Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Letos mineva 140 let od smrti Franza Liszta, skladatelja, ki je svoj opus obogatil tudi s sakralnimi deli. Via crucis oz. Križev pot je ena njegovih obsežnejših kompozicij, namenjenih mešanemu pevskemu zboru, vokalnim solistom in klavirju. Gre za uglasbitev različnih, večinoma latinskih besedil, ki opisujejo Jezusovo pot na Golgoto s križem na ramenih in njegovo križanje. Posamezne dele med seboj povezujejo meditativne in spokojne, včasih pa tudi dramatično zasnovane klavirske medigre.
Letos mineva 140 let od smrti Franza Liszta, skladatelja, ki je svoj opus obogatil tudi s sakralnimi deli. Via crucis oz. Križev pot je ena njegovih obsežnejših kompozicij, namenjenih mešanemu pevskemu zboru, vokalnim solistom in klavirju. Gre za uglasbitev različnih, večinoma latinskih besedil, ki opisujejo Jezusovo pot na Golgoto s križem na ramenih in njegovo križanje. Posamezne dele med seboj povezujejo meditativne in spokojne, včasih pa tudi dramatično zasnovane klavirske medigre.
Danes goduje dekle, ki je priljubljena med kristjani po vsem svetu, častijo jo celo pravoslavni verniki. Gre za Terezijo iz francoskega mesta Lisieuxa. Že kot štiriletna deklica je izgubila svojo mater, toda materinska nežnost in veselje sta se ji vtisnila v spomin za vse življenje, zato se tudi njo poznali po njeni milini in otroški domiselnosti. Prav tako je imela srečo z očetom iz družine Martin, ki je bil sicer dobro stoječ urar in draguljar, a njegov največje bogastvo je bilo vseh pet preživelih hčera, ki jih je vzgajal z izredno rahločutnostjo in toplino. Njihov čas je bil konec 19. stoletja, ko še niso znali zdraviti otroških bolezni, saj še ni bilo penicilina, zato so cerkveni predstojniki modro omahovali, da bi mala Terezija že zgodaj vstopila v samostan. Končno je z dekliško vztrajnostjo dosegla, da je že pri petnajstih postala karmeličanka. Toda kako je lahko papež leta 1997 dekle, ki je umrla že pri 24-tih, razglasil za učiteljico Cerkve? Terezija je imela izredno bogato duhovno življenje. K sreči ga je zaupala svojemu dnevniku. V njem je razkrila ne samo svojo otroško zvedavost in dekliško radost, ampak tudi to, kar mistiki imenujejo »noč vere«. To pomeni, da se je morala spopasti z globokim občutkom osamljenosti in zapuščenosti, s skušnjavami obupa in zagrenjenosti. Izhod iz teh duhovnih kriz je iskala na obzorju Ljubezni. Razumela je, da v krščanstvu ni več daritve, ki bi bile starozavezne krvave žrtve, prava daritev je le daritev ljubezni. K tej ljubezni pa ne spadata samo vsakodnevna molitev in meditacija, ampak tudi vsakodnevna opravila v pralnici, čiščenje hiše ali pa tudi prenašanje nemogočih oseb, vsekakor pa strežba bolnih in starih. Tako je razvila nauk o daritvi življenja kot izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti na obzorju Ljubezni. Zato je lahko duhovito zapisala: Zdaj jaz izpolnim Bogu vsako njegovo željo, potem ko bom pri njem, pa mi bo on moral izpolniti vsako mojo. Ko bo pri Nebeškem očetu, bo metala na svet vrtnice in ne bo brez dela vse tja do sodnega dne. Verjela je, da Ljubezen ne pozna meja. Trpela je, ker ni mogla postati duhovnik, a moč njene ljubezni je bila tolikšna, da je verjela, kako pomagati misijonarjem, ki ljudstvom prinašajo novo upanje. Zato se ne čudimo, da so misijonarji prav njo izbrali za svojo zaščitnico. K njej so se začeli zatekali vsi ljudje. Spomnimo se, kako so tudi dekleta s skrajnega roba družbe, ki so se prodajala, pripeljala bodočo pevko Edit Piaf na Terezijin grob in jo spodbujala, naj moli k njej, da ne bo oslepela.
Danes goduje dekle, ki je priljubljena med kristjani po vsem svetu, častijo jo celo pravoslavni verniki. Gre za Terezijo iz francoskega mesta Lisieuxa. Že kot štiriletna deklica je izgubila svojo mater, toda materinska nežnost in veselje sta se ji vtisnila v spomin za vse življenje, zato se tudi njo poznali po njeni milini in otroški domiselnosti. Prav tako je imela srečo z očetom iz družine Martin, ki je bil sicer dobro stoječ urar in draguljar, a njegov največje bogastvo je bilo vseh pet preživelih hčera, ki jih je vzgajal z izredno rahločutnostjo in toplino. Njihov čas je bil konec 19. stoletja, ko še niso znali zdraviti otroških bolezni, saj še ni bilo penicilina, zato so cerkveni predstojniki modro omahovali, da bi mala Terezija že zgodaj vstopila v samostan. Končno je z dekliško vztrajnostjo dosegla, da je že pri petnajstih postala karmeličanka. Toda kako je lahko papež leta 1997 dekle, ki je umrla že pri 24-tih, razglasil za učiteljico Cerkve? Terezija je imela izredno bogato duhovno življenje. K sreči ga je zaupala svojemu dnevniku. V njem je razkrila ne samo svojo otroško zvedavost in dekliško radost, ampak tudi to, kar mistiki imenujejo »noč vere«. To pomeni, da se je morala spopasti z globokim občutkom osamljenosti in zapuščenosti, s skušnjavami obupa in zagrenjenosti. Izhod iz teh duhovnih kriz je iskala na obzorju Ljubezni. Razumela je, da v krščanstvu ni več daritve, ki bi bile starozavezne krvave žrtve, prava daritev je le daritev ljubezni. K tej ljubezni pa ne spadata samo vsakodnevna molitev in meditacija, ampak tudi vsakodnevna opravila v pralnici, čiščenje hiše ali pa tudi prenašanje nemogočih oseb, vsekakor pa strežba bolnih in starih. Tako je razvila nauk o daritvi življenja kot izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti na obzorju Ljubezni. Zato je lahko duhovito zapisala: Zdaj jaz izpolnim Bogu vsako njegovo željo, potem ko bom pri njem, pa mi bo on moral izpolniti vsako mojo. Ko bo pri Nebeškem očetu, bo metala na svet vrtnice in ne bo brez dela vse tja do sodnega dne. Verjela je, da Ljubezen ne pozna meja. Trpela je, ker ni mogla postati duhovnik, a moč njene ljubezni je bila tolikšna, da je verjela, kako pomagati misijonarjem, ki ljudstvom prinašajo novo upanje. Zato se ne čudimo, da so misijonarji prav njo izbrali za svojo zaščitnico. K njej so se začeli zatekali vsi ljudje. Spomnimo se, kako so tudi dekleta s skrajnega roba družbe, ki so se prodajala, pripeljala bodočo pevko Edit Piaf na Terezijin grob in jo spodbujala, naj moli k njej, da ne bo oslepela.
Devetletna deklica Cáit odrašča na irskem podeželju v socialno neurejenih razmerah, kot bi se temu reklo danes. Mati je znova noseča, oče precej brezčuten, družina kronično brez denarja, kmetija pretežno zanemarjena. V šoli, med sovrstniki, je tiha in zadržana Cáit nerazumljena in zasmehovana. Starši jo čez poletje v pričakovanju novega dojenčka pošljejo k daljni sorodnici, ki živi sama z možem. Dajeta ji vso naklonjenost in pozornost, po katerih je ves čas hrepenela, toda Cáit odkrije, da ima tudi njun dom, v katerem naj ne bi bilo skrivnosti, bolečo preteklost. Tiho dekle je po kratki zgodbi posnet celovečerni igrani prvenec, ki ga je režiral dokumentarist Colm Bairéad. Spremlja ga nekaj zanimivosti, kot je to, da je prvi v irščini posneti film, nominiran za nagrado oskar, in da gre za najdonosnejši in pri kritikih najuspešnejši irski celovečerec. Pod vso to navlako oznak pa se blešči pravi biser intimne drame, ki brez velikih preobratov razkriva kompleksni notranji svet glavne junakinje. Igralska vloga, lahko bi se reklo tudi prezenca mlade Catherine Clinch, je nekaj najbolj presunljivega, kar je bilo mogoče videti v kinematografih v zadnjih letih. V avtorskem pristopu je najti ščepec pravljičnega, pa ne v smislu osladnosti, ampak v tem, da za konkretno zgodbo slutimo univerzalno prepoznavne stiske in strahove odraščanja. V zgoščeni pripovedi spoznamo različno dinamiko družinskih odnosov in posameznih značajev, rojevanje in umiranje; v kratkem poletnem obdobju, prikazanem z zelo umirjenim tempom, Cáit doživi kar nekaj prelomnih situacij in spoznanj odraščanja. Pri tem niti za hip ni slutiti, da gre pač za scenaristične pripovedne mehanizme, ampak filmska pripoved deluje izrazito organsko in celostno. Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost. Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede. A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.
