Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Po Islandiji z Alexandrom Armstrongom
Alexander Armstrong raziskuje Islandijo ‒ deželo ledenikov, gejzirjev in poletij, ko sonce nikoli ne zaide. Dih jemajoča pokrajina in edinstvena kultura Islandije sta ta nekoč negostoljuben otok spremenili v priljubljeno turistično destinacijo. 1. del: Alexander Armstrong potuje po Islandiji. Takoj po pristanku obišče dejavni ognjenik, se odpravi na severovzhod, na območje z nekaterimi največjimi islandskimi naravnimi znamenitostmi, nato pa se vrne v živahno prestolnico Reykjavik. Ogleda si muzej, ki na svetu nima para, spozna člane skupine, ki je Islandijo predstavljala na pesmi Evrovizije, in v islandskem slogu preživi poletni sobotni večer. ICELAND WITH ALEXANDER ARMSTRONG / Velika Britanija / 2021 / Režija: Ed Venner
Alexander Armstrong raziskuje Islandijo ‒ deželo ledenikov, gejzirjev in poletij, ko sonce nikoli ne zaide. Dih jemajoča pokrajina in edinstvena kultura Islandije sta ta nekoč negostoljuben otok spremenili v priljubljeno turistično destinacijo. 1. del: Alexander Armstrong potuje po Islandiji. Takoj po pristanku obišče dejavni ognjenik, se odpravi na severovzhod, na območje z nekaterimi največjimi islandskimi naravnimi znamenitostmi, nato pa se vrne v živahno prestolnico Reykjavik. Ogleda si muzej, ki na svetu nima para, spozna člane skupine, ki je Islandijo predstavljala na pesmi Evrovizije, in v islandskem slogu preživi poletni sobotni večer. ICELAND WITH ALEXANDER ARMSTRONG / Velika Britanija / 2021 / Režija: Ed Venner
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Wolt, Amazon, Uber – mnogi vedo, kako preprosto je uporabljati njihove aplikacije in kako privlačne so njihove cene. Po vsaki opravljeni storitvi uporabnika povabijo, da jo oceni. Le malokdo pa se zaveda, kakšne posledice pomeni njegova sodba za človeka, ki s torbo na ramenih kolesari skozi mesto. Dokumentarna oddaja razkriva zgodbe nevidnih in zlahka nadomestljivih ljudi, ki delajo v t. i. ekonomiji na zahtevo. Milijoni posameznikov, ki jih je privabila obljuba prožnega delovnika in nadzora nad zaslužkom, so se znašli v povsem drugačni resničnosti. Razmere za delo so pogosto nevarne, plačilo se spreminja brez vnaprejšnjega obvestila in delavci živijo v nenehnem strahu, da bodo zaradi slabe ocene ali nerazpoložljivosti »deaktivirani«, se pravi odpuščeni. THE GIG IS UP / Kanada, Francija / 2021 / Režija: Shannon Walsh
Wolt, Amazon, Uber – mnogi vedo, kako preprosto je uporabljati njihove aplikacije in kako privlačne so njihove cene. Po vsaki opravljeni storitvi uporabnika povabijo, da jo oceni. Le malokdo pa se zaveda, kakšne posledice pomeni njegova sodba za človeka, ki s torbo na ramenih kolesari skozi mesto. Dokumentarna oddaja razkriva zgodbe nevidnih in zlahka nadomestljivih ljudi, ki delajo v t. i. ekonomiji na zahtevo. Milijoni posameznikov, ki jih je privabila obljuba prožnega delovnika in nadzora nad zaslužkom, so se znašli v povsem drugačni resničnosti. Razmere za delo so pogosto nevarne, plačilo se spreminja brez vnaprejšnjega obvestila in delavci živijo v nenehnem strahu, da bodo zaradi slabe ocene ali nerazpoložljivosti »deaktivirani«, se pravi odpuščeni. THE GIG IS UP / Kanada, Francija / 2021 / Režija: Shannon Walsh
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Protagonisti dokumentarnega filma z bolečo in ganljivo neposrednostjo odkritosrčno razgalijo svoje zgodbe o starševstvu in iskanju lastnih korenin. V filmu spoznamo para, ki sta v postopku posvojitve otrok. Žensko, ki je popolnoma sama rodila kot najstnica in otroka takoj oddala, zdaj, po treh desetletjih pa si sina želi spoznati, ter moškega, ki si prizadeva izslediti svojo biološko mater. I HAVE BEEN WAITING FOR YOU / C'EST TOI QUE J'ATTENDAIS / Francija / 2020 / Režija: Stéphanie Pillonca
Protagonisti dokumentarnega filma z bolečo in ganljivo neposrednostjo odkritosrčno razgalijo svoje zgodbe o starševstvu in iskanju lastnih korenin. V filmu spoznamo para, ki sta v postopku posvojitve otrok. Žensko, ki je popolnoma sama rodila kot najstnica in otroka takoj oddala, zdaj, po treh desetletjih pa si sina želi spoznati, ter moškega, ki si prizadeva izslediti svojo biološko mater. I HAVE BEEN WAITING FOR YOU / C'EST TOI QUE J'ATTENDAIS / Francija / 2020 / Režija: Stéphanie Pillonca
Televizijski portret je poklon violinistu, pedagogu in predvsem umetniku, ki je svoje življenje že v ranih otroških letih polno zapisal glasbi. Žlahtni kontrapunkt ustvarjalne poti violinista Dejana Bravničarja podčrtujeta dve temi. V prvi se iskri pripoved o čarobnem prahu preroških verzov Otona Župančiča, odraščanju v družini skladatelja in baletne plesalke - sicer najbolj stroge kritičarke mladega violinista- ter ljubeči povezanosti med njimi, skrbno zapisane v pismih iz daljne Moskve. Druga tema je pripoved, stkana iz slikovitih epistol. Ta osvetljujejo posebno vez med mladim študentom glasbe in njegovim profesorjem, nepreseženim vzornikom, legendarnim violinistom Davidom Ojstrahom. Pripoved bogati glasba izbranih posnetkov, v katerih lahko prepoznamo izjemnega slovenskega glasbenika in njegovo »žametno kantileno«, v kateri je izpolnil svoje poslanstvo. Avtorici Danica Dolinar in Veronika Brvar, snemalec Mišo Čadež, realizacija Tomaž Švigelj.
Televizijski portret je poklon violinistu, pedagogu in predvsem umetniku, ki je svoje življenje že v ranih otroških letih polno zapisal glasbi. Žlahtni kontrapunkt ustvarjalne poti violinista Dejana Bravničarja podčrtujeta dve temi. V prvi se iskri pripoved o čarobnem prahu preroških verzov Otona Župančiča, odraščanju v družini skladatelja in baletne plesalke - sicer najbolj stroge kritičarke mladega violinista- ter ljubeči povezanosti med njimi, skrbno zapisane v pismih iz daljne Moskve. Druga tema je pripoved, stkana iz slikovitih epistol. Ta osvetljujejo posebno vez med mladim študentom glasbe in njegovim profesorjem, nepreseženim vzornikom, legendarnim violinistom Davidom Ojstrahom. Pripoved bogati glasba izbranih posnetkov, v katerih lahko prepoznamo izjemnega slovenskega glasbenika in njegovo »žametno kantileno«, v kateri je izpolnil svoje poslanstvo. Avtorici Danica Dolinar in Veronika Brvar, snemalec Mišo Čadež, realizacija Tomaž Švigelj.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Peking je zemljepisno precej oddaljen od Arktike, a se kljub temu Kitajska razglaša za skoraj arktično državo in postopno gradi novo polarno svilno pot. Zanimajo jo redke zemeljske kovine in zaloge mineralov, a poleg svojih energetskih interesov skrbi tudi za gospodarske, znanstvene in strateško-vojaške. Ali bomo po kitajski Afriki kmalu govorili o kitajski Arktiki? THE RISING OF CHINA ARCTIC / Francija / 2021 / Režija: Olivier Truc
Peking je zemljepisno precej oddaljen od Arktike, a se kljub temu Kitajska razglaša za skoraj arktično državo in postopno gradi novo polarno svilno pot. Zanimajo jo redke zemeljske kovine in zaloge mineralov, a poleg svojih energetskih interesov skrbi tudi za gospodarske, znanstvene in strateško-vojaške. Ali bomo po kitajski Afriki kmalu govorili o kitajski Arktiki? THE RISING OF CHINA ARCTIC / Francija / 2021 / Režija: Olivier Truc
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
24. februarja 2022 se je svet spremenil. Ruski tanki so preplavili Ukrajino. Novinarki Ksenia Bolchakova in Veronika Dorman, Francozinji ruskega porekla, sta se odpravili v Rusijo, domovino svojih staršev, da bi razumeli, zakaj se je Rusija podala v vojno. V dokumentarni oddaji sta v intervjujih z različnimi ljudmi – nasprotniki in podporniki Putina – pokazali, kako je državna propaganda postavila na glavo predstave o dobrem in slabem, sprejemljivem in nedopustnem, kako se domoljubna indoktrinacija začne in širi že v šolskih klopeh in da je nasilje del ruske družbe, v kateri propaganda izkrivlja resničnost in duha. RUSSIA: INDOCTRINATION OF A NATION / Francija / 2023 / Režija: Ksenia Bolchakova, Veronika Dorman
24. februarja 2022 se je svet spremenil. Ruski tanki so preplavili Ukrajino. Novinarki Ksenia Bolchakova in Veronika Dorman, Francozinji ruskega porekla, sta se odpravili v Rusijo, domovino svojih staršev, da bi razumeli, zakaj se je Rusija podala v vojno. V dokumentarni oddaji sta v intervjujih z različnimi ljudmi – nasprotniki in podporniki Putina – pokazali, kako je državna propaganda postavila na glavo predstave o dobrem in slabem, sprejemljivem in nedopustnem, kako se domoljubna indoktrinacija začne in širi že v šolskih klopeh in da je nasilje del ruske družbe, v kateri propaganda izkrivlja resničnost in duha. RUSSIA: INDOCTRINATION OF A NATION / Francija / 2023 / Režija: Ksenia Bolchakova, Veronika Dorman
V treh delih avtorji dokumentarne serije, posvečene Aztekom, Inkom in Majem, z uporabo najsodobnejše tehnologije osvetlijo življenja teh starodavnih civilizacij, tudi srhljive prakse žrtvovanja ljudi, ter še danes presenetljive dosežke na področjih matematike in astronomije. 3. del: Maji Legendarni in skrivnostni Maji so pred več kot 2000 leti zgradili gigantska mesta sredi džungle Srednje Amerike. Postavili so temelje astronomije in matematike, njihov slavni koledar pa še vedno velja za matematično mojstrovino. Zaton tega ljudstva je bil dolgo zavit v tančico skrivnosti, znanstveniki pa trdijo, da so končno odkrili vzrok zanj. CHILDREN OF THE SUN / SÖHNE DER SONNE - MAYA, AZTEKEN UND INKA / Nemčija / 2020 / Režija: Carsten Obländer, Anja Reiss
V treh delih avtorji dokumentarne serije, posvečene Aztekom, Inkom in Majem, z uporabo najsodobnejše tehnologije osvetlijo življenja teh starodavnih civilizacij, tudi srhljive prakse žrtvovanja ljudi, ter še danes presenetljive dosežke na področjih matematike in astronomije. 3. del: Maji Legendarni in skrivnostni Maji so pred več kot 2000 leti zgradili gigantska mesta sredi džungle Srednje Amerike. Postavili so temelje astronomije in matematike, njihov slavni koledar pa še vedno velja za matematično mojstrovino. Zaton tega ljudstva je bil dolgo zavit v tančico skrivnosti, znanstveniki pa trdijo, da so končno odkrili vzrok zanj. CHILDREN OF THE SUN / SÖHNE DER SONNE - MAYA, AZTEKEN UND INKA / Nemčija / 2020 / Režija: Carsten Obländer, Anja Reiss
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Laurel Canyon, portret nekega časa
Laurel Canyon – gričevnata pokrajina, posuta z ljubkimi hišami v zelenju na pragu Hollywooda, je v 60. letih in na začetku 70. let prejšnjega stoletja nudila ustvarjalno zavetje številnim glasbenikom, ki so zagnali pravo revolucijo v popularni glasbi in kulturi. Dokumentarna serija v dveh delih razgrne bogastvo redkih video in avdio posnetkov in svežih intervjujev ter predstavi življenje in glasbo Neila Younga, Davida Crosbyja, The Doors, Alicea Cooperja, The Monkeys, Mamas and Papas, Joni Mitchell in drugih. LAUREL CANYON / ZDA / 2020 / Režija: Alison Ellwood
Laurel Canyon – gričevnata pokrajina, posuta z ljubkimi hišami v zelenju na pragu Hollywooda, je v 60. letih in na začetku 70. let prejšnjega stoletja nudila ustvarjalno zavetje številnim glasbenikom, ki so zagnali pravo revolucijo v popularni glasbi in kulturi. Dokumentarna serija v dveh delih razgrne bogastvo redkih video in avdio posnetkov in svežih intervjujev ter predstavi življenje in glasbo Neila Younga, Davida Crosbyja, The Doors, Alicea Cooperja, The Monkeys, Mamas and Papas, Joni Mitchell in drugih. LAUREL CANYON / ZDA / 2020 / Režija: Alison Ellwood
Čeprav tako drugačni, so nam kiti in delfini po kognitivnih sposobnostih in družinskih vezeh, ki jih ustvarjajo, v resnici precej blizu. Nagrajena dokumentarna oddaja se osredotoča na prikaz družine, čustev, jezika, družbene organizacije, inteligence pri kitih in delfinih in njihovo interakcijo s človekom. OCEAN SOULS / Velika Britanija / 2020 / Režija: Philip Hamilton
Čeprav tako drugačni, so nam kiti in delfini po kognitivnih sposobnostih in družinskih vezeh, ki jih ustvarjajo, v resnici precej blizu. Nagrajena dokumentarna oddaja se osredotoča na prikaz družine, čustev, jezika, družbene organizacije, inteligence pri kitih in delfinih in njihovo interakcijo s človekom. OCEAN SOULS / Velika Britanija / 2020 / Režija: Philip Hamilton
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Priseljenca sta v upanju na boljše življenje odšla v Katar, vendar ju je tam čakala drugačna usoda. Dokumentarni film prikaže nečloveške delovne razmere in smrti med delavci, ki so gradili več milijard vredno infrastrukturo za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022.
Priseljenca sta v upanju na boljše življenje odšla v Katar, vendar ju je tam čakala drugačna usoda. Dokumentarni film prikaže nečloveške delovne razmere in smrti med delavci, ki so gradili več milijard vredno infrastrukturo za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Plavanje je bilo v Ljubljani vselej izjemno priljubljeno, že v letih po drugi svetovni vojni, ko se je na tisoče kopalcev gnetlo v Ljubljanici. Znameniti Plavalni klub Ljubljana je domoval na bližnji Koleziji, kjer so bili poleg plavalcev bazirani tudi vaterpolisti in skakalci v vodo. Ko so člani PKL v letih 1964 in 1965 postali prvi državni prvaki iz celinskega dela nekdanje Jugoslavije, so z uspehom opogumili tudi plavalce iz Beograda, Zagreba in ostalih republiških prestolnic, Ljubljana pa je postala plavalni center s šampioni kot so Dani Vrhovšek, Zlata Trtnik, Urban Dermastia in drugi. V zlatih šestdesetih letih so vaterpolisti pod vodstvom trenerja Aca Kostiova nastopali med vaterpolistično elito, brez konkurence v Jugoslaviji pa so bili PKLjevi skakalci v vodo, ki jih je vodil najtrofejneši predstavnik generacije Janez Obšteter. Klubske uspehe je zaznamoval vsakoletni rekordni vpis novih plavalcev in nemogoče je prešteti koliko Ljubljančanov se je plavanja priučilo ravno v znameniti šoli Mihe Potočnika na Koleziji. Za razliko od mnogih drugih športnih organizacij je imel PKL v lasti tudi objekt - Kopališče Kolezija je v sedmih desetletjih klubskega obstoja trikrat zamenjalo svojo podobo. Od lesenega kopališča iz 19. stoletja, preko asfaltne lupine do klavrne podobe ob koncu stoletja, ko je območje skorajda propadlo - vse to je spremljalo klubske delavce do zdajšnje prenovljene podobe tega kultnega zbirališča ljubiteljev vodnih športov. V obdobju osamosvojitve so imeli v klubu izrazito močno generacijo, tako so na olimpijskih igrah v Barceloni nastopili trije izmed petih klubskih olimpionikov - največje uspehe so dosegali ravno Jure Bučar in brata Majcen, preden se je med udeležence zadnjih iger v Riu uvrstil Anže Tavčar in naznanil novo ero uspehov PKLjevih plavalcev. 70 let obstoja ni malo in vsaka obletnica je svojevrstna prelomnica. Prispevek Plavalnega kluba Ljubljana slovenskemu športnemu prostoru pa je nemerljiv. Klub je večkrat preživljal krize, vzpone in padce, ni mu uspelo obdržati vaterpola in sekcije za skoke v vodo, a skrbijo za množičnost preko plavalnih tečajev za otroke in odrasle ter kljub vedno težjim pogojem za delo in trening še naprej uspešno razvijajo plavanje. Ljubljana ima zahvaljujoč klubu dolgo in bogato tradicijo vodnih športov, s številnimi aktivnimi plavalci, vaterpolisti in skakalci v vodo, ki so imeli ob sebi mnogo ljubiteljev vodnih športov. In ta tradicija živi že desetletja...
Plavanje je bilo v Ljubljani vselej izjemno priljubljeno, že v letih po drugi svetovni vojni, ko se je na tisoče kopalcev gnetlo v Ljubljanici. Znameniti Plavalni klub Ljubljana je domoval na bližnji Koleziji, kjer so bili poleg plavalcev bazirani tudi vaterpolisti in skakalci v vodo. Ko so člani PKL v letih 1964 in 1965 postali prvi državni prvaki iz celinskega dela nekdanje Jugoslavije, so z uspehom opogumili tudi plavalce iz Beograda, Zagreba in ostalih republiških prestolnic, Ljubljana pa je postala plavalni center s šampioni kot so Dani Vrhovšek, Zlata Trtnik, Urban Dermastia in drugi. V zlatih šestdesetih letih so vaterpolisti pod vodstvom trenerja Aca Kostiova nastopali med vaterpolistično elito, brez konkurence v Jugoslaviji pa so bili PKLjevi skakalci v vodo, ki jih je vodil najtrofejneši predstavnik generacije Janez Obšteter. Klubske uspehe je zaznamoval vsakoletni rekordni vpis novih plavalcev in nemogoče je prešteti koliko Ljubljančanov se je plavanja priučilo ravno v znameniti šoli Mihe Potočnika na Koleziji. Za razliko od mnogih drugih športnih organizacij je imel PKL v lasti tudi objekt - Kopališče Kolezija je v sedmih desetletjih klubskega obstoja trikrat zamenjalo svojo podobo. Od lesenega kopališča iz 19. stoletja, preko asfaltne lupine do klavrne podobe ob koncu stoletja, ko je območje skorajda propadlo - vse to je spremljalo klubske delavce do zdajšnje prenovljene podobe tega kultnega zbirališča ljubiteljev vodnih športov. V obdobju osamosvojitve so imeli v klubu izrazito močno generacijo, tako so na olimpijskih igrah v Barceloni nastopili trije izmed petih klubskih olimpionikov - največje uspehe so dosegali ravno Jure Bučar in brata Majcen, preden se je med udeležence zadnjih iger v Riu uvrstil Anže Tavčar in naznanil novo ero uspehov PKLjevih plavalcev. 70 let obstoja ni malo in vsaka obletnica je svojevrstna prelomnica. Prispevek Plavalnega kluba Ljubljana slovenskemu športnemu prostoru pa je nemerljiv. Klub je večkrat preživljal krize, vzpone in padce, ni mu uspelo obdržati vaterpola in sekcije za skoke v vodo, a skrbijo za množičnost preko plavalnih tečajev za otroke in odrasle ter kljub vedno težjim pogojem za delo in trening še naprej uspešno razvijajo plavanje. Ljubljana ima zahvaljujoč klubu dolgo in bogato tradicijo vodnih športov, s številnimi aktivnimi plavalci, vaterpolisti in skakalci v vodo, ki so imeli ob sebi mnogo ljubiteljev vodnih športov. In ta tradicija živi že desetletja...
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Portret Josefa Winklerja - opazovalca smrti - sledi dnevu na reki, v cerkvi in na pokopališču. Film sledi razmišljanjem koroškega literata in jih povezuje z arhetipskimi podobami religije, rojstva in umiranja. Razmišljanja pripovedujejo o razlikah kultur in njihovem odnosu do smrti in življenja - o njuni povezanosti in ločenosti. O inspiracijah, ki jih ponujajo razmerja sovraštva do očeta in oddaljenosti od matere. O izgubi jezika in njegovi ponovni najdbi. Smrt je življenje in življenje je smrt. Direktor fotografije: Domen Ožbot. Scenarij in režija: Jani Sever.
Portret Josefa Winklerja - opazovalca smrti - sledi dnevu na reki, v cerkvi in na pokopališču. Film sledi razmišljanjem koroškega literata in jih povezuje z arhetipskimi podobami religije, rojstva in umiranja. Razmišljanja pripovedujejo o razlikah kultur in njihovem odnosu do smrti in življenja - o njuni povezanosti in ločenosti. O inspiracijah, ki jih ponujajo razmerja sovraštva do očeta in oddaljenosti od matere. O izgubi jezika in njegovi ponovni najdbi. Smrt je življenje in življenje je smrt. Direktor fotografije: Domen Ožbot. Scenarij in režija: Jani Sever.
Umor na Tihem oceanu je dokumentarna serija o bombnem napadu na Greenpeaceovo ladjo Mavrični bojevnik leta 1985. Kot prava kriminalka razkriva dogodke, ki so pripeljali do napada. Sledil je mednarodni škandal, ki je zamajal vlado evropske države, prej majhna okoljevarstvena skupina pa se je uveljavila na svetovnem prizorišču. 3. del Novozelandska policija pripre dve osebi, osumljeni sodelovanja pri napadu, hoče pa najti še druge, ki so na ladjo podtaknili bombi. Toda šele ko začnejo zadevo preiskovati tudi francoski novinarji, je razkrita identiteta storilcev. Posledica mednarodnega škandala, ki ga je povzročil napad tajnih agentov na Greenpeaceovo ladjo, so odstopi in menjave v francoski vladi. MURDER IN THE PACIFIC / Velika britanija / 2022 / Režija: Chloe Campbell
Umor na Tihem oceanu je dokumentarna serija o bombnem napadu na Greenpeaceovo ladjo Mavrični bojevnik leta 1985. Kot prava kriminalka razkriva dogodke, ki so pripeljali do napada. Sledil je mednarodni škandal, ki je zamajal vlado evropske države, prej majhna okoljevarstvena skupina pa se je uveljavila na svetovnem prizorišču. 3. del Novozelandska policija pripre dve osebi, osumljeni sodelovanja pri napadu, hoče pa najti še druge, ki so na ladjo podtaknili bombi. Toda šele ko začnejo zadevo preiskovati tudi francoski novinarji, je razkrita identiteta storilcev. Posledica mednarodnega škandala, ki ga je povzročil napad tajnih agentov na Greenpeaceovo ladjo, so odstopi in menjave v francoski vladi. MURDER IN THE PACIFIC / Velika britanija / 2022 / Režija: Chloe Campbell
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Dokumentarna oddaja Neuklonljivi prinaša portret Marie Resse, odlične raziskovalne novinarke in Nobelove nagrajenke za mir, ki svoje poslanstvo obrambe demokracije opravlja z neverjetno milino. S sodelavci na novinarsko-raziskovalnem portalu Rappler se je neustrašno borila tudi proti diktaturi Duterteja, takratnega nasilnega predsednika Filipinov. WE HOLD THE LINE / Nemčija / 2020 / režija: Marc Wiese
Dokumentarna oddaja Neuklonljivi prinaša portret Marie Resse, odlične raziskovalne novinarke in Nobelove nagrajenke za mir, ki svoje poslanstvo obrambe demokracije opravlja z neverjetno milino. S sodelavci na novinarsko-raziskovalnem portalu Rappler se je neustrašno borila tudi proti diktaturi Duterteja, takratnega nasilnega predsednika Filipinov. WE HOLD THE LINE / Nemčija / 2020 / režija: Marc Wiese
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
Povprečna svetovna temperatura se je v zadnjih stotih letih povišala za eno stopinjo. Skrajno vreme in višajoča se gladina morja že povzročata nemire po svetu. Nadaljnje segrevanje planeta pa bi lahko ogrozilo človeško civilizacijo, menijo mnogi znanstveniki. Ker le omejevanje škodljivih izpustov morda ne bo dovolj, da bi se izognili grozljivim posledicam podnebnih sprememb, vse večja skupina znanstvenikov in inženirjev razvija tehnologije, ki bi naš planet lahko ohladile … CAN WE COOL THE PLANET / ZDA, Francija / 2020 / Režija: Ben Kalina, Jen Schneider
Povprečna svetovna temperatura se je v zadnjih stotih letih povišala za eno stopinjo. Skrajno vreme in višajoča se gladina morja že povzročata nemire po svetu. Nadaljnje segrevanje planeta pa bi lahko ogrozilo človeško civilizacijo, menijo mnogi znanstveniki. Ker le omejevanje škodljivih izpustov morda ne bo dovolj, da bi se izognili grozljivim posledicam podnebnih sprememb, vse večja skupina znanstvenikov in inženirjev razvija tehnologije, ki bi naš planet lahko ohladile … CAN WE COOL THE PLANET / ZDA, Francija / 2020 / Režija: Ben Kalina, Jen Schneider
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.
V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Dokumentarni film opisuje življenje Elle Fitzgerald, ene največjih jazzovskih pevk vseh časov. Najprej si je želela postati plesalka, potem pa je leta 1934 zmagala na natečaju v gledališču Apollo in začela svojo pevsko kariero. Njena glasbena pot je trajala kar sedem desetletij in vključevala več žanrov, kot so swing, jazz, scat in bebop. Ellina glasba je zaznamovala 20. stoletje, polno rasizma in revščine. Kljub težkemu otroštvu je postala ena največjih ameriških zvezdnic. ELLA FITZGERALD: JUST ONE OF THOSE THINGS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Leslie Woodhead
Dokumentarni film opisuje življenje Elle Fitzgerald, ene največjih jazzovskih pevk vseh časov. Najprej si je želela postati plesalka, potem pa je leta 1934 zmagala na natečaju v gledališču Apollo in začela svojo pevsko kariero. Njena glasbena pot je trajala kar sedem desetletij in vključevala več žanrov, kot so swing, jazz, scat in bebop. Ellina glasba je zaznamovala 20. stoletje, polno rasizma in revščine. Kljub težkemu otroštvu je postala ena največjih ameriških zvezdnic. ELLA FITZGERALD: JUST ONE OF THOSE THINGS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Leslie Woodhead
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.
Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.
Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Wouter tokrat kolesari po Hrvaški, malce pokuka v Bosno in konča na Madžarskem. Na Hrvaškem se znajde na območju, ki ga je hudo prizadel potres, ustavi ga policija in ga precej trdo prime, državo pa zapusti ob veselih zvokih tamburice. Na Madžarskem se vozi skozi vasi, katerih imen ne zna izgovoriti, a tudi tam najde Nizozemce. Pot nadaljuje skozi kulturno prestolnico Pécs, kjer poklepeta s študentom prava. Zadnje kilometre pa odbrca po madžarskem nižavju. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot
Wouter tokrat kolesari po Hrvaški, malce pokuka v Bosno in konča na Madžarskem. Na Hrvaškem se znajde na območju, ki ga je hudo prizadel potres, ustavi ga policija in ga precej trdo prime, državo pa zapusti ob veselih zvokih tamburice. Na Madžarskem se vozi skozi vasi, katerih imen ne zna izgovoriti, a tudi tam najde Nizozemce. Pot nadaljuje skozi kulturno prestolnico Pécs, kjer poklepeta s študentom prava. Zadnje kilometre pa odbrca po madžarskem nižavju. MET DE WIND MEE / VRT, 2023 / Belgija / Avtor: Wouter Deboot
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
Dokumentarec ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja prikazuje zadnjih 24 ur predsednikovega življenja ter poznejšo aretacijo in umor domnevnega edinega storilca Leeja Harveyja Oswalda. Poleg pričevanj očividcev in članov Kennedyjeve spremljevalne ekipe usodne dogodke osvetljujejo tudi izbrani odzivi državnih veljakov, televizijskih voditeljev in novinarjev, ki so dogajanje spremljali v živo. JFK: 24 HOURS THAT CHANGED THE WORLD / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ellie Coleman
Dokumentarec ob 60. obletnici atentata na Johna F. Kennedyja prikazuje zadnjih 24 ur predsednikovega življenja ter poznejšo aretacijo in umor domnevnega edinega storilca Leeja Harveyja Oswalda. Poleg pričevanj očividcev in članov Kennedyjeve spremljevalne ekipe usodne dogodke osvetljujejo tudi izbrani odzivi državnih veljakov, televizijskih voditeljev in novinarjev, ki so dogajanje spremljali v živo. JFK: 24 HOURS THAT CHANGED THE WORLD / Velika Britanija / 2023 / Režija: Ellie Coleman
V treh delih avtorji dokumentarne serije, posvečene Aztekom, Inkom in Majem, z uporabo najsodobnejše tehnologije osvetlijo življenja teh starodavnih civilizacij, tudi srhljive prakse žrtvovanja ljudi, ter še danes presenetljive dosežke na področjih matematike in astronomije. 2. del: Inki Inki so svojega vladarja Inko častili kot boga. Na vrhuncu svoje moči je vladal več kot desetim milijonom ljudi. Njegov imperij je segal od strmega andskega višavja do puščav ob Perujski obali. Medtem pa so se v Evropi množile govorice o deželi z neznanskimi količinami zlata nekje v Andih. CHILDREN OF THE SUN / SÖHNE DER SONNE - MAYA, AZTEKEN UND INKA / Nemčija / 2020 / Režija: Gabriele Wengler
V treh delih avtorji dokumentarne serije, posvečene Aztekom, Inkom in Majem, z uporabo najsodobnejše tehnologije osvetlijo življenja teh starodavnih civilizacij, tudi srhljive prakse žrtvovanja ljudi, ter še danes presenetljive dosežke na področjih matematike in astronomije. 2. del: Inki Inki so svojega vladarja Inko častili kot boga. Na vrhuncu svoje moči je vladal več kot desetim milijonom ljudi. Njegov imperij je segal od strmega andskega višavja do puščav ob Perujski obali. Medtem pa so se v Evropi množile govorice o deželi z neznanskimi količinami zlata nekje v Andih. CHILDREN OF THE SUN / SÖHNE DER SONNE - MAYA, AZTEKEN UND INKA / Nemčija / 2020 / Režija: Gabriele Wengler
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Laurel Canyon, portret nekega časa
Laurel Canyon – gričevnata pokrajina, posuta z ljubkimi hišami v zelenju na pragu Hollywooda, je v 60. letih in na začetku 70. let prejšnjega stoletja nudila ustvarjalno zavetje številnim glasbenikom, ki so zagnali pravo revolucijo v popularni glasbi in kulturi. Dokumentarna serija v dveh delih razgrne bogastvo redkih video in avdio posnetkov in svežih intervjujev ter predstavi življenje in glasbo Neila Younga, Davida Crosbyja, The Doors, Alicea Cooperja, The Monkeys, Mamas and Papas, Joni Mitchell in drugih. LAUREL CANYON / ZDA / 2020 / Režija: Alison Ellwood
Laurel Canyon – gričevnata pokrajina, posuta z ljubkimi hišami v zelenju na pragu Hollywooda, je v 60. letih in na začetku 70. let prejšnjega stoletja nudila ustvarjalno zavetje številnim glasbenikom, ki so zagnali pravo revolucijo v popularni glasbi in kulturi. Dokumentarna serija v dveh delih razgrne bogastvo redkih video in avdio posnetkov in svežih intervjujev ter predstavi življenje in glasbo Neila Younga, Davida Crosbyja, The Doors, Alicea Cooperja, The Monkeys, Mamas and Papas, Joni Mitchell in drugih. LAUREL CANYON / ZDA / 2020 / Režija: Alison Ellwood