Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.
Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
Favna in flora Slovenije premoreta pet ekosistemov. Alpski, kraški, morski, gozdni in panonski gostijo zelo raznolike oblike življenja. V filmu se podamo med najvišje alpske vrhove in v odmaknjene dinarske gozdove, potujemo preko panonskih ravnic, se spustimo v podzemne jame kraškega sveta in pod gladino Jadranskega morja. Pri vsaki pokrajini spoznamo zanje značilen živalski in tudi rastlinski svet. Odkrivamo tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst, ki živijo v neposredni bližini ljudi, pogosto celo v urbanem okolju, a nam tako rekoč nikoli ne pridejo pred oči. Priča smo tudi posamičnim interakcijam med ljudmi in živalmi. Skozi 83-minutni film se odstirajo osupljive podrobnosti iz živalskega sveta, združene v privlačne in nevsiljivo poučne zgodbe, ki jih odlikujejo zanimivi posnetki. Predstavljenih je več kot 50 živalskih vrst, ki jih spremljamo v obdobju enega leta in so prikazane v različnih vlogah, kot jim jih narekuje življenjski cikel – prehranjevanje oz. lov, dvorjenje, spopad za samice, paritev, skrb za mladiče. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov. Avtor Matej Vranič je slovenski profesionalni fotograf in filmar. Navdih je črpal iz lastnih izkušenj in dolgoletnega opazovanja ter poklicnega fotografiranja živali in narave po Sloveniji, Leta 2018 je predstavili svoj prvi dokumentarni film z živalsko vsebino Ptice jezer.
Favna in flora Slovenije premoreta pet ekosistemov. Alpski, kraški, morski, gozdni in panonski gostijo zelo raznolike oblike življenja. V filmu se podamo med najvišje alpske vrhove in v odmaknjene dinarske gozdove, potujemo preko panonskih ravnic, se spustimo v podzemne jame kraškega sveta in pod gladino Jadranskega morja. Pri vsaki pokrajini spoznamo zanje značilen živalski in tudi rastlinski svet. Odkrivamo tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst, ki živijo v neposredni bližini ljudi, pogosto celo v urbanem okolju, a nam tako rekoč nikoli ne pridejo pred oči. Priča smo tudi posamičnim interakcijam med ljudmi in živalmi. Skozi 83-minutni film se odstirajo osupljive podrobnosti iz živalskega sveta, združene v privlačne in nevsiljivo poučne zgodbe, ki jih odlikujejo zanimivi posnetki. Predstavljenih je več kot 50 živalskih vrst, ki jih spremljamo v obdobju enega leta in so prikazane v različnih vlogah, kot jim jih narekuje življenjski cikel – prehranjevanje oz. lov, dvorjenje, spopad za samice, paritev, skrb za mladiče. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov. Avtor Matej Vranič je slovenski profesionalni fotograf in filmar. Navdih je črpal iz lastnih izkušenj in dolgoletnega opazovanja ter poklicnega fotografiranja živali in narave po Sloveniji, Leta 2018 je predstavili svoj prvi dokumentarni film z živalsko vsebino Ptice jezer.
Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.
Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Slovenija ima kot tretja najbolj gozdnata evropska država velike zaloge lesa, a ta ostaja neizkoriščen. Na leto ga priraste 4 kubične metre na prebivalca, za izdelke pa ga porabimo le 0,5 kubičnega metra na prebivalca. Povedano drugače: v Sloveniji vsako sekundo priraste za veliko garderobno omaro lesa, porabimo pa ga le toliko, kot ga je potrebnega za izdelavo polic. In to je občutno premalo, še posebej zaradi prizadevanj za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. Z večjo uporabo lesa, ki bi nadomeščal druge manj prijazne materiale, bi namreč med drugim zmanjšali emisije toplogrednih plinov v ozračju. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki občudujejo čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in možnost za ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Slovenija ima kot tretja najbolj gozdnata evropska država velike zaloge lesa, a ta ostaja neizkoriščen. Na leto ga priraste 4 kubične metre na prebivalca, za izdelke pa ga porabimo le 0,5 kubičnega metra na prebivalca. Povedano drugače: v Sloveniji vsako sekundo priraste za veliko garderobno omaro lesa, porabimo pa ga le toliko, kot ga je potrebnega za izdelavo polic. In to je občutno premalo, še posebej zaradi prizadevanj za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. Z večjo uporabo lesa, ki bi nadomeščal druge manj prijazne materiale, bi namreč med drugim zmanjšali emisije toplogrednih plinov v ozračju. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki občudujejo čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in možnost za ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Dokumentarni film Svobodni kot ptice skozi osebni zgodbi umetnice in umetnika, igralke, ki ne vidi ter slikarja, ki ne sliši, odstira njun pogled na lastno ustvarjalnost in življenje, položaj v svetu umetnosti, doživljanje sebe kot umetnika oziroma umetnice v svetu, v katerem prevladujeta zvok in slika, ter na drugačnosti v svetu umetnosti. Njuna perspektiva pogleda pa se ne razkriva zgolj skozi pripoved, marveč tudi skozi njuno umetniško ustvarjanje. Umetnika se brez malodušnega tarnanja in odvečnega moraliziranja med seboj tudi spoznavata, razkrivata in odkrivata. Filmska zgodba opozarja tudi na problem dostopnosti umetnosti in kulture hendikepiranim osebam ter na pogosto prezrt ustvarjalni potencial le-teh.
Dokumentarni film Svobodni kot ptice skozi osebni zgodbi umetnice in umetnika, igralke, ki ne vidi ter slikarja, ki ne sliši, odstira njun pogled na lastno ustvarjalnost in življenje, položaj v svetu umetnosti, doživljanje sebe kot umetnika oziroma umetnice v svetu, v katerem prevladujeta zvok in slika, ter na drugačnosti v svetu umetnosti. Njuna perspektiva pogleda pa se ne razkriva zgolj skozi pripoved, marveč tudi skozi njuno umetniško ustvarjanje. Umetnika se brez malodušnega tarnanja in odvečnega moraliziranja med seboj tudi spoznavata, razkrivata in odkrivata. Filmska zgodba opozarja tudi na problem dostopnosti umetnosti in kulture hendikepiranim osebam ter na pogosto prezrt ustvarjalni potencial le-teh.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Dokumentarni film Kralji asfalta je nastal ob petdesetem rojstnem dnevu Specialne enote slovenske policije. Tiste enote, ki je v nasprotju s Posebno enoto policije, ki varuje proteste in športne dogodke, zadolžena za reševanje talskih situacij, za protiteroristično delovanje, za aretacije nevarnih in oboroženih storilcev. Posebnost specialcev ali kraljev asfalta je, da delujejo pod krinko. In taki nastopajo tudi v pričujočem filmu, v katerem je prikazano tudi njihovo urjenje, pa akcije, v katerih sodelujejo. Biti specialec je namreč način življenja.
Dokumentarni film Kralji asfalta je nastal ob petdesetem rojstnem dnevu Specialne enote slovenske policije. Tiste enote, ki je v nasprotju s Posebno enoto policije, ki varuje proteste in športne dogodke, zadolžena za reševanje talskih situacij, za protiteroristično delovanje, za aretacije nevarnih in oboroženih storilcev. Posebnost specialcev ali kraljev asfalta je, da delujejo pod krinko. In taki nastopajo tudi v pričujočem filmu, v katerem je prikazano tudi njihovo urjenje, pa akcije, v katerih sodelujejo. Biti specialec je namreč način življenja.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
Slovenija postaja polnopravna članica Evropske vesoljske agencije, kar ji na široko odpira vrata v največje projekte raziskovanja vesolja. To nam prinaša gospodarske koristi, razvoj visoke tehnologije in visoko dodano vrednost tudi doma.
Slovenija postaja polnopravna članica Evropske vesoljske agencije, kar ji na široko odpira vrata v največje projekte raziskovanja vesolja. To nam prinaša gospodarske koristi, razvoj visoke tehnologije in visoko dodano vrednost tudi doma.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
Prof. dr. Igor Gregorič je eden najuspešnejših srčnih kirurgov v svetovnem merilu. Uspel je zaradi neustavljive želje po znanju, trme, predanosti delu, talenta in odrekanja zasebnemu življenju. Kljub družini, ki je ne vidi zelo pogosto, saj žena in otrok živita v Sloveniji, neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo v Houstonu, Teksas. “Neuspeh ne pride v poštev” je mantra, ki je prof. Gregoriča vodila od prvega dne, ko je stopil na ameriška tla. V Texas Medical Center v Houstonu (Teksas) je odšel zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev specializacije iz srčne kirurgije v Ljubljani, a usoda je želela drugače. Prva štiri leta je delal brezplačno, praktično živel v bolnišnici, ponoči pilil veščino šivanja na živalskih srcih. Zavedal se je, da če želi kot tujec uspeti v Ameriki, mora biti boljši od drugih. Njegovo zagnanost, vztrajnost, marljivost in talent je opazil tudi sam pionir srčne kirurgije prof. dr. Denton Cooley, ki je prvi na svetu v človeka vstavil umetno srce. V prvem delu dokumentarne oddaje o naporih in vztrajnosti srčnega kirurga iz Prvačine pri Novi Gorici spregovorijo njegovi sodelavci, tekmeci, mentor, žena, študenti in štipendisti, ki po zaslugi in zaradi prof. dr. Igorja Gregoriča trumoma derejo v Texas Medical Center na izpopolnjevanje medicinskega znanja.
