Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Pistacije s Sicilije so zaradi kakovostne zemlje, ki je pomešana z lavo iz Etne, zelo cenjene, grozdje in vino z območij, ki jih je na Korziki zaščitil tudi Unesco, ima visoko ceno, prav tako portovec iz doline Douro na Portugalskem. V tej naravni in kulturni dediščini nastajajo številni projekti.
Pistacije s Sicilije so zaradi kakovostne zemlje, ki je pomešana z lavo iz Etne, zelo cenjene, grozdje in vino z območij, ki jih je na Korziki zaščitil tudi Unesco, ima visoko ceno, prav tako portovec iz doline Douro na Portugalskem. V tej naravni in kulturni dediščini nastajajo številni projekti.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Visoko na severu Evrope so ljudje tesno povezani z naravo, ne le poleti, ampak tudi pozimi, ko se temperature spustijo pod –25 stopinj Celzija. Mladi ljudje si tudi v takšnih razmerah ustvarijo posel, bodisi s psi haskiji v turistične namene, na laponskih kmetijah, prav tako pa je zelo prestižno, če si rejec severnih jelenov.
Visoko na severu Evrope so ljudje tesno povezani z naravo, ne le poleti, ampak tudi pozimi, ko se temperature spustijo pod –25 stopinj Celzija. Mladi ljudje si tudi v takšnih razmerah ustvarijo posel, bodisi s psi haskiji v turistične namene, na laponskih kmetijah, prav tako pa je zelo prestižno, če si rejec severnih jelenov.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.
Preteklost ni negibna, temveč se ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. Vsaka generacija po svoje pretehtava preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo ... Tako se je od sredine devetnajstega stoletja dalje spreminjala tudi podoba dr. Janeza Bleiweisa, urednika Kmetijskih in rokodelskih novic, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja odigral vodilno vlogo v slovenskem narodnem gibanju. V oddaji pretehtamo očitke, da je bil konzervativen, predstavimo, kako iskrivo je komuniciral z bralstvom Kmetijskih in rokodelskih novic, kako je bil zaslužen za uveljavljanje nekaterih besed, ki jih uporabljamo danes, kako je gledal na poezijo in kakšen odnos sta imela s Francetom Prešernom. Zakaj so ga imenovali in imeli za »očeta naroda« že za časa življenja, v čem je pomen njegovega narodno buditeljskega prizadevanja in v čem pomen njegovega truda za narodovo omiko? Po poti Bleiweisovega življenja in dela nas vodi etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Scenaristka oddaje : Tatjana Markošek, režiser: Franc Arko.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
V Posebnih zgodbah tokrat spremljamo tri zgodbe: Neži je življenje prineslo veliko izzivov in preizkušenj, a tudi prijateljic; spoznamo voznika tovornjaka Eka in njegovega zvestega sopotnika psa Luksa ter upokojenko Marijo, katere dan ne mine brez družbe knjig. To so zgodbe, ki nas nagovorijo in spodbudijo, da se ozremo okoli sebe in se tudi sami vprašamo: koga mi razumemo, tolažimo, bodrimo in kdo nas? Komu zaupamo, s kom delimo težke in lepe trenutke? Kdo je naš najboljši prijatelj? Knjiga, pes, človek? Smo lahko sami sebi najboljši prijatelj? Zakaj ga sploh potrebujemo? Kako pa na prijateljske vezi gleda strokovnjak? O pomenu, trdnosti in roku trajanja prijateljstva, o mejah in tem, kaj z izbiro prijatelja povemo o sebi, razmišlja psiholog dr. Aleksander Zadel, ki pojasni, kdo in zakaj je zares lahko človekov najboljši prijatelj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar, montaža: Maja Gaspari.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Valentin Vodnik se je bil za slovenski jezik pripravljen izpostaviti v času, ki temu sploh ni bil naklonjen. Bil je zavzet, delaven, vsestranski, ljudski. iz gorskih pohodov je prinašal fosile in minerale, se nad prelepimi vršaci čudil v pesmih, ki pomenijo začetek planinske poezije. Sestavljal je nove besede in iskal vse možne oblike različnih poimenovanj, ki so po deželi že obstajale, prevajal, pridigal, napisal še več pesmi, pratik, neizmerno rad učil mladino in napisal tudi prve učbenike… Z dr. Luko Vidmarjem, dr. Andrejo Legan Ravnikar, dr. Marijanom Dovićem dr. Petrom Mikšo, Andrejem Rozmanom Rozo in drugimi odkrivamo zanimivosti iz njegovega življenja in dela.
Mladi, visoko izobraženi Evropejci se vse pogosteje lotevajo projektov v povezavi s kmetijstvom. Predstavljamo zgodbe iz Estonije, Švedske in Finske.
Mladi, visoko izobraženi Evropejci se vse pogosteje lotevajo projektov v povezavi s kmetijstvom. Predstavljamo zgodbe iz Estonije, Švedske in Finske.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Javni zdravstveni sistem, obvezna osnovna šola, hišne številke, vse to imamo prav po zaslugi Marije Terezije in njenih reform. In seveda, krompir, ki ga po statistiki vsak Slovenec letno poje okrog 70 kg. V zgodovino se je zapisala kot dobra vladarica, z močnimi svetovalci, ki jim je znala prisluhniti, tudi če se z njimi ni najbolj strinjala. Kako danes gledajo nanjo potomci njenih podanikov? Kako jo vidijo njeni neposredni potomci ter zgodovinarji? Kako je vplivala na slovenske kraje, in prebivalce? Ali posledice njenih reform čutimo še danes? Vse to odkrivamo z današnjim poglavarjem družine Habsburg - Karlom von Habsburgom, dr. Miho Preinfalkom, dr. Petrom Vodopivcem, dr. Andrejem Studenom in drugimi.
Javni zdravstveni sistem, obvezna osnovna šola, hišne številke, vse to imamo prav po zaslugi Marije Terezije in njenih reform. In seveda, krompir, ki ga po statistiki vsak Slovenec letno poje okrog 70 kg. V zgodovino se je zapisala kot dobra vladarica, z močnimi svetovalci, ki jim je znala prisluhniti, tudi če se z njimi ni najbolj strinjala. Kako danes gledajo nanjo potomci njenih podanikov? Kako jo vidijo njeni neposredni potomci ter zgodovinarji? Kako je vplivala na slovenske kraje, in prebivalce? Ali posledice njenih reform čutimo še danes? Vse to odkrivamo z današnjim poglavarjem družine Habsburg - Karlom von Habsburgom, dr. Miho Preinfalkom, dr. Petrom Vodopivcem, dr. Andrejem Studenom in drugimi.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Barbara, najmlajša hči mogočnega Hermana II. Celjskega, se še kot deklica poroči s kraljem in kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim in postane najbolj vplivna ženska takratne Evrope, trojna kraljica, samostojna vladarica, sposobna gospodarica, ki je svojemu možu posojala denar za njegove pohode po Evropi. Kaj o njej govorijo viri in zakaj se je o njej skozi stoletja širil sloves, da je Mesalina in črna kraljica? Njeno podobo odkrivamo s slovenskimi zgodovinarji in avtorico najnovejše in najbolj obsežne raziskave o njej, Slovakinjo Danielo Dvoržakovo. Skozi nekatere postaje njenega življenja nas vodi Zvezdan Pirtošek, ki ga je znana Celjanka navdihnila, da o njej piše zgodovinski roman.
Barbara, najmlajša hči mogočnega Hermana II. Celjskega, se še kot deklica poroči s kraljem in kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim in postane najbolj vplivna ženska takratne Evrope, trojna kraljica, samostojna vladarica, sposobna gospodarica, ki je svojemu možu posojala denar za njegove pohode po Evropi. Kaj o njej govorijo viri in zakaj se je o njej skozi stoletja širil sloves, da je Mesalina in črna kraljica? Njeno podobo odkrivamo s slovenskimi zgodovinarji in avtorico najnovejše in najbolj obsežne raziskave o njej, Slovakinjo Danielo Dvoržakovo. Skozi nekatere postaje njenega življenja nas vodi Zvezdan Pirtošek, ki ga je znana Celjanka navdihnila, da o njej piše zgodovinski roman.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.
Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen.
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.
Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.
Število prebivalstva v svetu raste, s čimer je povezano tudi večje povpraševanje po hrani. Ob teh dejstvih se rojevajo nove ideje, med katerimi so kmetije na morju, ki pridelujejo alge, bogate s proteini. Tudi nizozemski kmetje, ki imajo površine blizu morja, gojijo rastline, ki so odporne na sol ter z njimi proizvajajo proteinske dodatke. Ribiči iz Camollia blizu Genove pa ohranjajo star način ribolova, imenovan tonarela.
Število prebivalstva v svetu raste, s čimer je povezano tudi večje povpraševanje po hrani. Ob teh dejstvih se rojevajo nove ideje, med katerimi so kmetije na morju, ki pridelujejo alge, bogate s proteini. Tudi nizozemski kmetje, ki imajo površine blizu morja, gojijo rastline, ki so odporne na sol ter z njimi proizvajajo proteinske dodatke. Ribiči iz Camollia blizu Genove pa ohranjajo star način ribolova, imenovan tonarela.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
»Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar in igralec. »Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar, kipar in celo igralec, ki je v središču otoškega mesta Ponte Delgada odprl prodajno umetniško galerijo, v kateri razstavlja svoja dela. Mami je za 90. rojstni dan prinesel prav posebno darilo.
»Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar in igralec. »Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar, kipar in celo igralec, ki je v središču otoškega mesta Ponte Delgada odprl prodajno umetniško galerijo, v kateri razstavlja svoja dela. Mami je za 90. rojstni dan prinesel prav posebno darilo.
Živeti čim dlje in čim bolje je želja, ki jo nekaterim pomagajo uresničiti popolni neznanci. Za strokovno besedo transplantacija se skrivajo resnične, na eni strani boleče, na drugi bolj vesele zgodbe. Pripovedujejo jih prejemniki darovanih organov, mlada ženska, ki na darovalca še čaka, in družina fanta, ki se je ob njegovi nenadni smrti soočila z vprašanjem o darovanju njegovih organov. O pomislekih, dvomih, žalosti in sreči, o strahu, negotovosti in tiktakanju ure, upanju in življenju, ki gre kljub vsemu naprej, o novem, drugačnem življenju, pripovedujejo Franc, Albin, Andreja, njihovi bližnji in Žigova družina. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Jaka Krivec. Film Darovanje organov je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč tudi o naši družbi in času, s svojega zornega kota pa nam ga pomagajo razumeti tudi strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Živeti čim dlje in čim bolje je želja, ki jo nekaterim pomagajo uresničiti popolni neznanci. Za strokovno besedo transplantacija se skrivajo resnične, na eni strani boleče, na drugi bolj vesele zgodbe. Pripovedujejo jih prejemniki darovanih organov, mlada ženska, ki na darovalca še čaka, in družina fanta, ki se je ob njegovi nenadni smrti soočila z vprašanjem o darovanju njegovih organov. O pomislekih, dvomih, žalosti in sreči, o strahu, negotovosti in tiktakanju ure, upanju in življenju, ki gre kljub vsemu naprej, o novem, drugačnem življenju, pripovedujejo Franc, Albin, Andreja, njihovi bližnji in Žigova družina. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Jaka Krivec. Film Darovanje organov je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč tudi o naši družbi in času, s svojega zornega kota pa nam ga pomagajo razumeti tudi strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
Tufan na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in krivicah, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v hribovju Čitagong. Tufan Čakma na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in protestira proti krivicam, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v bangladeškem hribovju Čitagong. S tem ogroža svoje življenje, saj oblastniki oporečnikov ne trpijo. Dela tega likovnega umetnika so čudovita hvalnica naravi. Uničili so jo, da so dobili zadrževalno jezero, ki je preplavilo zemljo njegovih dedov.
Tufan na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in krivicah, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v hribovju Čitagong. Tufan Čakma na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in protestira proti krivicam, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v bangladeškem hribovju Čitagong. S tem ogroža svoje življenje, saj oblastniki oporečnikov ne trpijo. Dela tega likovnega umetnika so čudovita hvalnica naravi. Uničili so jo, da so dobili zadrževalno jezero, ki je preplavilo zemljo njegovih dedov.
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja.
Ko je Duba Sambolec študirala na ljubljanski ALU, se je profesorjem uprla tako, da je ustvarila hiperrealistične kipe snažilke Ančke in ekonoma Martina. Nato je spoznala bitumen in ga v svojih skulpturah kombinirala z medenino in konjsko žimo. V osemdesetih je ustvarjala čutne prostorske instalacije. Ko se je po dveh desetletjih poučevanja na Norveškem vrnila v Slovenijo, so njeni objekti pripotovali v velikanskih lesenih zabojih, ki jih je sama izdelovala skoraj eno leto. Posvetila se je obnavljanju kipov iz začetnega obdobja njenega ustvarjanja.
Kdaj in zakaj je Žiga prvič pomislil na samomor? Kaj ga je gnalo, da si je poskusil vzeti življenje in zakaj si to še vedno želi? Kako razumeti samomor bližnjega, ki si ga imel rad? Kako Anja živi s to izkušnjo in kaj vse je pretrpela? V Sloveniji je v zadnjih letih povprečno letno število samomorov okoli 400. So resničnost, ki ne bo izginila, če jih odmislimo ali o njih ne govorimo. Odkritim, bolečim in iskrenim izpovedim in razmišljanju o samomoru, stigmi, vzrokih in posledicah se poleg tistih, katerih življenje je zaznamoval samomor, in njihovih bližnjih pridružujta tudi strokovnjaka, psihologinja dr. Saška Roškar in psihiater dr. Borut Škodlar. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režirala je Alma Lapajne. Film Samomor je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč so tudi ogledalo našega časa in družbe, držati pa ji ga pomagajo strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Kdaj in zakaj je Žiga prvič pomislil na samomor? Kaj ga je gnalo, da si je poskusil vzeti življenje in zakaj si to še vedno želi? Kako razumeti samomor bližnjega, ki si ga imel rad? Kako Anja živi s to izkušnjo in kaj vse je pretrpela? V Sloveniji je v zadnjih letih povprečno letno število samomorov okoli 400. So resničnost, ki ne bo izginila, če jih odmislimo ali o njih ne govorimo. Odkritim, bolečim in iskrenim izpovedim in razmišljanju o samomoru, stigmi, vzrokih in posledicah se poleg tistih, katerih življenje je zaznamoval samomor, in njihovih bližnjih pridružujta tudi strokovnjaka, psihologinja dr. Saška Roškar in psihiater dr. Borut Škodlar. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režirala je Alma Lapajne. Film Samomor je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč so tudi ogledalo našega časa in družbe, držati pa ji ga pomagajo strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
V zadnji oddaji izobraževalno-dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili še slovenskim narečjem v Avstriji: ziljskemu , ki se govori v Ziljski dolini, rožanskemu v osrednji in južni Koroški ter obirskemu narečju, ki je sicer najmanjše narečje koroške narečne skupine, govori pa se na območju okoli Železne Kaple. Med posameznimi narečji ni ostrih mej, saj postopoma prehajajo druga v drugo. Ziljsko narečje bomo spoznavali skozi opise domačinov, ki nam bodo v narečju ponosno predstavili svojo slikovito ziljsko nošo, rejo in značilnosti znamenitih noriških konjev, na katerih fantje jezdijo tudi ob štehvanju, prek otrok in drugih pevcev bomo spoznali ziljske ljudske pesmi. Prek pesnikov, gledaliških igralcev, otroških pevskih, avtorjev slovarjev, zbirateljev pravljic v narečju in drugih bomo v oddaji spoznali še značilnosti obirskega in rožanskega narečja. Najpomembnejše značilnosti posameznega narečja pa nam bodo odstirali vodilni dialektologi in drugi kulturni delavci, ki se na Koroškem zavzemajo za negovanje in ohranitev slovenskih narečij v Avstriji.
V zadnji oddaji izobraževalno-dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili še slovenskim narečjem v Avstriji: ziljskemu , ki se govori v Ziljski dolini, rožanskemu v osrednji in južni Koroški ter obirskemu narečju, ki je sicer najmanjše narečje koroške narečne skupine, govori pa se na območju okoli Železne Kaple. Med posameznimi narečji ni ostrih mej, saj postopoma prehajajo druga v drugo. Ziljsko narečje bomo spoznavali skozi opise domačinov, ki nam bodo v narečju ponosno predstavili svojo slikovito ziljsko nošo, rejo in značilnosti znamenitih noriških konjev, na katerih fantje jezdijo tudi ob štehvanju, prek otrok in drugih pevcev bomo spoznali ziljske ljudske pesmi. Prek pesnikov, gledaliških igralcev, otroških pevskih, avtorjev slovarjev, zbirateljev pravljic v narečju in drugih bomo v oddaji spoznali še značilnosti obirskega in rožanskega narečja. Najpomembnejše značilnosti posameznega narečja pa nam bodo odstirali vodilni dialektologi in drugi kulturni delavci, ki se na Koroškem zavzemajo za negovanje in ohranitev slovenskih narečij v Avstriji.
V središču Dunaja je nastal zelenjavni vrt, ki sta ga zasnova mlada zanesenjaka. Z njima sodeluje bližnja restavracija, pridružili pa so se jim tudi študentje, ki zbirajo kavno usedlino in na njej gojijo gobe. V neposredni bližini Pariza poteka ekološki projekt vzreje piščancev, ki se je povezal s knjigarno in restavracijo, kupci pa so predvsem Parižani. Medtem na številnih strehah Amsterdama »zdravniki streh« pridelujejo zelenjavo. V okviru projekta so med drugim obnovili staro osnovno šolo, kjer je zaživela tudi restavracija.
V središču Dunaja je nastal zelenjavni vrt, ki sta ga zasnova mlada zanesenjaka. Z njima sodeluje bližnja restavracija, pridružili pa so se jim tudi študentje, ki zbirajo kavno usedlino in na njej gojijo gobe. V neposredni bližini Pariza poteka ekološki projekt vzreje piščancev, ki se je povezal s knjigarno in restavracijo, kupci pa so predvsem Parižani. Medtem na številnih strehah Amsterdama »zdravniki streh« pridelujejo zelenjavo. V okviru projekta so med drugim obnovili staro osnovno šolo, kjer je zaživela tudi restavracija.
Tisto, kar bi na glavi slovenske zemljevidne kokoške lahko zaznali kot čopek, rožo, je Porabje. S tem mislimo seveda na tisti del Madžarske, ki ga poseljujejo Porabski Slovenci. Slovenci, ki še vedno govorijo – po domače, se pravi v slovenskem narečju. Jezik, ki ga govorijo je inačica prekmurskega narečja in se zato lahko brez težav sporazumevajo s Prekmurci na Goričkem v sosednji Sloveniji. Številne druge zanimivosti o narečju nam predstavi dialektologinja dr. Mojca Kumin Horvat z Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovensko narečje se govori v 8 vaseh v dolini reke Rabe na Madžarskem: v Gornjem in Dolnjem Seniku, Ritkarovcih, v Števanovcih, Verici, Andovcih, Sakalovcih in Slovenski vesi. Žal so večdesetletna zaprtost Porabja, gospodarska, kulturna in jezikovna izoliranost od matičnega naroda in asimilacija povzročile škodo, toda še vedno je v omenjenih vaseh slišati domačine, ki govorijo, kot pravijo, po domače, v slovenskem narečju. Da tudi mladim narečje ni tuje, nam bodo dokazali otroci iz dvojezične šole v Gornjem Seniku, za ohranitev slovenskega narečja v Porabju imata velike zasluge tudi Radio Monošter in časopis Porabje, domačini v narečju ustvarjajo tudi gledališke igre, znani so pevci ljudskih pesmi, pesniki, pisatelji, domačini pa so nam predstavili tudi nekatere tradicionalne obrti na tem območju – izdelovanje cvetja iz krep papirja in izdelovanje pletenih košar ter nas popeljali v skrivnosti porabske kulinarike.
Tisto, kar bi na glavi slovenske zemljevidne kokoške lahko zaznali kot čopek, rožo, je Porabje. S tem mislimo seveda na tisti del Madžarske, ki ga poseljujejo Porabski Slovenci. Slovenci, ki še vedno govorijo – po domače, se pravi v slovenskem narečju. Jezik, ki ga govorijo je inačica prekmurskega narečja in se zato lahko brez težav sporazumevajo s Prekmurci na Goričkem v sosednji Sloveniji. Številne druge zanimivosti o narečju nam predstavi dialektologinja dr. Mojca Kumin Horvat z Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovensko narečje se govori v 8 vaseh v dolini reke Rabe na Madžarskem: v Gornjem in Dolnjem Seniku, Ritkarovcih, v Števanovcih, Verici, Andovcih, Sakalovcih in Slovenski vesi. Žal so večdesetletna zaprtost Porabja, gospodarska, kulturna in jezikovna izoliranost od matičnega naroda in asimilacija povzročile škodo, toda še vedno je v omenjenih vaseh slišati domačine, ki govorijo, kot pravijo, po domače, v slovenskem narečju. Da tudi mladim narečje ni tuje, nam bodo dokazali otroci iz dvojezične šole v Gornjem Seniku, za ohranitev slovenskega narečja v Porabju imata velike zasluge tudi Radio Monošter in časopis Porabje, domačini v narečju ustvarjajo tudi gledališke igre, znani so pevci ljudskih pesmi, pesniki, pisatelji, domačini pa so nam predstavili tudi nekatere tradicionalne obrti na tem območju – izdelovanje cvetja iz krep papirja in izdelovanje pletenih košar ter nas popeljali v skrivnosti porabske kulinarike.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V drugem delu se v Kamniško-Savinjskih Alpah odpravimo v navpično steno Lučkega Dedca. Alpinistki Marija Jeglič in Eva Dolenc splezata Centralni steber, ki je kar nekaj časa veljal za najtežjo plezalno smer v naših gorah. Vzpon se prepleta s humorjem, razposajenostjo in pogledi obeh plezalk. Zgodbo dopolnjujejo alpinistka Marjana Šah Štrok, gorski vodnik Milan Romih in zgodovinar dr. Peter Mikša.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V drugem delu se v Kamniško-Savinjskih Alpah odpravimo v navpično steno Lučkega Dedca. Alpinistki Marija Jeglič in Eva Dolenc splezata Centralni steber, ki je kar nekaj časa veljal za najtežjo plezalno smer v naših gorah. Vzpon se prepleta s humorjem, razposajenostjo in pogledi obeh plezalk. Zgodbo dopolnjujejo alpinistka Marjana Šah Štrok, gorski vodnik Milan Romih in zgodovinar dr. Peter Mikša.
Da je na Koroškem ati atej, da Korošci veznik in nadomestijo s pa in da je na Koroškem babica bica, smo morda že slišali, toda tu je še cela vrsta narečnih izrazov, ki jih ne-Korošci sploh ne poznamo. Koroško narečno skupino sestavlja kar šest narečij in eno podnarečje. Avtorica Neva Novljan bo v oddaji osnovne značilnosti koroških narečij, predvsem mežiškega in podjunskega, odkrivala s pomočjo razlag dialektologinje dr. Anje Benko ter druščine zgovornih Korošcev: zapel in govoril bo koroški kantavtor Milan Kamnik, ki nikoli ni skrival, da je ponosen Korošec, domačin s Strojne nam bo zaupal skrivnost delanja znamenitih šintlov, osnovnošolci iz Raven na Koroškem bodo gledališko oživili del pripovedi njihovega znamenitega rojaka Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, domačinka iz Libelič nam bo zaupala star recept za koroško specialiteto – trento, zeliščarji iz društva Povojček bodo z nami delili zdravilne napotke. Gledalce bo v koroškem narečju nagovoril celo sam kralj Matjaž. Pojoči koroški govorici bomo skozi oddajo sledili skozi slikovite koroške kraje, vse od Kotelj, Raven na Koroškem, Prevalj, Mežice, Črne na Koroškem pa do Dravograda in Mute.
Da je na Koroškem ati atej, da Korošci veznik in nadomestijo s pa in da je na Koroškem babica bica, smo morda že slišali, toda tu je še cela vrsta narečnih izrazov, ki jih ne-Korošci sploh ne poznamo. Koroško narečno skupino sestavlja kar šest narečij in eno podnarečje. Avtorica Neva Novljan bo v oddaji osnovne značilnosti koroških narečij, predvsem mežiškega in podjunskega, odkrivala s pomočjo razlag dialektologinje dr. Anje Benko ter druščine zgovornih Korošcev: zapel in govoril bo koroški kantavtor Milan Kamnik, ki nikoli ni skrival, da je ponosen Korošec, domačin s Strojne nam bo zaupal skrivnost delanja znamenitih šintlov, osnovnošolci iz Raven na Koroškem bodo gledališko oživili del pripovedi njihovega znamenitega rojaka Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, domačinka iz Libelič nam bo zaupala star recept za koroško specialiteto – trento, zeliščarji iz društva Povojček bodo z nami delili zdravilne napotke. Gledalce bo v koroškem narečju nagovoril celo sam kralj Matjaž. Pojoči koroški govorici bomo skozi oddajo sledili skozi slikovite koroške kraje, vse od Kotelj, Raven na Koroškem, Prevalj, Mežice, Črne na Koroškem pa do Dravograda in Mute.
Čeprav dvojina ni izključno slovenska, saj jo poznajo ne le drugje po Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu in partnerskih, medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino vsak iz svoje perspektive odstirajo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oz. (ne)izumiranju. Scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Čeprav dvojina ni izključno slovenska, saj jo poznajo ne le drugje po Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu in partnerskih, medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino vsak iz svoje perspektive odstirajo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oz. (ne)izumiranju. Scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj.
Ste vedeli, da vsi Gorenjci ne govorijo gorenjsko? In da na Gorenjskem ženske ponekod govorijo »na fanta«? V tretji oddaji serije Slovenska narečja nam bodo dr. Jožica Škofic iz Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in pestra druščina pravih Gorenjcev predstavili posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij, ki spadajo v Gorenjsko narečno skupino. V gorenjščini nam bo pel kantavtor Elvis Fajko z Jesenic, nasmejali gledališčniki KD Bohinjska Bela, spregovorili bodo tudi planšarji z Dovjega, Prgarke iz Zasipa pri Bledu, sirarji z Zajamnikov, kroparski kovači s svojim prav posebnim govorom, člani otroške folklorne skupina Voše in številni drugi. Tudi tokrat bomo ob sočni narečni govorici domačinov spoznavali tudi njihove prelepe gorenjske kraje in znamenitosti, na katere so – poleg svojega narečja – prav tako zelo ponosni.
Ste vedeli, da vsi Gorenjci ne govorijo gorenjsko? In da na Gorenjskem ženske ponekod govorijo »na fanta«? V tretji oddaji serije Slovenska narečja nam bodo dr. Jožica Škofic iz Inštituta za Slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in pestra druščina pravih Gorenjcev predstavili posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij, ki spadajo v Gorenjsko narečno skupino. V gorenjščini nam bo pel kantavtor Elvis Fajko z Jesenic, nasmejali gledališčniki KD Bohinjska Bela, spregovorili bodo tudi planšarji z Dovjega, Prgarke iz Zasipa pri Bledu, sirarji z Zajamnikov, kroparski kovači s svojim prav posebnim govorom, člani otroške folklorne skupina Voše in številni drugi. Tudi tokrat bomo ob sočni narečni govorici domačinov spoznavali tudi njihove prelepe gorenjske kraje in znamenitosti, na katere so – poleg svojega narečja – prav tako zelo ponosni.
Arche Noah je nevladna neprofitna organizacija, ki v Avstriji ustvarja semensko banko starih zelenjavnih sort, katerih prodaja po zakonodaji EU-ja ni dovoljena. Rezijanski strok je stara vrsta česna, ki ga ohranjajo v dolini Rezije, nanj pa prisegajo tudi številni italijanski kuharski mojstri. V okviru nizozemskega projekta je nastal zgodovinski vrt, kjer pridelujejo stare vrste zelenjave iz različnih evropskih držav in jih povezujejo s kulinariko.
Arche Noah je nevladna neprofitna organizacija, ki v Avstriji ustvarja semensko banko starih zelenjavnih sort, katerih prodaja po zakonodaji EU-ja ni dovoljena. Rezijanski strok je stara vrsta česna, ki ga ohranjajo v dolini Rezije, nanj pa prisegajo tudi številni italijanski kuharski mojstri. V okviru nizozemskega projekta je nastal zgodovinski vrt, kjer pridelujejo stare vrste zelenjave iz različnih evropskih držav in jih povezujejo s kulinariko.
V drugi oddaji se v spoznavanju slovenskih narečij odpravimo bolj proti zahodu, v Poljansko dolino in na Cerkljansko. Podrobneje bomo namreč spoznali poljansko in cerkljansko narečje, ki poleg tolminskega, škofjeloškega, črnovrškega narečja in baškega podnarečja tvorijo rovtarsko narečno skupino. Voditeljica Neva Novljan se muči s cerkljansko izgovorjavo besedne zveze »okoli ovinka«, dialektologinje dr. Karmen Kenda Jež ( Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU), ddr. Marija Stanonik (SAZU) in dr. Maja BitencC (FF UL) pa se poglobijo v posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij ter dveh narečij. V naboru narečnih govorcev rovtarskih narečij, ki se zdijo na prvi vtis morda malce robata in trda, se znajdejo: Joko in Domc s prijatelji in gledališčniki iz Cerknega, klekljarice iz Cerknega in članice Čipkarske šole Idrija, nekdanji idrijski rudar, članice Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija, znameniti čevljarji in pripovedovalci ljudskih zgodb iz Žirov, pesnik Janez Ramoveš in pevka Uršula Ramoveš ter otroci iz Poljanske doline, oddajo pa bosta obogatila tudi Lucija Kavčič in Janez Pelipenko v vlogah Ivana Tavčarja in njegove Mete.
V drugi oddaji se v spoznavanju slovenskih narečij odpravimo bolj proti zahodu, v Poljansko dolino in na Cerkljansko. Podrobneje bomo namreč spoznali poljansko in cerkljansko narečje, ki poleg tolminskega, škofjeloškega, črnovrškega narečja in baškega podnarečja tvorijo rovtarsko narečno skupino. Voditeljica Neva Novljan se muči s cerkljansko izgovorjavo besedne zveze »okoli ovinka«, dialektologinje dr. Karmen Kenda Jež ( Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU), ddr. Marija Stanonik (SAZU) in dr. Maja BitencC (FF UL) pa se poglobijo v posebnosti, značilnosti in bogastvo narečij ter dveh narečij. V naboru narečnih govorcev rovtarskih narečij, ki se zdijo na prvi vtis morda malce robata in trda, se znajdejo: Joko in Domc s prijatelji in gledališčniki iz Cerknega, klekljarice iz Cerknega in članice Čipkarske šole Idrija, nekdanji idrijski rudar, članice Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija, znameniti čevljarji in pripovedovalci ljudskih zgodb iz Žirov, pesnik Janez Ramoveš in pevka Uršula Ramoveš ter otroci iz Poljanske doline, oddajo pa bosta obogatila tudi Lucija Kavčič in Janez Pelipenko v vlogah Ivana Tavčarja in njegove Mete.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V prvem delu se v Julijskih Alpah spoznamo z najbolj veličastno kuliso naših gora - več kot kilometer visoko Severno triglavsko steno. Z alpinistoma Matijo Volontarjem, Žigo Oražmom in gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem opravimo zahteven plezalni vzpon po Čopovem stebru. Vzpon nad prepadi dopolnjujejo intimni pogledi vseh treh protagonistov, gorske vodnice Tine Di Batista in zgodovinarja Dr. Petra Mikše.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V prvem delu se v Julijskih Alpah spoznamo z najbolj veličastno kuliso naših gora - več kot kilometer visoko Severno triglavsko steno. Z alpinistoma Matijo Volontarjem, Žigo Oražmom in gorskim vodnikom Tomažem Jakofčičem opravimo zahteven plezalni vzpon po Čopovem stebru. Vzpon nad prepadi dopolnjujejo intimni pogledi vseh treh protagonistov, gorske vodnice Tine Di Batista in zgodovinarja Dr. Petra Mikše.
Po že predstavljenih narečjih primorske, štajerske in dolenjske narečne skupine voditeljica in scenaristka serije Slovenska narečja Neva Novljan z ekipo v prvi oddaji druge sezone odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov panonske narečne skupine, v katero uvrščamo štiri narečja: prekmursko narečje, slovenskogoriško narečje, prleško narečje in haloško narečje. V oddaji je pozornost usmerjena predvsem na prekmursko in prleško narečje, njuno melodijo in zven pa v oddaji odkrivajo predvsem domači narečni govorci; büjraši, tkalke in mlinarji iz Ižakovcev, člani KD »Marko« iz Beltincev, pevka Regina, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, prleški kantavtor Tadej Vesenjak, künštni Prleki iz Republike Prlekije, otroci iz vrtca Ljutomer, znameniti lotmerški kasači in številni drugi. Avtorica oddaje ob bogastvu prekmurskega in prleškega narečja izpostavi tudi lepote, običaje in znamenitosti teh dveh pokrajin, z mistično Muro in čarobnimi vinorodnimi griči Prlekije na čelu, saj sta prav pokrajina in njeno narečje najpomembnejša elementa identitete ljudi.
