Opis epizode

Kot mlada, navdušena medicinska sestra, sem nekega jutra tako rekoč priplesala v bolniško sobo velike bolnišnice na Cetinju, odprla okno, da je planila med bolnice svetloba svežega jutra in zaklicala: Dobro jutro, drage gospe! Glejte, kako čudovito jutro! Ene so se nasmehnile, druge potegnile odejo čez glavo in se delale, da še spijo. A gospa, čisto na koncu sobe, me je pogledala in tiho dejala: »Čudovito jutro! Moje zadnje jutro!«
Mislila sem, da nisem dobro slišala, da je nisem razumela. Vprašala sem: »Kaj ste rekli? Pa je ponovila: Čudovito jutro, moje zadnje jutro! Zdelo se mi je, kot bi me nekdo polil z vedro mrzle vode. Odhitela sem k njej in jo začela prepričevati, da nihče, ampak res nihče ne ve, kdaj bo njegov zadnji dan ali jutro; da je ona zdaj po zdravljenju za srčnim infarktom precej boljša. Na vsak način sem jo hotela prepričati, da nima prav, da ja mi vemo več kot ona in da je to le malo pesimizma ali depresije, ki pa tako in tako preide kot jutranja megla…
Pa je nisem prepričala. Poslušala me je, se skrivnostno smehljala in najin pogovor končala z besedami: Boste videli! In sem videla.. Zvečer okrog polnoči je umrla…
Ko sem delala v hospicu, sem večkrat doživela, da so ljudje vedeli, kdaj je nastopil njihov zadnji dan, njihovo zadnje jutro. In presenetljivo, navadno so to sprejeli mirno, mogoče zato, ker so v sebi že bili popolnoma umirjeni. Čas, ki jim je še ostal, so sprejemali kot nekaj dragocenega, svetega. Da so lahko uredili nedokončane stvari, da so se srečali z ljubljenimi, da so povezali pretrgane vezi…
Oče je svojim trem hčerkam naročil, naj bodo zjutraj ob sedmih pri njem. Ko so se izgovarjale, da takrat hitijo na delo ali se jim službe že začenjajo, je še enkrat avtoritativno zahteval, da bodo tisti dan ob sedmih pri njem. In so prišle, vse tri. Oče se je po pol ure poslovil od njih in umrl…. Pozneje so rekle, da je to bilo čudovito zadnje jutro z očetom…
Je pa še jutro, ko je Eden in Edini vstal iz groba in podaril ljudem neskončno upanje – da tudi po zadnjem jutru pride dan, v katerem se življenje samo spremeni, ne pa uniči, dan, ki se nikoli ne konča…

Radio Slovenija - 1. program