Les simbolizira tradicijo in prihodnost hkrati. Je dolgotrajen in trdoživ gradnik našega bivalnega okolja, saj je pri potresih in požarih varen in zelo odporen material. Lesena konstrukcija ob požaru zdrži celo dlje kot armiranobetonska. Obenem je les tudi strateška surovina prihodnosti, saj njegova uporaba v gradnji močno pripomore k blaženju podnebnih sprememb. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Les simbolizira tradicijo in prihodnost hkrati. Je dolgotrajen in trdoživ gradnik našega bivalnega okolja, saj je pri potresih in požarih varen in zelo odporen material. Lesena konstrukcija ob požaru zdrži celo dlje kot armiranobetonska. Obenem je les tudi strateška surovina prihodnosti, saj njegova uporaba v gradnji močno pripomore k blaženju podnebnih sprememb. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
O spolnih zlorabah otrok ne govorimo prav veliko. Čeprav je mnogim že sama misel, da nekdo spolno zlorablja otroka, nepojmljiva, raziskave kažejo, da je pri nas vsak peti človek bil zlorabljen. Pred tem si ne smemo zatiskati oči, saj vsaka zloraba trajno zaznamuje otrokovo življenje, tudi v kasnejšem obdobju. Žal se največ zlorab zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. Moderna tehnologija pa omogoča vedno številnejšo zlorabo prek spletnih omrežij. Nemalokrat so tisti, ki spolno zlorabljajo otroke, ugledni člani družbe. O svojih izkušnjah so spregovorile tri pogumne ženske, vsaka s svojo zgodbo, ki je zaznamovala njihova življenja. Številne izkušnje, ki jih je med preiskovanjem teh zločinov nad otroki doživel kot kriminalist, je opisal tudi Robert Tekavec, ki je med drugim naletel tudi na priročnik z opisi kako naj poteka spolna zloraba nad otrokom. Vabljeni k ogledu!
O spolnih zlorabah otrok ne govorimo prav veliko. Čeprav je mnogim že sama misel, da nekdo spolno zlorablja otroka, nepojmljiva, raziskave kažejo, da je pri nas vsak peti človek bil zlorabljen. Pred tem si ne smemo zatiskati oči, saj vsaka zloraba trajno zaznamuje otrokovo življenje, tudi v kasnejšem obdobju. Žal se največ zlorab zgodi znotraj ožjega družinskega kroga. Moderna tehnologija pa omogoča vedno številnejšo zlorabo prek spletnih omrežij. Nemalokrat so tisti, ki spolno zlorabljajo otroke, ugledni člani družbe. O svojih izkušnjah so spregovorile tri pogumne ženske, vsaka s svojo zgodbo, ki je zaznamovala njihova življenja. Številne izkušnje, ki jih je med preiskovanjem teh zločinov nad otroki doživel kot kriminalist, je opisal tudi Robert Tekavec, ki je med drugim naletel tudi na priročnik z opisi kako naj poteka spolna zloraba nad otrokom. Vabljeni k ogledu!
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Dvojina velja za eno najmočnejših posebnosti slovenskega jezika. Obenem je tudi trd oreh pri učenju slovenščine – tako za slovenske učence, še bolj pa za tujce, ki se z njo šele spogledujejo. Pa vendar imamo z njo nekaj, česar »veliki« nimajo. Je njena raba res tako zahtevna ali gre za vsesplošno prepričanje, da je slovenščina težka in se je moramo zato bati? Dvojina je le močna dodatna razsežnost jezika, ki je živ toliko in tako, kot ga pri življenju ohranjajo njegovi govorci.
