Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Lipa ob skladateljevi hiši Naša najpomembnejša slikarka 9. korpus slovenske partizanske vojske Pred 130 leti (1895) se je v Vižmarjah pri Ljubljani rodil diplomat Ciril Kotnik. Njegov rod sicer izvira z Dóbrij pri Ravnah na Koroškem. Po končani trgovski akademiji je odšel v Srbijo in se kot prostovoljec pridružil srbski vojski. Po prvi svetovni vojni je deloval v diplomatski službi Kraljevine SHS v Rimu. Tam je živel in delal več kot 20 let. Ob začetku druge svetovne vojne ga je jugoslovanska begunska vlada premestila v svoje predstavništvo pri Svetem sedežu. Tam mu je uspelo pomagati številnim beguncem in internirancem. Sodeloval je z judovsko organizacijo DELASEM, ki je pomagala Judom in drugim interniranim tujcem. Oktobra 1943 ga je aretiral gestapo in ga obsodil na smrt, vendar izvršitve obsodbe zaradi uspešnega posredovanja papeža Pija XII. ni bilo. Po osvoboditvi Rima junija 1944 so Kotnika uradno povabili na slovesnost v rimski sinagogi, posmrtno pa so mu leta 1955 podelili zlato odličje Zveze italijanskih judovskih občin. Na hiši v Rimu, v kateri je živel, so mu leta 2014 odkrili dvojezično italijansko-slovensko spominsko ploščo.
Lipa ob skladateljevi hiši Naša najpomembnejša slikarka 9. korpus slovenske partizanske vojske Pred 130 leti (1895) se je v Vižmarjah pri Ljubljani rodil diplomat Ciril Kotnik. Njegov rod sicer izvira z Dóbrij pri Ravnah na Koroškem. Po končani trgovski akademiji je odšel v Srbijo in se kot prostovoljec pridružil srbski vojski. Po prvi svetovni vojni je deloval v diplomatski službi Kraljevine SHS v Rimu. Tam je živel in delal več kot 20 let. Ob začetku druge svetovne vojne ga je jugoslovanska begunska vlada premestila v svoje predstavništvo pri Svetem sedežu. Tam mu je uspelo pomagati številnim beguncem in internirancem. Sodeloval je z judovsko organizacijo DELASEM, ki je pomagala Judom in drugim interniranim tujcem. Oktobra 1943 ga je aretiral gestapo in ga obsodil na smrt, vendar izvršitve obsodbe zaradi uspešnega posredovanja papeža Pija XII. ni bilo. Po osvoboditvi Rima junija 1944 so Kotnika uradno povabili na slovesnost v rimski sinagogi, posmrtno pa so mu leta 1955 podelili zlato odličje Zveze italijanskih judovskih občin. Na hiši v Rimu, v kateri je živel, so mu leta 2014 odkrili dvojezično italijansko-slovensko spominsko ploščo.
Malteška pisateljica, dramatičarka, prevajalka in predavateljica Clare Azzopardi veliko piše tudi za otroke in to izključno v malteščini, kar pomeni, za kakih 350 000 potencialnih bralcev. Zakaj ne piše v angleščini, ki je poleg malteščine uradni jezik na Malti, jo je nekoč vprašal novinar. "Ker angleščina ni moja materinščina. Ne mislim v angleščini, tudi sanjam ne. Pisati pomeni igrati se z besedami in ritmi, ritmom in slogom in vse to lahko delam samo v malteščini, svojem rodnem jeziku. In čeprav prevajam iz angleščine v malteščino, svojih knjig ne bi mogla brez nelagodja prevesti v angleščino." Avtorica oddaje in urednica Tadeja Krečič Scholten, igralka Saša Mihelčič, bralec Renato Horvat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel. Posneto na Radiu Slovenija 2025.
Malteška pisateljica, dramatičarka, prevajalka in predavateljica Clare Azzopardi veliko piše tudi za otroke in to izključno v malteščini, kar pomeni, za kakih 350 000 potencialnih bralcev. Zakaj ne piše v angleščini, ki je poleg malteščine uradni jezik na Malti, jo je nekoč vprašal novinar. "Ker angleščina ni moja materinščina. Ne mislim v angleščini, tudi sanjam ne. Pisati pomeni igrati se z besedami in ritmi, ritmom in slogom in vse to lahko delam samo v malteščini, svojem rodnem jeziku. In čeprav prevajam iz angleščine v malteščino, svojih knjig ne bi mogla brez nelagodja prevesti v angleščino." Avtorica oddaje in urednica Tadeja Krečič Scholten, igralka Saša Mihelčič, bralec Renato Horvat, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojstrica zvoka Sonja Strenar, režiserka Špela Kravogel. Posneto na Radiu Slovenija 2025.
Narodno-zabavna glasba je pomemben del slovenske zvočne krajine, odmeva iz številnih radijskih in televizijskih sprejemnikov, spremlja nas na različnih praznovanjih, prireditvah in seveda veselicah. Kako jo je bilo soustvarjati, nam bo zaupal Alfi Nipič, ki praznuje že 63 let glasbene kariere in je kratko malo legenda slovenske popularne in narodno-zabavne glasbe. Skoraj 20 let je pel v Ansamblu bratov Avsenik, s katerim so imeli tudi po 330 nastopov na leto, veliko v tujini. Obiskali smo tudi člane ansambla Štirje kovači iz Koroške, ki neprekinjeno igrajo že 70 let, kar je rekord ne samo v slovenskem, ampak celo svetovnem merilu, in glasbeno družino Leban iz Tolminskega, kjer se ljubezen do narodno-zabavne glasbe že dolgo prenaša iz generacije v generacijo. Kakšna je vloga narodno-zabavne glasbe v kulturnem prostoru in kako jo doživljajo različne generacije, se bomo pogovarjali z dr. Natalijo Majsovo s Fakultete za družbene vede, ki se je slovenske narodno-zabavne glasbe s kolegi lotila strokovno in raziskovalno, o svojem odnosu in ljubezni do tovrstne glasbe ter o vlogi televizije pri oblikovanju podobe narodno-zabavne glasbe pa se bomo pogovarjali tudi z voditeljem Andrejem Hoferjem, ki ga lahko vsak petek spremljamo v oddaji Glasbeni pozdrav. V rubriki Ah, ta splet vam bomo tokrat predstavili aplikacijo Radioplayer, oddajo pa končali z zanimivim kvizom (Spo)znanje generacij.
Narodno-zabavna glasba je pomemben del slovenske zvočne krajine, odmeva iz številnih radijskih in televizijskih sprejemnikov, spremlja nas na različnih praznovanjih, prireditvah in seveda veselicah. Kako jo je bilo soustvarjati, nam bo zaupal Alfi Nipič, ki praznuje že 63 let glasbene kariere in je kratko malo legenda slovenske popularne in narodno-zabavne glasbe. Skoraj 20 let je pel v Ansamblu bratov Avsenik, s katerim so imeli tudi po 330 nastopov na leto, veliko v tujini. Obiskali smo tudi člane ansambla Štirje kovači iz Koroške, ki neprekinjeno igrajo že 70 let, kar je rekord ne samo v slovenskem, ampak celo svetovnem merilu, in glasbeno družino Leban iz Tolminskega, kjer se ljubezen do narodno-zabavne glasbe že dolgo prenaša iz generacije v generacijo. Kakšna je vloga narodno-zabavne glasbe v kulturnem prostoru in kako jo doživljajo različne generacije, se bomo pogovarjali z dr. Natalijo Majsovo s Fakultete za družbene vede, ki se je slovenske narodno-zabavne glasbe s kolegi lotila strokovno in raziskovalno, o svojem odnosu in ljubezni do tovrstne glasbe ter o vlogi televizije pri oblikovanju podobe narodno-zabavne glasbe pa se bomo pogovarjali tudi z voditeljem Andrejem Hoferjem, ki ga lahko vsak petek spremljamo v oddaji Glasbeni pozdrav. V rubriki Ah, ta splet vam bomo tokrat predstavili aplikacijo Radioplayer, oddajo pa končali z zanimivim kvizom (Spo)znanje generacij.
V zbirki Sidera (izdaja(ta) jo založba Družina (in pozneje Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani), ureja jo Brane Senegačnik) je v dobrih desetih letih izšla vrsta odličnih knjig prevodne poezije, med drugim Homerske himne in Metafizična poezija angleškega baroka. Kot deveta je izšla zbirka Zbranih sirskih pesnitev z naslovom Peruti duha sirskega pesnika Kirilona. Do izida knjige je bil pesnik iz 4. stoletja našega štetja povsem neznano ime, zato je prevod, pod katerega se je podpisal Jan Dominik Bogataj, še toliko dragocenejši. Dr. Jan Dominik Bogataj je profesor patrologije (in antične cerkvene zgodovine) na Univerzi Antonianum v Rimu in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, Kirilonove pesnitve z naslovom Peruti Duha je pospremil s tehtno in temeljito spremno besedo. V njej je zgoščeno predstavil sirski jezik in književnost, sirsko poetično ustvarjalnost (njen verjetno najbolj znani predstavnik je Efrem Sirski), pa skrivnostnega Kirilona in njegove pesnitve O postavitvi evharistije, O umivanju nog, O pashi našega Gospoda, O nadlogah (ki vsebuje tudi navedbo konkretnih zgodovinskih dogodkov), O Zaheju ter (pesniku pripisano pesnitev) O pšeničnem zrnu. Posebno pozornost je posvetil tudi pesnikovi poetični teologiji, ki pogosto stavi na repetitivne oziroma ponovitvene vzorce. Več in podrobneje pripoveduje Jan Dominik Bogataj o Kirilonu in njegovih pesnitvah v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratek odlomek v izvirniku in svojem prevodu. Nikar ne zamudite. Foto: Rok Blažič
V zbirki Sidera (izdaja(ta) jo založba Družina (in pozneje Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani), ureja jo Brane Senegačnik) je v dobrih desetih letih izšla vrsta odličnih knjig prevodne poezije, med drugim Homerske himne in Metafizična poezija angleškega baroka. Kot deveta je izšla zbirka Zbranih sirskih pesnitev z naslovom Peruti duha sirskega pesnika Kirilona. Do izida knjige je bil pesnik iz 4. stoletja našega štetja povsem neznano ime, zato je prevod, pod katerega se je podpisal Jan Dominik Bogataj, še toliko dragocenejši. Dr. Jan Dominik Bogataj je profesor patrologije (in antične cerkvene zgodovine) na Univerzi Antonianum v Rimu in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, Kirilonove pesnitve z naslovom Peruti Duha je pospremil s tehtno in temeljito spremno besedo. V njej je zgoščeno predstavil sirski jezik in književnost, sirsko poetično ustvarjalnost (njen verjetno najbolj znani predstavnik je Efrem Sirski), pa skrivnostnega Kirilona in njegove pesnitve O postavitvi evharistije, O umivanju nog, O pashi našega Gospoda, O nadlogah (ki vsebuje tudi navedbo konkretnih zgodovinskih dogodkov), O Zaheju ter (pesniku pripisano pesnitev) O pšeničnem zrnu. Posebno pozornost je posvetil tudi pesnikovi poetični teologiji, ki pogosto stavi na repetitivne oziroma ponovitvene vzorce. Več in podrobneje pripoveduje Jan Dominik Bogataj o Kirilonu in njegovih pesnitvah v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratek odlomek v izvirniku in svojem prevodu. Nikar ne zamudite. Foto: Rok Blažič
»Med jazzom, pesmijo in svobodo trenutka«, tako je koroški glasbenik, pevec in pianist Tonč Feinig poimenoval svoj novi projekt, ki ga je predstavil s svojim sekstetom. Glasba, prežeta z energijo in poetično globino, je združila njegove prepoznavne skladbe z nalezljivimi ritmi, odprtimi zvočnimi prostori in nežnimi melodijami. Večer je ponudil potovanje od jazza do ljudske pesmi, od kantavtorske izpovedi do glasbe brez meja, med groovom in balado, med intimnostjo in energijo ter med različnimi jeziki in razpoloženji alpsko-jadranskega prostora. Zasedba: Tonč Feinig – vokal in klavir Edgar Unterkirchner – saksofon Filip Vadnu – kitara Jaka Krušič – kontrabas Pavel Čebašek – tolkala Žiga Smrdel – bobni Oddajo je vodila Mojca Maljevac.
»Med jazzom, pesmijo in svobodo trenutka«, tako je koroški glasbenik, pevec in pianist Tonč Feinig poimenoval svoj novi projekt, ki ga je predstavil s svojim sekstetom. Glasba, prežeta z energijo in poetično globino, je združila njegove prepoznavne skladbe z nalezljivimi ritmi, odprtimi zvočnimi prostori in nežnimi melodijami. Večer je ponudil potovanje od jazza do ljudske pesmi, od kantavtorske izpovedi do glasbe brez meja, med groovom in balado, med intimnostjo in energijo ter med različnimi jeziki in razpoloženji alpsko-jadranskega prostora. Zasedba: Tonč Feinig – vokal in klavir Edgar Unterkirchner – saksofon Filip Vadnu – kitara Jaka Krušič – kontrabas Pavel Čebašek – tolkala Žiga Smrdel – bobni Oddajo je vodila Mojca Maljevac.
Retrospektiva filmov Rudija Urana
OdŠTUKano je dokumentarni film, ki ob 40-letnici obstoja razgrinja bogato in večplastno zgodbo ŠTUK-a – enega najpomembnejših kulturnih in družbenih središč študentske in mladinske ustvarjalnosti v Sloveniji. Od svoje ustanovitve je ŠTUK predstavljal mnogo več kot le študentski klub – bil je simbol svobode, eksperimenta, umetnosti in skupnosti. Film skozi vrsto osebnih pričevanj, arhivskih posnetkov in refleksij generacij, ki so sooblikovale njegovo zgodbo, razkriva, kako se je ŠTUK nenehno spreminjal – od razburkanega podzemlja osemdesetih, skozi angažirane devetdeseta, do današnjih bolj zabavnih, a morda manj uporniških programov. Med pripovedovalci in sogovorniki so Robert Pešut – Magnifico, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Jaša Lorenčič, Marko Soršak – Soki, Marko Vezovišek, Matjaž Javšnik, Lado Bizovičar, Tabu, Zmelkoow, Mi2, Joker Out, Slon in Sadež in številni drugi, ki so v ŠTUK-u pustili svojo sled. ŠTUK je bil oder, ki je omogočal rojstvo glasov, ki so zaznamovali generacije. Od ritma do revolucije, od verza do vrenja: ŠTUK kot prostor, kjer so generacije iskale svoj glas — od nekoč upornikov brez razloga do današnjih neupornikov z razlogom. Če je bila harmonika v nekem obdobju simbol zabave, rock'n'roll pa simbol upora, se danes ti žanri srečujejo v prostoru, ki išče novo identiteto med nostalgijo in prihodnostjo. To ni film le o preteklosti. To je pogled v vprašanje: ali imamo še danes prostore, kjer je mladost svobodna, umetnost neposredna in prijateljstva trajna? OdŠTUKano je poklon nekemu prostoru in hkrati subtilen klic po novih vsebinah, ki bi mladim znova vrnile občutek pripadnosti, pomen ustvarjalnosti in drznost kritičnega glasu.
OdŠTUKano je dokumentarni film, ki ob 40-letnici obstoja razgrinja bogato in večplastno zgodbo ŠTUK-a – enega najpomembnejših kulturnih in družbenih središč študentske in mladinske ustvarjalnosti v Sloveniji. Od svoje ustanovitve je ŠTUK predstavljal mnogo več kot le študentski klub – bil je simbol svobode, eksperimenta, umetnosti in skupnosti. Film skozi vrsto osebnih pričevanj, arhivskih posnetkov in refleksij generacij, ki so sooblikovale njegovo zgodbo, razkriva, kako se je ŠTUK nenehno spreminjal – od razburkanega podzemlja osemdesetih, skozi angažirane devetdeseta, do današnjih bolj zabavnih, a morda manj uporniških programov. Med pripovedovalci in sogovorniki so Robert Pešut – Magnifico, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Jaša Lorenčič, Marko Soršak – Soki, Marko Vezovišek, Matjaž Javšnik, Lado Bizovičar, Tabu, Zmelkoow, Mi2, Joker Out, Slon in Sadež in številni drugi, ki so v ŠTUK-u pustili svojo sled. ŠTUK je bil oder, ki je omogočal rojstvo glasov, ki so zaznamovali generacije. Od ritma do revolucije, od verza do vrenja: ŠTUK kot prostor, kjer so generacije iskale svoj glas — od nekoč upornikov brez razloga do današnjih neupornikov z razlogom. Če je bila harmonika v nekem obdobju simbol zabave, rock'n'roll pa simbol upora, se danes ti žanri srečujejo v prostoru, ki išče novo identiteto med nostalgijo in prihodnostjo. To ni film le o preteklosti. To je pogled v vprašanje: ali imamo še danes prostore, kjer je mladost svobodna, umetnost neposredna in prijateljstva trajna? OdŠTUKano je poklon nekemu prostoru in hkrati subtilen klic po novih vsebinah, ki bi mladim znova vrnile občutek pripadnosti, pomen ustvarjalnosti in drznost kritičnega glasu.
Osmega decembra pred dva tisoč devetdesetimi leti se je rodil rimski pesnik Horac, s celotnim imenom Quintus Horatius Flaccus. Bil je sin osvobojenega sužnja v Venosi, današnji Basilicati, v južni Italiji. Študiral je v Rimu in Atenah, se boril pri Filipih, po vrnitvi v Rim je delal kot uradnik, potem pa s svojimi pesmimi vzbudil Mecenovo pozornost, prišel v njegov krog in bližino cesarja Avgusta. Leta 35 pred Kristusom je že izdal prvo knjigo Satir in kmalu zaslovel, z zbirko Od pa se je uveljavil kot najbolj cenjeni pesnik svoje dobe. Odvrnil se je od helenizma in se zgledoval po grških klasikih. Dramski igralec Polde Bibič interpretira pet Horacijevih od v prevodu Kajetana Gantarja. Glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija 2005.
Osmega decembra pred dva tisoč devetdesetimi leti se je rodil rimski pesnik Horac, s celotnim imenom Quintus Horatius Flaccus. Bil je sin osvobojenega sužnja v Venosi, današnji Basilicati, v južni Italiji. Študiral je v Rimu in Atenah, se boril pri Filipih, po vrnitvi v Rim je delal kot uradnik, potem pa s svojimi pesmimi vzbudil Mecenovo pozornost, prišel v njegov krog in bližino cesarja Avgusta. Leta 35 pred Kristusom je že izdal prvo knjigo Satir in kmalu zaslovel, z zbirko Od pa se je uveljavil kot najbolj cenjeni pesnik svoje dobe. Odvrnil se je od helenizma in se zgledoval po grških klasikih. Dramski igralec Polde Bibič interpretira pet Horacijevih od v prevodu Kajetana Gantarja. Glasbeni opremljevalec Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, režiser Igor Likar, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija Radia Slovenija 2005.
Ali nam srce bije v ritmu naših korakov? To se je spraševal Samo Rugelj, ko je izbral naslov za svojo novo knjigo En korak, en utrip srca. Knjiga prinaša tako osebne zgodbe o osvajanju maratonov kot tudi vpogled v zgodovino tega mitskega izziva. Rugelj je prvi maraton pretekel s svojim očetom, psihiatrom Janezom Rugljem, štiri desetletja pozneje ga je osvojil s sinom Janom. Za 50. rojstni dan pa je njegova žena tekla skupaj z njim na 50 kilometrov. Pravi, da je bilo to zanj najlepše darilo.
Ali nam srce bije v ritmu naših korakov? To se je spraševal Samo Rugelj, ko je izbral naslov za svojo novo knjigo En korak, en utrip srca. Knjiga prinaša tako osebne zgodbe o osvajanju maratonov kot tudi vpogled v zgodovino tega mitskega izziva. Rugelj je prvi maraton pretekel s svojim očetom, psihiatrom Janezom Rugljem, štiri desetletja pozneje ga je osvojil s sinom Janom. Za 50. rojstni dan pa je njegova žena tekla skupaj z njim na 50 kilometrov. Pravi, da je bilo to zanj najlepše darilo.
