Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarna oddaja je intimen portret enega izmed vélikih filmskih ustvarjalcev našega časa. Režiser Michael Haneke v svojih delih preizprašuje družbo, njeno delovanje, izrisuje resničnost in zasleduje resnico ali resnice … Dokumentarec zaznamujejo številni filmski izseki ter intervjuji, tudi z Isabelle Huppert, Juliette Binoche, Rubenom Östlundom. MICHAEL HANEKE, CINEASTE OF OUR TIMES / Francija, Avstrija / 2022 / Režija: Marie-Ève de Grave
Vojni dopisnik Valentin Areh je bil v času silovitih spopadov v okolici Kijeva na prvih bojnih črtah. Kot priča krute vojne v Ukrajini je bil priča trpljenju civilistov, ki so ujeti v začarani krog smrti. Kako je potekala bitka za Kijev, kako so razmišljali ruski in ukrajinski vojaki in kakšno gorje so doživljali civilisti pod točo raket in topniških izstrelkov, bo predstavil v posebni oddaji z naslovom Bitka za Kijev.
Avtorji poljudnoznanstvene dokumentarne serije obiščejo deževni gozd Bornea, puščavo Namib, dolino Luangwa v Afriki, Galapaške otoke, Patagonijo in Aljasko. Gledalcem približajo življenje na zadnjih koščkih našega planeta, ki jih še lahko imenujemo rajska. To so odročna življenjska okolja, kjer pogosto vladajo skrajne vremenske razmere, a so ravno zato ostala nedotaknjena. 4. del: Galapaški otoki – začarano otočje Potovanje od obale do ognjeniškega osrčja otokov razkrije, kako je to otočje postalo eno najpomembnejših območij biotske raznovrstnosti na svetu. Živali, ki jih je tja zaneslo s kopnega ali pa so same priplavale oziroma priletele, so se morale prilagoditi novemu okolju, pri čemer se je razvilo veliko novih vrst. EDEN: UNTAMED PLANET / Velika Britanija, ZDA, Kitajska / 2021 / režija: Joanna Haley
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
V tretjem delu Sam Neill na vzhodni obali Avstralije sledi kapitanu Cooku, ki ga aborigini konec 18. stoletja niso sprejeli z zanimanjem kot prej novozelandski staroselci. Njihovo navidezno ravnodušje do evropskih raziskovalcev so si ti narobe razlagali in Avstralijo razglasili za nikogaršnje ozemlje. V resnici je bila celina že tisočletja naseljena z ljudstvi, ki so obdelovala zemljo in imela razvito svojo značilno kulturo. Eno od njih je o Cookovem prihodu celo spesnilo pesem, ki se je ohranila vse do danes. PACIFIC WITH SAM NEILL / Avstralija / 2018
Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?
Štiridelna dokumentarna serija podrobno oriše življenje Adolfa Hitlerja, firerja nemškega rajha, ki je svet prignal do roba propada in prinesel smrt več milijonom ljudi, pa tudi vsakodnevno življenje v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Skoraj polovica vseh posnetkov ni bila še nikoli objavljena. Serija sodi med najpopolnejše slikovne dokumente Hitlerjevega življenja, od njegovega rojstva leta 1889 do smrti leta 1945. 1. del, 1889-1929 Prvi del serije niza prelomne trenutke v Hitlerjevem življenju med letoma 1889 in 1929, od otroštva do trenutka, ko je postal vojak v 1. svetovni vojni. THE HITLER CHRONICLES - BLUEPRINT FOR DICTATORS / Nemčija / 2018 / režija: Hermann Poelking
Francoska dokumentarna oddaja Vodni baroni pojasni ozadje vodne revolucije oz. procesa privatizacije vode. Mednarodne banke in investicijski skladi že oblikujejo monopol nad vodo in vlagajo milijarde evrov v vse, kar je povezano s to dobrino. Voda naj bi postala finančni produkt, kot je nafta, bila bi dobičkonosna, njeno ceno pa bi določal trg. Ponekod po svetu se cena vode tako že oblikuje po pravilih delovanja trga. LORDS OF WATER / LES BARONS DE L'EAU / Francija / 2019 / režija: Jérôme Fritel
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Dokumentarna oddaja razkriva osupljivo in presenetljivo zgodbo ikoničnega ameriškega oblačila. Hlače iz džinsa so namreč več kot le hlače. V to tkanino, obarvano modro, je vtisnjena zapletena ameriška preteklost – od njenih korenin v suženjstvu do Divjega zahoda, mladinske kulture, hipijev, visoke mode in hip hopa. RIVETED: THE HISTORY OF JEANS / ZDA / 2022 / Režija: Michael Bicks in Anna Lee Strachan
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.
Kar 80 odstotkov smrtnih kazni na svetu izrečejo na Kitajskem; tam na leto usmrtijo več tisoč ljudi. Vlada nikoli ne poskrbi za sirote usmrčenih, nedolžni otroci pa nosijo pečat obsodbe staršev. Stigma smrtne kazni se nato kot virus prenaša iz roda v rod. A neka ženska se je kljub temu sklenila boriti. Vodi devet sirotišnic za otroke obsojenih na smrt, ki jih po kitajskih zakonih ni mogoče posvojiti. CHILDREN OF SHAME / CHINE, LES ENFANTS DE LA HONTE / Francija / 2014 / režija: Elodie Pakosz
Hrvaška igrano-dokumentarna serija Miljenka Manjkasa. Serija o nastanku in delovanju jugoslovanskih tajnih služb, Ozne, Udbe in Kosa. Serija razkriva še neobjavljene podrobnosti delovanja tajnih služb, ki so se zgledovale po Stalinovi politični policiji. Metode zasledovanja, mučenja, lažna pričanja, montirani procesi, usmrtitve brez sojenja, nezakonite aretacije in Titova obsedenost s tajnimi službami. Vse to so bile značilnosti jugoslovanskih tajnih služb. Samo na Hrvaškem je obstajalo dva milijona dosjejev o nadzoru državljanov, en agent tajne službe jih je nadziral deset.
Dolgo je veljalo, da so človekovi možgani poveljujoče središče celotnega telesa in da drugi organi le sledijo njihovim ukazom. A nova znanstvena dognanja kažejo, da je lahko tudi obratno in da naše telo deluje kot pravo družbeno omrežje. Med različnimi deli, sistemi in organi poteka nenehna in učinkovita izmenjava informacij. Organi komunicirajo med seboj in uravnavajo svoje delovanje tudi brez posredovanja možganov. THE BODY, MIRACLES OF THE INNER SOCIAL NETWORKS / NOTRE CORPS, CE RÉSEAU SOCIAL / Francija, Japonska / 2020 / Režija: Pierre-Francois Gaudry
Protagonisti dokumentarnega filma z bolečo in ganljivo neposrednostjo odkritosrčno razgalijo svoje zgodbe o starševstvu in iskanju lastnih korenin. V filmu spoznamo para, ki sta v postopku posvojitve otrok. Žensko, ki je popolnoma sama rodila kot najstnica in otroka takoj oddala, zdaj, po treh desetletjih pa si sina želi spoznati, ter moškega, ki si prizadeva izslediti svojo biološko mater. I HAVE BEEN WAITING FOR YOU / C'EST TOI QUE J'ATTENDAIS / Francija / 2020 / Režija: Stéphanie Pillonca
Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Avtorji poljudnoznanstvene dokumentarne serije obiščejo deževni gozd Bornea, puščavo Namib, dolino Luangwa v Afriki, Galapaške otoke, Patagonijo in Aljasko. Gledalcem približajo življenje na zadnjih koščkih našega planeta, ki jih še lahko imenujemo rajska. To so odročna življenjska okolja, kjer pogosto vladajo skrajne vremenske razmere, a so ravno zato ostala nedotaknjena. 3. del: Luangwa – smaragdna dolina Na koncu vzhodnoafriškega Velikega tektonskega jarka leži dežela, ki jo je čas pozabil – valovite travnate planjave doline Luangwa. Tamkajšnje živali se morajo prilagajati ritmu letnih časov. Deževna doba je za večino čas obilja, sušno obdobje pa predvsem za rastlinojede živali čas preizkušenj. EDEN: UNTAMED PLANET / Velika Britanija, ZDA, Kitajska / 2021 / režija: Valeria Fabbri-Kennedy
Ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarna serija v dveh delih predstavlja presenetljive vzporednice med odločitvami, ki sta jih, sicer štiri stoletja narazen, sprejemali znameniti vladarici – kraljici Elizabeta I. in Elizabeta II., pa tudi vzporedni zgodbi škotske kraljice Marije Stuart in princese Diane. 2. del: Kraljici in njuni sovražnici V drugem delu bomo videli, kako je na vladavino obeh kraljic vplival prihod dveh izjemnih žensk, ki sta resno ogrozili njun položaj na prestolu. V 16. stoletju je bila tekmica Elizabete I. škotska kraljica Marija Stuart, njena sestrična in sprva prijateljica, ki jo je Elizabeta zaradi dvornih spletk nazadnje dala usmrtiti. Najhujšo krizo v vladavini kraljice Elizabete II. pa je povzročila princesa Diana. Zaradi velike priljubljenosti in pozneje tragične smrti, na katero se je kraljeva družina odzvala zelo hladno, je med Britance zasejala dvom o smislu monarhije. Vendar je Elizabeta z nagovorom državljanom v pravem trenutku obrnila tok zgodovine. ELIZABETH I. AND II.: THE GOLDEN QUEENS / Velika Britanija / 2020 / režija: Sam Berrigan Taplin
Sanjska mašina je dokumentarni film, ki prikazuje strast in predanost slovenskih izdelovalcev predelav ekstremnih motociklov, ki v svetu posegajo po najvišjih lovorikah, pri nas pa ostajajo neznani. Scenarist in režiser filma je Janez Burger.
Friedemann Vogel je zmagovalec številnih prestižnih mednarodnih plesnih tekmovanj in velja za enega najboljših baletnih plesalcev današnjega časa. Redno sodeluje v baletnih hišah, kot so milanska La Scala, Marijino gledališče, Tokijski balet in Stuttgartski balet. Intimen televizijski portret sledi Voglovi plesni poti po svetovnih odrih in ponuja vpogled v njegovo življenje plesalca. Redni treningi in vaje, osamljenost na turnejah in strah pred poškodbo, ki bi lahko prekinila kariero, so teme, ki jih tudi osvetljuje ta vizualno privlačen dokumentarni film. Film ponuja zanimive pogovore s Voglovimi plesnimi sodelavci in odlomke iz njegovih baletnih predstav. FRIEDEMANN VOGEL - INCARNATION OF THE DANCE/2020/Nemčija/režiser: Trautwein Katja
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …
Hrvaška igrano-dokumentarna serija Miljenka Manjkasa. Serija o nastanku in delovanju jugoslovanskih tajnih služb, Ozne, Udbe in Kosa. Serija razkriva še neobjavljene podrobnosti delovanja tajnih služb, ki so se zgledovale po Stalinovi politični policiji. Metode zasledovanja, mučenja, lažna pričanja, montirani procesi, usmrtitve brez sojenja, nezakonite aretacije in Titova obsedenost s tajnimi službami. Vse to so bile značilnosti jugoslovanskih tajnih služb. Samo na Hrvaškem je obstajalo dva milijona dosjejev o nadzoru državljanov, en agent tajne službe jih je nadziral deset.
Ali lahko domnevni vir najsmrtonosnejših virusov na svetu skriva tudi pot do bolj zdravega in daljšega življenja? Netopirjev se drži zlovešči sloves potencialnih virov nekaterih najsmrtonosnejših izbruhov bolezni: ebole, mersa, sarsa in nedavno virusa SARS-CoV-2, ki je povzročil pandemijo covida 19. Vendar znanstveniki odkrivajo nove dokaze, da so netopirji biološka čudesa, ki premorejo ključ do dolgoživosti, saj so odporni na bolezni, ki jih prenašajo. BAT SUPERPOWERS / ZDA, Francija / 2021 / Režija: Raphaël Hitier
Mati samohranilka Ana in njeni štirje otroci živijo na vojni fronti v Doneškem bazenu v Ukrajini. Zunanji svet je postal preplet bombnih napadov in kaosa, a družini uspeva ohraniti dom, poln življenja in svetlobe. Povezuje jih tudi strast do filma, zato člani družine ustvarjajo filmsko pripoved o življenju v vojni. Za Ano in otroke je preoblikovanje travme v umetniško delo najboljši način boja proti razčlovečenju. THE EARTH IS BLUE AS AN ORANGE / Ukrajina, Litva / 2020 / Režija: Irina Cilik
Danes v nebotičnikih živi in dela več ljudi kot kdaj prej. Zaradi rasti prebivalstva in gospodarskega razcveta se množijo tudi ti visoki in trdni gradbeni čudeži, ki kljubujejo zakonom fizike. Toda občasno so vseeno uničeni v požarih ali potresih, zaradi pogrezanja tal. Kako varne so torej stolpnice? HIGH-RISK HIGH-RISE / ZDA / 2021 / Režija: Larry Klein
Lažnih čarovnikov se je v zadnjem času namnožilo prek razumnih meja, zato se zdi modro obiskati pravega. Stanko Navalinski sicer ni pravi čarovnik; je radiestezist in bioenergetik, ki živi samotno življenje pod Gajem na Kozjaku in kljub svojim osmim križem rad pomaga vsakemu, ki pride mimo. V Nedeljski reportaži ga je obiskal Marko Radmilovič.
Najstarejša slovenska založba Mohorjeva družba neprekinjeno deluje že 170 let in predstavlja tudi začetek organiziranega slovenskega knjižnega založništva. Oddaja pripoveduje o nastanku in razvoju Mohorjeve družbe ter pomenu založbe za ohranjanje slovenskega jezika, širjenje bralne pismenosti in oblikovanja slovenske nacionalnosti.
Dušan Pirjevec je bil eden najbolj karizmatičnih in hkrati enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine, profesor primerjalne književnosti in literarne teorije, nekdanji visoki partizanski funkcionar in vodja agitacijsko-propagandnega oddelka pri Centralnem komiteju slovenske komunistične partije, ki si je kasneje s svojimi bolj liberalnimi nazori in skoraj nepredstavljivo priljubljenostjo pri mladih – ki so v trumah drli na njegova predavanja – prislužil leta skrbnega spremljanja službe državne varnosti in vedno večjo nenaklonjenost partijskega vrha. Življenjsko zgodbo tega resnično markantnega človeka, ki je v slovenski prostor vnesel vrsto modernih filozofskih in literarnih idej ter skozi svoje analize književnosti premišljeval ne le značilnosti določenih literarnih slogov in obdobij, ampak predvsem temeljni položaj modernega človeka v svetu, so nam za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti skrbnik rokopisne zbirke NUK Marijan Rupert ter dva sodelavca pri nedavno izdani knjigi o Dušanu Pirjevcu z naslovom Ahac: zgodovinar dr. Peter Vodopivec in Pirjevčeva hči, Alenka Pirjevec. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Dokumentarna serija v dveh delih predstavlja presenetljive vzporednice med odločitvami, ki sta jih, sicer štiri stoletja narazen, sprejemali znameniti vladarici – kraljici Elizabeta I. in Elizabeta II., pa tudi vzporedni zgodbi škotske kraljice Marije Stuart in princese Diane. 1. del: Zlati kraljici Tako Elizabeta I. kot Elizabeta II. sta se rodili kot manj pomembni članici kraljeve družine in si morali prestol priboriti, saj jima ni bil namenjen. Sedanja britanska vladarica ga je zasedla po abdikaciji strica Edvarda VIII. in smrti očeta Jurija VI. Podobno kot njena soimenjakinja Elizabeta I. se je uprla dvornim svetovalcem in si sama izbrala ženina, obubožanega grškega princa Filipa. Elizabeta I. pa se je med drugim že v 16. stoletju zavedala, kako pomembna je javna podoba vladarice, zato je zahtevala, da jo slikarji upodabljajo le v določeni slikarski tehniki, ki jo je kazala v najboljši luči. ELIZABETH I. AND II.: THE GOLDEN QUEENS / Velika Britanija / 2020 / režija: Sam Berrigan Taplin
Dokumentarni film Vzporedni mehanizem globoke države sledi knjigi Rada Pezdirja, ki razkriva finančno ozadje delovanja globoke države. Začne z vzporedno ekonomijo Udbe (tajne politične policije), za katero se je zdelo, da bo prenehala delovati po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Pa ni. Avtor med drugim razkriva omrežja, ki so po osamosvojitvi nastala s pomočjo tajnih udbovsko-partijskih navez, kar je pripeljalo tudi do afere s pranjem iranskega denarja.
Brata Grimm sta ustvarila pravljično podobo gozdov in njihovih skrivnostnih prebivalcev, ki še danes buri domišljijo. Zbirala sta legende in pripovedke, ki so stoletja živele med ljudmi, jim vdahnila svež pomen in pečat svojega časa. In kaj se skriva za srhljivim čarom gozda? Ni vse le plod domišljije. V starodavnih bajkah je vselej zrno resnice. GRIMM'S FOREST - THE NATURE OF FAIRY TALES / Nemčija / 2021 / Režija: Almut Hauschild, Christoph Hauschild, Klaus Müller
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.
Pričevanje Maria Ravalica odstira za večino Slovencev povsem neznano tragično poglavje povojne zgodovine našega prostora – prisilni izgon tisočev Italijanov in drugače mislečih, zlasti iz obmorskih mest Piran, Izola in Koper. Posebej Piran, rojstno mesto našega pričevalca, je imel povsem italijanski značaj in stoletno tradicijo. Po preganjanju in izgonu večine prebivalcev, tudi Marijeve družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Piran postal mesto prišlekov. Izgubil je svojo identiteto, saj prvotnih prebivalcev skoraj ni več. Edina vez z nekdanjo kulturo meščanov je piranska župnija, ki jo z velikim smislom za povezovanje in preseganje zgodovinskih delitev uspešno vodi župnik Zorko Bajc. In prav v prostorih župnije, v monumentalni zakristiji, kjer je nekoč ministriral Mario Ravalico, se je odvilo prvo tovrstno pričevanje. Gospod Ravalico nas popelje v čas vojne, ki so jo preživeli v pomanjkanju, a mirno. To je bilo tudi obdobje korenitih sprememb, do katerih je prišlo postopoma s prihodom revolucionarne oblasti. Sogovornik se spominja preganjanja cerkve in duhovnikov, ministriral pa je tudi ob birmovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka, ko je od blizu videl rane na vratu, ki so jih ob zažigu škofu v Novem mestu zadali komunistični aktivisti. Gospod Ravalico prizna, da Italijani niso imeli pojma o krutem preganjanju in zatiranju primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo, niti o zločinih italijanske vojske med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Vtis je, da je še vedno tako. Vseeno pa italijanski zločini ne morejo biti opravičilo za preganjanje, ki ga je avtohtono prebivalstvo množično doživelo po nastopu komunizma. Svojo jezo nad preganjalci so italijanski begunci, ki so se potem naselili v Trstu in okolici, pogosto kazali z nestrpnostjo do avtohtone slovenske manjšine v Italiji. S pričevalcem, ki sedaj z ženo živi v Trstu in je veliko dobrega naredil tudi za Slovence, smo se sprehodili po čudoviti katedrali sv. Jurija in seveda po njegovem rojstnem mestu, kjer je pretresen obujal spomine na čas, ki je minil.
Hrvaška igrano-dokumentarna serija Miljenka Manjkasa. Serija o nastanku in delovanju jugoslovanskih tajnih služb, Ozne, Udbe in Kosa. Serija razkriva še neobjavljene podrobnosti delovanja tajnih služb, ki so se zgledovale po Stalinovi politični policiji. Metode zasledovanja, mučenja, lažna pričanja, montirani procesi, usmrtitve brez sojenja, nezakonite aretacije in Titova obsedenost s tajnimi službami. Vse to so bile značilnosti jugoslovanskih tajnih služb. Samo na Hrvaškem je obstajalo dva milijona dosjejev o nadzoru državljanov, en agent tajne službe jih je nadziral deset.
Dokumentarna oddaja predstavi vznemirljivo zgodbo o razvoju enega najpomembnejših alpskih prelazov v Evropi, prelaza Gotthard – vse od pešpoti skozi visokogorje do izgradnje izjemnega železniškega predora. Nekoč so trgovci in romarji za prehod potrebovali 30 ur hoda. V 19. stoletju so ljudi s severa in juga povezale poštne kočije. Danes globalno segrevanje predstavlja velike težave za tamkajšnje prebivalce. Strokovnjaki skušajo z različnimi metodami ublažiti njegove učinke in bolje napovedati dolgoročne posledice. MYTHOS GOTTHARD - PASS DER PIONIERE / GOTTHARD - MOUNTAIN PASS OF PIONEERS / Nemčija / 2018 / Režija: Verena Schönauer
Dokumentarni film režiserja Jean-Gabriela Périota je posnet po knjižni predlogi, istoimenskem romanu Didierja Eribona. Film s povednimi arhivskimi posnetki osvetli intimna življenja in družbeno-politično dogajanje, ki je zaznamovalo francoski delavski razred od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Pojasni korenine razmer, ki še vedno utrjujejo razredne razlike, delitve na levico in desnico, rasizem … RETOUR À REIMS (FRAGMENTS) / RETURNING TO REIMS (FRAGMENTS) / Francija / 2020 / Režija: Jean-Gabriel Périot
Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.
Majsko oddajo v Navezi začenjamo s pogovorom s predsednikom Planinske zveze Slovenije Jožetom Rovanom, ki je prejšnji mesec dobil tako rekoč soglasno podporo za svoj drugi mandat na tej funkciji. Preverili smo, kakšne spomine na prvomajske kresove in prireditve imata oskrbnika Miha Ledinek s Šmarne Gore in Tomaž Rantah s Tončkovega doma na Lisci, dr. Peter Mikša pa v svojem prispevku opisuje fenomen Paklenice v Dalmaciji, za slovenske plezalce ikoničnega kanjona, ki ima največji obisk prav med prvomajskimi prazniki.
Pet Bolivijk, vajenih trdega vsakdana in neumorne skrbi za družino, se odloči, da se bodo – oblečene v tradicionalna pisana krila – odpravile na skoraj 7 000 metrov visoko Aconcaguo. Na poti, ki je navadno pomembnejša od cilja, jih čakajo občutki samopotrditve, svobode in čiste sreče. CHOLITAS / Bolivija, Japonska, Čile, Španija / 2019 / Režija: Jaime Murciego in Pablo Iraburu
Stanley Kubrick v dragocenem intervjuju razkrije veliko o svojih filmskih mojstrovinah. Najskrivnostnejši ameriški filmar je bil vse življenje odmaknjen od javnosti, kar je obrodilo nepregledno število interpretacij in teorij umetniških zarot o skrivnih elementih njegovih filmskih mojstrovin. Dokumentarni film da glas samemu avtorju. Ob spremljavi arhivskih posnetkov in filmskih prizorov imamo priložnost prisluhniti dragocenemu intervjuju, ki ga je s Kubrickom opravil filmski kritik Michel Ciment. Stanley Kubrick je v svoji karieri posnel »le« trinajst celovečernih filmov, vendar do današnjega dne ostaja eden najbolj cenjenih avtorjev ameriškega filma. Izvirni naslov: KUBRICK PAR KUBRICK / Francija, 2019 / Režija: Grégory Monro
