Opis epizode

Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno.
Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.

Daniel Brkič