Ker je Gaja danes ostala sama, se je odločila, da bo tokratni Krompir oblikovala po svoje. Z glasbo in plesom. V studiu gosti učence in mentorje 1. OŠ Celje, ki so ob 150-tem rojstnem dnevu svoje šole pripravili muzikal Annie. V ritmu žog bo potekal tudi gibalni izziv, ob koncu oddaje pa bodo Krompirjev oder zasedli mladi hiphoperji iz plesne šole M-Dance studio iz Velenja, z 11-letnim Liamom Tesovnikom - na svetovnem prvenstvu v hiphopu, ki se je nedavno odvijalo v Ljubljani, je osvojil naziv svetovnega prvaka v hiphopu, v kategoriji mlajši dečki.
Ker je Gaja danes ostala sama, se je odločila, da bo tokratni Krompir oblikovala po svoje. Z glasbo in plesom. V studiu gosti učence in mentorje 1. OŠ Celje, ki so ob 150-tem rojstnem dnevu svoje šole pripravili muzikal Annie. V ritmu žog bo potekal tudi gibalni izziv, ob koncu oddaje pa bodo Krompirjev oder zasedli mladi hiphoperji iz plesne šole M-Dance studio iz Velenja, z 11-letnim Liamom Tesovnikom - na svetovnem prvenstvu v hiphopu, ki se je nedavno odvijalo v Ljubljani, je osvojil naziv svetovnega prvaka v hiphopu, v kategoriji mlajši dečki.
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
Hišo lahko zgradimo na različne načine – iz lesa, ki v montažni izvedbi navdušuje s hitrostjo in čistočo gradnje, iz porobetona ali lesocementa, ki postajata vse pogostejša izbira, ali pa iz opeke in betona, ki ostajata klasika zaradi svoje trpežnosti. Tokrat vas popeljemo v hišo, zgrajeno iz toplotnoizolativnih opažnih elementov. Hitro postavljen, robusten, trajnosten in energijsko učinkovit je njen oklep, v notranjosti pa vas pričaka prava oaza miru in nevtralnih odtenkov. V mariborskem stanovanju se je mladostna energija srečala z dušo stare stavbe. Lastnika sta z občutkom za estetiko in spoštovanjem do prostora ustvarila dom, ki diha z umirjeno eleganco. V njem se preteklost prepleta s sodobnostjo, svetloba s toplino, prostor pa z življenjem, ki ga napolnjujeta lepota in ustvarjalnost. Na Polici pri Grosupljem se griči in doline nežno prepletajo v valovito pokrajino, ki diha v ritmu mehkobe. Na enem izmed teh gričev sta zakonca Adamič zgradila svoj dom, strmo pobočje ob njem pa spretno preoblikovala v živahen rastlinski mozaik. Tu se čas ne meri v urah, temveč v letnih časih.
Hišo lahko zgradimo na različne načine – iz lesa, ki v montažni izvedbi navdušuje s hitrostjo in čistočo gradnje, iz porobetona ali lesocementa, ki postajata vse pogostejša izbira, ali pa iz opeke in betona, ki ostajata klasika zaradi svoje trpežnosti. Tokrat vas popeljemo v hišo, zgrajeno iz toplotnoizolativnih opažnih elementov. Hitro postavljen, robusten, trajnosten in energijsko učinkovit je njen oklep, v notranjosti pa vas pričaka prava oaza miru in nevtralnih odtenkov. V mariborskem stanovanju se je mladostna energija srečala z dušo stare stavbe. Lastnika sta z občutkom za estetiko in spoštovanjem do prostora ustvarila dom, ki diha z umirjeno eleganco. V njem se preteklost prepleta s sodobnostjo, svetloba s toplino, prostor pa z življenjem, ki ga napolnjujeta lepota in ustvarjalnost. Na Polici pri Grosupljem se griči in doline nežno prepletajo v valovito pokrajino, ki diha v ritmu mehkobe. Na enem izmed teh gričev sta zakonca Adamič zgradila svoj dom, strmo pobočje ob njem pa spretno preoblikovala v živahen rastlinski mozaik. Tu se čas ne meri v urah, temveč v letnih časih.
Piše Silvija Žnidar, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Pri Črni skrinjici lahko vselej računamo na to, da bo njihov program plaval proti toku osrednjih literarnih trendov oziroma da bodo v njej izhajale knjige, ki z vsebino razburkajo mirne valove slovenske pesniške produkcije. V zadnjem letniku sta na primer izšli zbirki Vida Kavčiča in Andreja Lupinca, ki se bodisi s približevanjem svojstveni baladi bodisi z apropriacijo otroških izštevank približujeta najbolj krutim, nokturnim plastem in obrazom človeške biti. Lupinčeve Iz-šte-va-nke za mo-ri-šča že z svojim povednim imenom namigujejo na morbidnejšo rabo otroških pesmi, bralca pripravljajo na opuščanje vsakršnega upa na kaj lažjega, svetlejšega. Kot je v spremnem zapisu poudaril Zdravko Duša, imajo izštevanke svojo temačno zgodovino, s sabo nosijo delce ljudske folklor. Izvoru te pesniške oblike bi lahko namreč sledili do vraževerne prakse vedeževanja z žrebom. Med drugim Duša omenja druidski čarovniški obred, pri katerem je izbranec, določen z izštevanjem, usmrčen. Izštevanka, kot se uporablja pri otroških igrah ali kakšni drugi tovrstni zabavi, pa, kot vemo, služi kot nekakšna iniciacija v igro, pri čemer lahko z izštevanjem vanjo vstopiš ali iz nje izpadeš. Kot taka je izštevanka pomemben ritual igre, ki se začne z uvajanjem pravil le te. Če jih analiziramo in obravnavamo kot pesniške oblike, pa ugotovimo, da se naslanjajo na nonsensno poetično tradicijo, vsebujejo veliko onomatopoij, izmišljenih besed, pri čemer je močan poudarek na ritmu, ki ga pogosto generira ravno ujemanje nesmiselnih, a blizuzvočnih besed. Lupinčeva zbirka sicer ne vodi v otroške igre, ampak gre za izštevanke, ki nas z vsako kratko poemo pahnejo v brutalno igro vojne, agresije vsakega proti vsakemu in vsemu, izštevanje preprosto izigrava posameznike iz linije življenja. Kot bralci takoj, in medias res, brez kakršnega koli opozorila, pademo v nekakšno vsesplošno, vseprežemajoče bojno stanje, kjer bolj ali manj velja pravilo »človek človeku volk«, subjekt(iv)nost je bolj ali manj izbrisana v kataklizmah okrutnosti, tudi živali so bolj ali manj vpete v igro nenehnega, perpetuirajočega se nasilja. »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo", je v svoji radikalni in šokantni Stolpnici zapisal Ballard, in to lahko apliciramo tudi na tukaj obravnavano delo, kjer smo vrženi v brutalno mesoreznico obstoja. Nobena pesem-izštevanka nam ne pusti do sape, znajdemo se v bojnih jarkih, soočeni smo z raznoraznim orožjem, vojnim žargonom, klanjem, mučenjem, izdajami. Besede, ki jih pesnik uporablja, so v skladu s tem izrazito visceralno-telesne, ne izogiba se niti izrazom raznoraznih telesnih izločkov, takšna skorajda jarryjevska vulgarnost v jeziku pa je seveda namenska, saj zbirka verjetno želi zbujati močne učinke. Formalno avtor sicer večinoma sledi »zakonom« izštevanke, gradi močan ritem in tempo, ki sicer ni povsod enakomerno umerjen, občasno si domisli ali dogradi svoje nonsensne besede kot so »žinga žinga raja« in »bigola ragola hopsasa«, uporablja stopnjevanje k izpadanju deležnikov oziroma kazanju na izbranega, ki pa ponavadi pomeni nekakšno morbidno izključitev, temačen konec ali ne nazadnje smrt. V izboru rim se sicer avtor drži manj drznih »parjenj«, tako da večinoma kombinira zvočno ujemajoče se samostalnike, pridevnike in glagole, redkejša so druga ujemanja. Tu in tam deluje, kot da je neka beseda postavljena na svoje mesto zgolj zato, ker je bila dovolj »ustrezna«, v celotnem kontekstu pa deluje »neorgansko«, vsiljeno, kot na primer v naslednji izštevanki: »Čelada, ščit in bodeča žica / gužva, hrana, vrsta, skret / denar v podlogi, mrzla pica / naj miži ta prasica«. Pica tukaj deluje kot beseda, ki je bila vpeljana zgolj zaradi metruma, rime. Veliko je tudi naštevanja, kar sicer lahko potencira moč prisotnosti nekega pomenskega polja, ali poudarja intenzivnost dogajanja ali situacije, lahko pa pomeni tudi manko uporabe drugih pesniških sredstev in postopkov. Seveda lahko upoštevamo, da gre pri takšnih pesniških oblikah za preproste forme, kot bi rekel Andre Jolles, vendar se kljub temu zdi, da je namen zbirke nadgradnja le teh, podajanje drugačnega sporočila in ekspresije, ki ga izštevanke, razen igrivega konteksta in morebitnih ostankov folklore in tradicije, načeloma nimajo. Sporočilo oziroma v Lupinčevem primeru namembnost bi bilo torej bizarno, črnohumorno in sarkastično podajanje človeškega stanja v njegovi najbolj skrajni, surovi, apokaliptični formi, kot take pa so lahko kritika vojnega, sovražnega stanja. Ostaja pa tukaj še veliko manevrskega prostora. Zdravko Duša sicer Izštevanke z morišča primerja z Izštevanji Svetlane Makarovič, vendar gre pri pesnici za mnogo kompleksnejše strukture, daljše pesmi in niansirano podano podobo zla. Lupinčeve Izštevanke nekoliko premalo izrabljajo možnost razčlenjevanja, nadgrajevanja in poigravanja s formo, z večpomenskimi paronomazijami, potencialno vzpostavitvijo dramaturškega loka. Po nekaj pesmih z močnim nabojem nasilja je bralec tako že hitro uveden v monotonost ponavljanja podobnega, z nekaj razlike v menjavi besed. Pohvalne so sicer vpeljava onomatopoij, imitacija in opisnost delovanja vojnih mašinerij, kar je na primer uporabljal že Marinetti, le ta žal za precej bolj vojno-pozitivno sporočilo, dobrodošla pa je tudi raba obešenjaškega humorja, čeprav tudi ta običajno ne preči običajnih tropov oziroma izrazov tovrstne poezije: »Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo«. Lupinc v bistvu najbolj briljira v pesmih, kjer združujeta in izmenjujeta premišljen ludizem in piker humor na temačni matrici, takrat se na primer približuje obešenjaškim, črnohumornim pesnikom, kot je bil na primer Otto Nebel s satirično pesmijo Zuginsfeld. Izštevanke za morišča dosegajo poetično-srhljiv učinek z nekakšno omniprezentno, malodane ahumano pozicijo pisanja, pri čemer se zdi, da se človeška drama odvija v neusmiljenem, fatalističnem, na nasilje obsojenem svetu. Pogrešam sicer nekaj temporalne aktualnosti; večina poem, z izjemo tistih, ki bežno vpeljejo partizane, komuniste in kapitalizem, se zdi ahistoričnih. Pod črto gre torej za zbirko, ki s svojo temačno zasnovo in raznimi transformacijami preobražanja otroške forme gradi dobro in potencialno privlačno strukturo, ki pa ji manjka nekaj oblikovne drznosti in premišljenosti ter vsebinske razvejenosti.
