Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Otok Sardinija je že desetletja prepoznaven po ovčjem siru "pecorino", vendar otočani iščejo tudi nove možnosti, ki so še vedno povezane s tradicijo. V okolici mesta San Gavino so od nekdaj pridelovali žlahtni žafran, začimbo , ki so jo na otok prinesli menihi. Fausto Gaboni ni načrtoval ,da se bo ukvarjal z zemljo saj je po poklicu strojnik, prevzel je očetovo kmetijo in danes se ukvarja z žafranom.
Otok Sardinija je že desetletja prepoznaven po ovčjem siru "pecorino", vendar otočani iščejo tudi nove možnosti, ki so še vedno povezane s tradicijo. V okolici mesta San Gavino so od nekdaj pridelovali žlahtni žafran, začimbo , ki so jo na otok prinesli menihi. Fausto Gaboni ni načrtoval ,da se bo ukvarjal z zemljo saj je po poklicu strojnik, prevzel je očetovo kmetijo in danes se ukvarja z žafranom.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Ivan Gligora iz hrvaškega otoka Pag , je svojo kariero mlekarja , ki danes proizvaja najboljši ovčji sir na svetu začel v mlekarski šoli v Kranju. V vasi Kolan je postavil svetovno znano mlekarno, ki ohranja tradicijo proizvodnje paškega sira in jo nadgrajuje z znanjem in energijo, ki družinskemu podjetju obeta uspešno prihodnost. Zlati paški sir ima okus po soli in številnih avtohtonih rastlinah otoka, ki jih paške ovce iščejo med kamenjem.
Ivan Gligora iz hrvaškega otoka Pag , je svojo kariero mlekarja , ki danes proizvaja najboljši ovčji sir na svetu začel v mlekarski šoli v Kranju. V vasi Kolan je postavil svetovno znano mlekarno, ki ohranja tradicijo proizvodnje paškega sira in jo nadgrajuje z znanjem in energijo, ki družinskemu podjetju obeta uspešno prihodnost. Zlati paški sir ima okus po soli in številnih avtohtonih rastlinah otoka, ki jih paške ovce iščejo med kamenjem.
Reka Gračnica je izjemno slikovita vodna krajina v vzhodnem delu Slovenije . Vodni tok Gračnice je dobil poseben pomen v mitološkem izročilu prastarih civilizacij, ki so v njem našle svojo sveto reko. Položaj zvezd in tok reke so povezali in temu prilagodili poljedelske dejavnosti. In prav posebno mesto v izročilu te rečne doline ima zdravilna in sveta moč vode, ki njenim prebivalcem še danes omogoča bolj zdravo življenje.
Reka Gračnica je izjemno slikovita vodna krajina v vzhodnem delu Slovenije . Vodni tok Gračnice je dobil poseben pomen v mitološkem izročilu prastarih civilizacij, ki so v njem našle svojo sveto reko. Položaj zvezd in tok reke so povezali in temu prilagodili poljedelske dejavnosti. In prav posebno mesto v izročilu te rečne doline ima zdravilna in sveta moč vode, ki njenim prebivalcem še danes omogoča bolj zdravo življenje.
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Asafumi Yamashita , Japonec ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici……
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami , kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko , oče in sin , razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred 10 leti je Slavko , ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil , da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije , ki še zdaleč ni izkoriščena.
Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami , kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko , oče in sin , razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred 10 leti je Slavko , ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil , da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije , ki še zdaleč ni izkoriščena.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Film prinaša zgodbo o razvoju zdravstvene in babiške nege na Slovenskem. Spremljamo preobrazbo – od skrbi za bolnike na domu, prek dela karitativnih redovnic, do oblikovanja sodobne, strokovne poklicne skupnosti. Vzporedno spoznavamo razvoj babištva, od modrih žensk do sodobnih babičarjev, ter pomen mednarodnega priznanja babištva kot nesnovne kulturne dediščine. Osvetlimo tudi vlogo stanovske organizacije – Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki se bori za pravice in prepoznavnost zdravstvenih delavk in delavcev. Današnje generacije zdravstvenih negovalcev gradijo na temeljih bogate dediščine in se kljub težkim razmeram še vedno predano posvečajo človeku. Njihovo delo je pogosto nevidno – dokler ga sami ne potrebujemo. Film je poklon srčni poklicanosti, sočutju in strokovnosti, ki so temelj zdrave družbe.
Film prinaša zgodbo o razvoju zdravstvene in babiške nege na Slovenskem. Spremljamo preobrazbo – od skrbi za bolnike na domu, prek dela karitativnih redovnic, do oblikovanja sodobne, strokovne poklicne skupnosti. Vzporedno spoznavamo razvoj babištva, od modrih žensk do sodobnih babičarjev, ter pomen mednarodnega priznanja babištva kot nesnovne kulturne dediščine. Osvetlimo tudi vlogo stanovske organizacije – Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, ki se bori za pravice in prepoznavnost zdravstvenih delavk in delavcev. Današnje generacije zdravstvenih negovalcev gradijo na temeljih bogate dediščine in se kljub težkim razmeram še vedno predano posvečajo človeku. Njihovo delo je pogosto nevidno – dokler ga sami ne potrebujemo. Film je poklon srčni poklicanosti, sočutju in strokovnosti, ki so temelj zdrave družbe.
Serija kratkih dokumentarnih filmov o izročilu Brkinov in Krasa, nastala v letih 2022/23 v sklopu projekta Izročilo, ki so ga koordinirali v Zavodu Dobra pot. Projekt je eden od 24 finalistov za evropsko nagrado ARIA, saj izpostavlja lepoto podeželske dediščine in s tem krepi privlačnost podeželja.
Serija kratkih dokumentarnih filmov o izročilu Brkinov in Krasa, nastala v letih 2022/23 v sklopu projekta Izročilo, ki so ga koordinirali v Zavodu Dobra pot. Projekt je eden od 24 finalistov za evropsko nagrado ARIA, saj izpostavlja lepoto podeželske dediščine in s tem krepi privlačnost podeželja.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Anton Kavaš je sociolog in ambasador socialnih projektov na kmetijah. V vasi Prosenjakovci , v stari karavli , na meji med Slovenijo in Hrvaško nastaja nova eko socialna kmetija. Peter je diplomiran grafik brez zaposlitve , Vili in Irena sta izgubila službo po dolgih letih dela v Muri, Samuel in Karl sta prostovoljca, na kmetiji so si razdelili delo. Treba je poskrbeti za živali , konje ovce in kokoši. Irena nadzoruje pridelavo semena za prihodnje leto. Brez lastnega semena ni samooskrbe večkrat poudari Alojz. V Prosenjakovcih morda nastaja nov model eko socialnih kmetij, ki bi lahko zaživele širom Slovenije.
Anton Kavaš je sociolog in ambasador socialnih projektov na kmetijah. V vasi Prosenjakovci , v stari karavli , na meji med Slovenijo in Hrvaško nastaja nova eko socialna kmetija. Peter je diplomiran grafik brez zaposlitve , Vili in Irena sta izgubila službo po dolgih letih dela v Muri, Samuel in Karl sta prostovoljca, na kmetiji so si razdelili delo. Treba je poskrbeti za živali , konje ovce in kokoši. Irena nadzoruje pridelavo semena za prihodnje leto. Brez lastnega semena ni samooskrbe večkrat poudari Alojz. V Prosenjakovcih morda nastaja nov model eko socialnih kmetij, ki bi lahko zaživele širom Slovenije.
Poljska je po vstopu v Evropsko unijo dosegla velik napredek. Kot kmetijska država je izkoristila evropski denar iz kmetijskih in regionalnih skladov, povečala izvoz ter postala prva izvoznica jabolk takoj za Kitajsko, na evropskem trgu pa je uveljavila številne tradicionalne pridelke in izdelke. Tadeusz in Mariola imata majhno tradicionalno pekarno nedaleč od Lublina. Tadeusz je pekarno prevzel od svojega očeta, Mariola, ki se je včasih ukvarjala z odnosi z javnostmi, pa je postala pobudnica zaščite lublinskega čebulaža, ki je nedavno pridobil geografsko zaščito na evropskem trgu.
Poljska je po vstopu v Evropsko unijo dosegla velik napredek. Kot kmetijska država je izkoristila evropski denar iz kmetijskih in regionalnih skladov, povečala izvoz ter postala prva izvoznica jabolk takoj za Kitajsko, na evropskem trgu pa je uveljavila številne tradicionalne pridelke in izdelke. Tadeusz in Mariola imata majhno tradicionalno pekarno nedaleč od Lublina. Tadeusz je pekarno prevzel od svojega očeta, Mariola, ki se je včasih ukvarjala z odnosi z javnostmi, pa je postala pobudnica zaščite lublinskega čebulaža, ki je nedavno pridobil geografsko zaščito na evropskem trgu.
Kolpa velja v slovenskem merilu za najbolj ohranjeno reko. Je posebno ohranitveno območje s pestrimi vodnimi in obvodnimi življenjskimi prostori in osrednja žila krajinskega parka. Najlepše jo spoznamo v spustu po njeni strugi, ki zdaj z globino, zdaj s plitvino reže kraško ploščo med Belo krajino in Pokolpjem na hrvaški strani reke, mestoma v globokem kanjonu. Ljudje so si moč Kolpe podrejali s številnimi danes opuščenimi mlini in žagami za jezovi, ki jih je reka že krepko načela, a ji še dajejo privlačen ritem brzic in lenobnega drsenja skozi globoki mir gozdov in travnikov. Nad kanjonom pa se od spomladi in v zgodnje poletje razcvitajo vrstno bogati suhi travniki in travišča, ki jih ohranja ekstenzivna kmetijska raba, kakršno spodbuja tudi varstvo v okviru krajinskega parka. Še posebej na edinstvenem vrtačastem svetu med Adlešiči in Gorenjci, kjer potekajo tudi opazovanja in popisi nočnih metuljev. Raznovrsten gozd spremlja Kolpo tako rekoč po celotnem območju parka, hrastovo belogabrovje pa je značilna gozdna združba, na območju katere se je v preteklosti izoblikovala posebnost te krajine, steljniki. Tudi ti so vse bolj spomin na preteklost.
Kolpa velja v slovenskem merilu za najbolj ohranjeno reko. Je posebno ohranitveno območje s pestrimi vodnimi in obvodnimi življenjskimi prostori in osrednja žila krajinskega parka. Najlepše jo spoznamo v spustu po njeni strugi, ki zdaj z globino, zdaj s plitvino reže kraško ploščo med Belo krajino in Pokolpjem na hrvaški strani reke, mestoma v globokem kanjonu. Ljudje so si moč Kolpe podrejali s številnimi danes opuščenimi mlini in žagami za jezovi, ki jih je reka že krepko načela, a ji še dajejo privlačen ritem brzic in lenobnega drsenja skozi globoki mir gozdov in travnikov. Nad kanjonom pa se od spomladi in v zgodnje poletje razcvitajo vrstno bogati suhi travniki in travišča, ki jih ohranja ekstenzivna kmetijska raba, kakršno spodbuja tudi varstvo v okviru krajinskega parka. Še posebej na edinstvenem vrtačastem svetu med Adlešiči in Gorenjci, kjer potekajo tudi opazovanja in popisi nočnih metuljev. Raznovrsten gozd spremlja Kolpo tako rekoč po celotnem območju parka, hrastovo belogabrovje pa je značilna gozdna združba, na območju katere se je v preteklosti izoblikovala posebnost te krajine, steljniki. Tudi ti so vse bolj spomin na preteklost.
Del širšega območja alpskega predgorja v osrednji Sloveniji je Polhograjsko hribovje, poimenovano po osrednjem naselju, Polhovem Gradcu, ki se z graščino in grajskim parkom navezuje tudi na botanično zgodovino območja. Tu je bil namreč najden in prvič opisan blagajev volčin, slovenska botanična znamenitost. Zmerna višina in sončne lege so botrovale naselitvi v obliki zaselkov in samotnih kmetij in nastanku privlačne kulturne krajine, po kateri vodijo pogledi od cerkvice do cerkvice. Raznolik gozd, pestra in dragocena spomladanska in zgodnjepoletna travišča, senožeti, slapovi in številne hudourniške grape imajo raznoliko geološko podlago, ki jo je mogoče opazovati v strugah, slapiščih in prepadnih stenah Tošča in bližnjih vrhov. Tu so doma gamsi in mufloni, srnjad in le v mraku opažena jelenjad. V mraku pa oživijo tudi podstrešja nekaterih cerkva, kjer imajo poletno zatočišče mali podkovnjaki, pri nas najbolj razširjena vrsta netopirja.
Del širšega območja alpskega predgorja v osrednji Sloveniji je Polhograjsko hribovje, poimenovano po osrednjem naselju, Polhovem Gradcu, ki se z graščino in grajskim parkom navezuje tudi na botanično zgodovino območja. Tu je bil namreč najden in prvič opisan blagajev volčin, slovenska botanična znamenitost. Zmerna višina in sončne lege so botrovale naselitvi v obliki zaselkov in samotnih kmetij in nastanku privlačne kulturne krajine, po kateri vodijo pogledi od cerkvice do cerkvice. Raznolik gozd, pestra in dragocena spomladanska in zgodnjepoletna travišča, senožeti, slapovi in številne hudourniške grape imajo raznoliko geološko podlago, ki jo je mogoče opazovati v strugah, slapiščih in prepadnih stenah Tošča in bližnjih vrhov. Tu so doma gamsi in mufloni, srnjad in le v mraku opažena jelenjad. V mraku pa oživijo tudi podstrešja nekaterih cerkva, kjer imajo poletno zatočišče mali podkovnjaki, pri nas najbolj razširjena vrsta netopirja.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.
Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.
Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.
Katastrofa ob jezer Kivu je izjemen potopisni dokumentarni film Jožeta Možine, ki je malo po izbruhu vulkana Niragongo obiskal najbolj prizadeto mesto Goma ob jezeru Kivu. Ob beleženju posledic vulkanskega izbruha se nem predstavi slovenski misijonar primorski rojak Danilo Lisjak in z njim pomaga avtor odstreti resnično katastrofo, ki pesti prebivalstvo Ruande in Vhodnega Konga, kjer je zaradi vojne razseljenih več milijonov ljudi. Spoznamo lokalno tradicijo, spor med Hutuji in Tuciji, ki je privedel do genocida v Ruandi. V centru za zapuščeno mladino, ki ga vodil Slovenec Lisjak se avtor oddaje s pomočjo predstavnika Rdečega križa pogovarja z otroki vojaki – temu fenomenu afriških vojn, ki predstavlja najhujšo zlorabo mladih ljudi. V filmu se prepletata podoba idilične pokrajine in grozot vojne, gre za pomemben dokument iz tistega dela afriškega kontinenta, ki je praktično pozabljen in daleč od oči svetovne javnosti.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.
Dokumentarna oddaja ''Samostan Stična – zakladnica stoletij'', ki je nastala v Uredništvu izobraževalnih oddaj, predstavlja Stično kot stoletno duhovno, gospodarsko, kulturno in umetnostno središče. Ustvarjalci so želeli predstaviti zgodovino opatije in cistercijanskega reda, poseben poudarek pa je na arhitekturnih in likovnih zakladih samostana, cerkve in Muzeja krščanstva na Slovenskem. Zgodbo so sooblikovali gostje v oddaji: opat Maksimilijan File, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem Nataša Polajnar Frelih ter umetnostni zgodovinarji Mija Oter Gorenčič, Katra Meke in Luka Vidmar. V oddaji je nastopil tudi Ingenium ensemble, ki je z moteti Jacobusa Gallusa glasbeno dopolnil zgodbo o slovitem dolenjskem cistercijanskem samostanu. Oddaja bo obogatila prazničen velikonočni program na TV Slovenija, njeni ustvarjalci pa so scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj, snemalec Artur Rutar.
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil predsodek protiLGTB skupnosti. Te izkušnje so mu "pomagale", da si je okrepil samozavest. Luka pa je doživel zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Luka je izvajalec preoblačenja in poudarjanja ženstvenosti, kar pa je lahko za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat razočarani zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo - pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj. Režija: Maja Pavlin Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, kjer piše svoje pesmi, ki jih je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat kritizira. Njegova družina prav tako ne podpira njegove strasti. Ker občuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato vsak dan porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih. Režiserja: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah Juan (z vzdevkom @pxssypapi) je bil kot dojenček posvojen iz Kolumbije. Posvojil ga je frizijski par na Nizozemskem, vendar se ni dobro izšlo. Juan meni, da za posvojitelja ni bil takšen sin, kot sta si zamislila in da je bil drugačen od njiju v mislih, ravnanju in ljubezni. S spreminjanjem telesa je našel način za prebolevanje preteklih travm, toda pravi demoni so še vedno njemu. Režiser: Rishi Chamman
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil predsodek protiLGTB skupnosti. Te izkušnje so mu "pomagale", da si je okrepil samozavest. Luka pa je doživel zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Luka je izvajalec preoblačenja in poudarjanja ženstvenosti, kar pa je lahko za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat razočarani zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo - pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj. Režija: Maja Pavlin Mokul Mošarof je tekstopisec, ki je svoje življenje posvetil pisanju pesmi. Ima zbirko dnevnikov, kjer piše svoje pesmi, ki jih je zdaj že več kot tri tisoč. Njegova versko konzervativna skupnost ga slabo sprejema in večkrat kritizira. Njegova družina prav tako ne podpira njegove strasti. Ker občuti bližino smrti, se mu zdi, da bo vse njegovo delo izgubljeno. Zato vsak dan porabi za arhiviranje svojih pesmi na družbenih omrežjih. Režiserja: Arnob Chakrabarty, Sabuj Miah Juan (z vzdevkom @pxssypapi) je bil kot dojenček posvojen iz Kolumbije. Posvojil ga je frizijski par na Nizozemskem, vendar se ni dobro izšlo. Juan meni, da za posvojitelja ni bil takšen sin, kot sta si zamislila in da je bil drugačen od njiju v mislih, ravnanju in ljubezni. S spreminjanjem telesa je našel način za prebolevanje preteklih travm, toda pravi demoni so še vedno njemu. Režiser: Rishi Chamman
Spoštovanje in varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Prinaša uvid, katera dejstva, pristopi, inovacije ter strokovni, etični in ne nazadnje ekonomski razmisleki so podlaga uspešnega varovanja narave in novih pozitivnih premikov k trajnosti planeta. Tokrat: reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji in več kot polovica slovenskega ozemlja je njeno porečje. Kljub precejšnjim regulacijam vse od 18. stoletja dalje in industrijskemu razvoju ob njenem toku je danes še vedno reka s presežki. Povsod tam, kjer je ne pregrajujejo jezovi hidroelektrarn, je biotska pestrost reke in obrežnih habitatov, ki jih je ustvarjala v tisočletjih po ledeni dobi, velika in dragocena, varuje jo tudi Natura 2000. Varuhi narave nam razkrijejo le delček te pestrosti, v ospredje pa postavijo kralja slovenskih vod, sulca. Sava ima prav v srednjem toku še vedno dovolj raznolikih habitatov, da se ta krovni plenilec uspešno drsti, skriva, lovi in prehranjuje. A strokovnjaki ugotavljajo, da nove in nove hidroelektrarne nepovratno spreminjajo hidrološke razmere Save v vplivnem območju pregrad, to pa vodi v uničenje in izginotje pestrosti v njenih vodah, na njenih bregovih in v pečinah sotesk. Scenarij: Aleša Valič Režija: Valentin Pečenko
Spoštovanje in varovanje narave je iz dneva v dan vse bolj v ospredju naših odločitev. Na različnih področjih naših dejavnosti si posamezniki, družine, društva, podjetja, javni zavodi in izobraževalne institucije že dolgo prizadevajo za ohranjanje, varovanje in izboljšanje stanja narave. Serija Varuhi narave predstavlja, na kakšne načine se v Sloveniji udejanja naravovarstveno naravnan odnos do sveta, ki ni neizčrpna podlaga človeški civilizaciji. Prinaša uvid, katera dejstva, pristopi, inovacije ter strokovni, etični in ne nazadnje ekonomski razmisleki so podlaga uspešnega varovanja narave in novih pozitivnih premikov k trajnosti planeta. Tokrat: reka Sava je najdaljša reka v Sloveniji in več kot polovica slovenskega ozemlja je njeno porečje. Kljub precejšnjim regulacijam vse od 18. stoletja dalje in industrijskemu razvoju ob njenem toku je danes še vedno reka s presežki. Povsod tam, kjer je ne pregrajujejo jezovi hidroelektrarn, je biotska pestrost reke in obrežnih habitatov, ki jih je ustvarjala v tisočletjih po ledeni dobi, velika in dragocena, varuje jo tudi Natura 2000. Varuhi narave nam razkrijejo le delček te pestrosti, v ospredje pa postavijo kralja slovenskih vod, sulca. Sava ima prav v srednjem toku še vedno dovolj raznolikih habitatov, da se ta krovni plenilec uspešno drsti, skriva, lovi in prehranjuje. A strokovnjaki ugotavljajo, da nove in nove hidroelektrarne nepovratno spreminjajo hidrološke razmere Save v vplivnem območju pregrad, to pa vodi v uničenje in izginotje pestrosti v njenih vodah, na njenih bregovih in v pečinah sotesk. Scenarij: Aleša Valič Režija: Valentin Pečenko
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, žrtev mačističnega bivšega fanta, ki se bori za žensko opolnomočenje, enakost spolov in priznanje njene družine. Režija: Bruno Correia Moon Belhaj Moon je tatoo umetnik navdihnjen ob temi. Kot nekdo, ki se je počutil odtujenega v svoji okolici in kulturi, je našla podobno misleče na spletu. Svet glasbe, svobodna spolnost in temna estetika, so stvari, ki jih deli s somišljeniki, kar pa se spopada z prepričanji njene družine. Režiser: Rishi Chamman Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje nekatere dileme družbe, razpete med individualno usmiljenostjo in splošnim nasiljem. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji Hare Krišna gibanja in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše
Serija SAMOSVOJI prikazuje osebne zgodbe ustvarjalnih posameznikov, katerih stališča in način izražanja dvigajo prah v njihovi okolici. Sara França je uspešna modna oblikovalka, žrtev mačističnega bivšega fanta, ki se bori za žensko opolnomočenje, enakost spolov in priznanje njene družine. Režija: Bruno Correia Moon Belhaj Moon je tatoo umetnik navdihnjen ob temi. Kot nekdo, ki se je počutil odtujenega v svoji okolici in kulturi, je našla podobno misleče na spletu. Svet glasbe, svobodna spolnost in temna estetika, so stvari, ki jih deli s somišljeniki, kar pa se spopada z prepričanji njene družine. Režiser: Rishi Chamman Andrej Bezjak: Glasbenik, tradicionalno katoliško vzgojen, raziskuje nekatere dileme družbe, razpete med individualno usmiljenostjo in splošnim nasiljem. Odgovore na svoja vprašanja najde v duhovni tradiciji Hare Krišna gibanja in pri pisanju glasbe s transcendentalnim sporočilom. Je tu prostor za metal glasbo, ki jo igra s svojimi prijatelji? Režija: Barbara Jakše
Gozd je največji kopenski ekosistem in bivališče velikega števila najrazličnejših bitij, ki so med seboj povezana in odvisna drug od drugega. Rastline so edina bitja, ki lahko sama proizvajajo hrano – zase in za druge. Glive lahko s kilometrskimi mrežami micelija rastline povezujejo med seboj. Živali pa bi lahko opisali kot potrošnike v gozdu – vendar take, ki so ključni za ravnovesje v tem naravnem ekosistemu. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Gozd je največji kopenski ekosistem in bivališče velikega števila najrazličnejših bitij, ki so med seboj povezana in odvisna drug od drugega. Rastline so edina bitja, ki lahko sama proizvajajo hrano – zase in za druge. Glive lahko s kilometrskimi mrežami micelija rastline povezujejo med seboj. Živali pa bi lahko opisali kot potrošnike v gozdu – vendar take, ki so ključni za ravnovesje v tem naravnem ekosistemu. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Človek in gozd sta povezana že tisočletja. Tudi danes smo ljudje še vedno odvisni od tega naravnega okolja – a ne samo, ker uravnava klimo, proizvaja zrak, čisti vodo, temveč je gozd lahko naš zdravnik, učitelj, naš navdih. Kako dobro bo opravljal vse te svoje »naloge«, pa je odvisno tudi od nas. Ohranjanje gozdnih ekosistemov je danes močno odvisno prav od nas. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Človek in gozd sta povezana že tisočletja. Tudi danes smo ljudje še vedno odvisni od tega naravnega okolja – a ne samo, ker uravnava klimo, proizvaja zrak, čisti vodo, temveč je gozd lahko naš zdravnik, učitelj, naš navdih. Kako dobro bo opravljal vse te svoje »naloge«, pa je odvisno tudi od nas. Ohranjanje gozdnih ekosistemov je danes močno odvisno prav od nas. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Najštevilnejša bitja na planetu so drevesa. Ta trenutek jih raste kar tri bilijone – to je približno 400 dreves na vsakega človeka. Večina teh bitij raste v gozdu, kjer so razvila neverjetne sposobnosti. Lahko se branijo pred sovražniki, komunicirajo med sabo, izmenjujejo hranila, lahko se povežejo v mikorizno mrežo, morda lahko celo mislijo in čutijo.
Najštevilnejša bitja na planetu so drevesa. Ta trenutek jih raste kar tri bilijone – to je približno 400 dreves na vsakega človeka. Večina teh bitij raste v gozdu, kjer so razvila neverjetne sposobnosti. Lahko se branijo pred sovražniki, komunicirajo med sabo, izmenjujejo hranila, lahko se povežejo v mikorizno mrežo, morda lahko celo mislijo in čutijo.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj
Sedmo sezono dokumentarne serije Mestne promenade, v kateri avtor in voditelj Andrej Doblehar že vrsto let predstavlja kulturno dediščino in tradicionalen utrip slovenskih mest, začenjamo s predstavitvijo Murske Sobote. Zgodovinsko in sodobno središče Prekmurja je bilo stoletja pod madžarsko oblastjo in kulturnim vplivom, kar je zaznamovalo tudi razvoj in podobo mesta. Predstavili bomo osrednje kulturne spomenike: grad, evangeličansko cerkev, katoliško stolnico, secesijsko in modernistično arhitekturo. Mesto nam bosta pomagala odkrivati zgodovinarka in dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs ter pisatelj in Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Režiser: Božo Grlj
V sedmi sezoni Mestnih promenad je poudarek na gradovih, kar bo tudi osrednja tema oddaje o Brežicah. Obmejno mesto je bilo stoletja pod oblastjo nadškofov iz Salzburga, njihovo srednjeveško utrdbo pa so v renesansi nadomestili z novim dvorcem, ki so ga lastniki iz rodbine Attems kasneje barokizirali. Po zbirkah Posavskega muzeja nas bo vodila direktorica Alenka Černelič Krošelj, zgodovino izgnancev bo predstavila zgodovinarka Nataša Šekoranja, o zbiranju razglednic pa bo spregovoril Konrad Kajtna. Ob letošnji petdeseti obletnici smrti slikarja Staneta Kregarja pa bomo predstavili tudi njegovo likovno opremo brežiške župnijske cerkve. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
V sedmi sezoni Mestnih promenad je poudarek na gradovih, kar bo tudi osrednja tema oddaje o Brežicah. Obmejno mesto je bilo stoletja pod oblastjo nadškofov iz Salzburga, njihovo srednjeveško utrdbo pa so v renesansi nadomestili z novim dvorcem, ki so ga lastniki iz rodbine Attems kasneje barokizirali. Po zbirkah Posavskega muzeja nas bo vodila direktorica Alenka Černelič Krošelj, zgodovino izgnancev bo predstavila zgodovinarka Nataša Šekoranja, o zbiranju razglednic pa bo spregovoril Konrad Kajtna. Ob letošnji petdeseti obletnici smrti slikarja Staneta Kregarja pa bomo predstavili tudi njegovo likovno opremo brežiške župnijske cerkve. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Brez svetovnega satelitskega navigacijskega sistema skoraj ne moremo več. Omogoča nam precizno navigacijo, lociranje in merjenje časa. Evropski Galileo je najnatančnejši na svetu. Kako deluje?
Brez svetovnega satelitskega navigacijskega sistema skoraj ne moremo več. Omogoča nam precizno navigacijo, lociranje in merjenje časa. Evropski Galileo je najnatančnejši na svetu. Kako deluje?
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
Ko govorimo o Velenju, gotovo ne pomislimo na staro trško jedro, ki ga krona mogočen grad, temveč na novo mesto, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni in je veljalo za socialistični čudež. Sprehodili se bomo tako po starem kot po novem Velenju in predstavili na eni strani grad z muzejskimi zbirkami in na drugi strani modernistično arhitekturo. Poseben poudarek oddaje bo na dediščini premogovništva, ki je ključno zaznamovalo življenje v mestu in narekovalo njegov razvoj, Velenje pa ostaja edino rudarsko mesto pri nas. Gostje v oddaji bodo zgodovinar in geograf Damijan Kljajič, vodnik v rudniku Aleš Rehar in arhitektka Tjaša Rošer. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Ita Obersnu
Ko govorimo o Velenju, gotovo ne pomislimo na staro trško jedro, ki ga krona mogočen grad, temveč na novo mesto, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni in je veljalo za socialistični čudež. Sprehodili se bomo tako po starem kot po novem Velenju in predstavili na eni strani grad z muzejskimi zbirkami in na drugi strani modernistično arhitekturo. Poseben poudarek oddaje bo na dediščini premogovništva, ki je ključno zaznamovalo življenje v mestu in narekovalo njegov razvoj, Velenje pa ostaja edino rudarsko mesto pri nas. Gostje v oddaji bodo zgodovinar in geograf Damijan Kljajič, vodnik v rudniku Aleš Rehar in arhitektka Tjaša Rošer. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Ita Obersnu
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Kakšen je vpliv, moč umetnosti, kaj vse zmoremo ob njej in zaradi nje? Umetnost nam ni le v veselje in užitek, temveč nas plemeniti in bogati, lahko nas tudi umiri ali poživi, motivira, pomaga k boljši samopodobi, pomaga izboljšati naše psihično in fizično počutje, krepiti telo, dušo, um. Kaj se dogaja v naših možganih, ko gledamo sliko? Na kaj vplivata gib in ples? Kakšno moč imata glasba in petje? Posebne zgodbe zaposlene ženske, ki se je spoprijela z izgorelostjo in v hitrem življenjskem tempu našla zatočišče med slikami, najstnika, ki mu je pri premagovanju telesne zakrčenosti pomagal ples, ter učiteljice petja z diplomo iz medicine v žepu, ki je svoj notranji mir, osebno in poklicno zadovoljstvo našla v svetu glasbe in petja. (Po)moč umetnosti strokovno pojasnjujejo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, psihologinja dr. Katarina Habe in soc. in spec. pedagoginja dr. Bojana Caf, specialistka pomoči z umetnostjo. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško, direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec, montaža: Martina Bastarda.
Narava je nekaterim rastlinam ponudila zares skope pogoje – rastejo na strmih, celo navpičnih površinah in popolnoma brez zemlje. Človek poskuša s posebno zasaditvijo, ki ji pravimo tudi vertikalna, naravni fenomen posnemati in ga vključiti v človekovo okolje. Zelene stene na zunanjih fasadah stavb in v notranjih prostorih filtrirajo zrak, znižujejo poletne temperature in celo čistijo vodo.
Narava je nekaterim rastlinam ponudila zares skope pogoje – rastejo na strmih, celo navpičnih površinah in popolnoma brez zemlje. Človek poskuša s posebno zasaditvijo, ki ji pravimo tudi vertikalna, naravni fenomen posnemati in ga vključiti v človekovo okolje. Zelene stene na zunanjih fasadah stavb in v notranjih prostorih filtrirajo zrak, znižujejo poletne temperature in celo čistijo vodo.
Slovenska podjetja prispevajo krmilne sisteme in senzorje za najpomembnejša izstrelišča raket na svetu in za ogromne teleskope. Naša oprema je zraven tudi pri najnovejši evropski raketi Ariane.
Slovenska podjetja prispevajo krmilne sisteme in senzorje za najpomembnejša izstrelišča raket na svetu in za ogromne teleskope. Naša oprema je zraven tudi pri najnovejši evropski raketi Ariane.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.
V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.
Novo sezono dokumentarne serije Mestne promenade začenjamo s predstavitvijo Slovenskih Konjic. Ustvarjalci so se sprehodili po mestu in okolici, prav posebej pa sta jih nagovorila bogata zgodovina in slikovita dediščina z izstopajočimi kulturnimi spomeniki, kot so nadžupnijska cerkev sv. Jurija, Stari grad in Žička kartuzija. Pridružili so se tudi praznovanju zavetnika mesta na Jurjevanju ter se pogovarjali z vodjo TIC-a Tjašo Kangler in umetnostno zgodovinarko Natašo Golob. Dokumentarna serija Mestne promenade je televizijski kulturni potopis po slovenskih mestih in trgih s predstavitvijo njihove zgodovine, dediščine in tradicionalnega utripa. Konjiško oddajo so sooblikovali urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc in direktor fotografije Robert Doplihar.
Novo sezono dokumentarne serije Mestne promenade začenjamo s predstavitvijo Slovenskih Konjic. Ustvarjalci so se sprehodili po mestu in okolici, prav posebej pa sta jih nagovorila bogata zgodovina in slikovita dediščina z izstopajočimi kulturnimi spomeniki, kot so nadžupnijska cerkev sv. Jurija, Stari grad in Žička kartuzija. Pridružili so se tudi praznovanju zavetnika mesta na Jurjevanju ter se pogovarjali z vodjo TIC-a Tjašo Kangler in umetnostno zgodovinarko Natašo Golob. Dokumentarna serija Mestne promenade je televizijski kulturni potopis po slovenskih mestih in trgih s predstavitvijo njihove zgodovine, dediščine in tradicionalnega utripa. Konjiško oddajo so sooblikovali urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc in direktor fotografije Robert Doplihar.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Ob omembi Jesenic vsi pomislimo na hokejsko moštvo, na težko industrijo in na delavsko prebivalstvo. A mesto je danes predvsem upravno, gospodarsko in kulturno središče Zgornjesavske doline z dragoceno dediščino fužinarstva, zanimivimi šegami in navadami ter bogatim kulturnim življenjem. Televizijska ekipa je obiskala nekdanji železarski kompleks Stara Sava z značilnimi stavbami, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena in muzej. V rekonstruiranem delavskem stanovanju je voditelja serije nagovorila nekdanja stanovalka Micka, o zgodovini Jesenic je spregovoril direktor Gornjesavskega muzeja Aljaž Pogačnik, bogato kulturno življenje pa je predstavila slavistka in kulturna delavka Štefanija Muhar. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Magda Lapajne.
Ob omembi Jesenic vsi pomislimo na hokejsko moštvo, na težko industrijo in na delavsko prebivalstvo. A mesto je danes predvsem upravno, gospodarsko in kulturno središče Zgornjesavske doline z dragoceno dediščino fužinarstva, zanimivimi šegami in navadami ter bogatim kulturnim življenjem. Televizijska ekipa je obiskala nekdanji železarski kompleks Stara Sava z značilnimi stavbami, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena in muzej. V rekonstruiranem delavskem stanovanju je voditelja serije nagovorila nekdanja stanovalka Micka, o zgodovini Jesenic je spregovoril direktor Gornjesavskega muzeja Aljaž Pogačnik, bogato kulturno življenje pa je predstavila slavistka in kulturna delavka Štefanija Muhar. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Magda Lapajne.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo.