Raziskujte
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Ob omembi Jesenic vsi pomislimo na hokejsko moštvo, na težko industrijo in na delavsko prebivalstvo. A mesto je danes predvsem upravno, gospodarsko in kulturno središče Zgornjesavske doline z dragoceno dediščino fužinarstva, zanimivimi šegami in navadami ter bogatim kulturnim življenjem. Televizijska ekipa je obiskala nekdanji železarski kompleks Stara Sava z značilnimi stavbami, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena in muzej. V rekonstruiranem delavskem stanovanju je voditelja serije nagovorila nekdanja stanovalka Micka, o zgodovini Jesenic je spregovoril direktor Gornjesavskega muzeja Aljaž Pogačnik, bogato kulturno življenje pa je predstavila slavistka in kulturna delavka Štefanija Muhar. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Magda Lapajne.
Ob omembi Jesenic vsi pomislimo na hokejsko moštvo, na težko industrijo in na delavsko prebivalstvo. A mesto je danes predvsem upravno, gospodarsko in kulturno središče Zgornjesavske doline z dragoceno dediščino fužinarstva, zanimivimi šegami in navadami ter bogatim kulturnim življenjem. Televizijska ekipa je obiskala nekdanji železarski kompleks Stara Sava z značilnimi stavbami, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena in muzej. V rekonstruiranem delavskem stanovanju je voditelja serije nagovorila nekdanja stanovalka Micka, o zgodovini Jesenic je spregovoril direktor Gornjesavskega muzeja Aljaž Pogačnik, bogato kulturno življenje pa je predstavila slavistka in kulturna delavka Štefanija Muhar. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Magda Lapajne.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo.
Smo vsi za kaj nadarjeni? Kako je z odkrivanjem in razvojem talentov? Od česa je odvisen uspeh? Šahistka, glasbenik in natakar, ki je tudi varnostnik – vsi trije so bili v osnovni šoli prepoznani kot nadarjeni. Laura Unuk, najboljša slovenska šahistka, šahovska velemojstrica, ki končuje študij biokemije, je svojo uspešno šahovsko pot začela v osnovnošolskem krožku. Prejemnik študentske Prešernove nagrade, tolkalist Inti Pucihar, je odraščal v glasbeni družini, Joland Orož pa zaradi težkih življenjskih okoliščin svoje nadarjenosti ni razvijal. O Laurinih, Intijevih in Jolandovih prehojenih poteh, vzponih in padcih, o tem, kaj danes počnejo s svojimi talenti, o njihovem delu in uspehih, dosežkih in željah v Posebnih zgodbah. Strokovni razmislek o nadarjenosti pa ponuja psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec. Scenarij Milica Prešeren, režija Božo Grlj. O seriji Posebne zgodbe: Dokumentarna serija Posebne zgodbe daje glas posameznikom, katerih življenje zaznamujejo različne izkušnje, izzivi, spoznanja, prelomni, a tudi na videz bolj obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. To so tudi zgodbe otrok in odraslih z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Dopolnjujejo jih znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. V posameznih delih dokumentarne serije smo doslej že spoznali življenje z avtizmom, ljudi, ki so za vedno na vozičku, prezgodaj odrasle otroke, posvojene, posameznike z disleksijo, zgodbe o darovanju organov, samomoru, ADHD-ju, tikih, o najboljših prijateljih, (po)moči umetnosti. Pretekle epizode so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Letos se jim pridružujeta novi: o samozavesti in samopodobi (27. januarja) in o nadarjenih (3. februarja 2025) na TV Slovenija 1 ob 17.50. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Smo vsi za kaj nadarjeni? Kako je z odkrivanjem in razvojem talentov? Od česa je odvisen uspeh? Šahistka, glasbenik in natakar, ki je tudi varnostnik – vsi trije so bili v osnovni šoli prepoznani kot nadarjeni. Laura Unuk, najboljša slovenska šahistka, šahovska velemojstrica, ki končuje študij biokemije, je svojo uspešno šahovsko pot začela v osnovnošolskem krožku. Prejemnik študentske Prešernove nagrade, tolkalist Inti Pucihar, je odraščal v glasbeni družini, Joland Orož pa zaradi težkih življenjskih okoliščin svoje nadarjenosti ni razvijal. O Laurinih, Intijevih in Jolandovih prehojenih poteh, vzponih in padcih, o tem, kaj danes počnejo s svojimi talenti, o njihovem delu in uspehih, dosežkih in željah v Posebnih zgodbah. Strokovni razmislek o nadarjenosti pa ponuja psihologinja in pedagoginja Ajda Erjavec. Scenarij Milica Prešeren, režija Božo Grlj. O seriji Posebne zgodbe: Dokumentarna serija Posebne zgodbe daje glas posameznikom, katerih življenje zaznamujejo različne izkušnje, izzivi, spoznanja, prelomni, a tudi na videz bolj obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. To so tudi zgodbe otrok in odraslih z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Dopolnjujejo jih znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. V posameznih delih dokumentarne serije smo doslej že spoznali življenje z avtizmom, ljudi, ki so za vedno na vozičku, prezgodaj odrasle otroke, posvojene, posameznike z disleksijo, zgodbe o darovanju organov, samomoru, ADHD-ju, tikih, o najboljših prijateljih, (po)moči umetnosti. Pretekle epizode so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Letos se jim pridružujeta novi: o samozavesti in samopodobi (27. januarja) in o nadarjenih (3. februarja 2025) na TV Slovenija 1 ob 17.50. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Človeštvo se pripravlja na vrnitev človeka na Luno in na osvajanje Marsa. Slovenska podjetja v ta namen razvijajo 3D tiskanje orodij in bivališč, pa tudi nenavadne raziskovalne robote.
Človeštvo se pripravlja na vrnitev človeka na Luno in na osvajanje Marsa. Slovenska podjetja v ta namen razvijajo 3D tiskanje orodij in bivališč, pa tudi nenavadne raziskovalne robote.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Čebelarstvo ima pri nas dolgo tradicijo. V dobi razsvetljenstva pa je doživelo prvo zlato dobo in se neizbrisno zapisalo v svetovno čebelarstvo. Anton Janša je postal celo prvi čebelarski učitelj na svetu. Zato ni čudno, da so slovenski čebelarji njegov rojstni dan predlagali za praznovanje svetovnega dneva čebel. Iz vasi Breznica na Gorenjskem je prišel na Dunaj in v nemščini napisal dva čebelarska priročnika, ki sta še vedno temeljni deli za vsakega čebelarja. Janšev nauk je bil tako pomemben, da je bil omenjen tudi v čebelarskem patentu oziroma zakonu o pospeševanju in zaščiti čebelarstva, ki ga je leta 1775 izdala cesarica Marija Terezija. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Čebelarstvo ima pri nas dolgo tradicijo. V dobi razsvetljenstva pa je doživelo prvo zlato dobo in se neizbrisno zapisalo v svetovno čebelarstvo. Anton Janša je postal celo prvi čebelarski učitelj na svetu. Zato ni čudno, da so slovenski čebelarji njegov rojstni dan predlagali za praznovanje svetovnega dneva čebel. Iz vasi Breznica na Gorenjskem je prišel na Dunaj in v nemščini napisal dva čebelarska priročnika, ki sta še vedno temeljni deli za vsakega čebelarja. Janšev nauk je bil tako pomemben, da je bil omenjen tudi v čebelarskem patentu oziroma zakonu o pospeševanju in zaščiti čebelarstva, ki ga je leta 1775 izdala cesarica Marija Terezija. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
Slovenija ima kot tretja najbolj gozdnata evropska država velike zaloge lesa, a ta ostaja neizkoriščen. Na leto ga priraste 4 kubične metre na prebivalca, za izdelke pa ga porabimo le 0,5 kubičnega metra na prebivalca. Povedano drugače: v Sloveniji vsako sekundo priraste za veliko garderobno omaro lesa, porabimo pa ga le toliko, kot ga je potrebnega za izdelavo polic. In to je občutno premalo, še posebej zaradi prizadevanj za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. Z večjo uporabo lesa, ki bi nadomeščal druge manj prijazne materiale, bi namreč med drugim zmanjšali emisije toplogrednih plinov v ozračju. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki občudujejo čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in možnost za ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Slovenija ima kot tretja najbolj gozdnata evropska država velike zaloge lesa, a ta ostaja neizkoriščen. Na leto ga priraste 4 kubične metre na prebivalca, za izdelke pa ga porabimo le 0,5 kubičnega metra na prebivalca. Povedano drugače: v Sloveniji vsako sekundo priraste za veliko garderobno omaro lesa, porabimo pa ga le toliko, kot ga je potrebnega za izdelavo polic. In to je občutno premalo, še posebej zaradi prizadevanj za zmanjšanje posledic podnebnih sprememb. Z večjo uporabo lesa, ki bi nadomeščal druge manj prijazne materiale, bi namreč med drugim zmanjšali emisije toplogrednih plinov v ozračju. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki občudujejo čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in možnost za ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Dokumentarni film Svobodni kot ptice skozi osebni zgodbi umetnice in umetnika, igralke, ki ne vidi ter slikarja, ki ne sliši, odstira njun pogled na lastno ustvarjalnost in življenje, položaj v svetu umetnosti, doživljanje sebe kot umetnika oziroma umetnice v svetu, v katerem prevladujeta zvok in slika, ter na drugačnosti v svetu umetnosti. Njuna perspektiva pogleda pa se ne razkriva zgolj skozi pripoved, marveč tudi skozi njuno umetniško ustvarjanje. Umetnika se brez malodušnega tarnanja in odvečnega moraliziranja med seboj tudi spoznavata, razkrivata in odkrivata. Filmska zgodba opozarja tudi na problem dostopnosti umetnosti in kulture hendikepiranim osebam ter na pogosto prezrt ustvarjalni potencial le-teh.
Dokumentarni film Svobodni kot ptice skozi osebni zgodbi umetnice in umetnika, igralke, ki ne vidi ter slikarja, ki ne sliši, odstira njun pogled na lastno ustvarjalnost in življenje, položaj v svetu umetnosti, doživljanje sebe kot umetnika oziroma umetnice v svetu, v katerem prevladujeta zvok in slika, ter na drugačnosti v svetu umetnosti. Njuna perspektiva pogleda pa se ne razkriva zgolj skozi pripoved, marveč tudi skozi njuno umetniško ustvarjanje. Umetnika se brez malodušnega tarnanja in odvečnega moraliziranja med seboj tudi spoznavata, razkrivata in odkrivata. Filmska zgodba opozarja tudi na problem dostopnosti umetnosti in kulture hendikepiranim osebam ter na pogosto prezrt ustvarjalni potencial le-teh.
Človeštvo želi potovati globoko v vesolje, a pred tem se mora še marsičesa naučiti. Pri tem pomaga tudi Mednarodna vesoljska postaja, sodobno čudo sveta, in slovenski laboratoriji, ki preučujejo vpliv vesolja na človeško telo.
Človeštvo želi potovati globoko v vesolje, a pred tem se mora še marsičesa naučiti. Pri tem pomaga tudi Mednarodna vesoljska postaja, sodobno čudo sveta, in slovenski laboratoriji, ki preučujejo vpliv vesolja na človeško telo.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mladi Juliji primanjkuje samozavesti, šestinpetdesetletni Aleš pa je njeno nasprotje. Film je preplet njunih zgodb: dekletove, ki kljub šolskim in drugim uspehom, veselju do študija in obetavni pisateljski karieri še išče pot do večje samozavesti in boljše samopodobe, ter zgodbe moškega, ki ga od otroštva zaradi odvečnih kilogramov kličejo Bucy, a je s svojo samopodobo zadovoljen in skozi življenje stopa samozavestno, ob službi, družini in ljubezni do glasbe, ki jo kot didžej rad deli z drugimi. Kaj vpliva na našo samozavest in samopodobo, kako ju izboljšati? Več o tem psihologinja Katarina Veselko ne le v teoriji, temveč v praksi, tudi iz lastnih izkušenj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Mladi Juliji primanjkuje samozavesti, šestinpetdesetletni Aleš pa je njeno nasprotje. Film je preplet njunih zgodb: dekletove, ki kljub šolskim in drugim uspehom, veselju do študija in obetavni pisateljski karieri še išče pot do večje samozavesti in boljše samopodobe, ter zgodbe moškega, ki ga od otroštva zaradi odvečnih kilogramov kličejo Bucy, a je s svojo samopodobo zadovoljen in skozi življenje stopa samozavestno, ob službi, družini in ljubezni do glasbe, ki jo kot didžej rad deli z drugimi. Kaj vpliva na našo samozavest in samopodobo, kako ju izboljšati? Več o tem psihologinja Katarina Veselko ne le v teoriji, temveč v praksi, tudi iz lastnih izkušenj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Slovenija je »zeleno srce« v središču Evrope in eden največjih simbolov slovenstva. Gozd in les sta naše največje naravno bogastvo, saj se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate države v Evropi. Les je simbol zdravega bivanja in ima velik pomen za ohranitev okolja za prihodnje generacije. Les namreč deluje kot biološki filter, ki zrak očisti in osveži. Pri rasti drevesa se veže ogljikov dioksid, končni izdelki pa ga nato skladiščijo še stoletja. Slovenska lesna industrija bo tako pri doseganju podnebnih ciljev do leta 2030 odigrala eno ključnih vlog pri našem prehodu v nizkoogljično družbo. Prisluhnite navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa, v njem vidijo material prihodnosti in razvojno priložnost za gospodarski razvoj. Čas je, da slovenski les oplemenitimo v izdelke z višjo dodano vrednostjo.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
Slovenija se je leta 2020 uvrstila med vesoljeplovne države. Dobila je dva satelita, ki sta se odlično izkazala in sta morda znanilca še precej ambicioznejše prihodnosti.
Slovenija se je leta 2020 uvrstila med vesoljeplovne države. Dobila je dva satelita, ki sta se odlično izkazala in sta morda znanilca še precej ambicioznejše prihodnosti.
Podnebne spremembe povzročajo dvig povprečnih letnih temperatur. V Sloveniji ta dvig pomeni, da se počasi spreminjajo celotni habitati, najbolj v visokogorju. Danes že vemo, da bo zaradi podnebnih sprememb za vedno izginil drobni metulj, ki živi samo na Pohorju. Samo vprašanje čase je še. Metulj seveda ni edina možna »žrtev« podnebne krize, ki smo jo povzročili ljudje.
