Opis epizode

Preden gredo Jezusovi učenci oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, jim Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja.
Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da samo potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalno, kakršno je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici, ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna.
Evangelij nas razgali, do golega, z njim pred seboj stojimo, kakršni smo v resnici, to je tisto, zato ga pravzaprav od srca preziramo, upira se nam, ker razkrinkava naše lepe fasade, nam postavlja neprijetna vprašanja in nas spravlja v neugodje pred dejanji, s katerimi se ne moremo hvaliti, s krutimi dejstvi, ki nas silijo v spremembe. Tudi kompromise, ki jih ne bi smeli nikdar sprejeti, pa smo jih sklenili v mehki laži, da je vse v redu in prav, tudi te nam stavi pred oči. Zato ga ne maramo. Zato ga preziramo. Ob njem namreč vemo, da bi se morali spremeniti, pa se ne želimo, ker to zahteva preprosto preveč žrtev, ali ker je to naporno ali pa ker nas je tega strah. Bojimo se preganjanj, to je tisto, bojimo se ljudi, ne le njihovih mečev, predvsem njihovih jezikov in podobe, ki si jo bodo o nas ustvarili, če bomo živeli in govorili drugače kot ves preostali svet. Zato nočemo sprememb. Bojimo se, da bi ostali sami.
Zato je treba vedeti, ko nas boli evangelij, da gre za boj proti zlu, ne proti ljudem, zato je Jezus neizprosen, zato mora kristjan govoriti tako kot Jezus, zato mora z njim vztrajno provocirati najprej sebe, potem pa še družbo, tudi če je zato preganjan – ker je huje kot trpeti nerazumevanje, trpeti, da se živi v laži, zaradi nje se človek pogubi, zaradi nje človek izgubi ljubezen, ne zaradi resnice, resnica se vedno pove iz ljubezni. Zato je treba kljub strašljivi slutnji preganjanja namesto nase misliti na ljudi in si reči: »Vredni ste vsega tega.«

Marko Rijavec