Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Krajša in bolj sproščena dokumentarna forma.
11. maja 1945 se je iz Maribora prvič oglasil Radio Svobodni Maribor. 80 let kasneje ostaja srce regije, zvest spremljevalec poslušalcev in glas severovzhodne Slovenije. Kot del Radiotelevizije Slovenija je Radio Maribor pomembno prispeval h krepitvi regionalne prisotnosti javnega servisa in poskrbel, da se glas iz Maribora sliši tudi v osrednjih informativnih oddajah, kar daje regiji pomembno mesto na zemljevidu slovenske medijske krajine. Radio sledi razvojnim trendom, ohranja svežino, je aktualen in ljudem blizu.
11. maja 1945 se je iz Maribora prvič oglasil Radio Svobodni Maribor. 80 let kasneje ostaja srce regije, zvest spremljevalec poslušalcev in glas severovzhodne Slovenije. Kot del Radiotelevizije Slovenija je Radio Maribor pomembno prispeval h krepitvi regionalne prisotnosti javnega servisa in poskrbel, da se glas iz Maribora sliši tudi v osrednjih informativnih oddajah, kar daje regiji pomembno mesto na zemljevidu slovenske medijske krajine. Radio sledi razvojnim trendom, ohranja svežino, je aktualen in ljudem blizu.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Legenda o svetem Nazariju in zgodovina ljudskega izročila v Kopru.
Legenda o svetem Nazariju in zgodovina ljudskega izročila v Kopru.
Ninna Kozorog, p. Karel Gržan in Adi Smolar na svoj način razmišljajo o človeku, (ne)humanosti naše dobe in poteh, ki so pred nami. December - hrupen, zapravljiv in nemiren… A hkrati mesec, ko se nam utrinjajo misli, kako smo preživeli leto, kam gremo, kaj bo jutri, v kakšnem svetu živimo in kakšnega želimo zapustiti našim otrokom. O tem se sprašujejo tudi trije razmišljujoči, aktivni in odgovorni posamezniki: Ninna Kozorog, p. Karel Geržan in Adi Smolar. Ga. Kozorog z društvom Humanitarček pomaga pomoči potrebnim (predvsem brezdomcem in starostnikom). Njihov projekt Vida je pretresel Slovenijo z zgodbami starostnikov, ki pozabljeni skozi mesec komaj preživijo z bedno pokojnino. P. Karla Gržana te krivice jezijo in bolijo, vzrok za nepravično porazdeljenost dobrin pa je našel v »hrematizmu« - današnji izkrivljeni obliki ekonomije. Kantavtor Adi Smolar pa o svetu, ki ga obdaja, poje že skoraj 40 let in z ljudmi deli svoja spoznanja o tem, da je pomemben prav ta trenutek, prav zdaj, da se odločimo, da bomo nekaj naredili zase, za druge, za skupnost.
Ninna Kozorog, p. Karel Gržan in Adi Smolar na svoj način razmišljajo o človeku, (ne)humanosti naše dobe in poteh, ki so pred nami. December - hrupen, zapravljiv in nemiren… A hkrati mesec, ko se nam utrinjajo misli, kako smo preživeli leto, kam gremo, kaj bo jutri, v kakšnem svetu živimo in kakšnega želimo zapustiti našim otrokom. O tem se sprašujejo tudi trije razmišljujoči, aktivni in odgovorni posamezniki: Ninna Kozorog, p. Karel Geržan in Adi Smolar. Ga. Kozorog z društvom Humanitarček pomaga pomoči potrebnim (predvsem brezdomcem in starostnikom). Njihov projekt Vida je pretresel Slovenijo z zgodbami starostnikov, ki pozabljeni skozi mesec komaj preživijo z bedno pokojnino. P. Karla Gržana te krivice jezijo in bolijo, vzrok za nepravično porazdeljenost dobrin pa je našel v »hrematizmu« - današnji izkrivljeni obliki ekonomije. Kantavtor Adi Smolar pa o svetu, ki ga obdaja, poje že skoraj 40 let in z ljudmi deli svoja spoznanja o tem, da je pomemben prav ta trenutek, prav zdaj, da se odločimo, da bomo nekaj naredili zase, za druge, za skupnost.
Ko je sveti Frančišek na božični večer leta 1223 želel zbrane čim bolj živo spomniti na Jezusovo rojstvo in je postlal preproste jasli, si verjetno ni mislil, da se bodo ob njegovem dejanju navdihovali mnogi, še osem stoletij kasneje. Od skromnih, zgolj nakazanih silhuet svete družine do velikih upodobitev z razkošnimi pokrajinami in s slikovitimi figurami – jaslice so sčasoma presegle zgolj verski simbol. Skozi različne generacije jaslice povezujejo ljudi v veri in umetniški ustvarjalnosti, postale so del kulturne dediščine, predvsem pa vedno znova pletejo zanimive človeške zgodbe. Dokumentarni feljton so pripravili scenaristka Karmen Bončar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar ter montažer Marko Hočevar.
Ko je sveti Frančišek na božični večer leta 1223 želel zbrane čim bolj živo spomniti na Jezusovo rojstvo in je postlal preproste jasli, si verjetno ni mislil, da se bodo ob njegovem dejanju navdihovali mnogi, še osem stoletij kasneje. Od skromnih, zgolj nakazanih silhuet svete družine do velikih upodobitev z razkošnimi pokrajinami in s slikovitimi figurami – jaslice so sčasoma presegle zgolj verski simbol. Skozi različne generacije jaslice povezujejo ljudi v veri in umetniški ustvarjalnosti, postale so del kulturne dediščine, predvsem pa vedno znova pletejo zanimive človeške zgodbe. Dokumentarni feljton so pripravili scenaristka Karmen Bončar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar ter montažer Marko Hočevar.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
V televizijski oddaji "Judje dolin-Bardo" lahko spoznamo zgodovino vasi Bardo v videmski pokrajini (Lusevera), središča Terskih dolin, ter domače narečje, ki prepaja tiste doline ter njihove ljudi. Oddaja daje velik poudarek tudi na Center za kulturne raziskave in Etnografski muzej, ki s svojo bogato zbirko še danes - pol stoletja po svojem odprtju - glasno priča o materialni dediščini in snovni kulturi tega prostora. Realizacija Video pro.
V televizijski oddaji "Judje dolin-Bardo" lahko spoznamo zgodovino vasi Bardo v videmski pokrajini (Lusevera), središča Terskih dolin, ter domače narečje, ki prepaja tiste doline ter njihove ljudi. Oddaja daje velik poudarek tudi na Center za kulturne raziskave in Etnografski muzej, ki s svojo bogato zbirko še danes - pol stoletja po svojem odprtju - glasno priča o materialni dediščini in snovni kulturi tega prostora. Realizacija Video pro.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.
V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.
Portret Josefa Winklerja - opazovalca smrti - sledi dnevu na reki, v cerkvi in na pokopališču. Film sledi razmišljanjem koroškega literata in jih povezuje z arhetipskimi podobami religije, rojstva in umiranja. Razmišljanja pripovedujejo o razlikah kultur in njihovem odnosu do smrti in življenja - o njuni povezanosti in ločenosti. O inspiracijah, ki jih ponujajo razmerja sovraštva do očeta in oddaljenosti od matere. O izgubi jezika in njegovi ponovni najdbi. Smrt je življenje in življenje je smrt. Direktor fotografije: Domen Ožbot. Scenarij in režija: Jani Sever.
Portret Josefa Winklerja - opazovalca smrti - sledi dnevu na reki, v cerkvi in na pokopališču. Film sledi razmišljanjem koroškega literata in jih povezuje z arhetipskimi podobami religije, rojstva in umiranja. Razmišljanja pripovedujejo o razlikah kultur in njihovem odnosu do smrti in življenja - o njuni povezanosti in ločenosti. O inspiracijah, ki jih ponujajo razmerja sovraštva do očeta in oddaljenosti od matere. O izgubi jezika in njegovi ponovni najdbi. Smrt je življenje in življenje je smrt. Direktor fotografije: Domen Ožbot. Scenarij in režija: Jani Sever.
Najstarejši folklorni festival v Sloveniji po šestih desetletjih ostaja presečišče starodavnega belokranjskega obredja in ljudskega izročila ter sodobnih folklornih pristopov z mednarodnim pridihom. Festivalski dogodek, ki letos poteka med 19. in 23. junijem v Črnomlju, skuša po eni strani ohranjati domišljijskost deželice belih bréz in belih noš, po drugi strani pa obiskovalcem ponuditi svež vpogled v bogato etnološko zakladnico tega dela Slovenije ter mednarodne folklorne tradicije. O običajih nekoč in danes ter festivalskih izzivih v oddaji govorijo Anica, Anita in Martin Matkovič, Janez Kure, Ksenija Khalil, dr. Janez Weiss in Tadej Fink. Nastopajo člani otroških folklornih skupin Dragatuš in OŠ Mirana Jarca Črnomelj. Scenarij: Ilinka Todorovski. Režija: Maja Pavlin. Snemalna ekipa: Stojan Femec in Peter Novljan. Producent: Igor Jakovac.
Najstarejši folklorni festival v Sloveniji po šestih desetletjih ostaja presečišče starodavnega belokranjskega obredja in ljudskega izročila ter sodobnih folklornih pristopov z mednarodnim pridihom. Festivalski dogodek, ki letos poteka med 19. in 23. junijem v Črnomlju, skuša po eni strani ohranjati domišljijskost deželice belih bréz in belih noš, po drugi strani pa obiskovalcem ponuditi svež vpogled v bogato etnološko zakladnico tega dela Slovenije ter mednarodne folklorne tradicije. O običajih nekoč in danes ter festivalskih izzivih v oddaji govorijo Anica, Anita in Martin Matkovič, Janez Kure, Ksenija Khalil, dr. Janez Weiss in Tadej Fink. Nastopajo člani otroških folklornih skupin Dragatuš in OŠ Mirana Jarca Črnomelj. Scenarij: Ilinka Todorovski. Režija: Maja Pavlin. Snemalna ekipa: Stojan Femec in Peter Novljan. Producent: Igor Jakovac.
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Velikonočno praznovanje zaznamujejo raznoliki obredi, med katerimi je značilno obiskovanje božjega groba, kar je v verzih opisal tudi pesnik France Prešeren. Na veliko soboto se verniki z molitvijo in petjem zbirajo ob kulisi, ki ponazarja grob, v katerega so po svetopisemskem poročilu položili Kristusa. Božji grobovi so po slovenskih cerkvah navadno postavljeni le za velikonočne praznike, v nekaterih primerih pa so v posebnih kapelah in so del stalne likovne opreme cerkve. V oddaji bodo domačini predstavili naslikani kulisni božji grob v katedrali v Gornjem gradu, stekleni božji grob v župnijski cerkvi na Vačah in Plečnikov božji grob pri kamniških frančiškanih. Ti božji grobovi so umetnostni in obrtni dosežek ter zbujajo občudovanje mnogih obiskovalcev.
Velikonočno praznovanje zaznamujejo raznoliki obredi, med katerimi je značilno obiskovanje božjega groba, kar je v verzih opisal tudi pesnik France Prešeren. Na veliko soboto se verniki z molitvijo in petjem zbirajo ob kulisi, ki ponazarja grob, v katerega so po svetopisemskem poročilu položili Kristusa. Božji grobovi so po slovenskih cerkvah navadno postavljeni le za velikonočne praznike, v nekaterih primerih pa so v posebnih kapelah in so del stalne likovne opreme cerkve. V oddaji bodo domačini predstavili naslikani kulisni božji grob v katedrali v Gornjem gradu, stekleni božji grob v župnijski cerkvi na Vačah in Plečnikov božji grob pri kamniških frančiškanih. Ti božji grobovi so umetnostni in obrtni dosežek ter zbujajo občudovanje mnogih obiskovalcev.
Glasbena dokumentarna oddaja ponuja pogled v zakulisje posebnega glasbenega projekta. Za njimi stojimo je skupen projekt Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Cankarjevega doma in AS Fundacije, ki je namenjen najboljšim mladim glasbenikom. Vsi prijavljeni mladi violinisti, violončelisti, kontrabasisti, oboisti, fagotisti, trobentači, hornisti, tolkalci in pianisti so se najprej redno vključevali v vaje in koncerte orkestra, nato pa je sledila avdicija, na kateri so izbrali pet finalistov. To so Ana Dolžan (violina), Katarina Leskovar (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), Luka Mitev (fagot) in Krištof Hrastnik (tolkala). Finalisti so nastopili na zaključnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta En Shaa in navdušili občinstvo. Oddaja ponuja zanimiv pogled v zakulisje projekta, od prvih vaj, avdicij, vaj z orkestrom do velikega finala – zaključnega koncerta s simfoničnim orkestrom. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, scenarist in režiser Aljaž Bastič.
Glasbena dokumentarna oddaja ponuja pogled v zakulisje posebnega glasbenega projekta. Za njimi stojimo je skupen projekt Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, Cankarjevega doma in AS Fundacije, ki je namenjen najboljšim mladim glasbenikom. Vsi prijavljeni mladi violinisti, violončelisti, kontrabasisti, oboisti, fagotisti, trobentači, hornisti, tolkalci in pianisti so se najprej redno vključevali v vaje in koncerte orkestra, nato pa je sledila avdicija, na kateri so izbrali pet finalistov. To so Ana Dolžan (violina), Katarina Leskovar (violončelo), Jošt Lampret (kontrabas), Luka Mitev (fagot) in Krištof Hrastnik (tolkala). Finalisti so nastopili na zaključnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta En Shaa in navdušili občinstvo. Oddaja ponuja zanimiv pogled v zakulisje projekta, od prvih vaj, avdicij, vaj z orkestrom do velikega finala – zaključnega koncerta s simfoničnim orkestrom. Urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, scenarist in režiser Aljaž Bastič.
Dokumentarni film o 100-letnici obstoja Gasilske brigade Ljubljana, najstarejše poklicne gasilske enote v Sloveniji. Primarno je film posvečen vsem dosedanjim gasilcem in zaposlenim v Gasilski brigadi Ljubljana, seveda pa tudi splošni populaciji oz. vsem državljanom RS. Beseda »ljudje« ima v tem filmu posebno mesto, poseben pomen. Gasilci so tisti ljudje, ki so na pravem mestu vedno, ko se jih potrebuje in prejmejo klice na pomoč. Naj gre za požare, nesreče in poškodbe ljudi, naravne katastrofe, reševanja živali... vsak alarm pomeni intervencijo. Film prepleta igrane akcijske posnetke intervencije, ki se začne s klicem na pomoč ter pričevanja upokojenih in sedanjih članov Gasilske brigade Ljubljana. Kot v samem naslovu filma, je poudarek na ljudeh, na njih, ki so bili in teh, ki so in še bodo tudi v prihodnje vedno bili ljudje na pravem mestu.
Dokumentarni film o 100-letnici obstoja Gasilske brigade Ljubljana, najstarejše poklicne gasilske enote v Sloveniji. Primarno je film posvečen vsem dosedanjim gasilcem in zaposlenim v Gasilski brigadi Ljubljana, seveda pa tudi splošni populaciji oz. vsem državljanom RS. Beseda »ljudje« ima v tem filmu posebno mesto, poseben pomen. Gasilci so tisti ljudje, ki so na pravem mestu vedno, ko se jih potrebuje in prejmejo klice na pomoč. Naj gre za požare, nesreče in poškodbe ljudi, naravne katastrofe, reševanja živali... vsak alarm pomeni intervencijo. Film prepleta igrane akcijske posnetke intervencije, ki se začne s klicem na pomoč ter pričevanja upokojenih in sedanjih članov Gasilske brigade Ljubljana. Kot v samem naslovu filma, je poudarek na ljudeh, na njih, ki so bili in teh, ki so in še bodo tudi v prihodnje vedno bili ljudje na pravem mestu.
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
Ko jesen trka na vrata in dozorevajo pridelki pridnih rok, se na kmetih začenjajo opravila, ki obujajo številne iskrive spomine. Od prve ljubezni, petja in pripovedovanja šal, do nagajivosti med plesom. In čeprav je šlo za garaško delo, so se marsikje veselili časa, ko se je zbrala vsa vas in so po domovih pospravili, kar je podarila narava. Svojevrsten kmečki praznik je bil tudi ličkanje koruze. Še pred desetletji je bilo to najpomembnejše jesensko kmečko opravilo, pa tudi veselje za staro in mlado. Danes skoraj pozabljeni običaj so obudili domačini v Dogošah in polepšali jesenski večer.
Ko jesen trka na vrata in dozorevajo pridelki pridnih rok, se na kmetih začenjajo opravila, ki obujajo številne iskrive spomine. Od prve ljubezni, petja in pripovedovanja šal, do nagajivosti med plesom. In čeprav je šlo za garaško delo, so se marsikje veselili časa, ko se je zbrala vsa vas in so po domovih pospravili, kar je podarila narava. Svojevrsten kmečki praznik je bil tudi ličkanje koruze. Še pred desetletji je bilo to najpomembnejše jesensko kmečko opravilo, pa tudi veselje za staro in mlado. Danes skoraj pozabljeni običaj so obudili domačini v Dogošah in polepšali jesenski večer.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
V tem šolskem letu je 170 let dopolnila ena najbolj markantnih stavb v Mariboru, Prva gimnazija. Mogočna zgradba, ki so jo postavili le v dveh letih, je v svoji bogati zgodovini spisala kup zanimivih zgodb. Kakšni zakladi se skrivajo v šolski knjižnici, kako se je iz dolgoletnega sna prebudila znamenita ura in koga predstavljajo kipi, ki s strehe že 170 let zrejo na trg?
V tem šolskem letu je 170 let dopolnila ena najbolj markantnih stavb v Mariboru, Prva gimnazija. Mogočna zgradba, ki so jo postavili le v dveh letih, je v svoji bogati zgodovini spisala kup zanimivih zgodb. Kakšni zakladi se skrivajo v šolski knjižnici, kako se je iz dolgoletnega sna prebudila znamenita ura in koga predstavljajo kipi, ki s strehe že 170 let zrejo na trg?
Vodiška Johanca je bila revno dekle iz Vodic, ki se je pretvarjala, da krvavi iz Kristusovih ran, zato so k njej ljudje romali molit. Romali so od blizu in od daleč, glas o njej se je širil med ljudmi, da gre za čudež. Resnico je razkril ljubljanski mesar, ki je povedal, da Johanca pri njem vsak teden kupi volovsko kri. Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre morda pripisati tudi razkritju najbolj znamenite prevarantke, Vodiške Johance, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi. Dokumentarni feljton scenaristke in režiserke Špele Kuclar razkriva nenavadno zgodbo Ivane Jerovšek od začetkov njene svetniške slave do ponižujočega konca, ko je izginila izpred oči javnosti.
Vodiška Johanca je bila revno dekle iz Vodic, ki se je pretvarjala, da krvavi iz Kristusovih ran, zato so k njej ljudje romali molit. Romali so od blizu in od daleč, glas o njej se je širil med ljudmi, da gre za čudež. Resnico je razkril ljubljanski mesar, ki je povedal, da Johanca pri njem vsak teden kupi volovsko kri. Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre morda pripisati tudi razkritju najbolj znamenite prevarantke, Vodiške Johance, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi. Dokumentarni feljton scenaristke in režiserke Špele Kuclar razkriva nenavadno zgodbo Ivane Jerovšek od začetkov njene svetniške slave do ponižujočega konca, ko je izginila izpred oči javnosti.
Ivan Hribar, ta pokončni mož in načelni slovenski rodoljub, je zagotovo najbolj znan ljubljanski župan v zgodovini slovenske prestolnice. Ljubljana se je poklonila svojemu znamenitemu županu s postavitvijo spomenika ob Ljubljanici, v kateri je leta 1941 – v protest italijanski okupaciji mesta – prostovoljno našel smrt. V dokumentarnem filmu se Hribar izkaže kot župan, politik, gospodarstvenik, nestor slovenskega bančništva, pisatelj in prevajalec. Z igranimi prizori so predstavljeni ključni trenutki njegovega življenja. Še preden je postal župan, se je kot član mestnega sveta zavzemal za izgradnjo vodovoda in kanalizacije in tako postavil temelje, da je Ljubljana »iz dolge vasi postala mesto«. Ko je Ljubljano konec devetnajstega stoletja prizadel hud potres, je za 14 let prevzel županovanje. Z denarno pomočjo cesarja ter iznajdljivostjo je Hribar obnovil mesto, da je postalo narodno središče, tudi z ustanovitvijo slovenskih šolskih in kulturnih ustanov. Dosegel je, da je Ljubljana dobila slovenske ulične napise, bančne ustanove, spomenike in zelene površine. Scenaristka je Živa rogelj, režiser Primož Meško.
Ivan Hribar, ta pokončni mož in načelni slovenski rodoljub, je zagotovo najbolj znan ljubljanski župan v zgodovini slovenske prestolnice. Ljubljana se je poklonila svojemu znamenitemu županu s postavitvijo spomenika ob Ljubljanici, v kateri je leta 1941 – v protest italijanski okupaciji mesta – prostovoljno našel smrt. V dokumentarnem filmu se Hribar izkaže kot župan, politik, gospodarstvenik, nestor slovenskega bančništva, pisatelj in prevajalec. Z igranimi prizori so predstavljeni ključni trenutki njegovega življenja. Še preden je postal župan, se je kot član mestnega sveta zavzemal za izgradnjo vodovoda in kanalizacije in tako postavil temelje, da je Ljubljana »iz dolge vasi postala mesto«. Ko je Ljubljano konec devetnajstega stoletja prizadel hud potres, je za 14 let prevzel županovanje. Z denarno pomočjo cesarja ter iznajdljivostjo je Hribar obnovil mesto, da je postalo narodno središče, tudi z ustanovitvijo slovenskih šolskih in kulturnih ustanov. Dosegel je, da je Ljubljana dobila slovenske ulične napise, bančne ustanove, spomenike in zelene površine. Scenaristka je Živa rogelj, režiser Primož Meško.
24. junij 1991: priprave na slovesnost ob razglasitvi samostojnosti so na vrhu. Postalo je jasno, kakšni bodo državni simboli Slovenije. Slovesnost bo očitno lahko potekala po scenariju, ki je v ključnem trenutku predvideval dvig nove slovenske zastave in spust stare. 25.junij 1991: Vse poteka bolj ali manj po načrtih, množice ljudi se zbirajo na nekdanjem Trgu Revolucije. Napetost tik pred začetkom prireditve je vse večja. 20 minut pred začetkom slovesnosti pa se izkaže, da bo morda ključni trenutek - dvig nove zastave- odpovedan.
24. junij 1991: priprave na slovesnost ob razglasitvi samostojnosti so na vrhu. Postalo je jasno, kakšni bodo državni simboli Slovenije. Slovesnost bo očitno lahko potekala po scenariju, ki je v ključnem trenutku predvideval dvig nove slovenske zastave in spust stare. 25.junij 1991: Vse poteka bolj ali manj po načrtih, množice ljudi se zbirajo na nekdanjem Trgu Revolucije. Napetost tik pred začetkom prireditve je vse večja. 20 minut pred začetkom slovesnosti pa se izkaže, da bo morda ključni trenutek - dvig nove zastave- odpovedan.
V času krize se vse več ljudi nostalgično spominja preteklosti. Včasih se je živelo bolje, pravijo tako starejši, ki so dobre stare čase doživeli, kot tudi mlajši, ki o njih samo poslušajo. V dokumentarnem feljtonu je Zvezdan Martič zbral spomine ljudi različnih generacij na različna obdobja prejšnjega stoletja, od Kraljevine Jugoslavije do samostojne Slovenije. O dobrih starih časih pripovedujejo brez politične ali ideološke prtljage, spominjajo se ključnih dogodkov v človekovem življenju – otroštva, poroke, starševstva, nakupa avtomobila, gradnje hiše, dopusta … Brez komentarjev ali vnaprejšnjega podajanja mnenja avtor skozi intimne pripovedi omogoča gledalcu, da si ustvari podobo o tem, kakšni so današnji časi krize v primerjavi z nekdanjimi ''dobrimi starimi časi''. Česa vse danes nimamo, da se nam preteklost zdi boljša? Feljton je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Rastko Radenković, producentka Tina Rakoše, tajnica režije Ana Magajna, urednik Peter Povh.
V času krize se vse več ljudi nostalgično spominja preteklosti. Včasih se je živelo bolje, pravijo tako starejši, ki so dobre stare čase doživeli, kot tudi mlajši, ki o njih samo poslušajo. V dokumentarnem feljtonu je Zvezdan Martič zbral spomine ljudi različnih generacij na različna obdobja prejšnjega stoletja, od Kraljevine Jugoslavije do samostojne Slovenije. O dobrih starih časih pripovedujejo brez politične ali ideološke prtljage, spominjajo se ključnih dogodkov v človekovem življenju – otroštva, poroke, starševstva, nakupa avtomobila, gradnje hiše, dopusta … Brez komentarjev ali vnaprejšnjega podajanja mnenja avtor skozi intimne pripovedi omogoča gledalcu, da si ustvari podobo o tem, kakšni so današnji časi krize v primerjavi z nekdanjimi ''dobrimi starimi časi''. Česa vse danes nimamo, da se nam preteklost zdi boljša? Feljton je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Rastko Radenković, producentka Tina Rakoše, tajnica režije Ana Magajna, urednik Peter Povh.
V 25-minutni oddaji smo prikazali zakulisje tehnične izvedbe Svetovnega prvenstva v biatlonu na Pokljuki, ki velja za produkcijsko enega najzahtevnejših projektov RTV Slovenija v zadnjem desetletju. Biatlon je namreč šport, ki ga je zaradi števila tekmovalcev, različnih disciplin, lokacij in bliskovitih preobratov, izjemno težko pokrivati, tako po režiserski kot tudi po novinarski ter komentatorski plati. Dodaten izziv za organizatorje pa je tudi čas pandemije, ki narekuje še dodatne izzive rezervnih scenarijev v primeru slabše epidemiološke slike. Pod črto – projekt Pokljuka 2021 je bil za RTV dogodek presežkov. Iz idile Triglavskega narodnega parka smo v svet poslali kar 19 ur premiernega programa, ki ga je spremljalo 170 milijonov gledalcev. Gostili smo preko 380 predstavnikov medijev, na terenu je bilo 48 kamer, ob progi smo postavili preko 70 mikrofonov ter postavili lastno optično omrežje.
V 25-minutni oddaji smo prikazali zakulisje tehnične izvedbe Svetovnega prvenstva v biatlonu na Pokljuki, ki velja za produkcijsko enega najzahtevnejših projektov RTV Slovenija v zadnjem desetletju. Biatlon je namreč šport, ki ga je zaradi števila tekmovalcev, različnih disciplin, lokacij in bliskovitih preobratov, izjemno težko pokrivati, tako po režiserski kot tudi po novinarski ter komentatorski plati. Dodaten izziv za organizatorje pa je tudi čas pandemije, ki narekuje še dodatne izzive rezervnih scenarijev v primeru slabše epidemiološke slike. Pod črto – projekt Pokljuka 2021 je bil za RTV dogodek presežkov. Iz idile Triglavskega narodnega parka smo v svet poslali kar 19 ur premiernega programa, ki ga je spremljalo 170 milijonov gledalcev. Gostili smo preko 380 predstavnikov medijev, na terenu je bilo 48 kamer, ob progi smo postavili preko 70 mikrofonov ter postavili lastno optično omrežje.
Le malokdo pozna glasbili, kot sta pedalni čembalo in pedalni klavir. Eden redkih, ki se je poglobil v svet bogatih zvočnih dimenzij in zahtevnega igranja na ti glasbili, je Dalibor Miklavčič, slovenski organist, pianist, čembalist in mojster improvizacije. Skozi dokumentarni film nas bo popeljal v svet virtuoznega igranja z nogami in rokami in v svet skladb, ki so jih za pedalni klavir pisali tudi J. S. Bach, W. A. Mozart, R. Schumann, F. Liszt in F. B. Mendelssohn. V Lonigu v Italiji je ekipa obiskala tudi Paolo in Luigija Borgato, izdelovalca koncertnih klavirjev in dvojnega koncertnega klavirja »Doppio Borgato«. V oddaji boste videli in slišali, zakaj ta klavir nekateri imenujejo tudi ferrari med klavirji. Urednica Danica Dolinar, scenaristi Danica Dolinar, Dalibor Miklavčič in Jan Zakonjšek, direktor fotografije Bernard Perme, mojster tona Aleš Koman, mojster montaže Andrej Modic, režiser Jan Zakonjšek.