Podnebne spremembe povzročajo dvig povprečnih letnih temperatur. V Sloveniji ta dvig pomeni, da se počasi spreminjajo celotni habitati, najbolj v visokogorju. Danes že vemo, da bo zaradi podnebnih sprememb za vedno izginil drobni metulj, ki živi samo na Pohorju. Samo vprašanje čase je še. Metulj seveda ni edina možna »žrtev« podnebne krize, ki smo jo povzročili ljudje.
Po drugi svetovni vojni je državna meja med Italijo in Jugoslavijo odrezala zgodovinski center od njegovega zaledja. Novo urbano središče je zasnoval vodilni povojni arhitekt Edvard Ravnikar, nato se je urbanistično in arhitekturno razvijalo vse do našega časa. Utemeljitev mesta, urbanizem in arhitekturo bosta predstavila urbanist in arhitekt Tomaž Vuga ter umetnostna zgodovinarka in konservatorka Alenka di Battista. Ekipa pa se je posebej posvetila vprašanju meje in obiskala tudi kompleks frančiškanskega samostana na Kostanjevici, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Spodbuda za nastanek dveh oddaj, ki predstavljata Gorico in Novo Gorico, je bila razglasitev Evropske prestolnice kulture v letu 2025. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Magda Lapajne.
Po drugi svetovni vojni je državna meja med Italijo in Jugoslavijo odrezala zgodovinski center od njegovega zaledja. Novo urbano središče je zasnoval vodilni povojni arhitekt Edvard Ravnikar, nato se je urbanistično in arhitekturno razvijalo vse do našega časa. Utemeljitev mesta, urbanizem in arhitekturo bosta predstavila urbanist in arhitekt Tomaž Vuga ter umetnostna zgodovinarka in konservatorka Alenka di Battista. Ekipa pa se je posebej posvetila vprašanju meje in obiskala tudi kompleks frančiškanskega samostana na Kostanjevici, ki je kulturni spomenik državnega pomena. Spodbuda za nastanek dveh oddaj, ki predstavljata Gorico in Novo Gorico, je bila razglasitev Evropske prestolnice kulture v letu 2025. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Magda Lapajne.
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Ljudje smo del narave – če hočemo ali ne. Od narave je odvisno naše preživetje. Vendar z naravo ravnamo zelo negospodarno. Leta 2020 je človeštvo vse naravne vire v letu porabilo do 22. avgusta. Evropa celo prej, že 10. maja, Slovenija pa še prej, 26. aprila. Če bi vsi živeli tako, kot živimo in kot porabljamo naravo v Sloveniji, bi pravzaprav potrebovali skoraj tri planete. Obnovljivi viri se kratko malo ne obnavljajo dovolj hitro.
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem.
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Na vsakem vrtu najdemo tudi nekaj predstavnic obsežne skupine rastlin, katerim je skupno, da prijetno dišijo. T. i. dišavnice so pogosto ne samo aromatične, temveč tudi zdravilne, pa tudi obvezen dodatek jedem. Nekaj znanih in manj znanih dišavnic bodo v oddaji pripravljale spretne kuharice, recepti pa so iz knjige Jelene De Belder-Kovačič z naslovom Okus po cvetju. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Hanka Kastelicová
Na vsakem vrtu najdemo tudi nekaj predstavnic obsežne skupine rastlin, katerim je skupno, da prijetno dišijo. T. i. dišavnice so pogosto ne samo aromatične, temveč tudi zdravilne, pa tudi obvezen dodatek jedem. Nekaj znanih in manj znanih dišavnic bodo v oddaji pripravljale spretne kuharice, recepti pa so iz knjige Jelene De Belder-Kovačič z naslovom Okus po cvetju. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Hanka Kastelicová
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
Naravni rezervat Ormoške lagune je danes skoraj 66 hektarjev veliko mokrišče, ki je raj za ptice. Vendar ni bilo vedno tako. Lagune so bile nekoč bazeni za industrijsko odpadno vodo. Da bi tovarna podarila in vrnila svoje zemljišče naravi, se ne zgodi prav pogosto. Pa vendar se je! In ta košček zemlje se je razvil v neverjetno naravno bogastvo.
S sateliti bolje razumemo probleme Zemlje. Preučujemo podnebne spremembe, izboljšujemo kmetijstvo in skrbimo za varnost. Pri tem nastajajo ogromne količine podatkov, ki jih učinkovito krotijo slovenska podjetja.
S sateliti bolje razumemo probleme Zemlje. Preučujemo podnebne spremembe, izboljšujemo kmetijstvo in skrbimo za varnost. Pri tem nastajajo ogromne količine podatkov, ki jih učinkovito krotijo slovenska podjetja.
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
Spodbuda za nastanek dveh oddaj, ki predstavljata Gorico in Novo Gorico, je bila razglasitev Evropske prestolnice kulture za leto 2025. Dve mesti z enakim imenom ločuje državna meja ter ju zaznamuje različen zgodovinski razvoj in karakter. Gorica je danes del italijanske države, nekdaj pa je bila upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče severne Primorske z bogato zgodovino in dediščino, ki se je stoletja oblikovala pod habsburško nadoblastjo. Televizijska ekipa je obiskala ključne spomenike, kot so grad, stolnica in trg Travnik, zlasti pa je iskala slovenske spomine, ki so se odtisnili v mestu in okolici. Te sta pomagala odkrivati poznavalec goriške kulturne zgodovine Aldo Rupel ter novinarka in publicistka Erika Jazbar. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Spodbuda za nastanek dveh oddaj, ki predstavljata Gorico in Novo Gorico, je bila razglasitev Evropske prestolnice kulture za leto 2025. Dve mesti z enakim imenom ločuje državna meja ter ju zaznamuje različen zgodovinski razvoj in karakter. Gorica je danes del italijanske države, nekdaj pa je bila upravno, politično, gospodarsko in kulturno središče severne Primorske z bogato zgodovino in dediščino, ki se je stoletja oblikovala pod habsburško nadoblastjo. Televizijska ekipa je obiskala ključne spomenike, kot so grad, stolnica in trg Travnik, zlasti pa je iskala slovenske spomine, ki so se odtisnili v mestu in okolici. Te sta pomagala odkrivati poznavalec goriške kulturne zgodovine Aldo Rupel ter novinarka in publicistka Erika Jazbar. Scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti.
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti.
Ljudje smo mestna bitja. Kar 70 % vseh Evropejcev živi v mestih. Trenutno je na svetu čez 500 mest z več kot milijon prebivalci. Za življenje v mestih pa poleg sive infrastrukture nujno potrebujemo tudi zeleno. Mestni gozdovi zagotavljajo boljšo kakovost življenja med mestnimi zidovi: čistijo zrak, filtrirajo pitno vodo, zmanjšujejo poletno vročino, blažijo zimski mraz, upočasnjujejo veter in so ne nazadnje prostor za rekreacijo in navdih.
Ljudje smo mestna bitja. Kar 70 % vseh Evropejcev živi v mestih. Trenutno je na svetu čez 500 mest z več kot milijon prebivalci. Za življenje v mestih pa poleg sive infrastrukture nujno potrebujemo tudi zeleno. Mestni gozdovi zagotavljajo boljšo kakovost življenja med mestnimi zidovi: čistijo zrak, filtrirajo pitno vodo, zmanjšujejo poletno vročino, blažijo zimski mraz, upočasnjujejo veter in so ne nazadnje prostor za rekreacijo in navdih.
Vrtnice navdihujejo umetnike vseh zvrsti, le redki pa vedo, da so primerne tudi kot dodatek jedi, kot posladek. Kaj vse se da pripraviti iz njih, bomo spoznali v oddaji, v kateri smo vrtnicam - da ne bo vse samo rožnato in rdeče - pridružili še različne cvetlice modrih barvnih odtenkov. Tudi z njimi smo okrasili jedi, jim dodali novo nianso okusov in jih predelali v posladke. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Hanka Kastelicová
Vrtnice navdihujejo umetnike vseh zvrsti, le redki pa vedo, da so primerne tudi kot dodatek jedi, kot posladek. Kaj vse se da pripraviti iz njih, bomo spoznali v oddaji, v kateri smo vrtnicam - da ne bo vse samo rožnato in rdeče - pridružili še različne cvetlice modrih barvnih odtenkov. Tudi z njimi smo okrasili jedi, jim dodali novo nianso okusov in jih predelali v posladke. Scenarist in urednik: Stane Sušnik Režiserka: Hanka Kastelicová
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Gozd je največji kopenski ekosistem. Pokriva skoraj 30 odstotkov površine planeta. V takem okolju nastane kar 80 odstotkov vse rastlinske biomase na svetu. Polovica vseh drevesnih vrst je doma v gozdu. Tu živi tudi največ različnih vrst živali: kar 80 odstotkov vseh dvoživk, 75 odstotkov vseh ptic in skoraj 70 odstotkov vseh sesalcev. Gozd v primerjavi z drugimi ekosistemi ponuja največ tudi nam. Naravne dobrine in storitve so ljudem na voljo že od prazgodovine. Pravimo jim ekosistemske storitve.
Gozd je največji kopenski ekosistem. Pokriva skoraj 30 odstotkov površine planeta. V takem okolju nastane kar 80 odstotkov vse rastlinske biomase na svetu. Polovica vseh drevesnih vrst je doma v gozdu. Tu živi tudi največ različnih vrst živali: kar 80 odstotkov vseh dvoživk, 75 odstotkov vseh ptic in skoraj 70 odstotkov vseh sesalcev. Gozd v primerjavi z drugimi ekosistemi ponuja največ tudi nam. Naravne dobrine in storitve so ljudem na voljo že od prazgodovine. Pravimo jim ekosistemske storitve.
Dokumentarni film Kralji asfalta je nastal ob petdesetem rojstnem dnevu Specialne enote slovenske policije. Tiste enote, ki je v nasprotju s Posebno enoto policije, ki varuje proteste in športne dogodke, zadolžena za reševanje talskih situacij, za protiteroristično delovanje, za aretacije nevarnih in oboroženih storilcev. Posebnost specialcev ali kraljev asfalta je, da delujejo pod krinko. In taki nastopajo tudi v pričujočem filmu, v katerem je prikazano tudi njihovo urjenje, pa akcije, v katerih sodelujejo. Biti specialec je namreč način življenja.
Dokumentarni film Kralji asfalta je nastal ob petdesetem rojstnem dnevu Specialne enote slovenske policije. Tiste enote, ki je v nasprotju s Posebno enoto policije, ki varuje proteste in športne dogodke, zadolžena za reševanje talskih situacij, za protiteroristično delovanje, za aretacije nevarnih in oboroženih storilcev. Posebnost specialcev ali kraljev asfalta je, da delujejo pod krinko. In taki nastopajo tudi v pričujočem filmu, v katerem je prikazano tudi njihovo urjenje, pa akcije, v katerih sodelujejo. Biti specialec je namreč način življenja.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme Vir tofografije: Tom Turk
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Življenje v Kostariki je močno zaznamovala ameriška korporacija United Fruit Company (UFC). S krčenjem gozdov za vzpostavitev plantaž bananovcev je globoko zarezala v tropsko življenjsko okolje. Pehanje za dobičkom in intenzivna reja goveda sta kostariške gozdove sklestila, da so pokrivali komaj 26 % države, uničila sta primarne habitate in razdrobila gozdne površine. Ko je UFC zapustila Kostariko, je za seboj pustila na tisoče brezposelnih ljudi in stotine hektarjev opustelih plantaž. Kostaričani so nekaj opustelih plantaž zamenjali s plantažami oljnih palm in ananasa, ostalo pa so s pomočjo mednarodnih nevladnih organizacij začeli pogozdovati in otoke sekundarnega tropskega gozda povezovati v biološke koridorje, po katerih lahko prehajajo rastline in živali. Tropski ekosistemi pa niso le dom 85 % živih vrst, marveč so tudi pljuča našega planeta. Eno tropsko drevo na leto namreč vsrka skoraj 12 kg ogljikovega dioksida. Zato s pogozdovanjem opustošenih območij tudi znižujejo koncentracijo toplogrednih plinov v ozračju. Film nas popelje skozi ponovni brst tropskega gozda na opustelih plantažah in travnikih ter predstavi najpomembnejše izzive pogozdovanja tropske znanstveno-raziskovalne postaje v srčiki tropskega deževnega gozda v La Gambi. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme Vir tofografije: Tom Turk
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Ko se je kopno, ki mu pripada tudi današnje ozemlje Kostarike, pred tremi milijoni let dvignilo iz morja, je povezalo življenje dveh velikih celin. Razplamtela se je ena najbolj vročih točk biološke raznovrstnosti na Zemlji. Nikjer na svetu ni toliko habitatov kot v Kostariki, majhni deželi na mostu med Severno in Južno Ameriko. Na ozemlju, ki je le dvakrat večje od Slovenije, živi toliko vrst, da predstavljajo skoraj 5 % svetovne biotske raznovrstnosti. Kostariški neokrnjeni pragozdovi so dom 500.000 rastlinskim in živalskim vrstam. Med njimi so tudi tiste z vrha seznama ogroženosti, kot npr. priljubljena ara macao. Film nas popelje skozi nastanek tropskega deževnega gozda, ki v svojih divjinah skriva mnogo čudes, eksotičnost, smrtonosnost in neverjetno iznajdljivost rastlin in živali. Bogato življenje tropskih favne in flore s strokovnimi razlagami pospremita strokovna sodelavca filma prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let vodita strokovne študentske odprave v ta mali raj na Zemlji. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme
TV Slovenija v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo predstavlja film o eni najbolj vročih točk biološke pestrosti na svetu, Kostariki. Ko se je kopno, ki mu pripada tudi današnje ozemlje Kostarike, pred tremi milijoni let dvignilo iz morja, je povezalo življenje dveh velikih celin. Razplamtela se je ena najbolj vročih točk biološke raznovrstnosti na Zemlji. Nikjer na svetu ni toliko habitatov kot v Kostariki, majhni deželi na mostu med Severno in Južno Ameriko. Na ozemlju, ki je le dvakrat večje od Slovenije, živi toliko vrst, da predstavljajo skoraj 5 % svetovne biotske raznovrstnosti. Kostariški neokrnjeni pragozdovi so dom 500.000 rastlinskim in živalskim vrstam. Med njimi so tudi tiste z vrha seznama ogroženosti, kot npr. priljubljena ara macao. Film nas popelje skozi nastanek tropskega deževnega gozda, ki v svojih divjinah skriva mnogo čudes, eksotičnost, smrtonosnost in neverjetno iznajdljivost rastlin in živali. Bogato življenje tropskih favne in flore s strokovnimi razlagami pospremita strokovna sodelavca filma prof. dr. Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo in prof. dr. Tom Turk z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let vodita strokovne študentske odprave v ta mali raj na Zemlji. Avtorica Anja Čuček Direktor fotografije Bernard Perme
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije.
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije.
Slovenija postaja polnopravna članica Evropske vesoljske agencije, kar ji na široko odpira vrata v največje projekte raziskovanja vesolja. To nam prinaša gospodarske koristi, razvoj visoke tehnologije in visoko dodano vrednost tudi doma.
Slovenija postaja polnopravna članica Evropske vesoljske agencije, kar ji na široko odpira vrata v največje projekte raziskovanja vesolja. To nam prinaša gospodarske koristi, razvoj visoke tehnologije in visoko dodano vrednost tudi doma.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
Visoke ravne smreke, plakati, transparenti, lesene rože, inovativne skulpture, prometni znaki, natlačene lutke, različni predmeti obešeni na visoka debla brez lubja, vse to in še več so lahko rojstnodnevni mlaji. Pogosto jih srečujemo na podeželju, a tudi v mestnih središčih niso več redkost. Ne glede na velikost, obliko in postavitev, izražajo ustvarjalnost in izvirnost, postavljanje mlaja pa je vselej družaben dogodek, ki bistveno prispeva k ohranjanju skupnosti.
Visoke ravne smreke, plakati, transparenti, lesene rože, inovativne skulpture, prometni znaki, natlačene lutke, različni predmeti obešeni na visoka debla brez lubja, vse to in še več so lahko rojstnodnevni mlaji. Pogosto jih srečujemo na podeželju, a tudi v mestnih središčih niso več redkost. Ne glede na velikost, obliko in postavitev, izražajo ustvarjalnost in izvirnost, postavljanje mlaja pa je vselej družaben dogodek, ki bistveno prispeva k ohranjanju skupnosti.
Novo sezono dokumentarne serije Mestne promenade začenjamo s predstavitvijo Slovenskih Konjic. Ustvarjalci so se sprehodili po mestu in okolici, prav posebej pa sta jih nagovorila bogata zgodovina in slikovita dediščina z izstopajočimi kulturnimi spomeniki, kot so nadžupnijska cerkev sv. Jurija, Stari grad in Žička kartuzija. Pridružili so se tudi praznovanju zavetnika mesta na Jurjevanju ter se pogovarjali z vodjo TIC-a Tjašo Kangler in umetnostno zgodovinarko Natašo Golob. Dokumentarna serija Mestne promenade je televizijski kulturni potopis po slovenskih mestih in trgih s predstavitvijo njihove zgodovine, dediščine in tradicionalnega utripa. Konjiško oddajo so sooblikovali urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc in direktor fotografije Robert Doplihar.
Novo sezono dokumentarne serije Mestne promenade začenjamo s predstavitvijo Slovenskih Konjic. Ustvarjalci so se sprehodili po mestu in okolici, prav posebej pa sta jih nagovorila bogata zgodovina in slikovita dediščina z izstopajočimi kulturnimi spomeniki, kot so nadžupnijska cerkev sv. Jurija, Stari grad in Žička kartuzija. Pridružili so se tudi praznovanju zavetnika mesta na Jurjevanju ter se pogovarjali z vodjo TIC-a Tjašo Kangler in umetnostno zgodovinarko Natašo Golob. Dokumentarna serija Mestne promenade je televizijski kulturni potopis po slovenskih mestih in trgih s predstavitvijo njihove zgodovine, dediščine in tradicionalnega utripa. Konjiško oddajo so sooblikovali urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar, režiserka Petra Hauc in direktor fotografije Robert Doplihar.
Dokumentarec TV Slovenija Ženske v veliki vojni 1914 - 1918 iz serije V Fokusu, posvečene prvi svetovni vojni, se osredotoča na eno izmed prezrtih in precej neraziskanih tem. Režiser in scenarist Valentin Pečenko ter osrednja naratorka, zgodovinarka dr. Petra Svoljšak v njem odstirata pogled na dejavnost in vlogo žensk v prelomnem vojnem času. Po slovesnem odhodu ovenčanih mož na bojišča so družine povečini ostale na skrbi žena in mater. Ob številnih ranjenih in hudih izgubah svojih dragih na frontah so neredke doživele duševni in čustveni zlom, mnoge so ovdovele. Zgodilo se je, da so zaradi pomanjkanja umrli še otroci in so od žalosti osivele. A večina žensk se je vendarle dejavno spopadla z izzivi vojnega časa. Izkazale so se z nesebičnim, plemenitim delovanjem v bolniški in karitativni dejavnosti, na podeželju prevzele delo na kmetijah, v mestih pa delale v izredno težkih razmerah za potrebe nenasitne vojne industrije. Samo za obrambo soške fronte in vzdrževanje Borojevićeve soške armade je moralo v zaledju delati več kot pol milijona ljudi. Večina je bila žensk. Za obrambo vseh front 50-milijonske monarhije pa je delalo na milijone žensk. Manj znano je, da so se ženske bojevale tudi v bojnih enotah in bile odlikovane. Dokumentarec je nastal v sodelovanju s Filmarhivom Avstrija in drugimi inštitucijami doma in na tujem. Posnet je bil v Ljubljani, Škofji Loki, Podravju, Posočju in na Krasu. Sooblikovala sta ga naratorja Mitja Močnik in mag. Nataša Kolar ter direktor fotografije in snemalec Mišo Čadež, montažerja Zvone Judež in Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob in drugi.
Dokumentarec TV Slovenija Ženske v veliki vojni 1914 - 1918 iz serije V Fokusu, posvečene prvi svetovni vojni, se osredotoča na eno izmed prezrtih in precej neraziskanih tem. Režiser in scenarist Valentin Pečenko ter osrednja naratorka, zgodovinarka dr. Petra Svoljšak v njem odstirata pogled na dejavnost in vlogo žensk v prelomnem vojnem času. Po slovesnem odhodu ovenčanih mož na bojišča so družine povečini ostale na skrbi žena in mater. Ob številnih ranjenih in hudih izgubah svojih dragih na frontah so neredke doživele duševni in čustveni zlom, mnoge so ovdovele. Zgodilo se je, da so zaradi pomanjkanja umrli še otroci in so od žalosti osivele. A večina žensk se je vendarle dejavno spopadla z izzivi vojnega časa. Izkazale so se z nesebičnim, plemenitim delovanjem v bolniški in karitativni dejavnosti, na podeželju prevzele delo na kmetijah, v mestih pa delale v izredno težkih razmerah za potrebe nenasitne vojne industrije. Samo za obrambo soške fronte in vzdrževanje Borojevićeve soške armade je moralo v zaledju delati več kot pol milijona ljudi. Večina je bila žensk. Za obrambo vseh front 50-milijonske monarhije pa je delalo na milijone žensk. Manj znano je, da so se ženske bojevale tudi v bojnih enotah in bile odlikovane. Dokumentarec je nastal v sodelovanju s Filmarhivom Avstrija in drugimi inštitucijami doma in na tujem. Posnet je bil v Ljubljani, Škofji Loki, Podravju, Posočju in na Krasu. Sooblikovala sta ga naratorja Mitja Močnik in mag. Nataša Kolar ter direktor fotografije in snemalec Mišo Čadež, montažerja Zvone Judež in Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob in drugi.
Fraze Kan, bangladeški raper, napada vladajoče zaradi zlorab in zatiranja ljudi. Spodbuja državljane in jih ozavešča o družbenih problemih. Rašid Kan Mazed, ki mu pravijo Fraze Kan, je bangladeški rapovski glasbenik, musliman, ki živi v Čataku. V svojih pesmih govori o žgočih družbenih temah: posilstvih, spolnih napadih, patriarhalnosti na podeželju in institucionaliziranem nasilju. Rapanje je zanj umetnost, skozi katero lahko izrazi svoje mnenje, spodbuja ljudi in jih ozavešča o družbenih problemih. Ostro napada vladajoče, ki zlorabljajo oblast in zatirajo ljudi, čeprav je njegovo početje tvegano. Pogosto ga svarijo, naj preneha, in mu grozijo. A Fraze neomajno rapa naprej in navdihuje preslišane množice.
Fraze Kan, bangladeški raper, napada vladajoče zaradi zlorab in zatiranja ljudi. Spodbuja državljane in jih ozavešča o družbenih problemih. Rašid Kan Mazed, ki mu pravijo Fraze Kan, je bangladeški rapovski glasbenik, musliman, ki živi v Čataku. V svojih pesmih govori o žgočih družbenih temah: posilstvih, spolnih napadih, patriarhalnosti na podeželju in institucionaliziranem nasilju. Rapanje je zanj umetnost, skozi katero lahko izrazi svoje mnenje, spodbuja ljudi in jih ozavešča o družbenih problemih. Ostro napada vladajoče, ki zlorabljajo oblast in zatirajo ljudi, čeprav je njegovo početje tvegano. Pogosto ga svarijo, naj preneha, in mu grozijo. A Fraze neomajno rapa naprej in navdihuje preslišane množice.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.