Sredi 19. stoletja, natančneje 11. februarja 1858, je preprosto dekle po imenu Bernardka Soubirous skupaj s svojo sestro in prijateljico nabirala suhljad na obrežju reke Gave v Franciji, ko se ji je prikazala čudovita žena in se ji predstavila z imenom »Brezmadežno spočetje«. Kar osemnajstkrat se je ponovilo takšno srečanje. Lepa Gospa je štirinajstletno Bernardko prosila, naj moli za grešnike in dela zanje pokoro, ob tem pa ji obljubila srečo ne na tem svetu, pač pa po smrti. Poslala jo je k duhovnikom s sporočilom, naj na tistem kraju sezidajo kapelo. Bernardkino pričevanje je pričakovano naletelo na odpor. Mnogi ji niso verjeli in so jo na razne načine preizkušali, ona pa se je ponižno oklenila Boga ter ostala potrpežljiva in spoštljiva do vseh. Ni marala biti v središču pozornosti, raje se je umikala v samoto. Tako so ljudje počasi prepoznali verodostojnost njenih besed. Na kraju Marijinega prikazovanja je zrasla cerkev, ob njej pa je privrel na dan tudi studenec znamenite lurške vode, v moči katere še danes mnogi izkusijo nenadno ozdravljenje.
Kaj pomenijo ti dogodki, ki jim pogosto rečemo kar čudeži? Odkar obstaja svet je človeštvo priča mnogim znamenjem, ki so nedosegljiva omejenemu dojemanju človeškega razuma, dejstvom, ki rušijo zakone narave: poleg omenjenih prikazovanj in ozdravljenj so vedno obstajali sveti možje in žene, ki so mogli videti v srce drugega človeka; poznamo primere, ko so bili lahko hkrati na več mestih, kot je to doživljal pater Pij.
Ta zunanja znamenja ali čudeži, ki jih zaznajo naši čuti, so simboli, ki skrivajo v sebi veliko globlje in pomembnejše sporočilo. Kažejo namreč na obstoj drugega sveta, na Božjo navzočnost, moč in delovanje v svetu. Sveti Avguštin z očmi vere gleda na te Božje posege in jih vidi tako v vsakoletni žetvi kot v pomnožitvi kruha. Vse je dar od zgoraj. Potrebna sta le očiščen pogled in preprosto srce, da bi mogli videti in prepoznavati Božjo roko v mnogih dogodkih stvarjenja, zgodovine, pa tudi naše osebne zgodbe.
Zakaj potrebujemo ta znamenja? Sveti Serafim Sarovski pravi, da so izrecni čudeži namenjeni ljudem, ki so na začetku poti vere. Resnično veren človek namreč ne potrebuje več takšnih čudežev, saj se je največji čudež že zgodil v njem samem, ko se je v njem rodilo novo življenje. Bog pa razodeva moč Božjega kraljestva v tem svetu, da bi človeka poklical v odnos, da bi mu zagotovil svojo bližino in ga povabil, naj se odvrne od greha. Prav ta spreobrnjenja so tisti največji čudeži, ki so dostikrat skriti našim očem. Torej niso najpomembnejša čudežna ozdravljenja v Lurdu, niti Marijina prikazovanja. Pomembno je sporočilo, ki nam ga pošilja Bog s tem simboličnim dogodkom: spodbuja nas k veri, želi nas spomniti, da hodi z nami skozi življenje in da njemu ni nič nemogoče.