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
Slovenski jezik je imel v preteklosti za Slovence veliko in pomembno vlogo, saj je slovenščina dolga stoletja obstajala brez lastne države. Šele v romantiki se je njena zapisana beseda vključevala v evropske kulturne tokove. Zato je vprašanje jezika kot identitete naroda staro, a še vedno aktualno. Danes imamo svojo državo, svoj uradni jezik. Vse se zdi samoumevno. Pa vendar vsake toliko časa privre na plan strah pred izumiranjem jezikov. Se mora po tem, ko je prehodil tisočletno pot, slovenski jezik bati za svoj obstoj? Kdo mu ga zagotavlja? In kdo ga predvsem ogroža?
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010
Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Oddaja Povodni mož govori o mističnem bitju, ki je navdihnilo mnogo zgodb in se pojavlja v različnih oblikah. Predstavili smo ozadje Prešernove balade in drugih pripovedi, bajke in legende o povodnih možeh. V studiu se nam je pridružil Patrik Komljenovič, študent smeri Ilustracija na Univerzi v Ljubljani, ki je v svojem stripu moderniziral lik povodnega moža. Obiskali smo različne kraje, med njimi Escape Room Enigmarium, tam so nam predstavili sobo pobega na temo tega bajeslovnega bitja.
Oddaja Povodni mož govori o mističnem bitju, ki je navdihnilo mnogo zgodb in se pojavlja v različnih oblikah. Predstavili smo ozadje Prešernove balade in drugih pripovedi, bajke in legende o povodnih možeh. V studiu se nam je pridružil Patrik Komljenovič, študent smeri Ilustracija na Univerzi v Ljubljani, ki je v svojem stripu moderniziral lik povodnega moža. Obiskali smo različne kraje, med njimi Escape Room Enigmarium, tam so nam predstavili sobo pobega na temo tega bajeslovnega bitja.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Ljubljanski maraton presegel številne mejnike, od skromnih začetkov leta 1996, danes pa je maraton najhitreje rastoča športna panoga. Začetki so bili skromni tako po udeležbi kot po rezultatih najboljših, a kraljevska atletska preizkušnja je v slovenski metropoli zaživela ravno pravi čas, da je postala gonilna sila tekaškega preporoda, ki smo mu priča v Sloveniji. Nekoč je bil maraton omejen na peščico norcev, v zadnjih desetletjih pa je postal najhitreje rastoča športna panoga. Število udeleženih tekačev se vztrajno povečuje in iz leta v leto bolj grozeča je skrb, da bodo ljubljanske ulice premajhne za vse navdušence, ki k nam prihajajo iz vsega sveta. Dokumentarni film Zgodba Ljubljanskega maratona je nastal jubileju največje športno rekreacijske prireditve pri nas. Osredotoča se na vzpon prireditve in njen pomen za tekaški preporod. Večina materiala je bila posneta med jubilejnim maratonom, ki je na ljubljanske ulice pritegnil rekordno število tekačev in obiskovalcev, Med nastopajočimi v filmu sta tudi slovenska maratonca Roman Kejžar in Helena Javornik ter mnogi drugi. "Na začetku tečeš, da bi bil čim prej na cilju, pol tečeš za to, da prideš do cilja, pol na koncu pa tečeš, da prideš na štart." (Branko Gradišnik, izjava iz filma). Avtor filma je Toni Cahunek.
Ljubljanski maraton presegel številne mejnike, od skromnih začetkov leta 1996, danes pa je maraton najhitreje rastoča športna panoga. Začetki so bili skromni tako po udeležbi kot po rezultatih najboljših, a kraljevska atletska preizkušnja je v slovenski metropoli zaživela ravno pravi čas, da je postala gonilna sila tekaškega preporoda, ki smo mu priča v Sloveniji. Nekoč je bil maraton omejen na peščico norcev, v zadnjih desetletjih pa je postal najhitreje rastoča športna panoga. Število udeleženih tekačev se vztrajno povečuje in iz leta v leto bolj grozeča je skrb, da bodo ljubljanske ulice premajhne za vse navdušence, ki k nam prihajajo iz vsega sveta. Dokumentarni film Zgodba Ljubljanskega maratona je nastal jubileju največje športno rekreacijske prireditve pri nas. Osredotoča se na vzpon prireditve in njen pomen za tekaški preporod. Večina materiala je bila posneta med jubilejnim maratonom, ki je na ljubljanske ulice pritegnil rekordno število tekačev in obiskovalcev, Med nastopajočimi v filmu sta tudi slovenska maratonca Roman Kejžar in Helena Javornik ter mnogi drugi. "Na začetku tečeš, da bi bil čim prej na cilju, pol tečeš za to, da prideš do cilja, pol na koncu pa tečeš, da prideš na štart." (Branko Gradišnik, izjava iz filma). Avtor filma je Toni Cahunek.
Prav posebna zgodba o lesu se razvija nad reko Čabranko, tik ob hrvaški meji, kjer se preko Snežnika pa vse do Gorskega kotarja vije največji strnjen gozdni kompleks v Evropi. V ta demografsko ogrožen prostor, v vasi Novi Kot, kjer je še do nedavnega vztrajalo zgolj 30 vaščanov, sta se iz Finske in Nizozemske preselila Aljaž in Eva. Vizualna umetnika sta popolnoma sama in brez osnovnega znanja o lesu prenovila hišo, ki ima danes ponovno izgled stare ribniško-kočevske arhitekture. Danes jima les skozi prenovo hiše, kjer je vsak centimeter rezultat dela njunih rok, predstavlja osnovno preživetje in z njim sta celo dosegla polovično samooskrbo. Revitalizirala sta izginjajoča rokodelska znanja lokalnega okolja. Danes ustvarjata svoj blog, organizirata delavnice pozabljenih obrti tesarstva, žagarstva in skodlarstva. Eden zadnjih tesarjev v dolini Čabranke pa jima je tudi simbolno predal svojo sekiro. To je zgodba o lesu, ki je skozi mlade oči postal ne muzejski eksponat, ampak živa kulturna dediščina, ki znova vrača življenje v umirajoče obmejne vasi tukajšnjega podeželja.
Prav posebna zgodba o lesu se razvija nad reko Čabranko, tik ob hrvaški meji, kjer se preko Snežnika pa vse do Gorskega kotarja vije največji strnjen gozdni kompleks v Evropi. V ta demografsko ogrožen prostor, v vasi Novi Kot, kjer je še do nedavnega vztrajalo zgolj 30 vaščanov, sta se iz Finske in Nizozemske preselila Aljaž in Eva. Vizualna umetnika sta popolnoma sama in brez osnovnega znanja o lesu prenovila hišo, ki ima danes ponovno izgled stare ribniško-kočevske arhitekture. Danes jima les skozi prenovo hiše, kjer je vsak centimeter rezultat dela njunih rok, predstavlja osnovno preživetje in z njim sta celo dosegla polovično samooskrbo. Revitalizirala sta izginjajoča rokodelska znanja lokalnega okolja. Danes ustvarjata svoj blog, organizirata delavnice pozabljenih obrti tesarstva, žagarstva in skodlarstva. Eden zadnjih tesarjev v dolini Čabranke pa jima je tudi simbolno predal svojo sekiro. To je zgodba o lesu, ki je skozi mlade oči postal ne muzejski eksponat, ampak živa kulturna dediščina, ki znova vrača življenje v umirajoče obmejne vasi tukajšnjega podeželja.
Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.
Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Dokumentarec HRANA ZA PRIHODNOST, v katerem eno izmed glavnih vlog igra Jose Bove, najbolj znani borec za pravice kmetov v Evropi, je nastal kot epilog serije oddaj Village Folk – zgodb o ljudeh, ki nam pridelujejo hrano in jih je RTV Slovenija posnela v devetih evropskih državah. Bo hrane v prihodnje dovolj za vse? Na planetu Zemlja bo kmalu živelo 9 milijard ljudi, ki bodo za preživetje potrebovali še enkrat več hrane kot danes. Podnebne spremembe, suše in poplave vse bolj ogrožajo pridelavo hrane, obdelovalne površine se na račun razvoja krčijo. V Evropski uniji je vse manj mladih kmetov, le 6 odstotkov jih je mlajših od 35 let. Bo hrana postala najpomembnejša strateška surovina naše prihodnosti? Avtorica Barbara Zrimšek je v dokumentarcu nanizala najrazličnejše zgodbe kmetov iz številnih evropskih držav, ki jih povezuje skupna evropska kmetijska politika – iz držav, ki spodbujajo nova razmišljanja: Kdo bo v prihodnje prideloval hrano, ali je bo dovolj za vse?
Dokumentarec HRANA ZA PRIHODNOST, v katerem eno izmed glavnih vlog igra Jose Bove, najbolj znani borec za pravice kmetov v Evropi, je nastal kot epilog serije oddaj Village Folk – zgodb o ljudeh, ki nam pridelujejo hrano in jih je RTV Slovenija posnela v devetih evropskih državah. Bo hrane v prihodnje dovolj za vse? Na planetu Zemlja bo kmalu živelo 9 milijard ljudi, ki bodo za preživetje potrebovali še enkrat več hrane kot danes. Podnebne spremembe, suše in poplave vse bolj ogrožajo pridelavo hrane, obdelovalne površine se na račun razvoja krčijo. V Evropski uniji je vse manj mladih kmetov, le 6 odstotkov jih je mlajših od 35 let. Bo hrana postala najpomembnejša strateška surovina naše prihodnosti? Avtorica Barbara Zrimšek je v dokumentarcu nanizala najrazličnejše zgodbe kmetov iz številnih evropskih držav, ki jih povezuje skupna evropska kmetijska politika – iz držav, ki spodbujajo nova razmišljanja: Kdo bo v prihodnje prideloval hrano, ali je bo dovolj za vse?
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
Moj plazmocitom: pripravljeni na nove korake je po žanru dokumentarni feljton režiserke in scenaristke Haidy Kancler ter soscenaristov Mete Pavlin Avdič in Mitje Ošlaka. V njem skozi prvoosebne pripovedi šestih bolnikov z diseminiranim plazmocitomom iz srednje Evrope in njihovih bližnjih spoznamo trpke izkušnje na poti do diagnoze in zdravljenja bolezni ter neželenih učinkov; potrebe bolnikov, njihov najintimnejši razmislek o življenju in predvsem njim lastne notranje vire moči, s katerimi kljubujejo bolezni. Dokumentarni film razgrne tudi ključne informacije o znakih, simptomih in zdravljenju diseminiranega plazmocitoma ter opozarja na vlogo in pomen povezovanja ter sodelovanja organizacij zagovornikov bolnikov za boljšo ozaveščenost, preprečevanje, zgodnje odkrivanje in čimprejšnji dostop do sodobnih načinov zdravljenja te bolezni.
Moj plazmocitom: pripravljeni na nove korake je po žanru dokumentarni feljton režiserke in scenaristke Haidy Kancler ter soscenaristov Mete Pavlin Avdič in Mitje Ošlaka. V njem skozi prvoosebne pripovedi šestih bolnikov z diseminiranim plazmocitomom iz srednje Evrope in njihovih bližnjih spoznamo trpke izkušnje na poti do diagnoze in zdravljenja bolezni ter neželenih učinkov; potrebe bolnikov, njihov najintimnejši razmislek o življenju in predvsem njim lastne notranje vire moči, s katerimi kljubujejo bolezni. Dokumentarni film razgrne tudi ključne informacije o znakih, simptomih in zdravljenju diseminiranega plazmocitoma ter opozarja na vlogo in pomen povezovanja ter sodelovanja organizacij zagovornikov bolnikov za boljšo ozaveščenost, preprečevanje, zgodnje odkrivanje in čimprejšnji dostop do sodobnih načinov zdravljenja te bolezni.
Film Anbot je zgodba o kraških traviščih, z vrstami najbogatejšem tipu naravnega okolja na naši celini. Suha kraška travišča so najstarejša kulturna krajina v Evropi in edinstven primer sožitja med človekom in naravo. Razvila so se v stoletjih krčenja prvotnega gozda in sonaravne paše, danes pa jih zaradi opuščanja kmetovanja močno ogroža zaraščanje. Film spremlja trud za ohranjanje in ponovno vzpostavljanje travišč v okviru projekta Za Kras, ki ga denarno podpira Evropski sklad za regionalni razvoj. Zgodbo v filmu spremljamo z očmi ljudi, ki so vsak po svoje povezani s kraškimi travišči, kar osvetljuje njihovo ključno vlogo v tradiciji Krasa.
Film Anbot je zgodba o kraških traviščih, z vrstami najbogatejšem tipu naravnega okolja na naši celini. Suha kraška travišča so najstarejša kulturna krajina v Evropi in edinstven primer sožitja med človekom in naravo. Razvila so se v stoletjih krčenja prvotnega gozda in sonaravne paše, danes pa jih zaradi opuščanja kmetovanja močno ogroža zaraščanje. Film spremlja trud za ohranjanje in ponovno vzpostavljanje travišč v okviru projekta Za Kras, ki ga denarno podpira Evropski sklad za regionalni razvoj. Zgodbo v filmu spremljamo z očmi ljudi, ki so vsak po svoje povezani s kraškimi travišči, kar osvetljuje njihovo ključno vlogo v tradiciji Krasa.