Piše Silvija Žnidar, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Pri Črni skrinjici lahko vselej računamo na to, da bo njihov program plaval proti toku osrednjih literarnih trendov oziroma da bodo v njej izhajale knjige, ki z vsebino razburkajo mirne valove slovenske pesniške produkcije. V zadnjem letniku sta na primer izšli zbirki Vida Kavčiča in Andreja Lupinca, ki se bodisi s približevanjem svojstveni baladi bodisi z apropriacijo otroških izštevank približujeta najbolj krutim, nokturnim plastem in obrazom človeške biti. Lupinčeve Iz-šte-va-nke za mo-ri-šča že z svojim povednim imenom namigujejo na morbidnejšo rabo otroških pesmi, bralca pripravljajo na opuščanje vsakršnega upa na kaj lažjega, svetlejšega. Kot je v spremnem zapisu poudaril Zdravko Duša, imajo izštevanke svojo temačno zgodovino, s sabo nosijo delce ljudske folklor. Izvoru te pesniške oblike bi lahko namreč sledili do vraževerne prakse vedeževanja z žrebom. Med drugim Duša omenja druidski čarovniški obred, pri katerem je izbranec, določen z izštevanjem, usmrčen. Izštevanka, kot se uporablja pri otroških igrah ali kakšni drugi tovrstni zabavi, pa, kot vemo, služi kot nekakšna iniciacija v igro, pri čemer lahko z izštevanjem vanjo vstopiš ali iz nje izpadeš. Kot taka je izštevanka pomemben ritual igre, ki se začne z uvajanjem pravil le te. Če jih analiziramo in obravnavamo kot pesniške oblike, pa ugotovimo, da se naslanjajo na nonsensno poetično tradicijo, vsebujejo veliko onomatopoij, izmišljenih besed, pri čemer je močan poudarek na ritmu, ki ga pogosto generira ravno ujemanje nesmiselnih, a blizuzvočnih besed. Lupinčeva zbirka sicer ne vodi v otroške igre, ampak gre za izštevanke, ki nas z vsako kratko poemo pahnejo v brutalno igro vojne, agresije vsakega proti vsakemu in vsemu, izštevanje preprosto izigrava posameznike iz linije življenja. Kot bralci takoj, in medias res, brez kakršnega koli opozorila, pademo v nekakšno vsesplošno, vseprežemajoče bojno stanje, kjer bolj ali manj velja pravilo »človek človeku volk«, subjekt(iv)nost je bolj ali manj izbrisana v kataklizmah okrutnosti, tudi živali so bolj ali manj vpete v igro nenehnega, perpetuirajočega se nasilja. »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo", je v svoji radikalni in šokantni Stolpnici zapisal Ballard, in to lahko apliciramo tudi na tukaj obravnavano delo, kjer smo vrženi v brutalno mesoreznico obstoja. Nobena pesem-izštevanka nam ne pusti do sape, znajdemo se v bojnih jarkih, soočeni smo z raznoraznim orožjem, vojnim žargonom, klanjem, mučenjem, izdajami. Besede, ki jih pesnik uporablja, so v skladu s tem izrazito visceralno-telesne, ne izogiba se niti izrazom raznoraznih telesnih izločkov, takšna skorajda jarryjevska vulgarnost v jeziku pa je seveda namenska, saj zbirka verjetno želi zbujati močne učinke. Formalno avtor sicer večinoma sledi »zakonom« izštevanke, gradi močan ritem in tempo, ki sicer ni povsod enakomerno umerjen, občasno si domisli ali dogradi svoje nonsensne besede kot so »žinga žinga raja« in »bigola ragola hopsasa«, uporablja stopnjevanje k izpadanju deležnikov oziroma kazanju na izbranega, ki pa ponavadi pomeni nekakšno morbidno izključitev, temačen konec ali ne nazadnje smrt. V izboru rim se sicer avtor drži manj drznih »parjenj«, tako da večinoma kombinira zvočno ujemajoče se samostalnike, pridevnike in glagole, redkejša so druga ujemanja. Tu in tam deluje, kot da je neka beseda postavljena na svoje mesto zgolj zato, ker je bila dovolj »ustrezna«, v celotnem kontekstu pa deluje »neorgansko«, vsiljeno, kot na primer v naslednji izštevanki: »Čelada, ščit in bodeča žica / gužva, hrana, vrsta, skret / denar v podlogi, mrzla pica / naj miži ta prasica«. Pica tukaj deluje kot beseda, ki je bila vpeljana zgolj zaradi metruma, rime. Veliko je tudi naštevanja, kar sicer lahko potencira moč prisotnosti nekega pomenskega polja, ali poudarja intenzivnost dogajanja ali situacije, lahko pa pomeni tudi manko uporabe drugih pesniških sredstev in postopkov. Seveda lahko upoštevamo, da gre pri takšnih pesniških oblikah za preproste forme, kot bi rekel Andre Jolles, vendar se kljub temu zdi, da je namen zbirke nadgradnja le teh, podajanje drugačnega sporočila in ekspresije, ki ga izštevanke, razen igrivega konteksta in morebitnih ostankov folklore in tradicije, načeloma nimajo. Sporočilo oziroma v Lupinčevem primeru namembnost bi bilo torej bizarno, črnohumorno in sarkastično podajanje človeškega stanja v njegovi najbolj skrajni, surovi, apokaliptični formi, kot take pa so lahko kritika vojnega, sovražnega stanja. Ostaja pa tukaj še veliko manevrskega prostora. Zdravko Duša sicer Izštevanke z morišča primerja z Izštevanji Svetlane Makarovič, vendar gre pri pesnici za mnogo kompleksnejše strukture, daljše pesmi in niansirano podano podobo zla. Lupinčeve Izštevanke nekoliko premalo izrabljajo možnost razčlenjevanja, nadgrajevanja in poigravanja s formo, z večpomenskimi paronomazijami, potencialno vzpostavitvijo dramaturškega loka. Po nekaj pesmih z močnim nabojem nasilja je bralec tako že hitro uveden v monotonost ponavljanja podobnega, z nekaj razlike v menjavi besed. Pohvalne so sicer vpeljava onomatopoij, imitacija in opisnost delovanja vojnih mašinerij, kar je na primer uporabljal že Marinetti, le ta žal za precej bolj vojno-pozitivno sporočilo, dobrodošla pa je tudi raba obešenjaškega humorja, čeprav tudi ta običajno ne preči običajnih tropov oziroma izrazov tovrstne poezije: »Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo«. Lupinc v bistvu najbolj briljira v pesmih, kjer združujeta in izmenjujeta premišljen ludizem in piker humor na temačni matrici, takrat se na primer približuje obešenjaškim, črnohumornim pesnikom, kot je bil na primer Otto Nebel s satirično pesmijo Zuginsfeld. Izštevanke za morišča dosegajo poetično-srhljiv učinek z nekakšno omniprezentno, malodane ahumano pozicijo pisanja, pri čemer se zdi, da se človeška drama odvija v neusmiljenem, fatalističnem, na nasilje obsojenem svetu. Pogrešam sicer nekaj temporalne aktualnosti; večina poem, z izjemo tistih, ki bežno vpeljejo partizane, komuniste in kapitalizem, se zdi ahistoričnih. Pod črto gre torej za zbirko, ki s svojo temačno zasnovo in raznimi transformacijami preobražanja otroške forme gradi dobro in potencialno privlačno strukturo, ki pa ji manjka nekaj oblikovne drznosti in premišljenosti ter vsebinske razvejenosti.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.
Člani zasedbe The Indicals radi preigravajo legendarne koščke ska zgodovine, vedno večji pa je tudi nabor njihovih avtorskih skladb. Večina mladih glasbenikov iz skupine Good Vibrations pa prihaja z ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, zato je njihov pristop k muziciranju bolj študiozen, a nič manj prepričljiv. Kdo pa bo prepričal člane žirije, glasbenike zasedb RED FIVE POINT STAR in RAGGALUTION?
Člani zasedbe The Indicals radi preigravajo legendarne koščke ska zgodovine, vedno večji pa je tudi nabor njihovih avtorskih skladb. Večina mladih glasbenikov iz skupine Good Vibrations pa prihaja z ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, zato je njihov pristop k muziciranju bolj študiozen, a nič manj prepričljiv. Kdo pa bo prepričal člane žirije, glasbenike zasedb RED FIVE POINT STAR in RAGGALUTION?
Raiven se je v dekadi raziskovanja in iskanja inovativnih pristopov uveljavila kot alkimistka zvoka, ki s svojim edinstvenim pristopom in globokim razumevanjem glasbenih žanrov premika meje mogočega. Ob deseti obletnici glasbene kariere, ki združuje svetova elektro-popa in opere, je akademsko izobražena glasbenica pripravila koncert, ki presega glasbeno doživetje. Z glasbenim delom je Raiven, ki se pod svoje ustvarjanje podpisuje kot avtorica glasbe, besedila in producentka, postavila temelje za poglobljen dialog med preteklostjo in sedanjostjo. EP-album Sirene temelji na raziskovanju zgodb ikoničnih žensk iz različnih zgodovinskih obdobij. Te ženske so bile pogosto prezrte, njihovi glasovi utišani, njihove usode pa potisnjene na rob zgodovine. Raiven nas tako skozi svojo glasbo spodbuja, da pogledamo onkraj ustaljenih narativov. Vsaka skladba na albumu predstavlja edinstveno pripoved, ki odseva boj, moč in vztrajnost. Koncert ob deseti obletnici predstavlja tudi priložnost za retrospektivni pogled. Od izida prvega singla Jadra leta 2014, ki je bil del njenega prvenca Magenta, pa vse do EP-ja REM je Raiven ustvarjala mistične in temačne zvočne pokrajine, za katere je prejela tudi prestižno strokovno nagrado zlata piščal. Njene nastope na Emi, zlasti s skladbami Črno bel, Zažarim in KAOS, oboževalci še vedno nosijo v srcu, prav tako je svoj pečat pustila na festivalu Popevka z zmagovalno skladbo Volkovi leta 2021. Na večeru, kjer je Raiven strast opere in utripajoče ritmi elektro-popa združila v harmonično celoto ob spremljavi godal, seveda ni manjkala tudi evrovizijska uspešnica Veronika.
Raiven se je v dekadi raziskovanja in iskanja inovativnih pristopov uveljavila kot alkimistka zvoka, ki s svojim edinstvenim pristopom in globokim razumevanjem glasbenih žanrov premika meje mogočega. Ob deseti obletnici glasbene kariere, ki združuje svetova elektro-popa in opere, je akademsko izobražena glasbenica pripravila koncert, ki presega glasbeno doživetje. Z glasbenim delom je Raiven, ki se pod svoje ustvarjanje podpisuje kot avtorica glasbe, besedila in producentka, postavila temelje za poglobljen dialog med preteklostjo in sedanjostjo. EP-album Sirene temelji na raziskovanju zgodb ikoničnih žensk iz različnih zgodovinskih obdobij. Te ženske so bile pogosto prezrte, njihovi glasovi utišani, njihove usode pa potisnjene na rob zgodovine. Raiven nas tako skozi svojo glasbo spodbuja, da pogledamo onkraj ustaljenih narativov. Vsaka skladba na albumu predstavlja edinstveno pripoved, ki odseva boj, moč in vztrajnost. Koncert ob deseti obletnici predstavlja tudi priložnost za retrospektivni pogled. Od izida prvega singla Jadra leta 2014, ki je bil del njenega prvenca Magenta, pa vse do EP-ja REM je Raiven ustvarjala mistične in temačne zvočne pokrajine, za katere je prejela tudi prestižno strokovno nagrado zlata piščal. Njene nastope na Emi, zlasti s skladbami Črno bel, Zažarim in KAOS, oboževalci še vedno nosijo v srcu, prav tako je svoj pečat pustila na festivalu Popevka z zmagovalno skladbo Volkovi leta 2021. Na večeru, kjer je Raiven strast opere in utripajoče ritmi elektro-popa združila v harmonično celoto ob spremljavi godal, seveda ni manjkala tudi evrovizijska uspešnica Veronika.
Ljubljanska peterica mladih glasbenikov Infuzija ponuja pravo infuzijo kakovostnega funka in jazza, za eksplozivno grosupeljsko zasedbo Cava, ki z neukrotljivo energijo svoje muziciranje rada preizkusi tudi na ulici, pa boste zagotovo tudi še slišali. Obe zasedbi se bosta v tokratni oddaji pomerili v funk ritmih, kdo bo bolj prepričljiv, pa bo ocenil Sergej Randjelović – RunJoe iz skupine ELEVATORS.
Ljubljanska peterica mladih glasbenikov Infuzija ponuja pravo infuzijo kakovostnega funka in jazza, za eksplozivno grosupeljsko zasedbo Cava, ki z neukrotljivo energijo svoje muziciranje rada preizkusi tudi na ulici, pa boste zagotovo tudi še slišali. Obe zasedbi se bosta v tokratni oddaji pomerili v funk ritmih, kdo bo bolj prepričljiv, pa bo ocenil Sergej Randjelović – RunJoe iz skupine ELEVATORS.
The Illusion glasbo najdejo povsod, predvsem pa zelo uživajo na odru. Z všečnimi melodijami se gibljejo predvsem v polju pop rocka, svoji glasbi pa radi dodajo tudi primesi funka in trše ritme. Člani celjske skupine The Takeover so se za pop rock odločili, ker je to žanr, ki jih povezuje, sicer pa vsak od njih ustvarja tudi v drugih glasbenih vodah. Kdo od njih je prepričal v tokratni oddaji, bodo ocenili člani skupine Tabu.
The Illusion glasbo najdejo povsod, predvsem pa zelo uživajo na odru. Z všečnimi melodijami se gibljejo predvsem v polju pop rocka, svoji glasbi pa radi dodajo tudi primesi funka in trše ritme. Člani celjske skupine The Takeover so se za pop rock odločili, ker je to žanr, ki jih povezuje, sicer pa vsak od njih ustvarja tudi v drugih glasbenih vodah. Kdo od njih je prepričal v tokratni oddaji, bodo ocenili člani skupine Tabu.
Tim Urbanya in Mike Vale bosta prisluhnila in ocenila, ali je v ustvarjanju elektronske glasbe bolj prepričljiv Tržičan Maj Štrukelj – Jumpexx, ki z glasbo in zvokom najraje ustvarja svoje zgodbe, ali Matija Škerjanec – Ayit, ki je odraščal z rockom in etno glasbo, zdaj pa ga v čisto drug svet prestavi elektronska glasba.
Tim Urbanya in Mike Vale bosta prisluhnila in ocenila, ali je v ustvarjanju elektronske glasbe bolj prepričljiv Tržičan Maj Štrukelj – Jumpexx, ki z glasbo in zvokom najraje ustvarja svoje zgodbe, ali Matija Škerjanec – Ayit, ki je odraščal z rockom in etno glasbo, zdaj pa ga v čisto drug svet prestavi elektronska glasba.
V ritmu indie rocka se bodo tokrat predstavili in pomerili novomeški rockerji skupine MRFY, ki so rockerji po duši, imidžu in prepričanju ter rockerski trio THE BREAKS iz Šempetra pri Novi gorici, ki menda lomi vse, kar je v glasbi predvidljivega. Kdo bo boljši, bosta ocenila Tomaž Štular in Janez Šter iz zasedb THE TIDE in BORDO.
V ritmu indie rocka se bodo tokrat predstavili in pomerili novomeški rockerji skupine MRFY, ki so rockerji po duši, imidžu in prepričanju ter rockerski trio THE BREAKS iz Šempetra pri Novi gorici, ki menda lomi vse, kar je v glasbi predvidljivega. Kdo bo boljši, bosta ocenila Tomaž Štular in Janez Šter iz zasedb THE TIDE in BORDO.
Sestre iz tria Me tri do polnoči zase pravijo, da imajo glasbo v krvi, s svojim glasbenim ustvarjanjem pa želijo dokazati, da so v narodno-zabavni glasbi lahko uspešna tudi dekleta. Pomerile se bodo s fantovskim triom Mladi Belokranjci, kdo bo boljši, pa bodo ocenili člani skupine Gadi.
Sestre iz tria Me tri do polnoči zase pravijo, da imajo glasbo v krvi, s svojim glasbenim ustvarjanjem pa želijo dokazati, da so v narodno-zabavni glasbi lahko uspešna tudi dekleta. Pomerile se bodo s fantovskim triom Mladi Belokranjci, kdo bo boljši, pa bodo ocenili člani skupine Gadi.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Vražji muzikanti so ob 80-letnici Radia Maribor poskrbeli za pravo glasbeno energijo v Studiu 22! S svojim edinstvenim zvokom, prepoznavno energijo in nasmehom do ušes so ogreli srca poslušalcev in nam podarili koncert, poln veselja, ritma in pristne narodnozabavne strasti. Njihova glasba ni le za ušesa – je za dušo, za spomine in za praznovanje.
Vražji muzikanti so ob 80-letnici Radia Maribor poskrbeli za pravo glasbeno energijo v Studiu 22! S svojim edinstvenim zvokom, prepoznavno energijo in nasmehom do ušes so ogreli srca poslušalcev in nam podarili koncert, poln veselja, ritma in pristne narodnozabavne strasti. Njihova glasba ni le za ušesa – je za dušo, za spomine in za praznovanje.
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Ne le s harmoniko - mladina je ustvarjalna tudi s kitaro, bobni, saksofonom, računalnikom ... v različnih urbanih glasbeni zvrsteh; Spoznali bomo 6 finalistov mladinske glasbene oddaje V SVOJEM RITMU, ki nam je v glasbenih dvobojih na TV SLO1 predstavljala žanrsko raznolike najstniške zasedbe. Prva serija oddaj je ponudila vpogled v najstniško ustvarjalnost znotraj šestih izbranih glasbenih slogov: pop, rock, jaz, rap, punk in metal. Najboljše v posamezni žanrski kategoriji so V svojem ritmu ocenili in izbrali uveljavljeni slovenski glasbeniki; pri popu je odločala Alya, pri rocku Big Foot Mama, jazziste sta ocenjevala Primož Grašič in Tomaž Gajšt, finalnega raperja je izbral Zlatko, punkerje Elvis Jackson, metalce pa Noctiferia. Mladina ni imela lahkega dela - poleg svoje avtorske skladbe so kritične vzornike morali prepričati tudi z žanrsko priredbo izbrane ljudske viže. V tokratnem Aritmičnem koncertu se nam bodo s svojo avtorsko skladbo in priredbo ljudske predstavili finalisti oddaje V svojem ritmu: MILKSHAKE (pop), JON VOGRIČ VOGI (rap), THE BROKEN INPUT (rock), JAZZBERRY QUINTET (jazz), WASTED TIME (punk), MOSHEAD (metal).
Ne le s harmoniko - mladina je ustvarjalna tudi s kitaro, bobni, saksofonom, računalnikom ... v različnih urbanih glasbeni zvrsteh; Spoznali bomo 6 finalistov mladinske glasbene oddaje V SVOJEM RITMU, ki nam je v glasbenih dvobojih na TV SLO1 predstavljala žanrsko raznolike najstniške zasedbe. Prva serija oddaj je ponudila vpogled v najstniško ustvarjalnost znotraj šestih izbranih glasbenih slogov: pop, rock, jaz, rap, punk in metal. Najboljše v posamezni žanrski kategoriji so V svojem ritmu ocenili in izbrali uveljavljeni slovenski glasbeniki; pri popu je odločala Alya, pri rocku Big Foot Mama, jazziste sta ocenjevala Primož Grašič in Tomaž Gajšt, finalnega raperja je izbral Zlatko, punkerje Elvis Jackson, metalce pa Noctiferia. Mladina ni imela lahkega dela - poleg svoje avtorske skladbe so kritične vzornike morali prepričati tudi z žanrsko priredbo izbrane ljudske viže. V tokratnem Aritmičnem koncertu se nam bodo s svojo avtorsko skladbo in priredbo ljudske predstavili finalisti oddaje V svojem ritmu: MILKSHAKE (pop), JON VOGRIČ VOGI (rap), THE BROKEN INPUT (rock), JAZZBERRY QUINTET (jazz), WASTED TIME (punk), MOSHEAD (metal).
KDO BO NAJBOLJŠI? V zadnji oddaji prve sezone se bo pomerilo šest najboljših vsakega dvoboja. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbo ljudske pesmi, strokovna komisija, ki jo sestavljajo Maja Pavlin, Aida Kurtović in Žiga Rezar, pa ne bo imela lahkega dela. Napeto bo od začetka do konca, vas zanima, kdo bo zmagal?
KDO BO NAJBOLJŠI? V zadnji oddaji prve sezone se bo pomerilo šest najboljših vsakega dvoboja. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbo ljudske pesmi, strokovna komisija, ki jo sestavljajo Maja Pavlin, Aida Kurtović in Žiga Rezar, pa ne bo imela lahkega dela. Napeto bo od začetka do konca, vas zanima, kdo bo zmagal?
HIP HOP Raperja Martin Fijavž MAR-TIN in Jon Vogrič-VOGI sta vsak po svoje prepričana, da so sanje dosegljive, le živeti jih je treba. Kako pa uresničujeta svoje sanje, povezane z glasbo, si lahko ogledate v peti oddaji V svojem ritmu. Kdo bo boljši, bo ocenil in presodil raper Zlatko!
HIP HOP Raperja Martin Fijavž MAR-TIN in Jon Vogrič-VOGI sta vsak po svoje prepričana, da so sanje dosegljive, le živeti jih je treba. Kako pa uresničujeta svoje sanje, povezane z glasbo, si lahko ogledate v peti oddaji V svojem ritmu. Kdo bo boljši, bo ocenil in presodil raper Zlatko!
JAZZ Vas zanima, kako zveni slovenska ljudska glasba v jazz izvedbi? V četrti oddaji V svojem ritmu bodo svoje glasbene moči merili mladi glasbeniki iz skupin Jazzberry Quintet in Freeflight. Njihovo glasbeno znanje in izvirnost bosta ocenjevala priznana glasbenika Primož Grašič in Tomaž Gajšt.
JAZZ Vas zanima, kako zveni slovenska ljudska glasba v jazz izvedbi? V četrti oddaji V svojem ritmu bodo svoje glasbene moči merili mladi glasbeniki iz skupin Jazzberry Quintet in Freeflight. Njihovo glasbeno znanje in izvirnost bosta ocenjevala priznana glasbenika Primož Grašič in Tomaž Gajšt.
V SVOJEM RITMU: POP Veliko danes znanih pop glasbenikov je začelo svojo kariero v različnih televizijskih šovih, morda svojo uspešno glasbeno kariero začenjajo v televizijski oddaji V svojem ritmu tudi čani pop skupin Milkshake in Alice. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost je ocenjevala izkušena Alya.
V SVOJEM RITMU: POP Veliko danes znanih pop glasbenikov je začelo svojo kariero v različnih televizijskih šovih, morda svojo uspešno glasbeno kariero začenjajo v televizijski oddaji V svojem ritmu tudi čani pop skupin Milkshake in Alice. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost je ocenjevala izkušena Alya.
V prvi oddaji V svojem ritmu bomo rokersko razpoloženi. V pravem glasbenem dvoboju se bodo pomerili člani skupin The Broken Input in Lumberjack. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost pa bodo presojali člani skupine Big Foot Mama.
V prvi oddaji V svojem ritmu bomo rokersko razpoloženi. V pravem glasbenem dvoboju se bodo pomerili člani skupin The Broken Input in Lumberjack. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost pa bodo presojali člani skupine Big Foot Mama.
Na Digitalni akademiji v Neaplju v pokrajini Kampanija se usposabljajo različni profili študentov. Tudi tistim, ki so študirali kriminalistiko, Digitalna akademija prinaša dodano vrednost. Mladi Italijani iz okolice Neaplja cenijo možnost, da se lahko izobražujejo na Digitalni akademiji, nekatere študij spodbudi, da v Neaplju odprejo svoje podjetje, drugi iščejo izzive v prestolnici Rimu, nekateri pa odidejo po nove izzive tudi v tujino. V seriji Talenti EU regij obravnavamo demografski problem praznjenja manj razvitih evropskih regij, ki jih visoko izobražena mlada generacija zapušča. Po napovedih Evropske komisije naj bi do leta 2050 manj razvite evropske regije zapustilo 35 milijonov ljudi. To bo seveda vplivalo na neenakomeren ekonomski razvoj in razvojno prihodnost EU. V seriji Talenti EU regij predstavljamo 26 življenjskih zgodb mlade generacije v 11 evropskih državah in njihovih regijah.
Na Digitalni akademiji v Neaplju v pokrajini Kampanija se usposabljajo različni profili študentov. Tudi tistim, ki so študirali kriminalistiko, Digitalna akademija prinaša dodano vrednost. Mladi Italijani iz okolice Neaplja cenijo možnost, da se lahko izobražujejo na Digitalni akademiji, nekatere študij spodbudi, da v Neaplju odprejo svoje podjetje, drugi iščejo izzive v prestolnici Rimu, nekateri pa odidejo po nove izzive tudi v tujino. V seriji Talenti EU regij obravnavamo demografski problem praznjenja manj razvitih evropskih regij, ki jih visoko izobražena mlada generacija zapušča. Po napovedih Evropske komisije naj bi do leta 2050 manj razvite evropske regije zapustilo 35 milijonov ljudi. To bo seveda vplivalo na neenakomeren ekonomski razvoj in razvojno prihodnost EU. V seriji Talenti EU regij predstavljamo 26 življenjskih zgodb mlade generacije v 11 evropskih državah in njihovih regijah.
V zadnji oddaji tretje sezone oddaj V svojem ritmu se bo pomerilo sedem najboljših v glasbenih zvrsteh in zasedbah a cappella, swinga, countrya, latino glasbe, bluesa, folk glasbe in hard rocka. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbami ljudskih in narodnih pesmi, na finalni prireditvi v Kinu Šiška pa bo najboljšega med vsemi izbrala komisija v zasedbi Maša Pavokovič, Janez Križaj in Žiga Rezar. Zmagovalca čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
V zadnji oddaji tretje sezone oddaj V svojem ritmu se bo pomerilo sedem najboljših v glasbenih zvrsteh in zasedbah a cappella, swinga, countrya, latino glasbe, bluesa, folk glasbe in hard rocka. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbami ljudskih in narodnih pesmi, na finalni prireditvi v Kinu Šiška pa bo najboljšega med vsemi izbrala komisija v zasedbi Maša Pavokovič, Janez Križaj in Žiga Rezar. Zmagovalca čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
Pribočnik kraljice Marije Karađorđević Prva povsem slovenska gimnazija Strokovnjak za geotehnična vprašanja Glasbenik in skladatelj Franc Kimovec je v Rimu doktoriral iz bogoslovja in potem na dunajski akademiji študiral glasbo in gledališko umetnost. Končal je tudi študij orglanja, cerkvenega petja in zborovodstva. Kot glasbeni učitelj je veljal za največjega strokovnjaka za gregorijanski koral. V svojih skladbah – napisal jih je več kot petsto – se je opiral predvsem na ljudsko melodiko in gregorijanski koral, pomembne pa so njegove latinske maše in maše s slovenskim besedilom. Tako je ostal v spominu predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju. Napisal je tudi vrsto člankov o zvonovih in bil uradni kolavdator zvonov v ljubljanski škofiji. Med drugim je uglasbil tudi pesem »Ti si Peter – Skala«, ki velja za eno najmogočnejših slovenskih cerkvenih skladb, namenjena pa je bila za Evharistični kongres leta 1935 v Ljubljani. Glasbenik in skladatelj Franc Kimovec se je rodil leta 1878 v Glinjah pri Cerkljah na Gorenjskem.
Pribočnik kraljice Marije Karađorđević Prva povsem slovenska gimnazija Strokovnjak za geotehnična vprašanja Glasbenik in skladatelj Franc Kimovec je v Rimu doktoriral iz bogoslovja in potem na dunajski akademiji študiral glasbo in gledališko umetnost. Končal je tudi študij orglanja, cerkvenega petja in zborovodstva. Kot glasbeni učitelj je veljal za največjega strokovnjaka za gregorijanski koral. V svojih skladbah – napisal jih je več kot petsto – se je opiral predvsem na ljudsko melodiko in gregorijanski koral, pomembne pa so njegove latinske maše in maše s slovenskim besedilom. Tako je ostal v spominu predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju. Napisal je tudi vrsto člankov o zvonovih in bil uradni kolavdator zvonov v ljubljanski škofiji. Med drugim je uglasbil tudi pesem »Ti si Peter – Skala«, ki velja za eno najmogočnejših slovenskih cerkvenih skladb, namenjena pa je bila za Evharistični kongres leta 1935 v Ljubljani. Glasbenik in skladatelj Franc Kimovec se je rodil leta 1878 v Glinjah pri Cerkljah na Gorenjskem.
V zadnji oddaji četrte sezone mladinske glasbeno-dokumentarne serije V svojem ritmu se bo v velikem finalu pomerilo pet najboljših bendov. Mladi glasbeniki bodo na finalni prireditvi v Channel Zero nastopili s priredbami ljudskih in narodnih ter revolucionarnih pesmi, najboljšega med vsemi pa bo izbrala žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti. Zmagovalca tudi letos čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
V zadnji oddaji četrte sezone mladinske glasbeno-dokumentarne serije V svojem ritmu se bo v velikem finalu pomerilo pet najboljših bendov. Mladi glasbeniki bodo na finalni prireditvi v Channel Zero nastopili s priredbami ljudskih in narodnih ter revolucionarnih pesmi, najboljšega med vsemi pa bo izbrala žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti. Zmagovalca tudi letos čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
Mlad celjski bend TOOTH IN THE SKY se počasi prebija in vse bolj sooblikuje štajersko glasbeno sceno. Člani se žanrsko opredeljujejo kot rock bend in bi se radi uveljavili z lastnim slogom. Člani glasnega primorskega benda CONA 40 so navdušeni nad igranjem v klubskem vzdušju, kjer lahko s svojimi avtorskimi komadi navdušijo občinstvo. Kako se bo žirija odločila tokrat?
