Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Lipa ob skladateljevi hiši Naša najpomembnejša slikarka 9. korpus slovenske partizanske vojske Pred 130 leti (1895) se je v Vižmarjah pri Ljubljani rodil diplomat Ciril Kotnik. Njegov rod sicer izvira z Dóbrij pri Ravnah na Koroškem. Po končani trgovski akademiji je odšel v Srbijo in se kot prostovoljec pridružil srbski vojski. Po prvi svetovni vojni je deloval v diplomatski službi Kraljevine SHS v Rimu. Tam je živel in delal več kot 20 let. Ob začetku druge svetovne vojne ga je jugoslovanska begunska vlada premestila v svoje predstavništvo pri Svetem sedežu. Tam mu je uspelo pomagati številnim beguncem in internirancem. Sodeloval je z judovsko organizacijo DELASEM, ki je pomagala Judom in drugim interniranim tujcem. Oktobra 1943 ga je aretiral gestapo in ga obsodil na smrt, vendar izvršitve obsodbe zaradi uspešnega posredovanja papeža Pija XII. ni bilo. Po osvoboditvi Rima junija 1944 so Kotnika uradno povabili na slovesnost v rimski sinagogi, posmrtno pa so mu leta 1955 podelili zlato odličje Zveze italijanskih judovskih občin. Na hiši v Rimu, v kateri je živel, so mu leta 2014 odkrili dvojezično italijansko-slovensko spominsko ploščo.
Lipa ob skladateljevi hiši Naša najpomembnejša slikarka 9. korpus slovenske partizanske vojske Pred 130 leti (1895) se je v Vižmarjah pri Ljubljani rodil diplomat Ciril Kotnik. Njegov rod sicer izvira z Dóbrij pri Ravnah na Koroškem. Po končani trgovski akademiji je odšel v Srbijo in se kot prostovoljec pridružil srbski vojski. Po prvi svetovni vojni je deloval v diplomatski službi Kraljevine SHS v Rimu. Tam je živel in delal več kot 20 let. Ob začetku druge svetovne vojne ga je jugoslovanska begunska vlada premestila v svoje predstavništvo pri Svetem sedežu. Tam mu je uspelo pomagati številnim beguncem in internirancem. Sodeloval je z judovsko organizacijo DELASEM, ki je pomagala Judom in drugim interniranim tujcem. Oktobra 1943 ga je aretiral gestapo in ga obsodil na smrt, vendar izvršitve obsodbe zaradi uspešnega posredovanja papeža Pija XII. ni bilo. Po osvoboditvi Rima junija 1944 so Kotnika uradno povabili na slovesnost v rimski sinagogi, posmrtno pa so mu leta 1955 podelili zlato odličje Zveze italijanskih judovskih občin. Na hiši v Rimu, v kateri je živel, so mu leta 2014 odkrili dvojezično italijansko-slovensko spominsko ploščo.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Georg Muffat je bil škotskega porekla, rojen leta 1653 v kraju Megeve v Savoji. Več let je študiral v Parizu pri Jean-Baptistu Lullyju in pozneje v Rimu pri Bernardu Pasquiniju in Arcangelu Corelliju. Bil je pravi Evropejec: v svoji glasbi je združeval francoski in italijanski slog, naslove skladb in svoje predgovore pa je objavljal v kar štirih jezikih: francoščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Drugi poudarki oddaje: - Starši osnovnošolcev v Pirničah so dali pobudo za preživljanje otroštva brez pametnih telefonov. - Podjetniški inkubator v Krškem bodo v prihodnjih dveh letih nadgradili s proizvodnimi prostori. - V Galeriji Magistrat v ptujski mestni hiši svoje skrite zaklade razstavljajo uporabniki Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo doktorja Marijana Borštnarja Dornava. - Po desetletnem zatišju bodo v Celju znova odmevali ritmi džeza.
Drugi poudarki oddaje: - Starši osnovnošolcev v Pirničah so dali pobudo za preživljanje otroštva brez pametnih telefonov. - Podjetniški inkubator v Krškem bodo v prihodnjih dveh letih nadgradili s proizvodnimi prostori. - V Galeriji Magistrat v ptujski mestni hiši svoje skrite zaklade razstavljajo uporabniki Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo doktorja Marijana Borštnarja Dornava. - Po desetletnem zatišju bodo v Celju znova odmevali ritmi džeza.
Tokrat bo v oddaji zazvenelo res obsežno delo, in sicer bosta Nemški simfonični orkester iz Berlina in dirigent Robin Ticciati izvedla »Simfonijo št. 6 v a-molu« Gustava Mahlerja. Posnetek je nastal 21. decembra lani v Berlinski filharmoniji. Gustav Mahler, eden največjih skladateljev poznega romantizma, je znan po svojih monumentalnih simfonijah in globoko čustvenih glasbenih izrazih. Rodil se je leta 1860 v Avstriji in se uveljavil kot dirigent in kot skladatelj, pri tem je njegovo delo močno zaznamovalo poznejše generacije skladateljev. Njegova Šesta simfonija, znana tudi kot »Tragična«, je nastala v letih 1903 in 1904 in velja za eno njegovih najbolj dramatičnih del. Skladba izstopa po intenzivni čustveni napetosti, kontrastih med temami in motoričnimi ritmi ter prefinjeni orkestraciji, ki ustvarja občutek neizprosne usode. Mahler je v tej simfoniji uporabil tudi inovativne zvočne učinke, kot so udarci kladiva, to pa poudarja tragični karakter dela. Simfonija je zaradi svoje kompleksnosti in čustvene moči postala ena najbolj prepoznavnih in pogosto izvajanih Mahlerjevih skladb.
Tokrat bo v oddaji zazvenelo res obsežno delo, in sicer bosta Nemški simfonični orkester iz Berlina in dirigent Robin Ticciati izvedla »Simfonijo št. 6 v a-molu« Gustava Mahlerja. Posnetek je nastal 21. decembra lani v Berlinski filharmoniji. Gustav Mahler, eden največjih skladateljev poznega romantizma, je znan po svojih monumentalnih simfonijah in globoko čustvenih glasbenih izrazih. Rodil se je leta 1860 v Avstriji in se uveljavil kot dirigent in kot skladatelj, pri tem je njegovo delo močno zaznamovalo poznejše generacije skladateljev. Njegova Šesta simfonija, znana tudi kot »Tragična«, je nastala v letih 1903 in 1904 in velja za eno njegovih najbolj dramatičnih del. Skladba izstopa po intenzivni čustveni napetosti, kontrastih med temami in motoričnimi ritmi ter prefinjeni orkestraciji, ki ustvarja občutek neizprosne usode. Mahler je v tej simfoniji uporabil tudi inovativne zvočne učinke, kot so udarci kladiva, to pa poudarja tragični karakter dela. Simfonija je zaradi svoje kompleksnosti in čustvene moči postala ena najbolj prepoznavnih in pogosto izvajanih Mahlerjevih skladb.
Narodno-zabavna glasba je pomemben del slovenske zvočne krajine, odmeva iz številnih radijskih in televizijskih sprejemnikov, spremlja nas na različnih praznovanjih, prireditvah in seveda veselicah. Kako jo je bilo soustvarjati, nam bo zaupal Alfi Nipič, ki praznuje že 63 let glasbene kariere in je kratko malo legenda slovenske popularne in narodno-zabavne glasbe. Skoraj 20 let je pel v Ansamblu bratov Avsenik, s katerim so imeli tudi po 330 nastopov na leto, veliko v tujini. Obiskali smo tudi člane ansambla Štirje kovači iz Koroške, ki neprekinjeno igrajo že 70 let, kar je rekord ne samo v slovenskem, ampak celo svetovnem merilu, in glasbeno družino Leban iz Tolminskega, kjer se ljubezen do narodno-zabavne glasbe že dolgo prenaša iz generacije v generacijo. Kakšna je vloga narodno-zabavne glasbe v kulturnem prostoru in kako jo doživljajo različne generacije, se bomo pogovarjali z dr. Natalijo Majsovo s Fakultete za družbene vede, ki se je slovenske narodno-zabavne glasbe s kolegi lotila strokovno in raziskovalno, o svojem odnosu in ljubezni do tovrstne glasbe ter o vlogi televizije pri oblikovanju podobe narodno-zabavne glasbe pa se bomo pogovarjali tudi z voditeljem Andrejem Hoferjem, ki ga lahko vsak petek spremljamo v oddaji Glasbeni pozdrav. V rubriki Ah, ta splet vam bomo tokrat predstavili aplikacijo Radioplayer, oddajo pa končali z zanimivim kvizom (Spo)znanje generacij.
Narodno-zabavna glasba je pomemben del slovenske zvočne krajine, odmeva iz številnih radijskih in televizijskih sprejemnikov, spremlja nas na različnih praznovanjih, prireditvah in seveda veselicah. Kako jo je bilo soustvarjati, nam bo zaupal Alfi Nipič, ki praznuje že 63 let glasbene kariere in je kratko malo legenda slovenske popularne in narodno-zabavne glasbe. Skoraj 20 let je pel v Ansamblu bratov Avsenik, s katerim so imeli tudi po 330 nastopov na leto, veliko v tujini. Obiskali smo tudi člane ansambla Štirje kovači iz Koroške, ki neprekinjeno igrajo že 70 let, kar je rekord ne samo v slovenskem, ampak celo svetovnem merilu, in glasbeno družino Leban iz Tolminskega, kjer se ljubezen do narodno-zabavne glasbe že dolgo prenaša iz generacije v generacijo. Kakšna je vloga narodno-zabavne glasbe v kulturnem prostoru in kako jo doživljajo različne generacije, se bomo pogovarjali z dr. Natalijo Majsovo s Fakultete za družbene vede, ki se je slovenske narodno-zabavne glasbe s kolegi lotila strokovno in raziskovalno, o svojem odnosu in ljubezni do tovrstne glasbe ter o vlogi televizije pri oblikovanju podobe narodno-zabavne glasbe pa se bomo pogovarjali tudi z voditeljem Andrejem Hoferjem, ki ga lahko vsak petek spremljamo v oddaji Glasbeni pozdrav. V rubriki Ah, ta splet vam bomo tokrat predstavili aplikacijo Radioplayer, oddajo pa končali z zanimivim kvizom (Spo)znanje generacij.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.
»Med jazzom, pesmijo in svobodo trenutka«, tako je koroški glasbenik, pevec in pianist Tonč Feinig poimenoval svoj novi projekt, ki ga je predstavil s svojim sekstetom. Glasba, prežeta z energijo in poetično globino, je združila njegove prepoznavne skladbe z nalezljivimi ritmi, odprtimi zvočnimi prostori in nežnimi melodijami. Večer je ponudil potovanje od jazza do ljudske pesmi, od kantavtorske izpovedi do glasbe brez meja, med groovom in balado, med intimnostjo in energijo ter med različnimi jeziki in razpoloženji alpsko-jadranskega prostora. Zasedba: Tonč Feinig – vokal in klavir Edgar Unterkirchner – saksofon Filip Vadnu – kitara Jaka Krušič – kontrabas Pavel Čebašek – tolkala Žiga Smrdel – bobni Oddajo je vodila Mojca Maljevac.
»Med jazzom, pesmijo in svobodo trenutka«, tako je koroški glasbenik, pevec in pianist Tonč Feinig poimenoval svoj novi projekt, ki ga je predstavil s svojim sekstetom. Glasba, prežeta z energijo in poetično globino, je združila njegove prepoznavne skladbe z nalezljivimi ritmi, odprtimi zvočnimi prostori in nežnimi melodijami. Večer je ponudil potovanje od jazza do ljudske pesmi, od kantavtorske izpovedi do glasbe brez meja, med groovom in balado, med intimnostjo in energijo ter med različnimi jeziki in razpoloženji alpsko-jadranskega prostora. Zasedba: Tonč Feinig – vokal in klavir Edgar Unterkirchner – saksofon Filip Vadnu – kitara Jaka Krušič – kontrabas Pavel Čebašek – tolkala Žiga Smrdel – bobni Oddajo je vodila Mojca Maljevac.
V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.
V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal v letih od 69 do 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tankočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. Toda kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štirje spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten,« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal v letih od 69 do 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tankočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. Toda kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štirje spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten,« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Člani zasedbe The Indicals radi preigravajo legendarne koščke ska zgodovine, vedno večji pa je tudi nabor njihovih avtorskih skladb. Večina mladih glasbenikov iz skupine Good Vibrations pa prihaja z ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, zato je njihov pristop k muziciranju bolj študiozen, a nič manj prepričljiv. Kdo pa bo prepričal člane žirije, glasbenike zasedb RED FIVE POINT STAR in RAGGALUTION?
Člani zasedbe The Indicals radi preigravajo legendarne koščke ska zgodovine, vedno večji pa je tudi nabor njihovih avtorskih skladb. Večina mladih glasbenikov iz skupine Good Vibrations pa prihaja z ljubljanskega Konservatorija za glasbo in balet, zato je njihov pristop k muziciranju bolj študiozen, a nič manj prepričljiv. Kdo pa bo prepričal člane žirije, glasbenike zasedb RED FIVE POINT STAR in RAGGALUTION?
Ljubljanska peterica mladih glasbenikov Infuzija ponuja pravo infuzijo kakovostnega funka in jazza, za eksplozivno grosupeljsko zasedbo Cava, ki z neukrotljivo energijo svoje muziciranje rada preizkusi tudi na ulici, pa boste zagotovo tudi še slišali. Obe zasedbi se bosta v tokratni oddaji pomerili v funk ritmih, kdo bo bolj prepričljiv, pa bo ocenil Sergej Randjelović – RunJoe iz skupine ELEVATORS.
Ljubljanska peterica mladih glasbenikov Infuzija ponuja pravo infuzijo kakovostnega funka in jazza, za eksplozivno grosupeljsko zasedbo Cava, ki z neukrotljivo energijo svoje muziciranje rada preizkusi tudi na ulici, pa boste zagotovo tudi še slišali. Obe zasedbi se bosta v tokratni oddaji pomerili v funk ritmih, kdo bo bolj prepričljiv, pa bo ocenil Sergej Randjelović – RunJoe iz skupine ELEVATORS.
The Illusion glasbo najdejo povsod, predvsem pa zelo uživajo na odru. Z všečnimi melodijami se gibljejo predvsem v polju pop rocka, svoji glasbi pa radi dodajo tudi primesi funka in trše ritme. Člani celjske skupine The Takeover so se za pop rock odločili, ker je to žanr, ki jih povezuje, sicer pa vsak od njih ustvarja tudi v drugih glasbenih vodah. Kdo od njih je prepričal v tokratni oddaji, bodo ocenili člani skupine Tabu.
The Illusion glasbo najdejo povsod, predvsem pa zelo uživajo na odru. Z všečnimi melodijami se gibljejo predvsem v polju pop rocka, svoji glasbi pa radi dodajo tudi primesi funka in trše ritme. Člani celjske skupine The Takeover so se za pop rock odločili, ker je to žanr, ki jih povezuje, sicer pa vsak od njih ustvarja tudi v drugih glasbenih vodah. Kdo od njih je prepričal v tokratni oddaji, bodo ocenili člani skupine Tabu.
Tim Urbanya in Mike Vale bosta prisluhnila in ocenila, ali je v ustvarjanju elektronske glasbe bolj prepričljiv Tržičan Maj Štrukelj – Jumpexx, ki z glasbo in zvokom najraje ustvarja svoje zgodbe, ali Matija Škerjanec – Ayit, ki je odraščal z rockom in etno glasbo, zdaj pa ga v čisto drug svet prestavi elektronska glasba.
Tim Urbanya in Mike Vale bosta prisluhnila in ocenila, ali je v ustvarjanju elektronske glasbe bolj prepričljiv Tržičan Maj Štrukelj – Jumpexx, ki z glasbo in zvokom najraje ustvarja svoje zgodbe, ali Matija Škerjanec – Ayit, ki je odraščal z rockom in etno glasbo, zdaj pa ga v čisto drug svet prestavi elektronska glasba.
V ritmu indie rocka se bodo tokrat predstavili in pomerili novomeški rockerji skupine MRFY, ki so rockerji po duši, imidžu in prepričanju ter rockerski trio THE BREAKS iz Šempetra pri Novi gorici, ki menda lomi vse, kar je v glasbi predvidljivega. Kdo bo boljši, bosta ocenila Tomaž Štular in Janez Šter iz zasedb THE TIDE in BORDO.
V ritmu indie rocka se bodo tokrat predstavili in pomerili novomeški rockerji skupine MRFY, ki so rockerji po duši, imidžu in prepričanju ter rockerski trio THE BREAKS iz Šempetra pri Novi gorici, ki menda lomi vse, kar je v glasbi predvidljivega. Kdo bo boljši, bosta ocenila Tomaž Štular in Janez Šter iz zasedb THE TIDE in BORDO.
Sestre iz tria Me tri do polnoči zase pravijo, da imajo glasbo v krvi, s svojim glasbenim ustvarjanjem pa želijo dokazati, da so v narodno-zabavni glasbi lahko uspešna tudi dekleta. Pomerile se bodo s fantovskim triom Mladi Belokranjci, kdo bo boljši, pa bodo ocenili člani skupine Gadi.
Sestre iz tria Me tri do polnoči zase pravijo, da imajo glasbo v krvi, s svojim glasbenim ustvarjanjem pa želijo dokazati, da so v narodno-zabavni glasbi lahko uspešna tudi dekleta. Pomerile se bodo s fantovskim triom Mladi Belokranjci, kdo bo boljši, pa bodo ocenili člani skupine Gadi.
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
S svojim scenaristično-režijskim prvencem, priredbo romana Elene Ferrante Izgubljena hči, je Maggie Gylenhaal izkazala izredno ambicioznost v pristopih k pripovedovanju zgodb in uporabi široke palete filmskih prijemov. Z Nevesto! gre korak dlje, toda pri tem za slog in eksperimentalnost žrtvuje narativno in sporočilno konsistentnost. Film se začne z duhom Mary Shelley, avtorice romana Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki se po skoraj stoletju ujetosti v nekakšnih vicah odloči obsesti mlado in divjo prostitutko Ido, ravno ko je ta v mondeni restavraciji na večerji. Po vse bolj podivjanih izpadih se Ida spravi nad mafijskega šefa, ki sedi za sosednjo mizo, in ga obtoži serije femicidov. Njegova pomočnika jo promptno odstranita po strmih stopnicah in tako pristane v mrtvašnici. Ravno v tem trenutku – in to je le eno izmed številnih tovrstnih naključij – v Chicago prispe Frankensteinova pošast, ki zdaj nosi stvariteljevo ime, in prosi znanstvenico Cornelio Euphronius, naj mu naredi družico, da ne bo več osamljen. Tako dobita Idino truplo in kmalu je ta oživljena, še bolj podivjana in neustavljiva kot prej. Zgodba potem zavije v gangsterske vode, sploh ko se nanju spravi detektiv Wiles s svojo izjemno sposobno pomočnico Myrno. Avtorica se v nadaljevanju osredini še na tretjo nit pripovedi, Frankensteinovo obsedenost s filmskim zvezdnikom Ronnniejem Reedom, saj se je iz njegovih filmov in predstav naučil vsega, kar ve o življenju, z empatijo in plesom vred. Vse te zgodbe se razvijejo do precej pričakovanih zaključkov, vendar pri izvedbi precej zmanjka, sploh v povezavah med nitmi in odločitvami likov, ki vodijo k spremembam. Ti narativni pristopi bodo marsikoga vrgli iz ritma in prepričljivosti filmskega sveta, čeprav je vsaka scena zgrajena z neverjetnim občutkom za detajl in estetiko. Skoraj zagotovo pa nihče ne bo spregledal mogočnega in očitnega feminističnega sporočila, ki prežema ves film, od občutkov ujetosti in zlorabljenosti Mary Shelley do nezmožnosti poklicnega napredovanja doktorice Euphronius in nesojene detektivke Myrne ter seveda Idinega boja za pravico in svobodo, ko se preimenuje v Nevesto. V drugi polovici filma postane ikona feminističnega gibanja, ko si ženske začnejo tetovirati črno packo ob ustih, ki je njej ostala od postopka oživljanja, medtem ko streljajo v zrak ter naznanjajo svojo neodvisnost in neustrašnost. Tu in tam se zdi, da je Maggie Gylenhaal preveč neposredna, ko recimo Nevesta kriči »Jaz tudi!«, toda to je samo ena izmed številnih namernih, eksplicitnih metafor in simbolov, ki gradijo širši narativ filma. Ker sta med osrednjimi temami ljubezen do filma in njegova osvobajajoča moč, je film Nevesta! seveda poln poklonov in pomežikov, od pričakovane klasike Frankensteinova nevesta iz leta 1935 do kultnega muzikala Rocky Horror Show, mojstrovine Freda Astaira Cilinder in pa seveda gangsteriade Bonnie & Clyde, ki je zlomila stari Hollywood. Ta referenca je precej jasno razvidna že z zgodbo o morilskem pohodu ljubimcev, ki nista za ta svet, dodatno pa se Glyenhaal filmu Bonnie & Clyde pokloni z izbiro Annette Bening, žene glavnega igralca tega filma Warrena Beatyja, v eni osrednjih vlog. Zasedba je v celoti fenomenalna. Čeprav zaradi prej omenjenih nekonsistentnosti v naraciji ni zmeraj povsem jasno, zakaj kateri izmed likov ravna tako, kot ravna, pa je vsak izmed njih zmeraj povsem prepričljiv v tem, kar počne, še najbolj pa Jessie Buckley v naslovni vlogi, ko z neverjetnim zanosom preklaplja med osebnostmi in kompleksnimi duševnimi stanji. Nevesta! je svojevrstna filmska izkušnja, ki bo marsikoga razočarala. Ker je delno gangsteriada, kdaj pa kdaj muzikal, občasno družbena drama in tu in tam znanstvenofantastična grozljivka, na koncu ni prepričljiva v nobenem izmed teh žanrov, je pa ves čas model za divji upor proti sistemu diskriminacije. To je drznost, ki je povsem v duhu časa, če je moč soditi po poplavi nagrad za Eno bitko za drugo in za Grešnike. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
Ker je Gaja danes ostala sama, se je odločila, da bo tokratni Krompir oblikovala po svoje. Z glasbo in plesom. V studiu gosti učence in mentorje 1. OŠ Celje, ki so ob 150-tem rojstnem dnevu svoje šole pripravili muzikal Annie. V ritmu žog bo potekal tudi gibalni izziv, ob koncu oddaje pa bodo Krompirjev oder zasedli mladi hiphoperji iz plesne šole M-Dance studio iz Velenja, z 11-letnim Liamom Tesovnikom - na svetovnem prvenstvu v hiphopu, ki se je nedavno odvijalo v Ljubljani, je osvojil naziv svetovnega prvaka v hiphopu, v kategoriji mlajši dečki.
Ker je Gaja danes ostala sama, se je odločila, da bo tokratni Krompir oblikovala po svoje. Z glasbo in plesom. V studiu gosti učence in mentorje 1. OŠ Celje, ki so ob 150-tem rojstnem dnevu svoje šole pripravili muzikal Annie. V ritmu žog bo potekal tudi gibalni izziv, ob koncu oddaje pa bodo Krompirjev oder zasedli mladi hiphoperji iz plesne šole M-Dance studio iz Velenja, z 11-letnim Liamom Tesovnikom - na svetovnem prvenstvu v hiphopu, ki se je nedavno odvijalo v Ljubljani, je osvojil naziv svetovnega prvaka v hiphopu, v kategoriji mlajši dečki.
Ali nam srce bije v ritmu naših korakov? To se je spraševal Samo Rugelj, ko je izbral naslov za svojo novo knjigo En korak, en utrip srca. Knjiga prinaša tako osebne zgodbe o osvajanju maratonov kot tudi vpogled v zgodovino tega mitskega izziva. Rugelj je prvi maraton pretekel s svojim očetom, psihiatrom Janezom Rugljem, štiri desetletja pozneje ga je osvojil s sinom Janom. Za 50. rojstni dan pa je njegova žena tekla skupaj z njim na 50 kilometrov. Pravi, da je bilo to zanj najlepše darilo.
Ali nam srce bije v ritmu naših korakov? To se je spraševal Samo Rugelj, ko je izbral naslov za svojo novo knjigo En korak, en utrip srca. Knjiga prinaša tako osebne zgodbe o osvajanju maratonov kot tudi vpogled v zgodovino tega mitskega izziva. Rugelj je prvi maraton pretekel s svojim očetom, psihiatrom Janezom Rugljem, štiri desetletja pozneje ga je osvojil s sinom Janom. Za 50. rojstni dan pa je njegova žena tekla skupaj z njim na 50 kilometrov. Pravi, da je bilo to zanj najlepše darilo.
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Rimska Galleria del Cembalo je svoje ime dobila po obliki palače, v kateri domuje – palače Borghese, še danes v delni lasti znamenite grofovske družine. V prostorih, kjer so svojčas visela dela Caravaggia in drugih baročnih umetnikov, preden jih je kardinal Scipio Borghese preselil v bolj znano Galerijo Borghese sredi istoimenskega parka, je zadnjih deset let doma fotografija. To pomlad: razstava Sneg Klavdija Slubana, slovensko-pariškega fotografa, znanega predvsem po črno-belih fotografijah z brezčasnimi motivi s potovanj, zlasti po Balkanu in po državah ob Baltiku. Razstavlja izbor del iz zadnjih dveh desetletij. Kustos Mario Peliti poudarja, da je za Slubana pomembno iskanje zornega kota, ki pa je na koncu vedno on sam. Njegov "drugje" predstavlja pripetljaj ali pa priložnost, da vedno izpoveduje sebe. In v tem kaže iskati koherentnost njegove fotografije. Gre za izjemno delo, meni Peliti. Foto: izrez fotografije, Rusija, Transsibirska, 2007
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Mrušič in Igor Velše. Pisatelj Vinko Ošlak se je rodil v Slovenj Gradcu. Študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani je dopolnil z magisterijem na Akademiji znanosti v San Marinu. Od leta 1982 živi v Celovcu. Njegovo delo je izredno obsežno in raznovrstno, obsega izvirno leposlovje, filozofske razprave, članke, prevode (tudi v esperanto) ter eseje o politiki. zgodovini, veri in etičnih vprašanjih. Prejel je Rožančevo nagrado za esejistiko ter nagrado svetlobnica na razpisu založbe Družina za roman Pisma Philemonu. V tem delu oživlja začetke krščanstva v prvem stoletju po Kristusu in življenje apostola Pavla v Rimu. Roman Američan v Rašici se posveča življenju in delu Primoža Trubarja in njegovi življenjski poti od rojstne Rašice do zadnje postaje v nemškem Derendingenu. V slovenski literarni zgodovini se je ob krepitvi narodne zavesti v začetku 20. stoletja, zlasti leta 1908 ob petstoti obletnici Trubarjevega rojstva, več pisateljev in literarnih zgodovinarjev spoštljivo spominjalo Trubarja kot očeta slovenskega knjižnega jezika in začetnika slovenske književnosti. O njem je pisal dr. Ivan Prijatelj, Anton Aškerc pa ga v duhoviti pesnitvi Slovenska legenda brani pred nasprotniki: »V jeziku premilem on prvi učil / moliti in psalme je peti«. Pisatelj Ošlak omenja še več avtorjev, ki so pisali o pomenu Trubarjevega dela za razvoj slovenskega jezika in književnosti, vendar sam to tezo zavrača. Z dokazi iz Trubarejvih del in pogovori z različnimi poznavalci reformacije je spoznal, da je razlog za njegova prizadevanja predvsem iskrena vera in pripadnost čistemu evangeliju – pravo spoznanje božje. V naslovu romana omenjeni Američan je Pitt Harrison, po študiju zgodovinar na kalifornijski univerzi v Turlocku. Izhaja iz ugledne družine, oče je pravni svetovalec za bančne procese in lastnik odvetniške pisarne. Težko razume, zakaj se je sin pod vplivom profesorja Campbella odločil za potovanje v majhno evropsko državo, kjer naj bi za svojo doktorsko disertacijo preučeval življenje in delo Primoža Trubarja. Pitt je sprva ateist, vse njegovo študijsko raziskovanje pa je hkrati pot bogoiskateljstva, ki ga pripelje do globoke vere in mu približa Kristusov evangelij. Spoznal je, da samo od sebe ne more nič nastati, odklanja tudi Darwinov nauk: »Pittova pamet je natanko vedela, da Bog je, Pittovo srce tega še ni hotelo vedeti in ni dalo pristanka umu, ki je zahteval svoje.« Pittovo potovanje se začne po osamosvojitvi Slovenije. Ob pristanku v Trstu spozna Randyja, virtualnega prijatelja, s katerim si je dopisoval po spletu. Randy se je že pred leti priselil z Nove Zelandije v Slovenijo, naučil se je jezika in dela kot misijonar nove verske skupnosti. Postane Pittov gostitelj in sopotnik na poti odkrivanja verskih globin evangelija in po krajih življenja Primoža Trubarja, Nova prijatelja razpravljata o Slovencih, strinjata se, da so mnenja vseh, ki so pisali o Trubarjevem delu in poslanstvu, prilagojena trenutni ideologiji in politiki. Vsi poudarjajo njegovo skrb za kulturni razvoj in knjižni jezik Slovencev, kar zveni kot zmaga jezikoslovja nad teologijo, pogovarjata se o zgodovini Slovencev, pokristjanjevanju, Ilirskih provincah, izobraževanju in šolstvu, komunizmu in marksizmu pa tudi o antiamerikanizmu. In kaj naj bi bili znameniti Slovenci? »Cankar je bil katoličan, a je bil tudi malo socialist, malo ničejanec, malo liberalec, malo tudi protestant. Enako Prešeren. Enako Tavčar, enako vsa slovenska literarna in kulturniška elita, deloma tudi duhovniška.« Na poti v Rašico se pogovarjata o grehu ubijanja, povojnih pobojih in grehu ubijanja lastnega zaroda, o prilagodljivosti vsaki trenutni oblasti – avstrijskemu cesarju, Srbom, nacizmu, komunizmu. Vsa ta prilagodljivost se kaže tudi v odnosu do lastnega jezika, saj ga Slovenci ne cenijo dovolj, zato si pomagajo z mešanjem angleščine. Tudi do tujcev so hlapčevsko ponižni. Odkrivanje postaj Trubarjevega življenja vzbuja vedno nove razprave o religijah, zlasti ko se skupinici iskalcev resnice o Trubarju pridruži najeti taksist, Mehmed Nikić, preprost in plemenit musliman, doma iz Bosne, in jim podrobno odkriva zakonitosti islama v Koranu, njihovi sveti knjigi, ki si jo različno razlagajo v soočenju džihada in usmiljenja. V krščanstvu še vedno vladajo nasprotja. Tudi novi evangeličani menijo, da posameznik za duhovno povezavo z Bogom ne potrebuje posrednikov, kot je papež v Rimu, ki ima celo svojo državo in naj bi bil božji namestnik na zemlji. Delo Vinka Ošlaka Američan v Rašici sodi med zahtevna besedila in je predvsem filozofska pripoved, čeprav ima tudi nekaj romanesknih prvin. Je potopis skozi slovensko in evropsko zgodovino, odpira pogled v različne nazore, ki jih odkrivamo v odgovorih posameznikov (profesorjev, zgodovinarja, pastorice, duhovnika) na ista vprašanja o Trubarju. Slogovno zahtevno besedilo vsebuje tudi več starih besed, zlasti za imena mest, kot sta Monakovo za München in Solnograd za Salzburg. Najdemo pa tudi neologizme: »ti si sin, torej sinuj in ne vprašaj, kako oče očetuje.« V Ošlakovem romanu Američan v Rašici vidimo veliko znanja in modrosti s področja filozofije, teologije in zgodovine ter avtorjeve nekonvencionalne poglede na svetovno dogajanje, na primer odmev na zloglasni 11. september v New Yorku. Med moškimi liki imajo ženske le obrobno vlogo. Izjema je lik Barbare, razgledane profesorice slovenščine, ki se poroči s Pittom ter postane njegova sopotnica in enakovredna sogovornica na potovanju za Trubarjem.
V zbirki Sidera (izdaja(ta) jo založba Družina (in pozneje Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani), ureja jo Brane Senegačnik) je v dobrih desetih letih izšla vrsta odličnih knjig prevodne poezije, med drugim Homerske himne in Metafizična poezija angleškega baroka. Kot deveta je izšla zbirka Zbranih sirskih pesnitev z naslovom Peruti duha sirskega pesnika Kirilona. Do izida knjige je bil pesnik iz 4. stoletja našega štetja povsem neznano ime, zato je prevod, pod katerega se je podpisal Jan Dominik Bogataj, še toliko dragocenejši. Dr. Jan Dominik Bogataj je profesor patrologije (in antične cerkvene zgodovine) na Univerzi Antonianum v Rimu in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, Kirilonove pesnitve z naslovom Peruti Duha je pospremil s tehtno in temeljito spremno besedo. V njej je zgoščeno predstavil sirski jezik in književnost, sirsko poetično ustvarjalnost (njen verjetno najbolj znani predstavnik je Efrem Sirski), pa skrivnostnega Kirilona in njegove pesnitve O postavitvi evharistije, O umivanju nog, O pashi našega Gospoda, O nadlogah (ki vsebuje tudi navedbo konkretnih zgodovinskih dogodkov), O Zaheju ter (pesniku pripisano pesnitev) O pšeničnem zrnu. Posebno pozornost je posvetil tudi pesnikovi poetični teologiji, ki pogosto stavi na repetitivne oziroma ponovitvene vzorce. Več in podrobneje pripoveduje Jan Dominik Bogataj o Kirilonu in njegovih pesnitvah v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratek odlomek v izvirniku in svojem prevodu. Nikar ne zamudite. Foto: Rok Blažič
V zbirki Sidera (izdaja(ta) jo založba Družina (in pozneje Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani), ureja jo Brane Senegačnik) je v dobrih desetih letih izšla vrsta odličnih knjig prevodne poezije, med drugim Homerske himne in Metafizična poezija angleškega baroka. Kot deveta je izšla zbirka Zbranih sirskih pesnitev z naslovom Peruti duha sirskega pesnika Kirilona. Do izida knjige je bil pesnik iz 4. stoletja našega štetja povsem neznano ime, zato je prevod, pod katerega se je podpisal Jan Dominik Bogataj, še toliko dragocenejši. Dr. Jan Dominik Bogataj je profesor patrologije (in antične cerkvene zgodovine) na Univerzi Antonianum v Rimu in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, Kirilonove pesnitve z naslovom Peruti Duha je pospremil s tehtno in temeljito spremno besedo. V njej je zgoščeno predstavil sirski jezik in književnost, sirsko poetično ustvarjalnost (njen verjetno najbolj znani predstavnik je Efrem Sirski), pa skrivnostnega Kirilona in njegove pesnitve O postavitvi evharistije, O umivanju nog, O pashi našega Gospoda, O nadlogah (ki vsebuje tudi navedbo konkretnih zgodovinskih dogodkov), O Zaheju ter (pesniku pripisano pesnitev) O pšeničnem zrnu. Posebno pozornost je posvetil tudi pesnikovi poetični teologiji, ki pogosto stavi na repetitivne oziroma ponovitvene vzorce. Več in podrobneje pripoveduje Jan Dominik Bogataj o Kirilonu in njegovih pesnitvah v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kratek odlomek v izvirniku in svojem prevodu. Nikar ne zamudite. Foto: Rok Blažič
KDO BO NAJBOLJŠI? V zadnji oddaji prve sezone se bo pomerilo šest najboljših vsakega dvoboja. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbo ljudske pesmi, strokovna komisija, ki jo sestavljajo Maja Pavlin, Aida Kurtović in Žiga Rezar, pa ne bo imela lahkega dela. Napeto bo od začetka do konca, vas zanima, kdo bo zmagal?
KDO BO NAJBOLJŠI? V zadnji oddaji prve sezone se bo pomerilo šest najboljših vsakega dvoboja. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbo ljudske pesmi, strokovna komisija, ki jo sestavljajo Maja Pavlin, Aida Kurtović in Žiga Rezar, pa ne bo imela lahkega dela. Napeto bo od začetka do konca, vas zanima, kdo bo zmagal?
HIP HOP Raperja Martin Fijavž MAR-TIN in Jon Vogrič-VOGI sta vsak po svoje prepričana, da so sanje dosegljive, le živeti jih je treba. Kako pa uresničujeta svoje sanje, povezane z glasbo, si lahko ogledate v peti oddaji V svojem ritmu. Kdo bo boljši, bo ocenil in presodil raper Zlatko!
HIP HOP Raperja Martin Fijavž MAR-TIN in Jon Vogrič-VOGI sta vsak po svoje prepričana, da so sanje dosegljive, le živeti jih je treba. Kako pa uresničujeta svoje sanje, povezane z glasbo, si lahko ogledate v peti oddaji V svojem ritmu. Kdo bo boljši, bo ocenil in presodil raper Zlatko!
JAZZ Vas zanima, kako zveni slovenska ljudska glasba v jazz izvedbi? V četrti oddaji V svojem ritmu bodo svoje glasbene moči merili mladi glasbeniki iz skupin Jazzberry Quintet in Freeflight. Njihovo glasbeno znanje in izvirnost bosta ocenjevala priznana glasbenika Primož Grašič in Tomaž Gajšt.
JAZZ Vas zanima, kako zveni slovenska ljudska glasba v jazz izvedbi? V četrti oddaji V svojem ritmu bodo svoje glasbene moči merili mladi glasbeniki iz skupin Jazzberry Quintet in Freeflight. Njihovo glasbeno znanje in izvirnost bosta ocenjevala priznana glasbenika Primož Grašič in Tomaž Gajšt.
V SVOJEM RITMU: POP Veliko danes znanih pop glasbenikov je začelo svojo kariero v različnih televizijskih šovih, morda svojo uspešno glasbeno kariero začenjajo v televizijski oddaji V svojem ritmu tudi čani pop skupin Milkshake in Alice. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost je ocenjevala izkušena Alya.
V SVOJEM RITMU: POP Veliko danes znanih pop glasbenikov je začelo svojo kariero v različnih televizijskih šovih, morda svojo uspešno glasbeno kariero začenjajo v televizijski oddaji V svojem ritmu tudi čani pop skupin Milkshake in Alice. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost je ocenjevala izkušena Alya.
V prvi oddaji V svojem ritmu bomo rokersko razpoloženi. V pravem glasbenem dvoboju se bodo pomerili člani skupin The Broken Input in Lumberjack. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost pa bodo presojali člani skupine Big Foot Mama.
V prvi oddaji V svojem ritmu bomo rokersko razpoloženi. V pravem glasbenem dvoboju se bodo pomerili člani skupin The Broken Input in Lumberjack. Njihovo glasbeno znanje in ustvarjalnost pa bodo presojali člani skupine Big Foot Mama.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
V zadnji oddaji tretje sezone oddaj V svojem ritmu se bo pomerilo sedem najboljših v glasbenih zvrsteh in zasedbah a cappella, swinga, countrya, latino glasbe, bluesa, folk glasbe in hard rocka. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbami ljudskih in narodnih pesmi, na finalni prireditvi v Kinu Šiška pa bo najboljšega med vsemi izbrala komisija v zasedbi Maša Pavokovič, Janez Križaj in Žiga Rezar. Zmagovalca čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
V zadnji oddaji tretje sezone oddaj V svojem ritmu se bo pomerilo sedem najboljših v glasbenih zvrsteh in zasedbah a cappella, swinga, countrya, latino glasbe, bluesa, folk glasbe in hard rocka. V velikem finalu bodo mladi glasbeniki nastopili s priredbami ljudskih in narodnih pesmi, na finalni prireditvi v Kinu Šiška pa bo najboljšega med vsemi izbrala komisija v zasedbi Maša Pavokovič, Janez Križaj in Žiga Rezar. Zmagovalca čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
Hišo lahko zgradimo na različne načine – iz lesa, ki v montažni izvedbi navdušuje s hitrostjo in čistočo gradnje, iz porobetona ali lesocementa, ki postajata vse pogostejša izbira, ali pa iz opeke in betona, ki ostajata klasika zaradi svoje trpežnosti. Tokrat vas popeljemo v hišo, zgrajeno iz toplotnoizolativnih opažnih elementov. Hitro postavljen, robusten, trajnosten in energijsko učinkovit je njen oklep, v notranjosti pa vas pričaka prava oaza miru in nevtralnih odtenkov. V mariborskem stanovanju se je mladostna energija srečala z dušo stare stavbe. Lastnika sta z občutkom za estetiko in spoštovanjem do prostora ustvarila dom, ki diha z umirjeno eleganco. V njem se preteklost prepleta s sodobnostjo, svetloba s toplino, prostor pa z življenjem, ki ga napolnjujeta lepota in ustvarjalnost. Na Polici pri Grosupljem se griči in doline nežno prepletajo v valovito pokrajino, ki diha v ritmu mehkobe. Na enem izmed teh gričev sta zakonca Adamič zgradila svoj dom, strmo pobočje ob njem pa spretno preoblikovala v živahen rastlinski mozaik. Tu se čas ne meri v urah, temveč v letnih časih.
Hišo lahko zgradimo na različne načine – iz lesa, ki v montažni izvedbi navdušuje s hitrostjo in čistočo gradnje, iz porobetona ali lesocementa, ki postajata vse pogostejša izbira, ali pa iz opeke in betona, ki ostajata klasika zaradi svoje trpežnosti. Tokrat vas popeljemo v hišo, zgrajeno iz toplotnoizolativnih opažnih elementov. Hitro postavljen, robusten, trajnosten in energijsko učinkovit je njen oklep, v notranjosti pa vas pričaka prava oaza miru in nevtralnih odtenkov. V mariborskem stanovanju se je mladostna energija srečala z dušo stare stavbe. Lastnika sta z občutkom za estetiko in spoštovanjem do prostora ustvarila dom, ki diha z umirjeno eleganco. V njem se preteklost prepleta s sodobnostjo, svetloba s toplino, prostor pa z življenjem, ki ga napolnjujeta lepota in ustvarjalnost. Na Polici pri Grosupljem se griči in doline nežno prepletajo v valovito pokrajino, ki diha v ritmu mehkobe. Na enem izmed teh gričev sta zakonca Adamič zgradila svoj dom, strmo pobočje ob njem pa spretno preoblikovala v živahen rastlinski mozaik. Tu se čas ne meri v urah, temveč v letnih časih.
Vražji muzikanti so ob 80-letnici Radia Maribor poskrbeli za pravo glasbeno energijo v Studiu 22! S svojim edinstvenim zvokom, prepoznavno energijo in nasmehom do ušes so ogreli srca poslušalcev in nam podarili koncert, poln veselja, ritma in pristne narodnozabavne strasti. Njihova glasba ni le za ušesa – je za dušo, za spomine in za praznovanje.
Vražji muzikanti so ob 80-letnici Radia Maribor poskrbeli za pravo glasbeno energijo v Studiu 22! S svojim edinstvenim zvokom, prepoznavno energijo in nasmehom do ušes so ogreli srca poslušalcev in nam podarili koncert, poln veselja, ritma in pristne narodnozabavne strasti. Njihova glasba ni le za ušesa – je za dušo, za spomine in za praznovanje.
V zadnji oddaji četrte sezone mladinske glasbeno-dokumentarne serije V svojem ritmu se bo v velikem finalu pomerilo pet najboljših bendov. Mladi glasbeniki bodo na finalni prireditvi v Channel Zero nastopili s priredbami ljudskih in narodnih ter revolucionarnih pesmi, najboljšega med vsemi pa bo izbrala žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti. Zmagovalca tudi letos čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
V zadnji oddaji četrte sezone mladinske glasbeno-dokumentarne serije V svojem ritmu se bo v velikem finalu pomerilo pet najboljših bendov. Mladi glasbeniki bodo na finalni prireditvi v Channel Zero nastopili s priredbami ljudskih in narodnih ter revolucionarnih pesmi, najboljšega med vsemi pa bo izbrala žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti. Zmagovalca tudi letos čaka privlačna nagrada – snemanje videospota!
Mlad celjski bend TOOTH IN THE SKY se počasi prebija in vse bolj sooblikuje štajersko glasbeno sceno. Člani se žanrsko opredeljujejo kot rock bend in bi se radi uveljavili z lastnim slogom. Člani glasnega primorskega benda CONA 40 so navdušeni nad igranjem v klubskem vzdušju, kjer lahko s svojimi avtorskimi komadi navdušijo občinstvo. Kako se bo žirija odločila tokrat?
Mlad celjski bend TOOTH IN THE SKY se počasi prebija in vse bolj sooblikuje štajersko glasbeno sceno. Člani se žanrsko opredeljujejo kot rock bend in bi se radi uveljavili z lastnim slogom. Člani glasnega primorskega benda CONA 40 so navdušeni nad igranjem v klubskem vzdušju, kjer lahko s svojimi avtorskimi komadi navdušijo občinstvo. Kako se bo žirija odločila tokrat?
Za skupino THE MINT velja, da glasno, drzno in ambiciozno osvajajo slovensko glasbeno sceno, tudi kot predskupina uveljavljenim bendom in z lastnimi videospoti. Instrumentalno in vokalno uigran bend LAPSUS pa odlikujeta smisel za humor in jasna vizija. Kateri od bendov, bo tokrat prepričal žirijo?
Za skupino THE MINT velja, da glasno, drzno in ambiciozno osvajajo slovensko glasbeno sceno, tudi kot predskupina uveljavljenim bendom in z lastnimi videospoti. Instrumentalno in vokalno uigran bend LAPSUS pa odlikujeta smisel za humor in jasna vizija. Kateri od bendov, bo tokrat prepričal žirijo?
Retrospektiva filmov Rudija Urana
OdŠTUKano je dokumentarni film, ki ob 40-letnici obstoja razgrinja bogato in večplastno zgodbo ŠTUK-a – enega najpomembnejših kulturnih in družbenih središč študentske in mladinske ustvarjalnosti v Sloveniji. Od svoje ustanovitve je ŠTUK predstavljal mnogo več kot le študentski klub – bil je simbol svobode, eksperimenta, umetnosti in skupnosti. Film skozi vrsto osebnih pričevanj, arhivskih posnetkov in refleksij generacij, ki so sooblikovale njegovo zgodbo, razkriva, kako se je ŠTUK nenehno spreminjal – od razburkanega podzemlja osemdesetih, skozi angažirane devetdeseta, do današnjih bolj zabavnih, a morda manj uporniških programov. Med pripovedovalci in sogovorniki so Robert Pešut – Magnifico, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Jaša Lorenčič, Marko Soršak – Soki, Marko Vezovišek, Matjaž Javšnik, Lado Bizovičar, Tabu, Zmelkoow, Mi2, Joker Out, Slon in Sadež in številni drugi, ki so v ŠTUK-u pustili svojo sled. ŠTUK je bil oder, ki je omogočal rojstvo glasov, ki so zaznamovali generacije. Od ritma do revolucije, od verza do vrenja: ŠTUK kot prostor, kjer so generacije iskale svoj glas — od nekoč upornikov brez razloga do današnjih neupornikov z razlogom. Če je bila harmonika v nekem obdobju simbol zabave, rock'n'roll pa simbol upora, se danes ti žanri srečujejo v prostoru, ki išče novo identiteto med nostalgijo in prihodnostjo. To ni film le o preteklosti. To je pogled v vprašanje: ali imamo še danes prostore, kjer je mladost svobodna, umetnost neposredna in prijateljstva trajna? OdŠTUKano je poklon nekemu prostoru in hkrati subtilen klic po novih vsebinah, ki bi mladim znova vrnile občutek pripadnosti, pomen ustvarjalnosti in drznost kritičnega glasu.
OdŠTUKano je dokumentarni film, ki ob 40-letnici obstoja razgrinja bogato in večplastno zgodbo ŠTUK-a – enega najpomembnejših kulturnih in družbenih središč študentske in mladinske ustvarjalnosti v Sloveniji. Od svoje ustanovitve je ŠTUK predstavljal mnogo več kot le študentski klub – bil je simbol svobode, eksperimenta, umetnosti in skupnosti. Film skozi vrsto osebnih pričevanj, arhivskih posnetkov in refleksij generacij, ki so sooblikovale njegovo zgodbo, razkriva, kako se je ŠTUK nenehno spreminjal – od razburkanega podzemlja osemdesetih, skozi angažirane devetdeseta, do današnjih bolj zabavnih, a morda manj uporniških programov. Med pripovedovalci in sogovorniki so Robert Pešut – Magnifico, Vlado Kreslin, Zoran Predin, Jaša Lorenčič, Marko Soršak – Soki, Marko Vezovišek, Matjaž Javšnik, Lado Bizovičar, Tabu, Zmelkoow, Mi2, Joker Out, Slon in Sadež in številni drugi, ki so v ŠTUK-u pustili svojo sled. ŠTUK je bil oder, ki je omogočal rojstvo glasov, ki so zaznamovali generacije. Od ritma do revolucije, od verza do vrenja: ŠTUK kot prostor, kjer so generacije iskale svoj glas — od nekoč upornikov brez razloga do današnjih neupornikov z razlogom. Če je bila harmonika v nekem obdobju simbol zabave, rock'n'roll pa simbol upora, se danes ti žanri srečujejo v prostoru, ki išče novo identiteto med nostalgijo in prihodnostjo. To ni film le o preteklosti. To je pogled v vprašanje: ali imamo še danes prostore, kjer je mladost svobodna, umetnost neposredna in prijateljstva trajna? OdŠTUKano je poklon nekemu prostoru in hkrati subtilen klic po novih vsebinah, ki bi mladim znova vrnile občutek pripadnosti, pomen ustvarjalnosti in drznost kritičnega glasu.
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
V tokratni oddaji se pomerita dva dolenjska benda. Novomeški podmladek tradicionalnih dolenjskih punkerskih bendov JAJA BOJZ z glasnimi rifi in angažiranimi besedili sporoča svoj kritični odnos do sveta. BAJTA 23 pa kot angažirani punkerji prisegajo na novodobno punk ideologijo. Žirija tudi tokrat ne bo imela lahkega dela.
V tokratni oddaji se pomerita dva dolenjska benda. Novomeški podmladek tradicionalnih dolenjskih punkerskih bendov JAJA BOJZ z glasnimi rifi in angažiranimi besedili sporoča svoj kritični odnos do sveta. BAJTA 23 pa kot angažirani punkerji prisegajo na novodobno punk ideologijo. Žirija tudi tokrat ne bo imela lahkega dela.
Avtorski komadi, značilen moški vokal in alternativni grunge funk so značilnosti skupine NEKI X, člani skupine FAT PIGEON (po novem CHINA TRAFFIC) pa ustvarjajo pesmi za dušo, se prepuščajo trenutkom navdiha in prepletajo težko, a hkrati melodično glasbo. Kdo bo prepričal žirijo? V četrti sezoni serije mladinskih dokumentarno-glasbenih oddaj V svojem ritmu so v uredništvu Otroškega in mladinskega programa TV Slovenija k sodelovanju povabili mlade bende, ki so se predstavili že v Špil ligi, prvi ligi dijaških bendov. Tudi v oddajah nove sezone se prepletajo glasba, življenjski slog mladih glasbenikov, glasbeno ustvarjanje in glasbeni izziv. Serija je začinjena z glasbenim dvobojem med večinoma rockovskimi bendi, njihovo glasbeno znanje in predvsem inovativnost pa je tokrat v polfinalnih tekmovanjih, ki so vsa potekala v ljubljanskem Channel Zero ocenjevala stalna žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
Avtorski komadi, značilen moški vokal in alternativni grunge funk so značilnosti skupine NEKI X, člani skupine FAT PIGEON (po novem CHINA TRAFFIC) pa ustvarjajo pesmi za dušo, se prepuščajo trenutkom navdiha in prepletajo težko, a hkrati melodično glasbo. Kdo bo prepričal žirijo? V četrti sezoni serije mladinskih dokumentarno-glasbenih oddaj V svojem ritmu so v uredništvu Otroškega in mladinskega programa TV Slovenija k sodelovanju povabili mlade bende, ki so se predstavili že v Špil ligi, prvi ligi dijaških bendov. Tudi v oddajah nove sezone se prepletajo glasba, življenjski slog mladih glasbenikov, glasbeno ustvarjanje in glasbeni izziv. Serija je začinjena z glasbenim dvobojem med večinoma rockovskimi bendi, njihovo glasbeno znanje in predvsem inovativnost pa je tokrat v polfinalnih tekmovanjih, ki so vsa potekala v ljubljanskem Channel Zero ocenjevala stalna žirija v zasedbi Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
V prvi oddaji nove sezone V svojem ritmu, ki smo jo pripravili v sodelovanju s Špil ligo, se bosta pomerila benda IN THE ATTIC in GARLIK. Prvega sestavljajo dijaki Britanske mednarodne šole v Ljubljani, ki prisegajo na dober konceptualni alternativni rock, drugega pa dijaki Gimnazije Bežigrad, ki igrajo predvsem avtorsko glasbo. Za oba benda sta značilna izstopajoča ženska vokala. Kateri bend bo prepričal žirijo, ki jo sestavljajo Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti.
V prvi oddaji nove sezone V svojem ritmu, ki smo jo pripravili v sodelovanju s Špil ligo, se bosta pomerila benda IN THE ATTIC in GARLIK. Prvega sestavljajo dijaki Britanske mednarodne šole v Ljubljani, ki prisegajo na dober konceptualni alternativni rock, drugega pa dijaki Gimnazije Bežigrad, ki igrajo predvsem avtorsko glasbo. Za oba benda sta značilna izstopajoča ženska vokala. Kateri bend bo prepričal žirijo, ki jo sestavljajo Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin - Gušti.
Buržuazija je rock band iz Ljubljane. So mladi, drugačni in provokativni. Ustvarjajo avtorsko glasbo, ob tem pa igrajo coverje, da zapolnijo koncertni repertoar. Kamorkoli pridejo, pustijo srce na odru. Člani so stari od 16 do 19 let (nekateri že malo več), vsi so dijaki srednjih šol v Ljubljani (in zdaj že tudi na faksu). Zmagovalci Droogstock-a 2017 Zasedba: Martin Špendl- vokal, bas Rok Molnar- kitara Žan Žak Martinjak- kitara Anže Mramor - bobni Benjamin – spremljevalec benda, voznik, repar … Attic Mist je petčlanska hard rock zasedba iz Kranja, ki jo sestavljajo štirje fantje in eno dekle. Čeprav so na sceni šele leto in pol (zdaj v tej zasedbi že dve), so v tem času nanizali vrsto koncertov širom Slovenije, kot tudi v tujini. Svoj stil opisujejo kot hard rock s prizvokom bluesa in funka. Zasedba: Timotej Jerman - vokal Matija Veber - kitara Matevž Kovačič - kitara Amadei Šaršanski - bas Zala Janežič - bobni Ocenjevala je stalna žirija v zasedbi: Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
Buržuazija je rock band iz Ljubljane. So mladi, drugačni in provokativni. Ustvarjajo avtorsko glasbo, ob tem pa igrajo coverje, da zapolnijo koncertni repertoar. Kamorkoli pridejo, pustijo srce na odru. Člani so stari od 16 do 19 let (nekateri že malo več), vsi so dijaki srednjih šol v Ljubljani (in zdaj že tudi na faksu). Zmagovalci Droogstock-a 2017 Zasedba: Martin Špendl- vokal, bas Rok Molnar- kitara Žan Žak Martinjak- kitara Anže Mramor - bobni Benjamin – spremljevalec benda, voznik, repar … Attic Mist je petčlanska hard rock zasedba iz Kranja, ki jo sestavljajo štirje fantje in eno dekle. Čeprav so na sceni šele leto in pol (zdaj v tej zasedbi že dve), so v tem času nanizali vrsto koncertov širom Slovenije, kot tudi v tujini. Svoj stil opisujejo kot hard rock s prizvokom bluesa in funka. Zasedba: Timotej Jerman - vokal Matija Veber - kitara Matevž Kovačič - kitara Amadei Šaršanski - bas Zala Janežič - bobni Ocenjevala je stalna žirija v zasedbi: Maša Pavokovič, Toni Cahunek in Miha Guštin Gušti.
Na Digitalni akademiji v Neaplju v pokrajini Kampanija se usposabljajo različni profili študentov. Tudi tistim, ki so študirali kriminalistiko, Digitalna akademija prinaša dodano vrednost. Mladi Italijani iz okolice Neaplja cenijo možnost, da se lahko izobražujejo na Digitalni akademiji, nekatere študij spodbudi, da v Neaplju odprejo svoje podjetje, drugi iščejo izzive v prestolnici Rimu, nekateri pa odidejo po nove izzive tudi v tujino. V seriji Talenti EU regij obravnavamo demografski problem praznjenja manj razvitih evropskih regij, ki jih visoko izobražena mlada generacija zapušča. Po napovedih Evropske komisije naj bi do leta 2050 manj razvite evropske regije zapustilo 35 milijonov ljudi. To bo seveda vplivalo na neenakomeren ekonomski razvoj in razvojno prihodnost EU. V seriji Talenti EU regij predstavljamo 26 življenjskih zgodb mlade generacije v 11 evropskih državah in njihovih regijah.
Na Digitalni akademiji v Neaplju v pokrajini Kampanija se usposabljajo različni profili študentov. Tudi tistim, ki so študirali kriminalistiko, Digitalna akademija prinaša dodano vrednost. Mladi Italijani iz okolice Neaplja cenijo možnost, da se lahko izobražujejo na Digitalni akademiji, nekatere študij spodbudi, da v Neaplju odprejo svoje podjetje, drugi iščejo izzive v prestolnici Rimu, nekateri pa odidejo po nove izzive tudi v tujino. V seriji Talenti EU regij obravnavamo demografski problem praznjenja manj razvitih evropskih regij, ki jih visoko izobražena mlada generacija zapušča. Po napovedih Evropske komisije naj bi do leta 2050 manj razvite evropske regije zapustilo 35 milijonov ljudi. To bo seveda vplivalo na neenakomeren ekonomski razvoj in razvojno prihodnost EU. V seriji Talenti EU regij predstavljamo 26 življenjskih zgodb mlade generacije v 11 evropskih državah in njihovih regijah.
One Plan so družinski hard rock bend s koroškega hribovja, ki pove kar misli in zna to povedati zelo na glas. Hard rock skupina Rock Heroes stremi k lastnemu izrazu in razvija svoj glasbeni žanr. Kako uspešno se bodo lotili glasbenega izziva, bodo ocenili člani skupine Šank rock.
One Plan so družinski hard rock bend s koroškega hribovja, ki pove kar misli in zna to povedati zelo na glas. Hard rock skupina Rock Heroes stremi k lastnemu izrazu in razvija svoj glasbeni žanr. Kako uspešno se bodo lotili glasbenega izziva, bodo ocenili člani skupine Šank rock.
Za skupino Trije muškištirje je muziciranje na ulici svojevrsten izziv, v katerem mladi profesionalni glasbeniki neizmerno uživajo, čeprav so že konkretno zakoračili na pot profesionalnega glasbenega ustvarjanja. Kitarista Svena in violinistko Betko je povezala prav glasba, ustvarjanje samosvojega glasbenega para pa lahko spremljate tudi na ljubljanskih ulicah. V tokratni oddaji, namenjeni folk glasbi, bo ustvarjalnost mladih glasbenikov ocenjeval Vlado Kreslin.
Za skupino Trije muškištirje je muziciranje na ulici svojevrsten izziv, v katerem mladi profesionalni glasbeniki neizmerno uživajo, čeprav so že konkretno zakoračili na pot profesionalnega glasbenega ustvarjanja. Kitarista Svena in violinistko Betko je povezala prav glasba, ustvarjanje samosvojega glasbenega para pa lahko spremljate tudi na ljubljanskih ulicah. V tokratni oddaji, namenjeni folk glasbi, bo ustvarjalnost mladih glasbenikov ocenjeval Vlado Kreslin.
Nevermind, mlada fantovska zasedba s Primorske, že več kot dve leti osvaja različne odre na Obali in drugod po Sloveniji. Samuel Blues oziroma Samo Pivač pa z raskavim glasom in mojstrskim preigravanjem kitarskih riffov občinstvo navdušuje sam. Kdo bo tokrat bolje opravil z glasbenim izzivom v ritmih bluesa? Ocenjevali in odločili bodo Prismojeni profesorji bluesa.
Nevermind, mlada fantovska zasedba s Primorske, že več kot dve leti osvaja različne odre na Obali in drugod po Sloveniji. Samuel Blues oziroma Samo Pivač pa z raskavim glasom in mojstrskim preigravanjem kitarskih riffov občinstvo navdušuje sam. Kdo bo tokrat bolje opravil z glasbenim izzivom v ritmih bluesa? Ocenjevali in odločili bodo Prismojeni profesorji bluesa.
Na umetniški smeri 1. gimnazije v Celju kar vre od ustvarjalnih glasbenih talentov, med njimi je tudi devetčlanska sekcija s solo pevko Izo, ki se z navdušenjem loti tudi latino glasbe. Lama's Friends so temperamentna primorska skupina, ki ob preigravanju latino ritmov prisega tudi na klasičen latino ritem v življenju. Kdo bo bolj navdušil člana žirije Pabla Vitalija in Nicolasa Niveyroja?
Na umetniški smeri 1. gimnazije v Celju kar vre od ustvarjalnih glasbenih talentov, med njimi je tudi devetčlanska sekcija s solo pevko Izo, ki se z navdušenjem loti tudi latino glasbe. Lama's Friends so temperamentna primorska skupina, ki ob preigravanju latino ritmov prisega tudi na klasičen latino ritem v življenju. Kdo bo bolj navdušil člana žirije Pabla Vitalija in Nicolasa Niveyroja?
Skupina Pointless Rebels je sestavljena iz izkušenih glasbenikov, ki so želeli zapolniti vrzel na slovenski country sceni, v zasedbi Mihajlovega Tria pa so glasbeniki samouki, ki med drugim prisegajo na pripovednost avtorskih besedil. Kdo se bo bolj inovativno lotil glasbenega izziva, bo v tokratni oddaji o country glasbi ocenil Milan Pečovnik Pidži.
Skupina Pointless Rebels je sestavljena iz izkušenih glasbenikov, ki so želeli zapolniti vrzel na slovenski country sceni, v zasedbi Mihajlovega Tria pa so glasbeniki samouki, ki med drugim prisegajo na pripovednost avtorskih besedil. Kdo se bo bolj inovativno lotil glasbenega izziva, bo v tokratni oddaji o country glasbi ocenil Milan Pečovnik Pidži.
Poln zvok, vedre melodije, poigravanje z instrumenti …, vse to je swing, ki kar vabi na plesišče. Nalezljivi bodo tudi ritmi glasbenega dvoboja mladih glasbenih skupin Pickpocket Swingers in Mopedi, ki bosta s svojim glasbenim znanjem in inovativnostjo poskusili prepričati Roberta Pikla iz skupine Manouche.
Poln zvok, vedre melodije, poigravanje z instrumenti …, vse to je swing, ki kar vabi na plesišče. Nalezljivi bodo tudi ritmi glasbenega dvoboja mladih glasbenih skupin Pickpocket Swingers in Mopedi, ki bosta s svojim glasbenim znanjem in inovativnostjo poskusili prepričati Roberta Pikla iz skupine Manouche.
Glasbeno ustvarjanje v zasedbah a cappella postaja zelo priljubljeno tudi med mladimi. Izvajanje vokalnega solista ali skupine brez instrumentalne spremljave, razgibani aranžmaji, vokalni beatbox … so značilnosti, ki odlikujejo tudi skupini Popsi in Ain't Harmony, ki bosta prvi pomerili svoje glasbene moči v novi sezoni mladinskih oddaj V svojem ritmu. Kdo bo prepričal člane žirije, glasbenike skupin Perpetuum Jazzile in Bee Geesus?
Glasbeno ustvarjanje v zasedbah a cappella postaja zelo priljubljeno tudi med mladimi. Izvajanje vokalnega solista ali skupine brez instrumentalne spremljave, razgibani aranžmaji, vokalni beatbox … so značilnosti, ki odlikujejo tudi skupini Popsi in Ain't Harmony, ki bosta prvi pomerili svoje glasbene moči v novi sezoni mladinskih oddaj V svojem ritmu. Kdo bo prepričal člane žirije, glasbenike skupin Perpetuum Jazzile in Bee Geesus?
Raiven se je v dekadi raziskovanja in iskanja inovativnih pristopov uveljavila kot alkimistka zvoka, ki s svojim edinstvenim pristopom in globokim razumevanjem glasbenih žanrov premika meje mogočega. Ob deseti obletnici glasbene kariere, ki združuje svetova elektro-popa in opere, je akademsko izobražena glasbenica pripravila koncert, ki presega glasbeno doživetje. Z glasbenim delom je Raiven, ki se pod svoje ustvarjanje podpisuje kot avtorica glasbe, besedila in producentka, postavila temelje za poglobljen dialog med preteklostjo in sedanjostjo. EP-album Sirene temelji na raziskovanju zgodb ikoničnih žensk iz različnih zgodovinskih obdobij. Te ženske so bile pogosto prezrte, njihovi glasovi utišani, njihove usode pa potisnjene na rob zgodovine. Raiven nas tako skozi svojo glasbo spodbuja, da pogledamo onkraj ustaljenih narativov. Vsaka skladba na albumu predstavlja edinstveno pripoved, ki odseva boj, moč in vztrajnost. Koncert ob deseti obletnici predstavlja tudi priložnost za retrospektivni pogled. Od izida prvega singla Jadra leta 2014, ki je bil del njenega prvenca Magenta, pa vse do EP-ja REM je Raiven ustvarjala mistične in temačne zvočne pokrajine, za katere je prejela tudi prestižno strokovno nagrado zlata piščal. Njene nastope na Emi, zlasti s skladbami Črno bel, Zažarim in KAOS, oboževalci še vedno nosijo v srcu, prav tako je svoj pečat pustila na festivalu Popevka z zmagovalno skladbo Volkovi leta 2021. Na večeru, kjer je Raiven strast opere in utripajoče ritmi elektro-popa združila v harmonično celoto ob spremljavi godal, seveda ni manjkala tudi evrovizijska uspešnica Veronika.
Raiven se je v dekadi raziskovanja in iskanja inovativnih pristopov uveljavila kot alkimistka zvoka, ki s svojim edinstvenim pristopom in globokim razumevanjem glasbenih žanrov premika meje mogočega. Ob deseti obletnici glasbene kariere, ki združuje svetova elektro-popa in opere, je akademsko izobražena glasbenica pripravila koncert, ki presega glasbeno doživetje. Z glasbenim delom je Raiven, ki se pod svoje ustvarjanje podpisuje kot avtorica glasbe, besedila in producentka, postavila temelje za poglobljen dialog med preteklostjo in sedanjostjo. EP-album Sirene temelji na raziskovanju zgodb ikoničnih žensk iz različnih zgodovinskih obdobij. Te ženske so bile pogosto prezrte, njihovi glasovi utišani, njihove usode pa potisnjene na rob zgodovine. Raiven nas tako skozi svojo glasbo spodbuja, da pogledamo onkraj ustaljenih narativov. Vsaka skladba na albumu predstavlja edinstveno pripoved, ki odseva boj, moč in vztrajnost. Koncert ob deseti obletnici predstavlja tudi priložnost za retrospektivni pogled. Od izida prvega singla Jadra leta 2014, ki je bil del njenega prvenca Magenta, pa vse do EP-ja REM je Raiven ustvarjala mistične in temačne zvočne pokrajine, za katere je prejela tudi prestižno strokovno nagrado zlata piščal. Njene nastope na Emi, zlasti s skladbami Črno bel, Zažarim in KAOS, oboževalci še vedno nosijo v srcu, prav tako je svoj pečat pustila na festivalu Popevka z zmagovalno skladbo Volkovi leta 2021. Na večeru, kjer je Raiven strast opere in utripajoče ritmi elektro-popa združila v harmonično celoto ob spremljavi godal, seveda ni manjkala tudi evrovizijska uspešnica Veronika.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.
Oba slovenska predstavnika sta se prebila med najboljših 24 v konferenčni ligi. Celjani so se v zadnjem krogu v izločilnih bojih pridružili Olimpiji po novi kaotični domači evropski tekmi. Na treh je bilo povprečno doseženih skoraj šest golov, peti zadetek pa je proti ekipi TNS določil zmagovalca, potem ko so Celjani ves drugi polčas pletli mrežo okrog gostujočega gola, na koncu pa uspeli zadržati prednost s 3:2 v srhljivi končnici. Gost je član Celja in slovenski reprezentant Žan Karničnik, ki govori o svoji fleksibilnosti, tudi proti ekipi TNS je igral na več različnih igralnih položajih, pa o svojem dolgem nogometnem letu, zavoljo evropskega prvenstva in napornega ritma klubskih tekem ni imel možnosti za daljši oddih. Končno si ga bo privoščil zdaj. Karničnik upa, da mu bo pozimi uspel odmeven prestop, skoraj pa bi mu konec poletja, a se je poškodoval na tekmi, ki bi morala biti njegova zadnja pri Celju. Karničnik debatira z Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem, s Poljske pa se oglasi Boštjan Janežič. Olimpija je pri Jagiellonii imela več žoge v svojih nogah, ni pa zmagala, s čimer bi se prebila med najboljših osem in tako neposredno v osmino finala konferenčne lige.
Oba slovenska predstavnika sta se prebila med najboljših 24 v konferenčni ligi. Celjani so se v zadnjem krogu v izločilnih bojih pridružili Olimpiji po novi kaotični domači evropski tekmi. Na treh je bilo povprečno doseženih skoraj šest golov, peti zadetek pa je proti ekipi TNS določil zmagovalca, potem ko so Celjani ves drugi polčas pletli mrežo okrog gostujočega gola, na koncu pa uspeli zadržati prednost s 3:2 v srhljivi končnici. Gost je član Celja in slovenski reprezentant Žan Karničnik, ki govori o svoji fleksibilnosti, tudi proti ekipi TNS je igral na več različnih igralnih položajih, pa o svojem dolgem nogometnem letu, zavoljo evropskega prvenstva in napornega ritma klubskih tekem ni imel možnosti za daljši oddih. Končno si ga bo privoščil zdaj. Karničnik upa, da mu bo pozimi uspel odmeven prestop, skoraj pa bi mu konec poletja, a se je poškodoval na tekmi, ki bi morala biti njegova zadnja pri Celju. Karničnik debatira z Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem, s Poljske pa se oglasi Boštjan Janežič. Olimpija je pri Jagiellonii imela več žoge v svojih nogah, ni pa zmagala, s čimer bi se prebila med najboljših osem in tako neposredno v osmino finala konferenčne lige.