Devetletna deklica Cáit odrašča na irskem podeželju v socialno neurejenih razmerah, kot bi se temu reklo danes. Mati je znova noseča, oče precej brezčuten, družina kronično brez denarja, kmetija pretežno zanemarjena. V šoli, med sovrstniki, je tiha in zadržana Cáit nerazumljena in zasmehovana. Starši jo čez poletje v pričakovanju novega dojenčka pošljejo k daljni sorodnici, ki živi sama z možem. Dajeta ji vso naklonjenost in pozornost, po katerih je ves čas hrepenela, toda Cáit odkrije, da ima tudi njun dom, v katerem naj ne bi bilo skrivnosti, bolečo preteklost. Tiho dekle je po kratki zgodbi posnet celovečerni igrani prvenec, ki ga je režiral dokumentarist Colm Bairéad. Spremlja ga nekaj zanimivosti, kot je to, da je prvi v irščini posneti film, nominiran za nagrado oskar, in da gre za najdonosnejši in pri kritikih najuspešnejši irski celovečerec. Pod vso to navlako oznak pa se blešči pravi biser intimne drame, ki brez velikih preobratov razkriva kompleksni notranji svet glavne junakinje. Igralska vloga, lahko bi se reklo tudi prezenca mlade Catherine Clinch, je nekaj najbolj presunljivega, kar je bilo mogoče videti v kinematografih v zadnjih letih. V avtorskem pristopu je najti ščepec pravljičnega, pa ne v smislu osladnosti, ampak v tem, da za konkretno zgodbo slutimo univerzalno prepoznavne stiske in strahove odraščanja. V zgoščeni pripovedi spoznamo različno dinamiko družinskih odnosov in posameznih značajev, rojevanje in umiranje; v kratkem poletnem obdobju, prikazanem z zelo umirjenim tempom, Cáit doživi kar nekaj prelomnih situacij in spoznanj odraščanja. Pri tem niti za hip ni slutiti, da gre pač za scenaristične pripovedne mehanizme, ampak filmska pripoved deluje izrazito organsko in celostno. Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost. Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede. A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
V času študija v Rimu sem se z vlakom vračal domov. Bil sem utrujen po izpitih in želel sem si miru. Zato sem na polico v kupeju postavil dve knjigi, kot da bom bral. Ena od njih je bila slovenska. V kupeju sem se znašel še z dvema nogometašema in orožnikoma. Tik preden vlak krene, vstopi v kupe mlado dekle. Pove, da je pravkar diplomirala na igralski akademiji in sede. Eden od nogometašev, ki je bil doma ob meji, je opazil slovensko knjigo. Ko je dekle izvedelo, da sem Slovenec in da kot duhovnik nadaljujem študij v Rimu, se je začela pogovarjati z menoj. Govorila je o svoji babici, Slovenki, ki se je iz čiste ljubezni poročila z Italijanom in se preselila k njemu. Dekle je zelo ganilo, kako je skrbela za bolnega in onemoglega dedka. Babica je bila zelo dobra, verna. Držala se je vseh cerkvenih predpisov. Dlje časa je dekle potem govorila, kako je cerkveno učenje o zakonu in družini popolnoma zastarelo in neživljenjsko. Nestrinjanje je kar bruhalo iz nje. Pravo babičino nasprotje pa je bila dekletova mama. Ta ni bila zvesta možu pa tudi svoji hčerki ni stala ob strani in je ni razumela, ko ji je bilo najhujše. Do solz jo je pripeljala ta pripoved. Babica ji je stala ob strani, mama pa nikakor ne! »In sedaj,« je sklenilo dekle svojo pripoved, »ne grem k mami, ampak k babici, ker me je vedno razumela.« Tiho sem poslušal njeno življenjsko izpoved, nato sem ji dejal: »Poglej, ti greš sedaj k babici. Zavetja ti ne bo ponudila mama, ampak babica, ki se je držala krščanskega učenja o zakonu in družini!« Dekle je samo tiho prikimala. Na vsak praznik sv. družine se spomnim na to dekletovo pripoved. Zavetje ji je ponudila družina, osnovana na krščanskem nauku in ne družina, osnovana na nekrščanski ali celo protikrščanski miselnosti. V življenju sem srečal veliko srečnih ljudi, ki so izšli iz srečnih in urejenih družin. Srečal pa sem tudi veliko nesrečnih ljudi, ki so rasli v neurejenih družinah. Po nekaterih raziskavah je med mladimi največja vrednota urejena družina. Ne dvomim. Ni lepšega, kakor rasti v urejeni in ljubeči družini. Pozabljamo pa, da je osnova taki družini trden in ljubeč zakon, sklenjen pred Bogom. Zanimivo, da hrepenimo po sreči v družini, ne izpolnimo pa osnove za srečo v njej. Morda danes, ko je veliko neurejenih družin, mnogi ljudje mislijo, da je urejena in ljubeča družina nemogoča. Toda ne, je mogoča! Bog stoji ob strani družini in jo varuje, če ga prosimo za to. Na današnji praznik, ko se ustavljamo ob zgledu lepe in urejene družine, pa ne pozabimo na družine, kjer vladata trpljenje in nerazumevanje. Tudi ljudje iz takih skupnosti so Bogu dragoceni, saj njegova ljubezen nikogar ne izključuje.
V času študija v Rimu sem se z vlakom vračal domov. Bil sem utrujen po izpitih in želel sem si miru. Zato sem na polico v kupeju postavil dve knjigi, kot da bom bral. Ena od njih je bila slovenska. V kupeju sem se znašel še z dvema nogometašema in orožnikoma. Tik preden vlak krene, vstopi v kupe mlado dekle. Pove, da je pravkar diplomirala na igralski akademiji in sede. Eden od nogometašev, ki je bil doma ob meji, je opazil slovensko knjigo. Ko je dekle izvedelo, da sem Slovenec in da kot duhovnik nadaljujem študij v Rimu, se je začela pogovarjati z menoj. Govorila je o svoji babici, Slovenki, ki se je iz čiste ljubezni poročila z Italijanom in se preselila k njemu. Dekle je zelo ganilo, kako je skrbela za bolnega in onemoglega dedka. Babica je bila zelo dobra, verna. Držala se je vseh cerkvenih predpisov. Dlje časa je dekle potem govorila, kako je cerkveno učenje o zakonu in družini popolnoma zastarelo in neživljenjsko. Nestrinjanje je kar bruhalo iz nje. Pravo babičino nasprotje pa je bila dekletova mama. Ta ni bila zvesta možu pa tudi svoji hčerki ni stala ob strani in je ni razumela, ko ji je bilo najhujše. Do solz jo je pripeljala ta pripoved. Babica ji je stala ob strani, mama pa nikakor ne! »In sedaj,« je sklenilo dekle svojo pripoved, »ne grem k mami, ampak k babici, ker me je vedno razumela.« Tiho sem poslušal njeno življenjsko izpoved, nato sem ji dejal: »Poglej, ti greš sedaj k babici. Zavetja ti ne bo ponudila mama, ampak babica, ki se je držala krščanskega učenja o zakonu in družini!« Dekle je samo tiho prikimala. Na vsak praznik sv. družine se spomnim na to dekletovo pripoved. Zavetje ji je ponudila družina, osnovana na krščanskem nauku in ne družina, osnovana na nekrščanski ali celo protikrščanski miselnosti. V življenju sem srečal veliko srečnih ljudi, ki so izšli iz srečnih in urejenih družin. Srečal pa sem tudi veliko nesrečnih ljudi, ki so rasli v neurejenih družinah. Po nekaterih raziskavah je med mladimi največja vrednota urejena družina. Ne dvomim. Ni lepšega, kakor rasti v urejeni in ljubeči družini. Pozabljamo pa, da je osnova taki družini trden in ljubeč zakon, sklenjen pred Bogom. Zanimivo, da hrepenimo po sreči v družini, ne izpolnimo pa osnove za srečo v njej. Morda danes, ko je veliko neurejenih družin, mnogi ljudje mislijo, da je urejena in ljubeča družina nemogoča. Toda ne, je mogoča! Bog stoji ob strani družini in jo varuje, če ga prosimo za to. Na današnji praznik, ko se ustavljamo ob zgledu lepe in urejene družine, pa ne pozabimo na družine, kjer vladata trpljenje in nerazumevanje. Tudi ljudje iz takih skupnosti so Bogu dragoceni, saj njegova ljubezen nikogar ne izključuje.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
Ko se v že tako ali tako prepirljivem narodu začnejo prepirati pop zvezde, je čas, da izostri uho tudi analitična oddaja, kot je naša. Kajti ustvarjalci, umetniki in kreativci naj bi s svojo duhovno rastjo ob ukvarjanju z lepim presegli nizkotnost prepira, ki je rezervirana za politike in običajneže. Ker pa so se v zadnjem tednu spoprijeli Nika, Aleš in Marjetka, ki skupaj predstavljajo velik odstotek slovenskega popa, se bomo v prepir zakopali tudi mi. Najprej in na začetku; s slovenskim popom se nam na srečo ni treba vsakodnevno ukvarjati. Z njim se morajo ukvarjati glasbeni uredniki, ki pa zaradi tega dobijo dodatek k plači in imajo beneficiran delovni staž. Ob zadnjih prepirih na slovenski pop sceni pa je bil na svet RTV podan predlog, da bi lahko bili glasbeni uredniki, vsaj v službi, tudi oboroženi. Toliko prahu, strasti in natolcevanj se je namreč pojavilo v javnem prostoru, ko sta Aleš in Marjetka Vovk zahtevala umik videospotov Nike Zorjan s pretočne platforme, češ da sta avtorja glasbe in besedil. Skratka, spor se je vrtel okoli pogodb in avtorskih pravic. Ker pa so mediji dandanašnje šlampasti, so se samo naslajali nad prepirom, nihče pa se ni poglobil v materijo samo. Vse do danes, ko je na sporedu vaša priljubljena obrekovalska oddaja. Ker ste melodijam in kontrapunktu slovenskega popa izpostavljeni vsakodnevno, se danes posvetimo le besedilni komponenti, ki se skriva v jabolku spora. Torej, okoli česa so se sprli Aleš, Marjetka in Nika in kaj je temni predmet poželenja, ki toženim in tožečim obljublja na desettisoče evrov odškodnine. Vzeli smo javno dostopno besedilo pesmi, ki nosi naslov "Zate dovolj …" Avtorja glasbe in besedila sta Aleš in Marjetka, oz. Raay in Maraya, poje pa Nika. Objavili bomo, v upanju da ne bo padla tožba, le prve tri kitice. Oz. dve kitici in refren. Vem, nisem vsak dan dobra družba, včasih zmanjka mi besed, včasih zmanjka mi besed. Le ti, ti me vidiš v srce in stopiš me kakor led in stopiš me kakor led. Vedno sem zate dovolj, v meni vidiš le lepó. In ti, ti me nasmeješ, me ogreješ, ko me pogledaš, tako je topló. Potem smo, samo za kontekst, naprosili umetno inteligenco, naj poskusi napisati besedilo ljubezenske pop pesmi o neprilagojeni junakinji, ki naj vsebuje topljenje ledu. V petnajstih sekundah smo dobili tole: Ni vedno glas razuma, včasih raje gre po svoje, z vinom v roki, z vetrom v laseh – beži pred prazne dvoje. V očeh ji gori upor, na ustih tiha kletev, a v srcu skriva nevihto, ki jo le on lahko razplete. Prijatelji bežijo stran, pravi: "Ne maram pravil," v njej žari svoboda, a ne ve, kaj bi z njo storila. Ko stopi on v prostor, vse se v njej spremeni, kot da bi jo sonce poljubilo – in noč postane dni. Ob njem se ne pretvarja, nežna je in bosa, ledene stene v njej razpadejo – brez glasu, brez joka. Na svetu ni popravnega, a v njegovem objemu ve: čeprav je vihar v njej doma, zanj je vedno spet dekle. Potem smo prosili učenko šestega razreda OŠ, zaradi ortodontskega aparata socialno anksiozno, če nam napiše besedilo pop pesmi z danimi parametri. To smo dobili: Stopil si v moj svet tišine gluhe, uhodil stare si poti Kot pomlad zimski led stopi Srce se te moje veseli. Vem, da sem včasih tuja, Divja plešem vse noči A ne boj se, ne bom za vedno taka Ko mine puberteta, se mi oko zbistri. Le ti me čutiš In poznaš moj pin Le ti si v nočeh obupa, Moj tihi sotrpin Potem smo naprosili še delno uveljavljenega pesnika starejše generacije, gospoda Franca iz Vrbe, če nam lahko on pošlje nekaj verzov, ki bi se lepo podali pod naslov: »Zate dovolj«. Zanimivo, da je stari lisjak med besedama zate in dovolj, postavil vejico. Alešu vedno Nika laže, hrast, ki led na tla Ga zimski trešče On živi in umrje brez dnarja. Zdaj nam je približno jasno, okoli česa so se sporekli in okoli česa se tresejo vsi ti desettisoči evrov avtorskih pravic, odškodnin in gaž od špilov. Je pa ena resnica oz. dve. Če bi zaprosil Aleša, Marjetko in Niko, da napišejo pesem o recimo –"poletni noči, ki bila je najin dom", bi za raven, na kateri so bili popevkarji pred pol stoletja, potrebovali približno dvesto let. In če si sedanji slovenski pop glasbeniki za svoja skrpucala resnično delijo na tisoče evrov, bi morala Elza Budau živeti v graščini, obkrožena s služabniki.
Oglašamo se z najpomembnejšega in najuglednejšega filmskega festivala na svetu ‒ festivala v Cannesu, v katerem so v zadnjih dneh med drugim prikazali nove, težko pričakovane filme Akija Kaurismäkija, Wesa Andersona, Jessice Hausner, Todda Haynesa in Takešija Kitana. Na promenadi Croisette bodo jutri podelili težko pričakovane zlate palme, jasnih favoritov pa ob toliko velikih imenih in močno uravnoteženem programu letos ni. Pri nas v Slovenski kinoteki imamo medtem simpozij FADE IN, kreativno postprodukcijo v fokusu, ki prvi dan med drugim osvetljuje montažo v filmih Želimirja Žilnika, filmske in televizijske zvočne tehnike in montažo celovečernih animiranih filmov. V kinu pa sta začeli svojo pot Tiho dekle in Mala morska deklica.
Oglašamo se z najpomembnejšega in najuglednejšega filmskega festivala na svetu ‒ festivala v Cannesu, v katerem so v zadnjih dneh med drugim prikazali nove, težko pričakovane filme Akija Kaurismäkija, Wesa Andersona, Jessice Hausner, Todda Haynesa in Takešija Kitana. Na promenadi Croisette bodo jutri podelili težko pričakovane zlate palme, jasnih favoritov pa ob toliko velikih imenih in močno uravnoteženem programu letos ni. Pri nas v Slovenski kinoteki imamo medtem simpozij FADE IN, kreativno postprodukcijo v fokusu, ki prvi dan med drugim osvetljuje montažo v filmih Želimirja Žilnika, filmske in televizijske zvočne tehnike in montažo celovečernih animiranih filmov. V kinu pa sta začeli svojo pot Tiho dekle in Mala morska deklica.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.
In questa puntata de "Il vaso di Pandora" spazio all'Europa delle proteste dei gilet gialli e degli attentati ai mercatini di Natale con Ervin Hladnik Milharčič; delle elezioni a Capodistria abbiamo parlato con Vesna Humar; Igor Kramarsich di Panorama ci porta a scoprire il bunker antiatomico di Tito; spazio in conclusione ad Agnese Babič, neoeletta consigliere comunale a Isola e motore della vita culturale della locale comunità.
In questa puntata de "Il vaso di Pandora" spazio all'Europa delle proteste dei gilet gialli e degli attentati ai mercatini di Natale con Ervin Hladnik Milharčič; delle elezioni a Capodistria abbiamo parlato con Vesna Humar; Igor Kramarsich di Panorama ci porta a scoprire il bunker antiatomico di Tito; spazio in conclusione ad Agnese Babič, neoeletta consigliere comunale a Isola e motore della vita culturale della locale comunità.
Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Prastara molitev, sestavljena iz več kot 50 zdravamarij, očenašev in slave Očetu, se moli na vrvici, na kateri so nanizane, kot pravimo, rožnovenske jagode, in se konča ali začne s križem. Rožni venci so simbol nepretrgane molitve, a najpogosteje jih najdemo ob Marijinih svetiščih, saj z njimi najprej počastimo Mater Marijo, potem pa naredimo sprehod skozi življenje in poslanstvo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Imamo štiri dele rožnega venca, a zadnjega – svetlega – je sestavil in prvi zmolil sveti papež, ki je bil goreč častilec Marije, Janez Pavel II. V mojih mislih je rožni venec močno povezan s spomini na mojo mamo in najnežnejša otroška leta. Ko je v večernih urah prenehalo delo na vasi in je zaspala živina po hlevih, so se družine, še posebno v oktobru, zbirale okoli mize v kuhinji in molile rožni venec. Molitev je začela mama in jo tudi vodila. Pogosto pa je bila tako utrujena od dela, da je naenkrat sredi ponavljajoče se molitve preprosto umolknila in za hip zadremala. In mi otroci smo se nasmihali in tudi sami umolknili, da je nastal tih, topel premor … Seveda pa se je mama hitro predramila in nadaljevala molitev, kot da se ne bi nič zgodilo! V življenju sem dobila in tudi sama podarila nešteto rožnih vencev. Nekateri so bili zelo dragoceni, drugi preprosti, leseni, plastični ali kamniti, a vsi so bili blagoslovljeni, da bi molitev prinašala in širila božji blagoslov vsem, za katere smo molili. Ko je mama že ostarela in ni mogla več hoditi v cerkev, ji je ostal rožni venec, ki ga je nosila s seboj. Ob redkih skupnih večerih se mi je zdelo, da vse njeno bitje, njena oseba, duša, duh in telo, vse bolj postajajo ena sama molitev, saj je zanjo zunanji, materialni svet postajal majhen in nepomemben. Vse bolj se je poglabljala v nevidni duhovni svet, ko je prihajala vse bliže nebeškemu Očetu. Rožni venec nosim vedno s seboj. Je kot mamin blagoslov. Pokrižala je moje čelo z razpokano roko in mi ga podelila z besedami: »Pojdi srečno od doma, a se rada vrni in na Boga ne pozabi!«
Oktober je posvečen molitvi rožnega venca. Prastara molitev, sestavljena iz več kot 50 zdravamarij, očenašev in slave Očetu, se moli na vrvici, na kateri so nanizane, kot pravimo, rožnovenske jagode, in se konča ali začne s križem. Rožni venci so simbol nepretrgane molitve, a najpogosteje jih najdemo ob Marijinih svetiščih, saj z njimi najprej počastimo Mater Marijo, potem pa naredimo sprehod skozi življenje in poslanstvo našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Imamo štiri dele rožnega venca, a zadnjega – svetlega – je sestavil in prvi zmolil sveti papež, ki je bil goreč častilec Marije, Janez Pavel II. V mojih mislih je rožni venec močno povezan s spomini na mojo mamo in najnežnejša otroška leta. Ko je v večernih urah prenehalo delo na vasi in je zaspala živina po hlevih, so se družine, še posebno v oktobru, zbirale okoli mize v kuhinji in molile rožni venec. Molitev je začela mama in jo tudi vodila. Pogosto pa je bila tako utrujena od dela, da je naenkrat sredi ponavljajoče se molitve preprosto umolknila in za hip zadremala. In mi otroci smo se nasmihali in tudi sami umolknili, da je nastal tih, topel premor … Seveda pa se je mama hitro predramila in nadaljevala molitev, kot da se ne bi nič zgodilo! V življenju sem dobila in tudi sama podarila nešteto rožnih vencev. Nekateri so bili zelo dragoceni, drugi preprosti, leseni, plastični ali kamniti, a vsi so bili blagoslovljeni, da bi molitev prinašala in širila božji blagoslov vsem, za katere smo molili. Ko je mama že ostarela in ni mogla več hoditi v cerkev, ji je ostal rožni venec, ki ga je nosila s seboj. Ob redkih skupnih večerih se mi je zdelo, da vse njeno bitje, njena oseba, duša, duh in telo, vse bolj postajajo ena sama molitev, saj je zanjo zunanji, materialni svet postajal majhen in nepomemben. Vse bolj se je poglabljala v nevidni duhovni svet, ko je prihajala vse bliže nebeškemu Očetu. Rožni venec nosim vedno s seboj. Je kot mamin blagoslov. Pokrižala je moje čelo z razpokano roko in mi ga podelila z besedami: »Pojdi srečno od doma, a se rada vrni in na Boga ne pozabi!«
Danes pa učna ura o prioritetah. Kar sporočamo, je naslednje. Občestvu, ki ga vsaj nekoliko zanima družbena stvarnost, so v medijih v glavnem predstavljene obvezne teme. Te lahko najdete v svojih občilih, na svojih družabnih platformah in ob svojih šankih. Optika se sicer spreminja, osnovne teme pa ne. Torej; za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo smo izbrali: "Vladi podpora pada, v kombinaciji s partnerico predsednika vlade, v kombinaciji z deljenjem milijonov, ki jih dobimo za popoplavno sanacijo." Tako opremljeni menimo, da vemo vse, kar je treba vedeti. A kot poskušamo poudariti v naši skromni oddaji teh nekaj zadnjih desetletij, je stvarnost, ki jo dojemamo kot pomembno in edino zveličavno, samo privid. Interesi in centri moči, strici iz ozadja, če hočete, delujejo tiho, lahko bi rekli, da celo potuhnjeno. Poglejmo zadnji primer. Medtem ko si lomimo zobe na komedijah zmešnjave slovenske politike, v državnem zboru čisto potihem poteka postopek o potrditvi več uredb, ki pod predsedstvom Španije uvajajo oziroma spreminjajo dele kmetijske zakonodaje, ki obravnava »pridelavo in trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala v Uniji. V tem trenutku namreč v Evropski povezavi poteka novo poglavje v bitki za in proti uporabi gensko spremenjenih organizmov. Po novem se v preteklosti tako zelo razdvajajoča kmetijska tehnika sicer imenuje »nove genomske tehnike«, a če so korporacije spremenile ime, še ne pomeni, da se je spremenilo bistvo teh organizmov. GSO-ji imajo tudi v Evropski skupnosti že dolgo zgodovino in če zelo na kratko povzamemo: Evropejci jih po anketah Eurostata nočemo ne videti ne okušati, še najmanj jesti, a napori za njihovo večjo uveljavitev, za liberalizacijo njihove pridelave in za na nek način privatizacijo naše hrane nikoli ne ponehajo. Najnovejša fronta je odprta na področju semen in v evropski zakonodajni postopek je dana uredba, ki gensko spremenjenim semenom odpira vrata tudi na našo skupno evropsko njivo. Lobiranje in nabori, da se uporabo gensko spremenjenih semen brez večjega nadzora dovoli tudi v Evropi, potekajo zadnji dve leti. Prav te tedne, skoraj dneve, pa je odločanje institucij na več ravneh v zadnji fazi. Kaj vse skupaj sploh pomeni? Tema je zapletena, strokovno občutljiva in zato vsegliharstvo skromne radijske oddaje ni na mestu; a prav kompleksnost je tudi razlog, da se je lažje ukvarjati s lestvicami priljubljenosti kot z bistvenimi problemi. In naša hrana, na katero bi sprejetje uredbe vplivalo neposredno, je bistven problem. Zelo na hitro in zelo površno. Zakonodaja, ki se pripravlja na ravni Evropske skupnosti