Le malokdo pozna glasbili, kot sta pedalni čembalo in pedalni klavir. Eden redkih, ki se je poglobil v svet bogatih zvočnih dimenzij in zahtevnega igranja na ti glasbili, je Dalibor Miklavčič, slovenski organist, pianist, čembalist in mojster improvizacije. Skozi dokumentarni film nas bo popeljal v svet virtuoznega igranja z nogami in rokami in v svet skladb, ki so jih za pedalni klavir pisali tudi J. S. Bach, W. A. Mozart, R. Schumann, F. Liszt in F. B. Mendelssohn. V Lonigu v Italiji je ekipa obiskala tudi Paolo in Luigija Borgato, izdelovalca koncertnih klavirjev in dvojnega koncertnega klavirja »Doppio Borgato«. V oddaji boste videli in slišali, zakaj ta klavir nekateri imenujejo tudi ferrari med klavirji. Urednica Danica Dolinar, scenaristi Danica Dolinar, Dalibor Miklavčič in Jan Zakonjšek, direktor fotografije Bernard Perme, mojster tona Aleš Koman, mojster montaže Andrej Modic, režiser Jan Zakonjšek.
Za frazo „prizadevni planiški delavci“ se skriva delo več kot 400 ljudi, ki pomagajo izpeljati tradicionalno tekmo v smučarskih poletih. Sneg začnejo pripravljati že decembra, led na zaletu nastaja dva meseca. Kljub sodobnemu teptalnemu stroju skakalnico še vedno pripravljajo teptači, ki pred tekmo velikokrat na smučkah preteptajo strmino. Naj pogumnejši med pridnimi so nagrajeni s tem, da se kot zastavonoše spustijo od mize do izteka. Prvi pripravljavci skakalnic so bili rateški lopatarji, na smučkah pa so jim pomagali reprezentanti v alpskih disciplinah. Skakalnico so najprej prehodili v gojzarjih. Mnogi so Planici ostali zvesti 50 in več let. Janko Dernič, dolgoletni vodja teptačev, je bil leta 1936 priča prvemu skoku nad 100 metrov Seppa Bradla. Prenovljeno Bloudkovo velikanko je prvi preizkusil Rudi Finžgar. Smučarski poleti pa so se uveljavili po zaslugi bratov Gorišek, ki sta si zamislila in po letu 1969 posodabljala planiško letalnico. Preizkus skakalnice leta 1969 si je ogledala tudi skupina kovačev iz Krope, ki so postali najbolj cenjeni štamfarji. Tudi v zimah, ko drugod ni bilo snega, jim je uspelo pokriti skakalnico in izpeljati tekmo. Nenadno toplo vreme, ogromne količine na novo zapadlega snega, hudournik ali plaz so planiške junake prisilili v nenavadne rešitve, odločnost pa je bila povezana tudi z nekaterimi nesrečami. V filmu Zlati teptači se pretekle zgodbe prepletajo s sočasnimi dokumentarnimi posnetki, vzporedno pa spremljamo delo teptačev, ki bedijo nad skakalnico tedne pred tekmo, med samo prireditvijo, pa vse do slavnostne podelitve. Scenarist in režiser Amir Muratović.
Za frazo „prizadevni planiški delavci“ se skriva delo več kot 400 ljudi, ki pomagajo izpeljati tradicionalno tekmo v smučarskih poletih. Sneg začnejo pripravljati že decembra, led na zaletu nastaja dva meseca. Kljub sodobnemu teptalnemu stroju skakalnico še vedno pripravljajo teptači, ki pred tekmo velikokrat na smučkah preteptajo strmino. Naj pogumnejši med pridnimi so nagrajeni s tem, da se kot zastavonoše spustijo od mize do izteka. Prvi pripravljavci skakalnic so bili rateški lopatarji, na smučkah pa so jim pomagali reprezentanti v alpskih disciplinah. Skakalnico so najprej prehodili v gojzarjih. Mnogi so Planici ostali zvesti 50 in več let. Janko Dernič, dolgoletni vodja teptačev, je bil leta 1936 priča prvemu skoku nad 100 metrov Seppa Bradla. Prenovljeno Bloudkovo velikanko je prvi preizkusil Rudi Finžgar. Smučarski poleti pa so se uveljavili po zaslugi bratov Gorišek, ki sta si zamislila in po letu 1969 posodabljala planiško letalnico. Preizkus skakalnice leta 1969 si je ogledala tudi skupina kovačev iz Krope, ki so postali najbolj cenjeni štamfarji. Tudi v zimah, ko drugod ni bilo snega, jim je uspelo pokriti skakalnico in izpeljati tekmo. Nenadno toplo vreme, ogromne količine na novo zapadlega snega, hudournik ali plaz so planiške junake prisilili v nenavadne rešitve, odločnost pa je bila povezana tudi z nekaterimi nesrečami. V filmu Zlati teptači se pretekle zgodbe prepletajo s sočasnimi dokumentarnimi posnetki, vzporedno pa spremljamo delo teptačev, ki bedijo nad skakalnico tedne pred tekmo, med samo prireditvijo, pa vse do slavnostne podelitve. Scenarist in režiser Amir Muratović.
Na Brezjah so se določili, da preuredijo Muzej jaslic. Jaslice bodo bodo razstavljene vsake posebej, ločeno v svoji vitrini, osvetljene z notranjo svetlobo, tako da pride do izraza vsak posamezni eksponat. V prenovljenem muzeju bodo razstavljene različne dimenzije jaslic, od najmanjših do večjih jaslic, različnih materialov, od blizu in daleč. Avtorica idejne zasnove muzeja je arhitektka Ariana Furlan Prijon.
Na Brezjah so se določili, da preuredijo Muzej jaslic. Jaslice bodo bodo razstavljene vsake posebej, ločeno v svoji vitrini, osvetljene z notranjo svetlobo, tako da pride do izraza vsak posamezni eksponat. V prenovljenem muzeju bodo razstavljene različne dimenzije jaslic, od najmanjših do večjih jaslic, različnih materialov, od blizu in daleč. Avtorica idejne zasnove muzeja je arhitektka Ariana Furlan Prijon.
V dunajski stolnici vsako leto za postni čas izdelajo posebno zagrinjalo za veliki oltar, letos prvič v zgodovini je ta čast pripadla slovenski umetnici Evi Petrič. Takšnih postnih prtov v Sloveniji ne poznamo, so pa posebej značilni za avstrijsko Koroško. V oddaji bomo predstavili dunajsko umetnino ter koroške postne prte v Vovbrah, Železni kapli in pri Gospe Sveti, ki so srednjeveške umetnine oziroma likovna dela sodobnih umetnikov.
V dunajski stolnici vsako leto za postni čas izdelajo posebno zagrinjalo za veliki oltar, letos prvič v zgodovini je ta čast pripadla slovenski umetnici Evi Petrič. Takšnih postnih prtov v Sloveniji ne poznamo, so pa posebej značilni za avstrijsko Koroško. V oddaji bomo predstavili dunajsko umetnino ter koroške postne prte v Vovbrah, Železni kapli in pri Gospe Sveti, ki so srednjeveške umetnine oziroma likovna dela sodobnih umetnikov.
Od svečnice do pepelnice je kurentov čas. Obdobje, ko skrivnostni in mogočni kurenti odganjajo zimo in zlo, prinašajo pa srečo in dobro. Moč tradicije in mit kurenta v današnjem času v pristni podobi in z običaji, ki so ga zaznamovali.
Od svečnice do pepelnice je kurentov čas. Obdobje, ko skrivnostni in mogočni kurenti odganjajo zimo in zlo, prinašajo pa srečo in dobro. Moč tradicije in mit kurenta v današnjem času v pristni podobi in z običaji, ki so ga zaznamovali.
»Silence zvok ne obstaja. Obstajata onadva.« Peter Penko, glasbeni producent Dokumentarni film Silence, glasbenika s konca sveta, je zgodba o brezpogojni ljubezni do glasbe. Je zgodba o intimnem svetu med štirimi stenami glasbenega studia, o odpadništvu znotraj glasbene industrije, trmi, pretirani natančnosti in o frustrirajočem soočanju z lastnimi pričakovanji. Je zgodba o ljubezni na prvi posluh. Dokumentarni film nas popelje v skrivnostni svet kreativnega kaosa, v katerem Benko (vokalist, komponist skupine Silence) in Hladnik (pianist, komponist skupine Silence) že sedmo leto ustvarjata novo ploščo. Popolnoma drugačno, kot je bila prejšnja, in nikakor skladno s tem, kar bi pričakovali. Razkrije nam, zakaj je potrebno pravljično število sedmih let, da nastane naslednji Silence album. Scenarij in režija Haidy Kancler, direktor forografije Marko Kočevar, z.f.s., montažerka Polonca Mareš
»Silence zvok ne obstaja. Obstajata onadva.« Peter Penko, glasbeni producent Dokumentarni film Silence, glasbenika s konca sveta, je zgodba o brezpogojni ljubezni do glasbe. Je zgodba o intimnem svetu med štirimi stenami glasbenega studia, o odpadništvu znotraj glasbene industrije, trmi, pretirani natančnosti in o frustrirajočem soočanju z lastnimi pričakovanji. Je zgodba o ljubezni na prvi posluh. Dokumentarni film nas popelje v skrivnostni svet kreativnega kaosa, v katerem Benko (vokalist, komponist skupine Silence) in Hladnik (pianist, komponist skupine Silence) že sedmo leto ustvarjata novo ploščo. Popolnoma drugačno, kot je bila prejšnja, in nikakor skladno s tem, kar bi pričakovali. Razkrije nam, zakaj je potrebno pravljično število sedmih let, da nastane naslednji Silence album. Scenarij in režija Haidy Kancler, direktor forografije Marko Kočevar, z.f.s., montažerka Polonca Mareš
Leti 1988 in 1989 sta bili v Jugoslaviji zaznamovani z dogodki, ki so napovedovali in pozneje tudi uspešno vnašali nemire v nekatere dele te takrat še skupne, a že povsem nestabilne države. Tako imenovana protibirokratska revolucija, ki je s pomočjo mitingov resnice rušila legalne republiške vodstvene strukture. Kosovski Srbi iz združenja Božur so za 1. december leta 1989 v Ljubljani napovedali organizacijo velikega mitinga, ki naj bi spodnesel slovensko vodstvo. Slovenski politični vrh se je temu t. i. 'dogajanju naroda' uprl s prepovedjo organizacije mitinga resnice v Ljubljani. Kdo so bili akterji, ki so miting preprečili z akcijo, imenovano Sever, kakšni so bili ukrepi za preprečitev in kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, so vprašanja, na katera nam odgovarjajo akterji tedanjih dogodkov.
Leti 1988 in 1989 sta bili v Jugoslaviji zaznamovani z dogodki, ki so napovedovali in pozneje tudi uspešno vnašali nemire v nekatere dele te takrat še skupne, a že povsem nestabilne države. Tako imenovana protibirokratska revolucija, ki je s pomočjo mitingov resnice rušila legalne republiške vodstvene strukture. Kosovski Srbi iz združenja Božur so za 1. december leta 1989 v Ljubljani napovedali organizacijo velikega mitinga, ki naj bi spodnesel slovensko vodstvo. Slovenski politični vrh se je temu t. i. 'dogajanju naroda' uprl s prepovedjo organizacije mitinga resnice v Ljubljani. Kdo so bili akterji, ki so miting preprečili z akcijo, imenovano Sever, kakšni so bili ukrepi za preprečitev in kaj bi se zgodilo v nasprotnem primeru, so vprašanja, na katera nam odgovarjajo akterji tedanjih dogodkov.
Pred 90. leti se je končala morija, ki se je v zgodovino zapisala kot 1. svetovna vojna. Ker je v tem žalostnem poglavju nasilnega hrepenenja po nadvladi in vsiljenih političnih interesov trpelo tudi področje ob reki Soči, je bila tovrstna produkcija v Uredništvu dokumentarnih filmov neizogibna. Med sprehodom čez časovno most spremljamo tri med seboj tesno prepletene zgodbe. Vojno, ki jo v našem odseku zgodbe simbolizira znameniti preboj v Posočju oziroma 12. soška ofenziva. Album neznanega nemškega oficirja, ki iz prve roke podaja fotografsko zgodbo, neprecenljiv dokumentacijski in zgodovinski vir orisa tega obdobja. In vsekakor nenazadnje – spomin. Na usodo ljudi, preprostih obrazov s fotografij, ki so bili prisiljeni sodelovati v kolesju vojne. Daleč od svojih domov in še dlje od lastne volje… Scenarist in režiser: Andraž Pöschl Snemalec: Aleš Živec Montažer: Marko Hočevar Snemalec zvoka: Primož Novak
Pred 90. leti se je končala morija, ki se je v zgodovino zapisala kot 1. svetovna vojna. Ker je v tem žalostnem poglavju nasilnega hrepenenja po nadvladi in vsiljenih političnih interesov trpelo tudi področje ob reki Soči, je bila tovrstna produkcija v Uredništvu dokumentarnih filmov neizogibna. Med sprehodom čez časovno most spremljamo tri med seboj tesno prepletene zgodbe. Vojno, ki jo v našem odseku zgodbe simbolizira znameniti preboj v Posočju oziroma 12. soška ofenziva. Album neznanega nemškega oficirja, ki iz prve roke podaja fotografsko zgodbo, neprecenljiv dokumentacijski in zgodovinski vir orisa tega obdobja. In vsekakor nenazadnje – spomin. Na usodo ljudi, preprostih obrazov s fotografij, ki so bili prisiljeni sodelovati v kolesju vojne. Daleč od svojih domov in še dlje od lastne volje… Scenarist in režiser: Andraž Pöschl Snemalec: Aleš Živec Montažer: Marko Hočevar Snemalec zvoka: Primož Novak
Francozi so ob napadu na Beneško republiko leta 1797 pohod nadaljevali po dolini reke Soče vse do Dunaja. Prve bitke med avstrijskim in francoskim velikanom so potekale tudi na naših tleh - odločilna je bila bitka za trdnjavo Kluže pri Bovcu spomladi 1797. Avstrijske Kluže so padle, čez dobrih 10 let nastanejo Ilirske province. Tedaj se začne rušiti fevdalizem tudi v habsburškem imperiju. Nekaj tega je ostalo tudi v ljudskem spominu Bovčanov. Dokumentarna pripoved je bila ena izmed postaj dolgoletnega televizijskega avtorja Jadrana Sterleta, nastala pa je v produkciji Dokumentarnega programa TV SLO.
Francozi so ob napadu na Beneško republiko leta 1797 pohod nadaljevali po dolini reke Soče vse do Dunaja. Prve bitke med avstrijskim in francoskim velikanom so potekale tudi na naših tleh - odločilna je bila bitka za trdnjavo Kluže pri Bovcu spomladi 1797. Avstrijske Kluže so padle, čez dobrih 10 let nastanejo Ilirske province. Tedaj se začne rušiti fevdalizem tudi v habsburškem imperiju. Nekaj tega je ostalo tudi v ljudskem spominu Bovčanov. Dokumentarna pripoved je bila ena izmed postaj dolgoletnega televizijskega avtorja Jadrana Sterleta, nastala pa je v produkciji Dokumentarnega programa TV SLO.
Globoko v Poljanski dolini, v vasi Suša, sredi raja pod Blegošem, kot s turističnim jezikom opisujejo te kraje, živi družina Ramoveš. Uršula je učiteljica in pevka, ki uglasbuje pesmi svojega moža Janeza. Dokumentarni feljton je vpogled v njuno življenje in svet Poljanske doline. V tisti košček Slovenije, kjer je bil posnet legendarni film Cvetje v jeseni. Po eni stani je vse še tako, kakor je bilo nekoč, po drugi strani pa ni nič več zares. »Dobili smo novega velikega pesnika, povrhu še inovatorja, zakaj narečna poezija doslej ni dosegala visoke umetniške ravni. Ramoveš skrajno neposredno, le na videz preprosto opisuje podirajočo se idilo kmečkega življenja. Po eni stani je vse še, kakor je bilo nekoč, po drugi stani pa vse skupaj ni nič več zares. To globoko nasprotje izražata pesnikova presunljiva ironija in prisrčno krohotajoč se humor...Vtis, ki ga napravi ta poezija na bralca, če se le potrudi doumeti narečje, je opojen kakor močno vino. Prav posebno učinkoviti so ritem in rime te poezije, ker narečje omogoča številne čisto nove, doslej neznane možnosti. Vital Klabus »Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša. Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka 'ljudskih' pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.« Rajko Muršič
Globoko v Poljanski dolini, v vasi Suša, sredi raja pod Blegošem, kot s turističnim jezikom opisujejo te kraje, živi družina Ramoveš. Uršula je učiteljica in pevka, ki uglasbuje pesmi svojega moža Janeza. Dokumentarni feljton je vpogled v njuno življenje in svet Poljanske doline. V tisti košček Slovenije, kjer je bil posnet legendarni film Cvetje v jeseni. Po eni stani je vse še tako, kakor je bilo nekoč, po drugi strani pa ni nič več zares. »Dobili smo novega velikega pesnika, povrhu še inovatorja, zakaj narečna poezija doslej ni dosegala visoke umetniške ravni. Ramoveš skrajno neposredno, le na videz preprosto opisuje podirajočo se idilo kmečkega življenja. Po eni stani je vse še, kakor je bilo nekoč, po drugi stani pa vse skupaj ni nič več zares. To globoko nasprotje izražata pesnikova presunljiva ironija in prisrčno krohotajoč se humor...Vtis, ki ga napravi ta poezija na bralca, če se le potrudi doumeti narečje, je opojen kakor močno vino. Prav posebno učinkoviti so ritem in rime te poezije, ker narečje omogoča številne čisto nove, doslej neznane možnosti. Vital Klabus »Uršulino petje se spretno giblje med ljudsko pesmijo, samospevom, jazzovskim petjem in nekaterimi starejšimi vokalnimi tehnikami. Ves čas nas navdušuje skrbno niansirana barvitost Uršulinega glasu in brezhibna intonacija ter interpretacija besedil Janeza Ramoveša. Uršula Ramoveš ni le še ena izvajalka 'ljudskih' pesmi, temveč sodobna ustvarjalka, ki upošteva tradicijo kot vir navdiha. V vsakem primeru pač gre za pomembno osvežitev slovenskega glasbenega dogajanja. Nespregledljivo.« Rajko Muršič
Dokumentarni feljton nam ponuja vpogled v 24 ur običajnih opravil 10-članske romske družine iz Bele krajine, ki je še eno zimo preživela v mrazu in vlagi sredi gozda, v hišici, brez stranišča, kopalnice, vrat, izolacije... Najmlajši sin ima 6 let, najstarejša hči še nima 19 let, ima pa 2 leti starega sinčka. Starša sta pri svojih 36-ih in 38-ih že dve leti dedek in babica, čakajo pa drugega vnuka...
Dokumentarni feljton nam ponuja vpogled v 24 ur običajnih opravil 10-članske romske družine iz Bele krajine, ki je še eno zimo preživela v mrazu in vlagi sredi gozda, v hišici, brez stranišča, kopalnice, vrat, izolacije... Najmlajši sin ima 6 let, najstarejša hči še nima 19 let, ima pa 2 leti starega sinčka. Starša sta pri svojih 36-ih in 38-ih že dve leti dedek in babica, čakajo pa drugega vnuka...
Želja za 65. rojstni dan: osvojiti Triglav dvestokrat v enem letu. Dejstvo: 366 osvojitev v 278 dneh. Številke in novo postavljanje ciljev se je nadaljevalo in tako je 74-letni Mojstrančan Franjo Potočnik leta 2009 8.8. beležil na vrhu Triglava svoj 888. vzpon. Vendar pa znotraj teh kombinacij tiči mnogo več od doseganja zastavljenih številk. Ista pot je vsakič postregla z novimi izkušnjami in spoznanji, kar je Franjo v dolini prenašal tudi na številna področja svojega ustvarjanja. Ob vsem pa mu je v največje veselje, ponos in navdih njegov rojstni kraj – Mojstrana.
Želja za 65. rojstni dan: osvojiti Triglav dvestokrat v enem letu. Dejstvo: 366 osvojitev v 278 dneh. Številke in novo postavljanje ciljev se je nadaljevalo in tako je 74-letni Mojstrančan Franjo Potočnik leta 2009 8.8. beležil na vrhu Triglava svoj 888. vzpon. Vendar pa znotraj teh kombinacij tiči mnogo več od doseganja zastavljenih številk. Ista pot je vsakič postregla z novimi izkušnjami in spoznanji, kar je Franjo v dolini prenašal tudi na številna področja svojega ustvarjanja. Ob vsem pa mu je v največje veselje, ponos in navdih njegov rojstni kraj – Mojstrana.
Pritrkovanje je pesem zvonov. Je ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlijejo v melodijo po strogo določenih zaporedjih. Je tudi tipična slovenska posebnost, ki ne seže prek etničnih meja. O tej posebnosti govori kratki dokumentarni film. Govori o slovenskih pritrkovalcih kot o ljudskih umetnikih, ki tako kot godci izvajajo skladbe, prirejene za "igro zvonov" in s tem dokazujejo, da pomeni Slovencem zvon glasbilo. Film režiserja Aleša Žemlje je film o ljudeh, ki se trudijo ohraniti tradicijo in jo želijo prenesti na mlajše rodove.
