Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarno-izobraževalna serija s skupnim naslovom Kdo se boji slovenščine? je namenjena mlajšim gledalcem in spodbuja njihovo razmišljanje o maternem jeziku, njegovi uporabi v vsakdanjem življenju ter pomenu ohranjanja naše identitete.
»Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki ne pride več v poštev,« pravi literarna zgodovinarka prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je treba mladim literaturo približati na sodoben način: »Lahko je improliga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!« Pesnik, pisatelj in eden izmed začetnikov improlige ANDREJ ROZMAN - ROZA pa nadaljuje: »Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno, še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.« V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska improliga) se ob zabavni in sproščeni ustvarjalnosti srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhronizaciji družinskih celovečernih risank prisega na pestrost značajev, pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu. Risanke na TV Slovenija pa nagovarjajo naše najmlajše, zato režiserka NANA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika – risanke v ŽIV ŽAVU otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BEN obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV Slovenija. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej usvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se pozneje lahko sproščeno igrali z jezikom.
»Tradicionalen pouk književnosti je arhivski pouk, ki ne pride več v poštev,« pravi literarna zgodovinarka prof. dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ, ki poudarja, da je treba mladim literaturo približati na sodoben način: »Lahko je improliga, lahko je rap, lahko je tudi sinhronizacija … nikakor pa ne smemo preskočiti branja!« Pesnik, pisatelj in eden izmed začetnikov improlige ANDREJ ROZMAN - ROZA pa nadaljuje: »Bistvo jezika je, da se razumemo. Pomembno je, da je jezik jasen in izrazen. Če je nekaj slovnično pravilno, še ni nujno, da je tudi jezikovno pravilno.« V dokumentarnem filmu smo se zato podali iskat presečišča med teorijo in prakso. Mladi Improligaši oz. Šilaši (ŠILA je šolska improliga) se ob zabavni in sproščeni ustvarjalnosti srečujejo z različnimi zvrstmi jezika – od zborne do pogovorne in narečne slovenščine, predvsem pa se učijo rabe jezika v kontekstu jasnega izražanja idej in misli. Eno zgodnejših zabavnih srečanj z bogastvom slovenskega jezika so tudi sinhronizirane risanke. Režiser in igralec JERNEJ KUNTNER pri sinhronizaciji družinskih celovečernih risank prisega na pestrost značajev, pri čemer rad posega po slovenskih narečjih in slengu. Risanke na TV Slovenija pa nagovarjajo naše najmlajše, zato režiserka NANA MILČINSKI in igralka MAŠA DERGANC k njihovi sinhronizaciji pristopata z veliko odgovornostjo do slovenskega jezika – risanke v ŽIV ŽAVU otroke jezikovno vzgajajo. Osnovnošolca MAKS in BEN obožujeta kakovostno sinhronizirane risanke – tako tiste na velikem platnu kot ŽIV ŽAV na TV Slovenija. Ob tem Maks poudarja, kako pomembno je, da najprej usvojimo znanje pravilne rabe slovenščine, da bi se pozneje lahko sproščeno igrali z jezikom.
Meja med slengom in argojem je precej zabrisana. Argo je specifičen, celo tajni govor, ki ga ljudje uporabljajo, da jih drugi ne bi razumeli, sleng pa je način govora iste generacije, ki omogoča večjo, bogatejšo izraznost in nemalokrat prehaja meje spodobnega. S slengom se govorci upirajo avtoriteti in podirajo tabuje. Nanj vpliva to, kar je trenutno aktualno, zato se od vseh interesnih govoric najhitreje spreminja. Našo pozornost je pritegnila Izola s svojim slengom, katerega slovar sta sestavila in uredila mlada Izolčana MIRNA BUIĆ in ERIK TOTH. Tudi izolski sleng je zaživel na Facebooku in se zaradi izolske srčnosti in medsebojne povezanosti razvil v dobrodelni projekt. Za Izolane je namreč kljub večkulturnosti značilen močan lokalpatriotizem, ki je temelj za razvoj izolskega slenga. Ta je kombinacija slovenščine, italijanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije, ki najslikoviteje živi med tamkajšnjimi nogometnimi navijači RIBARI, potomci delavskega razreda, ki se je v času Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Ladjedelnice ... s trebuhom za kruhom priselil z Balkana. Predstavnik mlajše generacije Ribarov je tudi bratranec RUDIJA BUČARJA, izolski raper DRILL, ki rapa v izolskem slengu. Eden najbolj prepoznavnih Izolanov DRAGO MISLEJ - MEF nam je razložil, da je Izola Jugoslavija v malem, Ribari pa njeni potomci, katerih slogan »Ljubimo tebe več kot sebe« najlepše oriše pripadnost Izolčanov temu nekdaj ribiškemu mestu. Dokumentarni film nam izolski sleng poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice MINE PAVLIN NARDIN, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Meja med slengom in argojem je precej zabrisana. Argo je specifičen, celo tajni govor, ki ga ljudje uporabljajo, da jih drugi ne bi razumeli, sleng pa je način govora iste generacije, ki omogoča večjo, bogatejšo izraznost in nemalokrat prehaja meje spodobnega. S slengom se govorci upirajo avtoriteti in podirajo tabuje. Nanj vpliva to, kar je trenutno aktualno, zato se od vseh interesnih govoric najhitreje spreminja. Našo pozornost je pritegnila Izola s svojim slengom, katerega slovar sta sestavila in uredila mlada Izolčana MIRNA BUIĆ in ERIK TOTH. Tudi izolski sleng je zaživel na Facebooku in se zaradi izolske srčnosti in medsebojne povezanosti razvil v dobrodelni projekt. Za Izolane je namreč kljub večkulturnosti značilen močan lokalpatriotizem, ki je temelj za razvoj izolskega slenga. Ta je kombinacija slovenščine, italijanščine in jezikov nekdanje Jugoslavije, ki najslikoviteje živi med tamkajšnjimi nogometnimi navijači RIBARI, potomci delavskega razreda, ki se je v času Delamarisa, Mehanotehnike, Stavbenika, Ladjedelnice ... s trebuhom za kruhom priselil z Balkana. Predstavnik mlajše generacije Ribarov je tudi bratranec RUDIJA BUČARJA, izolski raper DRILL, ki rapa v izolskem slengu. Eden najbolj prepoznavnih Izolanov DRAGO MISLEJ - MEF nam je razložil, da je Izola Jugoslavija v malem, Ribari pa njeni potomci, katerih slogan »Ljubimo tebe več kot sebe« najlepše oriše pripadnost Izolčanov temu nekdaj ribiškemu mestu. Dokumentarni film nam izolski sleng poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice MINE PAVLIN NARDIN, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Argo je po definiciji govorica zelo specifičnih, zaprtih družbenih skupin. Nekdaj je veljal za jezik socialnega dna - marginalnih skupin, kot so kriminalci, tatovi, prostitutke, berači. Danes argo iz margine prehaja v pop kulturo in postaja med mladimi izredno popularen … »Argo je neke vrste obrambni mehanizem pred tem, da bi tujci razumeli kaj se v neki zaprti skupini dogaja. V skupini nastopa kot povezovalni dejavnik zaradi katerega ta skupina sebe pokaže kot izjemno,« nam razloži kulturni antropolog, prof. dr. RAJKO MURŠIČ, kot Mariborčan zavezan štajerskemu argóju. S postavitvijo anonimne FB in IG strani »ŠTAJERSKI ARGO«, katerima je sledil še izid slovarja, je priljubljenost mariborskega lokalnega govora narastla, postal je tržno, še bolj pa simbolno zanimiv. ZORAN PREDIN se spominja časov, ko so bili LAČNI FRANZ eni redkih rock bandov, ki se svoje provincialne govorice niso sramovali. Danes je vse več mladih ustvarjalnih Mariborčanov na svoj lokalni govor ponosnih, v kar nas prepričajo zgovorni člani treh prepoznavnih mariborskih rock zasedb: HAPPY OL' McWEASEL, ALO!STARI in LEONART. Dokumentarni film nam štajerski argo poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice Mine Pavlin Nardin, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Argo je po definiciji govorica zelo specifičnih, zaprtih družbenih skupin. Nekdaj je veljal za jezik socialnega dna - marginalnih skupin, kot so kriminalci, tatovi, prostitutke, berači. Danes argo iz margine prehaja v pop kulturo in postaja med mladimi izredno popularen … »Argo je neke vrste obrambni mehanizem pred tem, da bi tujci razumeli kaj se v neki zaprti skupini dogaja. V skupini nastopa kot povezovalni dejavnik zaradi katerega ta skupina sebe pokaže kot izjemno,« nam razloži kulturni antropolog, prof. dr. RAJKO MURŠIČ, kot Mariborčan zavezan štajerskemu argóju. S postavitvijo anonimne FB in IG strani »ŠTAJERSKI ARGO«, katerima je sledil še izid slovarja, je priljubljenost mariborskega lokalnega govora narastla, postal je tržno, še bolj pa simbolno zanimiv. ZORAN PREDIN se spominja časov, ko so bili LAČNI FRANZ eni redkih rock bandov, ki se svoje provincialne govorice niso sramovali. Danes je vse več mladih ustvarjalnih Mariborčanov na svoj lokalni govor ponosnih, v kar nas prepričajo zgovorni člani treh prepoznavnih mariborskih rock zasedb: HAPPY OL' McWEASEL, ALO!STARI in LEONART. Dokumentarni film nam štajerski argo poleg odlične glasbe približa tudi z animiranimi ilustracijami mlade avtorice Mine Pavlin Nardin, ki je z zabavnimi karakterji klepetavih golobov oz. mestnih ptičev upodobila samosvojo identiteto urbane mladine.
Dokumentarni film nam poleg bogastva slovenskih narečij, ki se organizirano ohranjajo predvsem v okviru folklorne zapuščine, razkriva tisto bolj življenjsko, bolj aktualno in predvsem mladim razumljivejšo a precej redko rabo narečij v popularni glasbi. Z izbranimi glasbeniki kot so RUDI BUČAR, ANA PUPEDAN, BAKALINA, KLINCI, EMKEJ IN VLADO KRESLIN smo se podali na slikovit potep po Sloveniji (Obala, Kras, Tolminski griči, Bela krajina, Štajerska, Prekmurje) ter skozi rabo narečij v popularni glasbi (pop rock, rap, trap, kantavtorstvo …) spoznali pestrost slovenskega jezika, ki – kot pravi etnolog in kulturni antropolog dr. RAJKO MURŠIČ, živi in se ohranja ravno z narečnim govorom. Izziv »narečnega kolaža« so sporočila, ki jih glasbeniki iz različnih koncev Slovenije preko telefona »podajajo« v svojih narečjih – se bodo razumeli med sabo?
Dokumentarni film nam poleg bogastva slovenskih narečij, ki se organizirano ohranjajo predvsem v okviru folklorne zapuščine, razkriva tisto bolj življenjsko, bolj aktualno in predvsem mladim razumljivejšo a precej redko rabo narečij v popularni glasbi. Z izbranimi glasbeniki kot so RUDI BUČAR, ANA PUPEDAN, BAKALINA, KLINCI, EMKEJ IN VLADO KRESLIN smo se podali na slikovit potep po Sloveniji (Obala, Kras, Tolminski griči, Bela krajina, Štajerska, Prekmurje) ter skozi rabo narečij v popularni glasbi (pop rock, rap, trap, kantavtorstvo …) spoznali pestrost slovenskega jezika, ki – kot pravi etnolog in kulturni antropolog dr. RAJKO MURŠIČ, živi in se ohranja ravno z narečnim govorom. Izziv »narečnega kolaža« so sporočila, ki jih glasbeniki iz različnih koncev Slovenije preko telefona »podajajo« v svojih narečjih – se bodo razumeli med sabo?
Na območju madžarske narodne skupnosti hodijo otroci v dvojezične šole, kjer pouk poteka dvojezično: del v slovenščini, del v madžarščini. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava nam predstavijo dodano vrednost enakovredne rabe dveh jezikov, otroci na OŠ Prosenjakovci pri folklori plešejo madžarske plese in dosegajo odlične rezultate na recitatorskih tekmovanjih, katerih tradicija je na Madžarskem zelo močna. Dvojezičnost pa je za študij igre v Budimpešti odprla vrata perspektivnemu mlademu Lendavčanu Petru Palu, ki piše poezijo in ustvarja avtorsko glasbo. Da se z madžarskimi koreninami težko ogneš glasbenemu ustvarjanju, dokazuje tudi učitelj matematike in fizike, prevajalec in literat Bela Szomi, ki povzema sporočilo oddaje: »Zame je narodna zavest visoka, če negujemo jezik pa naj gre za maternega ali tujega, ki kasneje postane tvoj materni. Slovenci zelo slabo skrbimo za jezik.«
Na območju madžarske narodne skupnosti hodijo otroci v dvojezične šole, kjer pouk poteka dvojezično: del v slovenščini, del v madžarščini. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava nam predstavijo dodano vrednost enakovredne rabe dveh jezikov, otroci na OŠ Prosenjakovci pri folklori plešejo madžarske plese in dosegajo odlične rezultate na recitatorskih tekmovanjih, katerih tradicija je na Madžarskem zelo močna. Dvojezičnost pa je za študij igre v Budimpešti odprla vrata perspektivnemu mlademu Lendavčanu Petru Palu, ki piše poezijo in ustvarja avtorsko glasbo. Da se z madžarskimi koreninami težko ogneš glasbenemu ustvarjanju, dokazuje tudi učitelj matematike in fizike, prevajalec in literat Bela Szomi, ki povzema sporočilo oddaje: »Zame je narodna zavest visoka, če negujemo jezik pa naj gre za maternega ali tujega, ki kasneje postane tvoj materni. Slovenci zelo slabo skrbimo za jezik.«
Četudi gre za pogovorno slovenščino je eden najmočnejših dejavnikov za ohranjanje slovenskega jezika med mladimi gotovo hip hop. »Leta 2210 nobedn ne bo več govoru slovensk, leta 2210 nobedn nebo razumeu teh besed ...« tako poje Nipke v skladbi 2210 iz albuma Buden, ki je v produkciji Dravle records združil trenutno najbolj vroče glasbenike med mladimi (NIPKE, JOKER OUT, MATTER, ZALAZASPER, EZRA, TRKAJ …). S privoljenjem mojstra MOJMIRJA SEPETA je v skladbi uporabljen tudi del refrena zimzelene popevke Brez besed s katero se je v izvedbi Berte Ambrož na Evroviziji leta 1966 prvič slišal slovenski jezik. Dokumentarec ponuja simpatično in živo medgeneracijsko ter multižanrsko sinergijo. Sporočilo, ki ga nosi pa se zrcali v izjavi producenta Damjana Joviča (Dravle records): "Slovenščina je stanje uma!"
Četudi gre za pogovorno slovenščino je eden najmočnejših dejavnikov za ohranjanje slovenskega jezika med mladimi gotovo hip hop. »Leta 2210 nobedn ne bo več govoru slovensk, leta 2210 nobedn nebo razumeu teh besed ...« tako poje Nipke v skladbi 2210 iz albuma Buden, ki je v produkciji Dravle records združil trenutno najbolj vroče glasbenike med mladimi (NIPKE, JOKER OUT, MATTER, ZALAZASPER, EZRA, TRKAJ …). S privoljenjem mojstra MOJMIRJA SEPETA je v skladbi uporabljen tudi del refrena zimzelene popevke Brez besed s katero se je v izvedbi Berte Ambrož na Evroviziji leta 1966 prvič slišal slovenski jezik. Dokumentarec ponuja simpatično in živo medgeneracijsko ter multižanrsko sinergijo. Sporočilo, ki ga nosi pa se zrcali v izjavi producenta Damjana Joviča (Dravle records): "Slovenščina je stanje uma!"
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
S tretjim delom letošnje serije bomo 15. februarja zaokrožili zabaven trojček interesnih govoric. Lani smo ob glasbi in nogometnem navijaštvu spoznali argo in sleng, letos nas čaka še žargon – govorica obrtnikov, strokovnjakov s specifičnih področij. Ob glasbi bomo spoznali gradbeni žargon, ki ga obvladuje naš najbolj znani keramičar – raper 6PACK ČUKUR, rudarski oz. knapovski žargon se najlepše zrcali v glasbi ORLEKOV, skupni imenovalec mizarskega žargona in žargona glasbene produkcije pa smo odkrili pri priljubljenih rokerjih, članih skupine MRFY. Tudi tokrat nam je s strokovnim znanjem slikovito in življenjsko priskočil na pomoč etnolog in kulturni antropolog dr. RAJKO MURŠIČ, vizualno podobo filma pa bodo znova obogatile animacije karikiranih golobov, ki jih je mlada ilustratorka MINA PAVLIN NARDIN oblekla v delavca, rudarja, rokerja, metalca in raperja.
S tretjim delom letošnje serije bomo 15. februarja zaokrožili zabaven trojček interesnih govoric. Lani smo ob glasbi in nogometnem navijaštvu spoznali argo in sleng, letos nas čaka še žargon – govorica obrtnikov, strokovnjakov s specifičnih področij. Ob glasbi bomo spoznali gradbeni žargon, ki ga obvladuje naš najbolj znani keramičar – raper 6PACK ČUKUR, rudarski oz. knapovski žargon se najlepše zrcali v glasbi ORLEKOV, skupni imenovalec mizarskega žargona in žargona glasbene produkcije pa smo odkrili pri priljubljenih rokerjih, članih skupine MRFY. Tudi tokrat nam je s strokovnim znanjem slikovito in življenjsko priskočil na pomoč etnolog in kulturni antropolog dr. RAJKO MURŠIČ, vizualno podobo filma pa bodo znova obogatile animacije karikiranih golobov, ki jih je mlada ilustratorka MINA PAVLIN NARDIN oblekla v delavca, rudarja, rokerja, metalca in raperja.
Na kulturni praznik bomo pozornost usmerili v bodoče pesnike in pisatelje, urednike, publiciste …, ki svoj materni jezik danes gnetejo v šolskih glasilih, svoje vrstnike pa nagovarjajo z avtorskimi besedili v glasbi. Ali kot razlaga dijak PETER: »Zelo rad imam literaturo, ampak klasična ideja literata se mi vedno bolj upira. Mi smo instagramska generacija. Potrebujemo nekaj, kar zadene. To je npr. muzika, rap. Vibracija, ki povezuje ljudi. 3D-poezija, ven iz papirja!« Šolska glasila, ki jih dijaki večinoma sami urejajo in oblikujejo, so pester uvid v iskanje novih načinov literarnega izražanja mladih. V neposreden svet svoje poezije in proze so nas pritegnili dijakinje in dijaki Gimnazije Vič ter Škofijske gimnazije s profesorico slovenščine in nagrajeno pisateljico MATEJO GOMBOC, ki poudarja pristnost intenzivnih čustev mladega človeka. Ta se zrcalijo v njihovih literarnih delih – od močnih ekspresij, s katerimi želijo raztrgati ta svet, do nežne lirike, v kateri se umikajo pred divjim tempom današnjega površnega časa: »Ko pomembno mesto v tvojem življenju zavzame umetnost, pomeni, da si pristal na globlje življenje. Da si iskalec tistega neznanega, skritega, novega. Po navadi so to neobičajne, samotne poti.«
Na kulturni praznik bomo pozornost usmerili v bodoče pesnike in pisatelje, urednike, publiciste …, ki svoj materni jezik danes gnetejo v šolskih glasilih, svoje vrstnike pa nagovarjajo z avtorskimi besedili v glasbi. Ali kot razlaga dijak PETER: »Zelo rad imam literaturo, ampak klasična ideja literata se mi vedno bolj upira. Mi smo instagramska generacija. Potrebujemo nekaj, kar zadene. To je npr. muzika, rap. Vibracija, ki povezuje ljudi. 3D-poezija, ven iz papirja!« Šolska glasila, ki jih dijaki večinoma sami urejajo in oblikujejo, so pester uvid v iskanje novih načinov literarnega izražanja mladih. V neposreden svet svoje poezije in proze so nas pritegnili dijakinje in dijaki Gimnazije Vič ter Škofijske gimnazije s profesorico slovenščine in nagrajeno pisateljico MATEJO GOMBOC, ki poudarja pristnost intenzivnih čustev mladega človeka. Ta se zrcalijo v njihovih literarnih delih – od močnih ekspresij, s katerimi želijo raztrgati ta svet, do nežne lirike, v kateri se umikajo pred divjim tempom današnjega površnega časa: »Ko pomembno mesto v tvojem življenju zavzame umetnost, pomeni, da si pristal na globlje življenje. Da si iskalec tistega neznanega, skritega, novega. Po navadi so to neobičajne, samotne poti.«
Četrta sezona zabavne in poučne dokumentarne serije z naslovom Kdo se boji slovenščine ponuja nove tri dele, v katerih odkrivamo mladim privlačne načine raziskovanja maternega jezika. V prvem delu, ki bo na sporedu 1. februarja, se bomo prepustili čarobnosti pripovedovanja. Naš šolski sistem nagovarja zlasti učence, ki radi berejo, medtem ko se otroci, ki si vsebino lažje zapomnijo s poslušanjem, ali tisti, ki potrebujejo praktično izkušnjo, lahko počutijo odrinjene na rob. Tako opozarja profesor slovenščine dr. KLEMEN LAH in dodaja, da ne pozna otroka, ki ne bi rad poslušal doživetega pripovedovanja, temu pa naš šolski sistem namenja premalo pozornosti. Pridružili smo se učencem OŠ Tinije in z njimi prisluhnili napeti pravljici, ki jo je pripovedovala pesnica in pisateljica ANJA ŠTEFAN; drugošolci OŠ Koseze so ob pripovedovalki ŠPELI FRLIC sami sestavljali in si pripovedovali zgodbe; izjemen pomen pripovedovanja in poslušanja poudarjata tudi igralka JANJA MAJZELJ in glasbenik BOŠTJAN GOMBAČ, pritrjuje pa jima prvošolka ADA, ki najlažje zaspi, kadar ji mami TEJA prebere pravljico za lahko noč.
Četrta sezona zabavne in poučne dokumentarne serije z naslovom Kdo se boji slovenščine ponuja nove tri dele, v katerih odkrivamo mladim privlačne načine raziskovanja maternega jezika. V prvem delu, ki bo na sporedu 1. februarja, se bomo prepustili čarobnosti pripovedovanja. Naš šolski sistem nagovarja zlasti učence, ki radi berejo, medtem ko se otroci, ki si vsebino lažje zapomnijo s poslušanjem, ali tisti, ki potrebujejo praktično izkušnjo, lahko počutijo odrinjene na rob. Tako opozarja profesor slovenščine dr. KLEMEN LAH in dodaja, da ne pozna otroka, ki ne bi rad poslušal doživetega pripovedovanja, temu pa naš šolski sistem namenja premalo pozornosti. Pridružili smo se učencem OŠ Tinije in z njimi prisluhnili napeti pravljici, ki jo je pripovedovala pesnica in pisateljica ANJA ŠTEFAN; drugošolci OŠ Koseze so ob pripovedovalki ŠPELI FRLIC sami sestavljali in si pripovedovali zgodbe; izjemen pomen pripovedovanja in poslušanja poudarjata tudi igralka JANJA MAJZELJ in glasbenik BOŠTJAN GOMBAČ, pritrjuje pa jima prvošolka ADA, ki najlažje zaspi, kadar ji mami TEJA prebere pravljico za lahko noč.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma.
O branju, njegovem pomenu, vrednosti knjige, ločevanju med dobro in manj dobro literaturo, načinu branja se rojeva veliko razmislekov, teorij in načrtov. Pa vendar je med odraslimi (pre)velik delež nebralcev – takšnih, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, naj bi bilo kar 42 odstotkov. Odločitev, ali vzeti v roko knjigo ali pametni telefon, je seveda povsem svobodna in v rokah vsakega posameznika. Zavedanje, kaj knjiga ponuja in kako pomembna je za ustroj celotne družbe, pa je treba širiti vztrajno in neomajno.
O branju, njegovem pomenu, vrednosti knjige, ločevanju med dobro in manj dobro literaturo, načinu branja se rojeva veliko razmislekov, teorij in načrtov. Pa vendar je med odraslimi (pre)velik delež nebralcev – takšnih, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, naj bi bilo kar 42 odstotkov. Odločitev, ali vzeti v roko knjigo ali pametni telefon, je seveda povsem svobodna in v rokah vsakega posameznika. Zavedanje, kaj knjiga ponuja in kako pomembna je za ustroj celotne družbe, pa je treba širiti vztrajno in neomajno.