Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Pred časom sem sedel s prijateljem na kavi. Tisti dan je bila tema bolj resna – pogovarjala sva o zapuščini papeža Frančiška, ki so ga nekaj dni pred pogovorom položili k večnemu počitku v cerkvi Marije Snežne. V pogovoru sva se ozirala nazaj v tisti večer, ko je stopil na balkon in pozdravil, na hitro sva preletela njegov pontifikat in se v glavnem strinjala, da je bil velik blagoslov za Cerkev. Nato je sledilo prijateljevo nadaljevanje:
»Veš kaj, mene pa je pri tem papežu nekaj precej zmotilo. No, to me moti še danes. Vse to njegovo poudarjanje usmiljenja, nežnosti, bližine ... Kot da je Bog samo neka velika topla odeja. Preveč mehko. Preveč popustljivo. Bog vendar ni samo to – Bog je veličasten, vzvišen, vladar vesolja! V času splošnega relativizma bi moral bolj poudariti Božjo vsemogočnost!«
Poslušal sem ga. Pa ga tudi razumem, zakaj tako misli. Tudi sam sem bil vzgojen ob podobah Boga sodnika, kralja, močnega vladarja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ampak nekaj v meni mi ni dalo miru, da bi nemo poslušal. Čeprav običajno premislim preden rečem, tokrat nisem »šparal«:
»Ampak ... si pomislil, da je morda ravno ta nežni, usmiljeni Bog, ki ga je Frančišek tako vztrajno oznanjal, pravzaprav čisto svetopisemski? Da je to najpristnejša vrnitev k izviru?«
Potem sem mu povedal zgodbo, ki me vedno znova pretrese. Zgodbo o Mojzesu in gorečem grmu. Večina ljudi si to predstavlja kot spektakel – ogenj, glas iz nebes, veličastni trenutek. Saj tudi je! Ampak ključni del pride šele, ko Mojzes vpraša Boga po imenu. Bog mu v odgovoru ne reče: »Jaz sem vsemogočni kralj nebes in zemlje!« Ne reče: »Jaz sem tisti, ki sedi na prestolu slave.« Ne. Reče nekaj čisto drugega:
»Ehyeh asher ehyeh« – »Jaz sem, ki sem«. V bolj pravilnem prevodu: »Jaz bom, kar bom.«
Bog ne poda definicije, ampak obljubo. Ne trdi, da je oddaljeni vladar, ampak napoveduje, da bo prisoten. Da bo deloval. Da bo hodil z ljudmi. In točno tega Boga je oznanjal papež Frančišek. Boga, ki ni statična ideja, ampak oseba, ki vstopi v zgodbo.
Pokojni papež Frančišek je rekel:
»Božje ime je usmiljenje.« (Intervju z Andreom Torniellijem, 2016)
In še:
»Bog ni abstraktna ideja ali nemi opazovalec sveta, ampak Oče, ki vedno čaka, ki odpušča in praznuje, ko se grešnik vrne domov.«
To ni šibak Bog. To je Bog, ki ima dovolj moči, da je nežen. Ki ne vlada z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ki človeka ne tlači, ampak ga dviguje.
V svoji okrožnici Veselje evangelija je pokojni papež Frančišek zapisal:
»Vsaka stvar, vsaka oseba in vsak trenutek vsebuje Božjo navzočnost.« (VE 71)
To pomeni, da Bog ni nekje daleč, zgoraj, na varni razdalji. Je tukaj. Med nami. V konkretnosti. V kaosu. V ranah.
Jure Sojč
Pred časom sem sedel s prijateljem na kavi. Tisti dan je bila tema bolj resna – pogovarjala sva o zapuščini papeža Frančiška, ki so ga nekaj dni pred pogovorom položili k večnemu počitku v cerkvi Marije Snežne. V pogovoru sva se ozirala nazaj v tisti večer, ko je stopil na balkon in pozdravil, na hitro sva preletela njegov pontifikat in se v glavnem strinjala, da je bil velik blagoslov za Cerkev. Nato je sledilo prijateljevo nadaljevanje:
»Veš kaj, mene pa je pri tem papežu nekaj precej zmotilo. No, to me moti še danes. Vse to njegovo poudarjanje usmiljenja, nežnosti, bližine ... Kot da je Bog samo neka velika topla odeja. Preveč mehko. Preveč popustljivo. Bog vendar ni samo to – Bog je veličasten, vzvišen, vladar vesolja! V času splošnega relativizma bi moral bolj poudariti Božjo vsemogočnost!«
Poslušal sem ga. Pa ga tudi razumem, zakaj tako misli. Tudi sam sem bil vzgojen ob podobah Boga sodnika, kralja, močnega vladarja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ampak nekaj v meni mi ni dalo miru, da bi nemo poslušal. Čeprav običajno premislim preden rečem, tokrat nisem »šparal«:
»Ampak ... si pomislil, da je morda ravno ta nežni, usmiljeni Bog, ki ga je Frančišek tako vztrajno oznanjal, pravzaprav čisto svetopisemski? Da je to najpristnejša vrnitev k izviru?«
Potem sem mu povedal zgodbo, ki me vedno znova pretrese. Zgodbo o Mojzesu in gorečem grmu. Večina ljudi si to predstavlja kot spektakel – ogenj, glas iz nebes, veličastni trenutek. Saj tudi je! Ampak ključni del pride šele, ko Mojzes vpraša Boga po imenu. Bog mu v odgovoru ne reče: »Jaz sem vsemogočni kralj nebes in zemlje!« Ne reče: »Jaz sem tisti, ki sedi na prestolu slave.« Ne. Reče nekaj čisto drugega:
»Ehyeh asher ehyeh« – »Jaz sem, ki sem«. V bolj pravilnem prevodu: »Jaz bom, kar bom.«
Bog ne poda definicije, ampak obljubo. Ne trdi, da je oddaljeni vladar, ampak napoveduje, da bo prisoten. Da bo deloval. Da bo hodil z ljudmi. In točno tega Boga je oznanjal papež Frančišek. Boga, ki ni statična ideja, ampak oseba, ki vstopi v zgodbo.
Pokojni papež Frančišek je rekel:
»Božje ime je usmiljenje.« (Intervju z Andreom Torniellijem, 2016)
In še:
»Bog ni abstraktna ideja ali nemi opazovalec sveta, ampak Oče, ki vedno čaka, ki odpušča in praznuje, ko se grešnik vrne domov.«
To ni šibak Bog. To je Bog, ki ima dovolj moči, da je nežen. Ki ne vlada z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ki človeka ne tlači, ampak ga dviguje.
V svoji okrožnici Veselje evangelija je pokojni papež Frančišek zapisal:
»Vsaka stvar, vsaka oseba in vsak trenutek vsebuje Božjo navzočnost.« (VE 71)
To pomeni, da Bog ni nekje daleč, zgoraj, na varni razdalji. Je tukaj. Med nami. V konkretnosti. V kaosu. V ranah.
Jure Sojč
Vse epizode