Pritrkovanje je pesem zvonov. Je ritmično zvonjenje, ko se glasovi posameznih zvonov zlijejo v melodijo po strogo določenih zaporedjih. Je tudi tipična slovenska posebnost, ki ne seže prek etničnih meja. O tej posebnosti govori kratki dokumentarni film. Govori o slovenskih pritrkovalcih kot o ljudskih umetnikih, ki tako kot godci izvajajo skladbe, prirejene za "igro zvonov" in s tem dokazujejo, da pomeni Slovencem zvon glasbilo. Film režiserja Aleša Žemlje je film o ljudeh, ki se trudijo ohraniti tradicijo in jo želijo prenesti na mlajše rodove.
Svete stopnice so oblika postne pobožnosti, ki se je v naših krajih izoblikovala v dobi baroka v 18. stoletju, in spodbudila nastanek spomenikov arhitekturne, likovne in literarne umetnosti. Številne kopije, ki so jih postavili v naših krajih, predstavljajo stopnišče v Pilatovi hiši, ki ga je po izročilu prehodil Kristus. To stopnišče je danes v Rimu, v oddaji pa bomo predstavili domače svete stopnice na Joštu nad Kranjem, na Žalostni gori nad Mokronogom in pri sv. Pankraciju na Gradu nad Slovenj Gradcem.
Svete stopnice so oblika postne pobožnosti, ki se je v naših krajih izoblikovala v dobi baroka v 18. stoletju, in spodbudila nastanek spomenikov arhitekturne, likovne in literarne umetnosti. Številne kopije, ki so jih postavili v naših krajih, predstavljajo stopnišče v Pilatovi hiši, ki ga je po izročilu prehodil Kristus. To stopnišče je danes v Rimu, v oddaji pa bomo predstavili domače svete stopnice na Joštu nad Kranjem, na Žalostni gori nad Mokronogom in pri sv. Pankraciju na Gradu nad Slovenj Gradcem.
Kaj dobimo, če prosto plezanje priženemo do skrajnih meja fizične moči in tehnične perfekcije. Mu dodamo še jekleno logiko šahovske igre, ter rafiniranost baleta, in vse skupaj poženemo čez rob fizikalnih zakonitosti,? Bouldering ali balvansko plezanje. Balvani so nižje skalne oblike višine do 12 metrov. Pleza se brez vrvi in varovanja. Prvinski, naraven stik s skalo in naravo. Smeri so tako zahtevne,da linija plezanja, stopi in oprimki niso razvidni. Zato plezalci smeri v boulderjih ne imenujejo smeri, temveč “problemi”. Problem se najprej študira; vsak gib posebej, nato se poizkuša povezati gibe v v celoto, nato linijo preplezati. Včasih traja tudi štiri leta. Za 18 gibov in 10 metrov, kolikor jih ima The End, ki ga je po štirih letih študija zmogel Urh Čehovin. The End je eden najtežjih boulderskih problemov na planetu z oceno FB 8c. Malce kozmično, kvantno in nerazumljivo? Poglejte si film, tam izgleda pravzaprav dokaj enostavno.
Kaj dobimo, če prosto plezanje priženemo do skrajnih meja fizične moči in tehnične perfekcije. Mu dodamo še jekleno logiko šahovske igre, ter rafiniranost baleta, in vse skupaj poženemo čez rob fizikalnih zakonitosti,? Bouldering ali balvansko plezanje. Balvani so nižje skalne oblike višine do 12 metrov. Pleza se brez vrvi in varovanja. Prvinski, naraven stik s skalo in naravo. Smeri so tako zahtevne,da linija plezanja, stopi in oprimki niso razvidni. Zato plezalci smeri v boulderjih ne imenujejo smeri, temveč “problemi”. Problem se najprej študira; vsak gib posebej, nato se poizkuša povezati gibe v v celoto, nato linijo preplezati. Včasih traja tudi štiri leta. Za 18 gibov in 10 metrov, kolikor jih ima The End, ki ga je po štirih letih študija zmogel Urh Čehovin. The End je eden najtežjih boulderskih problemov na planetu z oceno FB 8c. Malce kozmično, kvantno in nerazumljivo? Poglejte si film, tam izgleda pravzaprav dokaj enostavno.
Znamenite piramide v Egiptu in v južni Ameriki naj bi v Evropi dobile zanimivo konkurenco. V bosanskem mestecu Visoko v bižini Sarajeva so bili ljudje navajeni na stopničasti piramidalni hrib nad mestom, toda šele amaterski arheolog bosanskega rodu iz Houstona, novodobni Indiana Jones, Semir Osmanagić jih je prepričal, da gre za ostanke piramid. Bosanci so piramide pod Visočico vzeli za svoje, še preden so končali arheološka izkopavanja, svojo oceno pa so izrekli tudi ugledni egiptologi iz Kaira. Kaj je torej fenomen bosanske doline piramid? Gre za genialno medijsko prevaro, pri kateri z Bosanci sodelujejo tudi tuji strokovnjaki? Avtor dokumentarnega feljtona, Andraž Poeschl je skušal s snemalcem Alešem Živcem razkriti skrivnost bosanskih piramid.
Znamenite piramide v Egiptu in v južni Ameriki naj bi v Evropi dobile zanimivo konkurenco. V bosanskem mestecu Visoko v bižini Sarajeva so bili ljudje navajeni na stopničasti piramidalni hrib nad mestom, toda šele amaterski arheolog bosanskega rodu iz Houstona, novodobni Indiana Jones, Semir Osmanagić jih je prepričal, da gre za ostanke piramid. Bosanci so piramide pod Visočico vzeli za svoje, še preden so končali arheološka izkopavanja, svojo oceno pa so izrekli tudi ugledni egiptologi iz Kaira. Kaj je torej fenomen bosanske doline piramid? Gre za genialno medijsko prevaro, pri kateri z Bosanci sodelujejo tudi tuji strokovnjaki? Avtor dokumentarnega feljtona, Andraž Poeschl je skušal s snemalcem Alešem Živcem razkriti skrivnost bosanskih piramid.
Virtualni svetovi so se začeli pojavljati v 90. letih v tekstovni obliki. Second Life je tri-dimenzionalni virtualni svet, kjer si posameznik izbere svojo podobo, ki ga predstavlja v virtualnem svetu. Uporabnikom ponuja raziskovanje na podlagi interesov in konjičkov, iskanje novega znanja in druženje z ostalimi ljudmi iz vsega sveta. Režiserka Nina Blažin raziskuje, ali je virtualni svet morda prihodnost vseh nas, ali pa le še en način bega iz kaotične resničnosti. V filmu nastopajo tudi slovenski uporabniki, ki nam s svojo razlago pomagajo razumeti virtualni svet in njegovo privlačnost za množice uporabnikov.
Virtualni svetovi so se začeli pojavljati v 90. letih v tekstovni obliki. Second Life je tri-dimenzionalni virtualni svet, kjer si posameznik izbere svojo podobo, ki ga predstavlja v virtualnem svetu. Uporabnikom ponuja raziskovanje na podlagi interesov in konjičkov, iskanje novega znanja in druženje z ostalimi ljudmi iz vsega sveta. Režiserka Nina Blažin raziskuje, ali je virtualni svet morda prihodnost vseh nas, ali pa le še en način bega iz kaotične resničnosti. V filmu nastopajo tudi slovenski uporabniki, ki nam s svojo razlago pomagajo razumeti virtualni svet in njegovo privlačnost za množice uporabnikov.