Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Nova serija priljubljenih oddaj Village folk odgrinja zgodbe o ljudeh, ki pridelujejo hrano. Torej nas oskrbujejo z najpomembnejšo energijo, ki jo potrebujemo za življenje! To počnejo z odgovornim odnosom do naravnega okolja, saj skrbijo za trajnostni razvoj podeželja in inovativno povezujejo kmetijstvo z obnovljivimi viri energije ter naravno dediščino. Vredno jih je spoznati! Oddaje nadgrajujemo tudi v popoldanskem programu Dobra ura, ko v pogovorih v studiu z zanimivimi sogovorniki , ki nagrajujemo vsebine s svojimi pogledi in dobrimi praksami.
Nova serija priljubljenih oddaj Village folk odgrinja zgodbe o ljudeh, ki pridelujejo hrano. Torej nas oskrbujejo z najpomembnejšo energijo, ki jo potrebujemo za življenje! To počnejo z odgovornim odnosom do naravnega okolja, saj skrbijo za trajnostni razvoj podeželja in inovativno povezujejo kmetijstvo z obnovljivimi viri energije ter naravno dediščino. Vredno jih je spoznati! Oddaje nadgrajujemo tudi v popoldanskem programu Dobra ura, ko v pogovorih v studiu z zanimivimi sogovorniki , ki nagrajujemo vsebine s svojimi pogledi in dobrimi praksami.
Friso je ustanovil podjetje, v okviru katerega delujejo zdravniki streh. V Amsterdamu je veliko streh, ki danes postajajo oskrbni vrtovi. V posebnih koritih, ki so inovacija, gojijo različno zelenjavo. Wouter je računalnikar, od nedavnega pa prideluje gobe v dveh zabojnikih. Goji jih na substratu, ki je ostanek od proizvodnje piva, tega z ladjico pripeljejo po kanalu do zabojnikov. Wouter načrtuje, da bo pridelal 5 ton gob na teden. Ger je ob podpori Univerze iz Wageningena začel gojiti žuželke. Najrazličnejše posušene žuželke postajajo del prehrane, nadomestile bodo živalske beljakovine, saj živinoreja močno obremenjuje okolje. Inovativne trajnostne projekte povezane s hrano, ki jo bomo potrebovali v prihodnosti za preživetje 9 milijard zemljanov, finančno podpira tudi mesto Amsterdam.
Friso je ustanovil podjetje, v okviru katerega delujejo zdravniki streh. V Amsterdamu je veliko streh, ki danes postajajo oskrbni vrtovi. V posebnih koritih, ki so inovacija, gojijo različno zelenjavo. Wouter je računalnikar, od nedavnega pa prideluje gobe v dveh zabojnikih. Goji jih na substratu, ki je ostanek od proizvodnje piva, tega z ladjico pripeljejo po kanalu do zabojnikov. Wouter načrtuje, da bo pridelal 5 ton gob na teden. Ger je ob podpori Univerze iz Wageningena začel gojiti žuželke. Najrazličnejše posušene žuželke postajajo del prehrane, nadomestile bodo živalske beljakovine, saj živinoreja močno obremenjuje okolje. Inovativne trajnostne projekte povezane s hrano, ki jo bomo potrebovali v prihodnosti za preživetje 9 milijard zemljanov, finančno podpira tudi mesto Amsterdam.
Sergio Capaldo je veterinar in na njegovo pobudi se je v 90 letih združilo 20 rejcev piemontskega goveda, ki so želeli proizvode tržiti na bolj prepoznaven način in zanje doseči tudi pravično ceno. In tako je zaživel projekt La Granda, ki je povezal proizvajalce in trgovce, s čimer so ohranili tudi avtohtono piemontsko pasmo govedi , ki daje nadvse kakovostno meso. Rejci piemontskega goveda sledijo trajnostnemu gospodarjenju, skrbijo da živali živijo v zdravem okolju in se prehranjujejo z lokalno krmo , ki ne vsebuje silaže. V okviru gibanja Slow Food International je širom sveta nastalo že več kot 2000 projektov Presidia, ki podpirajo lokalno, sezonsko pridelano hrano ter biološko raznovrstnost , ki je del naravne dediščine, ki jo zapuščamo potomcem.
Sergio Capaldo je veterinar in na njegovo pobudi se je v 90 letih združilo 20 rejcev piemontskega goveda, ki so želeli proizvode tržiti na bolj prepoznaven način in zanje doseči tudi pravično ceno. In tako je zaživel projekt La Granda, ki je povezal proizvajalce in trgovce, s čimer so ohranili tudi avtohtono piemontsko pasmo govedi , ki daje nadvse kakovostno meso. Rejci piemontskega goveda sledijo trajnostnemu gospodarjenju, skrbijo da živali živijo v zdravem okolju in se prehranjujejo z lokalno krmo , ki ne vsebuje silaže. V okviru gibanja Slow Food International je širom sveta nastalo že več kot 2000 projektov Presidia, ki podpirajo lokalno, sezonsko pridelano hrano ter biološko raznovrstnost , ki je del naravne dediščine, ki jo zapuščamo potomcem.
Tokratna pripoved slovenskega vodnega kroga se prične ob izviru na koncu doline Lepene, kjer izvira potok Lepenjica, ki bi mu lahko rekli tudi rečica. Tu voda pada v visokem slapu, za katerim se vrstijo manjši slapovi. Tu se vijejo mnogotere planinske poti do mogočnih okoliških vrhov in do znamenitega krnskega jezera. Skrivnostna dolina v svojem spokoju in miru nosi sporočila preteklosti, ki se danes slikovito odražajo v okoliških spominskih obeležjih in ohranjajo spomine na oddaljeno preteklost soške fronte. Slikovitost tega potoka predstavljajo korita, 100 m dolga in 10 m globoka, imenovana Šunikov vodni gaj. Preko tolmunov ter kaskad potok Lepenjica žubori v svojem bisernem vodnem toku vse do svojega sotočja s Sočo. Zgodbo tokratnega vodnega kroga Lepenjice pa zaokrožujejo znamenita korita Soče, ki se nahajajo v neposredni bližini sotočja Lepenjice s Sočo.
Tokratna pripoved slovenskega vodnega kroga se prične ob izviru na koncu doline Lepene, kjer izvira potok Lepenjica, ki bi mu lahko rekli tudi rečica. Tu voda pada v visokem slapu, za katerim se vrstijo manjši slapovi. Tu se vijejo mnogotere planinske poti do mogočnih okoliških vrhov in do znamenitega krnskega jezera. Skrivnostna dolina v svojem spokoju in miru nosi sporočila preteklosti, ki se danes slikovito odražajo v okoliških spominskih obeležjih in ohranjajo spomine na oddaljeno preteklost soške fronte. Slikovitost tega potoka predstavljajo korita, 100 m dolga in 10 m globoka, imenovana Šunikov vodni gaj. Preko tolmunov ter kaskad potok Lepenjica žubori v svojem bisernem vodnem toku vse do svojega sotočja s Sočo. Zgodbo tokratnega vodnega kroga Lepenjice pa zaokrožujejo znamenita korita Soče, ki se nahajajo v neposredni bližini sotočja Lepenjice s Sočo.
Optimizem je vodilo njegovega življenja. Spominjati se lepih stvari, slabe pozabiti. Doživel je vojno, odrekanja po njej, a znotraj tega sledil svojim sanjam – priti na najvišje vrhove, ki so ga obdajali. Gore so mu privzgojile trdno voljo in odločnost, da si je zastavljal in osvajal tudi druge cilje v življenju. Pot Rada Kočevarja so najvišji vrhovi in stene naših gora. Najljubša pa sta mu še vedno Krim in Jalovec.
Optimizem je vodilo njegovega življenja. Spominjati se lepih stvari, slabe pozabiti. Doživel je vojno, odrekanja po njej, a znotraj tega sledil svojim sanjam – priti na najvišje vrhove, ki so ga obdajali. Gore so mu privzgojile trdno voljo in odločnost, da si je zastavljal in osvajal tudi druge cilje v življenju. Pot Rada Kočevarja so najvišji vrhovi in stene naših gora. Najljubša pa sta mu še vedno Krim in Jalovec.
Dr. Nada Praprotnik je botaničarka in raziskovalka slovenske botanične zgodovine. Kot pravi, jo je že v otroštvu na nek način zaznamoval cvetoč travnik in nato še profesorica biologije v gimnaziji. Odločitev je postala dokončna – rastline s svojimi zgodbami so postale njen svet. In njene oči so po desetletjih še vedno usmerjene v tla, v pričakovanju, da uzrejo redek ali lep primerek rastlinske vrste. Njena pot se tako še danes odvija po cvetočih travnikih v osrčju Karavank.
Dr. Nada Praprotnik je botaničarka in raziskovalka slovenske botanične zgodovine. Kot pravi, jo je že v otroštvu na nek način zaznamoval cvetoč travnik in nato še profesorica biologije v gimnaziji. Odločitev je postala dokončna – rastline s svojimi zgodbami so postale njen svet. In njene oči so po desetletjih še vedno usmerjene v tla, v pričakovanju, da uzrejo redek ali lep primerek rastlinske vrste. Njena pot se tako še danes odvija po cvetočih travnikih v osrčju Karavank.
Film Naš Triglav govori o mitski gori, o njeni zgodovini, ki je bila predmet tekmovanja med narodi, ki živijo v Julijskih Alpah. Pripoveduje o prvem vzponu na Triglav, o ljudeh, ki živijo z njim in ob njem, zgodbo simbola, ki je del identitete Slovenije.
Film Naš Triglav govori o mitski gori, o njeni zgodovini, ki je bila predmet tekmovanja med narodi, ki živijo v Julijskih Alpah. Pripoveduje o prvem vzponu na Triglav, o ljudeh, ki živijo z njim in ob njem, zgodbo simbola, ki je del identitete Slovenije.
Favna in flora Slovenije premoreta pet ekosistemov. Alpski, kraški, morski, gozdni in panonski gostijo zelo raznolike oblike življenja. V filmu se podamo med najvišje alpske vrhove in v odmaknjene dinarske gozdove, potujemo preko panonskih ravnic, se spustimo v podzemne jame kraškega sveta in pod gladino Jadranskega morja. Pri vsaki pokrajini spoznamo zanje značilen živalski in tudi rastlinski svet. Odkrivamo tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst, ki živijo v neposredni bližini ljudi, pogosto celo v urbanem okolju, a nam tako rekoč nikoli ne pridejo pred oči. Priča smo tudi posamičnim interakcijam med ljudmi in živalmi. Skozi 83-minutni film se odstirajo osupljive podrobnosti iz živalskega sveta, združene v privlačne in nevsiljivo poučne zgodbe, ki jih odlikujejo zanimivi posnetki. Predstavljenih je več kot 50 živalskih vrst, ki jih spremljamo v obdobju enega leta in so prikazane v različnih vlogah, kot jim jih narekuje življenjski cikel – prehranjevanje oz. lov, dvorjenje, spopad za samice, paritev, skrb za mladiče. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov. Avtor Matej Vranič je slovenski profesionalni fotograf in filmar. Navdih je črpal iz lastnih izkušenj in dolgoletnega opazovanja ter poklicnega fotografiranja živali in narave po Sloveniji, Leta 2018 je predstavili svoj prvi dokumentarni film z živalsko vsebino Ptice jezer.
Favna in flora Slovenije premoreta pet ekosistemov. Alpski, kraški, morski, gozdni in panonski gostijo zelo raznolike oblike življenja. V filmu se podamo med najvišje alpske vrhove in v odmaknjene dinarske gozdove, potujemo preko panonskih ravnic, se spustimo v podzemne jame kraškega sveta in pod gladino Jadranskega morja. Pri vsaki pokrajini spoznamo zanje značilen živalski in tudi rastlinski svet. Odkrivamo tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst, ki živijo v neposredni bližini ljudi, pogosto celo v urbanem okolju, a nam tako rekoč nikoli ne pridejo pred oči. Priča smo tudi posamičnim interakcijam med ljudmi in živalmi. Skozi 83-minutni film se odstirajo osupljive podrobnosti iz živalskega sveta, združene v privlačne in nevsiljivo poučne zgodbe, ki jih odlikujejo zanimivi posnetki. Predstavljenih je več kot 50 živalskih vrst, ki jih spremljamo v obdobju enega leta in so prikazane v različnih vlogah, kot jim jih narekuje življenjski cikel – prehranjevanje oz. lov, dvorjenje, spopad za samice, paritev, skrb za mladiče. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov. Avtor Matej Vranič je slovenski profesionalni fotograf in filmar. Navdih je črpal iz lastnih izkušenj in dolgoletnega opazovanja ter poklicnega fotografiranja živali in narave po Sloveniji, Leta 2018 je predstavili svoj prvi dokumentarni film z živalsko vsebino Ptice jezer.
Preteklost je v ljudskem izročilu ljudi s Krasa le vidik, odsev krajine. V njej je prepleten oddaljen mitski čas, kot bližnja preteklost, ki je nekoč zaznamovala življenjski potek tedanjih prebivalcev, danes pa ostaja močna korenina navezanosti na svoj izvor. Kraška vas Rodik je s svojo okolico nekakšna knjiga različnih mitskih, mitoloških izročil. Od strašnega kačona lintverna, ki počiva na vrhu gore Čuk nad Rodikom in čuva zaklad starodavnih Ajdov do vhoda v drug svet preko kraških jam – Cikove in Šlavrove. Potem so tu še hudičev stol, ostanki zaviranja hudičeve kočije in strašljiv kraj – Križen drev. O samem izvoru izročila pa je bil raziskovalcem tega bogatega mitskega izročila v veliko pomoč tudi arheološko najdišče Ajdovščina. Starejši Rodičani se še danes dobro spominjajo pripovedovanja svojih prednikov in lastnega občutenja strahu in radovednosti otroških let.
Preteklost je v ljudskem izročilu ljudi s Krasa le vidik, odsev krajine. V njej je prepleten oddaljen mitski čas, kot bližnja preteklost, ki je nekoč zaznamovala življenjski potek tedanjih prebivalcev, danes pa ostaja močna korenina navezanosti na svoj izvor. Kraška vas Rodik je s svojo okolico nekakšna knjiga različnih mitskih, mitoloških izročil. Od strašnega kačona lintverna, ki počiva na vrhu gore Čuk nad Rodikom in čuva zaklad starodavnih Ajdov do vhoda v drug svet preko kraških jam – Cikove in Šlavrove. Potem so tu še hudičev stol, ostanki zaviranja hudičeve kočije in strašljiv kraj – Križen drev. O samem izvoru izročila pa je bil raziskovalcem tega bogatega mitskega izročila v veliko pomoč tudi arheološko najdišče Ajdovščina. Starejši Rodičani se še danes dobro spominjajo pripovedovanja svojih prednikov in lastnega občutenja strahu in radovednosti otroških let.
Akademski slikar Herman Gvardjančič občuti svet okoli sebe tragično. Boli ga občutenje sprememb, ki se dogajajo nenehno in uničujejo svet njegovega otroštva. Že kot otrok je vedel, da bo svoje življenje zapisal umetnosti. V ateljeju je tako združil glasbo s slikarstvom. S slikami pa pogosto izraža svojo bolečino nad drvečim propadanjem narave. Sorško polje je tako tisti prostor, kjer je doživel svoja prva lepa soočanja z naravo in hkrati prostor, kjer je občutil njen propad v najmočnejši podobi.
Akademski slikar Herman Gvardjančič občuti svet okoli sebe tragično. Boli ga občutenje sprememb, ki se dogajajo nenehno in uničujejo svet njegovega otroštva. Že kot otrok je vedel, da bo svoje življenje zapisal umetnosti. V ateljeju je tako združil glasbo s slikarstvom. S slikami pa pogosto izraža svojo bolečino nad drvečim propadanjem narave. Sorško polje je tako tisti prostor, kjer je doživel svoja prva lepa soočanja z naravo in hkrati prostor, kjer je občutil njen propad v najmočnejši podobi.
Andre je eden izmed ekoloških kmetov, ki pridelavo grozdja , sadja in zelenjave prepleta tudi s socialnimi projekti. Quinta de Montalto pa slovi predvsem po srednjeveškem vinu, ki še vedno raste na tem območju, ne nekaj km od mesta Fatima. Andre spoštuje naravo in izkušnje njegove družine ki se s kmetijstvom ukvarjajo že od leta 1880, obenem pa je tudi podjetnik ekološko vino prodaja tudi na Japonskem , Kitajske in v Kanadi.
Andre je eden izmed ekoloških kmetov, ki pridelavo grozdja , sadja in zelenjave prepleta tudi s socialnimi projekti. Quinta de Montalto pa slovi predvsem po srednjeveškem vinu, ki še vedno raste na tem območju, ne nekaj km od mesta Fatima. Andre spoštuje naravo in izkušnje njegove družine ki se s kmetijstvom ukvarjajo že od leta 1880, obenem pa je tudi podjetnik ekološko vino prodaja tudi na Japonskem , Kitajske in v Kanadi.
V ledeniški dolini tik ob bohinjskem jezeru leži slikovita dolina Voje od koder izvira potok Mostnica. Neokrnjena narava in bogastvo travnikov z rastlinami vseh vrst se ob izviru Mostnice v obliki slapu prične vodna pot Mostnice. Hudourniška struga sprva teče po ravni dolini Voje, nakar se spusti v globoko ter deročo sotesko Mostnico, kjer slikovitost vodnih kaskad, draselj, slapičev in tolmunov navduši še tako zahtevnega obiskovalca teh krajev. Zgodovina teh krajev je prežeta z izročili preteklosti o pridobivanju železa, planšarstva, mlinarstva, ki jo zaokrožuje muzej v Stari Fužini ter znamenitost, ki jo je zasnoval sam Leonardo de Vinci. Ob izlivu Mostnice tik ob bohinjskem jezeru pa je ribja populacija izredno pestra.
V ledeniški dolini tik ob bohinjskem jezeru leži slikovita dolina Voje od koder izvira potok Mostnica. Neokrnjena narava in bogastvo travnikov z rastlinami vseh vrst se ob izviru Mostnice v obliki slapu prične vodna pot Mostnice. Hudourniška struga sprva teče po ravni dolini Voje, nakar se spusti v globoko ter deročo sotesko Mostnico, kjer slikovitost vodnih kaskad, draselj, slapičev in tolmunov navduši še tako zahtevnega obiskovalca teh krajev. Zgodovina teh krajev je prežeta z izročili preteklosti o pridobivanju železa, planšarstva, mlinarstva, ki jo zaokrožuje muzej v Stari Fužini ter znamenitost, ki jo je zasnoval sam Leonardo de Vinci. Ob izlivu Mostnice tik ob bohinjskem jezeru pa je ribja populacija izredno pestra.
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Otok Sardinija je že desetletja prepoznaven po ovčjem siru "pecorino", vendar otočani iščejo tudi nove možnosti, ki so še vedno povezane s tradicijo. V okolici mesta San Gavino so od nekdaj pridelovali žlahtni žafran, začimbo , ki so jo na otok prinesli menihi. Fausto Gaboni ni načrtoval ,da se bo ukvarjal z zemljo saj je po poklicu strojnik, prevzel je očetovo kmetijo in danes se ukvarja z žafranom.
Otok Sardinija je že desetletja prepoznaven po ovčjem siru "pecorino", vendar otočani iščejo tudi nove možnosti, ki so še vedno povezane s tradicijo. V okolici mesta San Gavino so od nekdaj pridelovali žlahtni žafran, začimbo , ki so jo na otok prinesli menihi. Fausto Gaboni ni načrtoval ,da se bo ukvarjal z zemljo saj je po poklicu strojnik, prevzel je očetovo kmetijo in danes se ukvarja z žafranom.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Ivan Gligora iz hrvaškega otoka Pag , je svojo kariero mlekarja , ki danes proizvaja najboljši ovčji sir na svetu začel v mlekarski šoli v Kranju. V vasi Kolan je postavil svetovno znano mlekarno, ki ohranja tradicijo proizvodnje paškega sira in jo nadgrajuje z znanjem in energijo, ki družinskemu podjetju obeta uspešno prihodnost. Zlati paški sir ima okus po soli in številnih avtohtonih rastlinah otoka, ki jih paške ovce iščejo med kamenjem.
Ivan Gligora iz hrvaškega otoka Pag , je svojo kariero mlekarja , ki danes proizvaja najboljši ovčji sir na svetu začel v mlekarski šoli v Kranju. V vasi Kolan je postavil svetovno znano mlekarno, ki ohranja tradicijo proizvodnje paškega sira in jo nadgrajuje z znanjem in energijo, ki družinskemu podjetju obeta uspešno prihodnost. Zlati paški sir ima okus po soli in številnih avtohtonih rastlinah otoka, ki jih paške ovce iščejo med kamenjem.
Reka Gračnica je izjemno slikovita vodna krajina v vzhodnem delu Slovenije . Vodni tok Gračnice je dobil poseben pomen v mitološkem izročilu prastarih civilizacij, ki so v njem našle svojo sveto reko. Položaj zvezd in tok reke so povezali in temu prilagodili poljedelske dejavnosti. In prav posebno mesto v izročilu te rečne doline ima zdravilna in sveta moč vode, ki njenim prebivalcem še danes omogoča bolj zdravo življenje.
Reka Gračnica je izjemno slikovita vodna krajina v vzhodnem delu Slovenije . Vodni tok Gračnice je dobil poseben pomen v mitološkem izročilu prastarih civilizacij, ki so v njem našle svojo sveto reko. Položaj zvezd in tok reke so povezali in temu prilagodili poljedelske dejavnosti. In prav posebno mesto v izročilu te rečne doline ima zdravilna in sveta moč vode, ki njenim prebivalcem še danes omogoča bolj zdravo življenje.
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami , kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko , oče in sin , razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred 10 leti je Slavko , ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil , da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije , ki še zdaleč ni izkoriščena.
Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami , kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko , oče in sin , razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred 10 leti je Slavko , ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil , da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije , ki še zdaleč ni izkoriščena.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Film prinaša zgodbo o razvoju zdravstvene in babiške nege na Slovenskem. Spremljamo preobrazbo – od skrbi za bolnike na domu, prek dela karitativnih redovnic, do oblikovanja sodobne, strokovne poklicne skupnosti. Vzporedno spoznavamo razvoj babištva, od modrih žensk do sodobnih babičarjev, ter pomen mednarodnega priznanja babištva kot nesnovne kulturne dediščine. Osvetlimo tudi vlogo stanovske organizacije – Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki se bori za pravice in prepoznavnost zdravstvenih delavk in delavcev. Današnje generacije zdravstvenih negovalcev gradijo na temeljih bogate dediščine in se kljub težkim razmeram še vedno predano posvečajo človeku. Njihovo delo je pogosto nevidno – dokler ga sami ne potrebujemo. Film je poklon srčni poklicanosti, sočutju in strokovnosti, ki so temelj zdrave družbe.
Film prinaša zgodbo o razvoju zdravstvene in babiške nege na Slovenskem. Spremljamo preobrazbo – od skrbi za bolnike na domu, prek dela karitativnih redovnic, do oblikovanja sodobne, strokovne poklicne skupnosti. Vzporedno spoznavamo razvoj babištva, od modrih žensk do sodobnih babičarjev, ter pomen mednarodnega priznanja babištva kot nesnovne kulturne dediščine. Osvetlimo tudi vlogo stanovske organizacije – Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki se bori za pravice in prepoznavnost zdravstvenih delavk in delavcev. Današnje generacije zdravstvenih negovalcev gradijo na temeljih bogate dediščine in se kljub težkim razmeram še vedno predano posvečajo človeku. Njihovo delo je pogosto nevidno – dokler ga sami ne potrebujemo. Film je poklon srčni poklicanosti, sočutju in strokovnosti, ki so temelj zdrave družbe.
Serija kratkih dokumentarnih filmov o izročilu Brkinov in Krasa, nastala v letih 2022/23 v sklopu projekta Izročilo, ki so ga koordinirali v Zavodu Dobra pot. Projekt je eden od 24 finalistov za evropsko nagrado ARIA, saj izpostavlja lepoto podeželske dediščine in s tem krepi privlačnost podeželja.
Serija kratkih dokumentarnih filmov o izročilu Brkinov in Krasa, nastala v letih 2022/23 v sklopu projekta Izročilo, ki so ga koordinirali v Zavodu Dobra pot. Projekt je eden od 24 finalistov za evropsko nagrado ARIA, saj izpostavlja lepoto podeželske dediščine in s tem krepi privlačnost podeželja.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Anton Kavaš je sociolog in ambasador socialnih projektov na kmetijah. V vasi Prosenjakovci , v stari karavli , na meji med Slovenijo in Hrvaško nastaja nova eko socialna kmetija. Peter je diplomiran grafik brez zaposlitve , Vili in Irena sta izgubila službo po dolgih letih dela v Muri, Samuel in Karl sta prostovoljca, na kmetiji so si razdelili delo. Treba je poskrbeti za živali , konje ovce in kokoši. Irena nadzoruje pridelavo semena za prihodnje leto. Brez lastnega semena ni samooskrbe večkrat poudari Alojz. V Prosenjakovcih morda nastaja nov model eko socialnih kmetij, ki bi lahko zaživele širom Slovenije.
Anton Kavaš je sociolog in ambasador socialnih projektov na kmetijah. V vasi Prosenjakovci , v stari karavli , na meji med Slovenijo in Hrvaško nastaja nova eko socialna kmetija. Peter je diplomiran grafik brez zaposlitve , Vili in Irena sta izgubila službo po dolgih letih dela v Muri, Samuel in Karl sta prostovoljca, na kmetiji so si razdelili delo. Treba je poskrbeti za živali , konje ovce in kokoši. Irena nadzoruje pridelavo semena za prihodnje leto. Brez lastnega semena ni samooskrbe večkrat poudari Alojz. V Prosenjakovcih morda nastaja nov model eko socialnih kmetij, ki bi lahko zaživele širom Slovenije.
Poljska je po vstopu v Evropsko unijo dosegla velik napredek. Kot kmetijska država je izkoristila evropski denar iz kmetijskih in regionalnih skladov, povečala izvoz ter postala prva izvoznica jabolk takoj za Kitajsko, na evropskem trgu pa je uveljavila številne tradicionalne pridelke in izdelke. Tadeusz in Mariola imata majhno tradicionalno pekarno nedaleč od Lublina. Tadeusz je pekarno prevzel od svojega očeta, Mariola, ki se je včasih ukvarjala z odnosi z javnostmi, pa je postala pobudnica zaščite lublinskega čebulaža, ki je nedavno pridobil geografsko zaščito na evropskem trgu.
Poljska je po vstopu v Evropsko unijo dosegla velik napredek. Kot kmetijska država je izkoristila evropski denar iz kmetijskih in regionalnih skladov, povečala izvoz ter postala prva izvoznica jabolk takoj za Kitajsko, na evropskem trgu pa je uveljavila številne tradicionalne pridelke in izdelke. Tadeusz in Mariola imata majhno tradicionalno pekarno nedaleč od Lublina. Tadeusz je pekarno prevzel od svojega očeta, Mariola, ki se je včasih ukvarjala z odnosi z javnostmi, pa je postala pobudnica zaščite lublinskega čebulaža, ki je nedavno pridobil geografsko zaščito na evropskem trgu.
Kolpa velja v slovenskem merilu za najbolj ohranjeno reko. Je posebno ohranitveno območje s pestrimi vodnimi in obvodnimi življenjskimi prostori in osrednja žila krajinskega parka. Najlepše jo spoznamo v spustu po njeni strugi, ki zdaj z globino, zdaj s plitvino reže kraško ploščo med Belo krajino in Pokolpjem na hrvaški strani reke, mestoma v globokem kanjonu. Ljudje so si moč Kolpe podrejali s številnimi danes opuščenimi mlini in žagami za jezovi, ki jih je reka že krepko načela, a ji še dajejo privlačen ritem brzic in lenobnega drsenja skozi globoki mir gozdov in travnikov. Nad kanjonom pa se od spomladi in v zgodnje poletje razcvitajo vrstno bogati suhi travniki in travišča, ki jih ohranja ekstenzivna kmetijska raba, kakršno spodbuja tudi varstvo v okviru krajinskega parka. Še posebej na edinstvenem vrtačastem svetu med Adlešiči in Gorenjci, kjer potekajo tudi opazovanja in popisi nočnih metuljev. Raznovrsten gozd spremlja Kolpo tako rekoč po celotnem območju parka, hrastovo belogabrovje pa je značilna gozdna združba, na območju katere se je v preteklosti izoblikovala posebnost te krajine, steljniki. Tudi ti so vse bolj spomin na preteklost.
Kolpa velja v slovenskem merilu za najbolj ohranjeno reko. Je posebno ohranitveno območje s pestrimi vodnimi in obvodnimi življenjskimi prostori in osrednja žila krajinskega parka. Najlepše jo spoznamo v spustu po njeni strugi, ki zdaj z globino, zdaj s plitvino reže kraško ploščo med Belo krajino in Pokolpjem na hrvaški strani reke, mestoma v globokem kanjonu. Ljudje so si moč Kolpe podrejali s številnimi danes opuščenimi mlini in žagami za jezovi, ki jih je reka že krepko načela, a ji še dajejo privlačen ritem brzic in lenobnega drsenja skozi globoki mir gozdov in travnikov. Nad kanjonom pa se od spomladi in v zgodnje poletje razcvitajo vrstno bogati suhi travniki in travišča, ki jih ohranja ekstenzivna kmetijska raba, kakršno spodbuja tudi varstvo v okviru krajinskega parka. Še posebej na edinstvenem vrtačastem svetu med Adlešiči in Gorenjci, kjer potekajo tudi opazovanja in popisi nočnih metuljev. Raznovrsten gozd spremlja Kolpo tako rekoč po celotnem območju parka, hrastovo belogabrovje pa je značilna gozdna združba, na območju katere se je v preteklosti izoblikovala posebnost te krajine, steljniki. Tudi ti so vse bolj spomin na preteklost.
Del širšega območja alpskega predgorja v osrednji Sloveniji je Polhograjsko hribovje, poimenovano po osrednjem naselju, Polhovem Gradcu, ki se z graščino in grajskim parkom navezuje tudi na botanično zgodovino območja. Tu je bil namreč najden in prvič opisan blagajev volčin, slovenska botanična znamenitost. Zmerna višina in sončne lege so botrovale naselitvi v obliki zaselkov in samotnih kmetij in nastanku privlačne kulturne krajine, po kateri vodijo pogledi od cerkvice do cerkvice. Raznolik gozd, pestra in dragocena spomladanska in zgodnjepoletna travišča, senožeti, slapovi in številne hudourniške grape imajo raznoliko geološko podlago, ki jo je mogoče opazovati v strugah, slapiščih in prepadnih stenah Tošča in bližnjih vrhov. Tu so doma gamsi in mufloni, srnjad in le v mraku opažena jelenjad. V mraku pa oživijo tudi podstrešja nekaterih cerkva, kjer imajo poletno zatočišče mali podkovnjaki, pri nas najbolj razširjena vrsta netopirja.
