Opis epizode

Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila.
Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb.
Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije.
Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.

Sami Al Daghistani