Po že predstavljenih narečjih primorske, štajerske in dolenjske narečne skupine voditeljica in scenaristka serije Slovenska narečja Neva Novljan z ekipo v prvi oddaji druge sezone odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov panonske narečne skupine, v katero uvrščamo štiri narečja: prekmursko narečje, slovenskogoriško narečje, prleško narečje in haloško narečje. V oddaji je pozornost usmerjena predvsem na prekmursko in prleško narečje, njuno melodijo in zven pa v oddaji odkrivajo predvsem domači narečni govorci; büjraši, tkalke in mlinarji iz Ižakovcev, člani KD »Marko« iz Beltincev, pevka Regina, pesnik in pisatelj Feri Lainšček, prleški kantavtor Tadej Vesenjak, künštni Prleki iz Republike Prlekije, otroci iz vrtca Ljutomer, znameniti lotmerški kasači in številni drugi. Avtorica oddaje ob bogastvu prekmurskega in prleškega narečja izpostavi tudi lepote, običaje in znamenitosti teh dveh pokrajin, z mistično Muro in čarobnimi vinorodnimi griči Prlekije na čelu, saj sta prav pokrajina in njeno narečje najpomembnejša elementa identitete ljudi.
V tretji oddaje dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili dolenjskim narečjem. V to skupino danes uvrščamo najobsežnejše dolenjsko narečje z vzhodnodolenjskim podnarečjem, kostelsko narečje od Babnega Polja do Kostela, v Beli krajini pa se govorita severno in južno belokranjsko narečje. Voditeljica Neva Novljan se je z dialektologinjo dr. Januško Gostenčnik najprej odzvala povabilu ljudi na Babnem polju in ob bregovih Kolpe in Čabranke, da z njihovo pomočjo skozi pogovor, petje in igranje pobližje spozna kostelsko narečje, ki so ga oblikovali Slovenci in Hrvatje, ki tu prebivajo že več stoletij. Z dialektologinjo dr. Verico Smole pa je v idiličnih vaseh po Dolenjski odkrivala značilnosti dolenjskega narečja, predvsem šentruperskega govora, in razmišljala o odnosu ljudi do narečij nekoč in danes oziroma o vrednosti narečne govorice, ki je bila velikokrat podcenjena, saj kot pravi dr. Smoletova, je prvi materni jezik vedno narečni govor. Knjižnega jezika se vsi učimo skozi celo življenje, najlažje se torej poenotimo s tistim, kar je naše že od vsega začetka.
V tretji oddaje dokumentarne serije Slovenska narečja bomo prisluhnili dolenjskim narečjem. V to skupino danes uvrščamo najobsežnejše dolenjsko narečje z vzhodnodolenjskim podnarečjem, kostelsko narečje od Babnega Polja do Kostela, v Beli krajini pa se govorita severno in južno belokranjsko narečje. Voditeljica Neva Novljan se je z dialektologinjo dr. Januško Gostenčnik najprej odzvala povabilu ljudi na Babnem polju in ob bregovih Kolpe in Čabranke, da z njihovo pomočjo skozi pogovor, petje in igranje pobližje spozna kostelsko narečje, ki so ga oblikovali Slovenci in Hrvatje, ki tu prebivajo že več stoletij. Z dialektologinjo dr. Verico Smole pa je v idiličnih vaseh po Dolenjski odkrivala značilnosti dolenjskega narečja, predvsem šentruperskega govora, in razmišljala o odnosu ljudi do narečij nekoč in danes oziroma o vrednosti narečne govorice, ki je bila velikokrat podcenjena, saj kot pravi dr. Smoletova, je prvi materni jezik vedno narečni govor. Knjižnega jezika se vsi učimo skozi celo življenje, najlažje se torej poenotimo s tistim, kar je naše že od vsega začetka.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti.
Fragmenti narave v urbanem okolju, sodobne stavbe v stiku z zapuščenimi skladišči, arhitektura, gradbišča, konstrukcije … to so motivi, ki jih Miha Štrukelj zlaga v mreže kvadratov in sestavlja v velike triptihe. To je govorica digitalnih pikslov, ustvarjena s plastenjem različnih likovnih tehnik: svinčnika, oglja, olja na platnu, v sliki pušča pasove ličarskega traku in praznega platna. Tudi avtoportret je sestavljen iz mreže lego kock. Risbe na več slojih polprosojnega papirja ustvarijo globino prostora. To je premišljeno, natančno in dolgotrajno delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti.