Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ljubljanski maraton presegel številne mejnike, od skromnih začetkov leta 1996, danes pa je maraton najhitreje rastoča športna panoga. Začetki so bili skromni tako po udeležbi kot po rezultatih najboljših, a kraljevska atletska preizkušnja je v slovenski metropoli zaživela ravno pravi čas, da je postala gonilna sila tekaškega preporoda, ki smo mu priča v Sloveniji. Nekoč je bil maraton omejen na peščico norcev, v zadnjih desetletjih pa je postal najhitreje rastoča športna panoga. Število udeleženih tekačev se vztrajno povečuje in iz leta v leto bolj grozeča je skrb, da bodo ljubljanske ulice premajhne za vse navdušence, ki k nam prihajajo iz vsega sveta. Dokumentarni film Zgodba Ljubljanskega maratona je nastal jubileju največje športno rekreacijske prireditve pri nas. Osredotoča se na vzpon prireditve in njen pomen za tekaški preporod. Večina materiala je bila posneta med jubilejnim maratonom, ki je na ljubljanske ulice pritegnil rekordno število tekačev in obiskovalcev, Med nastopajočimi v filmu sta tudi slovenska maratonca Roman Kejžar in Helena Javornik ter mnogi drugi. "Na začetku tečeš, da bi bil čim prej na cilju, pol tečeš za to, da prideš do cilja, pol na koncu pa tečeš, da prideš na štart." (Branko Gradišnik, izjava iz filma). Avtor filma je Toni Cahunek.
Zemlja je popoln planet. Vse na našem svetu se zdi kot ustvarjeno za naš obstoj. Toda življenje na Zemlji lahko uspeva samo zaradi delovanja mogočnih sil narave: ognjenikov, Sonca, vremena, morja in ljudi. 2. del: Sonce V drugem delu serije bomo spoznali delovanje Sonca. Čeprav letna količina sončnega obsevanja skoraj ne niha, to ni enakomerno razporejeno. Živali po svetu so se zato morale prilagoditi skrajnim razmeram, nad severnim tečajnikom ostremu mrazu, v puščavah pa pripekajoči vročini. PERFECT PLANET / Francija, Kitajska, Nemčija, Velika Britanija / 2020 / Režija: Huw Cordey
Zamisli Karla Marxa so v svetu vse bolj priljubljene, eno izmed držav nekdanjega komunističnega bloka pa vse bolj trgajo aparatčiki in obveščevalci. Mlada Bolgarka je odprla dedkove spise, da bi razumela preteklost in ugotovila, zakaj je socializem propadel. Njen ded, filozof in anglofil, je v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja simpatiziral s socialističnimi idejami, leta 1944 pa je zbežal v gore in se pridružil opoziciji, imenovani »Gorjani«. Ko je prebrala datoteko »Zver« je njegova mlada vnukinja spoznala, da »rdeča zver« nikoli ni zapustila Bolgarije. Restavrirala je kolektivni spomin generacij, ki so bile tako daleč vsaksebi.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Šaban Kolari Bućo je kuhar in lastnik restavracije v Ulcinju. Pripoveduje o svojem poklicu in turistih, ki so pred vojno v Jugoslaviji drli na črnogorsko obalo. Sezona je včasih trajala veliko dlje in tudi narava je bila neokrnjena. Zdaj hoteli propadajo, breg Bojane pa kazi divja gradnja. Krsto Niklanović je lastnik družinske restavracije v Budvi. V zlatih časih je bilo toliko turistov, da je primanjkovalo sezonskih delavcev. Po krizi se stvari izboljšujejo, vendar Niklanovića najbolj moti neurbanizirana gradnja stolpnic okoli stare Budve. Ne Kolari ne Niklanović ne bi za nič na svetu zapustila svojega mesta.
Izmed 20 otrok eden jeclja. Nekateri se iz tega primeža izvijejo, drugi jecljajo vse življenje. Od sošolcev, učiteljev, celo družinskih članov in družbe sploh so deležni ustrahovanj, stigmatizacije, čustvenega in včasih kar fizičnega nasilja. Mnogi se pogreznejo vase, utihnejo, se na vso moč trudijo odpraviti težavo ali pa jo prikriti. Nekateri pritiska ne zdržijo in si celo poskusijo vzeti življenje. Zelo doživeta, čustvena dokumentarna oddaja spremlja pet jecljajočih otrok, starih od 9 do 18 let, z različnih koncev ZDA, ki se srečajo na posebnem taboru, namenjenem prav njim. Mnogi tam prvič spoznajo, da niso pokvarjeni kot kak robot in da imajo vso pravico, da so slišani. MY BEAUTIFUL STUTTER / ZDA / 2019 / Režija: Ryan Gielen
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.
V tej oddaji svojo življenjsko zgodbo pripovedujeta hotelir Namik Sadiku in fotograf Tristan Sherifi, oba iz Drača. Prvi se je po padcu strogega komunističnega režima v Albaniji z družino za nekaj časa izselil iz države, vendar se je vrnil in izkoristil novo priložnost za zasebno lastnino v Albaniji ter odprl hotel. Tristan Sherifi je premišljeval o tem, da bi se izselil. Njegov brat je tako kot številni Albanci odšel v Italijo, sam pa je rajši ostal in v novih razmerah v Albaniji našel dobro službo na televiziji. Oba, Sadiku in Sherifi govorita o Draču z ljubeznijo in izjavita, da ga ne bi nikoli zapustila.
Dokumentarni film Alejandra odstira zgodbo uspešne in ugledne argentinske pisateljice Alejandre Laurencich. Portretiranka je z lastno ustvarjalnostjo oživila svoje slovenske korenine, s tem pa uspela zacelíti s trpljenjem in odrekanjem zaznamovan emigrantski družinski spomin. Vendar je to le ena od plasti njene osebnosti in identitete. S pisateljico potujemo skozi prostore in kontekste njenega bivanja in delovanja, na sledi polnokrvne življenjske vpetosti ustvarjalnega človeka.
Dokumentarni portret flamsko-maroškega koreografa in plesalca Sidija Larbija Cherkaouija, enega od najbolj vsestranskih in uspešnih umetnikov našega časa. Film spremlja Larbija Cherkaouija pri ustvarjanju različnih plesnih predstav po Evropi, v notranjem monologu pa umetnik spregovori o svoji neustavljivi želji po ustvarjanju in plesu. Sidi Larbi Cherkaoui je sin maroškega očeta, muslimana, katoliške flamske matere, zato je bilo odraščanje v dveh kulturah vedno bogat vir zamisli za njegovekoreografije in predstave. V umetnosti in plesu je našel srečo, a je njegovo ukvarjanje s plesom povzročilo dokončen prelom z njegovim dominantnim očetom.
Hind Hakki è una cantante mussulmana che si chiede quanto contino per lei le usanze islamiche e perché vi si continui ad attenere. I suoi genitori accettano il suo modo di vivere, ma non sopportano che si sia fatta tatuare. Hind Hakki je pevka, muslimanka, ki se sprašuje o tem, koliko ji pomenijo islamski običaji in zakaj jih v resnici upošteva. Starši sprejemajo njen način življenja, ne morejo pa preboleti tega, da se je dala tetovirati.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Z založnikom Rokom Zavrtanikom bo tekel pogovor o usodi te prezrte, nato odkrite in končno kanonizirane knjige. Na Bartola so vplivali Nietzschejeva filozofija Nietzscheja, Machiavellijeve ideje, ekspresionizem in psihoanaliza. Njegova literatura je močno odstopala od sočasne literature socialnega realizma. S pojavom islamskih terorističnih napadov so se pričele tudi interpretacije Alamuta pojavljati v novi luči, roman pa je navdihnil celo ustvarjalce videoigre Assassin's Creed. S strokovnjakom za mednarodne odnose dr. Primožem Šterbencem bomo interpretirali sporočilo Alamuta v luči sodobnih dogodkov.
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.
Avtorici (režiserki in scenaristki) dokumentarne serije sta priznani španski novinarki Sonia López in Noemí Redondo. V vsaki se odpravita na drug konec sveta, kjer raziskujeta kršenje človekovih pravic in iščeta rešitve. Kolumbija - zlomljeni otroci: V oddaji avtorica Sonia López obišče revne četrti v Bogoti in Medellinu, kjer sta otroštvo in odraščanje izjemno težka. Popolnoma običajno je, da fantje pri 12-ih letih že morijo za denar, 15-letna dekleta pa prodajajo svoje telo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Kristina Gorišek se je kot poštna uslužbenka vpisala med letalke. Postala je prva šolana pilotka na Balkanu. Njena kariera pilotke se je končala s poroko in selitvijo na tuje. Spomin nanjo ohranjajo v Stični, kjer je preživela otroštvo.
Sljuda, lahka rudnina, ki se kolje v tanke svetlikajoče se liste, je pogosta sestavina kozmetičnih izdelkov – lakov za nohte in ličil, senčil za veke in šmink. Ta bleščava snov prinaša velike dobičke podjetjem, kot so L'Oréal, Lancôme, Dior in Chanel. Stotine milijonov potrošnikov pa ne ve, da se sljuda še danes pridobiva kot nekoč, ročno in v razmerah, ki močno spominjajo na suženjstvo. V Indiji jo za preživetje ob nevarnosti plazov in v strupenem prahu kopljejo tudi komaj 8-letni otroci. Avtor dokumentarne oddaje s temi razmerami sooči lastnike rudnikov, izvoznike in izdelovalce kozmetike. BEHIND THE GLITTER: CHILD LABOUR IN MICA MINING / MICA: LES PETITS ESCLAVES DE NOS COSMETIQUES / Francija / 2019 / Režija: Brando Baranzelli
Avtor dokumentarne oddaje Barry Stevens je ugotovil, da ima nepričakovano veliko polbratov in polsester. Do zdaj jih je srečal več kot 130, po podatkih, ki jih ima, pa bi jih lahko imel kar 600. Spočet je bil s pomočjo sperme anonimnega darovalca. In težava je ravno v anonimnosti, ki se je marsikje še vedno oklepajo, zaradi česar pa v življenjih tako spočetih ljudi lahko nastane mnogo zapletov. THE WORLD'S BIGGEST FAMILY / Kanada / 2020 / Režija: Barry Stevens
Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.
Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.
Dokumentarna serija predstavlja razvoj ruske kuhinje skozi stoletja, njene značilne sestavine in jedi ter zgodovinske okoliščine, ki so privedle tudi do lakote. 7. del: Tokratna oddaja je posvečena zgodovini ruskega gostinstva. Ogledali si bomo, kako je car Peter Veliki spodbudil razvoj ruskih gostiln in kako je bil njihov nastanek povezan s pojavom novih, meščanskih družbenih slojev. Spoznali bomo tudi rusko posebnost, tako imenovane odprte mize, h katerim so gostitelji velikodušno vabili manj premožne predstavnike svojega stanu. Nepisano pravilo, da je treba vedno sprejeti vsakega gosta, je očaralo tuje obiskovalce, ki so v svet ponesli glas o neizmernem ruskem gostoljubju.
Trije prijatelji so se izkrcali v Rio de Janeiru, kjer so se dobili s prijateljico Gisele, ki jih je spremljala že po Jordaniji. Takoj po izkrcanju iz letala so krenili v hrib; obiskali so sloviti kip Odrešenika nad mestom, skočili z zmajem v tandemu, obiskali nogometno tekmo in si ogledali maketo favele. Scott je rekel, da je v treh dneh v Braziliji videl vse, kar je hotel. Nato so si ogledali Pantanal, močvirje, ki je 20-krat večje od floridskega Evergladesa, in se namenili v Amazonijo, kjer jih čaka kup novih doživetij.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.
Ker število lačnih ust na svetu naglo narašča, kmalu ne bo več mogoče vseh nahraniti s klasičnima poljedelstvom in živinorejo, zato bo treba poiskati nove vire prehrane. Eno od najobetavnejših rešitev te težave ponujajo žuželke, ki jih že zdaj uživata dobri dve milijardi ljudi. Insekti so polni vitaminov, mineralov in beljakovin. Pa si lahko predstavljate, da se boste čez nekaj let mastili s pleskavicami iz ličink hroščev mokarjev in se sladkali s kosmiči, v katerih bodo koščki čričkov? INSECTS FOR DINNER / Francija / 2020 / Režija: Guilaine Bergeret in Rémi Rappe
Po uvodnih zapletih z vstopnimi vizumi se Scott in Justin ter snemalec Andre lahko odpravijo v Tripolis. Libija je bila zahodnim obiskovalcem več kot 20 let nedostopna. Najprej si ogledajo slovito Leptis Magno, nato pa nadaljujejo proti jugu. V zapuščenem mestu Gadames uprizorijo skeč in ga v domišljiji poskušajo obnoviti. Razposajeno se lovijo in izgubijo, potem pa se odpravijo v osrčje Sahare – tokrat so njihov cilj velikanske sipine. Justin si je vtepel v glavo, da bo deskal z njih. Ob pogledu na prelepo zeleno oazo in jezerce mu to naposled tudi uspe.
Cepiti se ali ne cepiti se proti covidu-19? S tem vprašanjem se je spoprijel tudi režiser Mitja Okorn, potem ko so ga povabili k pripravi dokumentarnega filma o prebolevnikih covida-19. V filmu smo lahko spremljali njegove pogovore s tistimi, ki so to bolezen (komaj) preboleli in imajo tudi po več mesecih še vedno hude zdravstvene težave. V tokratnem dokumentarnem filmu pa gledalci lahko vidijo, kako se je Okorn lotil snemanja filma Covid-19, ki ga je razumel kot nekakšno raziskavo o tem, ali naj se cepi tudi sam: »Jaz sem ciljna publika, ki jo moramo prepričati, da se cepi. Jaz nisem bil nikoli proti cepljenju, pa tudi nikoli nisem bil za cepljenje.« Pokukajte v zakulisje snemanja in si oglejte, ali je Mitja Okorn le zavihal rokav in se cepil. To je njegova zgodba.
Zemlja je popoln planet. Vse na našem svetu se zdi kot ustvarjeno za naš obstoj. Toda življenje na Zemlji lahko uspeva samo zaradi delovanja mogočnih sil narave: ognjenikov, Sonca, vremena, morja in ljudi. 1. del: Ognjeniki V prvem delu serije bomo izvedeli, da brez ognjenikov življenje na Zemlji sploh ne bi moglo nastati. Čeprav so ognjeniški izbruhi uničujoči, magma, ki priteče iz staljene sredice planeta, ustvarja novo kopno, ognjeniški pepel, bogat z minerali, pa rodovitno prst. PERFECT PLANET / Francija, Kitajska, Nemčija, Velika Britanija / 2020 / Režija: Huw Cordey
Preplet slepote kot fizične in socialne danosti ter knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostora individualne svobode. Zakaj je razmerje do knjig za položaj slepih še posebaj pomembno? Kako dostopajo do jezika, ko je njihov nabor čutnih informacij zožan? Kako deluje njihova domišljija? Kakšna je njihova pisava in kakšne možnosti branja so jim na voljo? Kakšne so njihove knjižnice? Kakšne spremembe prinaša digitalizacija? Preko teh in drugih vznemirljivih vprašanj skuša film reflektirati ovire in možnosti polnopravnega vključevanja stigmatizirane skupine v sodobno informacijsko družbo. Film ob številnih osebnih zgodbah in refleksijah strokovnjakov skuša preplesti številne teme, ki se odpirajo ob preseku dveh pomembnih družbenih kategorij: slepote kot fizične, psihološke in socialne danosti na eni in knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostoru individualne svobode na drugi strani. Sledimo opismenjevanju slepih otrok, študiju in vključevanju v svet znanja ter branju kot izkušnji estetskega in avtorefleksije. Film prinaša emancipatorično sporočilo, saj nenehno išče točke in dileme, ki so skupne vsem ljudem, ne glede na rasno, socialno ali kulturno pogojenost. Okularocentričen pogled na svet, ki poudarja dominacijo vida in prosojnosti, se kaže kot nezadosten. Tehnološke spremembe, ki demokratizirajo svet znanja in kulture, so morda le zunanji odraz globljih družbenih sprememb. Scenarij Mitja Čander, režiser Matjaž Latin.
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
Kiki Bosch je profesionalna nizozemska potapljačica na vdih v ledeno mrzlih vodah. Vanje se poda brez zaščite neoprenske obleke. Pod ledom finskega jezera ali v ledeniškem fjordu Islandije plava v običajnih kopalkah. Sprva je v objemu skrajnega mraza počasi okrevala po travmi, ki jo je doživela ob posilstvu; zdaj do osebnostnega ravnovesja pomaga tudi drugim. DESCENT / Avstralija / 2020 / Režija: Nays Baghai
Prekmurec stric Geza se odpravi na pot v Ukrajino po sledeh svojega starega očeta Petra Kutoša, vojaka iz prve svetovne vojne. Mladi Prekmurec Peter Kutoš se je v 1. svetovni vojni bojeval na avstro-ogrski strani proti Rusom. Potovanje po sledeh davno umrlega vojaka ne bi bilo nič posebnega, če se pred odhodom v sadovnjaku pred hišo Kutoševih ne bi začel oglašati smrtelni ftič. To vnese nekaj nemira med družinske člane, ki se posedejo v majhen avtobus. Kljub temu se odpravijo proti Ukrajini in videti je, da bo vse v redu in da bo to samo še eno nostalgično potovanje vnukov po sledeh svojih dedov. Potem pa sredi poti proti Zaturcem prispe sporočilo iz vojnega muzeja na Dunaju, da se Peter Kutoš ni mogel bojevati v Zaturcih leta 1916, ker je bil vpoklican v vojsko komaj leta 1917. To vse spremeni. In to bo treba povedati tudi Gezi in mu uničiti sanje o ljubljenem starem očetu.
Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!
Film prinaša vznemirljivo zgodbo in glasbo zasedbe Philharmonix. Philharmonix sta ustanovila člana Berlinske in Dunajske filharmonije. Vodilo zasedbe je, da njeni člani igrajo vse, kar so si vedno želeli igrati – ragtime, džez, etno, valčke v posebnih priredbah in glasbo zasedbe Queen. To je glasba, ki jo ne igrajo le s telesom in dušo, temveč so jo tudi sami priredili za svoj ansambel. Člani Philharmonixa so vrhunski solisti, Noah Bendix-Balgley je celo koncertni mojster orkestra Berlinske filharmonije. Kot pravijo člani zasedbe: »Pri nas gre v resnici za zabavo ob glasbi, medsebojno igranje, odkrivanje in preizkušanje stvari. In potem se seveda zelo zabavamo, ko se občinstvo zabava tako kot mi."
Mako Sajko je eno največjih imen slovenskega dokumentarnega filma in eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. Diplomiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu pod mentorstvom legendarnega Slavka Vorkapića in tako postal eden prvih formalno izobraženih slovenskih filmskih ustvarjalcev. V 60-ih in 70-ih letih je posnel številne kratke dokumentarne filme, ki so prejemali nagrade na domačih in tujih filmskih festivalih. Številni filmi Maka Sajka so motili tedanjo socialistično oblast, zato je po filmu Narodna noša, ki ni dobil dovoljenja za javno predvajanje, prenehal snemati in se je posvetil izobraževanju najmlajših filmskih ustvarjalcev. Njegova izjemna filmska dela so bila tako spregledana vse do leta 2009, ko je Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado, najpomembnejšo strokovno nagrado na področju filma pri nas. Scenarij in režija Siniša Gačič.
Bistvo svojega in vsakega pesnjenja je Strniša poimenoval vesoljska zavest. V predgovoru k zbirki Vesolje jo je opredelil takole: "To je zavedanje, da je takó Zemlja kot vsaka najmanjša stvar na nji od nekdaj samo del vsega vesolja ..." Z Draganom Živadinovim, umetnikom, ki je dejansko poletel v vesolje, se bomo pogovarjali o tem, kako drugače razumemo vesolje, potem ko nam ga je Strniša upesnil, o specifiki Strniševih pesniških oblik pa se bomo pogovarjali s pesnikom in verzologom dr. Borisom A. Novakom.
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .
V Libanonu šiitski Hezbolah ali "božja stranka", ki ga podpira Iran, vztrajno krepi svoj vpliv na politični in gospodarski ustroj države. Kritiki mu očitajo spodkopavanje trdnosti na območju, podporniki pa, da varuje Libanon pred Izraelom. Sobivanje več narodov več veroizpovedi je v Libanonu vedno povzročalo trenja, a Hezbolah zdaj pogojuje sprejetje vsake pomembne politične odločitve v državi.
Angela Merkel po šestnajstih letih na oblasti zapušča visoko politiko. Z doslednostjo in profesionalnostjo si je pridobila velik ugled in priljubljenost, ob tem pa je javno in zasebno življenje zmeraj skrbno ločevala. Dokumentarna oddaja avtorice Marion Van Renterghem, ki je Merklovo spremljala zadnje desetletje, o njej napisala dve knjigi in številne članke, predstavlja življenjsko pot velike državnice in hkrati zgodbo Evrope – vse od padca komunizma do migrantske krize in epidemije covida 19. LOOKING FOR MERKEL / RECHERCHE MERKEL DÉSESPÉRÉMENT / Francija / 2021 / Režija: Marion Van Renterghem
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.
Dokumentarna serija predstavlja razvoj ruske kuhinje skozi stoletja, njene značilne sestavine in jedi ter zgodovinske okoliščine, ki so privedle tudi do lakote. 6. del: Rusom je sprejetje pravoslavne vere prineslo skoraj 200 postnih dni na leto, kar je sprožilo razvoj posebne veje nacionalne kuhinje. V postnem času, katerega zapovedi so v preteklosti dosledno spoštovali, ni bilo dovoljeno jesti živil živalskega izvora, ponudba rastlinske hrane pa zaradi podnebnih razmer ni bila ravno pestra. Poleg tega Rusi niso bili naklonjeni novim kulturam. Staroverci so na primer krompir odločno zavračali kot hudičev gomolj in carjev odlok o prisilnem sajenju krompirja po obdobju hude lakote je povzročil krvave kmečke upore po vsej državi. Oglejte si, kako so vsemu temu navkljub nastale številne mojstrovine ruske postne kuhinje.
Dokumentarni film »Imeti svoj glas« v režiji Mirana Zupaniča je film o zgodovini Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Predzgodovino fakultete, še posebno od »pomladi narodov« leta 1848 do ustanovitve fakultete 23. avgusta 1919, je zaznamoval načrten boj glavnih slovenskih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja: Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona. V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je doseglo vrhunec leta 1901: izredna množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izražena s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo; mednarodna dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega Avstro-Ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas vseh Slovencev na najprestižnejšem mednarodnem odru. Tretji poudarek je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, 15. aprila 1920. Film ob tem pokaže posledice, ki jih imata za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo, med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe. V drugem delu je več pozornosti namenjene utripu življenja na fakulteti danes, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti: koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti. Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi. Scenarij je napisala dr. Katje Škrubej, ki je prispevala svoje fotografije in videoposnetke, avtor glasbe je odlični skladatelj Tilen Slakan.
Odlični dokumentarec razkriva precej uspešne poskuse padle dinastije Marcos, da bi vstala iz pepela in spet zavladala Filipinom. Imelda, nekdanja prva dama, že kar groteskno napenja moči, da bi sinu Bong Bongu utrla pot najprej do položaja podpredsednika, ki seveda vodi k mestu predsednika države. V ta namen denarno podpira samega Duterteja, predsednika in krvnika Filipinov. THE KINGMAKER / Danska, ZDA / 2019 / Režija: Lauren Greenfield
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Nagrajeni avtor Torsten Hoffmann v dokumentarni oddaji karseda poljudno predstavi delovanje sistema elektronskega denarja bitnih kovancev ali bitcoinov in drugih kriptovalut ter pojasni ozadje, razvojne potenciale in uporabnost tehnologije veriženja blokov ali blockchaina. Medtem ko nekateri sprejemajo nove tehnologije kot tiste, ki bodo prinesle preglednost poslovanja in zmanjšale moč in pomen odvetnikov in bankirjev, drugi v njih vidijo večje možnosti za prevaro. CRYPTOPIA - BITCOIN, BLOCKCHAINS AND THE FUTURE OF INTERNET / Avstralija, Nemčija / 2020 / Režija: Michael Watchulonis in Torsten Hoffmann
Justin se po koncu prvega leta potovanja sam potepa po Franciji in Španiji. Tam se dobi s starima prijateljema Scottom in Andrejem, ki sta prišla na kratek oddih v praznično Sevillo. Skupaj jo mahnejo v Gibraltar, kjer Justina nadlegujejo sladkosnede opice. Od tam se s trajektom odpravijo na drugo celino. V Maroku obiščejo mesto Fez in tradicionalno kazbo. Navdušeni so nad prijaznostjo Maročanov. V gorovju Atlas pa se mukoma povzpnejo na najvišji vrh Severne Afrike. Ob tem podvigu spoznajo, kako zelo si vsi trije še želijo potovati, spoznavati in snemati nove dežele.
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
Večini mladih živali je usojeno umreti pred spolno zrelostjo, torej še preden bi jim uspelo prenesti svoj dedni zapis. A pri ljudeh ni tako, in to kljub dejstvu, da so po rojstvu še leta nebogljeni. Zakaj se človek, najpametnejša in telesno izjemno prilagodljiva žival, rodi tako nemočen? Protislovno pri tem je, da je ravno to razlog naše pameti. 2. del: Človeška žival – Življenje, ljubljenje, umiranje Znanost nas je doslej učila, da je tekmovanje glavno gonilo evolucijskih sprememb pri živalih. Vendar je tudi sodelovanje odločilno za uspešnost številnih vrst, še posebej človeške. Marsikatero obliko vedenja, za katero menimo, da je edinstvena lastnost ljudi – denimo uporaba orodja in jezik – opazimo tudi pri številnih drugih živalih. Toda le ljudje smo s sodelovanjem onkraj meja družinskih skupin in rodovnih skupnostih ter povezovanjem v svetovno mrežo dosegli prepletenost, ki močno presega tisto pri živalih. Kako nam je to uspelo? HUMAN ANIMAL / Nemčija / 2020 / Režija: Anja Taylor
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
V kraljevini Butan so prvi na svetu namesto bruto domačega proizvoda za merilo napredka uvedli bruto dodano srečo. Šolstvo in zdravstvo sta brezplačna, kar omogočajo prihodki iz turizma. Vojaško zaščito jim zagotavlja Indija. Butan je tudi najbolj zelena država na svetu, saj proizvede več kisika kot ogljikovega dioksida. V več nacionalnih parkih, bogatih z gozdovi, se bohotijo številne rastlinske in živalske vrste. Butan je skoraj povsem samozadosten pri pridelovanju sadja in zelenjave. Oblasti spodbujajo organsko pridelavo. Mladeniči, ki skrenejo na kriva pota, rehabilitacijo poiščejo v templjih, med menihi. A najzahtevnejša in najbolj umazana dela v gradbeništvu prepuščajo podplačani indijski delovni sili; v Indijo tudi izvozijo nevarne odpadke. Zanimiv pogled v precej zaprto in tradicionalno družbo. BHUTAN: THE DICTATORSHIP OF HAPPINESS / Francija / 2020 / Režija: Alexandre Spalaikovitch
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij, rojena v Beogradu, avtorica več kot 50 knjig, živi v Ljubljani. Akademska pot jo je vodila po evropskih in ameriških univerzah, v Ljubljani je postala dekanka Fakultete za podiplomski humanistični študij, pred tem jo je njena akademska pot vodila po številnih univerzah po Evropi in ZDA. Z gibanjem »Tisoč žensk za mir« pa je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Prejšnjemu režimu se je postavljala po robu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer je živela. In nikoli ni pozabila, da se šele v nevzdržnem začne človek. V odsotnosti sistemskih rešitev vse sloni na posamezniku, zato se dr. Svetlani Slapšak zastavlja vprašanje o tem, kakšna je vloga intelektualca danes. V dokumentarnem filmu govori o svobodi, o človekovih pravicah, o nacionalizmu, o demokraciji, o antropologiji spolov. Pravi, da je laž največje orožje, konflikt med pametjo in neumnostjo pa največja tragedija izgubljenega časa in generacij. Dokumentarni film Trojanke pa je poklon njeni neomajni in pokončni drži. Scenarij in režija Alma Lapajne.
Ricardo Lalanda è un artista e presidente della Repubblica delle banane. E un artista serio, che ricorre all’umorismo quando con le sue metafore provoca e attacca il sistema convenzionale. Ricardo Lalanda je umetnik in predsednik Bananske republike. Je resen kipar, ki se zateka k humorju, ko z metaforami izziva in napada ustaljeni sistem
Film prikaže slikarja Tuga Šušnika, enega najpomembnejših slovenskih slikarjev srednje generacije, z več plati. Slikar je predstavljen intimno, anekdotično, nazorsko, v ospredju sta mesti London in New York, ki sta ga najbolj opredelili kot osebnost in kot umetnika.Režiser in scenarist filma je Boris Jurjaševič, direktor fotografije je Zoran Hochsttater, izvršni producent pa Radovan Mišić. V filmu nastopajo še dr. Tomaž Brejc, dr. Lado Kralj, Jože Ciuha, Steve Diskin, Dušan Arzenšek, Maja Boh, Metka Kraševec, Miha Vipotnik, Milan Erič, Robert Inhof, Žiga Kariš, Sergej Kapus, Boštjan Jurečič in Katja Rihtar. Tugo Šušnik je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo in za pomemben prispevek na področju likovne umetnosti. Razstavljal je na več kot dvesto razstavah doma in po svetu (Beograd, Zagreb, Dubrovnik, New York, Los Angeles, Sydney, Sao Paulo, Seul,...) V filmu se vrne v mlada leta, na avtentične lokacije in tam podoživlja takratne dogodke. Večina šol, hiš, klubov, lokalov in drugega še obstaja v nespremenjeni obliki že več kot 50 let. V dveh najpomembnejših galerijah moderne umetnosti (Tate modern London in MOMA New York) razloži svoje videnje moderne umetnosti. V njegovem ljubljanskem ateljeju smo priča nastajanju nove slike in diskurzu o umetniškem ustvarjanju, v ateljejih Akademije za likovno umetnost pa spremljamo pedagoški pristop. Zgodbo zaključuje otvoritev razstave slikarjevih najnovejših del v galeriji Equrna...
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...
Tudi ko so prisotnost virusa, ki povzroča covid 19, potrdili v že 15 državah, je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) oklevala in kar ni razglasila izrednih razmer. Še več, Kitajsko je kljub zapoznelemu obveščanju o izbruhu virusa branila in prepovedi potovanja v to državo celo nasprotovala. V izvršnem odboru SZO je kakih 30 predstavnikov držav, ki se morajo v takšnih razmerah zediniti in odločitev sprejeti soglasno, kar delovanje organizacije močno hromi. Ob plazu obtožb na račun kitajskega ravnanja ob izbruhu pandemije in zaradi podpore, ki jo je Kitajski izkazoval SZO, so se ZDA celo odločile izstopiti iz SZO. Tajvan, ki si ga Kitajska lasti, ZDA pa podpirajo njegovo neodvisnost, zaradi česar Tajvan tudi ni član SZO, pa je na primer samostojno uvedel zaščitne ukrepe in se s covidom 19 zelo uspešno spoprijel. Je danes SZO še eno bojno polje za kitajsko-ameriške spopade? Dokumentarna oddaja nazorno prikaže tudi nastanek in razvoj SZO in nekatere njene resnično pomembne uspehe, kot je izkoreninjenje črnih koz. WHO IS ... IN CONTROL? / Francija / 2020 / Režija: Pierre Haski, Mathias Lavergre, Anthony Dufour
Živela Koroška je vsebinsko nadaljevanje filma posvečenega 100-letnici plebiscita leta 2020, in prikazuje življenje na Koroškem po njem. Filmska pripoved se osredotoča na manj znane dogodke iz časa med 8. in 21. majem 1945, ko je jugoslovanska partizanska vojska zasedla avstrijsko Koroško, v nadaljevanju pa na izpolnjevanje 7. člena avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, s katerim se je Republika Avstrija zavezala k zaščiti narodnostnih pravic slovenske manjšine na tem ozemlju. V ospredju pripovedi je življenje koroških Slovencev in delovanje njihovih osrednjih ustanov sto let po koroškem plebiscitu s poudarkom na uveljavljanju jezikovnih pravic manjšine in rabi slovenščine v javnem življenju. V filmu, ki ga podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili koroški Slovenci mag. Rudi Vouk, dr. Jože Marketz, dr. Karel Hren, dr. Angelika Mlinar, prof. Zalka Kuchling, Olga Voglauer, Franc Jožef Smrtnik, dr. Teodor Domej, Franc Rulitz in Horst Ogris ter zgodovinarji dr. Wilhelm Wadl, dr. Marjan Linasi in dr. Gregor Antoličič.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Manj znana zgodba o Sahravijcih, ljudstvu iz Zahodne Sahare, ki jim v času dekolonializacije Afrike ni uspelo vzpostaviti samostojne države. Po koncu španske kolonialne nadvlade leta 1976 sta Mavretanija in Maroko vojaško vdrla na ozemlje Zahodne Sahare. Na tisoče Sahravijcev je bilo ubitih, več deset tisoč jih je pobegnilo v Alžirijo. Mavretanija se je kmalu umaknila iz vojne, spopadi med Marokom in sahravijsko Fronto Polisario pa so potekali do leta 1991. Združeni narodi so se takrat zavezali, da bodo izvedli referendum, na katerem bi Sahravijci odločali o svoji suverenosti. A se v vsem tem času ni zgodilo nič. Maroko zaseda dve tretjini Zahodne Sahare in okrutno zatira Sahravijce, zaradi česar vedno novi prihajajo v begunska naselja v Alžiriji. Sahravijce tam pri življenju ohranja prav tisto, kar pregovorno umre zadnje, to je upanje, da bodo nekoč ponovno videli svojo domovino z glavnim mestom El Aauin.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Arktični ocean že milijone let hladi naš planet in uravnava vreme na njem. Toda ta odročni svet je za znanost uganka. Tamkajšnji led se je začel hitro tajati in to bo vplivalo na vse življenje na Zemlji. Dokumentarni film govori o skupini znanstvenikov z vsega sveta, ki se odpravlja na največjo polarno odpravo do zdaj. Napredni raziskovalni ledolomilec so natovorili z opremo za celoletno preučevanje Arktike … ARCTIC DRIFT: A YEAR IN THE ICE / Velika Britanija, Nemčija / 2021 / Režija: Ashley Morris
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.
V dvodelni dokumentarni seriji spremljamo britansko igralko Joanno Lumley na potovanju po Karibskih otokih - od Havane do Haitija. 2. del: V drugem delu obišče kubanski Guantanamo, nato odide na Haiti. Ogleda si Cap-Haitien in tamkajšnjo utrdbo, simbol haitijskega boja za svobodo. Zanima jo peka znamenitega haitijskega kruha iz kasave, šola deskanja in vudu. Potovanje konča v haitijskem glavnem mestu Port-au-Princeu, ki si še ni opomoglo po potresu leta 2010, spozna njegove umetnike in organizacijo, ki skrbi za brezdomne otroke.
Večini mladih živali je usojeno umreti pred spolno zrelostjo, torej še preden bi jim uspelo prenesti svoj dedni zapis. A pri ljudeh ni tako, in to kljub dejstvu, da so po rojstvu še leta nebogljeni. Zakaj se človek, najpametnejša in telesno izjemno prilagodljiva žival, rodi tako nemočen? Protislovno pri tem je, da je ravno to razlog naše pameti. 1. del: Človeška žival – Rojstvo, možgani, mišice V prvem delu dokumentarne serije izvemo, zakaj so naši možgani posebni in kako lahko druge živali, na primer hobotnica, dosežejo visoko raven umskih sposobnosti z mnogo manjšimi možgani. V evoluciji je človek kot pokončna opica z drugačnim mišično-skeletnim sistemom pridobil neverjetno učinkovito obliko gibanja – dvonožni tek. Ko so se ljudje vpisali med najbolj vzdržljive tekače na svetu, so pridobili odločilno prednost pred številnimi drugimi vrstami. HUMAN ANIMAL / Nemčija / 2020 / Režija: Anja Taylor
Češka avtorska ekipa med odraslimi ženskami izbere tri mlade igralke, ki upodobijo 12-letnice. V filmskem studiu poustvarijo tri najstniške sobe in dekleta posadijo pred računalnik. V spletnem okolju se na njihove profile v 10 dneh snemanja odzove več kot 2500 moških – spolnih plenilcev. Presunljiv dokumentarni film je družbeni eksperiment, ki razgali vso bedo in izpraznjenost sodobnega časa in odstre bolečo ranljivost otrok na spletu. Avtorska ekipa je vse gradivo ob koncu snemanja predala češki policiji, ki je začela preiskavo. CAUGHT IN THE NET / Češka, Slovaška / 2020 / Režija: Vit Klusak in Barbora Chalupova
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Jurij Vega se je proslavil z Logaritmovnikom. Ta je izšel na Dunaju leta 1783 in od svoje prve izdaje velja za prototip logaritemskih knjig. Kaj so sploh logaritemske tablice in kako se je spremenilo matematično razmišljanje v času, ko so tablice v knjigi zamenjali tablični računalniki? Profesor matematike Vilko Domanjko nam bo z izračunom na tabli prikazal, kakšno vlogo imajo logaritmi in kakšna je njihova praktična uporaba. S pomočjo strokovnjaka za balistiko Janeza Gomzija se bomo poučili, kako se s pomočjo Vegovih podatkov v tablicah izračuna let topovskega izstrelka. Vegov priročnik spada med najbolj razširjene matematične knjige na svetu in nemara gre celo za knjigo slovenskega avtorja, ki jo je vzelo v roke največ Zemljanov.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.
V najstrožje varovanem zaporu na Norveškem zapornikov ne obravnavajo kot kriminalce, temveč kot ljudi, ki so zagrešili kriminalno dejanje. Zaporniki med prestajanjem kazni sodelujejo s pazniki in drugim osebjem pri družabnih igrah, pri delu v avtomehanični delavnici, pri snovanju načrtov za prihodnost. Kaznjenci si oblikujejo sistem vrednot, se urijo v veščinah in pridobivajo novo znanje, da bi po vrnitvi na prostost lahko prispevali k družbeni blaginji kot dejavni državljani, zaposleni davkoplačevalci in opolnomočeni starši. V ZDA je zgodba v najstrožje varovanih zaporih čisto drugačna. Tam zapornike skrbi predvsem preživetje in to, kako se izogniti nasilju, izkoriščanju, poniževanju, celo lakoti, paznike pa, kako se vsak dan zdrav vrniti k svoji družini. A sodelovanje med tema dvema svetovoma je že prineslo znatne izboljšave vsaj v enem izmed ameriških zaporov. BREAKING THE CYCLE / Finska / 2017 / Režija: Tomas Lindh in John Stark
Ne glede na kulturo, raso in spol, ljudi tega sveta povezuje temeljno vprašanje: ima naše življenje smisel in v čem je ta smisel? Svet se ne podreja našim željam, živi pač po svoje in zato je logično, da se sprašujemo o smislu. Ker živimo, si hočemo življenja tudi osmisliti. V središču modernega človeka je stalna nuja po odločanju, a ko se posameznik odloči mora sprejeti odgovornost za svojo odločitev. No, ravno odgovornost pa je naša šibka značajska lastnost, saj smo ambivalentni in dvolični. Zanimata nas predvsem atributa moči: denar in oblast. A smrti ne ubeži ne berač, ne filozof, ne umetnik in tudi ne vladar. Naj nas resnica še tako boli, je dejstvo, da smo ljudje minljivi, tako kot je umrljivo vse, kar živi. Naša življenja so v bistvu samo kratke zgodbe o dolgem potovanju, od nas pa je odvisna vsebina glavne zgodbe: »Je človek človeku človek?!« V dokumentarcu nastopata prof. dr. Janez Juhant, filozof, teolog, antropolog in ribič Franc Pianecki. Na videz imata moška malo skupnega, a v svoji notranjosti si oba želita isto, da njuna življenja ne bi izzvenela v prazno. Filozof, ki iskreno sprejema drugačnost, vztrajno gradi most med ljudmi in pri tem se ne žrtvuje, temveč se odpoveduje človeški omejenosti. » Svoboda je v dialogu,« izreče v osebnem nagovoru. Ribič pa se je vse svoje življenje boril, z vlečenjem mrež je hranil sebe in družino. »Potomci so tu, na katere sem ponosen,« zaupa v kamero, ker sta njegova odrasla sinova zanj največji dosežek. Šele sedaj, ko je za vse poskrbel, lahko razmišlja o upokojitvi ... Prof. dr. Janez Juhant in Franc Pianecki, sta se že pred mnogimi leti odločila, in od takrat, iz dneva v dan, za svoji odločitvi odgovarjata sebi, družini, skupnosti in ravno ta njuna pokončna drža moška dela zanimiva ter spoštovana.
Nenavaden dokumentarni portret nenavadnega trboveljskega glasbenika, legende Vilija Fajdige. Pravijo, da se je bluz rodil iz trpljenja in iz obupne želje, da bi skušali trpljenje preseči z glasbo, nenehnim brezciljnim potovanjem, samopozabo. Če govorimo o bluzu v teh okvirih in ne le o strogi dvanajsterični formi, potem je bil Vili Fajdiga, legenda trboveljskih ulic, prav gotovo pravi »bluesman«. Bluz črnih revirjev je zgodba o težkem in pestrem življenju, ustvarjalnosti, strahu, upanju, o padcih in ne vedno tudi vzponih, o ljubezni do žensk, glasbe, soljudi in življenja. Legende, ki ni prisotna v širšem narodovem spominu, in ki je prepevala z glasom Toma Waitsa, po strunah pa brenkala z železnimi doma narejenimi »kremplji«, trzalicami, narejenimi iz odpadkov ribjih konzerv, se spominjajo mnogi glasbeni in drugi ustvarjalci: Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Andrej Guček, Roman Uranjek, Iztok Kovač. Fajdiga je imel velik vpliv celo na skupino Laibach; člani so kot najstniki hodili za njim po Trbovljah in ga občudovali kot glasbenika, umetnika, boema… Skozi izpoved ključnih akterjev ter predvsem skozi Fajdigovo glasbo v dialogu s podobo, so avtorji filma skušali prodreti v notranji, intimni svet Vilija Fajdige, ter v specifičen občutek tistega časa in prostora.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Njen literarni genij je večen, za vse čase. Svet opazuje pozorno, zbrano, nadrobnosti ji ne uidejo. Pisateljskega pogleda ne odvrne niti od najbolj grozljivih okoliščin in početij, ki so del resničnega življenja. V dokumentarnem filmu snemalna ekipa sledi po svetu priznani in nagrajevani kanadski pisateljici Margaret Atwood in spremlja njena številna gostovanja, predavanja, srečanja z bralci. Poda se tudi na obisk prizorišča nastajanja izjemne televizijske uspešnice – serije Deklina zgodba. MARGARET ATWOOD A WORD AFTER A WORD AFTER A WORD IS POWER / Kanada / 2019 / Režija: Nancy Lang in Peter Raymont
Janez Frančišek Gnidovec ... danes ime v "odkrivanju", nekoč znanec mnogih. Preprost, ponižen, vzornik. Zvest v malem in velikem. Slovenski kandidat za svetnika katoliške Cerkve. Vesoljni svet pozna Mati Terezijo iz Kalkute, a le malokdo ve, da se za to misijonarko Ljubezni skriva veliki vzornik, ob katerem se je odločila za misijone in služenje najboljm revnim tega sveta: Janez Frančišek Gnidovec, misijonar, škof v Skopju in Prizrenu (od 1924 do 1939).
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
Znani režiser Mitja Okorn nam subtilno odstira osebne, pretresljive zgodbe posameznikov, ki so preboleli covid 19 in še vedno čutijo posledice dolgotrajne bolezni. Katera od čustvenih izpovedi bi bila lahko tudi naša, morda prodajalca sadja v soseski, nogometaša v sosednji stolpnici ali pa mimoidočega, ki ga srečujemo na ulici. Znani in manj znani obrazi ne bodo nikogar pustili ravnodušnega, vsak pa bo njihove pripovedi doživljal po svoje. Kot pravi Okorn, je moral prepričati najprej sebe, da je lahko povedal njihove zgodbe – zgodbe resničnih ljudi: »Preden sem se odločil za sodelovanje, sem se moral o bolezni in njenih posledicah prepričati sam in ugotoviti, ali je cepljenje sploh dobra ideja, pametna izbira. Zato sem želel dobiti informacije iz prve roke, se pogovoriti s prebolevniki, njihovimi najbližjimi in zdravstvenim osebjem, ki je za njih skrbelo. To so njihove zgodbe.«
V Novi vasi na Blokah so ob koncu leta 1934 ustanovili prvo letalsko šolo v tedanji Dravski banovini s tečajem za šolanje učiteljev. Tečaj sta ga kot prva med Slovenci končala tudi najstarejša slovenska jadralca Stane Raznožnik in Milivoj Šircelj. Svojo postojanko so imeli na vzpetini Videm nad farsko cerkvijo, jadralci pa so vzletali s hribov Pečnik, Piškovc in Bradatka. O motorni vleki ni bilo govora. Na hrib so morali letala potiskati ali si pomagati z vleko s konji, potrebni začetni zagon pa so iznajdljivo rešili s »sistemom frača«. Letalo so privezali za rep, potem so tečajniki spredaj pritrjeno elastično vrv nategnili, nato pa je nekdo na znak sprostil privez na repu in nategnjena elastična vrv je letalo potegnila v zrak. Izstreljeno letalo je poletelo. Ugodni vzgonski vetrovi so omogočali dolgotrajno jadranje. Rekord iz leta 1940 je znašal 12 ur in 43 minut, kopija tega zmagovitega letala pa je sedaj razstavljena na brniškem letališču.
Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.
Orgle so spremljevalke pomembnih življenjskih dogodkov, pri cerkvenih obredih so skorajda nepogrešljive. Simbolizirajo veličastnost, častivrednost in vzvišenost. Neizčrpne možnosti orgel zmeraj znova navdušujejo vrhunske in inovativne glasbenike. Švedska je med državami, kjer imajo največ orgel. Film predstavlja misli ljubiteljev in poznavalcev orgel, ki se ukvarjajo z različnimi glasbenimi zvrstmi, oriše pa tudi zgodovino tega kraljevskega glasbila od renesanse do danes.
Renato è il primo youtuber gay croato. Ha realizzato il suo primo video, »I diritti di un omosessuale croato«, durante la campagna in vista del referendum sui matrimoni gay in Croazia. All'epoca, Renato si trovava in Polonia nell'ambito di scambi studenteschi, ma ha voluto dire la sua. Grazie al video, pubblicato da diversi media, ha raggiunto la popolarità decidendo quindi di continuare a pubblicare un video a settimana. Nei suoi videoclip, a volte solo divertenti, ma sempre provocatori, egli difende a spada tratta i diritti dei gay. Sono molti, nell'area dell'ex Jugoslavia, i giovani omosessuali di ambo i sessi che lo seguono e lo sostengono. Sono tanti, però, anche i discorsi d'odio. Ma Renato non si arrende denunciando alla polizia gli incitamenti all'odio e scherzando di tanto in tanto, nella sua qualità di linguista, sulla scarsa conoscenza della grammatica dei cosiddetti haters ovvero degli odiatori. Renato je prvi hrvaški gejevski youtuber. Svoj prvi video »Zakon gejev« je posnel med kampanjo pred referendumom o istospolnih porokah na Hrvaškem. Renato je bil takrat na študentski izmenjavi na Poljskem, toda odločil se je odzvati. Njegov video je objavilo več medijev, zato je postal priljubljen. Renato je nadaljeval. Vsak teden objavlja videe. Včasih je samo smešen, vedno pa je izzivalen in zelo aktivno zagovarja pravice gejev. Veliko mladih gejev in lezbijk z vsega območja nekdanje Jugoslavije mu sledi in ga podpira. Toda sovražni govorci so prav tako aktivni. Renato ne obupuje. Sovražni govor prijavlja policiji in se občasno pošali na račun slabe slovnice sovražnih komentarjev, saj je jezikoslovec.
Zakaj velja Simon Jenko za pesnika Sorškega polja? “Če je Prešeren pisal visoko poezijo za izbrance in nas skušal približati zahodni Evropi, je Jenko preprostejši, bolj ljudski pesnik," pravijo literarni zgodovinarji, katerih pogled nam bo osvetlil slovenist in zgodovinar ddr. Igor Grdina. Dolga stoletja je bila Jenkova pesem Naprej (zastava slave) neuradna slovenska himna, danes pa je himna Slovenske vojske, a danes Jenkov spomin ohranja tudi nagrada za najboljšega slovenskega pesnika. Z Jenkovo nagrajenko Veroniko Dintinjano se bomo pogovarjali o tem, kaj pomeni danes pisati poezijo.
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.
Industrializacija v drugi polovici 20. stoletja je povzročila množično preseljevanje ljudi s podeželja v mesta. Kot gobe po dežju so v mestih rasla delavska naselja. Sosedje so tako postali ljudje iz različnih krajev, različnih poklicev in navad, skupen jim je bil le »njihov« blok. V socialističnih blokih, kot jim radi rečemo, so se mnogim uresničile sanje o lastnem stanovanju. Zaradi značilne arhitekture, medsebojnih odnosov in posebnosti tistega časa je bilo življenje v teh blokih povsem drugačno, kot je danes. Dokumentarni film Otroci iz socialističnega bloka je nastal ob nenavadnem srečanju nekdanjih stanovalcev enega od številnih »socialističnih« blokov. Skupina odraslih, ki jih veže le skupno otroštvo v bloku, se je po 40-ih letih ponovno srečala. Z leti so se razselili, izgubili stike, postali starši in stari starši, bolj ali manj uspeli v poklicu ali se upokojili. Mnogi se niso srečali že 30, 40 let, večina ni spoznala drug drugega ali pa se niso spominjali svojih sosedov, s katerimi so se igrali. Danes se, kot odrasli s številnimi izkušnjami, spominjajo otroštva, ga primerjajo z otroštvom svojih otrok in vnukov ter razmišljajo o tem, kako je »njihov« blok vplival na razvoj njihove osebnosti. Pripovedi ljudi, nekdaj otrok iz bloka v Dečkovem naselju v Celju, spremlja strokovna analiza obdobja njihovega otroštva. Ideja življenja v skupnosti je vplivala tudi na arhitekturo, kasnejša individualizacija in prevlada tržnih zakonitosti pa sta razlog, da spomin na otroštvo in mladost v marsikom še toliko bolj vzbuja nostalgijo. Film je nastal v Dokumentarnem programu TV Slovenija. Scenarist in režiser je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, urednik Peter Povh. .
Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
