Nobelovca Eliasa Canettija opisujejo kot nemškega ali švicarskega pisatelja bolgarskega, judovskega in španskega rodu. V njegovih delih se odraža zapletenost njegovega porekla, prostora in časa, v katerem je živel. Rodil se je pred 120. leti v Rusčuku v Bolgariji, odraščal je v Angliji, Švici, Nemčiji in Avstriji; na Dunaju je študiral kemijo, pred drugo svetovno vojno je prek Pariza emigriral v London. V osemdesetih letih se je preselil v Švico, kjer je leta 1994 umrl.
Canettijevo pisanje je zelo raznovrstno. Kot njegovo osrednje delo je obveljal roman Slepitev, v katerem je skozi usodo satirično obarvanih oseb prikazal zlom dozdevno trdnega duhovnega sveta ob trku z nasiljem in oblastiželjnostjo. Napisal je tudi tri drame, antropološko študijo Množica in moč in vrsto avtobiografskih del. Leta 1981 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo za, kot so zapisali v utemeljitvi, "besedila, ki jih zaznamujejo širina pogleda, bogastvo idej in umetniška moč".
Za Literarni portret smo izbrali odlomek iz Canettijevega avtobiografskega dela Plamenica v ušesu, ki obsega čas med letoma 1921-1931. V izvirniku je izšlo leta 1980.
Prevod Jani Virk,
interpretacija Radko Polič Rac,
glasbena oprema Marko Stopar,
režija Igor Likar.
Posneto leta 2002.
Redakcija Vlado Motnikar, Staša Grahek.