Del širšega območja alpskega predgorja v osrednji Sloveniji je Polhograjsko hribovje, poimenovano po osrednjem naselju, Polhovem Gradcu, ki se z graščino in grajskim parkom navezuje tudi na botanično zgodovino območja. Tu je bil namreč najden in prvič opisan blagajev volčin, slovenska botanična znamenitost. Zmerna višina in sončne lege so botrovale naselitvi v obliki zaselkov in samotnih kmetij in nastanku privlačne kulturne krajine, po kateri vodijo pogledi od cerkvice do cerkvice. Raznolik gozd, pestra in dragocena spomladanska in zgodnjepoletna travišča, senožeti, slapovi in številne hudourniške grape imajo raznoliko geološko podlago, ki jo je mogoče opazovati v strugah, slapiščih in prepadnih stenah Tošča in bližnjih vrhov. Tu so doma gamsi in mufloni, srnjad in le v mraku opažena jelenjad. V mraku pa oživijo tudi podstrešja nekaterih cerkva, kjer imajo poletno zatočišče mali podkovnjaki, pri nas najbolj razširjena vrsta netopirja.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.
Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.
Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.
Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.
Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil predsodek protiLGTB skupnosti. Te izkušnje so mu "pomagale", da si je okrepil samozavest. Luka pa je doživel zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Luka je izvajalec preoblačenja in poudarjanja ženstvenosti, kar pa je lahko za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat razočarani zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo - pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj. Režija: Maja Pavlin Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, kjer piše svoje pesmi, ki jih je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat kritizira. Njegova družina prav tako ne podpira njegove strasti. Ker občuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato vsak dan porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih. Režiserja: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah Juan (z vzdevkom @pxssypapi) je bil kot dojenček posvojen iz Kolumbije. Posvojil ga je frizijski par na Nizozemskem, vendar se ni dobro izšlo. Juan meni, da za posvojitelja ni bil takšen sin, kot sta si zamislila in da je bil drugačen od njiju v mislih, ravnanju in ljubezni. S spreminjanjem telesa je našel način za prebolevanje preteklih travm, toda pravi demoni so še vedno njemu. Režiser: Rishi Chamman
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil predsodek protiLGTB skupnosti. Te izkušnje so mu "pomagale", da si je okrepil samozavest. Luka pa je doživel zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Luka je izvajalec preoblačenja in poudarjanja ženstvenosti, kar pa je lahko za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat razočarani zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo - pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj. Režija: Maja Pavlin Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, kjer piše svoje pesmi, ki jih je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat kritizira. Njegova družina prav tako ne podpira njegove strasti. Ker občuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato vsak dan porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih. Režiserja: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah Juan (z vzdevkom @pxssypapi) je bil kot dojenček posvojen iz Kolumbije. Posvojil ga je frizijski par na Nizozemskem, vendar se ni dobro izšlo. Juan meni, da za posvojitelja ni bil takšen sin, kot sta si zamislila in da je bil drugačen od njiju v mislih, ravnanju in ljubezni. S spreminjanjem telesa je našel način za prebolevanje preteklih travm, toda pravi demoni so še vedno njemu. Režiser: Rishi Chamman
Spoštovanje in varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Prinaša uvid, katera dejstva, pristopi, inovacije ter strokovni, etični in ne nazadnje ekonomski razmisleki so podlaga uspešnega varovanja narave in novih pozitivnih premikov k trajnosti planeta. Tokrat: reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji in več kot polovica slovenskega ozemlja je njeno porečje. Kljub precejšnjim regulacijam vse od 18. stoletja dalje in industrijskemu razvoju ob njenem toku je danes še vedno reka s presežki. Povsod tam, kjer je ne pregrajujejo jezovi hidroelektrarn, je biotska pestrost reke in obrežnih habitatov, ki jih je ustvarjala v tisočletjih po ledeni dobi, velika in dragocena, varuje jo tudi Natura 2000. Varuhi narave nam razkrijejo le delček te pestrosti, v ospredje pa postavijo kralja slovenskih vod, sulca. Sava ima prav v srednjem toku še vedno dovolj raznolikih habitatov, da se ta krovni plenilec uspešno drsti, skriva, lovi in prehranjuje. A strokovnjaki ugotavljajo, da nove in nove hidroelektrarne nepovratno spreminjajo hidrološke razmere Save v vplivnem območju pregrad, to pa vodi v uničenje in izginotje pestrosti v njenih vodah, na njenih bregovih in v pečinah sotesk. Scenarij: Aleša Valič Režija: Valentin Pečenko
Spoštovanje in varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Prinaša uvid, katera dejstva, pristopi, inovacije ter strokovni, etični in ne nazadnje ekonomski razmisleki so podlaga uspešnega varovanja narave in novih pozitivnih premikov k trajnosti planeta. Tokrat: reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji in več kot polovica slovenskega ozemlja je njeno porečje. Kljub precejšnjim regulacijam vse od 18. stoletja dalje in industrijskemu razvoju ob njenem toku je danes še vedno reka s presežki. Povsod tam, kjer je ne pregrajujejo jezovi hidroelektrarn, je biotska pestrost reke in obrežnih habitatov, ki jih je ustvarjala v tisočletjih po ledeni dobi, velika in dragocena, varuje jo tudi Natura 2000. Varuhi narave nam razkrijejo le delček te pestrosti, v ospredje pa postavijo kralja slovenskih vod, sulca. Sava ima prav v srednjem toku še vedno dovolj raznolikih habitatov, da se ta krovni plenilec uspešno drsti, skriva, lovi in prehranjuje. A strokovnjaki ugotavljajo, da nove in nove hidroelektrarne nepovratno spreminjajo hidrološke razmere Save v vplivnem območju pregrad, to pa vodi v uničenje in izginotje pestrosti v njenih vodah, na njenih bregovih in v pečinah sotesk. Scenarij: Aleša Valič Režija: Valentin Pečenko
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, žrtev mačističnega bivšega fanta, ki se bori za žensko opolnomočenje, enakost spolov in priznanje njene družine. Režija: Bruno Correia Moon Belhaj Moon je tatoo umetnik navdihnjen ob temi. Kot nekdo, ki se je počutil odtujenega v svoji okolici in kulturi, je našla podobno misleče na spletu. Svet glasbe, svobodna spolnost in temna estetika, so stvari, ki jih deli s somišljeniki, kar pa se spopada z prepričanji njene družine. Režiser: Rishi Chamman Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje nekatere dileme družbe, razpete med individualno usmiljenostjo in splošnim nasiljem. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji Hare Krišna gibanja in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, žrtev mačističnega bivšega fanta, ki se bori za žensko opolnomočenje, enakost spolov in priznanje njene družine. Režija: Bruno Correia Moon Belhaj Moon je tatoo umetnik navdihnjen ob temi. Kot nekdo, ki se je počutil odtujenega v svoji okolici in kulturi, je našla podobno misleče na spletu. Svet glasbe, svobodna spolnost in temna estetika, so stvari, ki jih deli s somišljeniki, kar pa se spopada z prepričanji njene družine. Režiser: Rishi Chamman Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje nekatere dileme družbe, razpete med individualno usmiljenostjo in splošnim nasiljem. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji Hare Krišna gibanja in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše
Gozd je največji kopenski ekosistem in bivališče velikega števila najrazličnejših bitij, ki so med seboj povezana in odvisna drug od drugega. Rastline so edina bitja, ki lahko sama proizvajajo hrano – zase in za druge. Glive lahko s kilometrskimi mrežami micelija rastline povezujejo med seboj. Živali pa bi lahko opisali kot potrošnike v gozdu – vendar take, ki so ključni za ravnovesje v tem naravnem ekosistemu. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Gozd je največji kopenski ekosistem in bivališče velikega števila najrazličnejših bitij, ki so med seboj povezana in odvisna drug od drugega. Rastline so edina bitja, ki lahko sama proizvajajo hrano – zase in za druge. Glive lahko s kilometrskimi mrežami micelija rastline povezujejo med seboj. Živali pa bi lahko opisali kot potrošnike v gozdu – vendar take, ki so ključni za ravnovesje v tem naravnem ekosistemu. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Človek in gozd sta povezana že tisočletja. Tudi danes smo ljudje še vedno odvisni od tega naravnega okolja – a ne samo, ker uravnava klimo, proizvaja zrak, čisti vodo, temveč je gozd lahko naš zdravnik, učitelj, naš navdih. Kako dobro bo opravljal vse te svoje »naloge«, pa je odvisno tudi od nas. Ohranjanje gozdnih ekosistemov je danes močno odvisno prav od nas. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Človek in gozd sta povezana že tisočletja. Tudi danes smo ljudje še vedno odvisni od tega naravnega okolja – a ne samo, ker uravnava klimo, proizvaja zrak, čisti vodo, temveč je gozd lahko naš zdravnik, učitelj, naš navdih. Kako dobro bo opravljal vse te svoje »naloge«, pa je odvisno tudi od nas. Ohranjanje gozdnih ekosistemov je danes močno odvisno prav od nas. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Najštevilnejša bitja na planetu so drevesa. Ta trenutek jih raste kar tri bilijone – to je približno 400 dreves na vsakega človeka. Večina teh bitij raste v gozdu, kjer so razvila neverjetne sposobnosti. Lahko se branijo pred sovražniki, komunicirajo med sabo, izmenjujejo hranila, lahko se povežejo v mikorizno mrežo, morda lahko celo mislijo in čutijo.
Najštevilnejša bitja na planetu so drevesa. Ta trenutek jih raste kar tri bilijone – to je približno 400 dreves na vsakega človeka. Večina teh bitij raste v gozdu, kjer so razvila neverjetne sposobnosti. Lahko se branijo pred sovražniki, komunicirajo med sabo, izmenjujejo hranila, lahko se povežejo v mikorizno mrežo, morda lahko celo mislijo in čutijo.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj