Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V luči tektonskih premikov v globalni carinski vojni slovenski gospodarstveniki, zbrani v gospodarskem krogu, pozivajo državo, naj čim prej razbremeni podjetja in posameznike ter zavre zmanjševanje konkurenčnosti našega gospodarstva. Konkretno opozarjajo na davčno razbremenitev, odlog uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, omejitev cen elektrike ter debirokratizacijo. Drugi poudarki oddaje: - Na celjskem sodišču sklepne besede na sojenju v zadevi Trenta, tožilstvo za vodjo opozicijske SDS Janeza Janšo zahteva 2 leti zapora. - Izrael Hamasu ponuja 45-dnevno prekinitev ognja v Gazi v zameno za izpustitev 11 talcev; palestinsko gibanje zavrača svojo razorožitev v zameno za konec vojne. - Madžarska z ustavnimi spremembami krepi temelje za zakonsko prepoved parade ponosa.
V luči tektonskih premikov v globalni carinski vojni slovenski gospodarstveniki, zbrani v gospodarskem krogu, pozivajo državo, naj čim prej razbremeni podjetja in posameznike ter zavre zmanjševanje konkurenčnosti našega gospodarstva. Konkretno opozarjajo na davčno razbremenitev, odlog uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi, omejitev cen elektrike ter debirokratizacijo. Drugi poudarki oddaje: - Na celjskem sodišču sklepne besede na sojenju v zadevi Trenta, tožilstvo za vodjo opozicijske SDS Janeza Janšo zahteva 2 leti zapora. - Izrael Hamasu ponuja 45-dnevno prekinitev ognja v Gazi v zameno za izpustitev 11 talcev; palestinsko gibanje zavrača svojo razorožitev v zameno za konec vojne. - Madžarska z ustavnimi spremembami krepi temelje za zakonsko prepoved parade ponosa.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo.
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem.
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem.
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti.
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti.
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije.
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije.
Nova Gorica je skupaj z Gorico letos evropska prestolnica kulture in ob tej priložnosti je nastal tudi vodnik Gorica Nova Gorica - povezani mesti, namenjen samostojnemu raziskovanju obeh mest. Avtor je Italijan Andrea Bellavite, ki se že več let uči slovensko in rad zahaja v obe Gorici. Tudi nas v pogovoru z Ano Skrt popelje do nekaterih znamenitosti.
Nova Gorica je skupaj z Gorico letos evropska prestolnica kulture in ob tej priložnosti je nastal tudi vodnik Gorica Nova Gorica - povezani mesti, namenjen samostojnemu raziskovanju obeh mest. Avtor je Italijan Andrea Bellavite, ki se že več let uči slovensko in rad zahaja v obe Gorici. Tudi nas v pogovoru z Ano Skrt popelje do nekaterih znamenitosti.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
V ugibanju besed se bosta v 1. krogu Besedolova pomerila življenjska sopotnika iz Dragatuša in zakonca iz Vodic, v 2. krogu pa partnerja, ki prihajata iz Celja in Tabora ter nekdanji sodelavki, upokojeni učiteljici, doma iz Slovenske Bistrice in Zgornje Polskave. Oddajo vodi Sandi Morel.
V ugibanju besed se bosta v 1. krogu Besedolova pomerila življenjska sopotnika iz Dragatuša in zakonca iz Vodic, v 2. krogu pa partnerja, ki prihajata iz Celja in Tabora ter nekdanji sodelavki, upokojeni učiteljici, doma iz Slovenske Bistrice in Zgornje Polskave. Oddajo vodi Sandi Morel.
Rusija je pred uro in pol po lastnih navedbah ustavila vse napade na Ukrajino. Predsednik Vladimir Putin je namreč razglasil enostransko velikonočno premirje. To bo po njegovih besedah veljalo do jutri opolnoči, odločitev pa da so spodbudili tudi človekoljubni nameni. Ob tem je izrazil pričakovanje, da bo ukrajinska stran sledila njihovemu zgledu, a dodal, da morajo biti ruske čete pripravljene odbiti morebitne kršitve prekinitve ognja in sovražnikove provokacije. Ukrajinska stran je v prvih odzivih skeptična. Ostali poudarki oddaje: V Rimu sklenili drugi krog pogovorov o iranskem jedrskem sporazumu. Prvi odzivi pozitivni. Pri okraševanju vatikanske bazilike tudi tokrat sodelovali slovenski cvetličarji. Znani rezultati analiz vode v sosednjih zgradbah Maximarketa. Okužilo se je več kot 350 ljudi.
Rusija je pred uro in pol po lastnih navedbah ustavila vse napade na Ukrajino. Predsednik Vladimir Putin je namreč razglasil enostransko velikonočno premirje. To bo po njegovih besedah veljalo do jutri opolnoči, odločitev pa da so spodbudili tudi človekoljubni nameni. Ob tem je izrazil pričakovanje, da bo ukrajinska stran sledila njihovemu zgledu, a dodal, da morajo biti ruske čete pripravljene odbiti morebitne kršitve prekinitve ognja in sovražnikove provokacije. Ukrajinska stran je v prvih odzivih skeptična. Ostali poudarki oddaje: V Rimu sklenili drugi krog pogovorov o iranskem jedrskem sporazumu. Prvi odzivi pozitivni. Pri okraševanju vatikanske bazilike tudi tokrat sodelovali slovenski cvetličarji. Znani rezultati analiz vode v sosednjih zgradbah Maximarketa. Okužilo se je več kot 350 ljudi.
Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.
Med vsemi pomembnimi maji, ki se imajo zgoditi v petem mesecu leta, je prišel in neopaženo odšel tudi četrti maj. Ujet med delom in zmago je njega dni označeval smrt Josipa Broza - Tita. In kar je bilo letos četrtega maja še posebej zanimivo: kljub nedelji, ko mediji sami po sebi niso najbolj dejavni, smo njegovo smrt prvič kolektivno prezrli. Večina spletnih medijev in portalov, ki se hvalijo, da so dejavni štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, so o Titovi smrti molčali, nekaj drugih medijev ga je pospravilo ob konec novičarskega bloka pred šport in vreme. In zdaj se upravičeno sprašujemo, kaj naj bi pomenila takšna ignoranca do Tita? Oziroma kaj nam govori o Titu, o času in o nas. Poskusimo. Tito je kot človek, kot voditelj in kot simbol prehodil ves krog. Od obskurnosti nikogar v zgodnjem dvajsetem stoletju do ene osrednjih figur istega stoletja, od objokovanja konec osemdesetih let do vnovične obskurnosti v prvi polovici enaindvajsetega stoletja. Takšna je usoda tako diktatorjev kot herojev in v zgodovini je bila videna že ničkolikokrat. Letošnja Titova smrt v medijih je poglavje zase. Če bi pred 45 leti kdo problematiziral ali, nezamisljivo, ignoriral Titovo smrt, bi bil v Jugoslaviji postavljen pred zid; celo v tujini so bili uvodniki spoštljivi, kar je posledično pripeljalo do ikoničnega pogreba, ki je danes zasenčil tako njegove diktatorske kot tudi herojske dosežke. Zatem je Titova smrt vijugala po luknjasti cesti zgodovine. Prva leta smo poslušali sirene pet minut pred petnajsto uro, ko so te utihnile, so se začela dve desetletji dolga prerekanja o tem, ali je bil heroj ali zločinec. Medtem smo dobili izjave in zgodbe stranskih likov, kot so kuharice, zdravniki, žene in ljubice. Potem še nekaj malega o otrocih in potomstvu, dokler ni vse potihnilo. Do 4. maja 2025, ko se ga večina nekdanjih jugoslovanskih medijev ni spomnila niti z generičnim zapisom. Tisti, ki so se ga, pa so pod novičko komaj nabrali nekaj deset komentarjev, kajti, kot vemo, šele komentarji opolnomočijo spletni medij. Kar pa je zanimivo … Medtem ko smo Titovo smrt zatajili, pa imamo prav te dni veliko veselje z obletnico konca druge svetovne vojne. Vsakomur, ki ima vsaj malo uvida v dogajanje pred osemdesetimi leti, je jasno, da je o drugi svetovni vojni, sploh pa o njenem koncu na našem območju, nemogoče govoriti, ne da bi se kot ključno figuro sočasno obravnavalo Tita. Hočemo povedati, da smo Tita kot človeka vrgli na smetišče zgodovine, njegov čas, njegovo epoho, če hočete, pa smo z veseljem obdržali. Zakaj je tako, je mogoče razložiti na dva načina: ali je človek še bolj zapleten in kompleksen kot njegov čas in kot tak prezahteven za vsakdanjo medijsko reciklažo ali pa smo iz njega iztisnili vse, kar se je dalo, medtem ko obdobje še skriva nekaj soka, s katerim se lahko osveži dnevna politika. Titova simbolna smrt, ki jo doživljamo z medijsko ignoranco 45 let po dejanski smrti, pa ima še eno, recimo ji izobraževalno noto. Čeprav je pozabljen, se osrednji igralci današnje slovenske politike neposredno napajajo pri njem. Ali ideološko ali s slogom vladanja so zdajšnje slovenske politične elite še vedno vezane na Tita. Tudi tisti, ki danes besnijo proti krivicam in zablodam socialističnega ali pač komunističnega repertorija, dolgujejo svoj raison dʼêtre Josipu Brozu. Čeprav pozabljen, vpliva na naša življenja zdaj in tukaj veliko bolj, kot si želimo ali upamo priznati. In s tega stališča je zanimivo še nekaj. Številni se sprašujejo, kdaj bomo presegli slovenske politične razkole, kdaj bodo politični dejavniki, ki nas obvladujejo že trideset let, končno pozabljeni. Z letošnjo Titovo medijsko smrtjo smo dobili odgovor. Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070.
Na ljubljanskem otoku stoji grad, kjer se s stolpa lepo vidi kako Ljubljanica, skupaj z Grubarjevim prekopom tvori otok. Kakšen je bil namen Gruberjevega prekopa in do kod sega ljubljanski otok bosta tokrat Rok in Ana odkrivala na kolesih. Po prenovljenih rečnih nasipih Ljubljanice prikolesarita do nekoč znane plaže na špici, kjer ju presenetijo otroci iz vrtca. Neznani bregovi Gruberjevega prekopa čisto v drugačni luči prikažejo zelo poraščeno strugo, ki nudi dom racam in nutrijam. Vodne zapornice in rečni kapetan pa razkrivajo ideje o vodni krožni poti okoli Ljubljanskega otoka.
Na ljubljanskem otoku stoji grad, kjer se s stolpa lepo vidi kako Ljubljanica, skupaj z Grubarjevim prekopom tvori otok. Kakšen je bil namen Gruberjevega prekopa in do kod sega ljubljanski otok bosta tokrat Rok in Ana odkrivala na kolesih. Po prenovljenih rečnih nasipih Ljubljanice prikolesarita do nekoč znane plaže na špici, kjer ju presenetijo otroci iz vrtca. Neznani bregovi Gruberjevega prekopa čisto v drugačni luči prikažejo zelo poraščeno strugo, ki nudi dom racam in nutrijam. Vodne zapornice in rečni kapetan pa razkrivajo ideje o vodni krožni poti okoli Ljubljanskega otoka.
To je vodna krajina z velikim slovenskim pečatom, kjer je nastala identiteta slovenskega naroda. Skozi celotno vodno pot ju spremlja Trubar in seveda Ana se nikakor ne more znebiti občutka , da ju nekdo opazuje. Na prodiščih in slikovitih travnikih ob bregovih Rašice, srečata gosta, ki jima opiše skrivnosti vodne krajine. Mlin in Žaga kot muzej jima na svoji poti razkrije bogato kulturno in naravno dediščino Slovenstva. Ob velikih požiralnikih, kamor Rašica ponikne stojijo ruševine izredno inovativnega vodnega mlina. Voda kot inspiracija in vir preživetja je navdihovala nekoč Trubarja, v današnjih časih pa Roka in Ano.
To je vodna krajina z velikim slovenskim pečatom, kjer je nastala identiteta slovenskega naroda. Skozi celotno vodno pot ju spremlja Trubar in seveda Ana se nikakor ne more znebiti občutka , da ju nekdo opazuje. Na prodiščih in slikovitih travnikih ob bregovih Rašice, srečata gosta, ki jima opiše skrivnosti vodne krajine. Mlin in Žaga kot muzej jima na svoji poti razkrije bogato kulturno in naravno dediščino Slovenstva. Ob velikih požiralnikih, kamor Rašica ponikne stojijo ruševine izredno inovativnega vodnega mlina. Voda kot inspiracija in vir preživetja je navdihovala nekoč Trubarja, v današnjih časih pa Roka in Ano.
Ana in Rok se znajdeta pred majhnim ribnikom , ki ima na sredi tudi otoček in na njem cerkvico. Roka zanima ali ima ta cerkvica tudi kak zvon želja ? Ana pozna pravi odgovor . Vodna krajina Bloščice je pravi naravni čudež, ki Ano in Roka popelje po svoji meandrirani poti do pravih naravnih zakladov, ki so znani po svoji bogati živalski in rastlinski pestrosti. Prispeta do skritega a izjemno osvežujočega jezera. Katerega ? Vzemite si čas in si poglejte.........
Ana in Rok se znajdeta pred majhnim ribnikom , ki ima na sredi tudi otoček in na njem cerkvico. Roka zanima ali ima ta cerkvica tudi kak zvon želja ? Ana pozna pravi odgovor . Vodna krajina Bloščice je pravi naravni čudež, ki Ano in Roka popelje po svoji meandrirani poti do pravih naravnih zakladov, ki so znani po svoji bogati živalski in rastlinski pestrosti. Prispeta do skritega a izjemno osvežujočega jezera. Katerega ? Vzemite si čas in si poglejte.........
Ob vznožju kamniškega vrha tečejo Korošaški slapovi, ki v svojem spodnjem toku nadaljujejo vodno pot kot Bistričica. Na svoji vodni poti pripoveduje zgodbo o nekoč največjem slovenskem vulkanu in fosilnih ostankih morja izpred mnogo milijonov let. Voditelja tokrat spoznavata čarobno kamniško gorsko krajino, ki so jo močno zaznamovali slapovi, meandri ter utrjene vodne struge, ki jih je skozi stoletja človek utrjeval za preprečevanje hudourniških poplav.
Ob vznožju kamniškega vrha tečejo Korošaški slapovi, ki v svojem spodnjem toku nadaljujejo vodno pot kot Bistričica. Na svoji vodni poti pripoveduje zgodbo o nekoč največjem slovenskem vulkanu in fosilnih ostankih morja izpred mnogo milijonov let. Voditelja tokrat spoznavata čarobno kamniško gorsko krajino, ki so jo močno zaznamovali slapovi, meandri ter utrjene vodne struge, ki jih je skozi stoletja človek utrjeval za preprečevanje hudourniških poplav.
TOLMINKA V slikoviti tolminski krajini se vodna pot Tolminke prične z izviri na gorski jasi, ki leno tečejo do strmih in bučečih kanjonov ter do pravljičnih tolminskih korit. Ano in Roka tokrat pot zanese mimo temačnih ostankov prve svetovne vojne, do evropskega spomenika in naravnih lepot, ki jih je tu v izobilju. Pot miru ju vodi vse do sotočja Tolminke in Soče, kjer edinstvene lesene skulpture pripovedujejo zgodbo vodnega toka Tolminke. Prek rečne stuge bosta šla s slikovito žičnico Kurukulo.
TOLMINKA V slikoviti tolminski krajini se vodna pot Tolminke prične z izviri na gorski jasi, ki leno tečejo do strmih in bučečih kanjonov ter do pravljičnih tolminskih korit. Ano in Roka tokrat pot zanese mimo temačnih ostankov prve svetovne vojne, do evropskega spomenika in naravnih lepot, ki jih je tu v izobilju. Pot miru ju vodi vse do sotočja Tolminke in Soče, kjer edinstvene lesene skulpture pripovedujejo zgodbo vodnega toka Tolminke. Prek rečne stuge bosta šla s slikovito žičnico Kurukulo.
Bistrica je izjemen geomorfološki naravni spomenik . No in tudi Rok nosi na roki neke vrste spomenik in nenehno fantazira o zelenem škratu. Ana in Rok tokrat pohajata po čarobnem Bistriškem vintgarju, , kjer se še danes skriva nekoč največja slovenska jelka , Rimski kamnolom, slap Šum..... Ustavita se tudi v čistilni napravi za pitno vodo, kjer dobita zanimive informacije o kvaliteti vode.
Bistrica je izjemen geomorfološki naravni spomenik . No in tudi Rok nosi na roki neke vrste spomenik in nenehno fantazira o zelenem škratu. Ana in Rok tokrat pohajata po čarobnem Bistriškem vintgarju, , kjer se še danes skriva nekoč največja slovenska jelka , Rimski kamnolom, slap Šum..... Ustavita se tudi v čistilni napravi za pitno vodo, kjer dobita zanimive informacije o kvaliteti vode.
Tokratna vodna pot je pravi raj za ljubitelje kolesarjenja. Tudi Ana in Rok raziskujeta področje reke Oplotnice z kolesi. Popolnoma ju prevzame vsa ta pozitivna bioenergija. Iščeta Oplotniški biser, ki ju pripelje tudi do enkratnega biotopa.
Tokratna vodna pot je pravi raj za ljubitelje kolesarjenja. Tudi Ana in Rok raziskujeta področje reke Oplotnice z kolesi. Popolnoma ju prevzame vsa ta pozitivna bioenergija. Iščeta Oplotniški biser, ki ju pripelje tudi do enkratnega biotopa.
Le streljaj od glavnega mesta Slovenije teče po Ljubljanskem barju reka Ižica. To je reka, ki je polna skrivnosti, ki so jih za seboj pustili nekdaj tam živeči koliščarji. Ana in Rok raziskujeta, kaj se je zgodilo z velikim jezerom. Odkrivata lepote Ljubljanskega barja, ki je raj za živali.
Le streljaj od glavnega mesta Slovenije teče po Ljubljanskem barju reka Ižica. To je reka, ki je polna skrivnosti, ki so jih za seboj pustili nekdaj tam živeči koliščarji. Ana in Rok raziskujeta, kaj se je zgodilo z velikim jezerom. Odkrivata lepote Ljubljanskega barja, ki je raj za živali.
KOPRSKI ZALIV Koprski zaliv se razprostira vse od Piranske punte pa do Debelega rtiča. Ana in Rok na tokratni morski poti raziskujeta kakšni so vplivi človeka na biotsko raznovrstnost. Na poti srečata polno naravnih biserov, med katerimi so tudi kamenine, ki burijo Rokovo domišlijo.
KOPRSKI ZALIV Koprski zaliv se razprostira vse od Piranske punte pa do Debelega rtiča. Ana in Rok na tokratni morski poti raziskujeta kakšni so vplivi človeka na biotsko raznovrstnost. Na poti srečata polno naravnih biserov, med katerimi so tudi kamenine, ki burijo Rokovo domišlijo.
Ana in Rok tokrat raziskujeta naravni hidrološki spomenik Framski potok. Sam pomen naravnega spomenika je izrednega pomena za živalski in rastlinski svet. Iščeta tudi nekaj izjemnega a zelo skritega, ki se imenuje slap Skalca. Ga bosta našla? Dalje ju pot pelje mimo mlinov, oljarn, do prečudovitega ribnika, velikega zadrževalnika vode, ki ima danes predvsem funkcijo ribogojnice .
Ana in Rok tokrat raziskujeta naravni hidrološki spomenik Framski potok. Sam pomen naravnega spomenika je izrednega pomena za živalski in rastlinski svet. Iščeta tudi nekaj izjemnega a zelo skritega, ki se imenuje slap Skalca. Ga bosta našla? Dalje ju pot pelje mimo mlinov, oljarn, do prečudovitega ribnika, velikega zadrževalnika vode, ki ima danes predvsem funkcijo ribogojnice .
PIŠNICA Tokrat se bosta Ana in Rok podala po adrenalinskem parku sredi zelenih strmin. Polna adrenalina bosta šla ob toku Pišnice skozi Kranjsko goro. Odkrivala bosta lepote, ki jih je mati narava že velikokrat preoblikovala s pojavi kot so poplave, plazovi in hudourniki. Pot ju bo peljala vse do skritega kotička, kjer še danes odmeva Kekčeva pesem. ... »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh« ...