predvideva, da v prihodnje ne bi bilo več treba označevati živil, vzgojenih iz gensko spremenjenih semen; ta pa bi bila podvržena patentni zakonodaji. Se pravi, da bi kmetje in kmetijska podjetja ob nakupu semena plačevala tudi patent, kar bi dobičke multinacionalk pognalo v nebo. Ob tem pa bi uporabo, promet in prodajo avtohtonih domačih semen v določenih primerih celo omejili … Sprememba imena – od "gensko spremenjenih organizmov« do »novih genomskih tehnik" – se uresničuje v zakonodaji, ki razume, da so rastline, ki imajo na genomu do dvajset sprememb, izvzete iz označevanja na poznejših izdelkih in predvsem izvzete iz preverjanja njihove biološke varnosti. Povedano skrajno poenostavljeno: če ima gensko spremenjena rastlina do dvajset posegov na svojem genomu, se formalnopravno izenači s konvencionalno rastlino. Še drugače – v Evropi bi dobili identičen sistem, kot ga poznajo v Združenih državah, kjer gensko spremenjenih organizmov, oziroma izdelkov, ki jih vsebujejo, ni treba dodatno označevati. Kaj natančno pomeni uvedba GSO v naravni cikel, pa menda po treh desetletjih življenja z njimi v glavnem že vemo; vpliv na opraševanje, porazen vpliv na nekatere vrste žuželk, predvsem pa kontaminacijo s temi organizmi tudi na površinah, ki so namenjene oziroma na katerih se kmetuje trudijo gojiti rastline po principih ekološkega kmetovanja. Od tega kratkega izleta v biotsko raznovrstnost pa k politiki. Državni svet je bil do predlagane zakonodaje zadržan in je glasoval proti. A kot vemo, je državni svet brezzobi tiger. Pomembnejše glasovanje je daleč od oči javnosti, ki jo bolj zanima, kdo in kako je prižgal lučke v decembrski Ljubljani, potekalo v odboru za »zadeve Evropske unije« slovenskega parlamenta. Tam so poslanci z osmimi glasovi za in štirimi glasovi proti potrdili stališča naše države do paketa treh uredb o »novih genomskih tehnikah« na ravni Evropske unije. V stališčih je naša država do nekaterih delov uredb sicer zadržana, nekajkrat tudi zaskrbljena, a v glavnem jih podpira … Prav v tem trenutku je civilna družba na okopih in zahteva ustavitev postopkov in uvedbo najširše strokovne in javne razprave o tej temi ter zgledovanje po nekaterih drugih državah EU, kjer so predlagane uredbe odločno zavrnili. A kot smo začeli, tudi končajmo s prioritetami; o bistvenih vprašanjih, ki zadevajo naše bivanje, celo preživetje, nimamo pojma, zato o njih tudi ne soodločamo. Smo pa natančno poučeni o obstranskem, nepomembnem, celo bizarnem, po katerem nato merimo in vrednotimo svoja življenja.
Danes pa učna ura o prioritetah. Kar sporočamo, je naslednje. Občestvu, ki ga vsaj nekoliko zanima družbena stvarnost, so v medijih v glavnem predstavljene obvezne teme. Te lahko najdete v svojih občilih, na svojih družabnih platformah in ob svojih šankih. Optika se sicer spreminja, osnovne teme pa ne. Torej; za letošnjo jesensko-zimsko kolekcijo smo izbrali: "Vladi podpora pada, v kombinaciji s partnerico predsednika vlade, v kombinaciji z deljenjem milijonov, ki jih dobimo za popoplavno sanacijo." Tako opremljeni menimo, da vemo vse, kar je treba vedeti. A kot poskušamo poudariti v naši skromni oddaji teh nekaj zadnjih desetletij, je stvarnost, ki jo dojemamo kot pomembno in edino zveličavno, samo privid. Interesi in centri moči, strici iz ozadja, če hočete, delujejo tiho, lahko bi rekli, da celo potuhnjeno. Poglejmo zadnji primer. Medtem ko si lomimo zobe na komedijah zmešnjave slovenske politike, v državnem zboru čisto potihem poteka postopek o potrditvi več uredb, ki pod predsedstvom Španije uvajajo oziroma spreminjajo dele kmetijske zakonodaje, ki obravnava »pridelavo in trženje rastlinskega razmnoževalnega materiala v Uniji. V tem trenutku namreč v Evropski povezavi poteka novo poglavje v bitki za in proti uporabi gensko spremenjenih organizmov. Po novem se v preteklosti tako zelo razdvajajoča kmetijska tehnika sicer imenuje »nove genomske tehnike«, a če so korporacije spremenile ime, še ne pomeni, da se je spremenilo bistvo teh organizmov. GSO-ji imajo tudi v Evropski skupnosti že dolgo zgodovino in če zelo na kratko povzamemo: Evropejci jih po anketah Eurostata nočemo ne videti ne okušati, še najmanj jesti, a napori za njihovo večjo uveljavitev, za liberalizacijo njihove pridelave in za na nek način privatizacijo naše hrane nikoli ne ponehajo. Najnovejša fronta je odprta na področju semen in v evropski zakonodajni postopek je dana uredba, ki gensko spremenjenim semenom odpira vrata tudi na našo skupno evropsko njivo. Lobiranje in nabori, da se uporabo gensko spremenjenih semen brez večjega nadzora dovoli tudi v Evropi, potekajo zadnji dve leti. Prav te tedne, skoraj dneve, pa je odločanje institucij na več ravneh v zadnji fazi. Kaj vse skupaj sploh pomeni? Tema je zapletena, strokovno občutljiva in zato vsegliharstvo skromne radijske oddaje ni na mestu; a prav kompleksnost je tudi razlog, da se je lažje ukvarjati s lestvicami priljubljenosti kot z bistvenimi problemi. In naša hrana, na katero bi sprejetje uredbe vplivalo neposredno, je bistven problem. Zelo na hitro in zelo površno. Zakonodaja, ki se pripravlja na ravni Evropske skupnosti predvideva, da v prihodnje ne bi bilo več treba označevati živil, vzgojenih iz gensko spremenjenih semen; ta pa bi bila podvržena patentni zakonodaji. Se pravi, da bi kmetje in kmetijska podjetja ob nakupu semena plačevala tudi patent, kar bi dobičke multinacionalk pognalo v nebo. Ob tem pa bi uporabo, promet in prodajo avtohtonih domačih semen v določenih primerih celo omejili … Sprememba imena – od "gensko spremenjenih organizmov« do »novih genomskih tehnik" – se uresničuje v zakonodaji, ki razume, da so rastline, ki imajo na genomu do dvajset sprememb, izvzete iz označevanja na poznejših izdelkih in predvsem izvzete iz preverjanja njihove biološke varnosti. Povedano skrajno poenostavljeno: če ima gensko spremenjena rastlina do dvajset posegov na svojem genomu, se formalnopravno izenači s konvencionalno rastlino. Še drugače – v Evropi bi dobili identičen sistem, kot ga poznajo v Združenih državah, kjer gensko spremenjenih organizmov, oziroma izdelkov, ki jih vsebujejo, ni treba dodatno označevati. Kaj natančno pomeni uvedba GSO v naravni cikel, pa menda po treh desetletjih življenja z njimi v glavnem že vemo; vpliv na opraševanje, porazen vpliv na nekatere vrste žuželk, predvsem pa kontaminacijo s temi organizmi tudi na površinah, ki so namenjene oziroma na katerih se kmetuje trudijo gojiti rastline po principih ekološkega kmetovanja. Od tega kratkega izleta v biotsko raznovrstnost pa k politiki. Državni svet je bil do predlagane zakonodaje zadržan in je glasoval proti. A kot vemo, je državni svet brezzobi tiger. Pomembnejše glasovanje je daleč od oči javnosti, ki jo bolj zanima, kdo in kako je prižgal lučke v decembrski Ljubljani, potekalo v odboru za »zadeve Evropske unije« slovenskega parlamenta. Tam so poslanci z osmimi glasovi za in štirimi glasovi proti potrdili stališča naše države do paketa treh uredb o »novih genomskih tehnikah« na ravni Evropske unije. V stališčih je naša država do nekaterih delov uredb sicer zadržana, nekajkrat tudi zaskrbljena, a v glavnem jih podpira … Prav v tem trenutku je civilna družba na okopih in zahteva ustavitev postopkov in uvedbo najširše strokovne in javne razprave o tej temi ter zgledovanje po nekaterih drugih državah EU, kjer so predlagane uredbe odločno zavrnili. A kot smo začeli, tudi končajmo s prioritetami; o bistvenih vprašanjih, ki zadevajo naše bivanje, celo preživetje, nimamo pojma, zato o njih tudi ne soodločamo. Smo pa natančno poučeni o obstranskem, nepomembnem, celo bizarnem, po katerem nato merimo in vrednotimo svoja življenja.
Lutkovno gledališče Ljubljana je sezono 2020/2021 odprlo z uprizoritvijo Rumena luna, ki je nastala na podlagi besedila angleškega dramatika Davida Greiga. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, predstavo pa je režiral Primož Ekart. Rumena luna, balada o Lejli in Leeju, je ljubezenska zgodba. Je zgodba o dveh najstnikih, ki se najdeta v trenutku, ko se enemu izmed njiju življenje usodno obrne na glavo. Lee ima 17 let, živi sam z mamo in njenim fantom ter s spominom na očeta, ki je odšel, ko je imel Lee pet let. Za sabo je pustil kapo z našitim jelenom in razglednico graščine v škotskem višavju – “Moj oče je kralj Glasgowa,” pravi Lee, “in to je njegova graščina.” In v to graščino se zateče v trenutku najhujše stiske. Na poti se mu nepričakovano pridruži Lejla – “tiha Lejla,” muslimanka, ki nikoli ne govori. Dekle iz dobro situirane družine, ki si želi, da bi jo svet opazil. Da bi jo ljudje opazili, da bi jo poslušali, da bi jih zanimalo, kdo je. Lejla in Lee najdeta drug drugega, a nad njima se zgrinjajo temni oblaki: sledi jima preteklost, ki ji je težko ubežati. Kljub težkim temam, ki se jih besedilo dotika, pa uprizoritev pripoveduje predvsem o ljubezni, ki se zgodi med dvema najstnikoma z obrobja družbe, je nekakšen "road movie" z elementi komedije, tragedije in melodrame. V tokratnem Gymnasiumu gostimo igralsko zasedbo - Nežo Dvorščak, Maksa Mihajlovića, Tiborja Anželja in Alenko Tetičković. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Lutkovno gledališče Ljubljana je sezono 2020/2021 odprlo z uprizoritvijo Rumena luna, ki je nastala na podlagi besedila angleškega dramatika Davida Greiga. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, predstavo pa je režiral Primož Ekart. Rumena luna, balada o Lejli in Leeju, je ljubezenska zgodba. Je zgodba o dveh najstnikih, ki se najdeta v trenutku, ko se enemu izmed njiju življenje usodno obrne na glavo. Lee ima 17 let, živi sam z mamo in njenim fantom ter s spominom na očeta, ki je odšel, ko je imel Lee pet let. Za sabo je pustil kapo z našitim jelenom in razglednico graščine v škotskem višavju – “Moj oče je kralj Glasgowa,” pravi Lee, “in to je njegova graščina.” In v to graščino se zateče v trenutku najhujše stiske. Na poti se mu nepričakovano pridruži Lejla – “tiha Lejla,” muslimanka, ki nikoli ne govori. Dekle iz dobro situirane družine, ki si želi, da bi jo svet opazil. Da bi jo ljudje opazili, da bi jo poslušali, da bi jih zanimalo, kdo je. Lejla in Lee najdeta drug drugega, a nad njima se zgrinjajo temni oblaki: sledi jima preteklost, ki ji je težko ubežati. Kljub težkim temam, ki se jih besedilo dotika, pa uprizoritev pripoveduje predvsem o ljubezni, ki se zgodi med dvema najstnikoma z obrobja družbe, je nekakšen "road movie" z elementi komedije, tragedije in melodrame. V tokratnem Gymnasiumu gostimo igralsko zasedbo - Nežo Dvorščak, Maksa Mihajlovića, Tiborja Anželja in Alenko Tetičković. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.
Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Etablirani pesniki imajo, morda podobno kot glasbene skupine, nesrečo, da so njihove knjige po določenem času manj željno pričakovane, hitro se ustvari avra že branega, bralci pa se ozirajo po novih glasovih. Najbrž kult pesnika spremlja tudi kult mladosti. Takšno gledanje je seveda dokaj vraževerno, v nekaterih primerih pa se ljubitelji poezije s tem prikrajšajo za vrhunce. Na vrhunce naletimo tudi v novi zbirki Primoža Čučnika Niti v sanjah. Razdeljena je na tri dele, med katerimi je dolga pesnitev Tok, ki je nastajala med letoma 2017 in 2021, eden izmed vrhov slovenske poezije enaindvajsetega stoletja in maestralno zaokroženje avtorjevega dosedanjega opusa. Ko uporabimo pridevnik “maestralni”, zlahka vzbudimo napačne asociacije – blišč, udarnost in podobno. Vendar je Tok tih, razen dolžine je na prvi pogled nevpadljiv, bolj intenziven kot ekstenziven. Čučnikova jezik in kratki verz poznamo iz številnih drugih pesmi. Pesnitev Tok je njegovo duhovno, avtopoetsko, filozofsko, ljubezensko in avtobiografsko popotovanje, pri čemer podobe, simboli, reference tečejo v meandrih in skrivnostnih ponovitvah na muljnem in motnem dnu. Ko skozi motnost nezavednega v trudu sprevidimo, poetična zavest zasije v izjemni jasnini. Tok je skromen, ponižen, a v sebi izjemno pretanjen in kompleksen. Ne moremo se izogniti povezavam z enim od Čučnikovih pesniških vzorov, Ashberryjem in njegovim velikim pesnitvam, vendar je pomembna razlika prav v tem, da pri Čučnikovem delu ni tistega ameriškega zamaha, vetra, ki, četudi hermetičen, samozavestno veje prek prerije, temveč gladko in nežno opotekanje, ki srečno prispe na svoj cilj. Teme naključja, narave resničnosti in eksistence so tu razvite bolj kot kdajkoli prej v Čučnikovi poeziji in pravzaprav presežene v zaokroženem avtorskem mikrokozmosu, kot bi se zvezde, ki so sijale poprej, zdaj povezale v ozvezdje, celota pa bi bila večja od delov. Morda je spodbuda temu tudi odhod bližnjika, ki ga skoraj nezaznavno opazimo nekje med verzi. Pravzaprav se prvič pri Čučniku soočimo z vprašanjem smrtnosti, minljivosti in večnosti, pesem pa razvije svojstveno duhovno popotovanje, ki je hkrati boleče in osvobajajoče razprto. Očara nas svetla trpkost, dobrodušna ranjenost teh verzov, ki zavzemajo skoraj polovico knjige. V njej ima pomembno vlogo simbolna Amerika, vendar ne Amerika imperializma in potrošništva, temveč Amerika poezije, Whitmana, širine, svobode, pa tudi samote in odrinjenosti. Ta simbolna Amerika pa se prepleta tudi s spomini na resnično prebivanje v njej. Tudi ostale pesmi v knjigi Niti v sanjah dosegajo neko novo zrelost, v smislu, da se ukvarjajo s temelji. Kot da so zagrizle v vednost in se igrivosti pridruži še določena melanholija dokončnosti: nekaj je bilo spoznano in se je ustalilo. Vendar se te druge pesmi, ki so najbrž nastajale po letu 2017, blago razlikujejo tudi v jeziku, ki je mestoma bolj opisen, manj zvočen; pika lažje obstoji kot prej, ko se drnec zvoka ni želel ustaviti v zadnjem verzu. Kot bi bil Tok zaključek nekega obdobja, druge pesmi, ki so v zbirki pred njim, pa so začetek novega. To mislimo seveda povsem provizorično, posplošujoče in neobvezujoče. Lahko bi naredili določeno vzporednico z zbirko Mikado in njenim stilom, vendar se hitro soočimo s pomembno razliko: Mikado je, modeliran po igri, še vedno meril na pesemsko neizčrpnost, čeprav so bili posamezni deli bolj fiksirani, tudi v obliki same pesmi. Zdaj pa – kot da bi se pesem sprijaznila s svojo končnostjo in daje prednost neizčrpnosti zunaj sebe; tudi dolgi Tok lahko pravzaprav beremo kot priklon poezije neizčrpnosti zunanje resničnosti, iz katere se pesem napaja, kot poročno zavezo na koncu neke mladosti. Filozofija Čučniku nikoli ni bila tuja, tu pa je še bolj samozavestno izpostavljena v odkritem dialogu s poezijo; poezija kot način mišljenja, ki v razmerju s filozofijo prav tako samozavestno ohranja svojo avtonomijo. Morda lahko nekoliko obžalujemo le to, da Tok ni izšel kot samostojna pesniška knjiga, čeprav je res, da med vsemi deli zbirke Niti v sanjah opažamo neko sovisnost. Pa vendarle bi pesnitev lahko stala tudi samostojno in v času določene izrinjenosti poezije bi bilo to svojevrstno stališče.
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Spoštovani, kot teologa me stalno sprašujejo: »Zakaj se slabe stvari dogajajo ravno meni, kot bi si Bog s tem nabiral oskarje. Pravijo: »Občutek imam, da si me Bog in ljudje podajajo, kot da sem hkrati grešni kozel in žrtveno jagnje, kakor pač komu ustreza.« Sploh ko gre za rojene z Downovim sindromom, za slepe, za para in tetraplegike, za otroke, obolele za rakom … Ugotovil sem, da ljudje Boga najprej umorimo in ga položimo v mavzolej, potem pa ga neopazno oživljamo, kot da z njegovim truplom ne moremo mirno živeti. Še bolj me čudijo tisti, ki Boga prekolnejo, hkrati pa o njem žolčno sprašujejo; vendar zakaj, če ne priznajo njegovega obstoja? Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom, ki s krikom duše protestira proti Bogu, kot s prefinjenim pobožnežem z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davno v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi Dostojevski, ki zaključi: »Ateist se nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga!« Jaz pa rad dodam - če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Na pragu smrti se je v bolečinah znašlo tudi globoko verno dekle, staro komaj 24 let, Terezija iz Lisieuxa. Umrla je z neodgovorjenim vprašanjem glede trpljenja. Čeprav ni napisala nobene teološke knjige, je prekašala velike učenjake Cerkve, ker je preživela izkustvo »smrti vere«. Čudijo se, kako je lahko takšna vernica na smrtni postelji izgubila vero, zato jo obsojajo kot odpadnico. Tudi jaz sem imel pomisleke, a sem ugotovil, da v resnici ni izgubila vere, ampak se je njena vera izgubila v ljubezni. To dokazujejo njene zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te.« In: »Ne bojte se reči, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite in tega ne razumete.« Takšna vera zdrži tudi preizkus temne noči duše, kajti zrela vera vedno prehaja v ljubezen. Zato želim Boga ljubiti zaradi njega samega. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho!« Trpljenje nima razumske podlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Razlika med verujočim in neverujočim je v zaupanju Bogu. Pri tem ne gre toliko za dokaze, ampak za razloge.
Spoštovani, kot teologa me stalno sprašujejo: »Zakaj se slabe stvari dogajajo ravno meni, kot bi si Bog s tem nabiral oskarje. Pravijo: »Občutek imam, da si me Bog in ljudje podajajo, kot da sem hkrati grešni kozel in žrtveno jagnje, kakor pač komu ustreza.« Sploh ko gre za rojene z Downovim sindromom, za slepe, za para in tetraplegike, za otroke, obolele za rakom … Ugotovil sem, da ljudje Boga najprej umorimo in ga položimo v mavzolej, potem pa ga neopazno oživljamo, kot da z njegovim truplom ne moremo mirno živeti. Še bolj me čudijo tisti, ki Boga prekolnejo, hkrati pa o njem žolčno sprašujejo; vendar zakaj, če ne priznajo njegovega obstoja? Priznam, da se raje pogovarjam s strastnim ateistom, ki s krikom duše protestira proti Bogu, kot s prefinjenim pobožnežem z nališpano vero na obrazu, a nima strastnega odnosa z Bogom, čeprav iz njegovih svetih ust leti angelsko perje. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot svetohlinec, ker željno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davno v Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, kajti ateist verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici le besna oblika pritrjevanja.« Všeč mi je tudi Dostojevski, ki zaključi: »Ateist se nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga!« Jaz pa rad dodam - če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Na pragu smrti se je v bolečinah znašlo tudi globoko verno dekle, staro komaj 24 let, Terezija iz Lisieuxa. Umrla je z neodgovorjenim vprašanjem glede trpljenja. Čeprav ni napisala nobene teološke knjige, je prekašala velike učenjake Cerkve, ker je preživela izkustvo »smrti vere«. Čudijo se, kako je lahko takšna vernica na smrtni postelji izgubila vero, zato jo obsojajo kot odpadnico. Tudi jaz sem imel pomisleke, a sem ugotovil, da v resnici ni izgubila vere, ampak se je njena vera izgubila v ljubezni. To dokazujejo njene zadnje besede: »Moj Bog, ljubim te.« In: »Ne bojte se reči, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite in tega ne razumete.« Takšna vera zdrži tudi preizkus temne noči duše, kajti zrela vera vedno prehaja v ljubezen. Zato želim Boga ljubiti zaradi njega samega. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho!« Trpljenje nima razumske podlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Razlika med verujočim in neverujočim je v zaupanju Bogu. Pri tem ne gre toliko za dokaze, ampak za razloge.
Kot mlada, navdušena medicinska sestra, sem nekega jutra tako rekoč priplesala v bolniško sobo velike bolnišnice na Cetinju, odprla okno, da je planila med bolnice svetloba svežega jutra in zaklicala: Dobro jutro, drage gospe! Glejte, kako čudovito jutro! Ene so se nasmehnile, druge potegnile odejo čez glavo in se delale, da še spijo. A gospa, čisto na koncu sobe, me je pogledala in tiho dejala: »Čudovito jutro! Moje zadnje jutro!« Mislila sem, da nisem dobro slišala, da je nisem razumela. Vprašala sem: »Kaj ste rekli? Pa je ponovila: Čudovito jutro, moje zadnje jutro! Zdelo se mi je, kot bi me nekdo polil z vedro mrzle vode. Odhitela sem k njej in jo začela prepričevati, da nihče, ampak res nihče ne ve, kdaj bo njegov zadnji dan ali jutro; da je ona zdaj po zdravljenju za srčnim infarktom precej boljša. Na vsak način sem jo hotela prepričati, da nima prav, da ja mi vemo več kot ona in da je to le malo pesimizma ali depresije, ki pa tako in tako preide kot jutranja megla… Pa je nisem prepričala. Poslušala me je, se skrivnostno smehljala in najin pogovor končala z besedami: Boste videli! In sem videla.. Zvečer okrog polnoči je umrla… Ko sem delala v hospicu, sem večkrat doživela, da so ljudje vedeli, kdaj je nastopil njihov zadnji dan, njihovo zadnje jutro. In presenetljivo, navadno so to sprejeli mirno, mogoče zato, ker so v sebi že bili popolnoma umirjeni. Čas, ki jim je še ostal, so sprejemali kot nekaj dragocenega, svetega. Da so lahko uredili nedokončane stvari, da so se srečali z ljubljenimi, da so povezali pretrgane vezi… Oče je svojim trem hčerkam naročil, naj bodo zjutraj ob sedmih pri njem. Ko so se izgovarjale, da takrat hitijo na delo ali se jim službe že začenjajo, je še enkrat avtoritativno zahteval, da bodo tisti dan ob sedmih pri njem. In so prišle, vse tri. Oče se je po pol ure poslovil od njih in umrl…. Pozneje so rekle, da je to bilo čudovito zadnje jutro z očetom… Je pa še jutro, ko je Eden in Edini vstal iz groba in podaril ljudem neskončno upanje – da tudi po zadnjem jutru pride dan, v katerem se življenje samo spremeni, ne pa uniči, dan, ki se nikoli ne konča…
Kot mlada, navdušena medicinska sestra, sem nekega jutra tako rekoč priplesala v bolniško sobo velike bolnišnice na Cetinju, odprla okno, da je planila med bolnice svetloba svežega jutra in zaklicala: Dobro jutro, drage gospe! Glejte, kako čudovito jutro! Ene so se nasmehnile, druge potegnile odejo čez glavo in se delale, da še spijo. A gospa, čisto na koncu sobe, me je pogledala in tiho dejala: »Čudovito jutro! Moje zadnje jutro!« Mislila sem, da nisem dobro slišala, da je nisem razumela. Vprašala sem: »Kaj ste rekli? Pa je ponovila: Čudovito jutro, moje zadnje jutro! Zdelo se mi je, kot bi me nekdo polil z vedro mrzle vode. Odhitela sem k njej in jo začela prepričevati, da nihče, ampak res nihče ne ve, kdaj bo njegov zadnji dan ali jutro; da je ona zdaj po zdravljenju za srčnim infarktom precej boljša. Na vsak način sem jo hotela prepričati, da nima prav, da ja mi vemo več kot ona in da je to le malo pesimizma ali depresije, ki pa tako in tako preide kot jutranja megla… Pa je nisem prepričala. Poslušala me je, se skrivnostno smehljala in najin pogovor končala z besedami: Boste videli! In sem videla.. Zvečer okrog polnoči je umrla… Ko sem delala v hospicu, sem večkrat doživela, da so ljudje vedeli, kdaj je nastopil njihov zadnji dan, njihovo zadnje jutro. In presenetljivo, navadno so to sprejeli mirno, mogoče zato, ker so v sebi že bili popolnoma umirjeni. Čas, ki jim je še ostal, so sprejemali kot nekaj dragocenega, svetega. Da so lahko uredili nedokončane stvari, da so se srečali z ljubljenimi, da so povezali pretrgane vezi… Oče je svojim trem hčerkam naročil, naj bodo zjutraj ob sedmih pri njem. Ko so se izgovarjale, da takrat hitijo na delo ali se jim službe že začenjajo, je še enkrat avtoritativno zahteval, da bodo tisti dan ob sedmih pri njem. In so prišle, vse tri. Oče se je po pol ure poslovil od njih in umrl…. Pozneje so rekle, da je to bilo čudovito zadnje jutro z očetom… Je pa še jutro, ko je Eden in Edini vstal iz groba in podaril ljudem neskončno upanje – da tudi po zadnjem jutru pride dan, v katerem se življenje samo spremeni, ne pa uniči, dan, ki se nikoli ne konča…
Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.
Piše: Veronika Šoster Bereta Igor Velše in Lidija Hartman Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju. Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega. Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo: »Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.« Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (r. 1928) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (r. 1928) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Misel, da je trgovina z ljudmi pojav nam nedosegljive preteklosti, je v prvi vrsti zmotna. Prav tako je zmotna misel, da so trgovino z ljudmi odpravili z zakoni, ki so jih začeli po posameznih državah sprejemati pred več kot 250-imi leti. Zadnja država, ki je kriminalizirala to trgovino, je Mavretanija leta 2007. Suženjstvo oziroma trgovanje s sužnji, torej z ljudmi, je staro toliko, kot je stara zgodovina človeštva in tudi danes ni preteklost. Na vprašanje, koliko je danes ljudi v tej trgovini, ni mogoče odgovoriti. Različne organizacije po svetu postrežejo z različnimi podatki. V letnem poročilu UNODC (United Nations Office on Drugs and Crime – Urad Združenih narodov za mamila in kriminal) za leto 2016 med drugim piše, da nobena država na svetu ni imuna pred tem pojavom. V Evropi na primer, so prepoznali žrtve iz 137-tih držav sveta. Med letoma 2012 in 2014 so zabeležili več kot 500 »valov« trgovanja z ljudmi. Vsi ti valovi pljuskajo iz revnejših delov sveta v bogatejše dele. Žrtev trgovine z ljudmi je več kot sto milijonov, vendar gre le za ocene, saj se trgovina z ljudmi prepleta s številnimi drugimi pojavi kot, so zakonite in nezakonite migracije, tihotapljenje ljudi, različne oblike neformalne ekonomije in ne nazadnje kriminalom. Koliko je v med žrtvami žensk, koliko otrok in koliko moških, za kaj vse uporabljajo žrtve trgovine z ljudmi in podobna vprašanja imajo le medle odgovore, ki nikakor ne razkrijejo celotne slike tega pojava. Kakšne pa so razmere pri nas? Danes je znano, da je val trgovine z ljudmi tudi v Slovenijo pljusknil že pred petindvajsetimi leti, in da Slovenija v tej trgovini nastopa, kot država izvora, država tranzita in končna destinacija, predvsem za ženske. Pred petnajstimi leti je bila ustanovljena tudi še vedno ednina nevladna organizacija za boj proti temu pojavu Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ima tudi svojo varno stanovanje za neposrdno pomoč žrtvam, ki se zanjo odločijo. Z nekaterimi članicami te organizacije je Jurij Popov posnel oddajo Sledi časa v kateri teče beseda o »gibanju« tega pojava pri nas. Kakšen je razvoj tega pojava od začetkov zaznavanja in začetkov organiziranega boja proti njemu? Koliko žrtvam so doslej pomagali in za kakšne zlorabe so žrtve pretežno namenjene? To je le nekaj vprašanj nakatera bo dala odgovore oddaja.
Misel, da je trgovina z ljudmi pojav nam nedosegljive preteklosti, je v prvi vrsti zmotna. Prav tako je zmotna misel, da so trgovino z ljudmi odpravili z zakoni, ki so jih začeli po posameznih državah sprejemati pred več kot 250-imi leti. Zadnja država, ki je kriminalizirala to trgovino, je Mavretanija leta 2007. Suženjstvo oziroma trgovanje s sužnji, torej z ljudmi, je staro toliko, kot je stara zgodovina človeštva in tudi danes ni preteklost. Na vprašanje, koliko je danes ljudi v tej trgovini, ni mogoče odgovoriti. Različne organizacije po svetu postrežejo z različnimi podatki. V letnem poročilu UNODC (United Nations Office on Drugs and Crime – Urad Združenih narodov za mamila in kriminal) za leto 2016 med drugim piše, da nobena država na svetu ni imuna pred tem pojavom. V Evropi na primer, so prepoznali žrtve iz 137-tih držav sveta. Med letoma 2012 in 2014 so zabeležili več kot 500 »valov« trgovanja z ljudmi. Vsi ti valovi pljuskajo iz revnejših delov sveta v bogatejše dele. Žrtev trgovine z ljudmi je več kot sto milijonov, vendar gre le za ocene, saj se trgovina z ljudmi prepleta s številnimi drugimi pojavi kot, so zakonite in nezakonite migracije, tihotapljenje ljudi, različne oblike neformalne ekonomije in ne nazadnje kriminalom. Koliko je v med žrtvami žensk, koliko otrok in koliko moških, za kaj vse uporabljajo žrtve trgovine z ljudmi in podobna vprašanja imajo le medle odgovore, ki nikakor ne razkrijejo celotne slike tega pojava. Kakšne pa so razmere pri nas? Danes je znano, da je val trgovine z ljudmi tudi v Slovenijo pljusknil že pred petindvajsetimi leti, in da Slovenija v tej trgovini nastopa, kot država izvora, država tranzita in končna destinacija, predvsem za ženske. Pred petnajstimi leti je bila ustanovljena tudi še vedno ednina nevladna organizacija za boj proti temu pojavu Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi, ki ima tudi svojo varno stanovanje za neposrdno pomoč žrtvam, ki se zanjo odločijo. Z nekaterimi članicami te organizacije je Jurij Popov posnel oddajo Sledi časa v kateri teče beseda o »gibanju« tega pojava pri nas. Kakšen je razvoj tega pojava od začetkov zaznavanja in začetkov organiziranega boja proti njemu? Koliko žrtvam so doslej pomagali in za kakšne zlorabe so žrtve pretežno namenjene? To je le nekaj vprašanj nakatera bo dala odgovore oddaja.