Še zdaj se zelo dobro spomnim situacije, ko bi lahko pomagal nekomu, ki se je znašel v stiski, pa mu nisem, ker sem se preprosto ustrašil zase. Predvsem sem se bal tega, kakšen vtis bom naredil in kaj bodo o tem rekli ali si mislili drugi. Zato se nisem odzval, nisem ukrepal. Ko se spomnim na to, me je še vedno sram, tudi zato, ker – kot pravi naš pregovor – »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.«
V evangeliju za današnjo nedeljo srečamo Jezusovo izjemno prispodobo, ki jo od vseh evangelistov predstavlja samo Luka. Gre za dobro znano priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je oskrbel nekega popotnika, ko so ga razbojniki pretepli, okradli in pustili napol mrtvega. Pred Samarijanom sta ranjenega reveža videla tudi dva predstavnika judovskih verskih avtoritet – duhovnik in levit, vendar sta se mu preprosto izognila. Oba sta se vračala od tempeljskega bogoslužja v Jeruzalemu, se pravi, da sta darovala žgalne in kadilne daritve in se v molitvah obračala k Bogu. Kot kaže, pa jima to ni kaj dosti pomagalo, saj sta se pretepenemu ranjencu izognila v velikem loku, tudi zato, da se ne bi umazala s krvjo in zato postala obredno nečista. Zdi se, da so bile njune daritve in molitve zaman, saj nista bila sposobna pomagati človeku v hudi potrebi. Samarijan, ki je bil tujec, kakršne so Judje prezirali, pa se je meni nič, tebi nič zavzel za ubogega ranjenca in ga oskrbel.
Seveda pri tem ne gre le za vprašanje, kolikokrat smo že zamudili tako ali podobno priložnost, ampak tudi, koliko smo osredotočeni samo nase, na svoje dobro počutje, na svojo cono udobja, in nas za druge, še posebno tiste, ki so v resnični stiski, prav malo briga. Jezus nas prav s priliko o usmiljenem Samarijanu izziva, da izstopimo iz svojega udobja, da bi presegli okvire sebičnosti, lenobnosti, zagledanosti vase, strahu zase, in da bi zmogli videti bližnjega ter mu izkazati sočutje, dobroto in usmiljenje.
Vse lepo in prav. Kaj pa s situacijami, ko nam to ni uspelo? Ko vemo, »priložnost zamujena ne vrne se nobena.« Takrat si moramo priznati tudi to, da se na napakah učimo in da tudi Jezus od nas, ki smo njegovi učenci, ne pričakuje, da smo popolni in brezhibni, ampak da se, kot se spodobi za vsakega pravega učenca, učimo iz napak. Res je, da se še vedno z nekaj grenkobe spomnim, da se iz strahu zase nisem odzval in pomagal. Vendar pa se prav ob spominu na to ne utapljam več v občutkih krivde zaradi zamujene priložnosti, ampak poskušam iti naprej, tudi s prošnjo k Svetemu duhu, naj mi odpre oči in srce, ko se bo pokazala naslednja priložnost – da ne bo več zamujena.