Mlad celjski bend TOOTH IN THE SKY se počasi prebija in vse bolj sooblikuje štajersko glasbeno sceno. Člani se žanrsko opredeljujejo kot rock bend in bi se radi uveljavili z lastnim slogom. Člani glasnega primorskega benda CONA 40 so navdušeni nad igranjem v klubskem vzdušju, kjer lahko s svojimi avtorskimi komadi navdušijo občinstvo. Kako se bo žirija odločila tokrat?
Za skupino THE MINT velja, da glasno, drzno in ambiciozno osvajajo slovensko glasbeno sceno, tudi kot predskupina uveljavljenim bendom in z lastnimi videospoti. Instrumentalno in vokalno uigran bend LAPSUS pa odlikujeta smisel za humor in jasna vizija. Kateri od bendov, bo tokrat prepričal žirijo?
Za skupino THE MINT velja, da glasno, drzno in ambiciozno osvajajo slovensko glasbeno sceno, tudi kot predskupina uveljavljenim bendom in z lastnimi videospoti. Instrumentalno in vokalno uigran bend LAPSUS pa odlikujeta smisel za humor in jasna vizija. Kateri od bendov, bo tokrat prepričal žirijo?
V tokratni oddaji se pomerita dva dolenjska benda. Novomeški podmladek tradicionalnih dolenjskih punkerskih bendov JAJA BOJZ z glasnimi rifi in angažiranimi besedili sporoča svoj kritični odnos do sveta. BAJTA 23 pa kot angažirani punkerji prisegajo na novodobno punk ideologijo. Žirija tudi tokrat ne bo imela lahkega dela.
V tokratni oddaji se pomerita dva dolenjska benda. Novomeški podmladek tradicionalnih dolenjskih punkerskih bendov JAJA BOJZ z glasnimi rifi in angažiranimi besedili sporoča svoj kritični odnos do sveta. BAJTA 23 pa kot angažirani punkerji prisegajo na novodobno punk ideologijo. Žirija tudi tokrat ne bo imela lahkega dela.
Avtorski komadi, značilen moški vokal in alternativni grunge funk so značilnosti skupine NEKI X, člani skupine FAT PIGEON (po novem CHINA TRAFFIC) pa ustvarjajo pesmi za dušo, se prepuščajo trenutkom navdiha in prepletajo težko, a hkrati melodično glasbo. Kdo bo prepričal žirijo? V četrti sezoni serije mladinskih dokumentarno-glasbenih oddaj V svojem ritmu so v uredništvu Otroškega in mladinskega programa TV Slovenija k sodelovanju povabili mlade bende, ki so se predstavili že v Špil ligi, prvi ligi dijaških bendov. Tudi v oddajah nove sezone se prepletajo glasba, življenjski slog mladih glasbenikov, glasbeno ustvarjanje in glasbeni izziv. Serija je začinjena z glasbenim dvobojem med večinoma rockovskimi bendi, njihovo glasbeno znanje in predvsem inovativnost pa je tokrat v polfinalnih tekmovanjih, ki so vsa potekala v ljubljanskem Channel Zero ocenjevala stalna žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
Avtorski komadi, značilen moški vokal in alternativni grunge funk so značilnosti skupine NEKI X, člani skupine FAT PIGEON (po novem CHINA TRAFFIC) pa ustvarjajo pesmi za dušo, se prepuščajo trenutkom navdiha in prepletajo težko, a hkrati melodično glasbo. Kdo bo prepričal žirijo? V četrti sezoni serije mladinskih dokumentarno-glasbenih oddaj V svojem ritmu so v uredništvu Otroškega in mladinskega programa TV Slovenija k sodelovanju povabili mlade bende, ki so se predstavili že v Špil ligi, prvi ligi dijaških bendov. Tudi v oddajah nove sezone se prepletajo glasba, življenjski slog mladih glasbenikov, glasbeno ustvarjanje in glasbeni izziv. Serija je začinjena z glasbenim dvobojem med večinoma rockovskimi bendi, njihovo glasbeno znanje in predvsem inovativnost pa je tokrat v polfinalnih tekmovanjih, ki so vsa potekala v ljubljanskem Channel Zero ocenjevala stalna žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
V prvi oddaji nove sezone V svojem ritmu, ki smo jo pripravili v sodelovanju s Špil ligo, se bosta pomerila benda IN THE ATTIC in GARLIK. Prvega sestavljajo dijaki Britanske mednarodne šole v Ljubljani, ki prisegajo na dober konceptualni alternativni rock, drugega pa dijaki Gimnazije Bežigrad, ki igrajo predvsem avtorsko glasbo. Za oba benda sta značilna izstopajoča ženska vokala. Kateri bend bo prepričal žirijo, ki jo sestavljajo Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti.
V prvi oddaji nove sezone V svojem ritmu, ki smo jo pripravili v sodelovanju s Špil ligo, se bosta pomerila benda IN THE ATTIC in GARLIK. Prvega sestavljajo dijaki Britanske mednarodne šole v Ljubljani, ki prisegajo na dober konceptualni alternativni rock, drugega pa dijaki Gimnazije Bežigrad, ki igrajo predvsem avtorsko glasbo. Za oba benda sta značilna izstopajoča ženska vokala. Kateri bend bo prepričal žirijo, ki jo sestavljajo Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti.
Buržuazija je rock band iz Ljubljane. So mladi, drugačni in provokativni. Ustvarjajo avtorsko glasbo, ob tem pa igrajo coverje, da zapolnijo koncertni repertoar. Kamorkoli pridejo, pustijo srce na odru. Člani so stari od 16 do 19 let (nekateri že malo več), vsi so dijaki srednjih šol v Ljubljani (in zdaj že tudi na faksu). Zmagovalci Droogstock-a 2017 Zasedba: Martin Špendl- vokal, bas Rok Molnar- kitara Žan Žak Martinjak- kitara Anže Mramor - bobni Benjamin – spremljevalec benda, voznik, repar … Attic Mist je petčlanska hard rock zasedba iz Kranja, ki jo sestavljajo štirje fantje in eno dekle. Čeprav so na sceni šele leto in pol (zdaj v tej zasedbi že dve), so v tem času nanizali vrsto koncertov širom Slovenije, kot tudi v tujini. Svoj stil opisujejo kot hard rock s prizvokom bluesa in funka. Zasedba: Timotej Jerman - vokal Matija Veber - kitara Matevž Kovačič - kitara Amadei Šaršanski - bas Zala Janežič - bobni Ocenjevala je stalna žirija v zasedbi: Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
Buržuazija je rock band iz Ljubljane. So mladi, drugačni in provokativni. Ustvarjajo avtorsko glasbo, ob tem pa igrajo coverje, da zapolnijo koncertni repertoar. Kamorkoli pridejo, pustijo srce na odru. Člani so stari od 16 do 19 let (nekateri že malo več), vsi so dijaki srednjih šol v Ljubljani (in zdaj že tudi na faksu). Zmagovalci Droogstock-a 2017 Zasedba: Martin Špendl- vokal, bas Rok Molnar- kitara Žan Žak Martinjak- kitara Anže Mramor - bobni Benjamin – spremljevalec benda, voznik, repar … Attic Mist je petčlanska hard rock zasedba iz Kranja, ki jo sestavljajo štirje fantje in eno dekle. Čeprav so na sceni šele leto in pol (zdaj v tej zasedbi že dve), so v tem času nanizali vrsto koncertov širom Slovenije, kot tudi v tujini. Svoj stil opisujejo kot hard rock s prizvokom bluesa in funka. Zasedba: Timotej Jerman - vokal Matija Veber - kitara Matevž Kovačič - kitara Amadei Šaršanski - bas Zala Janežič - bobni Ocenjevala je stalna žirija v zasedbi: Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
Oba slovenska predstavnika sta se prebila med najboljših 24 v konferenčni ligi. Celjani so se v zadnjem krogu v izločilnih bojih pridružili Olimpiji po novi kaotični domači evropski tekmi. Na treh je bilo povprečno doseženih skoraj šest golov, peti zadetek pa je proti ekipi TNS določil zmagovalca, potem ko so Celjani ves drugi polčas pletli mrežo okrog gostujočega gola, na koncu pa uspeli zadržati prednost s 3:2 v srhljivi končnici. Gost je član Celja in slovenski reprezentant Žan Karničnik, ki govori o svoji fleksibilnosti, tudi proti ekipi TNS je igral na več različnih igralnih položajih, pa o svojem dolgem nogometnem letu, zavoljo evropskega prvenstva in napornega ritma klubskih tekem ni imel možnosti za daljši oddih. Končno si ga bo privoščil zdaj. Karničnik upa, da mu bo pozimi uspel odmeven prestop, skoraj pa bi mu konec poletja, a se je poškodoval na tekmi, ki bi morala biti njegova zadnja pri Celju. Karničnik debatira z Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem, s Poljske pa se oglasi Boštjan Janežič. Olimpija je pri Jagiellonii imela več žoge v svojih nogah, ni pa zmagala, s čimer bi se prebila med najboljših osem in tako neposredno v osmino finala konferenčne lige.
Oba slovenska predstavnika sta se prebila med najboljših 24 v konferenčni ligi. Celjani so se v zadnjem krogu v izločilnih bojih pridružili Olimpiji po novi kaotični domači evropski tekmi. Na treh je bilo povprečno doseženih skoraj šest golov, peti zadetek pa je proti ekipi TNS določil zmagovalca, potem ko so Celjani ves drugi polčas pletli mrežo okrog gostujočega gola, na koncu pa uspeli zadržati prednost s 3:2 v srhljivi končnici. Gost je član Celja in slovenski reprezentant Žan Karničnik, ki govori o svoji fleksibilnosti, tudi proti ekipi TNS je igral na več različnih igralnih položajih, pa o svojem dolgem nogometnem letu, zavoljo evropskega prvenstva in napornega ritma klubskih tekem ni imel možnosti za daljši oddih. Končno si ga bo privoščil zdaj. Karničnik upa, da mu bo pozimi uspel odmeven prestop, skoraj pa bi mu konec poletja, a se je poškodoval na tekmi, ki bi morala biti njegova zadnja pri Celju. Karničnik debatira z Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem, s Poljske pa se oglasi Boštjan Janežič. Olimpija je pri Jagiellonii imela več žoge v svojih nogah, ni pa zmagala, s čimer bi se prebila med najboljših osem in tako neposredno v osmino finala konferenčne lige.
Ameriški predsednik Joe Biden je v svojem verjetno zadnjem nagovoru dejal, da bi dogovor osvobodil talce, ustavil spopade, zagotovil varnost Izraelu in omogočil znatno povečanje humanitarne pomoči Palestincem. Tudi iz palestinskega gibanja Hamas so sporočili, da pogovori dobro napredujejo. V oddaji tudi o tem: - 830 tisoč Slovencev lahko od jutri pričakuje pošto z Vzajmene. - Za inovativna podjetja na voljo 72.000 evrov nepovratnih sredstev. - Vrtec Lucija gre v popolno rekonstrukcijo. - V Rimu predstavili traso letošnje Dirke po Italiji, 24.maja tudi v Sloveniji.
Ameriški predsednik Joe Biden je v svojem verjetno zadnjem nagovoru dejal, da bi dogovor osvobodil talce, ustavil spopade, zagotovil varnost Izraelu in omogočil znatno povečanje humanitarne pomoči Palestincem. Tudi iz palestinskega gibanja Hamas so sporočili, da pogovori dobro napredujejo. V oddaji tudi o tem: - 830 tisoč Slovencev lahko od jutri pričakuje pošto z Vzajmene. - Za inovativna podjetja na voljo 72.000 evrov nepovratnih sredstev. - Vrtec Lucija gre v popolno rekonstrukcijo. - V Rimu predstavili traso letošnje Dirke po Italiji, 24.maja tudi v Sloveniji.
Ob izteku šolskega leta je 70 mladih ustvarjalcev – pevcev, glasbenikov in plesalcev, ki smo jih skozi leto spoznali v oddajah Uredništva otroških in mladinskih oddaj, stopilo na veliki oder Kongresnega trga ter v svojem ritmu pozdravilo prihajajoče počitnice. Mladi so srce in prihodnost naše kulture. A pehanje za čim boljšimi rezultati, visoka pričakovanja ter nenehno primerjanje, ki so mu mladi danes podvrženi na vsakem koraku, so pogosto vzrok negotovosti in tesnobe, celo razlog za upad ali izgubo veselja do ustvarjanja. V Uredništvu otroških in mladinskih oddaj TV Slovenija zato mladim vse leto ponujamo sproščeno in netekmovalno izkušnjo prvih javnih nastopov, da bi jim pomagali okrepiti samopodobo in samozavest. Skrb za razvoj ustvarjalnosti mladih je namreč ena pomembnejših nalog javnega medija. Pomena spodbude in priložnosti za mlade se zavedajo tudi organizatorji festivala Junij v Ljubljani, zato smo ob zaključku šolskega leta združili moči v pionirskem projektu za mlade, ki smo ga poimenovali ČIST HUD ŽUR. S plesom, petjem in glasbo vseh zvrsti so se skupaj veselili prihajajočih počitnic in sporočili, da ustvarjalnost združuje in tke močna prijateljstva, uspeh pa ni odvisen zgolj od osvajanja prvih mest, temveč od prepričljivega in sproščenega izražanja samega sebe. Morebitno tremo na odru sta preganjala simpatična voditelja otroških oddaj GAJA FILAČ iz oddaje Krompir in JUŠ MILČINSKI iz oddaje Male sive celice.
Ob izteku šolskega leta je 70 mladih ustvarjalcev – pevcev, glasbenikov in plesalcev, ki smo jih skozi leto spoznali v oddajah Uredništva otroških in mladinskih oddaj, stopilo na veliki oder Kongresnega trga ter v svojem ritmu pozdravilo prihajajoče počitnice. Mladi so srce in prihodnost naše kulture. A pehanje za čim boljšimi rezultati, visoka pričakovanja ter nenehno primerjanje, ki so mu mladi danes podvrženi na vsakem koraku, so pogosto vzrok negotovosti in tesnobe, celo razlog za upad ali izgubo veselja do ustvarjanja. V Uredništvu otroških in mladinskih oddaj TV Slovenija zato mladim vse leto ponujamo sproščeno in netekmovalno izkušnjo prvih javnih nastopov, da bi jim pomagali okrepiti samopodobo in samozavest. Skrb za razvoj ustvarjalnosti mladih je namreč ena pomembnejših nalog javnega medija. Pomena spodbude in priložnosti za mlade se zavedajo tudi organizatorji festivala Junij v Ljubljani, zato smo ob zaključku šolskega leta združili moči v pionirskem projektu za mlade, ki smo ga poimenovali ČIST HUD ŽUR. S plesom, petjem in glasbo vseh zvrsti so se skupaj veselili prihajajočih počitnic in sporočili, da ustvarjalnost združuje in tke močna prijateljstva, uspeh pa ni odvisen zgolj od osvajanja prvih mest, temveč od prepričljivega in sproščenega izražanja samega sebe. Morebitno tremo na odru sta preganjala simpatična voditelja otroških oddaj GAJA FILAČ iz oddaje Krompir in JUŠ MILČINSKI iz oddaje Male sive celice.
One Plan so družinski hard rock bend s koroškega hribovja, ki pove kar misli in zna to povedati zelo na glas. Hard rock skupina Rock Heroes stremi k lastnemu izrazu in razvija svoj glasbeni žanr. Kako uspešno se bodo lotili glasbenega izziva, bodo ocenili člani skupine Šank rock.
One Plan so družinski hard rock bend s koroškega hribovja, ki pove kar misli in zna to povedati zelo na glas. Hard rock skupina Rock Heroes stremi k lastnemu izrazu in razvija svoj glasbeni žanr. Kako uspešno se bodo lotili glasbenega izziva, bodo ocenili člani skupine Šank rock.
Za skupino Trije muškištirje je muziciranje na ulici svojevrsten izziv, v katerem mladi profesionalni glasbeniki neizmerno uživajo, čeprav so že konkretno zakoračili na pot profesionalnega glasbenega ustvarjanja. Kitarista Svena in violinistko Betko je povezala prav glasba, ustvarjanje samosvojega glasbenega para pa lahko spremljate tudi na ljubljanskih ulicah. V tokratni oddaji, namenjeni folk glasbi, bo ustvarjalnost mladih glasbenikov ocenjeval Vlado Kreslin.
Za skupino Trije muškištirje je muziciranje na ulici svojevrsten izziv, v katerem mladi profesionalni glasbeniki neizmerno uživajo, čeprav so že konkretno zakoračili na pot profesionalnega glasbenega ustvarjanja. Kitarista Svena in violinistko Betko je povezala prav glasba, ustvarjanje samosvojega glasbenega para pa lahko spremljate tudi na ljubljanskih ulicah. V tokratni oddaji, namenjeni folk glasbi, bo ustvarjalnost mladih glasbenikov ocenjeval Vlado Kreslin.
Nevermind, mlada fantovska zasedba s Primorske, že več kot dve leti osvaja različne odre na Obali in drugod po Sloveniji. Samuel Blues oziroma Samo Pivač pa z raskavim glasom in mojstrskim preigravanjem kitarskih riffov občinstvo navdušuje sam. Kdo bo tokrat bolje opravil z glasbenim izzivom v ritmih bluesa? Ocenjevali in odločili bodo Prismojeni profesorji bluesa.
Nevermind, mlada fantovska zasedba s Primorske, že več kot dve leti osvaja različne odre na Obali in drugod po Sloveniji. Samuel Blues oziroma Samo Pivač pa z raskavim glasom in mojstrskim preigravanjem kitarskih riffov občinstvo navdušuje sam. Kdo bo tokrat bolje opravil z glasbenim izzivom v ritmih bluesa? Ocenjevali in odločili bodo Prismojeni profesorji bluesa.
Na umetniški smeri 1. gimnazije v Celju kar vre od ustvarjalnih glasbenih talentov, med njimi je tudi devetčlanska sekcija s solo pevko Izo, ki se z navdušenjem loti tudi latino glasbe. Lama's Friends so temperamentna primorska skupina, ki ob preigravanju latino ritmov prisega tudi na klasičen latino ritem v življenju. Kdo bo bolj navdušil člana žirije Pabla Vitalija in Nicolasa Niveyroja?
Na umetniški smeri 1. gimnazije v Celju kar vre od ustvarjalnih glasbenih talentov, med njimi je tudi devetčlanska sekcija s solo pevko Izo, ki se z navdušenjem loti tudi latino glasbe. Lama's Friends so temperamentna primorska skupina, ki ob preigravanju latino ritmov prisega tudi na klasičen latino ritem v življenju. Kdo bo bolj navdušil člana žirije Pabla Vitalija in Nicolasa Niveyroja?
Skupina Pointless Rebels je sestavljena iz izkušenih glasbenikov, ki so želeli zapolniti vrzel na slovenski country sceni, v zasedbi Mihajlovega Tria pa so glasbeniki samouki, ki med drugim prisegajo na pripovednost avtorskih besedil. Kdo se bo bolj inovativno lotil glasbenega izziva, bo v tokratni oddaji o country glasbi ocenil Milan Pečovnik Pidži.
Skupina Pointless Rebels je sestavljena iz izkušenih glasbenikov, ki so želeli zapolniti vrzel na slovenski country sceni, v zasedbi Mihajlovega Tria pa so glasbeniki samouki, ki med drugim prisegajo na pripovednost avtorskih besedil. Kdo se bo bolj inovativno lotil glasbenega izziva, bo v tokratni oddaji o country glasbi ocenil Milan Pečovnik Pidži.
Poln zvok, vedre melodije, poigravanje z instrumenti …, vse to je swing, ki kar vabi na plesišče. Nalezljivi bodo tudi ritmi glasbenega dvoboja mladih glasbenih skupin Pickpocket Swingers in Mopedi, ki bosta s svojim glasbenim znanjem in inovativnostjo poskusili prepričati Roberta Pikla iz skupine Manouche.
Poln zvok, vedre melodije, poigravanje z instrumenti …, vse to je swing, ki kar vabi na plesišče. Nalezljivi bodo tudi ritmi glasbenega dvoboja mladih glasbenih skupin Pickpocket Swingers in Mopedi, ki bosta s svojim glasbenim znanjem in inovativnostjo poskusili prepričati Roberta Pikla iz skupine Manouche.