PIŠNICA Tokrat se bosta Ana in Rok podala po adrenalinskem parku sredi zelenih strmin. Polna adrenalina bosta šla ob toku Pišnice skozi Kranjsko goro. Odkrivala bosta lepote, ki jih je mati narava že velikokrat preoblikovala s pojavi kot so poplave, plazovi in hudourniki. Pot ju bo peljala vse do skritega kotička, kjer še danes odmeva Kekčeva pesem. ... »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh« ...
Čarobna vodna dežela imenovana tudi dolina stoterih slapov. Območje vasi Loga pod Mangartom je pred desetletjem prizadel največji zemeljski plaz po dosedanjih podatkih, ki je za seboj pustil zelo boleč spomin. Ana in Rok kljub temnim silam matere narave potujeta naprej po rečni krajini, ki je polna presenečenj. Za ljudi, ki ljubijo neokrnjeno naravo ter adrenalinske frike...
Čarobna vodna dežela imenovana tudi dolina stoterih slapov. Območje vasi Loga pod Mangartom je pred desetletjem prizadel največji zemeljski plaz po dosedanjih podatkih, ki je za seboj pustil zelo boleč spomin. Ana in Rok kljub temnim silam matere narave potujeta naprej po rečni krajini, ki je polna presenečenj. Za ljudi, ki ljubijo neokrnjeno naravo ter adrenalinske frike...
Vodna pot tokrat vodi Ano in Roka po mističnem Rakovem Škocjanu. Iščeta nekaj izjemnega, največje podzemno sotočje v Evropi. Samo ime Rakov Škocjan je povezano tudi z zelo ogroženo živalsko vrsto, ki se imenuje rečni rak Jelševec. Nekdaj jih je bilo veliko. Mogoče ga najdeta tudi Ana in Rok? Ob skrivnostnih poteh in pozabljeni žagi srečata zanimive goste, ki ju popeljejo v samo osrčje reke Rak in njenega podzemlja.
Vodna pot tokrat vodi Ano in Roka po mističnem Rakovem Škocjanu. Iščeta nekaj izjemnega, največje podzemno sotočje v Evropi. Samo ime Rakov Škocjan je povezano tudi z zelo ogroženo živalsko vrsto, ki se imenuje rečni rak Jelševec. Nekdaj jih je bilo veliko. Mogoče ga najdeta tudi Ana in Rok? Ob skrivnostnih poteh in pozabljeni žagi srečata zanimive goste, ki ju popeljejo v samo osrčje reke Rak in njenega podzemlja.
Evropska unija se bo na morebitno ameriško uvedbo carin odzvala odločno, je napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Ob tem je poudarila, da je povezava v trgovinskih odnosih z Združenimi državami odprta in pragmatična ter hkrati pripravljena na trda pogajanja, da zavaruje svoje interese, kadarkoli in kjerkoli. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - V strelskem napadu na Švedskem več smrtnih žrtev - Novi sirski voditelj v Ankari o obnovi Sirije in varnostnih vprašanjih - Slovenski smučarji na uvodni tekmi svetovnega prvenstva izpadli v prvem krogu
Evropska unija se bo na morebitno ameriško uvedbo carin odzvala odločno, je napovedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Ob tem je poudarila, da je povezava v trgovinskih odnosih z Združenimi državami odprta in pragmatična ter hkrati pripravljena na trda pogajanja, da zavaruje svoje interese, kadarkoli in kjerkoli. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - V strelskem napadu na Švedskem več smrtnih žrtev - Novi sirski voditelj v Ankari o obnovi Sirije in varnostnih vprašanjih - Slovenski smučarji na uvodni tekmi svetovnega prvenstva izpadli v prvem krogu
Tokratna pripoved slovenskega vodnega kroga se prične ob izviru na koncu doline Lepene, kjer izvira potok Lepenjica, ki bi mu lahko rekli tudi rečica. Tu voda pada v visokem slapu, za katerim se vrstijo manjši slapovi. Tu se vijejo mnogotere planinske poti do mogočnih okoliških vrhov in do znamenitega krnskega jezera. Skrivnostna dolina v svojem spokoju in miru nosi sporočila preteklosti, ki se danes slikovito odražajo v okoliških spominskih obeležjih in ohranjajo spomine na oddaljeno preteklost soške fronte. Slikovitost tega potoka predstavljajo korita, 100 m dolga in 10 m globoka, imenovana Šunikov vodni gaj. Preko tolmunov ter kaskad potok Lepenjica žubori v svojem bisernem vodnem toku vse do svojega sotočja s Sočo. Zgodbo tokratnega vodnega kroga Lepenjice pa zaokrožujejo znamenita korita Soče, ki se nahajajo v neposredni bližini sotočja Lepenjice s Sočo.
Tokratna pripoved slovenskega vodnega kroga se prične ob izviru na koncu doline Lepene, kjer izvira potok Lepenjica, ki bi mu lahko rekli tudi rečica. Tu voda pada v visokem slapu, za katerim se vrstijo manjši slapovi. Tu se vijejo mnogotere planinske poti do mogočnih okoliških vrhov in do znamenitega krnskega jezera. Skrivnostna dolina v svojem spokoju in miru nosi sporočila preteklosti, ki se danes slikovito odražajo v okoliških spominskih obeležjih in ohranjajo spomine na oddaljeno preteklost soške fronte. Slikovitost tega potoka predstavljajo korita, 100 m dolga in 10 m globoka, imenovana Šunikov vodni gaj. Preko tolmunov ter kaskad potok Lepenjica žubori v svojem bisernem vodnem toku vse do svojega sotočja s Sočo. Zgodbo tokratnega vodnega kroga Lepenjice pa zaokrožujejo znamenita korita Soče, ki se nahajajo v neposredni bližini sotočja Lepenjice s Sočo.
V ledeniški dolini tik ob bohinjskem jezeru leži slikovita dolina Voje od koder izvira potok Mostnica. Neokrnjena narava in bogastvo travnikov z rastlinami vseh vrst se ob izviru Mostnice v obliki slapu prične vodna pot Mostnice. Hudourniška struga sprva teče po ravni dolini Voje, nakar se spusti v globoko ter deročo sotesko Mostnico, kjer slikovitost vodnih kaskad, draselj, slapičev in tolmunov navduši še tako zahtevnega obiskovalca teh krajev. Zgodovina teh krajev je prežeta z izročili preteklosti o pridobivanju železa, planšarstva, mlinarstva, ki jo zaokrožuje muzej v Stari Fužini ter znamenitost, ki jo je zasnoval sam Leonardo de Vinci. Ob izlivu Mostnice tik ob bohinjskem jezeru pa je ribja populacija izredno pestra.
V ledeniški dolini tik ob bohinjskem jezeru leži slikovita dolina Voje od koder izvira potok Mostnica. Neokrnjena narava in bogastvo travnikov z rastlinami vseh vrst se ob izviru Mostnice v obliki slapu prične vodna pot Mostnice. Hudourniška struga sprva teče po ravni dolini Voje, nakar se spusti v globoko ter deročo sotesko Mostnico, kjer slikovitost vodnih kaskad, draselj, slapičev in tolmunov navduši še tako zahtevnega obiskovalca teh krajev. Zgodovina teh krajev je prežeta z izročili preteklosti o pridobivanju železa, planšarstva, mlinarstva, ki jo zaokrožuje muzej v Stari Fužini ter znamenitost, ki jo je zasnoval sam Leonardo de Vinci. Ob izlivu Mostnice tik ob bohinjskem jezeru pa je ribja populacija izredno pestra.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Vsebina oddaje Z odvozom odpadkov v tujino bo vse več težav, zato v Mariboru menijo, da je postavitev sežigalnice nujna. Na zboru občanov bodo Kamničani od župana Saše Arsenoviča zahtevali ukinitev cone 30 skozi njihov kraj. Sodni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je danes vseh obtožb oprostil predsednico dobrodelnega društva Maus, ki je pred leti zbirala denar za bolne otroke. V Mestni občini Murska Sobota so naziv naj prostovoljke predali v roke Sonje Horvat. Pesnica, pisateljica, pravljičarka in novinarka Simona Kopinšek tik pred praznikom sv. Valentina izdaja avtorsko ilustrirano knjigo Potovanje srca. 50 tekmovalcev iz 12 slovenskih zavodov se danes pri Treh kraljih bojuje za sekunde v veleslalomu. V prvi slovenski moški namiznoteniški ligi pa so odigrali tekme 11. kroga. Igralci Krke so v Mariboru izgubili s 4:3.
Vsebina oddaje Z odvozom odpadkov v tujino bo vse več težav, zato v Mariboru menijo, da je postavitev sežigalnice nujna. Na zboru občanov bodo Kamničani od župana Saše Arsenoviča zahtevali ukinitev cone 30 skozi njihov kraj. Sodni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je danes vseh obtožb oprostil predsednico dobrodelnega društva Maus, ki je pred leti zbirala denar za bolne otroke. V Mestni občini Murska Sobota so naziv naj prostovoljke predali v roke Sonje Horvat. Pesnica, pisateljica, pravljičarka in novinarka Simona Kopinšek tik pred praznikom sv. Valentina izdaja avtorsko ilustrirano knjigo Potovanje srca. 50 tekmovalcev iz 12 slovenskih zavodov se danes pri Treh kraljih bojuje za sekunde v veleslalomu. V prvi slovenski moški namiznoteniški ligi pa so odigrali tekme 11. kroga. Igralci Krke so v Mariboru izgubili s 4:3.
Tretja vodna zgodba je VODNI KROG ŠKOFELJŠČICE potok, ki teče na obrobju ljubljanskega barja. Njen hudourniški izvir izpod Molnika ter Pleš tvori mogočno strugo potoka, ki je pred leti pogosto poplavljala. V današnjem času so z vodovarstvenimi posegi preprečili poplavljanje okoliških naselij ter z oživitvijo prastarih običajev, vnesli v to vodno krajino duh Koliščarjev, Svarunove poti in krajinskega parka Ljubljanskega barja. Tu je ob potoku Škofljica mogoče zaslediti redke želve, metulje in otroke, ki v učilnici v naravi spoznavajo kako je pester naš vodni krog Slovenije.
Tretja vodna zgodba je VODNI KROG ŠKOFELJŠČICE potok, ki teče na obrobju ljubljanskega barja. Njen hudourniški izvir izpod Molnika ter Pleš tvori mogočno strugo potoka, ki je pred leti pogosto poplavljala. V današnjem času so z vodovarstvenimi posegi preprečili poplavljanje okoliških naselij ter z oživitvijo prastarih običajev, vnesli v to vodno krajino duh Koliščarjev, Svarunove poti in krajinskega parka Ljubljanskega barja. Tu je ob potoku Škofljica mogoče zaslediti redke želve, metulje in otroke, ki v učilnici v naravi spoznavajo kako je pester naš vodni krog Slovenije.
SLOVENSKI VODNI KROG se v letu 2018 nadaljuje po reki in po dveh potokih, ki pripovedujejo zanimive vodne zgodbe, v času ter prostoru. Ekipa Vodnega kroga, ki že 15 leto ustvarja ter navdihuje gledalce z vodnimi popotovanji je tokrat obiskala tri vodne krajine. Prva je VODNI KROG MOČNIK, to je potok, ki izvira v gričevjih nad Brežiško-krškem polju. Vodna krajina z veliko biotsko pestrostjo ter ostankov mlinov, ki pripoveduje zgodbo o nekoč zelo pestri mlinarski vodni krajini. V svojem spodnjem toku pa se nahaja novo jezero umetnega nastanka, Brežiško jezero.
SLOVENSKI VODNI KROG se v letu 2018 nadaljuje po reki in po dveh potokih, ki pripovedujejo zanimive vodne zgodbe, v času ter prostoru. Ekipa Vodnega kroga, ki že 15 leto ustvarja ter navdihuje gledalce z vodnimi popotovanji je tokrat obiskala tri vodne krajine. Prva je VODNI KROG MOČNIK, to je potok, ki izvira v gričevjih nad Brežiško-krškem polju. Vodna krajina z veliko biotsko pestrostjo ter ostankov mlinov, ki pripoveduje zgodbo o nekoč zelo pestri mlinarski vodni krajini. V svojem spodnjem toku pa se nahaja novo jezero umetnega nastanka, Brežiško jezero.
Rádoljna je desni pritok Drave iz osrednjega dela Pohorja. Nastane iz več manjših izvirov na severni strani razvodnega hrbta pri smučarskem središču Rogla. Kratek čas teče po razmeroma položni in neizraziti dolini proti severu, a že nekaj nižje vstopi v vse ožjo in strmo dolino. Na obeh straneh jo obdajajo strma gozdnata pobočja, od koder se vanjo stekajo številni kratki potoki. Po nekaj kilometrih toka dobi z desne prvi večji pritok Plesiščico, nato se začne dolina obračati proti severovzhodu. Malo nad Lovrencem vstopi v manjšo dolinsko razširitev in teče ves čas po njenem vzhodnem robu in se pri vasi Ruta izliva v Dravo. Vodni krog te hudourniške reke je skozi čas močno krojil usodo okoliških prebivalcev, zlasti Lovrenca pod Pohorjem, kjer se še danes soočajo z erozijo rečnih bregov. V zgornjem toku, v osrčju gozdov Rogle, pa je izvirna struga uvrščena v območje Nature 2000 in je opredeljena kot naravna vrednota državnega pomena. Tu živijo mnogo živalske ter rastlinske vrste, ki v tem gozdnatem ter hribovitem področju zaokrožujejo vodni krog Radoljne.
Rádoljna je desni pritok Drave iz osrednjega dela Pohorja. Nastane iz več manjših izvirov na severni strani razvodnega hrbta pri smučarskem središču Rogla. Kratek čas teče po razmeroma položni in neizraziti dolini proti severu, a že nekaj nižje vstopi v vse ožjo in strmo dolino. Na obeh straneh jo obdajajo strma gozdnata pobočja, od koder se vanjo stekajo številni kratki potoki. Po nekaj kilometrih toka dobi z desne prvi večji pritok Plesiščico, nato se začne dolina obračati proti severovzhodu. Malo nad Lovrencem vstopi v manjšo dolinsko razširitev in teče ves čas po njenem vzhodnem robu in se pri vasi Ruta izliva v Dravo. Vodni krog te hudourniške reke je skozi čas močno krojil usodo okoliških prebivalcev, zlasti Lovrenca pod Pohorjem, kjer se še danes soočajo z erozijo rečnih bregov. V zgornjem toku, v osrčju gozdov Rogle, pa je izvirna struga uvrščena v območje Nature 2000 in je opredeljena kot naravna vrednota državnega pomena. Tu živijo mnogo živalske ter rastlinske vrste, ki v tem gozdnatem ter hribovitem področju zaokrožujejo vodni krog Radoljne.
Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.
Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.
Reka Gračnica je izjemno slikovita vodna krajina v vzhodnem delu Slovenije . Vodni tok Gračnice je dobil poseben pomen v mitološkem izročilu prastarih civilizacij, ki so v njem našle svojo sveto reko. Položaj zvezd in tok reke so povezali in temu prilagodili poljedelske dejavnosti. In prav posebno mesto v izročilu te rečne doline ima zdravilna in sveta moč vode, ki njenim prebivalcem še danes omogoča bolj zdravo življenje.
Reka Gračnica je izjemno slikovita vodna krajina v vzhodnem delu Slovenije . Vodni tok Gračnice je dobil poseben pomen v mitološkem izročilu prastarih civilizacij, ki so v njem našle svojo sveto reko. Položaj zvezd in tok reke so povezali in temu prilagodili poljedelske dejavnosti. In prav posebno mesto v izročilu te rečne doline ima zdravilna in sveta moč vode, ki njenim prebivalcem še danes omogoča bolj zdravo življenje.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Košarkarji Olimpije so se v 11. krogu evropskega pokala v gosteh pomerili z ekipo Venezie, ki jo vodi Neven Spahija. Hrvaški trener je pred dvema desetletjema deloval tudi v Ljubljani, in sicer kot pomočnik takratnemu trenerju Zmagu Sagadinu. Obe ekipi se pred zadnjimi sedmimi obračuni ligaškega dela tekmovanja borita za uvrstitev v izločilne boje. Posvetimo se še svetovnemu pokalu v smučarskih skokih. Slovenski orli so tekmovalno zimo začeli slabše od pričakovanj, a izidi ne skrbijo vodstva reprezentance, ki napoveduje boljše rezultate v nadaljevanju sezone.
Košarkarji Olimpije so se v 11. krogu evropskega pokala v gosteh pomerili z ekipo Venezie, ki jo vodi Neven Spahija. Hrvaški trener je pred dvema desetletjema deloval tudi v Ljubljani, in sicer kot pomočnik takratnemu trenerju Zmagu Sagadinu. Obe ekipi se pred zadnjimi sedmimi obračuni ligaškega dela tekmovanja borita za uvrstitev v izločilne boje. Posvetimo se še svetovnemu pokalu v smučarskih skokih. Slovenski orli so tekmovalno zimo začeli slabše od pričakovanj, a izidi ne skrbijo vodstva reprezentance, ki napoveduje boljše rezultate v nadaljevanju sezone.
»Ime mi je Tomaž Kajzer... Sem finančni svetovalec, s posebnimi nalogami...Kdor si denar sposodi, ga mora vrniti... Kdor tega ne razume, mu svetujem...” Tak je začetek drugega dela nove slovenske nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. Novo življenje, nove težave, nova vprašanja. Spremljamo življenje Tomaža, bivšega specialca, ki živi na videz odmaknjeno in nezanimivo, samotarsko življenje ločenca. Izgubil je stik z bivšo ženo in hčerko, ki se na njegovo veliko žalost vedno bolj izgublja iz njegovega življenja. Tomaž vestno opravlja svoje delo, preganja prevarante in svoje osebno življenje živi samo v sanjah. In kaj se zgodi, če je prevarant nekdo, ki mu je blizu? Ali bo šel do konca? Je Tomaž neizprosen in surov ali dosleden in občutljiv? Je z ljudmi in njihovimi vrednotami okrog njega nekaj narobe? Ali je nekaj narobe z njim? Kaj ga vodi pri izbiri med dobrim in slabim? Kako spraviti svet nazaj v red, ob vsej količini nereda vsenaokrog? Nekje je treba začeti: najbolje kar pri sebi.
»Ime mi je Tomaž Kajzer... Sem finančni svetovalec, s posebnimi nalogami...Kdor si denar sposodi, ga mora vrniti... Kdor tega ne razume, mu svetujem...” Tak je začetek drugega dela nove slovenske nanizanke Življenja Tomaža Kajzerja. Novo življenje, nove težave, nova vprašanja. Spremljamo življenje Tomaža, bivšega specialca, ki živi na videz odmaknjeno in nezanimivo, samotarsko življenje ločenca. Izgubil je stik z bivšo ženo in hčerko, ki se na njegovo veliko žalost vedno bolj izgublja iz njegovega življenja. Tomaž vestno opravlja svoje delo, preganja prevarante in svoje osebno življenje živi samo v sanjah. In kaj se zgodi, če je prevarant nekdo, ki mu je blizu? Ali bo šel do konca? Je Tomaž neizprosen in surov ali dosleden in občutljiv? Je z ljudmi in njihovimi vrednotami okrog njega nekaj narobe? Ali je nekaj narobe z njim? Kaj ga vodi pri izbiri med dobrim in slabim? Kako spraviti svet nazaj v red, ob vsej količini nereda vsenaokrog? Nekje je treba začeti: najbolje kar pri sebi.
Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.
Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.
Zbor Kluba slovenskih študentov na Dunaju je nastopil ob slovesnem odprtju Dunajskih festivalskih tednov. Člani kluba na Dunaju so bili povabljeni v skladu z geslom festivala – cilj je bil na odru mestne hiše predstaviti raznolikost Avstrije. V Fotografskem muzeju v Mariboru so odprli razstavo graške umetnice Barbare Hammer, ki se z različnimi tehnikami ustvarjanja posveča zgodovini Južne železnice. Velikanske lutke in pevska zbora Slovenske gimnazije so ob 50-letnici lutkovnega gledališča koroških Slovenk in Slovencev zasedli mestno gledališče v Celovcu. Bo Slovenski atletski klub zmagal v boju za prvaka? V športnem parku v Welzeneggu je tokrat v gosteh vodilna ekipa iz Treibacha, ki tri kroge pred koncem vodi točko pred Vrbo. Spletna stran: http://slovenci.orf.at
Zbor Kluba slovenskih študentov na Dunaju je nastopil ob slovesnem odprtju Dunajskih festivalskih tednov. Člani kluba na Dunaju so bili povabljeni v skladu z geslom festivala – cilj je bil na odru mestne hiše predstaviti raznolikost Avstrije. V Fotografskem muzeju v Mariboru so odprli razstavo graške umetnice Barbare Hammer, ki se z različnimi tehnikami ustvarjanja posveča zgodovini Južne železnice. Velikanske lutke in pevska zbora Slovenske gimnazije so ob 50-letnici lutkovnega gledališča koroških Slovenk in Slovencev zasedli mestno gledališče v Celovcu. Bo Slovenski atletski klub zmagal v boju za prvaka? V športnem parku v Welzeneggu je tokrat v gosteh vodilna ekipa iz Treibacha, ki tri kroge pred koncem vodi točko pred Vrbo. Spletna stran: http://slovenci.orf.at
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Mateji Ratej, raziskovalki na Inštitutu za kulturno zgodovino in področni urednici pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu, gre veliko zaslug za napredovanje tega nacionalno pomembnega projekta. Kot urednica Biografskih študij v zbirki Življenja in dela je Osebnostim slovenske medicine in Osebnostim slovenskega novinarstva iz zadnjih dveh let dodala še Slovenski biografski almanah 19. stoletja, že 28. knjigo v zbirki. K sodelovanju je povabila 17 uveljavljenih raziskovalk in raziskovalcev na različnih področjih humanističnih ved in z njimi ustvarila zbornik biografskih študij, ki pomenijo poglobitev dela Novega Slovenskega biografskega leksikona. Kot pojasnjuje, se almanah enakovredno osredotoča na gospodarske, politične, kulturne in druge kontekste ter pomembno prispeva k osvetlitvi kulturnozgodovinske krajine slovenskega prostora v »dolgem« 18. stoletju, ki se je simbolno končalo s prvo svetovno vojno. V ospredju so ljudje, ki so v tem času sami ali kot pripadniki vplivnih rodbin delovali v umetnosti, pravu, šolstvu in duhovniškem poklicu z dodatnimi dejavnostmi. Urednica je mednje uvrstila tudi biografske portrete Ivane Kobilca, Alojza Kraigherja, Matevža Langusa in Josefa Stefana, o katerih sicer že obstaja obsežna literatura. Del bralcev jih bo tako najbrž le na hitro preletel in zato morda tudi spregledal kak doslej manj znan poudarek. Večje pozornosti bodo deležne druge osebnosti, zlasti vrsta zaradi nemškega rodu ali naklonjenosti nemštvu v pozabo odrinjenih prebivalcev južne Štajerske. Pri tem je pomembno, da jih avtorji predstavitev ne obravnavajo kot nacionalne odpadnike, temveč jim vračajo vlogo legitimnih soustvarjalcev časa in prostora, v katerem so delovali. Za Slovenski biografski almanah 19. stoletja je značilno tudi hkratno obravnavanje več rodov v svojem času pomembnih družin, ki so zapustile globoke sledove v svojem okolju, vendar jim raziskovalci v drugi polovici preteklega stoletja niso namenjali večje pozornosti. Prvi v tej vrsti je Henrik Adam grof Brandis s potomstvom, lastnik gospostva Spodnji Maribor s sedežem v mestnem gradu. Matjaž Grahornik ga predstavlja kot domoljuba, ki se je med drugim izkazal s podporo avstrijski vojski. Jerneja Ferlež je imela z razkrivanjem družinskih korenin in delovanja iz Sudetov priseljene rodbine Kieffmann precej več dela. Ugotovila je, da je pet rodov, občasno več sorodnikov skupaj, vodilo veliko mariborsko gradbeno podjetje. Po drugi vojni so bili nacizmu naklonjeni Kieffmanni razlaščeni in obsojeni, a jih ob izreku kazni že ni bilo več v Mariboru. Tri rodove tretje rodbine sta povezovala priimka Kremenšek-Borštnik. Preučevanju korespondence predvsem ženskih sorodnic se je posvetila Katja Mihurko Poniž. Najbolj so jo zanimali odnosi med sestrami, ki jih je dopisovanje povezovalo v socialno mrežo, obenem pa preraslo v pričevanje o družbenem položaju žensk na Slovenskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Širši krog ljudi povezuje tudi zgodba uspešnega slikarja in fotografa Aloisa Kasimira s Ptuja – predstavlja ga Marjeta Ciglenečki – značilnega pripadnika štajerskega meščanstva, ki se je v času nacionalnih trenj deklariralo za Nemce. Bil je tudi začetnik razvejane umetniške rodbine Kasimir-Oeltjen. Med politiki, ki so se v drugi polovici 19. stoletja opredelili za slovensko stran, sta bila pomembna pravnika Ferdinand Dominkuš in Milan Jaklič. Prvega predstavlja Aleksandra Gačić: čeprav je le slabo govoril slovensko, je ustanovil Slovensko matico ter bil zaslužen za nastanek slovenske čitalnice in časnika Slovenski narod v Mariboru. Jakličev portret pa je izrisal Jurij Perovšek; predstavlja ga kot prvega prevajalca Komunističnega manifesta in urednika vrste socialnodemokratskih glasil in med drugo vojno sodelavca Osvobodilne fronte. Andrej Rahten uvršča kanonika Karla Kluna med najbolj dejavne politike v deželnem in državnem zboru. Bil je organizacijski utemeljitelj Slovenske ljudske stranke, ustanovitelj časnika Slovenec ter zaslužen za ustanovitev slovenske gimnazije v Kranju in za uveljavljanje slovenščine v upravi, sodstvu in na drugih ravneh. Iz duhovniških vrst je bil tudi konservator, filozof in pionir slovenske umetnostne zgodovine in spomeniške topografije Avguštin Stegenšek, ki ga predstavlja Jure Maček. Daša Ličen je drugo poglavje almanaha posvetila Isabel Burton, svetovljanski pisateljici in pustolovki, ki je pomemben del življenja prebila v Trstu. Še štirje portreti zanimivih, na različnih področjih uspešnih žensk so uvrščeni v zadnji del knjige. Bojana Bajec in Silva Bandelj predstavljata življenjsko pot v Ljubljani rojene gledališke igralke Avguste Vele Negrin, ki je postala primadona srbskega gledališča, Vlasta Stavbar pa odkriva učiteljico Antonijo Štupca, narodnostno, kulturno in socialno aktivistko na Štajerskem. Učiteljica je bila tudi Marija Wessner; Vesna Leskošek o njej piše, da je dekletom in ženam z ustanovitvijo Ženskega vzgojnega in podpornega društva Mladika pomagala pridobiti izobrazbo za poklic in vključitev v plačano delo. Urednica Mateja Ratej je prispevala posebno zanimivo poglavje o Konstanci in Hilariju Tofan, beguncih iz nekdanje avstro-ogrske Bukovine v Mariboru, o katerih je našla gradivo v kazenskih spisih tamkajšnjega okrožnega sodišča. Leta 1929 sta se znašla na sodišču – on, profesor zgodovine, zaradi posilstva služkinje, ona, izobražena gospodinja, pa zaradi mazaštva odgovorna za smrt druge služkinje. Po burnem procesu sta se preselila v Šentjur in tam umrla. Avtorica je njun primer osvetlila kot tragično zgodbo, ki bi lahko doletela kateregakoli preobčutljivega izobraženega begunca, zaznamovanega z vojno in nasilno iztrganega iz domačega okolja.
Piše: Iztok Ilich Bere: Jure Franko Mateji Ratej, raziskovalki na Inštitutu za kulturno zgodovino in področni urednici pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu, gre veliko zaslug za napredovanje tega nacionalno pomembnega projekta. Kot urednica Biografskih študij v zbirki Življenja in dela je Osebnostim slovenske medicine in Osebnostim slovenskega novinarstva iz zadnjih dveh let dodala še Slovenski biografski almanah 19. stoletja, že 28. knjigo v zbirki. K sodelovanju je povabila 17 uveljavljenih raziskovalk in raziskovalcev na različnih področjih humanističnih ved in z njimi ustvarila zbornik biografskih študij, ki pomenijo poglobitev dela Novega Slovenskega biografskega leksikona. Kot pojasnjuje, se almanah enakovredno osredotoča na gospodarske, politične, kulturne in druge kontekste ter pomembno prispeva k osvetlitvi kulturnozgodovinske krajine slovenskega prostora v »dolgem« 18. stoletju, ki se je simbolno končalo s prvo svetovno vojno. V ospredju so ljudje, ki so v tem času sami ali kot pripadniki vplivnih rodbin delovali v umetnosti, pravu, šolstvu in duhovniškem poklicu z dodatnimi dejavnostmi. Urednica je mednje uvrstila tudi biografske portrete Ivane Kobilca, Alojza Kraigherja, Matevža Langusa in Josefa Stefana, o katerih sicer že obstaja obsežna literatura. Del bralcev jih bo tako najbrž le na hitro preletel in zato morda tudi spregledal kak doslej manj znan poudarek. Večje pozornosti bodo deležne druge osebnosti, zlasti vrsta zaradi nemškega rodu ali naklonjenosti nemštvu v pozabo odrinjenih prebivalcev južne Štajerske. Pri tem je pomembno, da jih avtorji predstavitev ne obravnavajo kot nacionalne odpadnike, temveč jim vračajo vlogo legitimnih soustvarjalcev časa in prostora, v katerem so delovali. Za Slovenski biografski almanah 19. stoletja je značilno tudi hkratno obravnavanje več rodov v svojem času pomembnih družin, ki so zapustile globoke sledove v svojem okolju, vendar jim raziskovalci v drugi polovici preteklega stoletja niso namenjali večje pozornosti. Prvi v tej vrsti je Henrik Adam grof Brandis s potomstvom, lastnik gospostva Spodnji Maribor s sedežem v mestnem gradu. Matjaž Grahornik ga predstavlja kot domoljuba, ki se je med drugim izkazal s podporo avstrijski vojski. Jerneja Ferlež je imela z razkrivanjem družinskih korenin in delovanja iz Sudetov priseljene rodbine Kieffmann precej več dela. Ugotovila je, da je pet rodov, občasno več sorodnikov skupaj, vodilo veliko mariborsko gradbeno podjetje. Po drugi vojni so bili nacizmu naklonjeni Kieffmanni razlaščeni in obsojeni, a jih ob izreku kazni že ni bilo več v Mariboru. Tri rodove tretje rodbine sta povezovala priimka Kremenšek-Borštnik. Preučevanju korespondence predvsem ženskih sorodnic se je posvetila Katja Mihurko Poniž. Najbolj so jo zanimali odnosi med sestrami, ki jih je dopisovanje povezovalo v socialno mrežo, obenem pa preraslo v pričevanje o družbenem položaju žensk na Slovenskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Širši krog ljudi povezuje tudi zgodba uspešnega slikarja in fotografa Aloisa Kasimira s Ptuja – predstavlja ga Marjeta Ciglenečki – značilnega pripadnika štajerskega meščanstva, ki se je v času nacionalnih trenj deklariralo za Nemce. Bil je tudi začetnik razvejane umetniške rodbine Kasimir-Oeltjen. Med politiki, ki so se v drugi polovici 19. stoletja opredelili za slovensko stran, sta bila pomembna pravnika Ferdinand Dominkuš in Milan Jaklič. Prvega predstavlja Aleksandra Gačić: čeprav je le slabo govoril slovensko, je ustanovil Slovensko matico ter bil zaslužen za nastanek slovenske čitalnice in časnika Slovenski narod v Mariboru. Jakličev portret pa je izrisal Jurij Perovšek; predstavlja ga kot prvega prevajalca Komunističnega manifesta in urednika vrste socialnodemokratskih glasil in med drugo vojno sodelavca Osvobodilne fronte. Andrej Rahten uvršča kanonika Karla Kluna med najbolj dejavne politike v deželnem in državnem zboru. Bil je organizacijski utemeljitelj Slovenske ljudske stranke, ustanovitelj časnika Slovenec ter zaslužen za ustanovitev slovenske gimnazije v Kranju in za uveljavljanje slovenščine v upravi, sodstvu in na drugih ravneh. Iz duhovniških vrst je bil tudi konservator, filozof in pionir slovenske umetnostne zgodovine in spomeniške topografije Avguštin Stegenšek, ki ga predstavlja Jure Maček. Daša Ličen je drugo poglavje almanaha posvetila Isabel Burton, svetovljanski pisateljici in pustolovki, ki je pomemben del življenja prebila v Trstu. Še štirje portreti zanimivih, na različnih področjih uspešnih žensk so uvrščeni v zadnji del knjige. Bojana Bajec in Silva Bandelj predstavljata življenjsko pot v Ljubljani rojene gledališke igralke Avguste Vele Negrin, ki je postala primadona srbskega gledališča, Vlasta Stavbar pa odkriva učiteljico Antonijo Štupca, narodnostno, kulturno in socialno aktivistko na Štajerskem. Učiteljica je bila tudi Marija Wessner; Vesna Leskošek o njej piše, da je dekletom in ženam z ustanovitvijo Ženskega vzgojnega in podpornega društva Mladika pomagala pridobiti izobrazbo za poklic in vključitev v plačano delo. Urednica Mateja Ratej je prispevala posebno zanimivo poglavje o Konstanci in Hilariju Tofan, beguncih iz nekdanje avstro-ogrske Bukovine v Mariboru, o katerih je našla gradivo v kazenskih spisih tamkajšnjega okrožnega sodišča. Leta 1929 sta se znašla na sodišču – on, profesor zgodovine, zaradi posilstva služkinje, ona, izobražena gospodinja, pa zaradi mazaštva odgovorna za smrt druge služkinje. Po burnem procesu sta se preselila v Šentjur in tam umrla. Avtorica je njun primer osvetlila kot tragično zgodbo, ki bi lahko doletela kateregakoli preobčutljivega izobraženega begunca, zaznamovanega z vojno in nasilno iztrganega iz domačega okolja.
Slovenski športniki nadaljujejo uspešne nastope na olimpijskih igrah. Dopoldne je zlato osvojil kanuist Benjamin Savšek. Uspešni so bili tudi slovenski košarkarji, uvodni dvoboj z Argentino so dobili na krilih razigranega Luke Dončiča. Preostalo poudarki oddaje: - Gostinci opozarjajo, da s preverjanjem pogojev PCT ožajo krog gostov; pogledujejo tudi proti 23-em avgustu, ko breblačno testiranje ne bo več na voljo - Finančni ministri unije potrdili slovenski načrt okrevanja po pandemiji, prvih sredstev se lahko Slovenija nadeja v nekaj tednih - Na Kosovu dan žalovanja za žrtvami včerajšnje hude nesreče kosovskega avtobusa na Hrvaškem
Slovenski športniki nadaljujejo uspešne nastope na olimpijskih igrah. Dopoldne je zlato osvojil kanuist Benjamin Savšek. Uspešni so bili tudi slovenski košarkarji, uvodni dvoboj z Argentino so dobili na krilih razigranega Luke Dončiča. Preostalo poudarki oddaje: - Gostinci opozarjajo, da s preverjanjem pogojev PCT ožajo krog gostov; pogledujejo tudi proti 23-em avgustu, ko breblačno testiranje ne bo več na voljo - Finančni ministri unije potrdili slovenski načrt okrevanja po pandemiji, prvih sredstev se lahko Slovenija nadeja v nekaj tednih - Na Kosovu dan žalovanja za žrtvami včerajšnje hude nesreče kosovskega avtobusa na Hrvaškem
Rokometaši velenjskega Gorenja nadaljujejo glavni del evropske lige. V 2. krogu bodo zvečer gostili hrvaško ekipo iz Našic, ki jo vodi slovenski trener Branko Tamše. Za slovenske košarkarje pa se začenjajo kvalifikacije za uvrstitev na evropsko prvenstvo 2025. Prvi tekmi bo Slovenija igrala doma, v Kopru se bo pomerila z Ukrajino in Izraelom.
Rokometaši velenjskega Gorenja nadaljujejo glavni del evropske lige. V 2. krogu bodo zvečer gostili hrvaško ekipo iz Našic, ki jo vodi slovenski trener Branko Tamše. Za slovenske košarkarje pa se začenjajo kvalifikacije za uvrstitev na evropsko prvenstvo 2025. Prvi tekmi bo Slovenija igrala doma, v Kopru se bo pomerila z Ukrajino in Izraelom.
Deset let pontifikata papeža Frančiška je prineslo veliko sprememb v Katoliški cerkvi. Boj proti spolnim zlorabam in finančnim nepravilnostim je pretresel cerkvene kroge. Ob tem je papež Frančišek uvedel sinodalni proces in bolj vključeval laike v delo Cerkve. Nekdanji argentinski kardinal Jorge Maria Bergoglio je izstopal po ostrih obsodbah socialnih krivic, potrošništva in uničevanja okolja. Pri svojih odločitvah je bil deležen tako podpore kot tudi nasprotovanja. O prvem desetletju njegovega delovanja in pečatu, ki ga je vtisnil Cerkvi in mednarodnim odnosom, voditelj Tomaž Gerden s sogovorniki. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Boštjan Udovič, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Deset let pontifikata papeža Frančiška je prineslo veliko sprememb v Katoliški cerkvi. Boj proti spolnim zlorabam in finančnim nepravilnostim je pretresel cerkvene kroge. Ob tem je papež Frančišek uvedel sinodalni proces in bolj vključeval laike v delo Cerkve. Nekdanji argentinski kardinal Jorge Maria Bergoglio je izstopal po ostrih obsodbah socialnih krivic, potrošništva in uničevanja okolja. Pri svojih odločitvah je bil deležen tako podpore kot tudi nasprotovanja. O prvem desetletju njegovega delovanja in pečatu, ki ga je vtisnil Cerkvi in mednarodnim odnosom, voditelj Tomaž Gerden s sogovorniki. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Boštjan Udovič, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Obiskali smo slovenski oglaševalski festival v Portorožu, kjer so številni mednarodni strokovnjaki spregovorili tudi o tem, kako umetna inteligenca vpliva na kreativno industrijo in zakaj generacija z spreminja svet. Med drugim smo se pogovarjali z znanim newyorškim ilustratorjem Timothyjem Goodmanom ter slovenskim skladateljem Anžetom Rozmanom, ki sodeluje z legendarnim oskrjevcem Hansom Zimmerjem. Maratonci tečejo zadnji krog ali Kdo neki tam poje; s črnim humorjem prežetih filmskih klasik ni treba posebej predstavljati. O njihovem nastanku ter še o marsičem smo se pogovarjali z režiserjem Slobodanom Šijanom, častnim gostom jubilejnega 20. Grossmanovega festivala. Zazrli se bomo tudi že v poletje, v 64. jazz festival, ki ga po novem vodi Tina Lešničar. Predstavljamo nekdanjo Delovo novinarko, ki je področje jazza spremljala skoraj dve desetletji, v njem pa vidi revolucijo misli in zgled za bolj etično družbo. Tudi v mednarodnem okviru ena redkih žensk na vodilnem mestu ima jazz celo v krvi, po dedu in očetu. Obiskali smo še prireditve, ki so potekale pod okriljem Foruma Tomizza, obmejnega srečanja, ki skozi literaturo povezuje Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Forum, ki je poimenovan po pisatelju Fulviu Tomizzi, je letos praznoval 25 let, utemeljen pa je bil kot prostor sodelovanja, spodbujanja in omogočanja dialoga v širšem obmejnem prostoru.
Obiskali smo slovenski oglaševalski festival v Portorožu, kjer so številni mednarodni strokovnjaki spregovorili tudi o tem, kako umetna inteligenca vpliva na kreativno industrijo in zakaj generacija z spreminja svet. Med drugim smo se pogovarjali z znanim newyorškim ilustratorjem Timothyjem Goodmanom ter slovenskim skladateljem Anžetom Rozmanom, ki sodeluje z legendarnim oskrjevcem Hansom Zimmerjem. Maratonci tečejo zadnji krog ali Kdo neki tam poje; s črnim humorjem prežetih filmskih klasik ni treba posebej predstavljati. O njihovem nastanku ter še o marsičem smo se pogovarjali z režiserjem Slobodanom Šijanom, častnim gostom jubilejnega 20. Grossmanovega festivala. Zazrli se bomo tudi že v poletje, v 64. jazz festival, ki ga po novem vodi Tina Lešničar. Predstavljamo nekdanjo Delovo novinarko, ki je področje jazza spremljala skoraj dve desetletji, v njem pa vidi revolucijo misli in zgled za bolj etično družbo. Tudi v mednarodnem okviru ena redkih žensk na vodilnem mestu ima jazz celo v krvi, po dedu in očetu. Obiskali smo še prireditve, ki so potekale pod okriljem Foruma Tomizza, obmejnega srečanja, ki skozi literaturo povezuje Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Forum, ki je poimenovan po pisatelju Fulviu Tomizzi, je letos praznoval 25 let, utemeljen pa je bil kot prostor sodelovanja, spodbujanja in omogočanja dialoga v širšem obmejnem prostoru.
Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.
Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.
Škofjeloško družinsko podjetje Signum je staro toliko kot naša država. Njihova osnovna dejavnost je proizvodnja zastav vseh vrst in velikosti. Na leto jih izdelajo okrog 20 000, približno polovica je slovenskih, preostalo so občinske, reklamne in zastave tujih držav; več kot 180 različnih državnih zastav so naredili doslej. Šestčlanska ekipa redno zaposlenih, ki jih danes vodi že druga generacija, posel uspešno širi tudi na druga področja tiskanih tekstilnih in promocijskih izdelkov. Največ prodajo na domačem trgu, sodelujejo pa tudi z avstrijskimi in hrvaškimi naročniki. Pravi izziv za zaposlene je bila največja zastava, velika 9-krat 18 metrov, ki so jo izdelali leta 2013 in je od takrat stalnica na tribunah vseh velikih športnih dogodkov.
Škofjeloško družinsko podjetje Signum je staro toliko kot naša država. Njihova osnovna dejavnost je proizvodnja zastav vseh vrst in velikosti. Na leto jih izdelajo okrog 20 000, približno polovica je slovenskih, preostalo so občinske, reklamne in zastave tujih držav; več kot 180 različnih državnih zastav so naredili doslej. Šestčlanska ekipa redno zaposlenih, ki jih danes vodi že druga generacija, posel uspešno širi tudi na druga področja tiskanih tekstilnih in promocijskih izdelkov. Največ prodajo na domačem trgu, sodelujejo pa tudi z avstrijskimi in hrvaškimi naročniki. Pravi izziv za zaposlene je bila največja zastava, velika 9-krat 18 metrov, ki so jo izdelali leta 2013 in je od takrat stalnica na tribunah vseh velikih športnih dogodkov.
S prvimi tekmami se je začela nova sezona najelitnejšega klubskega tekmovanja v nogometu Lige prvakov. Uvodni krog so zaznamovali tudi trije slovenski igralci, Benjamin Šeško je postal deveti Slovenec z zadetkom v tem tekmovanju. V Londonu pa so po kanuistih kvalifikacije svetovnega prvenstva v slalomu na divjih vodah opravili še kajakaši in kajakašice.
S prvimi tekmami se je začela nova sezona najelitnejšega klubskega tekmovanja v nogometu Lige prvakov. Uvodni krog so zaznamovali tudi trije slovenski igralci, Benjamin Šeško je postal deveti Slovenec z zadetkom v tem tekmovanju. V Londonu pa so po kanuistih kvalifikacije svetovnega prvenstva v slalomu na divjih vodah opravili še kajakaši in kajakašice.
Nova tekma, nova zmaga za slovensko reprezentanco. Jeseni ostaja stoodstotna in še vedno vodi v svoji skupini. V Belfastu je naredila še en velik korak proti evropskemu prvenstvu, za dokončno uvrstitev potrebuje zmago na Danskem ali pa točko v zadnjem krogu doma proti Kazahstanu.
Nova tekma, nova zmaga za slovensko reprezentanco. Jeseni ostaja stoodstotna in še vedno vodi v svoji skupini. V Belfastu je naredila še en velik korak proti evropskemu prvenstvu, za dokončno uvrstitev potrebuje zmago na Danskem ali pa točko v zadnjem krogu doma proti Kazahstanu.
Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.
Piše Tonja Jelen, bere Lidija Hartman. Pesnica, scenaristka, glasbenica in pisateljica Cvetka Bevc se posveča raznovrstnim temam – tabujem, prezrtim in zgodovinskim osebam in ranljivosti. V romanu Sara, ples in roža se ukvarja s številnimi kompleksnimi vprašanji in jih osvetljuje iz več vidikov. Delo se posveča najrazličnejšim teminam človeka in krutim zgodovinskim dejstvom, pa vendar iz njega vejeta tiho upanje in nenehna sla po življenju. Kljub poetičnemu naslovu in občasno tudi jeziku to ni roman, ki bi nas pustil sanjariti. Že na začetku avtorica začrta kar nekaj travmatičnih zgodovinskih dejstev. Sintetično-analitična pripoved izhaja iz dogajanja med drugo svetovno vojno in letalske nesreče na Korziki. Pri tem se zgodbe vseh likinj in likov premišljeno prepletajo, prekrivajo in sestavljajo. Osrednje mesto imajo ženske – avtorica jih psihološko in sociološko dodobra predstavi, pozorna je na njihov razvoj in izbire poti ter na okolje, iz katerega izhajajo in v katerem živijo, ter opozarja na njihovo šibkost v primeru nasilja, o čemer je na primer pisala že v romanu Ptiči. Kljub temu pa jih Cvetka Bevc prikazuje kot polnomočne ženske, ki v življenju morajo ostati trdne. Justina, Magdalena in Bruna se spretno upirajo stereotipom o moški nadvladi in postopoma se izrisujejo podobe žensk, ki so bile med vojno sposobne skrbeti za druge, jih negovati in delati. Pa tudi ljubiti. Kajti ljubezen je med vojno drugačna. Lahko je tudi kaznovana. Vmes se ves čas pojavljajo preizkušnje. Brusijo predvsem Justino in jo skorajda spravljajo v norost, saj se nenehno sooča z izgubami, a jo tudi vedno znova vračajo v življenje – roman je polnokrvno postavljen v različna obdobja. Zanimivo mesto imajo Justinina hči in vnukinji, ki pa so v primerjavi s prej omenjenimi ženskami manj uresničene, izpopolnjene in svobodne. Pri tem je prefinjeno predstavljen in premišljen tudi vidik feminizma. Premišljena je tudi izbira imen potomk, torej Zarje, Marte in Sare. Prav slednja je tista, ki bi lahko prinašala novo sporočilo in upanje. Tudi zaradi rož in njene preproste vere v življenje. Kaj pa nas drugega vodi v življenje, če ne strast in drobec naivnosti? Jezikovno zelo dodelan roman Sara, ples in roža teče na več ravninah, pri čemer ne zanika niti zaklinjanja, urokov, modrosti različnih ljudstev in (slovenskih) pregovorov. Tudi zaupanja v slaba občutenja ne. Kar nekaj misli v romanu si je vredno izpisati, saj so lahko bogato vodilo ali napotek za življenje. Z romanom Cvetka Bevc tudi ponazarja, da ni vse v znanosti, pač pa tudi v občutjih in (temnih) silah. Te so nenehno na preži in nas begajo ali usmerjajo po najrazličnejših poteh. Osnova vsemu pa je življenjski krog, tako ljudi kot tudi rož. Pisateljica je lepoto narave, plesa in jezika spretno prepletla z manj prijetnimi dogodki, a prav lepota bivanja se pogosto pojavlja v finih detajlih in v nekaterih likih vzbuja eros in upanje. Med pripovedjo o dogajanju se občasno pojavljajo monologi pisateljice. Pojasnjuje, kje piše in kdo ji pripoveduje. To deluje kot delovni proces in tudi sam roman bi lahko razumeli kot študijo ljudi, ki se po nekem ključu razdružijo in na koncu spet srečajo. Upoštevanje zgodovine in povezanih vprašanj ter natančni opisi krajev so kot stvarnost oziroma tekstura, na kateri teče zgodba. Pri tem je s posebno simboliko srečevanj in globokim pomenom izrisana podoba Ljubljane, zlasti glavne železniške postaje. Sara, ples in roža je obširen roman, ki se študiozno loteva tudi motiva Lepe Vide, trgovanja s človeškimi organi, izkoriščanja, razmerja med podeželjem in mestom, genskih bolezni in drugega. Cvetka Bevc je napisala odlično delo, ki se ne nazadnje ukvarja z življenjem. Pomislimo, kaj vse se lahko skriva za podobo likinje, ki jo naključno srečamo v manjšem mestu? Niz odločitev, dogodkov, trpka usoda …, torej življenje.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Književni prvenec Tine Perić je v več ozirih neulovljivo delo. Najprej gre za zvrstno uvrstitev. Če po eni strani naslov zbirke namiguje na nekoliko pozabljeno obliko kratke proze, nas spremni besedi, zapis v cobissu in založbina spletna stran, vztrajno prepričujejo, da gre za roman. Seveda je zvrst romana že praktično od njegovega nastanka razumljena dovolj svobodno, da tej oznaki ni oporekati, a kljub temu velja opozoriti, da se Ćrtice Tine Perić s kratkimi, izrazito zaokroženimi in pogosto problemsko osrediščenimi poglavji, pogosto približajo esejistiki, z nekaj udarnosti včasih celo kolumnistiki. In prav tako se z zgoščenimi zapisi o dogodkih, pogosto zabeljenimi s popisom čustvenega sveta pripovedovalke, približujejo prav črticam. O določeni neulovljivosti je mogoče govoriti pri vprašanju problemskega fokusa knjige. Omenjeni zapisi nas zapeljejo v pričakovanje besedila, ki bo nekakšen tour de force obravnave vprašanja izbrisanih. A v problematizirajočo plat knjige so že kaj hitro potegnjena vprašanja spola in spolne usmerjenosti, razreda in nenormativnega telesnega videza, v okviru intimnih vprašanj pa še vsaj odraščanja, samopodobe in družine oz. družinskega življenja, medtem ko je vprašanje izbrisanih, predvsem ob liku pripovedovalkinega očeta, ki ima t. i. »probleme s papirji«, prisotno od začetka do konca knjige, a se zna tudi za več poglavij potuhniti v ozadje. Eksplicitneje je prisotno ob stresnosti situacije za oba starša, nezmožnosti prehajanja meje, to pa je posledično vodilo tudi v bistvene spremembe v slogu odraščanja in družinskega življenja. Tu velja omeniti še pretečo grožnjo: tudi, če se ne najhujše uresniči, se lahko skriva že za naslednjim vogalom. S tovrstno prestavitvijo fokusa je avtorica v resnici dosegla pomemben premik v razumevanju, kako obravnavati neko travmatično vprašanje, ki hkrati pomeni tudi politični zločin: tovrsten dogodek ne odpira zgolj pustih političnih vprašanj, za njim se skrivajo odtisi vsakodnevnih življenjskih situacij. Izbris ne pomeni, da osebe, ki trpijo njegove posledice, niso podvržene razredni deprivilegiranosti, vanjo lahko izbris celo vodi ali denimo v seksizem. Še toliko bolj pa to velja za vprašanje nacionalizma oziroma iz njega izhajajoče ksenofobije, ki sta hkrati vzrok in posledica. Iz Ćrtic, ki razkrivajo izrazito odkrito in tudi bolj subtilno delovanje tovrstnih družbenih pojavov, je mogoče razbrati neapologetsko držo, ki se ne skuša poigravati z izbrisom kot nekakšnim birokratskim vprašanjem – birokracija je v resnici zgolj metoda. Avtorica Tina Perić simbolno intervenira že z naslovom in domiselno zamenjavo t. i. trdega č-ja z mehkim ć-jem, ki je v zadnjih letih posebej s spomenikom pred ljubljanskim Centrom Rog dobil dimenzijo simbola izbrisanih. Črtica, ki se v okviru k domoljubju usmerjenega pouka književnosti v osnovnih in srednjih šolah pri nas, po zaslugi denimo Cankarja, Voranca ali Kersnika, moških avtorjev, jasno, zdi eden od umetniških stebrov slovenstva, tako dobi nekakšno opozorilo. Še drugače: tudi najvišja kultura ne more biti izvzeta s seznama tarč kritike. Ob tem je knjiga posejana s posledicami pozornega opazovanja okolice, njenih mikroagresij, subtilnih namigov, samo navideznih enakopravnih obravnav, najsi gre za odziv in pričakovanja ljudi, ko zaslišijo priimek z mehkim ć-jem, presenečene odzive na osebo, ki ima v odnosu do normativnega pojmovanja telesa previsoko težo, a kljub temu pozitiven odnos do lastnega videza, ali pa za ugotovitev, da je slovenski učni načrt izločil pisatelje in pisateljice (čeprav so slednje izločene tudi brez nacionalistične dimenzije) iz drugih republik socialistične Jugoslavije, medtem ko denimo srbski tega ni storil. Vendar pa se ob branju dela pojavi tudi nekaj zagat. Če so nekatera vprašanja obravnavana natančneje in večplastno, takšen je denimo daljši razmislek o jeziku, se za nekatera druga zdi, da so zgolj načeta, kot so recimo nekateri nastavki za razmislek o sistemskih problemih, ki vodijo v ksenofobijo. Prav tako se na trenutke zazdi, da knjigi, ki sicer sopostavlja zgodbene, literarne pasuse z izrazito mnenjskimi, ne uspeva vedno najbolje meandrirati med različnimi načini ubesedovanja. Tako se zdi, da delo, ki sicer ponuja pretresljive in ganljive zgodbe, kot je recimo opis družinskega odhoda na morje, ko pripovedovalkin oče, že daleč v njeno odraslost, končno »dobi papirje«, včasih ne izrabi priložnosti, da bi svoje poante izrazilo v zgodbah. Seveda je zvrstni hibrid legitimen in prinaša nekatere dodane vrednosti, a mestoma se zazdi, da bi se knjiga lahko bolj umaknila od diskurzivnih tehnik, ki jih poznamo denimo iz medijev. Ćrtice Tine Perić so tako delo, ki odpira več ključnih družbenih vprašanj, s čimer pomembno stopa na področje intersekcijske obravnave, kar je še toliko bolj bistveno pri problematiki, ki se še vedno odvija. Po drugi strani pa se zdi, da ostaja še nekaj neizkoriščenega prostora za dodatno literarizacijo, razširitev in poglobitev nekaterih elementov.
Piše Aljaž Krivec, bere Igor Velše. Književni prvenec Tine Perić je v več ozirih neulovljivo delo. Najprej gre za zvrstno uvrstitev. Če po eni strani naslov zbirke namiguje na nekoliko pozabljeno obliko kratke proze, nas spremni besedi, zapis v cobissu in založbina spletna stran, vztrajno prepričujejo, da gre za roman. Seveda je zvrst romana že praktično od njegovega nastanka razumljena dovolj svobodno, da tej oznaki ni oporekati, a kljub temu velja opozoriti, da se Ćrtice Tine Perić s kratkimi, izrazito zaokroženimi in pogosto problemsko osrediščenimi poglavji, pogosto približajo esejistiki, z nekaj udarnosti včasih celo kolumnistiki. In prav tako se z zgoščenimi zapisi o dogodkih, pogosto zabeljenimi s popisom čustvenega sveta pripovedovalke, približujejo prav črticam. O določeni neulovljivosti je mogoče govoriti pri vprašanju problemskega fokusa knjige. Omenjeni zapisi nas zapeljejo v pričakovanje besedila, ki bo nekakšen tour de force obravnave vprašanja izbrisanih. A v problematizirajočo plat knjige so že kaj hitro potegnjena vprašanja spola in spolne usmerjenosti, razreda in nenormativnega telesnega videza, v okviru intimnih vprašanj pa še vsaj odraščanja, samopodobe in družine oz. družinskega življenja, medtem ko je vprašanje izbrisanih, predvsem ob liku pripovedovalkinega očeta, ki ima t. i. »probleme s papirji«, prisotno od začetka do konca knjige, a se zna tudi za več poglavij potuhniti v ozadje. Eksplicitneje je prisotno ob stresnosti situacije za oba starša, nezmožnosti prehajanja meje, to pa je posledično vodilo tudi v bistvene spremembe v slogu odraščanja in družinskega življenja. Tu velja omeniti še pretečo grožnjo: tudi, če se ne najhujše uresniči, se lahko skriva že za naslednjim vogalom. S tovrstno prestavitvijo fokusa je avtorica v resnici dosegla pomemben premik v razumevanju, kako obravnavati neko travmatično vprašanje, ki hkrati pomeni tudi politični zločin: tovrsten dogodek ne odpira zgolj pustih političnih vprašanj, za njim se skrivajo odtisi vsakodnevnih življenjskih situacij. Izbris ne pomeni, da osebe, ki trpijo njegove posledice, niso podvržene razredni deprivilegiranosti, vanjo lahko izbris celo vodi ali denimo v seksizem. Še toliko bolj pa to velja za vprašanje nacionalizma oziroma iz njega izhajajoče ksenofobije, ki sta hkrati vzrok in posledica. Iz Ćrtic, ki razkrivajo izrazito odkrito in tudi bolj subtilno delovanje tovrstnih družbenih pojavov, je mogoče razbrati neapologetsko držo, ki se ne skuša poigravati z izbrisom kot nekakšnim birokratskim vprašanjem – birokracija je v resnici zgolj metoda. Avtorica Tina Perić simbolno intervenira že z naslovom in domiselno zamenjavo t. i. trdega č-ja z mehkim ć-jem, ki je v zadnjih letih posebej s spomenikom pred ljubljanskim Centrom Rog dobil dimenzijo simbola izbrisanih. Črtica, ki se v okviru k domoljubju usmerjenega pouka književnosti v osnovnih in srednjih šolah pri nas, po zaslugi denimo Cankarja, Voranca ali Kersnika, moških avtorjev, jasno, zdi eden od umetniških stebrov slovenstva, tako dobi nekakšno opozorilo. Še drugače: tudi najvišja kultura ne more biti izvzeta s seznama tarč kritike. Ob tem je knjiga posejana s posledicami pozornega opazovanja okolice, njenih mikroagresij, subtilnih namigov, samo navideznih enakopravnih obravnav, najsi gre za odziv in pričakovanja ljudi, ko zaslišijo priimek z mehkim ć-jem, presenečene odzive na osebo, ki ima v odnosu do normativnega pojmovanja telesa previsoko težo, a kljub temu pozitiven odnos do lastnega videza, ali pa za ugotovitev, da je slovenski učni načrt izločil pisatelje in pisateljice (čeprav so slednje izločene tudi brez nacionalistične dimenzije) iz drugih republik socialistične Jugoslavije, medtem ko denimo srbski tega ni storil. Vendar pa se ob branju dela pojavi tudi nekaj zagat. Če so nekatera vprašanja obravnavana natančneje in večplastno, takšen je denimo daljši razmislek o jeziku, se za nekatera druga zdi, da so zgolj načeta, kot so recimo nekateri nastavki za razmislek o sistemskih problemih, ki vodijo v ksenofobijo. Prav tako se na trenutke zazdi, da knjigi, ki sicer sopostavlja zgodbene, literarne pasuse z izrazito mnenjskimi, ne uspeva vedno najbolje meandrirati med različnimi načini ubesedovanja. Tako se zdi, da delo, ki sicer ponuja pretresljive in ganljive zgodbe, kot je recimo opis družinskega odhoda na morje, ko pripovedovalkin oče, že daleč v njeno odraslost, končno »dobi papirje«, včasih ne izrabi priložnosti, da bi svoje poante izrazilo v zgodbah. Seveda je zvrstni hibrid legitimen in prinaša nekatere dodane vrednosti, a mestoma se zazdi, da bi se knjiga lahko bolj umaknila od diskurzivnih tehnik, ki jih poznamo denimo iz medijev. Ćrtice Tine Perić so tako delo, ki odpira več ključnih družbenih vprašanj, s čimer pomembno stopa na področje intersekcijske obravnave, kar je še toliko bolj bistveno pri problematiki, ki se še vedno odvija. Po drugi strani pa se zdi, da ostaja še nekaj neizkoriščenega prostora za dodatno literarizacijo, razširitev in poglobitev nekaterih elementov.