokus tega dela pa spet navedek, tokrat iz pesmi Sčrnel je dan: »Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.« Novinar, ki je pesnik, v člankih poroča o stanjih sveta, pesnik, ki je novinar, pa sporoča o stanjih sebe, svoje notranjosti, a z zavedanjem, da je prav on sam povezava, ko plemeniti svoje izrazne možnosti. Knjiga Odhajanja ga komaj dohaja.
Piše: Andrej Lutman. Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič Za posmrtno objavo zbirke pesmi Ernesta Ružiča Odhajanja sta združili moči dve skupini: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Da pa se je takšna združitev sploh lahko zgodila, je predvsem zasluga poznavalca in preučevalca književnosti na severovzhodu Slovenije Francija Justa. V nekem intervjuju je Ernest Ružic izpostavil, da mu je duša vezana na Slovenijo, ustvarjanje pa tudi na Madžarsko. Po svetovnem nazoru mu je bil še najbližje tako imenovani ateistični eksistencializem, ki je nekaka francoska podvrsta eksistencialistične filozofske smeri. Poleg književnega ustvarjanja se je ukvarjal predvsem s poročanjem za kar najrazličnejša javna občila. Njegova osnovna in tudi glavna tema so bile manjšine, poročanje o slovenstvu v zamejstvu in po svetu. Novinar in pesnik je združeval raziskovanje človeškosti na zunaj in na znotraj. V zvezi s tem je vsaj pomenljiva zadnja kitica pesmi z naslovom Četrta: »Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.« Ob tem je treba poudariti, da je morda ključna beseda Rožičevega pesemskega življenja delibab, kar pomeni privid. Povedano drugače: ni vse tako, kot se zdi. Knjiga Odhajanja je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu z naslovom Prgišče se pesnik sprašuje o svojem odnosu do pesmi. In se vpraša z vrsticami, ki končujejo pesem z naslovom Razdalje: »So oči pesem, / je pesem oko? / Kdo lovi / lastovico / v julijskem preletu?« Drugi del ima naslov Črke vseh zabesed. Besedo zabesedje in občutje tega dela knjige še najbolje ponazarja pesem Valj, ki se začne s kitico: »Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.« Navedek seveda asociira na tisto znano vprašanje: kaj je pesnik hotel s tem povedati. Pesnik Ernest Ružič vsaj namigne, da obstajajo pomeni, ki jih še tako domišljene besede ne zajamejo. V tej smeri teče tudi razmišljanje urednika Francija Justa, ki je Ružičevo pesnjenje označil za iskanje, ki ni pesem hvalnica, ni budnica, ni psalm in ni balada. Tretji del zbirke Odhajanja sestavlja enaindvajset pesmi, naslovljenih s številkami. Pesmi v tem delu so še posebej prežete s pesnikovim iskanjem svojega sloga, ki naj ne bi bil zaznamovan s samim slogom, pač pa z vmesnostjo med pesmijo in opevanim. Druga kitica zadnje pesmi iz tega dela se glasi: »V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.« Zadnji del ima naslov Vijolični soneti odhajanja. Vijolična je tudi barva, v katero je knjigo odel fotograf Niko Prelec. Nekaj njegovih posnetkov krasi knjižne strani. Pesmi v tem delu dosegajo tisto mejo pesnjenja, s katero pesnik plemeniti svoj izraz – to je slovenščina v vseh svojih pojavnih oblikah, slovenščina, določena le s pesnikom, ki dojema čezmejno. Za priokus tega dela pa spet navedek, tokrat iz pesmi Sčrnel je dan: »Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.« Novinar, ki je pesnik, v člankih poroča o stanjih sveta, pesnik, ki je novinar, pa sporoča o stanjih sebe, svoje notranjosti, a z zavedanjem, da je prav on sam povezava, ko plemeniti svoje izrazne možnosti. Knjiga Odhajanja ga komaj dohaja.
Gostja današnje oddaje je muzikologinja Helena Filipčič Gardina, diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V tem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti prirejajo ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca. O tem in o širini muzikološkega poklica ter še o marsičem teče beseda med našo gostjo in njeno gostiteljico.
Gostja današnje oddaje je muzikologinja Helena Filipčič Gardina, diplomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V tem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti prirejajo ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca. O tem in o širini muzikološkega poklica ter še o marsičem teče beseda med našo gostjo in njeno gostiteljico.
Samo še en dan nas loči od devetih parlamentarnih volitev v samostojni državi. Stranke in liste imajo samo še do polnoči čas, da prepričajo volivce, naj prav njim oddajo svoj glas. Opolnoči se bo začel volilni molk, ki bo trajal do zaprtja volišč. Druge teme oddaje: - Rusi nadaljujejo zavzemanje Doneškega bazena, pravoslavno velikonočno prekinitev ognja so zavrnili - Vodstvo podjetja TKK po včerajšnjem izlitju v Sočo: sprejeli bomo ukrepe, s katerimi bomo preprečili takšne napake - V 30-ih Centrih šolskih in obšolskih dejavnosti so ob dnevu Zemlje posadili medoviti dren
Samo še en dan nas loči od devetih parlamentarnih volitev v samostojni državi. Stranke in liste imajo samo še do polnoči čas, da prepričajo volivce, naj prav njim oddajo svoj glas. Opolnoči se bo začel volilni molk, ki bo trajal do zaprtja volišč. Druge teme oddaje: - Rusi nadaljujejo zavzemanje Doneškega bazena, pravoslavno velikonočno prekinitev ognja so zavrnili - Vodstvo podjetja TKK po včerajšnjem izlitju v Sočo: sprejeli bomo ukrepe, s katerimi bomo preprečili takšne napake - V 30-ih Centrih šolskih in obšolskih dejavnosti so ob dnevu Zemlje posadili medoviti dren