Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pester nabor vsebin, ki so primerne za srednješolce v času pouka na daljavo: tuje in domače dokumentarne oddaje in filmi, portreti znamenitih osebnosti, feljtonske zgodbe o življenju z vseh plati.
Izbor vsebin pripravljamo v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Španski kralj Filip II. je Tizianu leta 1550 naročil serijo šestih slik, že nekaj let po nastanku pa so jih ločili in prodali na različne konce sveta. Šele 450 let pozneje so jih prvič skupaj postavili na ogled javnosti. Narodna galerija v Londonu jih je razstavila marca 2020, vendar je morala razstavo zaradi epidemije covida 19 že tri dni po odprtju zapreti. Britanski dokumentarni film prikazuje okoliščine nastanka šestih mojstrovin, ki jih je slavni beneški umetnik naslikal na vrhuncu svoje ustvarjalnosti. Z njimi je poskušal ustreči okusu mladega kralja, obenem pa naj bi služile kot iztočnica za pogovor med izobraženci na španskem dvoru. Tizian jih je zasnoval po prizorih iz Ovidovih Metamorfoz. Nekatere med njimi, denimo Danaja in zlati dež, so bile za 16. stoletje izjemno erotične. V Ugrabitvi Evrope pa današnji gledalec jasno prepozna prizor spolnega nasilja TITIAN: BEHIND CLOSED DOORS / 2020 / Velik Britanija
Španski kralj Filip II. je Tizianu leta 1550 naročil serijo šestih slik, že nekaj let po nastanku pa so jih ločili in prodali na različne konce sveta. Šele 450 let pozneje so jih prvič skupaj postavili na ogled javnosti. Narodna galerija v Londonu jih je razstavila marca 2020, vendar je morala razstavo zaradi epidemije covida 19 že tri dni po odprtju zapreti. Britanski dokumentarni film prikazuje okoliščine nastanka šestih mojstrovin, ki jih je slavni beneški umetnik naslikal na vrhuncu svoje ustvarjalnosti. Z njimi je poskušal ustreči okusu mladega kralja, obenem pa naj bi služile kot iztočnica za pogovor med izobraženci na španskem dvoru. Tizian jih je zasnoval po prizorih iz Ovidovih Metamorfoz. Nekatere med njimi, denimo Danaja in zlati dež, so bile za 16. stoletje izjemno erotične. V Ugrabitvi Evrope pa današnji gledalec jasno prepozna prizor spolnega nasilja TITIAN: BEHIND CLOSED DOORS / 2020 / Velik Britanija
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vrtoglavi vzpon in padec slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta, ki se na vrhuncu hladne vojne znajde v zakulisju političnih spletk in bitk tajnih služb. Janez Škrubej s skupino sošolcev elektrotehnikov ustanovi podjetje. Ustanovi ga v kleti, piše se leto 1976. Podjetje Iskra Delta se uveljavi bliskovito hitro, predvsem na vzhodnem trgu. Iskra Delta ob tem naglo postaja samozadostna, sama izdeluje računalnike in jih nadgrajuje, vanje pa vstavlja le ameriške čipe, ki zaradi takratnega embarga ne morejo na vzhodni trg. Iskra Delta jih lahko edina, z ameriškim »end use« certifikatom, pošilja na vzhod, na Kitajsko, v Indijo in Sovjetsko zvezo. V trenutku, ko postane tehnologija Iskre Delte preveč neodvisna in ko ameriškim proizvajalcem ne le konkurira, ampak jih na nekaterih področjih celo prekaša, se zanjo začne zanimati CIA: tehnologija ne sme v roke sovražniku. Na drugi strani pa vidi KGB v Iskri Delti zadnjo možnost, da bi Vzhod nadoknadil tehnološki zaostanek. Iskri Delti se po robu postavi tudi domača oblast, predvsem zaradi kratkovidnosti, podkupljivosti in »slovenske« zavisti. Za povrh se začenja razpad Jugoslavije. Scenarij Jurij Gruden in Miloš Kalusek, režija Jurij Gruden.
Vrtoglavi vzpon in padec slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta, ki se na vrhuncu hladne vojne znajde v zakulisju političnih spletk in bitk tajnih služb. Janez Škrubej s skupino sošolcev elektrotehnikov ustanovi podjetje. Ustanovi ga v kleti, piše se leto 1976. Podjetje Iskra Delta se uveljavi bliskovito hitro, predvsem na vzhodnem trgu. Iskra Delta ob tem naglo postaja samozadostna, sama izdeluje računalnike in jih nadgrajuje, vanje pa vstavlja le ameriške čipe, ki zaradi takratnega embarga ne morejo na vzhodni trg. Iskra Delta jih lahko edina, z ameriškim »end use« certifikatom, pošilja na vzhod, na Kitajsko, v Indijo in Sovjetsko zvezo. V trenutku, ko postane tehnologija Iskre Delte preveč neodvisna in ko ameriškim proizvajalcem ne le konkurira, ampak jih na nekaterih področjih celo prekaša, se zanjo začne zanimati CIA: tehnologija ne sme v roke sovražniku. Na drugi strani pa vidi KGB v Iskri Delti zadnjo možnost, da bi Vzhod nadoknadil tehnološki zaostanek. Iskri Delti se po robu postavi tudi domača oblast, predvsem zaradi kratkovidnosti, podkupljivosti in »slovenske« zavisti. Za povrh se začenja razpad Jugoslavije. Scenarij Jurij Gruden in Miloš Kalusek, režija Jurij Gruden.
Tutankamon, njegovi zavezniki in sovražniki
Britanski arheolog Howard Carter je leta 1922 odkril znamenito grobnico egipčanskega faraona Tutankamona in v njej poleg vladarjeve mumije tudi številne dragocenosti, med drugim zlato posmrtno masko. Dokumentarna serija v dveh delih razišče skrivnosti življenja in okoliščine prezgodnje smrti dečka – kralja. Pojasni tudi ozadje verske in kulturne revolucije, ki jo je sprožil njegov oče, in vpliv tistih, ki so svetovali faraonu ob njegovem vzponu na prestol. Na koncu pa se gledalcu razkrije tudi vladarjevo obličje … 1. del: V prvem delu se egiptovska zgodovinarja odpravita na raziskovalno popotovanje od Kaira do ruševin nekdanje prestolnice Amarne in Doline kraljev ter spotoma odstirata neznane podrobnosti iz Tutankamonovega življenja: od tega, kako je pri komaj devetih letih po očetovi smrti zasedel prestol, do boja za oblast, ki je potekal med njegovimi svetovalci. Med sogovorniki v oddaji se krešejo mnenja o tem, ali je bila njegova mati kraljica Nefreteta ali morda neidentificirana ženska, katere mumijo so prav tako odkrili v Dolini kraljev. TUTANKHAMUN: ALLIES AND ENEMIES / ZDA / 2022 / Režija: Hossam Aboul-Magd
Britanski arheolog Howard Carter je leta 1922 odkril znamenito grobnico egipčanskega faraona Tutankamona in v njej poleg vladarjeve mumije tudi številne dragocenosti, med drugim zlato posmrtno masko. Dokumentarna serija v dveh delih razišče skrivnosti življenja in okoliščine prezgodnje smrti dečka – kralja. Pojasni tudi ozadje verske in kulturne revolucije, ki jo je sprožil njegov oče, in vpliv tistih, ki so svetovali faraonu ob njegovem vzponu na prestol. Na koncu pa se gledalcu razkrije tudi vladarjevo obličje … 1. del: V prvem delu se egiptovska zgodovinarja odpravita na raziskovalno popotovanje od Kaira do ruševin nekdanje prestolnice Amarne in Doline kraljev ter spotoma odstirata neznane podrobnosti iz Tutankamonovega življenja: od tega, kako je pri komaj devetih letih po očetovi smrti zasedel prestol, do boja za oblast, ki je potekal med njegovimi svetovalci. Med sogovorniki v oddaji se krešejo mnenja o tem, ali je bila njegova mati kraljica Nefreteta ali morda neidentificirana ženska, katere mumijo so prav tako odkrili v Dolini kraljev. TUTANKHAMUN: ALLIES AND ENEMIES / ZDA / 2022 / Režija: Hossam Aboul-Magd
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: WILLIAM HURT William Hurt, ki je umrl 13. marca 2022, star 71 let, velja za enega od najzanimivejših igralcev svoje generacije. Ustvaril je nepozabne vloge v številnih kultnih filmih. Izvrstno je odigral številne karizmatične, težavne, intenzivne in pogosto odtujene posebneže, genije in manijake. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2022 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: WILLIAM HURT William Hurt, ki je umrl 13. marca 2022, star 71 let, velja za enega od najzanimivejših igralcev svoje generacije. Ustvaril je nepozabne vloge v številnih kultnih filmih. Izvrstno je odigral številne karizmatične, težavne, intenzivne in pogosto odtujene posebneže, genije in manijake. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2022 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Joan Miró i Ferrà se je rodil 20. 4. 1893 v Barceloni. Že v otroštvu je rad risal in pogosto je obiskoval Tarragono in Mallorco, kjer je našel mir, svobodo in navdih. Na Mallorco se je redno vračal in 25. 12. 1983 tam tudi umrl. Starši so ga silili v uradniški poklic, še posebej strog je bil oče, ki je imel do umetnosti zaničljiv odnos. Joan se je počutil ujetega in po živčnem zlomu se je vendarle smel posvetiti slikarstvu. V veliko oporo mu je bila štiri leta mlajša sestra Maria Dolors , ki ga je nenehno spodbujala, in ljubeča soproga Pilar, ki jo je spoznal na Mallorci, ter hči, prav tako Maria Dolors . Ko je leta 1920 prvič prišel v Pariz, in spoznal uveljavljene sodobnike, se mu je odprl nov svet. Nanj so vplivali Gaudi, Picasso, Klee, fauvisti in nadrealisti, a je razvil svojevrsten slog. Poleg slik je ustvarjal tudi mozaike, tapiserije, grafike, zidne poslikave in kipe. MIRÓ / Španija / 2022 Scenarij: Jordi Rediu Y Lluís Muntada Režija: Oriol Ferrer V glavnih vlogah: Eduardo Lloveras, Aida Folch, Pau Roca, Òscar Rabadán, Lluïsa Mallol, Mel Salvatierra, Álvaro Requena
Joan Miró i Ferrà se je rodil 20. 4. 1893 v Barceloni. Že v otroštvu je rad risal in pogosto je obiskoval Tarragono in Mallorco, kjer je našel mir, svobodo in navdih. Na Mallorco se je redno vračal in 25. 12. 1983 tam tudi umrl. Starši so ga silili v uradniški poklic, še posebej strog je bil oče, ki je imel do umetnosti zaničljiv odnos. Joan se je počutil ujetega in po živčnem zlomu se je vendarle smel posvetiti slikarstvu. V veliko oporo mu je bila štiri leta mlajša sestra Maria Dolors , ki ga je nenehno spodbujala, in ljubeča soproga Pilar, ki jo je spoznal na Mallorci, ter hči, prav tako Maria Dolors . Ko je leta 1920 prvič prišel v Pariz, in spoznal uveljavljene sodobnike, se mu je odprl nov svet. Nanj so vplivali Gaudi, Picasso, Klee, fauvisti in nadrealisti, a je razvil svojevrsten slog. Poleg slik je ustvarjal tudi mozaike, tapiserije, grafike, zidne poslikave in kipe. MIRÓ / Španija / 2022 Scenarij: Jordi Rediu Y Lluís Muntada Režija: Oriol Ferrer V glavnih vlogah: Eduardo Lloveras, Aida Folch, Pau Roca, Òscar Rabadán, Lluïsa Mallol, Mel Salvatierra, Álvaro Requena
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: SIDNEY POITIER Sidney Poitier, ki je umrl 6. januarja 2022, ima v zgodovini ameriškega filma in kulture častno mesto. Bil je prvi temnopolti igralec, ki je prejel oskarja za najboljšo glavno vlogo. Njegova kariera je bila polna pomembnih vlog, ki so imele v času boja za pravice temnopoltih subverziven naboj. Sistematično je zavračal vloge, ki so utrjevale žaljive rasistične stereotipe, in v številnih kultnih klasikah iz 60. in 70. let ustvaril edinstveni tip temnopoltega junaka, ki je bil inteligenten in dostojanstven, prodoren in uporniški. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2015 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
O največjih filmskih igralcih, njihovi karieri, zasebnem življenju in o pomenu njihovega ustvarjalnega dela za zgodovino filma govorijo pronicljivi poznavalci sedme umetnosti. Med njimi sta Derek Malcolm, dolgoletni filmski kritik pri britanskem dnevniku Guardian, in Ian Nathan, filmski publicist in nekdanji urednik pri britanski filmski reviji Empire. Epizoda: SIDNEY POITIER Sidney Poitier, ki je umrl 6. januarja 2022, ima v zgodovini ameriškega filma in kulture častno mesto. Bil je prvi temnopolti igralec, ki je prejel oskarja za najboljšo glavno vlogo. Njegova kariera je bila polna pomembnih vlog, ki so imele v času boja za pravice temnopoltih subverziven naboj. Sistematično je zavračal vloge, ki so utrjevale žaljive rasistične stereotipe, in v številnih kultnih klasikah iz 60. in 70. let ustvaril edinstveni tip temnopoltega junaka, ki je bil inteligenten in dostojanstven, prodoren in uporniški. Izvirni naslov: DISCOVERING FILM / Britanska dokumentarna oddaja, 2015 / Režija: Lyndy Saville / Nastopajo: Derek Malcolm, Wendy Mitchell, Ian Nathan, Neil Norman
Voda je duša Benetk, a hkrati ogroža njihov obstoj. V preteklosti so poplave že velikokrat presenetile Benečane in mestu povzročile precej škode. Med pandemijo covida 19 so imeli strokovnjaki in prebivalci Benetk priložnost združiti svoje znanje in izkušnje ter obnoviti mesto in ga pripraviti na nove poplave. Pa vendar, ali je mogoče preprečiti poplave, ne da bi s tem škodovali življenju v laguni in ga ogrožali? Do kolikšne mere je mogoče posegati v naravo? SAVING VENICE / Velika Britanija / 2022 / Režija: Duncan Bulling
Voda je duša Benetk, a hkrati ogroža njihov obstoj. V preteklosti so poplave že velikokrat presenetile Benečane in mestu povzročile precej škode. Med pandemijo covida 19 so imeli strokovnjaki in prebivalci Benetk priložnost združiti svoje znanje in izkušnje ter obnoviti mesto in ga pripraviti na nove poplave. Pa vendar, ali je mogoče preprečiti poplave, ne da bi s tem škodovali življenju v laguni in ga ogrožali? Do kolikšne mere je mogoče posegati v naravo? SAVING VENICE / Velika Britanija / 2022 / Režija: Duncan Bulling
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.
Dolga je pot kavnih zrn, preden pristanejo v naših skodelicah. Zapletena je bila tudi zgodovina kave, preden je postala globalna pijača. V dokumentarnem filmu skozi zgodbe in izkušnje štirih posameznikov, ki s kavo živijo, gledalec izkusi različne užitke te črne čarobne pijače. Film je intimna zgodba, ki ne govori o multinacionalkah, temveč o malih posameznikih, ki ne tečejo s tokom potrošništva in globalizacije. Je zgodba o strasti in ljubezni do kave in lepoti njenega uživanja.
Vatikan je v dveh tisočletjih postal duhovni svetilnik za 1,3 milijarde katoličanov in izjemna dragocenost svetovne dediščine. Razvil se je okoli najpomembnejšega kraja – groba apostola Petra. Skromen grob je torej spodbudil vrsto veličastnih gradenj. Dokumentarna oddaja tudi z uporabo tridimenzionalne grafike ponuja pogled v skrite kotičke tega svetovnega čudesa. Osredotoča se na gradnjo in razvoj bazilike in trga sv. Petra, Sikstinske kapele, prikaže tudi vatikanske arhive, kjer hranijo za 80 kilometrov gradiva … BUILDING THE VATICAN, SECRETS BEHIND THE HOLY CITY / VATICAN, MÉGASTRUCTURES AU COEUR DE ROME / Francija / 2021 / Režija: Abdel Mostefa
Vatikan je v dveh tisočletjih postal duhovni svetilnik za 1,3 milijarde katoličanov in izjemna dragocenost svetovne dediščine. Razvil se je okoli najpomembnejšega kraja – groba apostola Petra. Skromen grob je torej spodbudil vrsto veličastnih gradenj. Dokumentarna oddaja tudi z uporabo tridimenzionalne grafike ponuja pogled v skrite kotičke tega svetovnega čudesa. Osredotoča se na gradnjo in razvoj bazilike in trga sv. Petra, Sikstinske kapele, prikaže tudi vatikanske arhive, kjer hranijo za 80 kilometrov gradiva … BUILDING THE VATICAN, SECRETS BEHIND THE HOLY CITY / VATICAN, MÉGASTRUCTURES AU COEUR DE ROME / Francija / 2021 / Režija: Abdel Mostefa
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
Na bregu Soče v Gorici je spontano nastal begunski tabor, ki so ga poimenovali džungla. Skozi oči italijanske gledališke režiserke Elise Menon v filmu spoznamo prosilce za azil, ki v džungli preživljajo dneve, saj jih ljudje v mestu ne sprejmejo. Na gledališki delavnici ustvarijo predstavo, v kateri želijo gledalcem pokazati, da tujci iz džungle niso nevarni in jih ne ogrožajo. Gledalci ob predstavi začutijo, da so jim migranti bolj podobni, kot mislijo. Ustvarili so prostor za drugačno razmišljanje. THE JUNGLE / Italija, Hrvaška / 2021 / Režija: Cristian Natoli
Na bregu Soče v Gorici je spontano nastal begunski tabor, ki so ga poimenovali džungla. Skozi oči italijanske gledališke režiserke Elise Menon v filmu spoznamo prosilce za azil, ki v džungli preživljajo dneve, saj jih ljudje v mestu ne sprejmejo. Na gledališki delavnici ustvarijo predstavo, v kateri želijo gledalcem pokazati, da tujci iz džungle niso nevarni in jih ne ogrožajo. Gledalci ob predstavi začutijo, da so jim migranti bolj podobni, kot mislijo. Ustvarili so prostor za drugačno razmišljanje. THE JUNGLE / Italija, Hrvaška / 2021 / Režija: Cristian Natoli
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Nekdanji brazilski predsednik Jair Messias Bolsonaro je svetovni javnosti poznan po provokativnih, populističnih stališčih in izjavah o Amazoniji, covidu 19, ženskah, homoseksualnosti, strelnem orožju … Dokumentarna oddaja razkriva zgodbo t. i. tropskega Trumpa. JAIR BOLSONARO, UN PAYS SOUS EMPRISE / JAIR BOLSONARO, BRAZIL UNDER PRESSURE / Francija / 2022 / Režija: Ingrid Piponiot, Laetitia Rossi
Nekdanji brazilski predsednik Jair Messias Bolsonaro je svetovni javnosti poznan po provokativnih, populističnih stališčih in izjavah o Amazoniji, covidu 19, ženskah, homoseksualnosti, strelnem orožju … Dokumentarna oddaja razkriva zgodbo t. i. tropskega Trumpa. JAIR BOLSONARO, UN PAYS SOUS EMPRISE / JAIR BOLSONARO, BRAZIL UNDER PRESSURE / Francija / 2022 / Režija: Ingrid Piponiot, Laetitia Rossi
Z motnjami razpoloženja se spoprijema vse več ljudi: približno 10 % populacije se spopada z anksioznimi motnjami, od 5 do 6 % z depresijo in do 3 % z bipolarno motnjo razpoloženja. Nekatere človeka popolnoma onesposobijo, druge ga le ovirajo pri normalnem vsakodnevnem delovanju. Kakšni so vzroki zanje, kako z njimi živeti, kako jih zdraviti in zakaj so duševne bolezni še vedno tako stigmatizirane? Več v Na kratko.
Z motnjami razpoloženja se spoprijema vse več ljudi: približno 10 % populacije se spopada z anksioznimi motnjami, od 5 do 6 % z depresijo in do 3 % z bipolarno motnjo razpoloženja. Nekatere človeka popolnoma onesposobijo, druge ga le ovirajo pri normalnem vsakodnevnem delovanju. Kakšni so vzroki zanje, kako z njimi živeti, kako jih zdraviti in zakaj so duševne bolezni še vedno tako stigmatizirane? Več v Na kratko.
Po petih letih državljanske vojne je bila 30. decembra 1922 ustanovljena Sovjetska zveza, prva socialistična država na svetu, ki je vtisnila neizbrisen pečat vsemu dvajsetemu stoletju. Dokumentarna serija v treh delih spremlja njen razvoj od ustanovitve do razpada. 3. del: Po sovjetskem posredovanju na Češkoslovaškem je v 70. letih prejšnjega stoletja nastopilo obdobje popuščanja, za Sovjetsko zvezo pa tudi obdobje stagnacije. ZDA so se opekle v vietnamski vojni, Sovjetska zveza pa v afganistanski, toda ta si ni smela privoščiti napak. Kaplja čez rob je bila jedrska nesreča v Černobilu, in prve socialistične države na svetu niso mogle več rešiti niti reforme Gorbačova. Konec leta 1991 je tako prinesel tudi konec Sovjetske zveze. THE SOVIET UNION, 100TH ANNIVERSARY 1922 / Velika Britanija / 2022 / Režija: Lyndy Saville
Po petih letih državljanske vojne je bila 30. decembra 1922 ustanovljena Sovjetska zveza, prva socialistična država na svetu, ki je vtisnila neizbrisen pečat vsemu dvajsetemu stoletju. Dokumentarna serija v treh delih spremlja njen razvoj od ustanovitve do razpada. 3. del: Po sovjetskem posredovanju na Češkoslovaškem je v 70. letih prejšnjega stoletja nastopilo obdobje popuščanja, za Sovjetsko zvezo pa tudi obdobje stagnacije. ZDA so se opekle v vietnamski vojni, Sovjetska zveza pa v afganistanski, toda ta si ni smela privoščiti napak. Kaplja čez rob je bila jedrska nesreča v Černobilu, in prve socialistične države na svetu niso mogle več rešiti niti reforme Gorbačova. Konec leta 1991 je tako prinesel tudi konec Sovjetske zveze. THE SOVIET UNION, 100TH ANNIVERSARY 1922 / Velika Britanija / 2022 / Režija: Lyndy Saville
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V filmu odkrivamo življenje in konec, nevreden velikega pisatelja, umetnika, Kurenta, Ivana Cankarja. Ko se oglasi njegov genij, so ljudje preprosto očarani. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže bistvene elemente Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju nam pripovedujejo poznavalci izjemnega opusa osrednjega slovenskega pisatelja. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred I. svetovno vojno in takoj po njej, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt pa še vedno ostaja nepojasnjena. Dokumentarna filmska pripoved je nastala na podlagi scenarija Matjaža Pikala, režiser pa je avtor sicer številnih dokumentarnih filmov Dušan Moravec.
V filmu odkrivamo življenje in konec, nevreden velikega pisatelja, umetnika, Kurenta, Ivana Cankarja. Ko se oglasi njegov genij, so ljudje preprosto očarani. Film nam skozi pripovedko Kurent prikaže bistvene elemente Cankarjeve literature. Zgodbo o njegovem delu in življenju nam pripovedujejo poznavalci izjemnega opusa osrednjega slovenskega pisatelja. Posebnost filma so tudi animirane sekvence, ki prikazujejo čas pred I. svetovno vojno in takoj po njej, ko se pisateljevo razburkano življenje tudi konča, njegova smrt pa še vedno ostaja nepojasnjena. Dokumentarna filmska pripoved je nastala na podlagi scenarija Matjaža Pikala, režiser pa je avtor sicer številnih dokumentarnih filmov Dušan Moravec.
Leta 2014 je James Comey, direktor ameriškega Zveznega preiskovalnega urada, izjavil, da obstajajo le velika podjetja, v katera so Kitajci že vdrli, in podjetja, ki tega pač še ne vedo. Zaradi naraščajoče kitajske grožnje kibernetski varnosti so ZDA, Velika Britanija in Avstralija Huaweiu tudi prepovedale ali omejile dostop do omrežja 5G. Dokumentarna oddaja se osredotoči na vznik ameriško-kitajske kibernetske vojne v začetku novega tisočletja in na krajo poslovnih skrivnosti velikim ameriškim in evropskim podjetjem. Strokovnjaki iz ZDA in Evrope razkrivajo razsežnosti kitajskih kibernetskih vdorov in predstavijo odzive ameriških in evropskih oblasti. CHINA'S HACKER ARMY / Francija / 2021 / Režija: Thomas Lafarge, Rémi Labed
Leta 2014 je James Comey, direktor ameriškega Zveznega preiskovalnega urada, izjavil, da obstajajo le velika podjetja, v katera so Kitajci že vdrli, in podjetja, ki tega pač še ne vedo. Zaradi naraščajoče kitajske grožnje kibernetski varnosti so ZDA, Velika Britanija in Avstralija Huaweiu tudi prepovedale ali omejile dostop do omrežja 5G. Dokumentarna oddaja se osredotoči na vznik ameriško-kitajske kibernetske vojne v začetku novega tisočletja in na krajo poslovnih skrivnosti velikim ameriškim in evropskim podjetjem. Strokovnjaki iz ZDA in Evrope razkrivajo razsežnosti kitajskih kibernetskih vdorov in predstavijo odzive ameriških in evropskih oblasti. CHINA'S HACKER ARMY / Francija / 2021 / Režija: Thomas Lafarge, Rémi Labed
Serija Tekmovalnost v glasbi raziskuje zanimiva nasprotja med najpomembnejšimi glasbenimi umetniki današnjega časa. Operni pevki Maria Callas in Renata Tebaldi sta bili eni najbolj opaznih umetnic druge polovice prejšnjega stoletja in veliki tekmici. Callasova velja za morda največjo pevko vseh časov, Tebaldijeva pa je znana predvsem navdušenim ljubiteljem opere. Umetnici si skoraj ne bi mogli biti bolj različni, tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Kako resna je bila tekmovalnost obeh div in koliko je rivalstvo – in na koncu tudi škandali Marie Callas – vplivalo na slavo Callasove in pozabo Renate Tebaldi? Ustvarjalci oddaje so obiskali operne hiše v New Yorku in Milanu, da bi našli odgovore na ta vprašanja, pogovarjali so se z njunimi prijatelji in opernimi strokovnjaki ter poslušali in primerjali dva edinstvena glasova. RIVALRY IN MUSIC - MARIA CALLAS VS.RENATA TEBALDI /Nemčija 2020/režija Andreas Morell
Serija Tekmovalnost v glasbi raziskuje zanimiva nasprotja med najpomembnejšimi glasbenimi umetniki današnjega časa. Operni pevki Maria Callas in Renata Tebaldi sta bili eni najbolj opaznih umetnic druge polovice prejšnjega stoletja in veliki tekmici. Callasova velja za morda največjo pevko vseh časov, Tebaldijeva pa je znana predvsem navdušenim ljubiteljem opere. Umetnici si skoraj ne bi mogli biti bolj različni, tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Kako resna je bila tekmovalnost obeh div in koliko je rivalstvo – in na koncu tudi škandali Marie Callas – vplivalo na slavo Callasove in pozabo Renate Tebaldi? Ustvarjalci oddaje so obiskali operne hiše v New Yorku in Milanu, da bi našli odgovore na ta vprašanja, pogovarjali so se z njunimi prijatelji in opernimi strokovnjaki ter poslušali in primerjali dva edinstvena glasova. RIVALRY IN MUSIC - MARIA CALLAS VS.RENATA TEBALDI /Nemčija 2020/režija Andreas Morell
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mladi Juliji primanjkuje samozavesti, šestinpetdesetletni Aleš pa je njeno nasprotje. Film je preplet njunih zgodb: dekletove, ki kljub šolskim in drugim uspehom, veselju do študija in obetavni pisateljski karieri še išče pot do večje samozavesti in boljše samopodobe, ter zgodbe moškega, ki ga od otroštva zaradi odvečnih kilogramov kličejo Bucy, a je s svojo samopodobo zadovoljen in skozi življenje stopa samozavestno, ob službi, družini in ljubezni do glasbe, ki jo kot didžej rad deli z drugimi. Kaj vpliva na našo samozavest in samopodobo, kako ju izboljšati? Več o tem psihologinja Katarina Veselko ne le v teoriji, temveč v praksi, tudi iz lastnih izkušenj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Mladi Juliji primanjkuje samozavesti, šestinpetdesetletni Aleš pa je njeno nasprotje. Film je preplet njunih zgodb: dekletove, ki kljub šolskim in drugim uspehom, veselju do študija in obetavni pisateljski karieri še išče pot do večje samozavesti in boljše samopodobe, ter zgodbe moškega, ki ga od otroštva zaradi odvečnih kilogramov kličejo Bucy, a je s svojo samopodobo zadovoljen in skozi življenje stopa samozavestno, ob službi, družini in ljubezni do glasbe, ki jo kot didžej rad deli z drugimi. Kaj vpliva na našo samozavest in samopodobo, kako ju izboljšati? Več o tem psihologinja Katarina Veselko ne le v teoriji, temveč v praksi, tudi iz lastnih izkušenj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
Plesne oddaje – domača produkcija
Senzibilno in z veliko estetike želimo soočiti različne plesne umetnosti s televizijskim jezikom. Pričenjamo z baletom in z vrhunskima baletnima plesalcema Ano Klašnja in Petrom Dorčevskim. Ob kultiviranem, baletnem gibu telesa, razkritem do potankosti, razmišljata o večnih vprašanjih: »Kaj je zame balet – danes? Kdo sem jaz?« … Urednica Danica Dolinar, avtor izvirne glasbe Slavko Avsenik ml., režiser Aleš Verbič.
Senzibilno in z veliko estetike želimo soočiti različne plesne umetnosti s televizijskim jezikom. Pričenjamo z baletom in z vrhunskima baletnima plesalcema Ano Klašnja in Petrom Dorčevskim. Ob kultiviranem, baletnem gibu telesa, razkritem do potankosti, razmišljata o večnih vprašanjih: »Kaj je zame balet – danes? Kdo sem jaz?« … Urednica Danica Dolinar, avtor izvirne glasbe Slavko Avsenik ml., režiser Aleš Verbič.