Opis epizode

V prvem berilu današnje nedelje smo slišali o Abrahamu, ki se je pogajal z Bogom, kakor še danes radi barantajo kupci s trgovci v nekaterih deželah na vzhodu. Abraham je govoril z Bogom, da bi rešil pravične ljudi v Sodomi in Gomori. Predpostavljal je, da Bog, ki je pravičen, ne more s krivičnimi kaznovati tudi pravične. Abraham je podobno kot drugi preroki prosil milosti za ljudstvo.
Z Abrahamovega pogovora z Bogom se lahko tudi mi marsikaj naučimo. Najprej da je za molitev potreben pogum. Kako vztrajno moli očak Abraham! Zagovarja svoje stališče in z vsako besedo doseže nekaj več. Ne neha, dokler ni zadovoljen z doseženim.
V evangeliju nam Jezus pove priliko o možu, ki trka na sosedova vrata. Tako Jezus poudari vztrajnost pri molitvi, posebno ko se znajdemo v velikih težavah. Kaj pa običajno mi storimo? Izrečemo svojo prošnjo v molitvi, se potožimo v stiski. Velikokrat to lahko opravimo s polovičnim srcem in gremo iz cerkve ali preprosto končamo molitev. Ne zaupamo, da bo Bog vzel zares našo molitev. Zato tudi v molitvi ne vzamemo dovolj zares. Vztrajajmo v prošnji, vztrajajmo v iskanju, vztrajajmo v trkanju. V molitvi je zato zelo važna vztrajnost.
Jezus spodbuja svoje učence, naj se z zaupanjem obračamo k Bogu kot k očetu (prim Lk 11,11). To kaže, kako blizu moramo biti Bogu. Bog je počaščen, ko se s tako domačnostjo in zaupanjem obračamo k njemu.
Fant, univerzitetni študent, je obiskal svoje starše, da bi jih prosil za denar. Ko je prišel domov, je pospravil kuhinjsko mizo in nanjo položil papirje z utemeljitvijo svoje prošnje. Nato jo je dvajset minut razlagal. Redkobesedni oče je pozorno poslušal. Ko je sin končal, je oče dejal: »Pravzaprav si mi vzel samo dvajset minut časa.« Sina je stisnilo pri srcu, saj je začutil, da njegova prošnja ne bo uslišana. Nato se je oče nasmehnil: »Seveda ti bom posodil denar, saj sem tvoj oče. Ne vem pa, zakaj si pripravil dvajsetminutno predstavitev, kakor da bi midva z mamo bila zate tujca?«
Sin je pozneje razmišljal o pogovoru s starši in spoznal, da se z njimi ni pogovarjal, ampak jim je ponudil predstavitev. Medtem ko sta starša želela pogovor. Pogosto se podobno obnašamo tudi v odnosu do Boga: večkrat mu pripravimo predstavitev, namesto da bi se z njim pogovarjali. In sicer tako zaupno in prisrčno, kakor se pogovarjamo z očetom.

Božo Rustja