Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Favna in flora Slovenije premoreta pet ekosistemov. Alpski, kraški, morski, gozdni in panonski gostijo zelo raznolike oblike življenja. V filmu se podamo med najvišje alpske vrhove in v odmaknjene dinarske gozdove, potujemo preko panonskih ravnic, se spustimo v podzemne jame kraškega sveta in pod gladino Jadranskega morja. Pri vsaki pokrajini spoznamo zanje značilen živalski in tudi rastlinski svet. Odkrivamo tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst, ki živijo v neposredni bližini ljudi, pogosto celo v urbanem okolju, a nam tako rekoč nikoli ne pridejo pred oči. Priča smo tudi posamičnim interakcijam med ljudmi in živalmi. Skozi 83-minutni film se odstirajo osupljive podrobnosti iz živalskega sveta, združene v privlačne in nevsiljivo poučne zgodbe, ki jih odlikujejo zanimivi posnetki. Predstavljenih je več kot 50 živalskih vrst, ki jih spremljamo v obdobju enega leta in so prikazane v različnih vlogah, kot jim jih narekuje življenjski cikel – prehranjevanje oz. lov, dvorjenje, spopad za samice, paritev, skrb za mladiče. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov. Avtor Matej Vranič je slovenski profesionalni fotograf in filmar. Navdih je črpal iz lastnih izkušenj in dolgoletnega opazovanja ter poklicnega fotografiranja živali in narave po Sloveniji, Leta 2018 je predstavili svoj prvi dokumentarni film z živalsko vsebino Ptice jezer.
Favna in flora Slovenije premoreta pet ekosistemov. Alpski, kraški, morski, gozdni in panonski gostijo zelo raznolike oblike življenja. V filmu se podamo med najvišje alpske vrhove in v odmaknjene dinarske gozdove, potujemo preko panonskih ravnic, se spustimo v podzemne jame kraškega sveta in pod gladino Jadranskega morja. Pri vsaki pokrajini spoznamo zanje značilen živalski in tudi rastlinski svet. Odkrivamo tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst, ki živijo v neposredni bližini ljudi, pogosto celo v urbanem okolju, a nam tako rekoč nikoli ne pridejo pred oči. Priča smo tudi posamičnim interakcijam med ljudmi in živalmi. Skozi 83-minutni film se odstirajo osupljive podrobnosti iz živalskega sveta, združene v privlačne in nevsiljivo poučne zgodbe, ki jih odlikujejo zanimivi posnetki. Predstavljenih je več kot 50 živalskih vrst, ki jih spremljamo v obdobju enega leta in so prikazane v različnih vlogah, kot jim jih narekuje življenjski cikel – prehranjevanje oz. lov, dvorjenje, spopad za samice, paritev, skrb za mladiče. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov. Avtor Matej Vranič je slovenski profesionalni fotograf in filmar. Navdih je črpal iz lastnih izkušenj in dolgoletnega opazovanja ter poklicnega fotografiranja živali in narave po Sloveniji, Leta 2018 je predstavili svoj prvi dokumentarni film z živalsko vsebino Ptice jezer.
O spolnih zlorabah otrok ne govorimo prav veliko. Čeprav je mnogim že sama misel, da nekdo spolno zlorablja otroka, nepojmljiva, raziskave kažejo, da je pri nas vsak peti človek bil zlorabljen. Pred tem si ne smemo zatiskati oči, saj vsaka zloraba trajno zaznamuje otrokovo življenje, tudi v kasnejšem obdobju. Žal se največ zlorab zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. Moderna tehnologija pa omogoča vedno številnejšo zlorabo prek spletnih omrežij. Nemalokrat so tisti, ki spolno zlorabljajo otroke, ugledni člani družbe. O svojih izkušnjah so spregovorile tri pogumne ženske, vsaka s svojo zgodbo, ki je zaznamovala njihova življenja. Številne izkušnje, ki jih je med preiskovanjem teh zločinov nad otroki doživel kot kriminalist, je opisal tudi Robert Tekavec, ki je med drugim naletel tudi na priročnik z opisi kako naj poteka spolna zloraba nad otrokom. Vabljeni k ogledu!
O spolnih zlorabah otrok ne govorimo prav veliko. Čeprav je mnogim že sama misel, da nekdo spolno zlorablja otroka, nepojmljiva, raziskave kažejo, da je pri nas vsak peti človek bil zlorabljen. Pred tem si ne smemo zatiskati oči, saj vsaka zloraba trajno zaznamuje otrokovo življenje, tudi v kasnejšem obdobju. Žal se največ zlorab zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. Moderna tehnologija pa omogoča vedno številnejšo zlorabo prek spletnih omrežij. Nemalokrat so tisti, ki spolno zlorabljajo otroke, ugledni člani družbe. O svojih izkušnjah so spregovorile tri pogumne ženske, vsaka s svojo zgodbo, ki je zaznamovala njihova življenja. Številne izkušnje, ki jih je med preiskovanjem teh zločinov nad otroki doživel kot kriminalist, je opisal tudi Robert Tekavec, ki je med drugim naletel tudi na priročnik z opisi kako naj poteka spolna zloraba nad otrokom. Vabljeni k ogledu!
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Prav posebna zgodba o lesu se razvija nad reko Čabranko, tik ob hrvaški meji, kjer se preko Snežnika pa vse do Gorskega kotarja vije največji strnjen gozdni kompleks v Evropi. V ta demografsko ogrožen prostor, v vasi Novi Kot, kjer je še do nedavnega vztrajalo zgolj 30 vaščanov, sta se iz Finske in Nizozemske preselila Aljaž in Eva. Vizualna umetnika sta popolnoma sama in brez osnovnega znanja o lesu prenovila hišo, ki ima danes ponovno izgled stare ribniško-kočevske arhitekture. Danes jima les skozi prenovo hiše, kjer je vsak centimeter rezultat dela njunih rok, predstavlja osnovno preživetje in z njim sta celo dosegla polovično samooskrbo. Revitalizirala sta izginjajoča rokodelska znanja lokalnega okolja. Danes ustvarjata svoj blog, organizirata delavnice pozabljenih obrti tesarstva, žagarstva in skodlarstva. Eden zadnjih tesarjev v dolini Čabranke pa jima je tudi simbolno predal svojo sekiro. To je zgodba o lesu, ki je skozi mlade oči postal ne muzejski eksponat, ampak živa kulturna dediščina, ki znova vrača življenje v umirajoče obmejne vasi tukajšnjega podeželja.
Prav posebna zgodba o lesu se razvija nad reko Čabranko, tik ob hrvaški meji, kjer se preko Snežnika pa vse do Gorskega kotarja vije največji strnjen gozdni kompleks v Evropi. V ta demografsko ogrožen prostor, v vasi Novi Kot, kjer je še do nedavnega vztrajalo zgolj 30 vaščanov, sta se iz Finske in Nizozemske preselila Aljaž in Eva. Vizualna umetnika sta popolnoma sama in brez osnovnega znanja o lesu prenovila hišo, ki ima danes ponovno izgled stare ribniško-kočevske arhitekture. Danes jima les skozi prenovo hiše, kjer je vsak centimeter rezultat dela njunih rok, predstavlja osnovno preživetje in z njim sta celo dosegla polovično samooskrbo. Revitalizirala sta izginjajoča rokodelska znanja lokalnega okolja. Danes ustvarjata svoj blog, organizirata delavnice pozabljenih obrti tesarstva, žagarstva in skodlarstva. Eden zadnjih tesarjev v dolini Čabranke pa jima je tudi simbolno predal svojo sekiro. To je zgodba o lesu, ki je skozi mlade oči postal ne muzejski eksponat, ampak živa kulturna dediščina, ki znova vrača življenje v umirajoče obmejne vasi tukajšnjega podeželja.
Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.
Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Dokumentarec HRANA ZA PRIHODNOST, v katerem eno izmed glavnih vlog igra Jose Bove, najbolj znani borec za pravice kmetov v Evropi, je nastal kot epilog serije oddaj Village Folk – zgodb o ljudeh, ki nam pridelujejo hrano in jih je RTV Slovenija posnela v devetih evropskih državah. Bo hrane v prihodnje dovolj za vse? Na planetu Zemlja bo kmalu živelo 9 milijard ljudi, ki bodo za preživetje potrebovali še enkrat več hrane kot danes. Podnebne spremembe, suše in poplave vse bolj ogrožajo pridelavo hrane, obdelovalne površine se na račun razvoja krčijo. V Evropski uniji je vse manj mladih kmetov, le 6 odstotkov jih je mlajših od 35 let. Bo hrana postala najpomembnejša strateška surovina naše prihodnosti? Avtorica Barbara Zrimšek je v dokumentarcu nanizala najrazličnejše zgodbe kmetov iz številnih evropskih držav, ki jih povezuje skupna evropska kmetijska politika – iz držav, ki spodbujajo nova razmišljanja: Kdo bo v prihodnje prideloval hrano, ali je bo dovolj za vse?
Dokumentarec HRANA ZA PRIHODNOST, v katerem eno izmed glavnih vlog igra Jose Bove, najbolj znani borec za pravice kmetov v Evropi, je nastal kot epilog serije oddaj Village Folk – zgodb o ljudeh, ki nam pridelujejo hrano in jih je RTV Slovenija posnela v devetih evropskih državah. Bo hrane v prihodnje dovolj za vse? Na planetu Zemlja bo kmalu živelo 9 milijard ljudi, ki bodo za preživetje potrebovali še enkrat več hrane kot danes. Podnebne spremembe, suše in poplave vse bolj ogrožajo pridelavo hrane, obdelovalne površine se na račun razvoja krčijo. V Evropski uniji je vse manj mladih kmetov, le 6 odstotkov jih je mlajših od 35 let. Bo hrana postala najpomembnejša strateška surovina naše prihodnosti? Avtorica Barbara Zrimšek je v dokumentarcu nanizala najrazličnejše zgodbe kmetov iz številnih evropskih držav, ki jih povezuje skupna evropska kmetijska politika – iz držav, ki spodbujajo nova razmišljanja: Kdo bo v prihodnje prideloval hrano, ali je bo dovolj za vse?
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
Moj plazmocitom: pripravljeni na nove korake je po žanru dokumentarni feljton režiserke in scenaristke Haidy Kancler ter soscenaristov Mete Pavlin Avdič in Mitje Ošlaka. V njem skozi prvoosebne pripovedi šestih bolnikov z diseminiranim plazmocitomom iz srednje Evrope in njihovih bližnjih spoznamo trpke izkušnje na poti do diagnoze in zdravljenja bolezni ter neželenih učinkov; potrebe bolnikov, njihov najintimnejši razmislek o življenju in predvsem njim lastne notranje vire moči, s katerimi kljubujejo bolezni. Dokumentarni film razgrne tudi ključne informacije o znakih, simptomih in zdravljenju diseminiranega plazmocitoma ter opozarja na vlogo in pomen povezovanja ter sodelovanja organizacij zagovornikov bolnikov za boljšo ozaveščenost, preprečevanje, zgodnje odkrivanje in čimprejšnji dostop do sodobnih načinov zdravljenja te bolezni.
Moj plazmocitom: pripravljeni na nove korake je po žanru dokumentarni feljton režiserke in scenaristke Haidy Kancler ter soscenaristov Mete Pavlin Avdič in Mitje Ošlaka. V njem skozi prvoosebne pripovedi šestih bolnikov z diseminiranim plazmocitomom iz srednje Evrope in njihovih bližnjih spoznamo trpke izkušnje na poti do diagnoze in zdravljenja bolezni ter neželenih učinkov; potrebe bolnikov, njihov najintimnejši razmislek o življenju in predvsem njim lastne notranje vire moči, s katerimi kljubujejo bolezni. Dokumentarni film razgrne tudi ključne informacije o znakih, simptomih in zdravljenju diseminiranega plazmocitoma ter opozarja na vlogo in pomen povezovanja ter sodelovanja organizacij zagovornikov bolnikov za boljšo ozaveščenost, preprečevanje, zgodnje odkrivanje in čimprejšnji dostop do sodobnih načinov zdravljenja te bolezni.
Film Anbot je zgodba o kraških traviščih, z vrstami najbogatejšem tipu naravnega okolja na naši celini. Suha kraška travišča so najstarejša kulturna krajina v Evropi in edinstven primer sožitja med človekom in naravo. Razvila so se v stoletjih krčenja prvotnega gozda in sonaravne paše, danes pa jih zaradi opuščanja kmetovanja močno ogroža zaraščanje. Film spremlja trud za ohranjanje in ponovno vzpostavljanje travišč v okviru projekta Za Kras, ki ga denarno podpira Evropski sklad za regionalni razvoj. Zgodbo v filmu spremljamo z očmi ljudi, ki so vsak po svoje povezani s kraškimi travišči, kar osvetljuje njihovo ključno vlogo v tradiciji Krasa.
Film Anbot je zgodba o kraških traviščih, z vrstami najbogatejšem tipu naravnega okolja na naši celini. Suha kraška travišča so najstarejša kulturna krajina v Evropi in edinstven primer sožitja med človekom in naravo. Razvila so se v stoletjih krčenja prvotnega gozda in sonaravne paše, danes pa jih zaradi opuščanja kmetovanja močno ogroža zaraščanje. Film spremlja trud za ohranjanje in ponovno vzpostavljanje travišč v okviru projekta Za Kras, ki ga denarno podpira Evropski sklad za regionalni razvoj. Zgodbo v filmu spremljamo z očmi ljudi, ki so vsak po svoje povezani s kraškimi travišči, kar osvetljuje njihovo ključno vlogo v tradiciji Krasa.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Dihanje je osnovna človekova potreba od prvega vdiha ob rojstvu, do zadnjega izdiha. Dihamo nezavedno, zato je zelo pomembno, da vemo, kakšno dihanje nam v določenih okoliščinah pomaga. Ko se zavemo svojega dihanja, se lažje osredotočimo nase, kaj čutimo, in prepoznamo, kako dihati. Pomembno je, da se zavemo, kdaj dihamo plitko, površinsko, hitro, samo z zgornjim delom pljuč! Kako vsakodnevni stres vpliva na naše dihanje? Na vsa ta vprašanja bomo skušali odgovoriti s strokovnjaki. To so dr. Milan Hosta, Špela Jakša, Ana Vipotnik in Tamara Manojlović. Avtorica in režiserka oddaje je Magda Lapajne.
Dihanje je osnovna človekova potreba od prvega vdiha ob rojstvu, do zadnjega izdiha. Dihamo nezavedno, zato je zelo pomembno, da vemo, kakšno dihanje nam v določenih okoliščinah pomaga. Ko se zavemo svojega dihanja, se lažje osredotočimo nase, kaj čutimo, in prepoznamo, kako dihati. Pomembno je, da se zavemo, kdaj dihamo plitko, površinsko, hitro, samo z zgornjim delom pljuč! Kako vsakodnevni stres vpliva na naše dihanje? Na vsa ta vprašanja bomo skušali odgovoriti s strokovnjaki. To so dr. Milan Hosta, Špela Jakša, Ana Vipotnik in Tamara Manojlović. Avtorica in režiserka oddaje je Magda Lapajne.
Dokumentarni film Več kot služba se osredotoča na delo asistentke in asistenta ter njunih uporabnikov oziroma osebni asistenci kot poslanstvu, v katerem morata sodelovati oba – tako asistent kot uporabnik. Čeprav sta v ospredju zgodbe oba uporabnika, se film posveča predvsem obema asistentoma, ki se soočata s strahovi, frustracijami, zadržki, zadrego, dilemami... Osebna asistenta, Neja in Andraž, opravljata službo, ki je več kot služba. Film preizprašuje tudi ločnico med službo in prijateljstvom.
Dokumentarni film Več kot služba se osredotoča na delo asistentke in asistenta ter njunih uporabnikov oziroma osebni asistenci kot poslanstvu, v katerem morata sodelovati oba – tako asistent kot uporabnik. Čeprav sta v ospredju zgodbe oba uporabnika, se film posveča predvsem obema asistentoma, ki se soočata s strahovi, frustracijami, zadržki, zadrego, dilemami... Osebna asistenta, Neja in Andraž, opravljata službo, ki je več kot služba. Film preizprašuje tudi ločnico med službo in prijateljstvom.
Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.
Ljudje, ki zbolijo za Parkinsonovo boleznijo, med drugim postopoma izgubijo zmožnost kazanja čustev z izrazi na obrazu. Pravijo, da zamrznejo. Namizni tenis jim pomaga, da se začnejo znova smejati. Dokumentarec govori o pozitivnih učinkih igranja na bolnike. Vrhunec je svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, na katerem je Slovenija v dveh kategorijah osvojila naslov svetovnega prvaka. Pri nas je za razvoj tovrstne terapije za bolnike s Parkinsonovo boleznijo zaslužen Vinko Kurent, vodja štajerskega dela društva Trepetlika. Pomembno vlogo v tej uspešni zgodbi pa ima tudi Gregor Komac, vrhunski igralec in trener bolnikov s to boleznijo.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodila skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodila skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Osmice so posebnost še iz časov Karla Velikega, ki so se kljub burni zgodovini ohranile do današnjih dni. Kmetje gostom na osmici postrežejo doma pridelano hrano in vino, opravilom in pridelavi kakovostnih domačih proizvodov pa se z veliko truda posvečajo vse leto. Gledalce bo od osmice do osmice vodil Igor Malalan, ki se je na bolj naključno pot odpravil s kolesom, vendar ga je srečanje z etnologom dr. Janezom Bogatajem navdihnilo, da je začel raziskovati različne osmice. Tako je obiskal osmice v Brjah in Brestovici na Krasu, Lokavcu pri Ajdovščini in Medjevasi na italijanski strani meje. Kot znan televizijski obraz se je hitro vključil v veselo druščino na osmicah in pokramljal z gospodarjem kmetije, osmičarjem, in gosti. Kljub veselemu druženju na osmici bo gledalec gotovo začutil dušo osmice. Kajti osmica je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice; je ljubezen do dela na trdi zemlji in obnavljanje starih sort vina, potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta in drugih izdelkov in je pravzaprav celoletno delo vse družine. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu Direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec Montažer: Andrej Modic
Osmice so posebnost še iz časov Karla Velikega, ki so se kljub burni zgodovini ohranile do današnjih dni. Kmetje gostom na osmici postrežejo doma pridelano hrano in vino, opravilom in pridelavi kakovostnih domačih proizvodov pa se z veliko truda posvečajo vse leto. Gledalce bo od osmice do osmice vodil Igor Malalan, ki se je na bolj naključno pot odpravil s kolesom, vendar ga je srečanje z etnologom dr. Janezom Bogatajem navdihnilo, da je začel raziskovati različne osmice. Tako je obiskal osmice v Brjah in Brestovici na Krasu, Lokavcu pri Ajdovščini in Medjevasi na italijanski strani meje. Kot znan televizijski obraz se je hitro vključil v veselo druščino na osmicah in pokramljal z gospodarjem kmetije, osmičarjem, in gosti. Kljub veselemu druženju na osmici bo gledalec gotovo začutil dušo osmice. Kajti osmica je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice; je ljubezen do dela na trdi zemlji in obnavljanje starih sort vina, potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta in drugih izdelkov in je pravzaprav celoletno delo vse družine. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu Direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec Montažer: Andrej Modic
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Tretji dokumentarni film Varuhi narave predstavlja varuha reke Mure, murskih logov in mrtvic ter življenja v njih. Franc Kosi je njihov poznavalec, ki svoje vedenje, poznavanje in ljubezen do narave pred svojim pragom nesebično predaja generacijam otrok, ljubiteljev narave in strokovnjakom. V krajinskem parku Pivška presihajoča jezera izvajajo projekt, ki varovanje narave, predvsem travišč in njihove pestrosti, prenaša na strokoven in hkrati poljuden način med njihove lastnike in uporabnike in hkrati spremlja rezultate ter nadgrajuje načine povezovanja z lokalno skupnostjo. Slovenska gozdarska stroka pa se usmerja v raziskavah in v izvajanju ukrepov v gozdovih k razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe in so v gozdovih že zelo opazne. Ukrepe varovanja pestrosti in obnove gozda za prihodnost uspešno prenaša na lastnike gozda in njihove naslednike.
Tretji dokumentarni film Varuhi narave predstavlja varuha reke Mure, murskih logov in mrtvic ter življenja v njih. Franc Kosi je njihov poznavalec, ki svoje vedenje, poznavanje in ljubezen do narave pred svojim pragom nesebično predaja generacijam otrok, ljubiteljev narave in strokovnjakom. V krajinskem parku Pivška presihajoča jezera izvajajo projekt, ki varovanje narave, predvsem travišč in njihove pestrosti, prenaša na strokoven in hkrati poljuden način med njihove lastnike in uporabnike in hkrati spremlja rezultate ter nadgrajuje načine povezovanja z lokalno skupnostjo. Slovenska gozdarska stroka pa se usmerja v raziskavah in v izvajanju ukrepov v gozdovih k razmeram, ki jih prinašajo podnebne spremembe in so v gozdovih že zelo opazne. Ukrepe varovanja pestrosti in obnove gozda za prihodnost uspešno prenaša na lastnike gozda in njihove naslednike.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma Skupaj. When did people forget that they are stronger together? When did we forget about the advantages of working in unison and in cooperation with each other? People from the Posočje region have never forgotten that. After Slovenia gained its independence, farmers from the region organised themselves, established a co-op and its successful development enable even the smallest of farms in the valleys and mountains to survive, as Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj and Franc Žbogar try to explain in this documentary.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma Skupaj. When did people forget that they are stronger together? When did we forget about the advantages of working in unison and in cooperation with each other? People from the Posočje region have never forgotten that. After Slovenia gained its independence, farmers from the region organised themselves, established a co-op and its successful development enable even the smallest of farms in the valleys and mountains to survive, as Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj and Franc Žbogar try to explain in this documentary.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Oddaja opozarja na onesnaženost morja s plastiko in še posebej z mikroplastiko. Ta nato zaide v ribe, te pa končajo na naših krožnikih in v človeškem organizmu. Rešitev pa niso čistilne akcije na morskih obalah. Okrepiti je treba zavedanje, da moramo spremeniti naša dejanja in predvsem industrijo, ki je največji onesnaževalec.
Oddaja opozarja na onesnaženost morja s plastiko in še posebej z mikroplastiko. Ta nato zaide v ribe, te pa končajo na naših krožnikih in v človeškem organizmu. Rešitev pa niso čistilne akcije na morskih obalah. Okrepiti je treba zavedanje, da moramo spremeniti naša dejanja in predvsem industrijo, ki je največji onesnaževalec.
Dokumentarni film, ki vodo obravnava iz različnih vidikov, tudi z aspekta, kako podnebne spremembe vplivajo na vodni krog. Šele, ko nas prizadene katastrofalna vodna ujma, se za hip zamislimo, da se nam narava maščuje za naše mačehovsko ravnanje. So aktualni begunski eksodusi res samo posledica državljanske vojne, ali moramo vzroke iskati tudi v ekstremnih vremenskih vzorcih, ki so posledica podnebnih razmer? Voda je hrana, kar se zavedajo številne multinacionalke, ki vedo, da so vodni viri strateška surovina in modro zlato 21. stoletja. Film sooča domače in tuje strokovnjake, ki delujejo na različnih področjih, biologije, klimatologije, arheologije, okoljske ekonomije in umetnostne zgodovine. Protagonist filma je jamski potapljač in podvodni snemalec Ciril Mlinar Cic, večkrat nagrajeni avtor, ki v besedi in sliki opozarja na pestro biotsko raznovrstnost slovenskega jamskega življenja in na njihovo ogroženost zaradi človekovega vpliva.
Dokumentarni film, ki vodo obravnava iz različnih vidikov, tudi z aspekta, kako podnebne spremembe vplivajo na vodni krog. Šele, ko nas prizadene katastrofalna vodna ujma, se za hip zamislimo, da se nam narava maščuje za naše mačehovsko ravnanje. So aktualni begunski eksodusi res samo posledica državljanske vojne, ali moramo vzroke iskati tudi v ekstremnih vremenskih vzorcih, ki so posledica podnebnih razmer? Voda je hrana, kar se zavedajo številne multinacionalke, ki vedo, da so vodni viri strateška surovina in modro zlato 21. stoletja. Film sooča domače in tuje strokovnjake, ki delujejo na različnih področjih, biologije, klimatologije, arheologije, okoljske ekonomije in umetnostne zgodovine. Protagonist filma je jamski potapljač in podvodni snemalec Ciril Mlinar Cic, večkrat nagrajeni avtor, ki v besedi in sliki opozarja na pestro biotsko raznovrstnost slovenskega jamskega življenja in na njihovo ogroženost zaradi človekovega vpliva.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
In the entire history of the country's independence, there have never been so few young people in Slovenia. Their number has dropped by a full 30 percent. The most recent national survey has revealed many differences between the behaviour and life of young people today and 10 years ago. While young people used to be passive, the trend has now reversed; an increase in activity can be observed in almost all areas of life. Increasingly digitised, young people are paying more attention to their health, sports and artistic expression, and are even becoming more interested in politics. Never before have young people been so polarised; they identify as left or right, while the political centre is disappearing. Researchers were also surprised by their very pronounced environmental awareness. Young Slovenians are more likely to move away from home sooner, would put off having children, their values are becoming less collectivist and more individualistic; the individual desire for success is increasing. At the same time, the fear of failure, especially at school and at work, is growing and does not subside, even though the unemployment rate is at a record low. Not every job is what young people want, and the statistics also include precarious employment, which is a major problem. Young people are well aware that precarious and other jobs cannot solve their housing problems with inflated property prices. And this has only worsened in the last 10 years. Therefore, the increasing number of young people suffering from severe mental health problems is hardly surprising. Also unsurprising is that the survey has found that young people have little trust in social institutions and even less trust in politics because they feel they have been betrayed by the politicians. The stories of six young people paint a vivid picture of what it means to be young in Slovenia. It is not all bad, but it is not exactly rosy either. Screenplay by Jasna Krljić Vreg, directed by Amir Muratović, photography by Jure Nemec, edited by Zlatjan Čučkov.
In the entire history of the country's independence, there have never been so few young people in Slovenia. Their number has dropped by a full 30 percent. The most recent national survey has revealed many differences between the behaviour and life of young people today and 10 years ago. While young people used to be passive, the trend has now reversed; an increase in activity can be observed in almost all areas of life. Increasingly digitised, young people are paying more attention to their health, sports and artistic expression, and are even becoming more interested in politics. Never before have young people been so polarised; they identify as left or right, while the political centre is disappearing. Researchers were also surprised by their very pronounced environmental awareness. Young Slovenians are more likely to move away from home sooner, would put off having children, their values are becoming less collectivist and more individualistic; the individual desire for success is increasing. At the same time, the fear of failure, especially at school and at work, is growing and does not subside, even though the unemployment rate is at a record low. Not every job is what young people want, and the statistics also include precarious employment, which is a major problem. Young people are well aware that precarious and other jobs cannot solve their housing problems with inflated property prices. And this has only worsened in the last 10 years. Therefore, the increasing number of young people suffering from severe mental health problems is hardly surprising. Also unsurprising is that the survey has found that young people have little trust in social institutions and even less trust in politics because they feel they have been betrayed by the politicians. The stories of six young people paint a vivid picture of what it means to be young in Slovenia. It is not all bad, but it is not exactly rosy either. Screenplay by Jasna Krljić Vreg, directed by Amir Muratović, photography by Jure Nemec, edited by Zlatjan Čučkov.
Zakaj družba potrebuje znanost in kakšen je danes njen pomen, bodo vprašanja, na katera bodo odgovarjali prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS-ja, prof. dr. Igor Muševič, vodja Odseka za fiziko trdne snovi IJS-ja, in dr. Kristina Žagar Soderžnik z Odseka za nanostrukturne materiale IJS-ja. Vsi trije so zaposleni na Institutu »Jožef Stefan«, ki je letos praznoval 70-letnico. Sogovornike poleg predanosti znanosti in raziskovalnemu delu druži tudi umetnost. Izvedeli bomo, zakaj so se odločili za delo na znanstvenem področju, kaj jim pomeni raziskovalno delo, kako je s financiranjem in tudi, kako uspešni smo pri povezovanju z gospodarstvom. Je vloga znanstvenikov tudi ta, da ogenj znanosti prenesejo prihodnjim rodovom?
Zakaj družba potrebuje znanost in kakšen je danes njen pomen, bodo vprašanja, na katera bodo odgovarjali prof. dr. Jadran Lenarčič, direktor IJS-ja, prof. dr. Igor Muševič, vodja Odseka za fiziko trdne snovi IJS-ja, in dr. Kristina Žagar Soderžnik z Odseka za nanostrukturne materiale IJS-ja. Vsi trije so zaposleni na Institutu »Jožef Stefan«, ki je letos praznoval 70-letnico. Sogovornike poleg predanosti znanosti in raziskovalnemu delu druži tudi umetnost. Izvedeli bomo, zakaj so se odločili za delo na znanstvenem področju, kaj jim pomeni raziskovalno delo, kako je s financiranjem in tudi, kako uspešni smo pri povezovanju z gospodarstvom. Je vloga znanstvenikov tudi ta, da ogenj znanosti prenesejo prihodnjim rodovom?
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato, je vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato, je vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Vrhunci slovenske znanosti skozi dosežke Zoisovih in Puhovih nagrajencev ter ambasadorke znanosti 2021 je dokumentarni film, ki jasno kaže, kako vrhunska je v svojih dosežkih slovenska znanost, kar se vsak dan potrjuje z njeno vpetostjo v svetovno pomembno znanstveno srenjo. Film s stvarnimi in potrjenimi dosežki slovenskih znanstvenic in znanstvenikov skuša preglasiti vsakodnevno banalnost političnih in tračarskih novic ter dati glas ljudem, ki so svoje življenje zapisali znanosti ter v nas zbudi radovednost in hkrati zaupanje. Le to, poleg občega družbenega konsenza in evropsko primerljivih sredstev, potrebuje znanost za svoj obstoj in razvoj, ki pa je pravzaprav naš, občečloveški razvoj in obstoj.
Vrhunci slovenske znanosti skozi dosežke Zoisovih in Puhovih nagrajencev ter ambasadorke znanosti 2021 je dokumentarni film, ki jasno kaže, kako vrhunska je v svojih dosežkih slovenska znanost, kar se vsak dan potrjuje z njeno vpetostjo v svetovno pomembno znanstveno srenjo. Film s stvarnimi in potrjenimi dosežki slovenskih znanstvenic in znanstvenikov skuša preglasiti vsakodnevno banalnost političnih in tračarskih novic ter dati glas ljudem, ki so svoje življenje zapisali znanosti ter v nas zbudi radovednost in hkrati zaupanje. Le to, poleg občega družbenega konsenza in evropsko primerljivih sredstev, potrebuje znanost za svoj obstoj in razvoj, ki pa je pravzaprav naš, občečloveški razvoj in obstoj.
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...
Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...
Sedemindvajseti januar je obletnica osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz in svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in deportacije. Slovenski program RAI je ob tej priliki v okviru čezmejne televizije pripravil dokumentarno igrani film Pisma iz Auschwitza v dveh različicah in sicer slovensko in italijansko verzijo. Podlaga za idejno zasnovo so bila pisma, ki jih je Darinka Veljak pisala iz Auschwitza staršem v Trst. Ta še neobjavljena pisma je njen sin Boris Kralj prinesel zgodovinarki Dunji Nanut, ki je na podlagi le teh in poglobljene raziskave rekonstruirala Darinkino zgodbo. Gre za izjemen dokument, ki odkriva širši javnosti doslej skorajda neznan podatek, da so lahko nekateri interniranci pisali domov in tudi prejemali pisma. Obenem razkriva, kako je potekalo življenje v taborišču smrti, kjer je bilo preživetje stvar naključja in sreče v veliki meri pa odvisno od solidarnosti sotrpink. Nastal je tako scenarij v katerem Darinka, ki jo pooseblja Tamara Stanese, prebira pisma in pripoveduje kaj vse je doživela v zloglasnem taborišču, kjer je preživela leto dni. Z njeno pripovedjo se prepleta in jo umešča v zgodovinski kontekst narativni del. Scenarij je napisala Dunja Nanut, režijo pa je podpisala Luana Grilanc. Producent dokumentarca je RAI Deželni sedež za Furlanijo Julijsko krajino – Slovenski program.
Sedemindvajseti januar je obletnica osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz in svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in deportacije. Slovenski program RAI je ob tej priliki v okviru čezmejne televizije pripravil dokumentarno igrani film Pisma iz Auschwitza v dveh različicah in sicer slovensko in italijansko verzijo. Podlaga za idejno zasnovo so bila pisma, ki jih je Darinka Veljak pisala iz Auschwitza staršem v Trst. Ta še neobjavljena pisma je njen sin Boris Kralj prinesel zgodovinarki Dunji Nanut, ki je na podlagi le teh in poglobljene raziskave rekonstruirala Darinkino zgodbo. Gre za izjemen dokument, ki odkriva širši javnosti doslej skorajda neznan podatek, da so lahko nekateri interniranci pisali domov in tudi prejemali pisma. Obenem razkriva, kako je potekalo življenje v taborišču smrti, kjer je bilo preživetje stvar naključja in sreče v veliki meri pa odvisno od solidarnosti sotrpink. Nastal je tako scenarij v katerem Darinka, ki jo pooseblja Tamara Stanese, prebira pisma in pripoveduje kaj vse je doživela v zloglasnem taborišču, kjer je preživela leto dni. Z njeno pripovedjo se prepleta in jo umešča v zgodovinski kontekst narativni del. Scenarij je napisala Dunja Nanut, režijo pa je podpisala Luana Grilanc. Producent dokumentarca je RAI Deželni sedež za Furlanijo Julijsko krajino – Slovenski program.
Oddaja je posvečena ljudem, ki smo jim v prvem valu epidemije novega koronavirusa ploskali z balkonov, sedaj, v drugem valu, pa smo nanje pozabili – medicinskim sestram in zdravnikom. Vsak dan se srečujejo z najhujšimi posledicami bolezni, ki je korenito vplivala na življenja nas vseh in mnoge za vedno spremenila. Mnogim lajšajo bolezen, a žal tudi mnogim stojijo ob strani, ko se jim prezgodaj izteče življenje. Bolezen ne izbira, čeprav je res, da je največ življenj zahtevala med starejšimi. V oddaji nastopajo dr. Nina Graselli Kmet, ki je že v prvem valu tudi sama prebolela covid 19 in dr. David Zupančič, z ljubljanske infekcijske klinike, ki je marca sprejel prvega bolnika s to boleznijo v Sloveniji, medicinska sestra Sonja Leskovar iz Nove Gorice, ki o svojih občutjih in razmišljanjih ob srečevanju s to boleznijo piše dnevnik in ga deli na družabnih omrežjih ter vsak dan teče do svoje 12 urne službe v bolnišnici dr. Franca Derganca ter kolektiv Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki deluje v pokrajini, ki je dolgo časa bila naša najbolj okužena regija. Kako sprejemajo in se spopadajo s tako velikim število bolnikov in ali morda vidijo luč na koncu tunela?
Oddaja je posvečena ljudem, ki smo jim v prvem valu epidemije novega koronavirusa ploskali z balkonov, sedaj, v drugem valu, pa smo nanje pozabili – medicinskim sestram in zdravnikom. Vsak dan se srečujejo z najhujšimi posledicami bolezni, ki je korenito vplivala na življenja nas vseh in mnoge za vedno spremenila. Mnogim lajšajo bolezen, a žal tudi mnogim stojijo ob strani, ko se jim prezgodaj izteče življenje. Bolezen ne izbira, čeprav je res, da je največ življenj zahtevala med starejšimi. V oddaji nastopajo dr. Nina Graselli Kmet, ki je že v prvem valu tudi sama prebolela covid 19 in dr. David Zupančič, z ljubljanske infekcijske klinike, ki je marca sprejel prvega bolnika s to boleznijo v Sloveniji, medicinska sestra Sonja Leskovar iz Nove Gorice, ki o svojih občutjih in razmišljanjih ob srečevanju s to boleznijo piše dnevnik in ga deli na družabnih omrežjih ter vsak dan teče do svoje 12 urne službe v bolnišnici dr. Franca Derganca ter kolektiv Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki deluje v pokrajini, ki je dolgo časa bila naša najbolj okužena regija. Kako sprejemajo in se spopadajo s tako velikim število bolnikov in ali morda vidijo luč na koncu tunela?
Slovenski gozdovi so narodovo naravno bogastvo, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Zato so ujme, ki so v zadnjem desetletju prizadele gozd v Sloveniji, resno opozorilo, da bodo prilagoditve v gozdnih sestojih nujne. Gozdarska stroka vodi raziskave, ki dajejo že prve odgovore na vprašanja, kako pomagati gozdu v njegovem prilagajanju neizogibnim spremembam temperature in vlažnosti, močnim vetrovom in vodnim ujmam. Oddaja predstavi projekt LIFEGENMON, v katerem strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije spremljajo genetsko raznolikost jelke in bukve in ugotavljajo, kako to pestrost ohraniti in uporabiti v prid gozdu. V prihodnosti bo predvsem bukev, kraljica slovenskega gozda, nadomestila občutljivo smreko na rastiščih, kjer je z gotovostjo pričakovati ostrejše razmere zaradi sprememb podnebja.
Slovenski gozdovi so narodovo naravno bogastvo, ki ga želimo ohraniti za prihodnje rodove. Zato so ujme, ki so v zadnjem desetletju prizadele gozd v Sloveniji, resno opozorilo, da bodo prilagoditve v gozdnih sestojih nujne. Gozdarska stroka vodi raziskave, ki dajejo že prve odgovore na vprašanja, kako pomagati gozdu v njegovem prilagajanju neizogibnim spremembam temperature in vlažnosti, močnim vetrovom in vodnim ujmam. Oddaja predstavi projekt LIFEGENMON, v katerem strokovnjaki Gozdarskega inštituta Slovenije spremljajo genetsko raznolikost jelke in bukve in ugotavljajo, kako to pestrost ohraniti in uporabiti v prid gozdu. V prihodnosti bo predvsem bukev, kraljica slovenskega gozda, nadomestila občutljivo smreko na rastiščih, kjer je z gotovostjo pričakovati ostrejše razmere zaradi sprememb podnebja.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Slovenian forests are precious natural resources which the nation wants to preserve for future generations. Therefore, natural disasters which have damaged the forests in Slovenia in the past decade, present a stark warning that adaptations in the forest composition are urgent. Forestry experts have been conducting studies which have already answered some questions regarding how to help forests to adapt to the inevitable changes in temperature and humidity, strong winds and floods. This programme presents LIFEGENMON project, where experts from the Slovenian Forestry Institute monitor the genetic diversity of beech and spruce trees and are attempting to establish how to preserve this diversity and use it to the forests' advantage. In those areas where harsher conditions due to climate change are expected with certainty, the sensitive spruce will be replaced mainly by the beech, the queen of the Slovenian forests.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Slovenian forests are precious natural resources which the nation wants to preserve for future generations. Therefore, natural disasters which have damaged the forests in Slovenia in the past decade, present a stark warning that adaptations in the forest composition are urgent. Forestry experts have been conducting studies which have already answered some questions regarding how to help forests to adapt to the inevitable changes in temperature and humidity, strong winds and floods. This programme presents LIFEGENMON project, where experts from the Slovenian Forestry Institute monitor the genetic diversity of beech and spruce trees and are attempting to establish how to preserve this diversity and use it to the forests' advantage. In those areas where harsher conditions due to climate change are expected with certainty, the sensitive spruce will be replaced mainly by the beech, the queen of the Slovenian forests.
V nenavadnem letu 2020, ko življenja vseh kroji pandemija Covid-19, je tudi podelitev Zoisovih nagrad in priznanj, Puhovih priznanj in nagrad ter priznanja Ambasador znanosti Republike Slovenije potekala na ne tradicionalen način. Nagrade in priznanja so bila podeljena novembra 2020. Ob tem je nastal dokumentarni film Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020. V času svetovne zdravstvene krize so oči vsega človeštva uprte v znanost. Z osupljivimi raziskavami in izjemnimi odkritji so slovenski znanstveniki cenjen del svetovne znanstvene skupnosti in vitalen del naše družbe. Spoznati njihovo delo in dosežke je navdihujoče za slehernika, ki se zaveda pomena znanosti. Spoznajte aktualne in zgodovinsko pomembne dosežke slovenske znanosti v dokumentarnem filmu: Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020.
V nenavadnem letu 2020, ko življenja vseh kroji pandemija Covid-19, je tudi podelitev Zoisovih nagrad in priznanj, Puhovih priznanj in nagrad ter priznanja Ambasador znanosti Republike Slovenije potekala na ne tradicionalen način. Nagrade in priznanja so bila podeljena novembra 2020. Ob tem je nastal dokumentarni film Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020. V času svetovne zdravstvene krize so oči vsega človeštva uprte v znanost. Z osupljivimi raziskavami in izjemnimi odkritji so slovenski znanstveniki cenjen del svetovne znanstvene skupnosti in vitalen del naše družbe. Spoznati njihovo delo in dosežke je navdihujoče za slehernika, ki se zaveda pomena znanosti. Spoznajte aktualne in zgodovinsko pomembne dosežke slovenske znanosti v dokumentarnem filmu: Vrhunci slovenske znanosti v luči nagrajencev za izjemne dosežke 2020.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Prior to the new coronavirus pandemic, the Slovenian territory had been hit by several diseases taking a huge toll upon the local population. The deadliest ones were the plague, cholera and the Spanish flu. In the mid-1300s, Europe was ravaged by a deadly epidemic of plague, the most infectious disease so far. It was fatal for one third of the then population, and radically changed the course of European history. No-one was safe from it – neither church dignitaries nor kings and queens, neither the bourgeois nor paupers and children. Cholera originated in India and was brought to Carniola mainly by troops passing through. At first, the authorities were closing borders in attempting to prevent its spreading, but this protective measure proved to be too radical, ineffective and expensive. It had a ruinous effect upon the local economies. The Habsburg Empire abandoned the measure in later waves. The Spanish flu pandemic ravaged the world between 1918 and 1920, and killed almost 5% of the global population, or between 50 and 100 million people. It is etched into the collective memory as one of the most terrible diseases harming humanity. However, this generally widely known pandemic can be described as "an elephant in the room" in historiography, which has been left unnoticed for a long time. Historians around the world started studying the Spanish flu in earnest after 1998. The documentary presenter is Dr Katarina Keber, a researcher of social medical history from the Milko Kos Historical Institute at the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. Written by Tatjana Markošek and directed by Franc Arko.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Prior to the new coronavirus pandemic, the Slovenian territory had been hit by several diseases taking a huge toll upon the local population. The deadliest ones were the plague, cholera and the Spanish flu. In the mid-1300s, Europe was ravaged by a deadly epidemic of plague, the most infectious disease so far. It was fatal for one third of the then population, and radically changed the course of European history. No-one was safe from it – neither church dignitaries nor kings and queens, neither the bourgeois nor paupers and children. Cholera originated in India and was brought to Carniola mainly by troops passing through. At first, the authorities were closing borders in attempting to prevent its spreading, but this protective measure proved to be too radical, ineffective and expensive. It had a ruinous effect upon the local economies. The Habsburg Empire abandoned the measure in later waves. The Spanish flu pandemic ravaged the world between 1918 and 1920, and killed almost 5% of the global population, or between 50 and 100 million people. It is etched into the collective memory as one of the most terrible diseases harming humanity. However, this generally widely known pandemic can be described as "an elephant in the room" in historiography, which has been left unnoticed for a long time. Historians around the world started studying the Spanish flu in earnest after 1998. The documentary presenter is Dr Katarina Keber, a researcher of social medical history from the Milko Kos Historical Institute at the Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts. Written by Tatjana Markošek and directed by Franc Arko.
Med najbolj cenjene slikarske tehnike se je dolga stoletja uvrščala freska. Ko so današnji slovenski prostor zasedli Rimljani, so s seboj prinesli tudi veliko znanja, med drugim izpopolnjeno izdelavo stenskih poslikav. A te so prekrile plasti poznejših stoletij, zato se je lepih in celovitejših primerov v evropskem prostoru ohranilo le malo. Na eno takšnih redkosti so leta 2017 naleteli tudi slovenski arheologi med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Tam so jih presenetile stenske poslikave, ki so bile ohranjene tudi do 1,3 metra visoko, in na tisočere koške raztreščen strop rimske vile. V Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so se lotili sestavljanja stropa in tako ugledali čudovite prizore Ovidovih Metamorfoz, ki so bile priljubljen navdih tudi pompejskim slikarjem. Freska je tudi v naslednjih stoletjih ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, čedalje več tabelnih slikarjev, freskantov pa čedalje manj. A to še ne pomeni, da je veličastni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav so bili taki slikarji redkejši, so tudi v 19. stoletju ohranili to znanje, za seboj pa pustili nekaj dragocenih spomenikov. Med njimi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je nekakšen kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Belo baročno cerkev je prvi poslikal Matevž Langus, svoje »popravke« pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Navsezadnje, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let. Omenjeni časovno oddaljeni umetniški deli pa ne pripovedujeta le o skoraj povsem pozabljeni tehniki, temveč sta še dandanes tudi v velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe smo spremljali restavratorje ob delu pri obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeie in mnogo mlajših poslikavah frančiškanske cerkve v Ljubljani – ter se spraševali, kaj vpliva na obstojnost fresk, kako pristopiti k restavriranju te tehnike in česa se je mogoče ob tem naučiti.
Med najbolj cenjene slikarske tehnike se je dolga stoletja uvrščala freska. Ko so današnji slovenski prostor zasedli Rimljani, so s seboj prinesli tudi veliko znanja, med drugim izpopolnjeno izdelavo stenskih poslikav. A te so prekrile plasti poznejših stoletij, zato se je lepih in celovitejših primerov v evropskem prostoru ohranilo le malo. Na eno takšnih redkosti so leta 2017 naleteli tudi slovenski arheologi med izkopavanji na Muzejskem trgu v Celju. Tam so jih presenetile stenske poslikave, ki so bile ohranjene tudi do 1,3 metra visoko, in na tisočere koške raztreščen strop rimske vile. V Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so se lotili sestavljanja stropa in tako ugledali čudovite prizore Ovidovih Metamorfoz, ki so bile priljubljen navdih tudi pompejskim slikarjem. Freska je tudi v naslednjih stoletjih ohranila imeniten položaj med slikarskimi tehnikami, vse dokler ni bilo z novimi potrebami in naročniki, ki so jih prinesle družbene spremembe 19. stoletja, čedalje več tabelnih slikarjev, freskantov pa čedalje manj. A to še ne pomeni, da je veličastni stenski poslikavi odbila zadnja ura – čeprav so bili taki slikarji redkejši, so tudi v 19. stoletju ohranili to znanje, za seboj pa pustili nekaj dragocenih spomenikov. Med njimi je frančiškanska cerkev v Ljubljani, v kateri je svoj pečat pustilo toliko rok, da je nekakšen kompendij dela slikarstva druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja v tem prostoru. Belo baročno cerkev je prvi poslikal Matevž Langus, svoje »popravke« pa so pozneje dodali Janez Wolf, Joseph Kastner in Josef Kleinert. Navsezadnje, že v 20. stoletju, se je na slikarski oder povzpel še Matej Sternen, ki je v 30. letih 20. stoletja naslikal to, kar je tedanje časopisje hvalilo kot največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let. Omenjeni časovno oddaljeni umetniški deli pa ne pripovedujeta le o skoraj povsem pozabljeni tehniki, temveč sta še dandanes tudi v velik izziv slovenskim restavratorjem. V dokumentarni oddaji Ko s sten zablestijo stare podobe smo spremljali restavratorje ob delu pri obeh kulturnih spomenikih – freskah iz vile antične Celeie in mnogo mlajših poslikavah frančiškanske cerkve v Ljubljani – ter se spraševali, kaj vpliva na obstojnost fresk, kako pristopiti k restavriranju te tehnike in česa se je mogoče ob tem naučiti.
12. marca zvečer je bila v Sloveniji razglašena epidemija novega koronavirusa. V naslednjih dneh so se zaprle šole, gostinski lokali, javni promet, »ostani doma« - je postal naš vsakdan. – Svet se je ustavil. V psihološkem smislu se nam je zgodila akutna stresna situacija, kar je pomenilo, da smo se morali hitro prilagoditi na velike življenjske spremembe na različnih področjih… Preživljanje dni in tednov doma z omejenimi stiki z ljudmi, s spremenjeno dnevno rutino, pomanjkanjem senzornih dražljajev, finančnimi skrbmi, spremenjenimi družinskimi odnosi, s strahom pred izgubo zdravja – vse to je vplivalo tudi na naše psihično počutje… V oddaji spremljamo zgodbo 38-letnega raziskovalca na Fakulteti za turistične študije, doslej najmlajšega bolnika z novim koronavirusom, ki je bil zaradi te bolezni štirinajst dni v komi in dihal s pomočjo respiratorja; zgodbo nekdanjega veslača in štirikratnega olimpijca, ki je sedaj gostinec na Bledu in je v času karantene pomagal ljudem z brezplačnimi obroki ter mamo samohranilko in učiteljico iz Brkinov, ki je dvignila svoj glas za vse otroke in si javno prizadeva, da bi učenci obiskovali šolo na tak način kot pred epidemijo.
12. marca zvečer je bila v Sloveniji razglašena epidemija novega koronavirusa. V naslednjih dneh so se zaprle šole, gostinski lokali, javni promet, »ostani doma« - je postal naš vsakdan. – Svet se je ustavil. V psihološkem smislu se nam je zgodila akutna stresna situacija, kar je pomenilo, da smo se morali hitro prilagoditi na velike življenjske spremembe na različnih področjih… Preživljanje dni in tednov doma z omejenimi stiki z ljudmi, s spremenjeno dnevno rutino, pomanjkanjem senzornih dražljajev, finančnimi skrbmi, spremenjenimi družinskimi odnosi, s strahom pred izgubo zdravja – vse to je vplivalo tudi na naše psihično počutje… V oddaji spremljamo zgodbo 38-letnega raziskovalca na Fakulteti za turistične študije, doslej najmlajšega bolnika z novim koronavirusom, ki je bil zaradi te bolezni štirinajst dni v komi in dihal s pomočjo respiratorja; zgodbo nekdanjega veslača in štirikratnega olimpijca, ki je sedaj gostinec na Bledu in je v času karantene pomagal ljudem z brezplačnimi obroki ter mamo samohranilko in učiteljico iz Brkinov, ki je dvignila svoj glas za vse otroke in si javno prizadeva, da bi učenci obiskovali šolo na tak način kot pred epidemijo.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. This is the film about the reforesting of the tropical devastated landscape, that takes place now, is the biggest challenge for the science/researching team in the heart of rainforest in La Gamba. The life in Costa Rica was strongly marked by the American corporation United Fruit Company (UFC). For the benefit of the banana plantation and the intense cattle breeding they cleared large forest areas to just 25% of the primal forest. The tropical habitats were lost and tropical living environment was ruined. When UFC left, many deserted plantations pressed Costa Rica to large unemployment. But the country found the way out: they plant palm oil trees and pine apple instead and with the help of the international NOG's started to reforest the region. The secondary tropical island became biological corridor's where the plants and the animals can pass from one place to another. As the tropical ecosystem is home for 85% of living species, as well as those forests are the lungs of the planet - for example, one tropical tree absorbs almost 12 kilos of the carbon dioxide...
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. This is the film about the reforesting of the tropical devastated landscape, that takes place now, is the biggest challenge for the science/researching team in the heart of rainforest in La Gamba. The life in Costa Rica was strongly marked by the American corporation United Fruit Company (UFC). For the benefit of the banana plantation and the intense cattle breeding they cleared large forest areas to just 25% of the primal forest. The tropical habitats were lost and tropical living environment was ruined. When UFC left, many deserted plantations pressed Costa Rica to large unemployment. But the country found the way out: they plant palm oil trees and pine apple instead and with the help of the international NOG's started to reforest the region. The secondary tropical island became biological corridor's where the plants and the animals can pass from one place to another. As the tropical ecosystem is home for 85% of living species, as well as those forests are the lungs of the planet - for example, one tropical tree absorbs almost 12 kilos of the carbon dioxide...
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. When the mainland, that represents also today's territory of Costa Rica, raised from the sea three million years ago, it connected two continents. That flared up one of the most variegated biological spots on Earth. Nowhere in the world there are as many habitats as in Costa Rica., this small country on the bridge from North to South America. The territory takes over just the twice of Slovenian territory but there lives almost 5 % of total world's biodiversity. Costa Rica's intact rainforest is home for 500.000 plant and animal species. Among them we find those on the top of the list of the endangered species, like for example, Macao, the popular parrot. The film tells the story about the formation of the tropic rainforest. In the wild “nest”, heart of it’s wilderness hides many miracles. Through the tropical fauna and flora we travel together with the two experts: prof. dr. Marina Dermastia from National Institute of Biology and prog. Dr. Tom Turk form the Faculty of Biotechnology of Ljubljana University. It’s been many years now since they have been guiding the professional student groups to this paradise on Earth.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Television Slovenia in partnership with the National Institute of Biology present the film about one of the most »hot spot« of biological diversity on the planet, Costa Rica. When the mainland, that represents also today's territory of Costa Rica, raised from the sea three million years ago, it connected two continents. That flared up one of the most variegated biological spots on Earth. Nowhere in the world there are as many habitats as in Costa Rica., this small country on the bridge from North to South America. The territory takes over just the twice of Slovenian territory but there lives almost 5 % of total world's biodiversity. Costa Rica's intact rainforest is home for 500.000 plant and animal species. Among them we find those on the top of the list of the endangered species, like for example, Macao, the popular parrot. The film tells the story about the formation of the tropic rainforest. In the wild “nest”, heart of it’s wilderness hides many miracles. Through the tropical fauna and flora we travel together with the two experts: prof. dr. Marina Dermastia from National Institute of Biology and prog. Dr. Tom Turk form the Faculty of Biotechnology of Ljubljana University. It’s been many years now since they have been guiding the professional student groups to this paradise on Earth.
V drugem delu bomo predstavili današnje delovanje in usmerjenost Bolnišnice Golnik – kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo, ustanove za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj
V drugem delu bomo predstavili današnje delovanje in usmerjenost Bolnišnice Golnik – kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo, ustanove za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj
Prvi oktober 1921 velja za rojstni dan Bolnišnice Golnik. Sanatorij za zdravljenje pljučnih bolnikov je sprva imel 180 postelj, zgrajen pa je bil po vzoru zdravilišča za tuberkulozne bolnike v Davosu. Tuberkuloza je v tistem času terjala veliko žrtev – v letu 1890 naj bi kar dvajset odstotkov umrlih bolehalo za tuberkulozo. Sanatorij se je razvijal, gradile so se nove stavbe, ob osrednji, Vurnikovi, pa je nastal znamenit park. Zdravljenje te smrtonosne bolezni, ki je sprva temeljilo na počitku, dobri hrani in svežem zraku, se je hitro razvijalo. Ko je tuberkuloza postala obvladljiva bolezen, bolnišnica ni ostala brez dela. Pojavile so se nove težke pljučne bolezni. Danes je Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo ustanova za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. V prvem delu serije Bolnišnica Golnik je zajet zgodovinski razvoj bolnišnice od začetkov pa do danes. Scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
Prvi oktober 1921 velja za rojstni dan Bolnišnice Golnik. Sanatorij za zdravljenje pljučnih bolnikov je sprva imel 180 postelj, zgrajen pa je bil po vzoru zdravilišča za tuberkulozne bolnike v Davosu. Tuberkuloza je v tistem času terjala veliko žrtev – v letu 1890 naj bi kar dvajset odstotkov umrlih bolehalo za tuberkulozo. Sanatorij se je razvijal, gradile so se nove stavbe, ob osrednji, Vurnikovi, pa je nastal znamenit park. Zdravljenje te smrtonosne bolezni, ki je sprva temeljilo na počitku, dobri hrani in svežem zraku, se je hitro razvijalo. Ko je tuberkuloza postala obvladljiva bolezen, bolnišnica ni ostala brez dela. Pojavile so se nove težke pljučne bolezni. Danes je Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo ustanova za diagnostiko in zdravljenje bolnikov s pljučnimi, alergijskimi in ostalimi internističnimi boleznimi. V prvem delu serije Bolnišnica Golnik je zajet zgodovinski razvoj bolnišnice od začetkov pa do danes. Scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj.
Na kraških travnikih je mogoče najti še več različnih rastlinskih vrst kot marsikje drugje pri nas. Bogastvo flore izkoriščajo tudi tisti, ki verjamejo v krepitev organizma in lajšanje težav s pomočjo rastlinskih pripravkov. Med zeliščarji, ki se svojega dela resno lotevajo, je Magda Rogelja iz Vojščice, vasice, ki leži nedaleč od meje z Italijo. Magda je ena od izjemno delovnih kraških žena, saj dela kot negovalka v sežanskem domu upokojencev. Ob tem se je izobrazila tudi za maserko, doma pa goji in predeluje številna zdravilna zelišča. Pripravili smo zanimiv portret Magde Rogelja, ki vzbuja vtis, kot da ji moči za delo nikoli ne zmanjka, tako kot tudi nasmeh nikoli ne izgine z njenih ustnic. Scenarist in urednik Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc, direktor fotografije Andrej Hefferle.
Na kraških travnikih je mogoče najti še več različnih rastlinskih vrst kot marsikje drugje pri nas. Bogastvo flore izkoriščajo tudi tisti, ki verjamejo v krepitev organizma in lajšanje težav s pomočjo rastlinskih pripravkov. Med zeliščarji, ki se svojega dela resno lotevajo, je Magda Rogelja iz Vojščice, vasice, ki leži nedaleč od meje z Italijo. Magda je ena od izjemno delovnih kraških žena, saj dela kot negovalka v sežanskem domu upokojencev. Ob tem se je izobrazila tudi za maserko, doma pa goji in predeluje številna zdravilna zelišča. Pripravili smo zanimiv portret Magde Rogelja, ki vzbuja vtis, kot da ji moči za delo nikoli ne zmanjka, tako kot tudi nasmeh nikoli ne izgine z njenih ustnic. Scenarist in urednik Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc, direktor fotografije Andrej Hefferle.
Nezdrav način življenja in zavedanje o tem, da moramo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje del ljudi pripeljeta v zdravniške ordinacije in lekarne, drugi pa skušajo pomoč za svoje težave poiskati v naravi. Ljudje so od nekdaj nabirali rastline, ki so jim po izkušnjah pripisovali zdravilne lastnosti. Tisti, ki so se temu bolj posvetili, so postali zeliščarji. Ena izmed tistih, ki ima v naši deželi veliko sledilcev, je Mirjam Grilc. Na svoji domačiji pod Krvavcem goji številna zdravilna zelišča, nekatera pa nabira v naravi. Pripravlja čajne mešanice, olja in mazila. Z leti si je nabrala dovolj izkušenj, ki jih je zbrala v več knjigah. Med njenimi najbolj pomembnimi spoznanji pa je tisto, da posamična zdravilna zelišča na različne ljudi ne učinkujejo enako. Zeliščarko Mirjam Grilc bomo spoznali v oddaji, katere scenarist in urednik je Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc, snemalec pa Andrej Hefferle.
Nezdrav način življenja in zavedanje o tem, da moramo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje del ljudi pripeljeta v zdravniške ordinacije in lekarne, drugi pa skušajo pomoč za svoje težave poiskati v naravi. Ljudje so od nekdaj nabirali rastline, ki so jim po izkušnjah pripisovali zdravilne lastnosti. Tisti, ki so se temu bolj posvetili, so postali zeliščarji. Ena izmed tistih, ki ima v naši deželi veliko sledilcev, je Mirjam Grilc. Na svoji domačiji pod Krvavcem goji številna zdravilna zelišča, nekatera pa nabira v naravi. Pripravlja čajne mešanice, olja in mazila. Z leti si je nabrala dovolj izkušenj, ki jih je zbrala v več knjigah. Med njenimi najbolj pomembnimi spoznanji pa je tisto, da posamična zdravilna zelišča na različne ljudi ne učinkujejo enako. Zeliščarko Mirjam Grilc bomo spoznali v oddaji, katere scenarist in urednik je Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc, snemalec pa Andrej Hefferle.
Pojem premakultura se v zadnjem času pojavlja vse pogosteje, čeprav marsikdo ne ve, kaj naj si pod tem izrazom predstavljal. Gre za celostni pristop do življenja, pri katerem skušamo naravne vire izkoriščati trajnostno. Največkrat se srečamo s permakulturo pri vrtnarjenju. Da bi spoznali enega od možnih pristopov k takemu načinu pridelave hrane zase, smo lani obiskovali arhitektko TANJO BOROVŠAK, ki živi v vasici blizu Moravcev v Pomurju. Njene delovne izkušnje so ji pomagale pri razporejanju vrta na ne najbolj primernem prostoru ob domači hiši. Permakulturni način vzgoje rastlin jo je povsem prevzel; vidi se, da ima »zelene prste«, kot radi rečemo. Kako vrtnari ob pomoči svojih otrok in kako čuti svojo okolico, bomo razkrili v polurnem dokumentarnem portretu Tanje in njenega vrta.
Pojem premakultura se v zadnjem času pojavlja vse pogosteje, čeprav marsikdo ne ve, kaj naj si pod tem izrazom predstavljal. Gre za celostni pristop do življenja, pri katerem skušamo naravne vire izkoriščati trajnostno. Največkrat se srečamo s permakulturo pri vrtnarjenju. Da bi spoznali enega od možnih pristopov k takemu načinu pridelave hrane zase, smo lani obiskovali arhitektko TANJO BOROVŠAK, ki živi v vasici blizu Moravcev v Pomurju. Njene delovne izkušnje so ji pomagale pri razporejanju vrta na ne najbolj primernem prostoru ob domači hiši. Permakulturni način vzgoje rastlin jo je povsem prevzel; vidi se, da ima »zelene prste«, kot radi rečemo. Kako vrtnari ob pomoči svojih otrok in kako čuti svojo okolico, bomo razkrili v polurnem dokumentarnem portretu Tanje in njenega vrta.
V Pomurju deluje Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje Pomurje, ki združuje tiste, ki želijo zelenjavo pridelovati na kar se da sonaraven način, ob upoštevanju načel biodinamike. Pred leti so uredili tri vrtove. Lani smo z ekipo TVS obiskovali dva izmed teh vrtov, spremljali njun razvoj in vsebino ter skušali s prisotnostjo na nekaterih delovnih srečanjih ugotoviti, kaj žene člane tega društva k delu. Glavno vodilo je bila misel Od semena do krožnika, ki navdihuje pobudo, da bi si ljudje prizadevali za ohranitev lokalnih, avtohtonih sort semen tako užitnih kot okrasnih rastlin. Oba vrtova sta ne samo zelo pestra, temveč tudi lepa na pogled.
V Pomurju deluje Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje Pomurje, ki združuje tiste, ki želijo zelenjavo pridelovati na kar se da sonaraven način, ob upoštevanju načel biodinamike. Pred leti so uredili tri vrtove. Lani smo z ekipo TVS obiskovali dva izmed teh vrtov, spremljali njun razvoj in vsebino ter skušali s prisotnostjo na nekaterih delovnih srečanjih ugotoviti, kaj žene člane tega društva k delu. Glavno vodilo je bila misel Od semena do krožnika, ki navdihuje pobudo, da bi si ljudje prizadevali za ohranitev lokalnih, avtohtonih sort semen tako užitnih kot okrasnih rastlin. Oba vrtova sta ne samo zelo pestra, temveč tudi lepa na pogled.
Nekaterih vrtov Tullna ni bilo mogoče uvrstiti niti med okrasne niti med uporabne vrtove. Zato smo jih prikazali v tretji oddaji, v kateri smo skušali vsaj malce predstaviti glavnega vrtnarja Maria Jaglarza, ki je tudi avtor mnogih ureditvenih načrtov za vrtove, ki sestavljajo Vrtove Tullna. Tako smo v oddajo vključili kmečki vrt, šolski vrt, skalnjak in vrt čutil. Ob tem bomo izvedeli več o tem, koliko in kakšni obiskovalci si ogledujejo te vrtove vsako leto od aprila do oktobra. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Nekaterih vrtov Tullna ni bilo mogoče uvrstiti niti med okrasne niti med uporabne vrtove. Zato smo jih prikazali v tretji oddaji, v kateri smo skušali vsaj malce predstaviti glavnega vrtnarja Maria Jaglarza, ki je tudi avtor mnogih ureditvenih načrtov za vrtove, ki sestavljajo Vrtove Tullna. Tako smo v oddajo vključili kmečki vrt, šolski vrt, skalnjak in vrt čutil. Ob tem bomo izvedeli več o tem, koliko in kakšni obiskovalci si ogledujejo te vrtove vsako leto od aprila do oktobra. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Druga izmed treh oddaj o Vrtovih Tullna prikazuje nekaj t. i. uporabnih vrtov – pri teh vrtovih je olepševalna vloga na drugem mestu. To so strešni vrt, ozelenjena stena, vodni vrt, zelenjavni vrt, reciklažni vrt in še kaj. Domiselnost vrtnarjev in načrtovalcev vrtov v avstrijskem Tullnu ne pozna meja, zato smo v kategorijo uporabnih vrtov uvrstili tudi različne druge posebnosti. Pri vseh predstavljenih vrtovih lahko občudujemo, kako znajo tamkajšnji vrtnarji negovati zasaditve in hkrati skrbeti, da vrt ostaja naravi prijazen. O vrtovih nam bo pripovedoval glavni vrtnar Mario Jaglarz. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Druga izmed treh oddaj o Vrtovih Tullna prikazuje nekaj t. i. uporabnih vrtov – pri teh vrtovih je olepševalna vloga na drugem mestu. To so strešni vrt, ozelenjena stena, vodni vrt, zelenjavni vrt, reciklažni vrt in še kaj. Domiselnost vrtnarjev in načrtovalcev vrtov v avstrijskem Tullnu ne pozna meja, zato smo v kategorijo uporabnih vrtov uvrstili tudi različne druge posebnosti. Pri vseh predstavljenih vrtovih lahko občudujemo, kako znajo tamkajšnji vrtnarji negovati zasaditve in hkrati skrbeti, da vrt ostaja naravi prijazen. O vrtovih nam bo pripovedoval glavni vrtnar Mario Jaglarz. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Petra Hauc
Mestece Tulln leži blizu Dunaja in v njem že desetletja prirejajo velike vrtnarske razstave. Pred nekaj leti so se odločili, da bodo ob razstavnem prostoru uredili okoli 50 vzorčnih vrtov. Tako so želeli ljubiteljskim vrtnarjem prikazati, kako je mogoče oblikovati najrazličnejše okrasne, uporabne ali drugačne vrtove. Ti vrtovi so na ogled vsako leto med aprilom in oktobrom. Obiskovalci lahko o vsem, kar želijo vedeti, vprašajo katerega od vrtnarjev, ki tam delajo. Tak način svetovanja in ponujanja zamisli za ureditev vrtov je največ, kar lahko ljubiteljem vrtnarjenja ponudimo. Zato smo lani obiskali Die Garten Tulln ali Vrtove Tullna kar trikrat, v različnih obdobjih, in posneli okoli 20 različnih vrtov.Predstavil nam jih je vodja tamkajšnjih vrtnarjev Mario Jaglarz, ki je ne samo strokovnjak na področju hortikulture, temveč tudi avtor številnih načrtov za vzorčne vrtove v Tullnu. V prvi izmed treh oddaj smo združili nekaj izstopajočih primerov okrasnih vrtov, kot so zlato-srebrni vrt, rožni vrt, vrt meglic, portugalski vrt, vrt metuljev in morje trav. Urednik in scenarist oddaj Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc.
Mestece Tulln leži blizu Dunaja in v njem že desetletja prirejajo velike vrtnarske razstave. Pred nekaj leti so se odločili, da bodo ob razstavnem prostoru uredili okoli 50 vzorčnih vrtov. Tako so želeli ljubiteljskim vrtnarjem prikazati, kako je mogoče oblikovati najrazličnejše okrasne, uporabne ali drugačne vrtove. Ti vrtovi so na ogled vsako leto med aprilom in oktobrom. Obiskovalci lahko o vsem, kar želijo vedeti, vprašajo katerega od vrtnarjev, ki tam delajo. Tak način svetovanja in ponujanja zamisli za ureditev vrtov je največ, kar lahko ljubiteljem vrtnarjenja ponudimo. Zato smo lani obiskali Die Garten Tulln ali Vrtove Tullna kar trikrat, v različnih obdobjih, in posneli okoli 20 različnih vrtov.Predstavil nam jih je vodja tamkajšnjih vrtnarjev Mario Jaglarz, ki je ne samo strokovnjak na področju hortikulture, temveč tudi avtor številnih načrtov za vzorčne vrtove v Tullnu. V prvi izmed treh oddaj smo združili nekaj izstopajočih primerov okrasnih vrtov, kot so zlato-srebrni vrt, rožni vrt, vrt meglic, portugalski vrt, vrt metuljev in morje trav. Urednik in scenarist oddaj Stane Sušnik, režiserka Petra Hauc.
Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. »S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet ... prišel sem domov in utrujen zaspal... naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo, gimnazijo in kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije »nas« je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju – Rusija. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje, ne le živeti, ampak Živeti.
Gal je pri 13 letih doživel infarkt hrbtenjače. »S prijatelji smo na pikniku igrali nogomet ... prišel sem domov in utrujen zaspal... naslednje jutro sem se zbudil od pasu navzdol hrom. Vendar ni izgubil volje do življenja – dokončal je osnovno šolo, gimnazijo in kot prvi invalid na vozičku postal redni študent na fakulteti za šport. Šport pa ni njegova edina strast, ukvarja se tudi s fotografijo, ki je njegova velika ljubezen. Kot edini predstavnik Slovenije »nas« je v letu 2014 zastopal v slalomu in veleslalomu na paraolimpijskih igrah v Sočiju – Rusija. Gal vsak dan dokazuje, da se da življenje, ne le živeti, ampak Živeti.
Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.
Brez velike svetovne pozornosti se v Vzhodnem Kongu dogaja ena najhujših humanitarnih katastrof moderne dobe. Pozornost svetovnih medijev je za nekaj časa pritegnil izbruh vulkana Nyiragongo januarja 2002, ko je lava prodrla v gosto naseljeno mesto Goma. Po sledi katastrofe se v te kraje odpravita novinar in snemalec. Ob soočenju s silnim razdejanjem, ki ga je povzročila lava, ko je na desettisoče ljudi ostalo brez vsega, tudi brez pomoči države, gledalec spoznava, da je poglavitni vzrok za nesrečo in brezizhodnost tamkajšnjih prebivalcev vojna, ki že leta izčrpava deželo. Gre za donosno nasilje: vojna je le krinka za brezglavo ropanje ogromnih naravnih bogastev, po katerih slovi Kongo.
Integracija beguncev je ena najbolj aktualnih tem v današnji Evropi. Vojne in konflikti pišejo neverjetne zgodbe ljudi, ki v EU prihajajo iz drugih svetov. Evropske države imajo različne pristope pri vključevanju beguncev v družbo. V dokumentarnem filmu sledimo zgodbam integracije od Kalabrije do Skandinavije, kjer se zavedajo, da integracija prinaša tudi veliko prednosti; na Švedskem so na primer ugotovili, da vključevanje beguncev v družbo med drugim vpliva na rast družbenega proizvoda. Tudi zgodbe iz Kalabrije so dobri primeri integracije v majhnih zapuščenih mestih. V mestecih, iz katerih so ljudje odšli »s trebuhom za kruhom«, so z odprtimi rokami sprejeli manjše skupine beguncev, ki sodelujejo pri najrazličnejših projektih razvoja tega območja. Svetovi se danes srečujejo in mešajo med seboj, kako bomo to znali razumeti in sprejeti, pa bo pokazala prihodnost.
Integracija beguncev je ena najbolj aktualnih tem v današnji Evropi. Vojne in konflikti pišejo neverjetne zgodbe ljudi, ki v EU prihajajo iz drugih svetov. Evropske države imajo različne pristope pri vključevanju beguncev v družbo. V dokumentarnem filmu sledimo zgodbam integracije od Kalabrije do Skandinavije, kjer se zavedajo, da integracija prinaša tudi veliko prednosti; na Švedskem so na primer ugotovili, da vključevanje beguncev v družbo med drugim vpliva na rast družbenega proizvoda. Tudi zgodbe iz Kalabrije so dobri primeri integracije v majhnih zapuščenih mestih. V mestecih, iz katerih so ljudje odšli »s trebuhom za kruhom«, so z odprtimi rokami sprejeli manjše skupine beguncev, ki sodelujejo pri najrazličnejših projektih razvoja tega območja. Svetovi se danes srečujejo in mešajo med seboj, kako bomo to znali razumeti in sprejeti, pa bo pokazala prihodnost.
Gašerbrum je skupina osmih vrhov, ki skupaj tvorijo nekakšen gorski amfiteater. Najvišji med njimi, očem vse do zadnjega skrit, je 8068 metrov visok Gašerbrum 1 oziroma Skriti vrh (Hidden Peak). Prvi so Skriti vrh osvojili Američani leta 1958, na vrh pa sta po jugovzhodni strani stopila Pete Schoening in Andy Kauffman. Slovenija je po vrhu Gašerbruma 1 posegla trikrat. Prvič se je spopadla s to goro leta 1977, ko sta njen vrh osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Skoraj dve desetletji pozneje, leta 1995, sta vrh osvojila in se z njega spustila na smučeh oziroma smučarski deski Marko Čar ter Iztok Tomazin. Zadnja odprava na Gašerbrum 1 je bila avgusta lani, a ji je žal narava preprečila vzpon na vrh. Gašerbrum je neke vrste mejnik slovenskega alpinizma ... Scenaristka: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj
Gašerbrum je skupina osmih vrhov, ki skupaj tvorijo nekakšen gorski amfiteater. Najvišji med njimi, očem vse do zadnjega skrit, je 8068 metrov visok Gašerbrum 1 oziroma Skriti vrh (Hidden Peak). Prvi so Skriti vrh osvojili Američani leta 1958, na vrh pa sta po jugovzhodni strani stopila Pete Schoening in Andy Kauffman. Slovenija je po vrhu Gašerbruma 1 posegla trikrat. Prvič se je spopadla s to goro leta 1977, ko sta njen vrh osvojila Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. Skoraj dve desetletji pozneje, leta 1995, sta vrh osvojila in se z njega spustila na smučeh oziroma smučarski deski Marko Čar ter Iztok Tomazin. Zadnja odprava na Gašerbrum 1 je bila avgusta lani, a ji je žal narava preprečila vzpon na vrh. Gašerbrum je neke vrste mejnik slovenskega alpinizma ... Scenaristka: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj
Vsak osemtisočak Himalaje je samosvoj – in tudi vsak vzpon nanj je, kot pravijo alpinisti, zgodba zase. 8035 m visoki Gašerbrum II neupravičeno sodi med lažje osvojljive vrhove tega sveta, saj lahko postreže s prav takšnimi pastmi kot katerikoli izmed velikanov Himalaje. To so spoznali tudi slovenski alpinisti. V filmu se prepletata zgodbi dveh odprav: prva je bila leta 1986, ko je bil ta vrh osvojen kot drugi osemtisočak v okviru odprave, in osemnajst let kasneje še druga – to je bila univerzitetna odprava, ki si je za cilj postavila smučanje s tega vrha. V filmu pa se kot tretja zgodba vplete tudi vzpon na nekoliko nižji himalajski vrh, ki je po zahtevnosti primerljiv s slovitim K2 – Gašerbrum IV. Ta je leta 1995 terjal svoj davek – izvrstnega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča. Režiser Božo Grlj, scenaristka Nuša Ekar, urednik serije Velikani Himalaje Viki Grošelj.
Vsak osemtisočak Himalaje je samosvoj – in tudi vsak vzpon nanj je, kot pravijo alpinisti, zgodba zase. 8035 m visoki Gašerbrum II neupravičeno sodi med lažje osvojljive vrhove tega sveta, saj lahko postreže s prav takšnimi pastmi kot katerikoli izmed velikanov Himalaje. To so spoznali tudi slovenski alpinisti. V filmu se prepletata zgodbi dveh odprav: prva je bila leta 1986, ko je bil ta vrh osvojen kot drugi osemtisočak v okviru odprave, in osemnajst let kasneje še druga – to je bila univerzitetna odprava, ki si je za cilj postavila smučanje s tega vrha. V filmu pa se kot tretja zgodba vplete tudi vzpon na nekoliko nižji himalajski vrh, ki je po zahtevnosti primerljiv s slovitim K2 – Gašerbrum IV. Ta je leta 1995 terjal svoj davek – izvrstnega slovenskega alpinista Slavka Svetičiča. Režiser Božo Grlj, scenaristka Nuša Ekar, urednik serije Velikani Himalaje Viki Grošelj.
Šiša Pangma, 8046 metrov visoka gora himalajska gora stoji v Tibetu. V jeziku domačinov njeno ime pomeni Cvet nad travnato planoto. Tako jo doživi opazovalec, ko zasije pred njim na obzorju kot mogočna ledena vrtnica. Nezemsko visoka, nedostopna in mamljivo privlačna. Do leta 2013 je glavni vrh gore skušalo doseči kar deset slovenskih odprav, a le dve sta bili uspešni. Za plezalce ostaja Šiša Pangma vselej izjemno zanimiv cilj.
Šiša Pangma, 8046 metrov visoka gora himalajska gora stoji v Tibetu. V jeziku domačinov njeno ime pomeni Cvet nad travnato planoto. Tako jo doživi opazovalec, ko zasije pred njim na obzorju kot mogočna ledena vrtnica. Nezemsko visoka, nedostopna in mamljivo privlačna. Do leta 2013 je glavni vrh gore skušalo doseči kar deset slovenskih odprav, a le dve sta bili uspešni. Za plezalce ostaja Šiša Pangma vselej izjemno zanimiv cilj.
Lotse, četrta najvišja gora na svetu, je bila prvič osvojena leta 1957. Med svetovno alpinistično javnostjo pa je poznana predvsem po izjemno zahtevni južni steni. V njej so se odvijale najbolj dramatične, epske zgodbe svetovnega himalaizma. In pri tem so imeli zelo pomemben delež tudi slovenski alpinisti. Tehnično skrajno zahtevna in predvsem izjemno nevarna stena je zasipavala plezalce s plazovi, vedno znova, brez konca. Kljub izjemnim naporom in skrajni nevarnosti pa so se vztrajno pomikali navzgor. Vsak meter je bil prigaran in nič ni bilo podarjenega. Steni ni bilo videti konca. Kot bi se tri severne stene Triglava postavile druga vrh druge. Za vztrajanje v tej smrtno nevarni igri sta bili potrebni izjemna motivacija in popolna predanost cilju.
Lotse, četrta najvišja gora na svetu, je bila prvič osvojena leta 1957. Med svetovno alpinistično javnostjo pa je poznana predvsem po izjemno zahtevni južni steni. V njej so se odvijale najbolj dramatične, epske zgodbe svetovnega himalaizma. In pri tem so imeli zelo pomemben delež tudi slovenski alpinisti. Tehnično skrajno zahtevna in predvsem izjemno nevarna stena je zasipavala plezalce s plazovi, vedno znova, brez konca. Kljub izjemnim naporom in skrajni nevarnosti pa so se vztrajno pomikali navzgor. Vsak meter je bil prigaran in nič ni bilo podarjenega. Steni ni bilo videti konca. Kot bi se tri severne stene Triglava postavile druga vrh druge. Za vztrajanje v tej smrtno nevarni igri sta bili potrebni izjemna motivacija in popolna predanost cilju.
Makalu, 1975 – osvojen je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovence. Natanko 20 let pozneje, je bil naš še zadnji osemtisočak. Veliki cilj – osvojiti vse himalajske osemtisočake - je bil s tem dosežen. Vstop v sam svetovni vrh alpinizma – himalaizma se je odprl. Nastopil je nov čas, predvsem za generacijo alpinistov, ki je prihajala. Čas novih pristopov, novih smeri, tehnik. Slovenci smo pričeli krojiti svetovni alpinizem. Danes se morda porajajo vprašanja o vlogi Himalaje za alpinizem, smislu osvajanja osvojenih vrhov osemtisočakov, komercializaciji, ki se dogaja na »strehi sveta«, pa vendar Himalaja ostaja ista – nekoga privlači za vedno, nekoga morda odbije, vsekakor pa vsakega močno zaznamuje. Prava slovenska himalajska zgodba se je pričela pisati torej leta 1975, ko je na vrh Makaluja stopil Marjan Manfreda Marjon. Zanj je bila to predvsem zgodba o velikem prijateljstvu. Za Slovenijo pa bi morala himalajska zgodba veljati za zgled zgodbe o uspehu.
Makalu, 1975 – osvojen je bil prvi osvojeni osemtisočak za Slovence. Natanko 20 let pozneje, je bil naš še zadnji osemtisočak. Veliki cilj – osvojiti vse himalajske osemtisočake - je bil s tem dosežen. Vstop v sam svetovni vrh alpinizma – himalaizma se je odprl. Nastopil je nov čas, predvsem za generacijo alpinistov, ki je prihajala. Čas novih pristopov, novih smeri, tehnik. Slovenci smo pričeli krojiti svetovni alpinizem. Danes se morda porajajo vprašanja o vlogi Himalaje za alpinizem, smislu osvajanja osvojenih vrhov osemtisočakov, komercializaciji, ki se dogaja na »strehi sveta«, pa vendar Himalaja ostaja ista – nekoga privlači za vedno, nekoga morda odbije, vsekakor pa vsakega močno zaznamuje. Prava slovenska himalajska zgodba se je pričela pisati torej leta 1975, ko je na vrh Makaluja stopil Marjan Manfreda Marjon. Zanj je bila to predvsem zgodba o velikem prijateljstvu. Za Slovenijo pa bi morala himalajska zgodba veljati za zgled zgodbe o uspehu.
Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.
Anapurna je gora preizkušenj. Na njej so se kalila in preizkušala velika imena svetovnega alpinizma. Slovence je privlačila od samih začetkov našega himalaizma – na njej je temelje že leta 1969 postavila odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja, uspehe je v njenem skalovju dosegla odprava pod taktirko Staneta Belaka, želel si je je Nejc Zaplotnik, kot velika želja, skoraj obsesija, pa se je zasidrala v Slavka Svetičiča. Ta se je pod njeno vznožje vračal, na njej doživljal svoje velike vzpone in padce. A Anapurna se Slovencem vse do leta 1995 ni vdala. 29. aprila 1995 pa sta končno na njenem vrhu stala brata Karničar. S tem trenutkom smo Slovenci sklenili krog vseh osvojenih osemtisočakov. Uspeh bratov je bil popoln, saj sta se z njenega vrha spustila s smučmi in s tem postavila nov mejnik svetovnega himalaizma. Poleg njiju je v tej odpravi zablestel tudi Tomaž Humar, ki ga je kot nekoč Slavka ta gora na neki način priklenila nase. Tudi on se je k njej še vrnil in poklonila mu je njegov zadnji uspeh.
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
Pohorje ni posebej bogato s slapovi, slap Skalca je eden redkih in tudi manj znanih. Pred milijoni let je začel ustvarjati današnjo podobo. Enostavno dostopen z glavne ceste na razcepu med Bellvuejem in Arehom na Slivniškem Pohorju. Slap Skalca na Pohorju je geomorfološki, hidrološki in botanični naravni spomenik že od leta 1992, ko so ga z odlokom tudi zaščitili. V poletnih mesecih si ga ogleda veliko pohodnikov, v zimskem obdobju je primeren za ogled tistim bolj spretnim. Spoznali boste nastanek slapa in ga videli v kakšni kondiciji je danes.
Pohorje ni posebej bogato s slapovi, slap Skalca je eden redkih in tudi manj znanih. Pred milijoni let je začel ustvarjati današnjo podobo. Enostavno dostopen z glavne ceste na razcepu med Bellvuejem in Arehom na Slivniškem Pohorju. Slap Skalca na Pohorju je geomorfološki, hidrološki in botanični naravni spomenik že od leta 1992, ko so ga z odlokom tudi zaščitili. V poletnih mesecih si ga ogleda veliko pohodnikov, v zimskem obdobju je primeren za ogled tistim bolj spretnim. Spoznali boste nastanek slapa in ga videli v kakšni kondiciji je danes.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. If as children we learned to buy our parents’ love by being good, then as adults we will also try to do everything we can to please everyone. Namely, the causes of burnout form in the very first years of life. Initially, burnout does not appear like a disorder. Later, its symptoms overlap with those of other mental disorders. This is one reason why experts still don’t have a clear-cut definition of burnout. They do agree, however, it is a condition of physical, emotional and mental exhaustion, brought on by a compounding of personal and environmental factors. Research shows that approximately one in three people strongly exhibits at least one of the four personality traits that lead to burnout. This makes such persons more emotionally susceptible to stress. They struggle to set and protect their boundaries and they tie their self-worth to their accomplishments. The so-called ‘candidates for burnout’ are oversensitive to criticism. Also at risk are those who can’t say ‘no’ and can’t accept rejection for fear of abandonment if they can’t meet other people’s expectations. Burnout also threatens those who take on responsibility for everything, even things that are objectively beyond their control. Such persons also retreat into excessive work when they can’t cope with interpersonal relationships. In the process of burning out, people often continue to go to work despite their illness. According to the World Health Organization, burnout is becoming one of the main occupational diseases of the 21st century. Burnout can be treated successfully; however, it takes years of psychotherapy to permanently resolve one’s issues. Namely, neuroscientific research confirms that the brain needs at least four years to make enough new connections for a lasting change in personality structure to occur.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. If as children we learned to buy our parents’ love by being good, then as adults we will also try to do everything we can to please everyone. Namely, the causes of burnout form in the very first years of life. Initially, burnout does not appear like a disorder. Later, its symptoms overlap with those of other mental disorders. This is one reason why experts still don’t have a clear-cut definition of burnout. They do agree, however, it is a condition of physical, emotional and mental exhaustion, brought on by a compounding of personal and environmental factors. Research shows that approximately one in three people strongly exhibits at least one of the four personality traits that lead to burnout. This makes such persons more emotionally susceptible to stress. They struggle to set and protect their boundaries and they tie their self-worth to their accomplishments. The so-called ‘candidates for burnout’ are oversensitive to criticism. Also at risk are those who can’t say ‘no’ and can’t accept rejection for fear of abandonment if they can’t meet other people’s expectations. Burnout also threatens those who take on responsibility for everything, even things that are objectively beyond their control. Such persons also retreat into excessive work when they can’t cope with interpersonal relationships. In the process of burning out, people often continue to go to work despite their illness. According to the World Health Organization, burnout is becoming one of the main occupational diseases of the 21st century. Burnout can be treated successfully; however, it takes years of psychotherapy to permanently resolve one’s issues. Namely, neuroscientific research confirms that the brain needs at least four years to make enough new connections for a lasting change in personality structure to occur.
Pridobivanje soli ali belega zlata je bilo v preteklosti družinska dejavnost. Čeprav je bila vloga žensk pri tem pogosto prezrta, pa so morala tudi dekleta in žene vsakodnevno zavihati rokave in poprijeti za delo, za uspešno bero soli in preživetje družine. Spomine na delo v solinah so obujale tri nekdanje solinarke, o solinah danes pa je spregovorila tudi mlada naravovarstvenica. Njihova pričevanja so podkrepljena z videoposnetki, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, in fotografijami, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper in Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Pridobivanje soli ali belega zlata je bilo v preteklosti družinska dejavnost. Čeprav je bila vloga žensk pri tem pogosto prezrta, pa so morala tudi dekleta in žene vsakodnevno zavihati rokave in poprijeti za delo, za uspešno bero soli in preživetje družine. Spomine na delo v solinah so obujale tri nekdanje solinarke, o solinah danes pa je spregovorila tudi mlada naravovarstvenica. Njihova pričevanja so podkrepljena z videoposnetki, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, in fotografijami, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper in Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Pridobivanje soli ali belega zlata je bilo v preteklosti družinska dejavnost. Čeprav je bila vloga žensk pri tem pogosto prezrta, pa so morala tudi dekleta in žene vsakodnevno zavihati rokave in poprijeti za delo, za uspešno bero soli in preživetje družine. Spomine na delo v solinah so obujale tri nekdanje solinarke, o solinah danes pa je spregovorila tudi mlada naravovarstvenica. Njihova pričevanja so podkrepljena z videoposnetki, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, in fotografijami, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper in Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Pridobivanje soli ali belega zlata je bilo v preteklosti družinska dejavnost. Čeprav je bila vloga žensk pri tem pogosto prezrta, pa so morala tudi dekleta in žene vsakodnevno zavihati rokave in poprijeti za delo, za uspešno bero soli in preživetje družine. Spomine na delo v solinah so obujale tri nekdanje solinarke, o solinah danes pa je spregovorila tudi mlada naravovarstvenica. Njihova pričevanja so podkrepljena z videoposnetki, ki jih hrani arhiv TV Slovenija, in fotografijami, ki jih hranijo v Pokrajinskem arhivu Koper in Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
Dokumentarni film je prejel mednarodno nagrado COPEAM za najboljši kratki film 'Zgodb iz arhivov'. Najboljša pripovedovalka zgodb je Helena Pirc iz Uredništva izobraževalnega programa TV Slovenija; zmagale so njene Solinarke. Ker želimo Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Salt pans in the northern Adriatic have had a huge impact on both economy the and life of the city-states from this region. Salt has always been very useful and used to be a precious raw material, and an important commodity. Sečovlje and Strunjan Salt Pans are still here and in the past were joined with the now lost Lucija Salt Pans, part of the Piran Salt Pans. Female salt pan workers were an important part of the story of the Piran Salt Pans and Salt. As wives, mothers and daughters, they didn't shun the hard work entailed, and often joined their male family members on the pans. It was necessary for all family members to lend a hand in order to ensure a good salt harvest from the salt fields. Women had to sacrifice a lot and be completely dedicated to their families, as they had to do the housework, look after their children and do farm chores, and in the afternoons joined their fathers, brothers or husbands on the salt fields. Despite all of this, their role is overlooked too often. Nevertheless, their memories are still alive and abundant.
Dokumentarni film je prejel mednarodno nagrado COPEAM za najboljši kratki film 'Zgodb iz arhivov'. Najboljša pripovedovalka zgodb je Helena Pirc iz Uredništva izobraževalnega programa TV Slovenija; zmagale so njene Solinarke. Ker želimo Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. Salt pans in the northern Adriatic have had a huge impact on both economy the and life of the city-states from this region. Salt has always been very useful and used to be a precious raw material, and an important commodity. Sečovlje and Strunjan Salt Pans are still here and in the past were joined with the now lost Lucija Salt Pans, part of the Piran Salt Pans. Female salt pan workers were an important part of the story of the Piran Salt Pans and Salt. As wives, mothers and daughters, they didn't shun the hard work entailed, and often joined their male family members on the pans. It was necessary for all family members to lend a hand in order to ensure a good salt harvest from the salt fields. Women had to sacrifice a lot and be completely dedicated to their families, as they had to do the housework, look after their children and do farm chores, and in the afternoons joined their fathers, brothers or husbands on the salt fields. Despite all of this, their role is overlooked too often. Nevertheless, their memories are still alive and abundant.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. The Educational Programme of TV Slovenija is proud to present a 50-minute documentary film about Jewish people in Slovenia, who all but disappeared during the Holocaust, which had a devastating effect on the Jewish community in our country. According to expert opinion only about 70 people came back from the concentration camps. The film was shown during prime time on the Holocaust Remembrance Day, 27th January 2009. Namely, the disappearance of our Jewish community during the Holocaust is a forgotten part of Slovenian history and also most of its survivors left the then Yugoslavia. Today there are only a few people left in Slovenia who still bear witness and most of them still don't want to talk about it, therefore we find it particularly important that we've managed to get an Auschwitz survivor, Mrs. Erika Fürst, to talk about her experiences for this film. Also, some very prominent guests have thrown light on the historical importance of the presence of Jews on the Slovenian territory and reflected on the post-war period and the attitudes in Slovenia towards the Jewish history and the Holocaust, as well as the reasons why for almost 60 years this was in effect never discussed publicly. We used and explained for the first time the term Shoah, which is essential, and yet unknown to the Slovenian public. Unfortunately, this segment of history is not taught in our schools. Only a handful of memorials, tombstones, two synagogues and some street names still remind us of the presence of Jews on our territory. As this is a part of Slovenian, as well as European history, it is time that we also start talking about it and teach our children about it. The film provides for the first time a complete history of Jewish people in Slovenija and the Slovene experts think it is the best work about Jewish history in Slovenija. Scriptwriter KATJA STAMBOLDŽIOSKI Director PRIMOŽ MEŠKO
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. The Educational Programme of TV Slovenija is proud to present a 50-minute documentary film about Jewish people in Slovenia, who all but disappeared during the Holocaust, which had a devastating effect on the Jewish community in our country. According to expert opinion only about 70 people came back from the concentration camps. The film was shown during prime time on the Holocaust Remembrance Day, 27th January 2009. Namely, the disappearance of our Jewish community during the Holocaust is a forgotten part of Slovenian history and also most of its survivors left the then Yugoslavia. Today there are only a few people left in Slovenia who still bear witness and most of them still don't want to talk about it, therefore we find it particularly important that we've managed to get an Auschwitz survivor, Mrs. Erika Fürst, to talk about her experiences for this film. Also, some very prominent guests have thrown light on the historical importance of the presence of Jews on the Slovenian territory and reflected on the post-war period and the attitudes in Slovenia towards the Jewish history and the Holocaust, as well as the reasons why for almost 60 years this was in effect never discussed publicly. We used and explained for the first time the term Shoah, which is essential, and yet unknown to the Slovenian public. Unfortunately, this segment of history is not taught in our schools. Only a handful of memorials, tombstones, two synagogues and some street names still remind us of the presence of Jews on our territory. As this is a part of Slovenian, as well as European history, it is time that we also start talking about it and teach our children about it. The film provides for the first time a complete history of Jewish people in Slovenija and the Slovene experts think it is the best work about Jewish history in Slovenija. Scriptwriter KATJA STAMBOLDŽIOSKI Director PRIMOŽ MEŠKO
O branju, njegovem pomenu, vrednosti knjige, ločevanju med dobro in manj dobro literaturo, načinu branja se rojeva veliko razmislekov, teorij in načrtov. Pa vendar je med odraslimi (pre)velik delež nebralcev – takšnih, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, naj bi bilo kar 42 odstotkov. Odločitev, ali vzeti v roko knjigo ali pametni telefon, je seveda povsem svobodna in v rokah vsakega posameznika. Zavedanje, kaj knjiga ponuja in kako pomembna je za ustroj celotne družbe, pa je treba širiti vztrajno in neomajno.
O branju, njegovem pomenu, vrednosti knjige, ločevanju med dobro in manj dobro literaturo, načinu branja se rojeva veliko razmislekov, teorij in načrtov. Pa vendar je med odraslimi (pre)velik delež nebralcev – takšnih, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, naj bi bilo kar 42 odstotkov. Odločitev, ali vzeti v roko knjigo ali pametni telefon, je seveda povsem svobodna in v rokah vsakega posameznika. Zavedanje, kaj knjiga ponuja in kako pomembna je za ustroj celotne družbe, pa je treba širiti vztrajno in neomajno.
Televizijski poetični zapis, ki se brez besed prepušča zvokom dneva, noči in narave, ter se z njimi odpira v doživljajski svet ilustratorke Luise Tomasetig ,v katerem odkriva vrsto asociacij in prispodob, ki jih umetnica prevaja in udejanja v svojo umetnost.
Televizijski poetični zapis, ki se brez besed prepušča zvokom dneva, noči in narave, ter se z njimi odpira v doživljajski svet ilustratorke Luise Tomasetig ,v katerem odkriva vrsto asociacij in prispodob, ki jih umetnica prevaja in udejanja v svojo umetnost.
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
Huntingtonova bolezen je ena najhujših oblik genske bolezni, za katero še ne poznamo zdravila. To je izkušnja, ki postavi tako sorodnike kot negovalce in ostale vpletene pred velike izzive – le-ti daleč presegajo posameznika. Zato je izjemnega pomena medsebojno sodelovanje sorodnikov, negovalcev in zdravniškega osebja ter spoštovanja prizadetega človeka, kljub procesu izgubljanja njegovih zmožnosti odziva. Film je zastavljen s perspektive prostovoljke, ki vstopa v zahtevni svet Huntingtonove bolezni v prepričanju, da se z neugodno diagnozo življenje ne konča!
Huntingtonova bolezen je ena najhujših oblik genske bolezni, za katero še ne poznamo zdravila. To je izkušnja, ki postavi tako sorodnike kot negovalce in ostale vpletene pred velike izzive – le-ti daleč presegajo posameznika. Zato je izjemnega pomena medsebojno sodelovanje sorodnikov, negovalcev in zdravniškega osebja ter spoštovanja prizadetega človeka, kljub procesu izgubljanja njegovih zmožnosti odziva. Film je zastavljen s perspektive prostovoljke, ki vstopa v zahtevni svet Huntingtonove bolezni v prepričanju, da se z neugodno diagnozo življenje ne konča!
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Film je posnet po knjižni predlogi znanstvene monografije z istim naslovom in ima format antropološkega dokumentarnega filma. Material za dokumentarni film Bomži, cestni otroci v Makejevki, je bil zbran med antropološkim terenskim delom Andreja Natererja med leti 2000 in 2012. Film ima štiri poglavja, od katerih se vsako ukvarja s posebnim aspektom življenja otrok na cesti. Prvo poglavje s podnaslovom Bivši so-igelniki, predstavi individualne zgodbe otrok, ki že vrsto let živijo na cesti v ukrajinskem mestu Makejevka. Skupaj s tem so v podpoglavju predstavljeni tudi nekateri pomembni makro- in mikro- socialni faktorji, ki so privedli do pojava brezdomnosti v regiji, s posebnim poudarkom na družinski situaciji otrok. Drugo poglavje, s podnaslovom Življenje na cesti, predstavlja ključne točke življenja otrok na cesti, kot sta na primer življenje v podzemnih rovih (tipluhah) in cestna ekonomija. V tem poglavju je predstavljeno tudi zgodovinsko in socialno ozadje problema cestnih otrok v regiji. Tretje poglavje predstavlja intravenozno uživanje Baltuške, narkotika, ki ga otroci na cesti sami pripravljajo in ima izjemno močan vpliv tako na življenje na cesti, kot tudi iztek njihovih cestnih karier. Predstavljeni so postopki priprave narkotika, pridobivanje vseh komponent, konzumiranje in nekatere posledice uporabe. Četrto poglavje se ukvarja z vprašanjem kako naprej, opiše zaključke v filmu predstavljenih življenjskih poti in predstavi samorefkelsije otrok, ki so večino svojega življenja preživeli na cesti in za razliko od svojih vrstnikov ostali živi.
Film je posnet po knjižni predlogi znanstvene monografije z istim naslovom in ima format antropološkega dokumentarnega filma. Material za dokumentarni film Bomži, cestni otroci v Makejevki, je bil zbran med antropološkim terenskim delom Andreja Natererja med leti 2000 in 2012. Film ima štiri poglavja, od katerih se vsako ukvarja s posebnim aspektom življenja otrok na cesti. Prvo poglavje s podnaslovom Bivši so-igelniki, predstavi individualne zgodbe otrok, ki že vrsto let živijo na cesti v ukrajinskem mestu Makejevka. Skupaj s tem so v podpoglavju predstavljeni tudi nekateri pomembni makro- in mikro- socialni faktorji, ki so privedli do pojava brezdomnosti v regiji, s posebnim poudarkom na družinski situaciji otrok. Drugo poglavje, s podnaslovom Življenje na cesti, predstavlja ključne točke življenja otrok na cesti, kot sta na primer življenje v podzemnih rovih (tipluhah) in cestna ekonomija. V tem poglavju je predstavljeno tudi zgodovinsko in socialno ozadje problema cestnih otrok v regiji. Tretje poglavje predstavlja intravenozno uživanje Baltuške, narkotika, ki ga otroci na cesti sami pripravljajo in ima izjemno močan vpliv tako na življenje na cesti, kot tudi iztek njihovih cestnih karier. Predstavljeni so postopki priprave narkotika, pridobivanje vseh komponent, konzumiranje in nekatere posledice uporabe. Četrto poglavje se ukvarja z vprašanjem kako naprej, opiše zaključke v filmu predstavljenih življenjskih poti in predstavi samorefkelsije otrok, ki so večino svojega življenja preživeli na cesti in za razliko od svojih vrstnikov ostali živi.
Kras, ta majhna pokrajina pred morjem, je dobesedno prepreden z zidovi. Kot nekakšen srebrn pajčolan so stkani okrog vasi, okrog pašnikov in travnikov in se kot nadzemeljske korenine zgodovine vzpenjajo v hribovje, med grmovje, skale in drevesa. Na tisoče kilometrov zazidanega kamenja, oblikovanega v zid, je Kraševec izkopal ali razbil in zložil v zid, ki je postal mejnik in branik njegove zemlje. Danes je to naša dediščina kulturne krajine, ki jo varujeta in obnavljata Boris Čok iz Lokve in Vojko Ražem iz Bazovice. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Aleš Živec, montažer Aleš Dolinar.
Kras, ta majhna pokrajina pred morjem, je dobesedno prepreden z zidovi. Kot nekakšen srebrn pajčolan so stkani okrog vasi, okrog pašnikov in travnikov in se kot nadzemeljske korenine zgodovine vzpenjajo v hribovje, med grmovje, skale in drevesa. Na tisoče kilometrov zazidanega kamenja, oblikovanega v zid, je Kraševec izkopal ali razbil in zložil v zid, ki je postal mejnik in branik njegove zemlje. Danes je to naša dediščina kulturne krajine, ki jo varujeta in obnavljata Boris Čok iz Lokve in Vojko Ražem iz Bazovice. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Aleš Živec, montažer Aleš Dolinar.
Trditev, da so bili na kamnitem Krasu nekoč številni premogovniki, je za mnoge presenetljiva. Očitno: neposreden zgodovinski spomin je prekratek in geografsko omejen, raziskav in pisnih virov je malo in še ti so omejeni na stroko (geologi, občinski kataster). A na Krasu so bili številni premogovniki, ki so generacijam kopačev – rudarjev – prinesli lepe zaslužke. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Boris Poropat, montažer Matjaž Jankovič.
Trditev, da so bili na kamnitem Krasu nekoč številni premogovniki, je za mnoge presenetljiva. Očitno: neposreden zgodovinski spomin je prekratek in geografsko omejen, raziskav in pisnih virov je malo in še ti so omejeni na stroko (geologi, občinski kataster). A na Krasu so bili številni premogovniki, ki so generacijam kopačev – rudarjev – prinesli lepe zaslužke. Scenarij in režija Jadran Sterle, snemalca Stojan Femec in Boris Poropat, montažer Matjaž Jankovič.
Štiri leta. Tri inštitucije. Več kot 200 znanstvenikov, biologov in prostovoljcev. En namen: slediti volčjim družinam v Sloveniji. Rezultati: presenetljivi. Tokrat prvič na televiziji posnetki biologov, ki nameščajo ovratnico za telemetrično spremljanje volka. Volku Slavcu je uspelo prečkati Alpe, prehoditi več kot 1000 kilometrov in ustvariti družino v Italiji. Če bi biologi vedeli, da bo pri Veroni srečal Julijo, bi ga poimenovali Romeo. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač Kamera: Bernard Perme
Štiri leta. Tri inštitucije. Več kot 200 znanstvenikov, biologov in prostovoljcev. En namen: slediti volčjim družinam v Sloveniji. Rezultati: presenetljivi. Tokrat prvič na televiziji posnetki biologov, ki nameščajo ovratnico za telemetrično spremljanje volka. Volku Slavcu je uspelo prečkati Alpe, prehoditi več kot 1000 kilometrov in ustvariti družino v Italiji. Če bi biologi vedeli, da bo pri Veroni srečal Julijo, bi ga poimenovali Romeo. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač Kamera: Bernard Perme
V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na „nabor“. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki. Tako je nepisano pravilo, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples ... V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.
V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na „nabor“. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki. Tako je nepisano pravilo, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples ... V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.
Svizec je simbol visokogorja. Njegovi klici so znanilci poletja v hribih. Igra mladičev na pobočju je lahko vrhunec izleta v gore. Je pa tudi velika talna veverica. Je glodavec, ki lahko 8 mesecev na leto prespi. Je ena od redkih vrst, ki lahko preživi, če ji telesna temperatura pade pod 10 stopinj. Je žival, ki se lahko prehranjuje celo s strupenimi rastlinami. Režija: Aleksandra Vokač, scenarij: Ana Dular Radovan, kamera: Bernard Perme
Svizec je simbol visokogorja. Njegovi klici so znanilci poletja v hribih. Igra mladičev na pobočju je lahko vrhunec izleta v gore. Je pa tudi velika talna veverica. Je glodavec, ki lahko 8 mesecev na leto prespi. Je ena od redkih vrst, ki lahko preživi, če ji telesna temperatura pade pod 10 stopinj. Je žival, ki se lahko prehranjuje celo s strupenimi rastlinami. Režija: Aleksandra Vokač, scenarij: Ana Dular Radovan, kamera: Bernard Perme
Na naših vrtovih ne rastejo samo kulturne rastline, ampak živijo v njih tudi najrazličnejše živali. V oddaji smo eno leto spremljali tiste, za katere ljudje mislimo, da so koristne, in tudi tiste, o katerih smo prepričani, da so škodljive. Po vrtu nas bo vodil Ivan Esenko in pokazal, kako lahko sami na vrtove povabimo živalske obiskovalce. Scenarij: Ana Dular Radovan, režija: Aleksandra Vokač, kamera: Bernard Perme.
Na naših vrtovih ne rastejo samo kulturne rastline, ampak živijo v njih tudi najrazličnejše živali. V oddaji smo eno leto spremljali tiste, za katere ljudje mislimo, da so koristne, in tudi tiste, o katerih smo prepričani, da so škodljive. Po vrtu nas bo vodil Ivan Esenko in pokazal, kako lahko sami na vrtove povabimo živalske obiskovalce. Scenarij: Ana Dular Radovan, režija: Aleksandra Vokač, kamera: Bernard Perme.
Če si edini sesalec na Zemlji, ki je sposoben pravega leta, če si, nasprotno od večine živih bitij, dejaven ponoči, če se v prostoru orientiraš samo po sluhu, če lahko s pomočjo ultrazvoka zaznaš nit, tanko kot človeški las, če tvoja telesna temperatura pozimi pade tudi za 20 stopinj in to preživiš, nisi superjunak iz risanke, ampak navaden netopir. Scenaristka Ana Dular Radovan, režiserka Aleksandra Vokač, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Če si edini sesalec na Zemlji, ki je sposoben pravega leta, če si, nasprotno od večine živih bitij, dejaven ponoči, če se v prostoru orientiraš samo po sluhu, če lahko s pomočjo ultrazvoka zaznaš nit, tanko kot človeški las, če tvoja telesna temperatura pozimi pade tudi za 20 stopinj in to preživiš, nisi superjunak iz risanke, ampak navaden netopir. Scenaristka Ana Dular Radovan, režiserka Aleksandra Vokač, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Peščica lovskih kolegov je leta 1972 družno ugotovila, da slovenskemu gozdu nekaj manjka. Sledil je edinstven splet okoliščin, ki se je leta 1973 uspešno zaključil z dejanskim izpustom šestih risov z območja slovaških Karpatov v kočevske gozdove. Zgodba o uspehu je plod sodelovanja peščice odločnih ljudi, ki so že v tistem času vedeli, kaj prisotnost risa v gozdu pomeni za naravo. Naselitev se je kasneje izkazala za najuspešnejšo v Evropi, kot posebnost pa velja izpostaviti, da so risa takrat naselili lovci oziroma lovske organizacije. V tem pogledu je zgodba še kako edinstvena. Film govori o pomemebnem mejniku v zgodovini Slovencev: o odločitvi takratnih pionirjev naravovarstva, lovcih (risovih legendah), ki so naravi želeli vrniti nekaj, kar je iz le-te nekoč izginilo. Lovci še danes dosledno spremljajo in beležijo stanje risov v Sloveniji. In ravno to njihovo početje je izhodišče za nastanek zgodbe o Risovih legendah. Pisanje pisem, dnevnikov in poročil nas simbolično spremlja skozi celotno filmsko pripoved, saj je vestno beleženje podatkov značilna lastnost naravovarstvenika in gledalcu želimo prikazati, da je tovrstno delo posameznikov še kako pomebno za ohranitev ogroženih živalskih vrst v slovenskih gozdovih.
Peščica lovskih kolegov je leta 1972 družno ugotovila, da slovenskemu gozdu nekaj manjka. Sledil je edinstven splet okoliščin, ki se je leta 1973 uspešno zaključil z dejanskim izpustom šestih risov z območja slovaških Karpatov v kočevske gozdove. Zgodba o uspehu je plod sodelovanja peščice odločnih ljudi, ki so že v tistem času vedeli, kaj prisotnost risa v gozdu pomeni za naravo. Naselitev se je kasneje izkazala za najuspešnejšo v Evropi, kot posebnost pa velja izpostaviti, da so risa takrat naselili lovci oziroma lovske organizacije. V tem pogledu je zgodba še kako edinstvena. Film govori o pomemebnem mejniku v zgodovini Slovencev: o odločitvi takratnih pionirjev naravovarstva, lovcih (risovih legendah), ki so naravi želeli vrniti nekaj, kar je iz le-te nekoč izginilo. Lovci še danes dosledno spremljajo in beležijo stanje risov v Sloveniji. In ravno to njihovo početje je izhodišče za nastanek zgodbe o Risovih legendah. Pisanje pisem, dnevnikov in poročil nas simbolično spremlja skozi celotno filmsko pripoved, saj je vestno beleženje podatkov značilna lastnost naravovarstvenika in gledalcu želimo prikazati, da je tovrstno delo posameznikov še kako pomebno za ohranitev ogroženih živalskih vrst v slovenskih gozdovih.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino začeli doseljevati že v času Avstro-Ogrske monarhije, ko so se tod zaposlovali kot javni uslužbenci, učitelji, umetniki in strokovnjaki v gospodarstvu. Po prvi svetovni vojni, v času Kraljevine SHS, so deli slovenskega ozemlja po Rapalski pogodbi pripadli Italiji in prihajajoči fašizem je pognal veliko Slovencev z domače zemlje. Naseljevali so se tudi v bližini Banjaluke. Slovenci so zelo kmalu začutili potrebo po povezovanju in druženju. Že leta 1923, kakor govorijo listine, je bilo ustanovljeno prvo slovensko izseljensko kulturno društvo Triglav. Kmalu je bila osnovana Slovenska kmečka zadruga, priljubljeno zbirališče je postala Slovenska kuhinja. Izjemno aktivni pa so bili Slovenci tudi v Slatini. Leta po drugi svetovni vojni so organizirane dejavnosti Slovencev zastale, bile so celo nezaželene. A zadnja vojna vihra na tleh Bosne in Hercegovine je naše rojake znova združila. Društvo Triglav je od začetne potrebe po povezovanju in iskanju pomoči za v vojni prizadete kmalu razširilo področje delovanja. Široka pahljača dejavnosti se je razvila v zadnjih dvajsetih letih. Avtor oddaje je Dušan Tomažič. Vabljeni k ogledu!
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino začeli doseljevati že v času Avstro-Ogrske monarhije, ko so se tod zaposlovali kot javni uslužbenci, učitelji, umetniki in strokovnjaki v gospodarstvu. Po prvi svetovni vojni, v času Kraljevine SHS, so deli slovenskega ozemlja po Rapalski pogodbi pripadli Italiji in prihajajoči fašizem je pognal veliko Slovencev z domače zemlje. Naseljevali so se tudi v bližini Banjaluke. Slovenci so zelo kmalu začutili potrebo po povezovanju in druženju. Že leta 1923, kakor govorijo listine, je bilo ustanovljeno prvo slovensko izseljensko kulturno društvo Triglav. Kmalu je bila osnovana Slovenska kmečka zadruga, priljubljeno zbirališče je postala Slovenska kuhinja. Izjemno aktivni pa so bili Slovenci tudi v Slatini. Leta po drugi svetovni vojni so organizirane dejavnosti Slovencev zastale, bile so celo nezaželene. A zadnja vojna vihra na tleh Bosne in Hercegovine je naše rojake znova združila. Društvo Triglav je od začetne potrebe po povezovanju in iskanju pomoči za v vojni prizadete kmalu razširilo področje delovanja. Široka pahljača dejavnosti se je razvila v zadnjih dvajsetih letih. Avtor oddaje je Dušan Tomažič. Vabljeni k ogledu!
Bosanski planinski konj je avtohtona pasma na Balkanu in predstavlja najznačilnejši tip majhnega konja na Balkanu. Ta konj je imel v preteklosti izjemno pomembno vlogo na območju nekdanje Jugoslavije in tudi v drugih državah. Danes je ta pasma konj kritično ogrožena, saj je trenutno za nadaljnjo vzrejo na voljo le nekaj več kot sto plemenskih živali. Za ohranitev pasme si prizadeva 45 rejcev v okviru Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj. V filmu želimo osvetliti pomen pasme in prizadevanja za njeno ohranitev. Avtorica oddaje je Mojca Recek. Vabljeni k ogledu!
Bosanski planinski konj je avtohtona pasma na Balkanu in predstavlja najznačilnejši tip majhnega konja na Balkanu. Ta konj je imel v preteklosti izjemno pomembno vlogo na območju nekdanje Jugoslavije in tudi v drugih državah. Danes je ta pasma konj kritično ogrožena, saj je trenutno za nadaljnjo vzrejo na voljo le nekaj več kot sto plemenskih živali. Za ohranitev pasme si prizadeva 45 rejcev v okviru Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj. V filmu želimo osvetliti pomen pasme in prizadevanja za njeno ohranitev. Avtorica oddaje je Mojca Recek. Vabljeni k ogledu!
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
Prve zimske vzpone v naših hribih sta leta 1907 opravila Rudolf Badjura in Bogumil Brinšek, tri leta pozneje pa so se jima pridružili še Pavel Kunaver, Ivan Tavčar in Ivan Michler. Ime društva -Dren - so izbrali zaradi lastnosti drevesa drena, ki je izjemno trd, a hkrati prožen. Drenovci, so popularizirali gorništvo in alpinizem, bili začetniki smučanja, prvi so markirali pešpoti v slovenskih gorah in ob tem bili tudi pionirji umetniške gorske fotografije. Poleti 1911 so prvi brez vodnika preplezali severno triglavsko steno po smeri, ki se danes imenuje Slovenska smer. Naslednjo zimo pa so opravili tudi prvi zimski vzpon na Triglav. Februarja leta 1910 je kranjski deželni glavar baron Theodor Schwarz von Karsten sklical posvet o jamarstvu in nanj povabil cvet kranjske inteligence. Soglasno so sklenili, da se ustanovi društvo za raziskovanje jam. Ko pa je bilo treba začeti raziskave, se je pokazalo, da so odborniki stari gospodje, ki podzemnih jam niso nikoli videli niti o njih kaj vedeli. V zadregi so se obrnili na tajnika društva Dren Bogumila Brinška in skupino planincev in alpinistov, ki so sami sebe imenovali drenovci. Ponudba je bila avanturističnim drenovcem pisana na kožo, in legenda je bila rojena! Drenovci so od leta 1910 do 1917 raziskali več kot 400 jam, zapustili prek 350 skic, natančnih načrtov ter katastrskih opisov ter bogat dnevniški in fotografski arhiv. Kunaverj in Michler sta leta 1917 na Banjški planoti in Trnovskem gozdu, na 90 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju ob frontni črti , v šestih mesecih raziskala ter kartirala 101 jamo. Še danes je to tako rekoč nedosegljiv svetovni rekord. Zgodba drenovcev se je končala po prvi svetovni vojni z vzpostavitvijo Rapalske meje. Kunaver zapiše: “Čez sam vrh Triglava je bila potegnjena meja. Vzeti so nam bili bajna Trenta, ves Mangart …! Nam jamarjem pa je segla bolečina do srca – saj so nam vzeli ves klasični kras!« S svojim jamarskim, danes bi ga imenovali “športnim” pristopom k raziskovanju jam so bili drenovci popolna svetovna avantgarda in krepko pred svojim časom. Tako tudi njihov znanstveni način izdelovanja načrtov jam in sistematično beleženje v jamski kataster. Življenje teh mladih ljudi je pripoved o začetkih in rojstvu slovenske športne intelektualne elite, slovenskem vitalizmu, osvajanju sveta ter nacionalnem ponosu.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Dokumentarni film Aktivirani očka ozavešča o pomenu dejavnega očetovstva ter s tem spodbuja bolj enakovredno porazdelitev gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti med oba roditelja. Film pojasnjuje tradicionalno vlogo očetov, ki so včasih predvsem finančno preskrbovali družino, in razlaga ozadje klasične razporeditve vlog med ženskami in moškimi. Razmišljanje o večji vključenosti očeta v družinsko življenje v sodobnem času je tako porodilo vprašanja o pomenu in vlogi očeta danes: Zakaj morajo biti očetje enakovredno udeleženi pri vzgoji? Pri kateri starosti otroka se morajo očetje dejavno vključiti? Kako bo njegova vzgoja vplivala na otroka? Kakšne bodo generacije otrok, ki jih bodo dejavno vzgajali tudi očetje? Odgovore podaja dokumentarni film s tem, ko skozi niz razmišljanj moških in žensk različnih generacij ter s pogledom stroke predstavi vidik starševstva in dejavnega vključevanja očetov v skrb za otroke, ob tem pa tudi psihološki vidik prednosti, ki jih prinaša dejavno očetovstvo. Film prikaže, kako znani slovenski očetje usklajujejo družinske in službene obveznosti in se zabavajo ob iskrenih in neposrednih odgovorih osnovnošolskih otrok, ki brez zadržkov povedo, kako dejavni so njihovi očetje ter kakšna je zares delitev vlog v njihovi družini v vsakdanjem življenju.
Dokumentarni film Aktivirani očka ozavešča o pomenu dejavnega očetovstva ter s tem spodbuja bolj enakovredno porazdelitev gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti med oba roditelja. Film pojasnjuje tradicionalno vlogo očetov, ki so včasih predvsem finančno preskrbovali družino, in razlaga ozadje klasične razporeditve vlog med ženskami in moškimi. Razmišljanje o večji vključenosti očeta v družinsko življenje v sodobnem času je tako porodilo vprašanja o pomenu in vlogi očeta danes: Zakaj morajo biti očetje enakovredno udeleženi pri vzgoji? Pri kateri starosti otroka se morajo očetje dejavno vključiti? Kako bo njegova vzgoja vplivala na otroka? Kakšne bodo generacije otrok, ki jih bodo dejavno vzgajali tudi očetje? Odgovore podaja dokumentarni film s tem, ko skozi niz razmišljanj moških in žensk različnih generacij ter s pogledom stroke predstavi vidik starševstva in dejavnega vključevanja očetov v skrb za otroke, ob tem pa tudi psihološki vidik prednosti, ki jih prinaša dejavno očetovstvo. Film prikaže, kako znani slovenski očetje usklajujejo družinske in službene obveznosti in se zabavajo ob iskrenih in neposrednih odgovorih osnovnošolskih otrok, ki brez zadržkov povedo, kako dejavni so njihovi očetje ter kakšna je zares delitev vlog v njihovi družini v vsakdanjem življenju.
Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.
Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.
Rodiška Baba je bila po izročilu velik skalni monolit, ki je v Rodik prinašala dež in hudo burjo. Ko se je odločila, je posijalo sonce. Prav te Babe so se rodiški otroci tudi neznansko bali, saj so jo morali poljubiti, preden so odšli v Trst. In ker si tega niso upali, so raje ostali doma. Torej Baba je navsezadnje zares varovala otroke pred tujim - slabim svetom. To pa le eno izmed številnih izročil bab na slovenskem ozemlju. Poznali so jo že staroverci, njene sledi pa so se ohranile na številnih predmetih, ki jih je človek uporabljal pri vsakodnevnih opravilih, vsak, ki obišče Bled, pa hitro uzre tudi sloviti Babji zob. Staro slovensko izročilo, ki ima svoje korenine tudi na francoskih in italijanskih tleh, je zarezalo v življenja na skoraj vseh področjih.
Rodiška Baba je bila po izročilu velik skalni monolit, ki je v Rodik prinašala dež in hudo burjo. Ko se je odločila, je posijalo sonce. Prav te Babe so se rodiški otroci tudi neznansko bali, saj so jo morali poljubiti, preden so odšli v Trst. In ker si tega niso upali, so raje ostali doma. Torej Baba je navsezadnje zares varovala otroke pred tujim - slabim svetom. To pa le eno izmed številnih izročil bab na slovenskem ozemlju. Poznali so jo že staroverci, njene sledi pa so se ohranile na številnih predmetih, ki jih je človek uporabljal pri vsakodnevnih opravilih, vsak, ki obišče Bled, pa hitro uzre tudi sloviti Babji zob. Staro slovensko izročilo, ki ima svoje korenine tudi na francoskih in italijanskih tleh, je zarezalo v življenja na skoraj vseh področjih.
Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.
Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.
V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na „nabor“. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki. Tako je nepisano pravilo, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples ... V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.
V Gančanih blizu Beltincev že 90 let postavljajo visok mlaj, okrašen s pisanimi rožami in trakovi iz krep papirja. Običaja so si domislili štirje fantje, ki so se srečno vrnili iz prve svetovne vojne, in na predvečer prvega maja naskrivaj postavili drog z okrašeno brezovo krošnjo. Odtlej je priprava in postavljanje mlaja naloga rekrutov, tistih, ki so v določenem letu polnoletni. Več mesecev se ob petkovih večerih dobivajo in pripravljajo papirne okraske. Zadnji dan aprila okrašeno smreko nosijo po vasi in jo ob pomoči vseh vaščanov postavijo. Sodelovanje pri majošu pomeni prehod v odraslost. Mladi Gančanci so ponosni na svoj mlaj in pravijo, da je najlepši v Evropi. Včasih je veljalo, da je kraja smrekove krošnje znamenje poguma in moškosti, v vasi so nekaj veljali samo tisti, ki so šli v vojsko. Že vrsto let v Sloveniji služenje domovini ni več obvezno, mladi iz okolice Beltincev pa še vedno okrasijo vozove in se odpeljejo na „nabor“. Leta 2009 so bili polnoletni tisti, ki so se rodili v letu osamosvojitve Slovenije. Lejtniki, kot v Gančanih pravijo generaciji, ki je v določenem letu zadolžena za pripravo majoša, se začnejo dobivati že kmalu po novem letu. Ob večerih se družijo in izdelujejo pantljike iz krep papirja. Zadnja leta jim pomagajo tudi starši, ki prenašajo svoje znanje oblikovanja rož, pa tudi zgodbe iz časov, ko so sami pripravljali majoš. V Gančanih se čas meri z lejtniki. Tako je nepisano pravilo, da je vrij še vedno treba ponoči ukrasti v gozdu, jamo za majoš izkopljejo ročno, po postavljanju je veselica, na kateri lejtnikom pripada prvi ples ... V preteklih letih se je že zgodilo, da so fantje iz sosednjih vasi poskušali poškodovati deblo, zato noč pred postavljanjem stražijo. Najbolj slikovit je zadnji dan, ko na dvorišču pri deklini, ki je lejtnica, smrekov vrh okrasijo in nato težak vrij nosijo skozi vas, ter se ustavljajo pri hišah lejtnikov. Pri dvigovanju sodeluje skoraj cela vas. Zgodbe očetov, mam, dedkov in babic, pa tudi starejših bratov in bratrancev niso le zgodovina gančkega majoša, pripovedujejo nam o različnih dobah, načinih odraščanja, o tem, kaj je vojaška obveznost pomenila nekoč in kaj pomeni danes. Prvi majoš je bil postavljen z rojstvom Kraljevine SHS, postavljali so ga med madžarsko okupacijo, v novi Jugoslaviji in zdaj v Sloveniji.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma.
Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.
Voda je bila že od nekdaj pomemben življenjski element. Človek jo je potreboval, brez nje ne bi mogel preživeti, obenem pa se vode bal. Bal se je njene moči, ob kateri je vsakič znova odkrival svojo nemoč. Zato se ji je z darovanjem poklanjal. Častil je vodna božanstva in prosil za preživetje. Povodnega moža so se otroci bali, zato se derečim rekam niso upali približevati. Reke so imele v daljni preteklosti tudi pomembno vlogo trgovskih poti, zato so se njihovim - rečnim božanstvom poklanjali tudi brodarji, tako gre na primer tudi njim zahvala za arheološko bogastvo Ljubljanice. Fužinske brzice je namreč varovalo božanstvo Laburus, v zameno za to pa so na tem delu rečnega dna dočakali današnje dni številni starodavni predmeti.
Rodiška Baba je bila po izročilu velik skalni monolit, ki je v Rodik prinašala dež in hudo burjo. Ko se je odločila, je posijalo sonce. Prav te Babe so se rodiški otroci tudi neznansko bali, saj so jo morali poljubiti, preden so odšli v Trst. In ker si tega niso upali, so raje ostali doma. Torej Baba je navsezadnje zares varovala otroke pred tujim - slabim svetom. To pa le eno izmed številnih izročil bab na slovenskem ozemlju. Poznali so jo že staroverci, njene sledi pa so se ohranile na številnih predmetih, ki jih je človek uporabljal pri vsakodnevnih opravilih, vsak, ki obišče Bled, pa hitro uzre tudi sloviti Babji zob. Staro slovensko izročilo, ki ima svoje korenine tudi na francoskih in italijanskih tleh, je zarezalo v življenja na skoraj vseh področjih.
Rodiška Baba je bila po izročilu velik skalni monolit, ki je v Rodik prinašala dež in hudo burjo. Ko se je odločila, je posijalo sonce. Prav te Babe so se rodiški otroci tudi neznansko bali, saj so jo morali poljubiti, preden so odšli v Trst. In ker si tega niso upali, so raje ostali doma. Torej Baba je navsezadnje zares varovala otroke pred tujim - slabim svetom. To pa le eno izmed številnih izročil bab na slovenskem ozemlju. Poznali so jo že staroverci, njene sledi pa so se ohranile na številnih predmetih, ki jih je človek uporabljal pri vsakodnevnih opravilih, vsak, ki obišče Bled, pa hitro uzre tudi sloviti Babji zob. Staro slovensko izročilo, ki ima svoje korenine tudi na francoskih in italijanskih tleh, je zarezalo v življenja na skoraj vseh področjih.
Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.
Gorski svet je bil od nekdaj za človeka posebno območje. V sebi je združeval željo po odkrivanju novega sveta, željo po doseganju višjega in zahtevneješega, obenem pa je na drugi strani visokih gora ležal drug – nov svet, kamor si je človek želel. Strah pred neznanim je ustvaril v slovenskem gorskem svetu številna mitska bitja, ki so ta svet varovala. Zaradi strahu pred njimi se je človek izogibal nevarnih mest in tako preživel. Torej gorska mitska bitja niso varovala le gorskega sveta, pač pa tudi človeka. Poleg slavnega neranljivega Zlatoroga, škratov in velikanov so našle v tem svetu svoje mesto tudi širšem občestvu manj znane Krivopete.
Documentary film Screenwriter and Director: Zvezdan Martič Producer: TV Slovenija 2013/2014
Documentary film Screenwriter and Director: Zvezdan Martič Producer: TV Slovenija 2013/2014
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Čas, dolžina, hitrost, teža, tlak in temperatura so fizikalne lastnosti, s katerimi se srečujemo vsak dan, a jih skoraj ne opazimo. Brez merjenja se svet ustavi. Merimo v zdravstvu, merimo emisije v našem okolju, merjenje je povezano tudi z zagotavljanjem zdrave hrane. V izobraževalni oddaji o meroslovju in merskih enotah se bomo sprehodili skozi zgodbe, povezane z merskimi enotami, ki so del našega vsakdanjega življenja.
Čas, dolžina, hitrost, teža, tlak in temperatura so fizikalne lastnosti, s katerimi se srečujemo vsak dan, a jih skoraj ne opazimo. Brez merjenja se svet ustavi. Merimo v zdravstvu, merimo emisije v našem okolju, merjenje je povezano tudi z zagotavljanjem zdrave hrane. V izobraževalni oddaji o meroslovju in merskih enotah se bomo sprehodili skozi zgodbe, povezane z merskimi enotami, ki so del našega vsakdanjega življenja.
Tamara Urbančič je pobudnica kmetijskega pouka na osnovnih šolah v občini Ilirska Bistrica, kjer tudi živi. Spoznanje, da so danes otroci tudi na podeželju odtujeni tako od domačih živali kot od dela na vrtu in na kmetiji, jo je vodilo k temu, da je ponudila tovrstno izobraževanje otrok eni osnovni šoli, zdaj pa izobražuje že preko 200 otrok različnih starosti na 5 osnovnih šolah in eni srednji šoli. Sama je mati 4 otrok, ki jih prav tako uvaja v delo na kmetiji. Ženska z jasnim ciljem, vztrajna, z veliko voljo do dela in nasmehom na ustih je bila središče našega zanimanja, zato smo jo spremljali več mesecev v minulem letu in oblikovali nekakšen portret Tamare Urbančič.
Tamara Urbančič je pobudnica kmetijskega pouka na osnovnih šolah v občini Ilirska Bistrica, kjer tudi živi. Spoznanje, da so danes otroci tudi na podeželju odtujeni tako od domačih živali kot od dela na vrtu in na kmetiji, jo je vodilo k temu, da je ponudila tovrstno izobraževanje otrok eni osnovni šoli, zdaj pa izobražuje že preko 200 otrok različnih starosti na 5 osnovnih šolah in eni srednji šoli. Sama je mati 4 otrok, ki jih prav tako uvaja v delo na kmetiji. Ženska z jasnim ciljem, vztrajna, z veliko voljo do dela in nasmehom na ustih je bila središče našega zanimanja, zato smo jo spremljali več mesecev v minulem letu in oblikovali nekakšen portret Tamare Urbančič.
Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, ki je izšla daljnega leta 1689, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino, je izjemna zgodovinska publikacija, ki jo cenijo vsa področja znanosti, od naravoslovnih do humanistično družboslovnih. Tretja knjiga Slave je še posebno bogata z ilustracijami in vsebinsko zanimiva za širšo javnost ter zato veliko uporabljana. Tak, v teku stoletij močno obrabljen in poškodovan izvod je dobil v obnovo Center za konserviranje in restavriranje pisne in grafične dediščine pri Arhivu Republike Slovenije. Kaj vse zanimivega odkriva raziskava materialne podobe Slave Vojvodine Kranjske, kakšno je tehnično ozadje njenega nastanka ter kako je mogoče tako dragoceno knjigo obnoviti, pokaže oddaja, ki je nastala v avtorstvu Jadrana Sterleta in Tuga Štiglica ter v sodelovanju s prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič iz Arhiva RS.
Valvasorjeva Slava Vojvodine Kranjske, ki je izšla daljnega leta 1689, zdaj pa je prevedena tudi v slovenščino, je izjemna zgodovinska publikacija, ki jo cenijo vsa področja znanosti, od naravoslovnih do humanistično družboslovnih. Tretja knjiga Slave je še posebno bogata z ilustracijami in vsebinsko zanimiva za širšo javnost ter zato veliko uporabljana. Tak, v teku stoletij močno obrabljen in poškodovan izvod je dobil v obnovo Center za konserviranje in restavriranje pisne in grafične dediščine pri Arhivu Republike Slovenije. Kaj vse zanimivega odkriva raziskava materialne podobe Slave Vojvodine Kranjske, kakšno je tehnično ozadje njenega nastanka ter kako je mogoče tako dragoceno knjigo obnoviti, pokaže oddaja, ki je nastala v avtorstvu Jadrana Sterleta in Tuga Štiglica ter v sodelovanju s prof. dr. Jedert Vodopivec Tomažič iz Arhiva RS.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Ali Slovenci sploh imamo hekerje? Kdo so, zakaj vdirajo v tuje računalnike in se prosto gibljejo po internetu? Kaj jih žene in ali je danes kaj drugače, kot je bilo pred dvajsetimi leti? To jesen nacionalni odzivni center za omrežne incidente s področja varnosti elektronskih omrežij SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team) praznuje dvajset let delovanja. Na podlagi gradiva iz domačih arhivov so v sodelovanju s produkcijsko hišo Sever & Sever in TV Slovenija pripravili dokumentarni film, ki prikazuje nastanek in razvoj hekerske skupnosti v Sloveniji. V filmu se z določenimi dogodki in prek pričevanj kriminalistov, vpletenih skrbnikov omrežij in računalnikov, raziskovalcev in zaposlenih na centru SI-CERT razkrije eden izmed uvidov v kompleksni pojem hekanja in hekerske skupnosti. O tem odkrito spregovorijo tudi hekerji sami.
Ali Slovenci sploh imamo hekerje? Kdo so, zakaj vdirajo v tuje računalnike in se prosto gibljejo po internetu? Kaj jih žene in ali je danes kaj drugače, kot je bilo pred dvajsetimi leti? To jesen nacionalni odzivni center za omrežne incidente s področja varnosti elektronskih omrežij SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team) praznuje dvajset let delovanja. Na podlagi gradiva iz domačih arhivov so v sodelovanju s produkcijsko hišo Sever & Sever in TV Slovenija pripravili dokumentarni film, ki prikazuje nastanek in razvoj hekerske skupnosti v Sloveniji. V filmu se z določenimi dogodki in prek pričevanj kriminalistov, vpletenih skrbnikov omrežij in računalnikov, raziskovalcev in zaposlenih na centru SI-CERT razkrije eden izmed uvidov v kompleksni pojem hekanja in hekerske skupnosti. O tem odkrito spregovorijo tudi hekerji sami.
Ideja se je rodila pred 17.leti, ko so mariborski študentje želeli pomagati ljudem v Bovcu po hudem potresu. Idejo prostovoljnega dela so združili z idejo vsakodnevnega stika z domačini, ki jim je takratno druženje s študenti nekoliko omililo preživljanje po potresnega časa in hude stiske. V Dobrovniku je leta 2015 potekala že 17. študentska delovna brigada. Za študente je to čas spoznavanja vrednot kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, delo v timu in čas, v katerem kot generacija pustijo svoj pečat z lastnim delom. Hkrati je brigada antiteza potrošniške družbe in egoizma. Domačini so za pomoč zelo hvaležni in ta zahvala vsakemu študentu v brigadi pomeni izjemno veliko. Ko bližje spoznamo študente iz brigade pa vidimo, da so to študenti, ki nimajo perspektive za službo in da pravzaprav pomagajo prav taki, ki so tudi sami potrebni pomoči.
Ideja se je rodila pred 17.leti, ko so mariborski študentje želeli pomagati ljudem v Bovcu po hudem potresu. Idejo prostovoljnega dela so združili z idejo vsakodnevnega stika z domačini, ki jim je takratno druženje s študenti nekoliko omililo preživljanje po potresnega časa in hude stiske. V Dobrovniku je leta 2015 potekala že 17. študentska delovna brigada. Za študente je to čas spoznavanja vrednot kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, delo v timu in čas, v katerem kot generacija pustijo svoj pečat z lastnim delom. Hkrati je brigada antiteza potrošniške družbe in egoizma. Domačini so za pomoč zelo hvaležni in ta zahvala vsakemu študentu v brigadi pomeni izjemno veliko. Ko bližje spoznamo študente iz brigade pa vidimo, da so to študenti, ki nimajo perspektive za službo in da pravzaprav pomagajo prav taki, ki so tudi sami potrebni pomoči.
Letos mineva dvajset let od odkritja epohalne najdbe v jami Divje babe, ko je vodja arheoloških izkopavanj dr. Ivan Turk naletel na kost jamskega medveda z luknjicami, ki naj bi bile delo neandertalcev, in ne naključno nagrizena kost. Domnevno najstarejše glasbilo na svetu, staro približno 60 000 let, je bilo predmet številnih raziskav, z izdelavo replik in izvajanjem nanje, pa se najbolj intenzivno ukvarja akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski. Z etnomuzikologom, prof. dr. Svaniborjem Pettanom, sta na vrsti arheomuzikoloških kongresov predstavljala široko paleto izvajalskih možnosti, ki jih omogoča ta piščal. Hkrati pa sta seveda dokazovala, da ne gre za domnevno, ampak dejansko glasbilo, ki ga je neandertalec izdelal z namenom izvabljanja zvokov. Na replike je mogoče igrati različne zvrsti ¬- od ljudske do klasične glasbe. Dimkaroski je nastopal tako solistično kot v različnih zasedbah, tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na vrsti uglednih prireditev, med drugim na dnevih slovenske kulture po svetu. Dognanja o funkcionalnosti tega glasbila so vključena tudi v zadnjo zajetno znanstveno študijo dr. Ivana Turka,ki je izšla leta 2014. Ime TIDLDIBAB je piščal dobila po začetnicah tistih, ki so jo osmislili kot glasbilo, in po arheološkem parku Divje babe ( arheolog dr. Ivan Turk, akad. glasbenik Ljuben Dimkaroski, jama Divje babe). Igrano-dokumentarni film o najstarejši piščali je nastal v Izobraževalnem uredništvu Kulturnega in umetniškega programa TV Slovenija po scenariju Darje Korez-Korenčan in v režiji Haidy Kancler.
Letos mineva dvajset let od odkritja epohalne najdbe v jami Divje babe, ko je vodja arheoloških izkopavanj dr. Ivan Turk naletel na kost jamskega medveda z luknjicami, ki naj bi bile delo neandertalcev, in ne naključno nagrizena kost. Domnevno najstarejše glasbilo na svetu, staro približno 60 000 let, je bilo predmet številnih raziskav, z izdelavo replik in izvajanjem nanje, pa se najbolj intenzivno ukvarja akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski. Z etnomuzikologom, prof. dr. Svaniborjem Pettanom, sta na vrsti arheomuzikoloških kongresov predstavljala široko paleto izvajalskih možnosti, ki jih omogoča ta piščal. Hkrati pa sta seveda dokazovala, da ne gre za domnevno, ampak dejansko glasbilo, ki ga je neandertalec izdelal z namenom izvabljanja zvokov. Na replike je mogoče igrati različne zvrsti ¬- od ljudske do klasične glasbe. Dimkaroski je nastopal tako solistično kot v različnih zasedbah, tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija na vrsti uglednih prireditev, med drugim na dnevih slovenske kulture po svetu. Dognanja o funkcionalnosti tega glasbila so vključena tudi v zadnjo zajetno znanstveno študijo dr. Ivana Turka,ki je izšla leta 2014. Ime TIDLDIBAB je piščal dobila po začetnicah tistih, ki so jo osmislili kot glasbilo, in po arheološkem parku Divje babe ( arheolog dr. Ivan Turk, akad. glasbenik Ljuben Dimkaroski, jama Divje babe). Igrano-dokumentarni film o najstarejši piščali je nastal v Izobraževalnem uredništvu Kulturnega in umetniškega programa TV Slovenija po scenariju Darje Korez-Korenčan in v režiji Haidy Kancler.
Serija treh oddaj o klekljani čipki na Slovenskem prikazuje razvoj čipke v teku štirih stoletij. Prva oddaja nas seznani z začetki klekljarstva in ohranjenimi materialnimi pričami ter vzgibi, ki so klekljano čipko umestili v socialno, gospodarsko in kulturno območje slovenskih dežel. Osrednjo pozornost namenja klekljanju, ki se je razvijalo v Idriji. Tu je bila s pomočjo dunajskega Osrednjega čipkarskega tečaja ustanovljena prva čipkarska šola pri nas.
Serija treh oddaj o klekljani čipki na Slovenskem prikazuje razvoj čipke v teku štirih stoletij. Prva oddaja nas seznani z začetki klekljarstva in ohranjenimi materialnimi pričami ter vzgibi, ki so klekljano čipko umestili v socialno, gospodarsko in kulturno območje slovenskih dežel. Osrednjo pozornost namenja klekljanju, ki se je razvijalo v Idriji. Tu je bila s pomočjo dunajskega Osrednjega čipkarskega tečaja ustanovljena prva čipkarska šola pri nas.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Oddaja »Gradimo prijateljstvo« je posvečena 60. obletnici zdravstvenega in socialnega letovanja otrok Rdečega križa Maribor v Punatu na Hrvaškem. Do letošnje jubilejne sezone je na največjem jadranskem otoku z bujnim rastlinjem in blagim podnebjem, ugodnim za zdravje otrok, letovalo 110.990 predšolskih in osnovnošolskih otrok ter otrok s posebnimi potrebami. Avgusta 2014 smo nekaj dni na letovanju z otroki preživeli tudi ustvarjalci Televizije Maribor. V oddaji predstavljamo njihove vsakodnevne dejavnosti in Mladinsko počitniški dom Frankopan Punat, letovišče Rdečega križa Maribor z 440 ležišči v treh paviljonih in lastno plažo. Z otroki sta se družila Franja Pižmoht in Robert Kranvogel. Vabljeni k ogledu!
Oddaja »Gradimo prijateljstvo« je posvečena 60. obletnici zdravstvenega in socialnega letovanja otrok Rdečega križa Maribor v Punatu na Hrvaškem. Do letošnje jubilejne sezone je na največjem jadranskem otoku z bujnim rastlinjem in blagim podnebjem, ugodnim za zdravje otrok, letovalo 110.990 predšolskih in osnovnošolskih otrok ter otrok s posebnimi potrebami. Avgusta 2014 smo nekaj dni na letovanju z otroki preživeli tudi ustvarjalci Televizije Maribor. V oddaji predstavljamo njihove vsakodnevne dejavnosti in Mladinsko počitniški dom Frankopan Punat, letovišče Rdečega križa Maribor z 440 ležišči v treh paviljonih in lastno plažo. Z otroki sta se družila Franja Pižmoht in Robert Kranvogel. Vabljeni k ogledu!
KRESNIK – slovansko božanstvo dobrega – je pripoved o še danes živem praznovanja Kresnika, starega slovanskega božanstva. Kresna noč, noč na 24. junij, nakazuje začetek obdobja pojemanja sončne svetlobe v letu. Za ta čas je po ljudskem izročilu značilno prižiganje kresov. Staroverci so na ta dan posebej častili Kresnika. Na Krasu je človek še danes spoštljiv do narave – zemlje, ki ga hrani, zato se ji ob začetku poletja zahvali s kresom- očiščujočim ognjem - in prosi še za eno dobro leto. Junija se pred prvo košnjo travniki bohotijo s pisanimi cvetlicami, med katerim so tudi take s posebno močjo. Ko z njimi Kraševci okrašujejo domove in gospodarska poslopja, se tako ubranijo pred nevihtami in drugimi zlemi vplivi . V vasi se pripravljajo na kres, od hiše do hiše hodijo mladenke – kresnice, ki vsakemu, ki jih gostoljubno sprejme, želijo dobro letino. Praznovanje kresne noči pa je živo tudi na Dolenjskem, kjer pa domove pred slabimi vplivi zaščitijo s cvetlico kresnico. Dokumentarno igrani film scenarista in režiserja Jadrana Sterleta sledi njegovi nameri predstaviti staroslovanske običaje na naših tleh.
KRESNIK – slovansko božanstvo dobrega – je pripoved o še danes živem praznovanja Kresnika, starega slovanskega božanstva. Kresna noč, noč na 24. junij, nakazuje začetek obdobja pojemanja sončne svetlobe v letu. Za ta čas je po ljudskem izročilu značilno prižiganje kresov. Staroverci so na ta dan posebej častili Kresnika. Na Krasu je človek še danes spoštljiv do narave – zemlje, ki ga hrani, zato se ji ob začetku poletja zahvali s kresom- očiščujočim ognjem - in prosi še za eno dobro leto. Junija se pred prvo košnjo travniki bohotijo s pisanimi cvetlicami, med katerim so tudi take s posebno močjo. Ko z njimi Kraševci okrašujejo domove in gospodarska poslopja, se tako ubranijo pred nevihtami in drugimi zlemi vplivi . V vasi se pripravljajo na kres, od hiše do hiše hodijo mladenke – kresnice, ki vsakemu, ki jih gostoljubno sprejme, želijo dobro letino. Praznovanje kresne noči pa je živo tudi na Dolenjskem, kjer pa domove pred slabimi vplivi zaščitijo s cvetlico kresnico. Dokumentarno igrani film scenarista in režiserja Jadrana Sterleta sledi njegovi nameri predstaviti staroslovanske običaje na naših tleh.
V Stari Ljubljani že tretje leto deluje lokal, ki se na zunaj prav nič ne razlikuje od drugih lokalov. Poseben pa je po svoji vsebini. V DRUGI VIOLINI namreč strežejo ljudje s posebnimi potrebami. ATIFA in BRANKO sta par. Živita v skupni sobici na vrhu bivalne enote CUDV DOLFKE BOŠTJANČIČ , Draga pri Grosupljem, kjer domuje še deset varovancev z motnjo v duševnem razvoju. Branko čez dan skrbi za okolico hiše, Atifa rada ureja vrt in pospravlja po hiši, vsako jutro pa se uredita in odpravita na delo. V DRUGI VIOLINI pomagata v strežbi: sprejemata naročila gostov, strežeta, pomivata, pomagata za točilno mizo … Pri svojem delu sta zanesljiva in zelo odgovorna. Izjemno ponosna sta, da sta lahko koristna in samostojna, da s svojim delom sama zaslužita. Dve leti dela v Drugi violini jima je okrepilo samozavest, to pa se kaže tudi v pozitivni samopodobi, ki je temeljni pogoj za pozitiven razvoj in doseganje rezultatov v življenju. Skozi vsakdan Atife in Branka spoznamo želje, pričakovanja in sposobnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju. Ta spoznanja praviloma ovržejo predsodke o njihovi drugačnosti, odvisnosti ali celo nesposobnosti . Morda so osebe s posebnimi potrebami v družbi res druga violina, a tako kot v orkestru brez drugih violin ni polnosti zvoka, tudi v življenju družbe ni polnosti brez drugačnosti. Druga violina krepi zavest, da je možnost zaposlitve pravica vsakega posameznika, tudi oseb s posebnimi potrebami, ki so prav tako lahko koristen del družbe.
V Stari Ljubljani že tretje leto deluje lokal, ki se na zunaj prav nič ne razlikuje od drugih lokalov. Poseben pa je po svoji vsebini. V DRUGI VIOLINI namreč strežejo ljudje s posebnimi potrebami. ATIFA in BRANKO sta par. Živita v skupni sobici na vrhu bivalne enote CUDV DOLFKE BOŠTJANČIČ , Draga pri Grosupljem, kjer domuje še deset varovancev z motnjo v duševnem razvoju. Branko čez dan skrbi za okolico hiše, Atifa rada ureja vrt in pospravlja po hiši, vsako jutro pa se uredita in odpravita na delo. V DRUGI VIOLINI pomagata v strežbi: sprejemata naročila gostov, strežeta, pomivata, pomagata za točilno mizo … Pri svojem delu sta zanesljiva in zelo odgovorna. Izjemno ponosna sta, da sta lahko koristna in samostojna, da s svojim delom sama zaslužita. Dve leti dela v Drugi violini jima je okrepilo samozavest, to pa se kaže tudi v pozitivni samopodobi, ki je temeljni pogoj za pozitiven razvoj in doseganje rezultatov v življenju. Skozi vsakdan Atife in Branka spoznamo želje, pričakovanja in sposobnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju. Ta spoznanja praviloma ovržejo predsodke o njihovi drugačnosti, odvisnosti ali celo nesposobnosti . Morda so osebe s posebnimi potrebami v družbi res druga violina, a tako kot v orkestru brez drugih violin ni polnosti zvoka, tudi v življenju družbe ni polnosti brez drugačnosti. Druga violina krepi zavest, da je možnost zaposlitve pravica vsakega posameznika, tudi oseb s posebnimi potrebami, ki so prav tako lahko koristen del družbe.
Živim Lepše je zgodba Nine Wabra Jakič, zgodba o dekletu, ki se je rodila v drugo. »Moje prvo življenje je bilo izredno hitro, v bistvu pa nisem vedela, kam me vodi in kaj si pravzaprav želim«. Maja 2010 je Nina doživela hudo prometno nesrečo. Zlomila si je vratno hrbtenico, dobila hud udarec v srce, pljuča in glavo – dihala je lahko samo s pomočjo aparata. Na rehabilitaciji v zavodu Soča se je začelo »drugo« Ninino življenje. Danes je prepleteno s plesom, delom, ljubeznijo. Potrpežljivost in vztrajnost sta se ji obrestovali. Nina s svojo neverjetno energijo in optimizmom »pleše in skače« skozi življenje, in kot pravi, ne dela načrtov za daljno prihodnost, saj ve, kako izmuzljiva je. »Mogoče se čudno sliši, ampak, zdaj živim veliko lepše in bolj polno, znam ceniti drobne stvari in uživati v neštetih čudovitih barvah življenja. Zavedam se vsakega trenutka posebej«.
Živim Lepše je zgodba Nine Wabra Jakič, zgodba o dekletu, ki se je rodila v drugo. »Moje prvo življenje je bilo izredno hitro, v bistvu pa nisem vedela, kam me vodi in kaj si pravzaprav želim«. Maja 2010 je Nina doživela hudo prometno nesrečo. Zlomila si je vratno hrbtenico, dobila hud udarec v srce, pljuča in glavo – dihala je lahko samo s pomočjo aparata. Na rehabilitaciji v zavodu Soča se je začelo »drugo« Ninino življenje. Danes je prepleteno s plesom, delom, ljubeznijo. Potrpežljivost in vztrajnost sta se ji obrestovali. Nina s svojo neverjetno energijo in optimizmom »pleše in skače« skozi življenje, in kot pravi, ne dela načrtov za daljno prihodnost, saj ve, kako izmuzljiva je. »Mogoče se čudno sliši, ampak, zdaj živim veliko lepše in bolj polno, znam ceniti drobne stvari in uživati v neštetih čudovitih barvah življenja. Zavedam se vsakega trenutka posebej«.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Sava je najdaljša reka v Sloveniji, po količini vode največji pritok Donave in za Tiso drugi največji pritok po velikosti porečja. Marsikdaj se navaja kot severna meja Balkanskega polotoka. Povirje Save v celoti leži v Sloveniji, njeno porečje je več kot polovica slovenskega ozemlja. Ima dva povirna kraka, vendar kot njen glavni krak navadno štejemo Savo Dolinko. Kakšna je zgodba o savskih brodarjih? Kakšen običaj je kavsanje? Vse o HE na Savi. Nad sotočjem kraljuje tudi mogočni grad Rajhenburg. Reka Sava zapusti Slovenijo za Brežicami, ki so skozi čas postale pomembno mesto ob sotočju s Krko.
Sava je najdaljša reka v Sloveniji, po količini vode največji pritok Donave in za Tiso drugi največji pritok po velikosti porečja. Marsikdaj se navaja kot severna meja Balkanskega polotoka. Povirje Save v celoti leži v Sloveniji, njeno porečje je več kot polovica slovenskega ozemlja. Ima dva povirna kraka, vendar kot njen glavni krak navadno štejemo Savo Dolinko. Kakšna je zgodba o savskih brodarjih? Kakšen običaj je kavsanje? Vse o HE na Savi. Nad sotočjem kraljuje tudi mogočni grad Rajhenburg. Reka Sava zapusti Slovenijo za Brežicami, ki so skozi čas postale pomembno mesto ob sotočju s Krko.
Eko - dokumentarni film Nekoč je bil ledenik je avtorski odziv na globalno segrevanje ozračja in taljenje ledenikov. Skozi filmsko zgodbo nas vodi avtor Matjaž Fistravec s sogovorniki. Kot povezovalec, pripovedovalec in snemalec v kajaku vesla po alpski reki Dravi. V pogovoru z reko se znajde pri enem njenih izvirov: ledeniku Pastirica (Pasterza) pod Velikim Klekom (Großglocknerjem), ki izginja. Prav tako se manjšajo in tanjšajo ledeniki v Himalaji, Karakorumu in na zemeljskih polih. Na enem od dveh slovenskih ledenikov; Triglavskem ledeniku pod Kredarico, se filmska ekipa sreča s sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika, ki ledenik že od leta 1946 redno opazujejo, merijo in preučujejo. Od industrijske revolucije pred dvesto leti se je ledenik zmanjšal kar za stokrat. Njegovi ostanki merijo le še slabega pol hektarja. Triglavskega ledenika tako ni več..Na svojo nekdanjo slavo in atribute spominja le še z imenom. Avtor pa s prstom pokaže tudi na krivca: novega Homo Sapiensa, ki je z neodgovornim onesnaževanjem s toplogrednimi plini povzročil velike otoplitve in porušil naravna razmerja na planetu.
Eko - dokumentarni film Nekoč je bil ledenik je avtorski odziv na globalno segrevanje ozračja in taljenje ledenikov. Skozi filmsko zgodbo nas vodi avtor Matjaž Fistravec s sogovorniki. Kot povezovalec, pripovedovalec in snemalec v kajaku vesla po alpski reki Dravi. V pogovoru z reko se znajde pri enem njenih izvirov: ledeniku Pastirica (Pasterza) pod Velikim Klekom (Großglocknerjem), ki izginja. Prav tako se manjšajo in tanjšajo ledeniki v Himalaji, Karakorumu in na zemeljskih polih. Na enem od dveh slovenskih ledenikov; Triglavskem ledeniku pod Kredarico, se filmska ekipa sreča s sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika, ki ledenik že od leta 1946 redno opazujejo, merijo in preučujejo. Od industrijske revolucije pred dvesto leti se je ledenik zmanjšal kar za stokrat. Njegovi ostanki merijo le še slabega pol hektarja. Triglavskega ledenika tako ni več..Na svojo nekdanjo slavo in atribute spominja le še z imenom. Avtor pa s prstom pokaže tudi na krivca: novega Homo Sapiensa, ki je z neodgovornim onesnaževanjem s toplogrednimi plini povzročil velike otoplitve in porušil naravna razmerja na planetu.
Ekipa RTV Slovenija je pod vodstvom Irene Bedrač s Krogom izpisala zanimivo zgodbo o spominu, pogumu in izpolnitvi obljube. Film govori o Mihi in Pii Podgornik, otrocih tragično preminule vrtnarke in ultramaratonke Ruth Podgornik Reš, ki se podajata po materinih tekaških sledeh. Najprej izpolnita obljubo in skupaj pretečeta ulični maraton v Amsterdamu, nato pa se Miha loti še zahtevnejšega podviga, slovitega grškega Špartatlona, ki so mu kos samo najbolje pripravljeni tekači. Snemalna ekipa je Miho spremljala od priprav v okolici rodnih Mošenj do njegovega spopada z zahtevnimi hribi Peleponeza. Tu se Miha sooči z istimi upi in bolečinami kot pred nekaj leti njegova pokojna mama, katere duh ga spremlja na vsakem koraku. A s trmo in vztrajnostjo, kljub težavam s prebavo, na kilometrih, ko glava in misli ne sledijo več nogam, nadaljuje in končno sklene krog: zaključi zgodbo, polno spominov, z zavedanjem, da smrt ni konec, temveč ponovni začetek.
Ekipa RTV Slovenija je pod vodstvom Irene Bedrač s Krogom izpisala zanimivo zgodbo o spominu, pogumu in izpolnitvi obljube. Film govori o Mihi in Pii Podgornik, otrocih tragično preminule vrtnarke in ultramaratonke Ruth Podgornik Reš, ki se podajata po materinih tekaških sledeh. Najprej izpolnita obljubo in skupaj pretečeta ulični maraton v Amsterdamu, nato pa se Miha loti še zahtevnejšega podviga, slovitega grškega Špartatlona, ki so mu kos samo najbolje pripravljeni tekači. Snemalna ekipa je Miho spremljala od priprav v okolici rodnih Mošenj do njegovega spopada z zahtevnimi hribi Peleponeza. Tu se Miha sooči z istimi upi in bolečinami kot pred nekaj leti njegova pokojna mama, katere duh ga spremlja na vsakem koraku. A s trmo in vztrajnostjo, kljub težavam s prebavo, na kilometrih, ko glava in misli ne sledijo več nogam, nadaljuje in končno sklene krog: zaključi zgodbo, polno spominov, z zavedanjem, da smrt ni konec, temveč ponovni začetek.
Kadar pomislimo na slovenske vode, se nam pred očmi prikažejo podobe jezer, rek in potokov, po katerih se v resnici pretaka izobilje voda. Navadno pa ne pomislimo na območja, kjer voda vidno ali manj vidno zastaja vsaj del leta – to pa so mokrišča. Raznolika mokrišča so pravcate oaze življenja, kjer uspevajo in živijo značilne rastline in živali, prilagojene tem posebnim življenjskim okoljem. V svetu in pri nas so že spoznana za izjemno pomembna, nekatera varujejo tudi mednarodni sporazumi o varstvu mokrišč.
Kadar pomislimo na slovenske vode, se nam pred očmi prikažejo podobe jezer, rek in potokov, po katerih se v resnici pretaka izobilje voda. Navadno pa ne pomislimo na območja, kjer voda vidno ali manj vidno zastaja vsaj del leta – to pa so mokrišča. Raznolika mokrišča so pravcate oaze življenja, kjer uspevajo in živijo značilne rastline in živali, prilagojene tem posebnim življenjskim okoljem. V svetu in pri nas so že spoznana za izjemno pomembna, nekatera varujejo tudi mednarodni sporazumi o varstvu mokrišč.
Ko ponosni gorski macesen odsluži svojo vlogo pokončnega drevesa, se zanj začne novo življenje, ki mu ga vdihnejo spretne roke markacistov. To so možje, ki prostovoljno in z velikim veseljem skrbijo za planinske poti v slovenskih gorah. Da bi planinci lažje in bolj varno obiskovali gore, so pripravljeni na težka dela snovalcev in vzdrževalcev gorskih poti. Vedri, hudomušni in požrtvovalni akterji si med spretnim izdelovanjem macesnovih stopnic dovolijo tudi poglobljen razmislek o smislu in sobivanju z naravo.
Ko ponosni gorski macesen odsluži svojo vlogo pokončnega drevesa, se zanj začne novo življenje, ki mu ga vdihnejo spretne roke markacistov. To so možje, ki prostovoljno in z velikim veseljem skrbijo za planinske poti v slovenskih gorah. Da bi planinci lažje in bolj varno obiskovali gore, so pripravljeni na težka dela snovalcev in vzdrževalcev gorskih poti. Vedri, hudomušni in požrtvovalni akterji si med spretnim izdelovanjem macesnovih stopnic dovolijo tudi poglobljen razmislek o smislu in sobivanju z naravo.
Film 'Sladkorčki' osvešča o zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 in opozarja na prežečo nevarnost sodobnega življenjskega sloga, ki vse prehitro vodi do kroničnih obolenj. Orisuje vsakodnevno soočanje treh sladkornih bolnikov s strogim redom in disciplino, ki jo s seboj prinaša sladkorna bolezen tipa 1. Stičišče vseh treh obdobij, otroštva, najstništva in odrasle dobe, v zdravljenju sladkorne bolezni je volja do življenja in (samo)premagovanje za dosego boljšega jutri. Zgodba se začne z najmlajšim akterjem v filmu, šestletnim Tristanom, se nadaljuje s športno usmerjenim in odločnim najstnikom Davidom, v odraslo dobo nas zapelje pedagoginja in znana pevka iz Perpetum Jazzile Ana Turšič, ki je v dolgih letih obiskovanja pediatrične klinike stkala močne vezi z lečečo zdravnico Natašo Bratina. Pripoved zaokroži aktivna Bernarda Medved, ki v zrelih letih uči veščine obvladovanja sladkorne bolezni najmlajše bolnike. Pomemben je tudi ključni moment povezanosti bolnikov z zdravniki, ki ob vrhunskem strokovnem znanju nastopajo do otrok toplo in sočutno.
Film 'Sladkorčki' osvešča o zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1 in opozarja na prežečo nevarnost sodobnega življenjskega sloga, ki vse prehitro vodi do kroničnih obolenj. Orisuje vsakodnevno soočanje treh sladkornih bolnikov s strogim redom in disciplino, ki jo s seboj prinaša sladkorna bolezen tipa 1. Stičišče vseh treh obdobij, otroštva, najstništva in odrasle dobe, v zdravljenju sladkorne bolezni je volja do življenja in (samo)premagovanje za dosego boljšega jutri. Zgodba se začne z najmlajšim akterjem v filmu, šestletnim Tristanom, se nadaljuje s športno usmerjenim in odločnim najstnikom Davidom, v odraslo dobo nas zapelje pedagoginja in znana pevka iz Perpetum Jazzile Ana Turšič, ki je v dolgih letih obiskovanja pediatrične klinike stkala močne vezi z lečečo zdravnico Natašo Bratina. Pripoved zaokroži aktivna Bernarda Medved, ki v zrelih letih uči veščine obvladovanja sladkorne bolezni najmlajše bolnike. Pomemben je tudi ključni moment povezanosti bolnikov z zdravniki, ki ob vrhunskem strokovnem znanju nastopajo do otrok toplo in sočutno.
Zvezdnato nebo že tisočletja navdihuje človeka. Hkrati pa noč marsikomu vzbuja tudi nelagodje. Verjetno smo si zato omislili razsvetljavo tudi tam, kjer je v resnici ne potrebujemo. Svetloba ponoči ima lahko negativne posledice za ljudi in živali, ki so se v tisočletjih evolucije prilagodili ritmičnemu izmenjavanju svetlobe in teme. Slovenija je znana po številnih cerkvah, ki so večinoma osvetljene. Pogosto stojijo zunaj urbanih območij, v naravnem okolju, kjer je vrstna pestrost še dokaj dobro ohranjena. Zato je vpliv svetlobnega onesnaženja na teh območjih še večji. Vas zanima, kako svetloba ponoči vpliva na ljudi in nočne živali, kot so netopirji in nočni metulji? Dokumentarni film prikazuje rezultate raziskave vpliva svetlobe na nočne živali in predlaga rešitev. Predstavi, kako lahko objekte osvetlimo na naravi prijaznejši način in tako zmanjšamo negativne vplive osvetljevanja na biotsko raznovrstnost, pa tudi na astronomska opazovanja, ter privarčujemo pri porabi elektrike. Film je bil posnet v okviru evropskega projekta LIFE+ Življenje ponoči in je prvi slovenski dokumentarni film, ki na zanimiv način predstavlja širšo problematiko svetlobnega onesnaževanja.
Zvezdnato nebo že tisočletja navdihuje človeka. Hkrati pa noč marsikomu vzbuja tudi nelagodje. Verjetno smo si zato omislili razsvetljavo tudi tam, kjer je v resnici ne potrebujemo. Svetloba ponoči ima lahko negativne posledice za ljudi in živali, ki so se v tisočletjih evolucije prilagodili ritmičnemu izmenjavanju svetlobe in teme. Slovenija je znana po številnih cerkvah, ki so večinoma osvetljene. Pogosto stojijo zunaj urbanih območij, v naravnem okolju, kjer je vrstna pestrost še dokaj dobro ohranjena. Zato je vpliv svetlobnega onesnaženja na teh območjih še večji. Vas zanima, kako svetloba ponoči vpliva na ljudi in nočne živali, kot so netopirji in nočni metulji? Dokumentarni film prikazuje rezultate raziskave vpliva svetlobe na nočne živali in predlaga rešitev. Predstavi, kako lahko objekte osvetlimo na naravi prijaznejši način in tako zmanjšamo negativne vplive osvetljevanja na biotsko raznovrstnost, pa tudi na astronomska opazovanja, ter privarčujemo pri porabi elektrike. Film je bil posnet v okviru evropskega projekta LIFE+ Življenje ponoči in je prvi slovenski dokumentarni film, ki na zanimiv način predstavlja širšo problematiko svetlobnega onesnaževanja.
V preteklosti so na območja z mokrišči tudi v Sloveniji veliko in grobo posegali. Uničenih je bilo veliko mokrišč. Danes, ko vemo, da so nenadomestljiva za zdravo in vitalno naravo, za pestrost vrst in za preskrbo ljudi s čisto pitno vodo, se stanje mokrišč zaradi različnih posegov in odlaganja odpadkov še naprej slabša. Kakor da bi se ne zavedali, da so pomembna za naš obstoj. Marsikatera značilna rastlinska ali živalska vrsta, prilagojena življenju na mokrih tleh, pa je že močno ogrožena.
V preteklosti so na območja z mokrišči tudi v Sloveniji veliko in grobo posegali. Uničenih je bilo veliko mokrišč. Danes, ko vemo, da so nenadomestljiva za zdravo in vitalno naravo, za pestrost vrst in za preskrbo ljudi s čisto pitno vodo, se stanje mokrišč zaradi različnih posegov in odlaganja odpadkov še naprej slabša. Kakor da bi se ne zavedali, da so pomembna za naš obstoj. Marsikatera značilna rastlinska ali živalska vrsta, prilagojena življenju na mokrih tleh, pa je že močno ogrožena.
Slovenci so že sredi 19. stoletja pomenili pomembno silo v Trstu in bili po popisu prebivalcev leta 1848 takoj za Italijani. Teh je bilo 43.900, Slovencev pa 25.300. Prostovoljna asimilacija in poitalijančenje Slovencev in pripadnikov drugih slovanskih narodov sta bila takrat v Trstu še močno razširjena. Z narodnim preporodom, kulturno emancipacijo in gospodarskim razcvetom v drugi polovici 19. stoletja pa so postali Slovenci v Trstu narodno zavedni in odprli so se v svet. Izredno razvejena mreža številnih slovenskih gospodarskih, športnih in kulturnih društev in organizacij je privedla do uveljavitve številnih priznanih tržaških slovenskih osebnosti s področja znanosti in umetnosti. Odprtje mogočnega narodnega doma leta 1904 v središču mesta ter rastoči slovanski in slovenski bančni kapital je začel resno ogrožati italijansko oblast in primat v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu. Njegov razvoj je nasilno prekinila prva svetovna vojna in propad cesarskega, avstro-ogrskega Trsta. Pri nastanku serije, katere režiser, scenarist in urednik je Valentin Pečenko , so sodelovali zgodovinar dr. Jože Pirjevec, Milan Pahor, Dušan Jakomin, dr. Marta Verginella in številni drugi strokovnjaki ter ustanove iz Trsta in od drugod.
Slovenci so že sredi 19. stoletja pomenili pomembno silo v Trstu in bili po popisu prebivalcev leta 1848 takoj za Italijani. Teh je bilo 43.900, Slovencev pa 25.300. Prostovoljna asimilacija in poitalijančenje Slovencev in pripadnikov drugih slovanskih narodov sta bila takrat v Trstu še močno razširjena. Z narodnim preporodom, kulturno emancipacijo in gospodarskim razcvetom v drugi polovici 19. stoletja pa so postali Slovenci v Trstu narodno zavedni in odprli so se v svet. Izredno razvejena mreža številnih slovenskih gospodarskih, športnih in kulturnih društev in organizacij je privedla do uveljavitve številnih priznanih tržaških slovenskih osebnosti s področja znanosti in umetnosti. Odprtje mogočnega narodnega doma leta 1904 v središču mesta ter rastoči slovanski in slovenski bančni kapital je začel resno ogrožati italijansko oblast in primat v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu. Njegov razvoj je nasilno prekinila prva svetovna vojna in propad cesarskega, avstro-ogrskega Trsta. Pri nastanku serije, katere režiser, scenarist in urednik je Valentin Pečenko , so sodelovali zgodovinar dr. Jože Pirjevec, Milan Pahor, Dušan Jakomin, dr. Marta Verginella in številni drugi strokovnjaki ter ustanove iz Trsta in od drugod.
Slovenci so že sredi 19. stoletja pomenili pomembno silo v Trstu in bili po popisu prebivalcev leta 1848 takoj za Italijani. Teh je bilo 43.900, Slovencev pa 25.300. Prostovoljna asimilacija in poitalijančenje Slovencev in pripadnikov drugih slovanskih narodov sta bila takrat v Trstu še močno razširjena. Z narodnim preporodom, kulturno emancipacijo in gospodarskim razcvetom v drugi polovici 19. stoletja pa so postali Slovenci v Trstu narodno zavedni in odprli so se v svet. Izredno razvejena mreža številnih slovenskih gospodarskih, športnih in kulturnih društev in organizacij je privedla do uveljavitve številnih priznanih tržaških slovenskih osebnosti s področja znanosti in umetnosti. Odprtje mogočnega narodnega doma leta 1904 v središču mesta ter rastoči slovanski in slovenski bančni kapital je začel resno ogrožati italijansko oblast in primat v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu. Njegov razvoj je nasilno prekinila prva svetovna vojna in propad cesarskega, avstro-ogrskega Trsta. Pri nastanku serije, katere režiser, scenarist in urednik je Valentin Pečenko , so sodelovali zgodovinar dr. Jože Pirjevec, Milan Pahor, Dušan Jakomin, dr. Marta Verginella in številni drugi strokovnjaki ter ustanove iz Trsta in od drugod.
Slovenci so že sredi 19. stoletja pomenili pomembno silo v Trstu in bili po popisu prebivalcev leta 1848 takoj za Italijani. Teh je bilo 43.900, Slovencev pa 25.300. Prostovoljna asimilacija in poitalijančenje Slovencev in pripadnikov drugih slovanskih narodov sta bila takrat v Trstu še močno razširjena. Z narodnim preporodom, kulturno emancipacijo in gospodarskim razcvetom v drugi polovici 19. stoletja pa so postali Slovenci v Trstu narodno zavedni in odprli so se v svet. Izredno razvejena mreža številnih slovenskih gospodarskih, športnih in kulturnih društev in organizacij je privedla do uveljavitve številnih priznanih tržaških slovenskih osebnosti s področja znanosti in umetnosti. Odprtje mogočnega narodnega doma leta 1904 v središču mesta ter rastoči slovanski in slovenski bančni kapital je začel resno ogrožati italijansko oblast in primat v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu. Njegov razvoj je nasilno prekinila prva svetovna vojna in propad cesarskega, avstro-ogrskega Trsta. Pri nastanku serije, katere režiser, scenarist in urednik je Valentin Pečenko , so sodelovali zgodovinar dr. Jože Pirjevec, Milan Pahor, Dušan Jakomin, dr. Marta Verginella in številni drugi strokovnjaki ter ustanove iz Trsta in od drugod.
Zgodba o nastanku, rabi najmanjšega čolna na Jadranu in njegovi vlogi v življenju obalnih vasi.
Zgodba o nastanku, rabi najmanjšega čolna na Jadranu in njegovi vlogi v življenju obalnih vasi.
Gre za zgodbo o največjem slapu na svetu, ki se nahaja v nacionalnem parku Canaima, v Venezueli. Voda pada s Hudičeve gore z višine 1000 metrov. Prav zaradi tega pravijo domačini, da je za obiskovalce prava loterija, če uspejo posneti slap v celoti, saj se zgornji del večino skriva v meglicah.
Gre za zgodbo o največjem slapu na svetu, ki se nahaja v nacionalnem parku Canaima, v Venezueli. Voda pada s Hudičeve gore z višine 1000 metrov. Prav zaradi tega pravijo domačini, da je za obiskovalce prava loterija, če uspejo posneti slap v celoti, saj se zgornji del večino skriva v meglicah.
Zgodovina osvajanja druge najvišje gore sveta je en sam nepretrgan niz zmagoslavij in tragedij. Po številnih poskusih, ki so se vrstili več kot petdeset let, je leta 1954 močni italijanski odpravi uspelo doseči najvišjo točko gore. Najnevarnejša gora sveta je bila preplezana. V letih od 1986 do 1993 smo Slovenci kar trikrat poskušali preplezati K2. Tako kot vsem drugim, tudi nam ni bilo z ničimer prizaneseno. Oddaja je nastala v okviru dokumentarnega niza Velikani Himalaje, ki pripoveduje o slovenskih vzponih na gore sveta, višje od 8000 metrov. Idejna zasnova in strokovni sodelavec Viki Grošelj, scenarij Željko Kozinc, režija Jure Pervanje.
Zgodovina osvajanja druge najvišje gore sveta je en sam nepretrgan niz zmagoslavij in tragedij. Po številnih poskusih, ki so se vrstili več kot petdeset let, je leta 1954 močni italijanski odpravi uspelo doseči najvišjo točko gore. Najnevarnejša gora sveta je bila preplezana. V letih od 1986 do 1993 smo Slovenci kar trikrat poskušali preplezati K2. Tako kot vsem drugim, tudi nam ni bilo z ničimer prizaneseno. Oddaja je nastala v okviru dokumentarnega niza Velikani Himalaje, ki pripoveduje o slovenskih vzponih na gore sveta, višje od 8000 metrov. Idejna zasnova in strokovni sodelavec Viki Grošelj, scenarij Željko Kozinc, režija Jure Pervanje.
Ideja in scenarij: Viki Grošelj Režija: Stipe Božić Nobeden od najvišjih vrhov našega planeta ni Slovencem prinesel toliko zmagoslavij, a žal tudi tragedij, kot prav območje Kangčendzenge, 8586 metrov visoke tretje najvišje gore sveta. V letih od 1965 do 2004 je na njenih pobočjih in okolici delovalo več kot deset slovenskih odprav. Leta 1991 nam je prvenstveni vzpon v alpskem slogu na južni vrh gore prinesel prvi zlati cepin za Slovenijo, na Kangčendzengi in okoliških gorah pa je za vselej ostalo kar sedem Slovencev.
Ideja in scenarij: Viki Grošelj Režija: Stipe Božić Nobeden od najvišjih vrhov našega planeta ni Slovencem prinesel toliko zmagoslavij, a žal tudi tragedij, kot prav območje Kangčendzenge, 8586 metrov visoke tretje najvišje gore sveta. V letih od 1965 do 2004 je na njenih pobočjih in okolici delovalo več kot deset slovenskih odprav. Leta 1991 nam je prvenstveni vzpon v alpskem slogu na južni vrh gore prinesel prvi zlati cepin za Slovenijo, na Kangčendzengi in okoliških gorah pa je za vselej ostalo kar sedem Slovencev.
Scenarij: Jadran Sterle Režija: Tomaž Kralj, Jure Pervanje Še do nedavnega je bila kraška hiša sestavni del svojega habitata, pokrajine, in prav zato tudi prepoznavna, z izjemno močno identifikacijo. Do takšne podobe je prišla v dolgih stoletjih oblikovanja in preoblikovanja, zlasti pa v 18. in 19. stoletju, ki sta bili še najbolj razgibani tako v gospodarskem, družbenem, pa tudi vojaškem pogledu. Takrat se je zgodila vrsta sprememb, od zakonodajnih do okoljskih, ki so udarile osnovni pečat njeni prepoznavnosti - in tako je kraška hiša kot stanovanjsko-gospodarska enota svojevrsten model prilagoditve človeka na naravne danosti, na vremenske pogoje, na plodnost zemlje, na številne zakonodajalce, ki so skozi stoletja z zakoni krojili življenje na tej, nekoč pusti kamniti »puščavi«. Kraševec je dolga stoletja živel od zemlje: bil je poljedelec in živinorejec, ob morju tudi ribič. Svoj dom, kraško domačijo, je znal zelo dobro prilagoditi pogojem in razmeram. V 19. stoletju se je kraška domačija dokončno oblikovala kot bivanjsko-gospodarska enota in kot taka ostala do druge polovice 20. stoletja, ko je prišla na rob svojega časa: Kraševci so si začeli graditi drugačne hiše, preživljala jih je služba, nič več zemlja. Toda arhetip kraške domačije je ostal: v sodobni način življenja in bivanja kraškega človeka se vračajo tisti elementi kraške hiše, ki so prepoznavni skozi stoletja.
Scenarij: Jadran Sterle Režija: Tomaž Kralj, Jure Pervanje Še do nedavnega je bila kraška hiša sestavni del svojega habitata, pokrajine, in prav zato tudi prepoznavna, z izjemno močno identifikacijo. Do takšne podobe je prišla v dolgih stoletjih oblikovanja in preoblikovanja, zlasti pa v 18. in 19. stoletju, ki sta bili še najbolj razgibani tako v gospodarskem, družbenem, pa tudi vojaškem pogledu. Takrat se je zgodila vrsta sprememb, od zakonodajnih do okoljskih, ki so udarile osnovni pečat njeni prepoznavnosti - in tako je kraška hiša kot stanovanjsko-gospodarska enota svojevrsten model prilagoditve človeka na naravne danosti, na vremenske pogoje, na plodnost zemlje, na številne zakonodajalce, ki so skozi stoletja z zakoni krojili življenje na tej, nekoč pusti kamniti »puščavi«. Kraševec je dolga stoletja živel od zemlje: bil je poljedelec in živinorejec, ob morju tudi ribič. Svoj dom, kraško domačijo, je znal zelo dobro prilagoditi pogojem in razmeram. V 19. stoletju se je kraška domačija dokončno oblikovala kot bivanjsko-gospodarska enota in kot taka ostala do druge polovice 20. stoletja, ko je prišla na rob svojega časa: Kraševci so si začeli graditi drugačne hiše, preživljala jih je služba, nič več zemlja. Toda arhetip kraške domačije je ostal: v sodobni način življenja in bivanja kraškega človeka se vračajo tisti elementi kraške hiše, ki so prepoznavni skozi stoletja.
Po koncu druge svetovne vojne je imela Ljubljana še vedno obraz z začetka 20. stoletja, kot se je izrisal po potresu leta 1895. Nova socialistična oblast pa je strumno zakorakala v modernizacijo mesta. Staro, takrat »neugledno«, so zrušili v prah, toda tam, pri temeljih, so se začeli pojavljati nenavadni predmeti: skoraj dve tisočletji pokopani ostanki rimskega mesta Emone. Pred uničevalno močjo bagrov in rovokopačev jih je dobesedno z roko reševala tudi mlada arheologinja Ljudmila Plesničar Gec. Rojena Kraševka, trmasta in vztrajna, je ves čas svojega službovanja v ljubljanskem Mestnem muzeju in vse svoje življenje (1931-2008) posvetila rimski Emoni. Film predstavlja njene arheološke izsledke, od izkopavanj, razstav pa do publikacij in odličnih študij; osnovno zgodbo pa bogatijo pričevanja njenih sodelavk in sodelavcev, ki v spominskih skicah izrisujejo portret »emonske« Ljudmile Plesničar Gec.
Po koncu druge svetovne vojne je imela Ljubljana še vedno obraz z začetka 20. stoletja, kot se je izrisal po potresu leta 1895. Nova socialistična oblast pa je strumno zakorakala v modernizacijo mesta. Staro, takrat »neugledno«, so zrušili v prah, toda tam, pri temeljih, so se začeli pojavljati nenavadni predmeti: skoraj dve tisočletji pokopani ostanki rimskega mesta Emone. Pred uničevalno močjo bagrov in rovokopačev jih je dobesedno z roko reševala tudi mlada arheologinja Ljudmila Plesničar Gec. Rojena Kraševka, trmasta in vztrajna, je ves čas svojega službovanja v ljubljanskem Mestnem muzeju in vse svoje življenje (1931-2008) posvetila rimski Emoni. Film predstavlja njene arheološke izsledke, od izkopavanj, razstav pa do publikacij in odličnih študij; osnovno zgodbo pa bogatijo pričevanja njenih sodelavk in sodelavcev, ki v spominskih skicah izrisujejo portret »emonske« Ljudmile Plesničar Gec.
Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj Človek naj bi svoje življenje doživljal kot prijetno, lepo, zanimivo. Pot do teh občutij pa je mogoča prek preizkušenj, ki vodijo do spoznanj nesreče, bolečine, do spopadanja s težavami in njihovega reševanja. Šele takrat se človek zave vrednosti življenja. Tako razmišlja Matevž Lenarčič, biolog, alpinist, padalec, fotograf in pilot ultralahkega letala, s katerim je obkrožil svet, in je tudi osrednja osebnost dokumentarne oddaje Ujeti trenutek. Njegove preizkušnje, zlasti v urah in dnevih, preživetih v letalu, so zagotovo bistveno prispevale k temu spoznanju. Trenutki sreče, vzvišenih spoznanj so pogosto vredni tveganja, pa čeprav na koncu največkrat ostane zgolj spomin ali lep posnetek.
Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj Človek naj bi svoje življenje doživljal kot prijetno, lepo, zanimivo. Pot do teh občutij pa je mogoča prek preizkušenj, ki vodijo do spoznanj nesreče, bolečine, do spopadanja s težavami in njihovega reševanja. Šele takrat se človek zave vrednosti življenja. Tako razmišlja Matevž Lenarčič, biolog, alpinist, padalec, fotograf in pilot ultralahkega letala, s katerim je obkrožil svet, in je tudi osrednja osebnost dokumentarne oddaje Ujeti trenutek. Njegove preizkušnje, zlasti v urah in dnevih, preživetih v letalu, so zagotovo bistveno prispevale k temu spoznanju. Trenutki sreče, vzvišenih spoznanj so pogosto vredni tveganja, pa čeprav na koncu največkrat ostane zgolj spomin ali lep posnetek.
Vlado Poredoš je seveda širši množici Slovencev dobro poznan predvsem kot pevec skupine Orleki. Znotraj tega pa se skriva zgodba posameznika, ki je svoje korenine pognal najprej v Prekmurju, jih kot študent prenesel na Gorenjsko in v Ljubljano, ljubezen pa mu jih je najbolj utrdila v Zagorju. Vse postaje so v njem puščale določen pečat, ki se odraža tudi v glasbi. Če mu je melodičnost, kot pravi sam, v zibelko položilo Prekmurje, mu je pogled na življenjsko resnico odprlo Zagorje. Če v pesem daš to, v kar verjameš, v kar si prepričan in če je pesem medij, ki to odraža, potem so Orleki zagotovo pravo potrdilo, da uspeh temelji na resnici. Številni uspehi širom po svetu pa so zgolj potrdilo tega. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Artur Rutar, montažer: Rastko Radenkovič
Vlado Poredoš je seveda širši množici Slovencev dobro poznan predvsem kot pevec skupine Orleki. Znotraj tega pa se skriva zgodba posameznika, ki je svoje korenine pognal najprej v Prekmurju, jih kot študent prenesel na Gorenjsko in v Ljubljano, ljubezen pa mu jih je najbolj utrdila v Zagorju. Vse postaje so v njem puščale določen pečat, ki se odraža tudi v glasbi. Če mu je melodičnost, kot pravi sam, v zibelko položilo Prekmurje, mu je pogled na življenjsko resnico odprlo Zagorje. Če v pesem daš to, v kar verjameš, v kar si prepričan in če je pesem medij, ki to odraža, potem so Orleki zagotovo pravo potrdilo, da uspeh temelji na resnici. Številni uspehi širom po svetu pa so zgolj potrdilo tega. scenaristka in urednica: Nuša Ekar, režiser: Božo Grlj, snemalec: Artur Rutar, montažer: Rastko Radenkovič
Kače niso sluzaste, ne skačejo in se ne kotalijo po hribu navzdol kot obroč. Nikogar ne morejo hipnotizirati. Kače tudi ne pijejo kravjega mleka. Prav tako nimajo vse vrste kač strupnikov in niso vse strupene. In slepec ni kača, ampak kuščar. Kaj in kakšen kače so v resnici, pa v dokumentarni oddaji o kačah v Sloveniji. Režija: Aleksandra Vokač, scenarij: Ana Dular Radovan, kamera: Bernard Perme
Kače niso sluzaste, ne skačejo in se ne kotalijo po hribu navzdol kot obroč. Nikogar ne morejo hipnotizirati. Kače tudi ne pijejo kravjega mleka. Prav tako nimajo vse vrste kač strupnikov in niso vse strupene. In slepec ni kača, ampak kuščar. Kaj in kakšen kače so v resnici, pa v dokumentarni oddaji o kačah v Sloveniji. Režija: Aleksandra Vokač, scenarij: Ana Dular Radovan, kamera: Bernard Perme
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Dokumentarna oddaja o 19-letnem Aljažu Hrvatinu prikazuje moč volje, samodiscipline in veselje do življenja mladega človeka, ki mu je bila že v zgodnjih letih odvzeta sposobnost za najbolj osnovno telesno funkcijo – dihanje. Ko je bil star štiri leta, so ugotovili, da boleha za cistično fibrozo, dedno genetsko boleznijo na pljučih, ki je neozdravljiva. Šele drastični poseg v telo, neustavljiva želja po življenju in zaupanje v moč medicine so omogočili Aljažu, da danes počne stvari, ki si jih po razkritju diagnoze ni mogel niti predstavljati. Z njim se podamo na zahtevno pot uresničenja velike želje, da bi se povzpel po navpični Severni triglavski steni. Vrh je daleč, a ni nedosegljiv, zato se Aljaž pogumno in zavzeto spoprime tudi s tem izzivom.
Dokumentarna oddaja o 19-letnem Aljažu Hrvatinu prikazuje moč volje, samodiscipline in veselje do življenja mladega človeka, ki mu je bila že v zgodnjih letih odvzeta sposobnost za najbolj osnovno telesno funkcijo – dihanje. Ko je bil star štiri leta, so ugotovili, da boleha za cistično fibrozo, dedno genetsko boleznijo na pljučih, ki je neozdravljiva. Šele drastični poseg v telo, neustavljiva želja po življenju in zaupanje v moč medicine so omogočili Aljažu, da danes počne stvari, ki si jih po razkritju diagnoze ni mogel niti predstavljati. Z njim se podamo na zahtevno pot uresničenja velike želje, da bi se povzpel po navpični Severni triglavski steni. Vrh je daleč, a ni nedosegljiv, zato se Aljaž pogumno in zavzeto spoprime tudi s tem izzivom.
Pred 120 -imi leti je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, predhodnica današnje Planinske zveze Slovenije. Ustanovitev slovenske planinske organizacije je bila nekakšna manifestacija nacionalnega dejanja, osvajanja sveta in ljubezni do gora, ki so bile v tistem času obvladovane s strani Nemcev. Dr. Matjaž Kmecl pojmuje gorski svet kot »osvobojeno ozemlje«, saj ta »človeka osvobaja običajnega, rutinskega, vsakdanjega življenja.« Sprehod skozi zadnje stoletje pa priča, da so prav naše gore kar nekajkrat odigrale pomembno vlogo osvobojenega ozemlja tudi v nacionalnem smislu. Zato tudi ni naključje, da je Triglav postal eden glavnih simbolov slovenstva.
Pred 120 -imi leti je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, predhodnica današnje Planinske zveze Slovenije. Ustanovitev slovenske planinske organizacije je bila nekakšna manifestacija nacionalnega dejanja, osvajanja sveta in ljubezni do gora, ki so bile v tistem času obvladovane s strani Nemcev. Dr. Matjaž Kmecl pojmuje gorski svet kot »osvobojeno ozemlje«, saj ta »človeka osvobaja običajnega, rutinskega, vsakdanjega življenja.« Sprehod skozi zadnje stoletje pa priča, da so prav naše gore kar nekajkrat odigrale pomembno vlogo osvobojenega ozemlja tudi v nacionalnem smislu. Zato tudi ni naključje, da je Triglav postal eden glavnih simbolov slovenstva.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Zadnji, deseti, kratki izobraževalni film, ki so nastali v okviru projekta Sožitje za skupno rast in na ta način obeležili letošnji dan migrantov bo povzel vse dosedanje tematike in prikazal, kaj o migracijah menijo migranti sami, kje vidijo prednosti prežemanja in mešanja različnih kultur ter na kakšen način so migracije obogatile njih in njihove prijatelje ter znance v Sloveniji.
Zadnji, deseti, kratki izobraževalni film, ki so nastali v okviru projekta Sožitje za skupno rast in na ta način obeležili letošnji dan migrantov bo povzel vse dosedanje tematike in prikazal, kaj o migracijah menijo migranti sami, kje vidijo prednosti prežemanja in mešanja različnih kultur ter na kakšen način so migracije obogatile njih in njihove prijatelje ter znance v Sloveniji.
O tem, kako otroci sprejemajo druge kulture, jezike in prijatelje, ki se morda od njih razlikujejo tudi po polti, bodo spregovorili otroci, ki so skupaj s starši zapustili svojo matično državo in se ustalili v Sloveniji. Predzadnji film v okviru projekta Sožitje za skupno rast je namenjen prijateljstvu med otroci migrantov in otroci Slovencev.
O tem, kako otroci sprejemajo druge kulture, jezike in prijatelje, ki se morda od njih razlikujejo tudi po polti, bodo spregovorili otroci, ki so skupaj s starši zapustili svojo matično državo in se ustalili v Sloveniji. Predzadnji film v okviru projekta Sožitje za skupno rast je namenjen prijateljstvu med otroci migrantov in otroci Slovencev.
V osmem kratkem izobraževalnem filmu v okviru projekta Sožitje za skupno rast se bodo tujci, ki prihajajo iz tretjih držav, a živijo v Sloveniji, spomnili svojih pozitivnih, a tudi negativnih izkušenj, ki so jih pričakale ob selitvi v novo državo, v Slovenijo.
V osmem kratkem izobraževalnem filmu v okviru projekta Sožitje za skupno rast se bodo tujci, ki prihajajo iz tretjih držav, a živijo v Sloveniji, spomnili svojih pozitivnih, a tudi negativnih izkušenj, ki so jih pričakale ob selitvi v novo državo, v Slovenijo.
Izobraževalno-dokumentarna oddaja
Izobraževalno-dokumentarna oddaja
Izobraževalno-dokumentarna oddaja
Izobraževalno-dokumentarna oddaja
Izobraževalno-dokumentarna oddaja
Izobraževalno-dokumentarna oddaja
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Imigranti spregovorijo o tem, kako so dobili delo, kako so se ustalili v novem okolju, spoznavali slovensko šolstvo, slovenski jezik, ki so se ga nekateri tudi odlično naučili.
Imigranti spregovorijo o tem, kako so dobili delo, kako so se ustalili v novem okolju, spoznavali slovensko šolstvo, slovenski jezik, ki so se ga nekateri tudi odlično naučili.
V drugem delu pod naslovom Zakaj Slovenija predstavimo priseljence iz novih dežel, kot so Indija, Ukrajina, Kosovo, Srbija, Argentina, Iran in druge. Tema pripovedi je zakaj izbira Slovenija kot nove domovine.
V drugem delu pod naslovom Zakaj Slovenija predstavimo priseljence iz novih dežel, kot so Indija, Ukrajina, Kosovo, Srbija, Argentina, Iran in druge. Tema pripovedi je zakaj izbira Slovenija kot nove domovine.
V prvem TV filmčku bomo predstavili tujce iz različnih držav ter njihove razloge za prihod v Slovenijo (študij, delo, ljubezen, radovednost, iskanje boljšega življenja, zatočišče – azil zaradi verske nestrpnosti…). Za nekatere je bila odločitev za selitev težka (ločitev od družine, jezik kot ovira, strah pred neznanim okoljem…), za druge lahka (edina možnost za preživetje, priložnost za napredovanje, spoznavanje novega…). Hkrati bomo predstavili njihovo počutje ob prihodu (kaj jih je presenetilo ob spoznavanju slovenske družbe).
V prvem TV filmčku bomo predstavili tujce iz različnih držav ter njihove razloge za prihod v Slovenijo (študij, delo, ljubezen, radovednost, iskanje boljšega življenja, zatočišče – azil zaradi verske nestrpnosti…). Za nekatere je bila odločitev za selitev težka (ločitev od družine, jezik kot ovira, strah pred neznanim okoljem…), za druge lahka (edina možnost za preživetje, priložnost za napredovanje, spoznavanje novega…). Hkrati bomo predstavili njihovo počutje ob prihodu (kaj jih je presenetilo ob spoznavanju slovenske družbe).
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Leto dni po lanskoletnih uničujočih poplavah, ki so pustošile po slovenskih domovih, smo se ponovno odpravili na območja, kjer je pustošila reka Drava. Reka se je sicer vrnila v svojo strugo, tok življenja mnogih pa se je za vedno spremenil.
Leto dni po lanskoletnih uničujočih poplavah, ki so pustošile po slovenskih domovih, smo se ponovno odpravili na območja, kjer je pustošila reka Drava. Reka se je sicer vrnila v svojo strugo, tok življenja mnogih pa se je za vedno spremenil.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Na veliki večini bronastih vedric, slavnih »situl«, je v bogatem slikovnem materialu tudi prizor, kjer se dva moška »boksata« z nenavadnim športnim rekvizitom. V ozadju dvoboja je postavljena bodisi bronasta čelada s perjanico, bodisi oprsni oklep ali ščit – dragoceni predmeti z izjemno prestižno vrednostjo, namenjeni zmagovalcu. So bile vladarske igre železne dobe sočasne »Olimpijske igre« na današnjem Dolenjskem, kjer je cvetela halštatska kultura? Scenarist in režiser Jadran Sterle.
Na veliki večini bronastih vedric, slavnih »situl«, je v bogatem slikovnem materialu tudi prizor, kjer se dva moška »boksata« z nenavadnim športnim rekvizitom. V ozadju dvoboja je postavljena bodisi bronasta čelada s perjanico, bodisi oprsni oklep ali ščit – dragoceni predmeti z izjemno prestižno vrednostjo, namenjeni zmagovalcu. So bile vladarske igre železne dobe sočasne »Olimpijske igre« na današnjem Dolenjskem, kjer je cvetela halštatska kultura? Scenarist in režiser Jadran Sterle.
Ljudje, priklenjeni na invalidski voziček iščejo različne načine za lastno rehabilitacijo in dvig kakovosti življenja. Skupina invalidov, zbrana v organizaciji IAHD Adriatic, se aktivno ukvarja s potapljanjem, ki tudi za neinvalide pomeni tvegan in včasih ekstremen šport. Invalidi pod vodo polno zaživijo, v breztežnostnem okolju vode lahko počnejo tisto, česar jim ni dano nad vodo - lahko se prosto in samostojno gibljejo, odkrivajo nova obozorja, se počutijo "normalne". Gre za celovito psihološko, sociološko in deloma tudi fiziološko rehabilitacijo. A zgodba ni tako enoplastna in predvidljiva. V približevanju invalidov in njihovih aktivnosti v sfere "normalnega" se začnemo dotikati občutljive, skorajda tabu teme pomilovanja in bonitet. Gre za širše vprašanje položaja invalidov in zaščitniške ter včasih tudi kontraproduktivne drže družbe do njih. V filmu spremljamo več likov, ki so vsak iz različnih razlogov pristali na vozičku. Povezovalni lik pa je Branko Ravnak. On ni invalid, je pa kot potapljač pred leti prvič peljal na potop svojega prijatelja invalida. Danes je motor in duša organizacije IAHD Adriatic. Gre za neposredno, kontroverzno, a izredno zanimivo osebo, ki s svojimi ostrimi stališči posega tudi v tabu teme in odpira nove, nepričakovanje in presenetljive poglede na invalidsko problematiko. Njegova neposrednost je filmsko zanimiva, njegova energija pa je botrovala izredno uspešnem delovanju organizacije. V filmu spoznamo življenjske zgodbe invalidov od vzrokov in začetkov njihove invalidnosti. Potapljanje je zaradi svoje specifike odličen vsebinski in vizualni kontekst odpiranja posameznikove intime. Posnetki čudovitega podvodnega sveta ponujajo odlično in simbolno podlago resnim življenjskim zgodbam. Z obzervacijskim pristopom na sami poti, pred, med in po potopu odstrnemo del njihovih občutkov, frustracij, nemoči, pričakovanj, želja, ki so lahko realna, nerealna, pretirana, egoistična, normalna... Film nam v prvem planu prinese zanimivo, pozitivno in v ...
Ljudje, priklenjeni na invalidski voziček iščejo različne načine za lastno rehabilitacijo in dvig kakovosti življenja. Skupina invalidov, zbrana v organizaciji IAHD Adriatic, se aktivno ukvarja s potapljanjem, ki tudi za neinvalide pomeni tvegan in včasih ekstremen šport. Invalidi pod vodo polno zaživijo, v breztežnostnem okolju vode lahko počnejo tisto, česar jim ni dano nad vodo - lahko se prosto in samostojno gibljejo, odkrivajo nova obozorja, se počutijo "normalne". Gre za celovito psihološko, sociološko in deloma tudi fiziološko rehabilitacijo. A zgodba ni tako enoplastna in predvidljiva. V približevanju invalidov in njihovih aktivnosti v sfere "normalnega" se začnemo dotikati občutljive, skorajda tabu teme pomilovanja in bonitet. Gre za širše vprašanje položaja invalidov in zaščitniške ter včasih tudi kontraproduktivne drže družbe do njih. V filmu spremljamo več likov, ki so vsak iz različnih razlogov pristali na vozičku. Povezovalni lik pa je Branko Ravnak. On ni invalid, je pa kot potapljač pred leti prvič peljal na potop svojega prijatelja invalida. Danes je motor in duša organizacije IAHD Adriatic. Gre za neposredno, kontroverzno, a izredno zanimivo osebo, ki s svojimi ostrimi stališči posega tudi v tabu teme in odpira nove, nepričakovanje in presenetljive poglede na invalidsko problematiko. Njegova neposrednost je filmsko zanimiva, njegova energija pa je botrovala izredno uspešnem delovanju organizacije. V filmu spoznamo življenjske zgodbe invalidov od vzrokov in začetkov njihove invalidnosti. Potapljanje je zaradi svoje specifike odličen vsebinski in vizualni kontekst odpiranja posameznikove intime. Posnetki čudovitega podvodnega sveta ponujajo odlično in simbolno podlago resnim življenjskim zgodbam. Z obzervacijskim pristopom na sami poti, pred, med in po potopu odstrnemo del njihovih občutkov, frustracij, nemoči, pričakovanj, želja, ki so lahko realna, nerealna, pretirana, egoistična, normalna... Film nam v prvem planu prinese zanimivo, pozitivno in v ...
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma.
Himna je najbolj vzvišena pesem v čast junaku; slavi velika dejanja, smrtnike, bogove, narod ali državo. Pesem»Vstajenje Primorske« slavi majhno pokrajino na zahodni slovenski etnični meji – Primorsko. Pesem je postala neuradna, a vseljudska primorska himna. Le zakaj?
Himna je najbolj vzvišena pesem v čast junaku; slavi velika dejanja, smrtnike, bogove, narod ali državo. Pesem»Vstajenje Primorske« slavi majhno pokrajino na zahodni slovenski etnični meji – Primorsko. Pesem je postala neuradna, a vseljudska primorska himna. Le zakaj?
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Dokumentarni film Kruhovo leto beleži s kruhom povezane šege, ki jih ohranjajo nekatere družine v različnih pokrajinah na obrobju slovenskega etničnega prostora. Pogača ali hlebec imata ob praznikih osrednje mesto na mizi. Za božič prvi kruh v letu zamesijo iz vseh žit, ki so pri hiši, za dobro letino, koščka tega kruha so deležne tudi vse živali pri hiši. Kolikor visoko bodo otroci skočili po košček kruha, toliko bodo tisto leto zrasli. Na Valentinovo se ptički ženijo in pečejo pogačice, ki jih pustijo otrokom na okenski polici. Na svatovski mizi ima posebno mesto vrtanek, nevesta ga podari fantu, ki se ji usede na kolena in jo obdari z rodnostjo. Za porodnico spečejo toliko kruhov, kolikor je otrok pri hiši. Ko nesejo dojenčka h krstu obdarijo s koščkom kruha prvega, ki jim pride naproti. V zahvalo za molitev so na praznik vseh svetih podarjali kruhke za mrtve duše. Otroci se veselijo tudi medenih parkeljnov in Miklavžev. Izročilo številnih rodov se prenaša s koščkom testa, ki ga gospodinja pusti namesto kvasa za naslednjo peko, še vedno so žive vraže, kako je treba hlebec odrezati in položiti na mizo, znanje o pripravi kruha se prenaša z matere na hčerko, gospodinje pa se veščin učijo na tečajih. Simbolno moč kruha povezujemo s krščanstvom, verjetno pa je izvor teh daritev veliko starejši. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec: Janez Kališnik, mojster zvoka: Marjan Cimperman, mojster zvokovne obdelave: Robert Sršen, avtorica in izvajalka glasbe: Bogdana Herman, Izobraževalni program urednica: Alma Lapajne, producentka: Mateja Vodeb, odgovorna urednica INIP: Tanja Starič, Televizija Slovenija, 2005
Dokumentarni film Kruhovo leto beleži s kruhom povezane šege, ki jih ohranjajo nekatere družine v različnih pokrajinah na obrobju slovenskega etničnega prostora. Pogača ali hlebec imata ob praznikih osrednje mesto na mizi. Za božič prvi kruh v letu zamesijo iz vseh žit, ki so pri hiši, za dobro letino, koščka tega kruha so deležne tudi vse živali pri hiši. Kolikor visoko bodo otroci skočili po košček kruha, toliko bodo tisto leto zrasli. Na Valentinovo se ptički ženijo in pečejo pogačice, ki jih pustijo otrokom na okenski polici. Na svatovski mizi ima posebno mesto vrtanek, nevesta ga podari fantu, ki se ji usede na kolena in jo obdari z rodnostjo. Za porodnico spečejo toliko kruhov, kolikor je otrok pri hiši. Ko nesejo dojenčka h krstu obdarijo s koščkom kruha prvega, ki jim pride naproti. V zahvalo za molitev so na praznik vseh svetih podarjali kruhke za mrtve duše. Otroci se veselijo tudi medenih parkeljnov in Miklavžev. Izročilo številnih rodov se prenaša s koščkom testa, ki ga gospodinja pusti namesto kvasa za naslednjo peko, še vedno so žive vraže, kako je treba hlebec odrezati in položiti na mizo, znanje o pripravi kruha se prenaša z matere na hčerko, gospodinje pa se veščin učijo na tečajih. Simbolno moč kruha povezujemo s krščanstvom, verjetno pa je izvor teh daritev veliko starejši. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec: Janez Kališnik, mojster zvoka: Marjan Cimperman, mojster zvokovne obdelave: Robert Sršen, avtorica in izvajalka glasbe: Bogdana Herman, Izobraževalni program urednica: Alma Lapajne, producentka: Mateja Vodeb, odgovorna urednica INIP: Tanja Starič, Televizija Slovenija, 2005
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
