Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.
Izjemno pričevanje Stanka Novaka – Martinovega, iz Obrova, bo še posebej pritegnilo tiste gledalce, ki jih zanima prikrita preteklost. Zgodba 90-letnega klenega Slovenca in odličnega pevca nam bo odstrla preteklost mistične pokrajine med Krasom, Brkini in Čičarijo, ki skriva dragocene zgodbe o naši zgodovini in sedanjosti. Stanko se je rodil v zavedni slovenski kmečki družini v kraju, v katerem so v 16. stoletju bivali begunci, ki so pred Turki pribežali iz Dalmacije, kar se še vedno pozna v tamkajšnjem narečju – še posebno v bližnji Čičariji. Doma so bili zelo narodno usmerjeni, zato jim italijanizacija ni prišla do živega. Materin stric je bil znameniti primorski duhovnik Štefan Cek, ki so ga preganjali Italijani, med vojno in zlasti po njej pa je doživel strahovito komunistično preganjanje. Vojna je močno udarila v življenje Martinovih. Oče, ki je bil mobiliziran v partizane, je padel na Dolenjskem, v spopadu z domobranci, kar je mamo in otroke povsem strlo. Gospod Novak našteva primere okupatorjevega nasilja, partizanskih napadov in drugih ravnanj, ki so sprožila nemško izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Posebno poglavje njegovega pričevanja je spomin na »krvavo birmo« v Lanišču v Istri, 24. avgusta 1947. Stanko je bil takrat v pri stricu Štefanu Ceku, ki je bil v Lanišču župnik. Komunistične oblasti so na dan birme organizirale nasilni izgred, ki se je končal z umorom hrvaškega duhovnika Bulešića in pretepom še enega primorskega »čedermaca«, Jakoba Ukmarja. 12-letni Stanko je bil priča zločina, ki je odmeval po vsej Istri in širše. Stanko se je najprej šolal za duhovniški poklic, a se mu je življenje obrnilo drugače. Ostal pa je zvest veri in tudi slovenski cerkveni pesmi. Nenadomestljiv pa je v izvrstni pevski zasedbi Hrušiški fanti, ki združuje ljudske pevce iz vasi Hrušica v Brkinih. Med pričevanjem jih bomo tudi slišali.
Magdalena Cunta Pahor, rojena v Ljubljani leta 1931, prihaja iz družine z vipavskimi koreninami. Z izjemnim spominom pripoveduje o svojem odraščanju v Ljubljani, Vipavski dolini in Gorici, o prvi zaposlitvi v Mačkoljah ter kasnejšem službovanju v Trstu. Kratko, a intenzivno življenje se ji je odvilo v Buenos Airesu, kjer sta si z možem, ki je delal na ladji ustvarila družino. Njena življenjska zgodba je eno izmed mnogih pretresljivih pričevanj o težkih razmerah, s katerimi so se soočali naši predniki v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa tudi o njihovi delavnosti, vztrajnosti in zavednosti.
Magdalena Cunta Pahor, rojena v Ljubljani leta 1931, prihaja iz družine z vipavskimi koreninami. Z izjemnim spominom pripoveduje o svojem odraščanju v Ljubljani, Vipavski dolini in Gorici, o prvi zaposlitvi v Mačkoljah ter kasnejšem službovanju v Trstu. Kratko, a intenzivno življenje se ji je odvilo v Buenos Airesu, kjer sta si z možem, ki je delal na ladji ustvarila družino. Njena življenjska zgodba je eno izmed mnogih pretresljivih pričevanj o težkih razmerah, s katerimi so se soočali naši predniki v prvi polovici prejšnjega stoletja, obenem pa tudi o njihovi delavnosti, vztrajnosti in zavednosti.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovec pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.
Martin Rojko se je rodil leta 1924 na nekdaj napredni kmetiji na vzhodnem robu Slovenije v obmejni vasi Grabrovec pri Štrigovi in je od nekdaj kazal nadarjenost za glasbo in risanje. Po osemletki so ga hoteli starši poslati v kmetijsko šolo v Maribor, a je takrat udarila druga svetovna vojna in nastala je okupirana meja Madžarska-Nemčija. Preživel je grozote vojne in tudi sedaj, pri svojih 100-ih letih ostaja pozitiven. Nekdanji geodet in kartograf na Geodetskem zavodu SRS živi v Planini.
96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.
96-letni Ivan Strnad je prava zakladnica spominov o dogajanju v okolici Šentjanža na Dolenjskem. Rojen je bil na Gradcu v družini petih otrok. Doma so imeli kmetijo, vse delo so opravljali ročno in tudi otroci so morali kmalu poprijeti zanj. Oče je delal v rudniku v Krmelju. Tam se je prehladil in pozneje zaradi tega tudi umrl. Pričevalec se spomni napetosti med liberalci in klerikalci v času Kraljevine Jugoslavije. Po napadu na Jugoslavijo je njihova kmetija prešla pod nemško oblast, zato se je družina morala popisati in nacistična oblast je pripravila sezname za izseljevanje. Jeseni leta 1941 je morala zapustiti kmetijo in se izseliti tudi Strnadova družina. Ivan se takole spominja: »To je bil samo jok, kaj bo zdaj, kdaj pridemo nazaj. Eni so govorili, da čez en mesec, eni, da čez eno leto, eni pa, da nikoli več. Hudo je bilo, mi otroci tega še nismo še tako občutili, ampak za starše je bilo pa grozno. Jaz se dobro spominjam, ko smo prišli v taborišče. S seboj pa nismo mogli vzeti nič več, ker se ni dalo nesti. Vzeli smo le nekaj obleke pa za pojesti, pa saj ni bilo kaj veliko.« Zbrali so jih v gradu Rajhenburg, nato odpeljali v Würtenberg ter nastanili v koncentracijskem taborišču, ki je bil ogromen samostan. Z očetom sta imela srečo, saj sta največ delala na samostanskem vrtu in z redovnicami so bili v lepih odnosih. Večina drugih Slovencev je delala v nemški vojaški industriji. Osvobodili so jih Maročani v francoskih uniformah, domov pa so prišli šele septembra leta 1945. Nova komunistična oblast pa vračajočim izseljencem ni zaupala, se spominja Ivan in dodaja, da je bilo pred vojno bolje kot takoj po vojni. Kmete so preganjali z visoko odmerjeno obvezno oddajo živil. V času, ko so bili v izgnanstvu, se je doma razrasla revolucija, ki je zagrešila številne umore domačinov. Potem je nastopila protirevolucija – ustanavljati so začeli vaške straže in kolo medslovenskega nasilja se je zavrtelo. Ivan pove zgodbo o lokalnem partizanu Milanu Majcnu. Leta 1954, ko je šlo za Trst, je bil Ivan mobiliziran, sicer pa je ostal doma na kmetiji, kjer sta si z ženo ustvarila družino. Delo je bilo trdo, prava pridobitev je bila prva kosilnica BCS, ki jo je kupil ženin stric iz Amerike. Ivan se je razveselil samostojne Slovenije. Spremlja tudi domačo politiko, čeprav se nad vladajočimi pogosto razjezi, ker samo obljubljajo in nič ne naredijo.
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta. Avtor: Jože Možina
Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.
Cirila Pregelj, rojena Budin je izvrstna pričevalka, ki preseneti z neverjetno zgodbo, širši javnosti malo znano, iz Mirna na Goriškem. Tu povojna razmejitev Med Jugoslavijo in Italijo ni pretrgala le vezi z Gorico, ampak je meja z bodečo žico dobesedno presekala vaško pokopališče, tako da je bil en del v eni državi, drugi del pa v drugi. Cirila pripada stari in ugledni Budinovi rodbini iz Mirna. Oče Venček je bi neutruden pevovodja in organist, prijatelj Lojzeta Bratuža. Najprej so ga preganjali fašisti in potem komunisti, pove s trpkim nasmehom. V sorodu so še z drugimi znamenitimi družinami – Klančič, Kogoj, Mozetič in Vuk. Pesnik Stanko Vuk je bil leta 1944 ubit v Trstu, skupaj z ženo Danico. Mati in oče Cirile Pregelj sta bila zavedna Slovenca in sta se upirala fašizmu. Poročila sta se leta 1939; takrat je fašistična Italija, kamor je spadal Miren, mladoporočencem ponujala obisk Rima. Pregljeva sta to seveda zavrnila – na poročno potovanje sta odšla na Sušak, kjer si lahko videl v Jugoslavijo. Za ljudi v osrednji Sloveniji je težko razumljivo, s kakšnim hrepenenjem so zavedni primorski Slovenci gledali na takratno Kraljevino Jugoslavijo; zanje je bila obljubljena dežela. V boju proti poitalijanjevanju je imela glavno vlogo Cerkev. Miren je bil kulturno in gospodarsko zelo razvita vas. Imeli so čevljarsko delavnico, v delo so bile vključene tudi ženske; rekli so jim »šteparce« ali prešivalke, tiste, ki so šivale zgornji del čevlja. Po izbruhu druge svetovne vojne so bili Budinovi kot velika večina Primorcev privrženi partizanskemu gibanju. A tudi tu je hitro, zlasti po kapitulaciji Italije, udarila revolucija: »Jeseni tistega leta so odpeljali nekaj nedolžnih ljudi, za katere še danes ne vemo, kje so končali. Takrat, je rekla moja mama, smo se začeli bati. Partizani so jih odpeljali. Prej smo bili vsi navdušeni, potem pa je prišel ljudem strah v kosti, povzročili so razdor. In vemo, kako je šlo naprej,« pripoveduje Cirila. Prva žrtev je bila učiteljica Vera Lestan. Oče je bil med vojno sprva v italijanski vojski. V Potenzi v Italiji je ustanovil zbor primorskih fantov – vojakov, ki so peli pri maši. Oče je potem sodeloval s partizani in bil po vojni član Zveze borcev, a ker ni hotel v Partijo in je vztrajal kot zborovodja cerkvenega zbora, je pozneje padel v nemilost oblastnikov. Leta 1944 so zavezniki v želji, da bi uničili vojaško letališče, po pomoti bombardirali Miren. Kar 34 vaščanov je ob tem umrlo: »Spominjam se, da smo šli v cerkev in so tam ležali ti ranjeni po tleh, da je bilo vse krvavo.« Po partizanskih napadih, zlasti po ustrelitvi nemškega oficirja, so Nemci vas požgali in tudi Budinovi so morali v pregnanstvo. Živeli so v Fari v bližnji Furlaniji, kjer so jih domačini lepo sprejeli. Konec vojne je prinesel olajšanje, Miren so zasedli zavezniki: »To je bila edina vojska, ki je dajala. Vsaka druga vojska samo jemlje. Oni so pa dajali. In so pravzaprav ljudi oživili in jih spravili k sebi. Začeli so obnavljati hiše, najprej so naredili most,« se spomni pričevalka Cirila in doda: »Res so poskrbeli za vse. Ti mladi vojaki so se seveda družili z dekleti. Mi smo imeli ene tete, ene sestrične, tako da so nas peljali na tistih džipih, da smo videli morje. Take reči, pa čokolade smo se takrat najedli.« Čeprav jim je šlo pod zavezniki dobro, so hrepeneli po svoji državi. Cirila se spomni demonstracij za Trst. Po razmejitvi je prišla jugoslovanska vojska in oblast in za vaščane Mirna, ki so bili na vseh ravneh življenja povezani z bližnjo Gorico, je nastopil šok: »Tisto se je zgodilo čez noč. Bil je mrzel tuš, prav leden tuš. Naenkrat so se pojavili vojaki. Nisi se smel več svobodno gibati; to je bil hud udarec. Gorica je bila za nas vse – tam si imel službo, zdravnika, šolo ... Naenkrat ni bilo ničesar več, bil je samo vojak, ki smo mu rekli 'druže' ... Saj so bil ubogi ti vojaki, so pač izpolnjevali svojo službo.« Prihoda jugoslovanske oblasti se spomni z žalostjo, saj je naenkrat zmanjkalo vseh dobrin, ki so bile pod zavezniki samoumevne: »Standard je padel. Od prej, ko smo se delali norca iz belega kruha od Američanov, smo padli na koruzni kruh. Navdušenje je kmalu upadlo,« se spomni pričevalka. Življenje je bilo pestro, bilo je veliko anekdot. Eno, povezano s šolo ter agitacijo za Trst in Gorico z veseljem pove. Učiteljica jih je peljala na državno mejo: »Na drugi strani so bili preplačani financarji. Naša učiteljica, bila je dobra učiteljica, je imela tak doneč glas. In je zatulila: 'Čigava je Gorica?' Mi vsi: 'Naša.' In potem je zavpila: 'Čigav je Trst?' Mi: 'Naš.' In tako smo vpili kar nekaj ur. A potem niti Trst niti Gorica nista bila naša.« Med najbolj neverjetnimi »norostmi« razmejitve je bila tista, ko je meja presekala mirensko pokopališče, tako, da je en del ostal v Jugoslaviji, drugi pa v Italiji. S pričevalko se sprehodimo do pokopališča, ki je streljaj od njenega bivališča. Po Osimskih sporazumih je celotno pokopališče ostalo na naši strani. A spomini so še zelo živi: »Meja je šla čez grobove, bila je dva metra visoka žica. Na pokopališče si lahko šel le dvakrat na mesec po dve uri. Ovirali so nas samo naši, Italijanov to ni brigalo.« Za vse svete je lahko na pokopališče prišel kdorkoli. Takrat se je vpričo »družetov« odvil nadrealistični prizor. Z italijanske strani so čez bodečo žico na pokopališču metali pakete svojcem na jugoslovanski strani, ker je v Jugoslaviji vsega primanjkovalo. Vojaki so skušali pakete prestreči, in če jim je uspelo, so jih metali nazaj na italijansko stran. Pričevalka Cirila obudi tudi spomin na »švercanje«, ki je bilo ob meji zelo živo in je domačinom omogočalo preživetje. Grenak priokus pa je, ker so se morali poniževati pred Italijani, ki so to zelo izkoriščali. Na italijansko stran so nosili tudi meso in pridelke: »Če zdaj razmišljam o tem, kako smo se poniževali, kako so nas italijanske gospe zviška gledale, ko smo prinesli meso: 'Ma ni lépo, ma, je mastno … Poveri Titini – ubogi Titovci …,' so nam govorile. Ti pa si bil vesel, da si lahko prišel do tistih lir, ne. Recimo, me, mlada dekleta, bi si rade kupile kakšno stvar in smo morale nekaj mesecev nositi prodajat, vsako soboto, da smo si lahko kaj kupile.« Pod samostojno Slovenijo smo zadihali, pove gospa Cirila. Dejavno se je vključila v pomladno politiko in po svojih močeh pripomogla, da je bivši režim padel. Dejavna je bila tudi v času vojne za Slovenijo. Ves čas vojne in po njej je bil izjemna avtoriteta in nekakšen varuh vasi župnik Pahor. Spomin nanj je še zelo živ, med starejšimi tudi hvaležnost. Živ je tudi spomin na poznejša župnika Gašperja Rudolfa in Cirila Ceja, ki sta v Mirnu opravila izjemno pastoralno delo. Nad vasjo proti Krasu se dviga znamenit Mirenski grad s cerkvijo, samostanom in številnimi ustanovami. Gospa Cirila spregovori tudi o sebi in svoji družini. Ni ji vseeno, kaj se dogaja v vasi, ki je pretežno še vedno zvesta veri in rodu. Vera ji pomeni smisel življenja. Daje ji moč, da ob težavah ne obupa, ampak upa v Božjo pomoč in posmrtno življenje. Kot vsaka mati in babica si želi, da bi tudi vnuki ostali zvesti našim vrednotam, »da bi šli po pošteni poti in jih ne bi premetavalo.« In želja za Slovenijo: »Da bi spregledala, da bi spoznala, da moramo za blagor delati skupaj, ne pa, da smo verni ljudje spet drugorazredni, je ogorčena klena primorska pričevalka Cirila.
V rodovniku družine Košuta je prvi zapis zabeleženo rojstvo Košuta Jožefa v župniji leta 1772. V preteklosti so se ukvarjali z živinorejo, imeli pa so tudi mlin in turbino za proizvodnjo električnega toka. Pričevalec Jožef je prevzel kmetijo od svojega starega očeta Antona leta 1956, ki jo danes vodi njegova hči Elizabeta Košuta. Sprehod skozi zanimive, pretresljive dogodke pričevalec slikovito poda v rojstnem kraju Vitovlje.
V rodovniku družine Košuta je prvi zapis zabeleženo rojstvo Košuta Jožefa v župniji leta 1772. V preteklosti so se ukvarjali z živinorejo, imeli pa so tudi mlin in turbino za proizvodnjo električnega toka. Pričevalec Jožef je prevzel kmetijo od svojega starega očeta Antona leta 1956, ki jo danes vodi njegova hči Elizabeta Košuta. Sprehod skozi zanimive, pretresljive dogodke pričevalec slikovito poda v rojstnem kraju Vitovlje.
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
Izjemna zgodba izjemnega človeka bi lahko naslovili pričevanje Martina Kostrevca, rojenega leta 1933. Družina izvira iz okolice Brežic, a je gospod Martin svoja najbolj plodna leta do današnjih dni preživel v Mariboru in na Pohorju, kjer si je postavil lično počitniško hišico. Že njegov ded je imel poseben čut za besedo in omiko v najširšem pomenu besede in je konec 19. stoletja napisal svojevrstno pesniško zbirko. V pričevanju Martina Kostrevca spremljamo njegovo življenjsko zgodbo med vojno; od napada na Jugoslavijo, nemške okupacije, presenetljivega druženja z ujetimi zavezniškimi piloti, do povojne komunistične represije, službe, potovanj in družinskih prigod … Pohorje je njegova velika ljubezen, a tudi skrb in dolžnost. Že več desetletij se z redkimi podporniki bori za resnico in dostojen spomin na več tisoč po vojni pobitih ujetnikov na Arehu in v njegovi okolici. Komunistične oblasti so nesrečne ujetnike, povečini iz mariborskih zaporov, okrutno umorile in pometale v približno 25 na hitro izkopanih jam, največ v okolici Areha. Veliko med njimi je bilo premožnih in komunisti so si prilastili njihovo lastnino. Prizadevanja gospoda Kostrevca, da bi umrli in pozabljeni Slovenci, Nemci, Hrvatje in drugi dobili dostojen spomenik, se uresničujejo prav letošnjo jesen. Spomenik bodo oktobra slovesno odkrili in blagoslovili. Martin Kostrevc je porabil vso svojo življenjsko energijo in prihranke, da bi izpolnil ta civilizacijski dolg do nedolžnih žrtev. Država mu ne pomaga in Martin Kostrevc upa, da bodo stroške spomenika pomagali poravnati dobri ljudje. Z avtorjem Pričevalcev se ob koncu pričevanja poklonita ob pohorskih moriščih in ob nastajajočem spomeniku, kjer neutrudni pričevalec spregovori še o dolgu do prednikov in o prastarem boju med dobrim in zlim.
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
Spominčice so nekakšna »rojstnodnevna« rubrika, v spomin oseb, dogodkov in pojavov v širšem slovenskem okolju, še posebej pa v njenem severovzhodnem koncu. Geslo rubrike je: »Česar ni v Spominčicah, to se zelo verjetno nikoli ni zgodilo.«
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
V drugem delu spoznamo bogato kariero pričevalca Milana Zdravka Kovača. Po poroki je v Stockholmu ustanovil svoj arhitekturni biro, nato pa sprejel ponudbo Unesca, odšel na Cejlon in se zaposlil na Unescovem azijskem regionalnem inštitutu za raziskave šolskih zgradb. Začelo se je najlepše obdobje v življenju njegove družine, v katerem sta z ženo najprej posvojila deklico Ayro. Leta 1974 se jima je rodila hčerka Nina, kmalu zatem sta posvojila še dečka Vimala s Cejlona in rodila se jima je še Tanja. Po projektantskem delu v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih, Katarju in Omanu se je leta 1979 vrnil v Egipt in se začel ukvarjati z načrtovanjem rešitev za zaščito arheoloških spomenikov. Uspešen primer realizacije je bila zaščita grobnice pisarja Nakhta in njegove žene Tawi v Šejk Abd el-Kurni v Luksorju; njegov prototip zaščite podzemne kulturne dediščine (1980–1983) je bil patentiran pri Eureki. Zadnjih petindvajset let so zaznamovali predvsem projekti zaščite kulturne dediščine v Indiji, v Sloveniji in na Kitajskem, ob njih pa arhitektova humanitarna dejavnost. V zadnjem obdobju sta s prijateljem in arhitektom Petrom Kerševanom svoje bogato znanje namenila ohranitvi arheološke in arhitekturne dediščine v Ljubljani s poudarkom na modernizaciji mesta v skladu z najsodobnejšimi arhitekturnimi smernicami. Izjemne so njune študije in predstavitve edinstvenega koliščarskega naselja na Špici v Ljubljani, ki ga je mestna oblast pozneje po večini uničila, z obžalovanjem pove pričevalec. Druga boleča rana je gradnja garaže pod ljubljansko tržnico. Ljubljanska oblast njune zamisli popolnoma ignorira ter po mnenju arhitekta Kovača troši nesorazmerno veliko denarja za slabše rešitve. Po smrti prijatelja Petra Kerševana arhitekt Kovač še vedno nadaljuje delo in razvija ideje v dobrobit Ljubljančanov.
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
Milan Zdravko Kovač je slovenski arhitekt s svetovnim slovesom na področju arheološkega konservatorstva. Karierna pot ga je vodila od Švedske, Egipta, Indije, Šrilanke do Kitajske. Opravljal je najzahtevnejša dela na svetovno znanih arheoloških najdiščih. Njegovo izjemno življenjsko zgodbo najprej osvetlimo z vidika vojne tragedije, ki jo je doživela njegova družina. Milanov brat Boris je bil interniran v Gonarsu, pozneje pa se je pridružil jugoslovanski vojski v domovini oz. slovenskim četnikom. Te so partizani s pomočjo italijanskih topov napadli v Grčaricah jeseni 1943 in zajeli tudi Borisa. Na montiranem procesu 12 oktobra 1943 ga je skupaj z drugimi revolucionarno »sodišče« obsodilo na smrt zaradi »veleizdaje«. Brat Milan si je dolgo prizadeval za njegovo rehabilitacijo in jo končno dosegel. Boris je bil po razsodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije oproščen vsake krivde. Milan je o kočevskem procesu napisal zanimivo knjigo in tako poravnal dolg do dobrega imena svojih prednikov. »Komunistično sodišče v Kočevju ni bilo nikakršno sodišče, kot tudi »kočevski proces« ni bil nikakršen sodni proces. Šlo je za uprizoritev sodne burke, na kateri so nekaj ujetnikov »obsodili«, ob tem pa množično umorili več sto ujetnikov,« dokazuje Milan Kovač. Eden od »pravnikov«, ki je sodeloval pri sojenju in umorih ujetnikov jeseni 1943 na Kočevskem, je bil tudi Marko Vrhunec, ki mu je župan Jankovič leta 2015 podelil status častnega meščana Ljubljane. Milan Kovač se je rodil leta 1940 v Celju, uvodoma pa je govoril tudi o svojih prednikih. Oče se je rodil v Kazazah na današnjem avstrijskem Koroškem, mama Antonija Kac pa v Tomaški vasi pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Arhitektovih prvih petindvajset let so zaznamovali 2. svetovna vojna, življenje družine in šolanje v Celju po koncu vojne, prvi stik z arheologijo, potovanje v kraj očetovih prednikov, potovanje z avtostopom po Evropi, odhod iz Celja in poti v Grčijo, na Švedsko, prvo potovanje po Egiptu do Nubije …
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji. Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji. Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
V kraških vaseh so od nekdaj živeli zavedni Slovenci. Upirali so se fašizmu, ko je želel izbrisati slovensko identiteto in upirali so se nacizmu. Za upor so plačali visoko ceno. Februarja 1944 so Nemci iz maščevanja požgali več vasi, med temi tudi Branik. Vaščane so izgnali v nemška taborišča. Nekaj se jih ni nikoli vrnilo domov. Izjemno srečo pa je imela skupina vaščanov, ki jo je s tovornjaka, namenjenega v taborišče v Nemčiji, rešil pogumen in srčen voznik. Med srečnimi je bil tudi Jože Jogan, manj sreče pa je imela Klara Mihelj.
V kraških vaseh so od nekdaj živeli zavedni Slovenci. Upirali so se fašizmu, ko je želel izbrisati slovensko identiteto in upirali so se nacizmu. Za upor so plačali visoko ceno. Februarja 1944 so Nemci iz maščevanja požgali več vasi, med temi tudi Branik. Vaščane so izgnali v nemška taborišča. Nekaj se jih ni nikoli vrnilo domov. Izjemno srečo pa je imela skupina vaščanov, ki jo je s tovornjaka, namenjenega v taborišče v Nemčiji, rešil pogumen in srčen voznik. Med srečnimi je bil tudi Jože Jogan, manj sreče pa je imela Klara Mihelj.
27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Morija druge svetovne vojne je za seboj pustila šest milijonov judovskih žrtev. A če upoštevamo statistične podatke, predvsem kako velik oziroma številčno majhen narod smo Slovenci, je bil slovenski narod še bolj obsojen na uničenje, trdi predsednik taboriščnega odbora Ravensbruck pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in član stane delegacije Republike Slovenije v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst, Matjaž Špat. Slovenci smo bili bistveno dlje izpostavljeni asimilacijskim in uničevalnim težnjam, pravi. Preko 60 tisoč Slovencev je bilo poslanih v uničevalna taborišča, preko 80 tisoč v delovna. 12.346 Slovencev je za vedno ostalo v dimnikih krematorijev, v taboriščih kot so bila Auschwitz, Ravensbruck,… To so neizbrislijve brazgotine slovenskega naroda, poudarja Matjaž Špat, ki pripoveduje o taboriščni izkušnji svoje mame in o tem, zakaj ostaja zvest ohranjevalec spominov.
27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Morija druge svetovne vojne je za seboj pustila šest milijonov judovskih žrtev. A če upoštevamo statistične podatke, predvsem kako velik oziroma številčno majhen narod smo Slovenci, je bil slovenski narod še bolj obsojen na uničenje, trdi predsednik taboriščnega odbora Ravensbruck pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in član stane delegacije Republike Slovenije v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst, Matjaž Špat. Slovenci smo bili bistveno dlje izpostavljeni asimilacijskim in uničevalnim težnjam, pravi. Preko 60 tisoč Slovencev je bilo poslanih v uničevalna taborišča, preko 80 tisoč v delovna. 12.346 Slovencev je za vedno ostalo v dimnikih krematorijev, v taboriščih kot so bila Auschwitz, Ravensbruck,… To so neizbrislijve brazgotine slovenskega naroda, poudarja Matjaž Špat, ki pripoveduje o taboriščni izkušnji svoje mame in o tem, zakaj ostaja zvest ohranjevalec spominov.
Med žrtvami vojnega nasilja so bili tudi otroci. Veliko let zamolčana zgodba iz obdobja druge svetovne vojne, je usoda ukradenih otrok. Preko 600 so jih Nemci nasilno odvzeli slovenskim staršem. Tistim zavednim, aktivistom, partizanom. Bilo je avgusta 1942, ko so udejanjili načrt, po katerem so očete zaprli in ustrelili v taboriščih, materam pa iz objemov iztrgali otroke in jih nasilno ločili v prostorih celjske šole. Matere so poslali v Auschwith, otroke pa naselili na ozemlju tretjega rajha. Tiste najmlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, starejše so v taboriščih vzgajali za delavce ali nemške vojake. V Celju sta bila tistega avgustovskega dne od mame za vedno ločena tudi Jožica Jug in njen brat Vlado. Jožica je štela rosna tri leta, ko so ji nacisti za vedno odvzeli otroštvo, mladost in korenine.
Med žrtvami vojnega nasilja so bili tudi otroci. Veliko let zamolčana zgodba iz obdobja druge svetovne vojne, je usoda ukradenih otrok. Preko 600 so jih Nemci nasilno odvzeli slovenskim staršem. Tistim zavednim, aktivistom, partizanom. Bilo je avgusta 1942, ko so udejanjili načrt, po katerem so očete zaprli in ustrelili v taboriščih, materam pa iz objemov iztrgali otroke in jih nasilno ločili v prostorih celjske šole. Matere so poslali v Auschwith, otroke pa naselili na ozemlju tretjega rajha. Tiste najmlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, starejše so v taboriščih vzgajali za delavce ali nemške vojake. V Celju sta bila tistega avgustovskega dne od mame za vedno ločena tudi Jožica Jug in njen brat Vlado. Jožica je štela rosna tri leta, ko so ji nacisti za vedno odvzeli otroštvo, mladost in korenine.
Upokojena učiteljica, prostovoljka, častna občanka občine Piran je izjemna pripovedovalka. Tudi o najtemnejšem času, o izgnanstvu med drugo svetovno vojno, Tončka Senčar, ki bo letos dopolnila 90 let, pripoveduje z mehkobo. Čeprav ničesar ne olepšuje. Besede rišejo živo sliko, tako zelo, da z malo, šestletno deklico s strahom pogleduješ proti stari hruški sredi vasi, s katere bereš razglas o prislini izselitvi, potem skupaj s to deklico, njeno družino in skoraj vsemi vaščani, sedeš na tovornjak, s tesnobo še zadnjič s pogledom pobožaš domači kraj, strah te je neznanega, surovega. Štiri leta v štirih delovnih taboriščih. To je zgodba o ukradenih sanjah, o ukradenem otroštvu.
Upokojena učiteljica, prostovoljka, častna občanka občine Piran je izjemna pripovedovalka. Tudi o najtemnejšem času, o izgnanstvu med drugo svetovno vojno, Tončka Senčar, ki bo letos dopolnila 90 let, pripoveduje z mehkobo. Čeprav ničesar ne olepšuje. Besede rišejo živo sliko, tako zelo, da z malo, šestletno deklico s strahom pogleduješ proti stari hruški sredi vasi, s katere bereš razglas o prislini izselitvi, potem skupaj s to deklico, njeno družino in skoraj vsemi vaščani, sedeš na tovornjak, s tesnobo še zadnjič s pogledom pobožaš domači kraj, strah te je neznanega, surovega. Štiri leta v štirih delovnih taboriščih. To je zgodba o ukradenih sanjah, o ukradenem otroštvu.
Malo je še tistih, ki nam lahko iz prve roke pripovedujejo o grozotah druge svetovne vojne, o trpljenju v zaporih, delovnih taboriščih, o strahu, o smrti in sanjah o svobodi. O brazdah poteptane mladosti. Prvo zgodbo nam je odstrla Mira Lipičar. Rosnih šestnajst let ji je bilo, ko se je morala na silo posloviti od mladosti, družine in svobode. Zapor, delovno taborišče, strah, trpljenje.
Malo je še tistih, ki nam lahko iz prve roke pripovedujejo o grozotah druge svetovne vojne, o trpljenju v zaporih, delovnih taboriščih, o strahu, o smrti in sanjah o svobodi. O brazdah poteptane mladosti. Prvo zgodbo nam je odstrla Mira Lipičar. Rosnih šestnajst let ji je bilo, ko se je morala na silo posloviti od mladosti, družine in svobode. Zapor, delovno taborišče, strah, trpljenje.
Estera Pogačnik se poklicno ukvarja s poučevanjem jezikov in širjenjem krščanske literature. Je tudi urednica slovenskih edicij pri mednarodni krščanski organizaciji Eastern European Mission s sedežem na Dunaju, njen mož Sandi pa ji pri tem pomaga. Nedavno so izdali zbirko pretresljivih pričevanj z naslovom »Poglej, kaj dela Bog!«
Estera Pogačnik se poklicno ukvarja s poučevanjem jezikov in širjenjem krščanske literature. Je tudi urednica slovenskih edicij pri mednarodni krščanski organizaciji Eastern European Mission s sedežem na Dunaju, njen mož Sandi pa ji pri tem pomaga. Nedavno so izdali zbirko pretresljivih pričevanj z naslovom »Poglej, kaj dela Bog!«
Sašo Hribar, Tilen Artač, Jure Mastnak, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek, Marko Cirman in Valentina Plaskan, strokovnjaki za nepredvidljiva presenečenja, se vsak petek vračajo v studio Prvega. Neugnani, nepredvidljivi, neizprosni, neodvisni in neponovljivo izvirni satiriki in imitatorji vam dajejo priložnost za kritičen in vedno aktualen skok v konec tedna. V petek po 10.00 na Prvem.
Sašo Hribar, Tilen Artač, Jure Mastnak, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek, Marko Cirman in Valentina Plaskan, strokovnjaki za nepredvidljiva presenečenja, se vsak petek vračajo v studio Prvega. Neugnani, nepredvidljivi, neizprosni, neodvisni in neponovljivo izvirni satiriki in imitatorji vam dajejo priložnost za kritičen in vedno aktualen skok v konec tedna. V petek po 10.00 na Prvem.
Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec
Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec
Gostja Intervjuja je ena od najprodornejših slovenistk in literarnih zgodovinark, dr. Urška Perenič, profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V pogovoru uvodoma predstavi svojo profesionalno pot, ki jo je po študiju in doktoratu v Ljubljani vodila v Nemčijo in na Dunaj. Pozneje je predavala in gostovala na številnih univerzah po svetu. Kljub mladosti je na Premu rojena dr. Pereničeva izjemno ustvarjalna, saj je v zadnjih letih izdala monografije o Josipu Jurčiču, Ivanu Tavčarju in Luizi Pesjakovi. O pisateljih in pesnici je posnela tudi dokumentarne filme za TV Slovenija. Največ pozornosti je v pogovoru namenjene njenemu prijateljevanju s pisateljem Borisom Pahorjem. Dr. Pereničeva se je ob koncu njegovega življenja zavezala, da bo skrbela za njegov opus oziroma za Pahorjevo književno republiko, kot je poimenovala projekt vrednotenja in objavljanja Pahorjeve pisemske in druge zapuščine. V pogovoru tenkočutno predstavi svoj odnos do pisatelja in njegovih del, ki jih je proučevala. Iz obljube ob zadnjem obisku pri Pahorju, ki jo jemlje kot etično zavezo pisatelju, sta v zadnjem letu izšli monografiji, ki ju je uredila sama ali z ddr. Igorjem Grdino. V njiju spoznamo Borisa Pahorja v vseh razsežnostih, ne le kot pisatelja, ampak tudi kot pričevalca stoletja in neutrudnega bojevnika za slovensko identiteto. Dr. Pereničeva oriše Pahorjevo absolutno obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so ga preganjali, pri čemer z voditeljem ugotavljata, da je posebej zaradi hkratne obsodbe komunizma Boris Pahor v nekaterih vplivnih krogih še dandanes krivično obravnavan. Pojasni tudi svoj pogled na pomanjkljivo umestitev Pahorjevih del na Frankfurtski knjižni sejem, saj se prvotna ideja, da bi ga predstavili v prvem planu, ni uresničila. Gostja govori tudi o težavah, ki jih ima zaradi tega, ker se je zavzela za Borisa Pahorja. Posebej ovrednoti razliko med satiro in sramotenjem, za kar je po njenem mnenju šlo pri izbruhu Svetlane Makarovič proti Jožetu Možini. Glede prihodnosti slovenske literature v povezavi z narodnim obstojem je dr. Pereničeva optimistična in pravi: »Čeprav smo v času sodobnih tehnologij, umetne inteligence, nas knjiga vedno počaka na polici. In knjiga je vedno tudi podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tistem, kar je umeščeno med vrstice. Obenem nam ponuja možnost za premislek o prihodnosti, o tem, kdo smo in kam gremo.« Pri tem naj nam bo trajen navdih pisatelj Boris Pahor. Voditelj: Jože Možina
Gostja Intervjuja je ena od najprodornejših slovenistk in literarnih zgodovinark, dr. Urška Perenič, profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V pogovoru uvodoma predstavi svojo profesionalno pot, ki jo je po študiju in doktoratu v Ljubljani vodila v Nemčijo in na Dunaj. Pozneje je predavala in gostovala na številnih univerzah po svetu. Kljub mladosti je na Premu rojena dr. Pereničeva izjemno ustvarjalna, saj je v zadnjih letih izdala monografije o Josipu Jurčiču, Ivanu Tavčarju in Luizi Pesjakovi. O pisateljih in pesnici je posnela tudi dokumentarne filme za TV Slovenija. Največ pozornosti je v pogovoru namenjene njenemu prijateljevanju s pisateljem Borisom Pahorjem. Dr. Pereničeva se je ob koncu njegovega življenja zavezala, da bo skrbela za njegov opus oziroma za Pahorjevo književno republiko, kot je poimenovala projekt vrednotenja in objavljanja Pahorjeve pisemske in druge zapuščine. V pogovoru tenkočutno predstavi svoj odnos do pisatelja in njegovih del, ki jih je proučevala. Iz obljube ob zadnjem obisku pri Pahorju, ki jo jemlje kot etično zavezo pisatelju, sta v zadnjem letu izšli monografiji, ki ju je uredila sama ali z ddr. Igorjem Grdino. V njiju spoznamo Borisa Pahorja v vseh razsežnostih, ne le kot pisatelja, ampak tudi kot pričevalca stoletja in neutrudnega bojevnika za slovensko identiteto. Dr. Pereničeva oriše Pahorjevo absolutno obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so ga preganjali, pri čemer z voditeljem ugotavljata, da je posebej zaradi hkratne obsodbe komunizma Boris Pahor v nekaterih vplivnih krogih še dandanes krivično obravnavan. Pojasni tudi svoj pogled na pomanjkljivo umestitev Pahorjevih del na Frankfurtski knjižni sejem, saj se prvotna ideja, da bi ga predstavili v prvem planu, ni uresničila. Gostja govori tudi o težavah, ki jih ima zaradi tega, ker se je zavzela za Borisa Pahorja. Posebej ovrednoti razliko med satiro in sramotenjem, za kar je po njenem mnenju šlo pri izbruhu Svetlane Makarovič proti Jožetu Možini. Glede prihodnosti slovenske literature v povezavi z narodnim obstojem je dr. Pereničeva optimistična in pravi: »Čeprav smo v času sodobnih tehnologij, umetne inteligence, nas knjiga vedno počaka na polici. In knjiga je vedno tudi podlaga za premislek o tistem, kar je bilo, o tistem, kar je umeščeno med vrstice. Obenem nam ponuja možnost za premislek o prihodnosti, o tem, kdo smo in kam gremo.« Pri tem naj nam bo trajen navdih pisatelj Boris Pahor. Voditelj: Jože Možina
Kaj se bo zgodilo z menoj na koncu? Se bom odrešil ali ne? Se bodo odrešili samo nekateri, drugi pa bodo pogubljeni? Ali obstaja upanje tudi za največje grešnike? Je pekel nekaj resničnega ali gre zgolj za represivno sredstvo, s katerim skušajo nekateri ljudi predvsem ustrahovati? Kako je s sodbo? Ali me na koncu čaka kazen za moja slaba dejanja ali pa mi bo dano uživati večno blaženost, ne glede na to, kako živim? Sodobni poljski teolog Wacław Hryniewicz se v svoji knjigi Pričevalci velikega upanja: vesoljno odrešenje v zgodnjekrščanski misli ukvarja s temi in podobnimi vprašanji, ki že od nekdaj zaposlujejo ne samo kristjane, ampak vse ljudi. Več o tem z gostoma, rusistko in prevajalko knjige dr. Uršo Zabukovec, in patrologom dr. Miranom Špeličem.
Kaj se bo zgodilo z menoj na koncu? Se bom odrešil ali ne? Se bodo odrešili samo nekateri, drugi pa bodo pogubljeni? Ali obstaja upanje tudi za največje grešnike? Je pekel nekaj resničnega ali gre zgolj za represivno sredstvo, s katerim skušajo nekateri ljudi predvsem ustrahovati? Kako je s sodbo? Ali me na koncu čaka kazen za moja slaba dejanja ali pa mi bo dano uživati večno blaženost, ne glede na to, kako živim? Sodobni poljski teolog Wacław Hryniewicz se v svoji knjigi Pričevalci velikega upanja: vesoljno odrešenje v zgodnjekrščanski misli ukvarja s temi in podobnimi vprašanji, ki že od nekdaj zaposlujejo ne samo kristjane, ampak vse ljudi. Več o tem z gostoma, rusistko in prevajalko knjige dr. Uršo Zabukovec, in patrologom dr. Miranom Špeličem.
V tokratni verski oddaji Iz roda v rod gostimo večjo skupino mladih iz severovzhodne Slovenije, ki so se za novo leto udeležili posebnega mladinskega krščanskega festivala v Oslu na Norveškem. Z njimi je binkoštni pastor iz Maribora Srečko Krajnc. Kaj vse so tam doživeli v raznolikosti kultur in jezikov in ob delovanju Svetega duha - pripovedujejo v oddaji, ki jo je pripravil Tone Petelinšek.
V tokratni verski oddaji Iz roda v rod gostimo večjo skupino mladih iz severovzhodne Slovenije, ki so se za novo leto udeležili posebnega mladinskega krščanskega festivala v Oslu na Norveškem. Z njimi je binkoštni pastor iz Maribora Srečko Krajnc. Kaj vse so tam doživeli v raznolikosti kultur in jezikov in ob delovanju Svetega duha - pripovedujejo v oddaji, ki jo je pripravil Tone Petelinšek.
Kako oznanjati krščansko držo v praktičnem življenju? O tem v oddaji govorita dva intelektualca, kristjana, žena in mož: Nina in Zoran Mladenović iz Ljubljane. Nina je univ. dipl. pravnica, podsekretarka na ministrstvu za finance, Zoran pa je univ. dipl. ekonomist, svetovalec za analitiko na Računskem sodišču RS. Oba sta novorojena kristjana iz obnebja evangelijskih protestantskih cerkva, iskrena in iskriva pričevalca svoje konkretne krščanske drže.
Kako oznanjati krščansko držo v praktičnem življenju? O tem v oddaji govorita dva intelektualca, kristjana, žena in mož: Nina in Zoran Mladenović iz Ljubljane. Nina je univ. dipl. pravnica, podsekretarka na ministrstvu za finance, Zoran pa je univ. dipl. ekonomist, svetovalec za analitiko na Računskem sodišču RS. Oba sta novorojena kristjana iz obnebja evangelijskih protestantskih cerkva, iskrena in iskriva pričevalca svoje konkretne krščanske drže.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Začelo se je, ko so v Muzeju novejše zgodovine dobili v dar uniformo cestninarja z naše prve ga avtocestnega odseka - Vrhnika Postojna - v Sloveniji in hkrati tudi Jugoslaviji. Otvoritev sega v čas pred natanko 50 leti. Najprej je bilo zamišljeno kot fotografska razstava iz bogate fototeke muzeja, toda zgodba se je gradila z živimi pričevalci, fotografijami in predmeti in nastala je ne samo bogata razstava, temveč izjemna publikacija, ki opisuje zgodbo in je dokument o tem, kako se je gradila prva avtocesta, široka štiri pasovnica, za tiste čase razkošna cesta, ki je takrat predstavljala pravi pionirski gradbeniški projekt. Irena Ribič in Monika Močnik pa sta navdušeni sledili zgodbam pričevalcev.
Začelo se je, ko so v Muzeju novejše zgodovine dobili v dar uniformo cestninarja z naše prve ga avtocestnega odseka - Vrhnika Postojna - v Sloveniji in hkrati tudi Jugoslaviji. Otvoritev sega v čas pred natanko 50 leti. Najprej je bilo zamišljeno kot fotografska razstava iz bogate fototeke muzeja, toda zgodba se je gradila z živimi pričevalci, fotografijami in predmeti in nastala je ne samo bogata razstava, temveč izjemna publikacija, ki opisuje zgodbo in je dokument o tem, kako se je gradila prva avtocesta, široka štiri pasovnica, za tiste čase razkošna cesta, ki je takrat predstavljala pravi pionirski gradbeniški projekt. Irena Ribič in Monika Močnik pa sta navdušeni sledili zgodbam pričevalcev.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost. In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino. Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci. Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico. In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«
Z lahkoto si predstavljamo revolucionarne preobrate in spremembe. V zgodovini smo bili priče obratom, ki so vodili iz dobrega v slabo ali pa obrnjeno, iz slabega v dobro. Danes praznujemo binkošti. Po domače bi lahko temu prazniku rekli tudi praznik Svetega duha ali pa rojstni dan Cerkve. Božja beseda današnjega praznika nam naslika takratno situacijo. Razpoloženje med apostoli je bilo pred današnjim praznikom čisto »človeško«. Bilo jih je strah. Preplašeni so bili. Skrivali so se. Zaklepali so se. Živeli so v veliki negotovosti. Bali so se, da se bo tudi z njimi zgodilo kaj podobnega kot z njihovim Učiteljem: preganjanje, mučenje, smrt ... Strah, negotovost, dvom ... Vse to so pojmi oz. razpoloženja, ki so tudi nam domača. Ob pogledu na svet, v katerem živimo, na družbo, na družbene odnose, na politiko najdemo veliko veliko razlogov za strah in negotovost. In potem v Apostolskih delih beremo o revolucionarnem preobratu, ki ga je povzročil Sveti duh. Petdeset dni po veliki noči je v hiši, v kateri so bili Jezusovi učenci, »nenadoma nastal šum, kot da bi se bližal silovit vihar, /.../ in vsi so bili napolnjeni s Svetim duhom« (Apd 2,1-2). To izlitje je učence popolnoma spremenilo, namesto strahu je prišel pogum, namesto zapiranja so začeli oznanjati in vse dvome je pregnala vera, polna ljubezni. To je bil »krst« Cerkve, ki je tako pod vodstvom moči Svetega duha začela svojo pot skozi zgodovino. Vrata, ki so bila petdeset dni zaprta, so se na stežaj odprla. Krščanska skupnost, nič več zagledana samo vase, je začela množicam različnih narodov pripovedovati o velikih delih, ki jih je Bog storil, torej o vstajenju Jezusa, ki je bil prej križan. Gre za trenutek, ko so učenci postali pričevalci. Ko se je Jezus na binkošti prikazal apostolom in učencem, jim je dejal: »Mir vam bodi!« Če smo iskreni, je mir lakmusov papir, ki nam pokaže »pravilnost« našega ravnanja. Sveti duh, mir, resnica – to je bila prtljaga apostolov, ko so po binkoštih zapustili svoje »naslanjače« in odšli v svet, da bi oznanili resnico. In ko pogledamo nase, na svoje življenje, na položaj v Sloveniji, v družbi, v politiki – kje je mir, kje je resnica? Apostoli niso gledali nase, temveč so pričevali za resnico. Naj bo današnja nedelja tudi za nas spodbuda, da ne bomo videli samo sebe, ampak tudi resnico – pisano z veliko in malo začetnico – ter da bomo za to resnico pripravljeni tudi »trpeti«, če bo treba. Naj končam z besedami Marka Twaina, ki je zapisal: »Kadar ste v dvomih, povejte resnico. Resnica je najdragocenejše, kar imamo.«
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Zaposleni v visokem šolstvu bodo zahteve po odpravi plačnih krivic danes okrepili s stavkovnimi shodi in prekinitvijo dela. Minister za visoko šolstvo Igor Papič meni, da je stavka nepotrebna, saj se o plačnih nesorazmerjih pogovarjajo v okviru krovnih pogajanj. V drugih temah: - RTV bo dobil novo vodstvo. Kakšna so zagotovila, da se politika ne bo vmešavala v delo medijske hiše? - Krepitev napetosti na severu Kosova. Po spopadih sil Kforja in Srbov več deset ranjenih, med njimi ni slovenskih vojakov. - Mineva eno leto od smrti Borisa Pahorja. Spominu na pričevalca vojnih grozot se bodo poklonili v Trstu in Bruslju.
Zaposleni v visokem šolstvu bodo zahteve po odpravi plačnih krivic danes okrepili s stavkovnimi shodi in prekinitvijo dela. Minister za visoko šolstvo Igor Papič meni, da je stavka nepotrebna, saj se o plačnih nesorazmerjih pogovarjajo v okviru krovnih pogajanj. V drugih temah: - RTV bo dobil novo vodstvo. Kakšna so zagotovila, da se politika ne bo vmešavala v delo medijske hiše? - Krepitev napetosti na severu Kosova. Po spopadih sil Kforja in Srbov več deset ranjenih, med njimi ni slovenskih vojakov. - Mineva eno leto od smrti Borisa Pahorja. Spominu na pričevalca vojnih grozot se bodo poklonili v Trstu in Bruslju.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Odrešenje, sodba in kazen so vprašanja, ki so od nekdaj zaposlovala človeka. Knjiga poljskega teologa in katoliškega duhovnika Wacława Hryniewicza »Pričevalci velikega upanja« nas je spodbudila h globljemu teološkemu razmisleku. Kaj označujemo s pojmom »apokatastaza«? Kako so zgodnji cerkveni očetje razumeli kazen? Kaj lahko povemo o resničnosti, ki jo označujemo z besedo »pekel«? Naša gosta sta rusistka in prevajalka dr. Urša Zabukovec in patrolog dr. Miran Špelič.
Odrešenje, sodba in kazen so vprašanja, ki so od nekdaj zaposlovala človeka. Knjiga poljskega teologa in katoliškega duhovnika Wacława Hryniewicza »Pričevalci velikega upanja« nas je spodbudila h globljemu teološkemu razmisleku. Kaj označujemo s pojmom »apokatastaza«? Kako so zgodnji cerkveni očetje razumeli kazen? Kaj lahko povemo o resničnosti, ki jo označujemo z besedo »pekel«? Naša gosta sta rusistka in prevajalka dr. Urša Zabukovec in patrolog dr. Miran Špelič.
Za nami so velikonočni prazniki. Kristjani ob teh praznikih podoživljamo Kristusovo trpljenje in smrt – še posebno pa njegovo vstajenje. Glede velikega petka smo bolj ali manj enakega prepričanja. Kristus je živel, bil je dober človek, pomagal je ljudem, bil je dober govornik, retorik, bil je čudodelnik. Vse to poskušamo dojeti in razumeti v koordinatah njegove človeške narave. Potem prideta trpljenje na križu in smrt. Tudi to je del naše narave. Velikonočno jutro pa postavi naše dojemanje življenja in Boga na glavo. Kristus, ki je umrl, vstane in živi. Na velikonočno jutro se svet razkolje na dva pola: na tiste, ki sprejmejo, da je Kristus vstal in živi, in tiste, ki ostajajo v človeških koordinatah – ki pravijo, da je to nemogoče, da ni res. Ne bomo govorili o tem, zakaj nekateri ne »morejo« verovati. Govorili bomo o nas, ki verujemo. V bistvu tudi nam – gledano s človeškimi očmi – Jezusovo vstajenje ni čisto jasno. Toda glede na to, da so evangelisti vse podrobno opisali v Svetem pismu, ki je za kristjane od Boga navdihnjena knjiga, je laže vstopiti v velikonočno logiko. In velikonočna osmina, to je teden dni po veliki noči, kakor ves velikonočni čas, nas Božja beseda potrjuje v naši veri. Danes, na tretjo velikonočno nedeljo, bogoslužje znova postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Veliki teolog Romano Guardini je o Jezusovih prikazovanjih zapisal: »Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja /.../ ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno, saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, ki jo je moral doživeti, torej trpljenje in smrt. Vse je resnično. Jezus se je po vstajenju – skoraj ob vsaki prikazni – legitimiral. Kaj to pomeni? Vstajenje namreč ni izbrisalo znamenj križanja. Vsakič, ko se je prikazal, jim je pokazal prebodene roke in noge. Pa ne samo to: da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti.« Jezus se torej razodeva na različne načine. Po znamenjih, Božji besedi, najrazličnejših pričevalcih in karizmatikih. Glede na to, da kristjani verujejo, da so ustvarjeni po Božji podobi, to pomeni, da se Bog lahko razodeva po vsakem izmed nas. Apostol Janez je zapisal: Bog je ljubezen. Lahko bi rekli: kjer je ljubezen, tam se razodeva Bog. V bistvu smo mi ljudje, ko ljubimo in ko se ljubimo, najbolj ljudje, najbolj Božji.
Za nami so velikonočni prazniki. Kristjani ob teh praznikih podoživljamo Kristusovo trpljenje in smrt – še posebno pa njegovo vstajenje. Glede velikega petka smo bolj ali manj enakega prepričanja. Kristus je živel, bil je dober človek, pomagal je ljudem, bil je dober govornik, retorik, bil je čudodelnik. Vse to poskušamo dojeti in razumeti v koordinatah njegove človeške narave. Potem prideta trpljenje na križu in smrt. Tudi to je del naše narave. Velikonočno jutro pa postavi naše dojemanje življenja in Boga na glavo. Kristus, ki je umrl, vstane in živi. Na velikonočno jutro se svet razkolje na dva pola: na tiste, ki sprejmejo, da je Kristus vstal in živi, in tiste, ki ostajajo v človeških koordinatah – ki pravijo, da je to nemogoče, da ni res. Ne bomo govorili o tem, zakaj nekateri ne »morejo« verovati. Govorili bomo o nas, ki verujemo. V bistvu tudi nam – gledano s človeškimi očmi – Jezusovo vstajenje ni čisto jasno. Toda glede na to, da so evangelisti vse podrobno opisali v Svetem pismu, ki je za kristjane od Boga navdihnjena knjiga, je laže vstopiti v velikonočno logiko. In velikonočna osmina, to je teden dni po veliki noči, kakor ves velikonočni čas, nas Božja beseda potrjuje v naši veri. Danes, na tretjo velikonočno nedeljo, bogoslužje znova postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Veliki teolog Romano Guardini je o Jezusovih prikazovanjih zapisal: »Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja /.../ ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno, saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, ki jo je moral doživeti, torej trpljenje in smrt. Vse je resnično. Jezus se je po vstajenju – skoraj ob vsaki prikazni – legitimiral. Kaj to pomeni? Vstajenje namreč ni izbrisalo znamenj križanja. Vsakič, ko se je prikazal, jim je pokazal prebodene roke in noge. Pa ne samo to: da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti.« Jezus se torej razodeva na različne načine. Po znamenjih, Božji besedi, najrazličnejših pričevalcih in karizmatikih. Glede na to, da kristjani verujejo, da so ustvarjeni po Božji podobi, to pomeni, da se Bog lahko razodeva po vsakem izmed nas. Apostol Janez je zapisal: Bog je ljubezen. Lahko bi rekli: kjer je ljubezen, tam se razodeva Bog. V bistvu smo mi ljudje, ko ljubimo in ko se ljubimo, najbolj ljudje, najbolj Božji.
Skoraj 80 let spomina na partizansko pesem in pesmi odpora kot prispevek h kulturi našega naroda, ki izvira iz narodno-osvobodilne borbe za svobodo ter varovanje partizanske pesmi kot kulturne dediščine, obuja drugi najstarejši slovenski zbor. Njegov prvi zborovodja je bil skladatelj Karol Pahor. 20. aprila 1944 je zbor prvič nastopil v vasi Planina pod Mirno goro – takrat še kot Invalidski pevski zbor. Tako se je začelo – nadaljevanje pestrega izvajalskega popotovanja tega pomembnega pričevalca slovenske glasbene ustvarjalnosti pa bosta v nočnem programu po polnoči predstavila predsednik Partizanskega pevskega zbora Jožef Roškar in namestnik predsednika Jože Drabik.
Skoraj 80 let spomina na partizansko pesem in pesmi odpora kot prispevek h kulturi našega naroda, ki izvira iz narodno-osvobodilne borbe za svobodo ter varovanje partizanske pesmi kot kulturne dediščine, obuja drugi najstarejši slovenski zbor. Njegov prvi zborovodja je bil skladatelj Karol Pahor. 20. aprila 1944 je zbor prvič nastopil v vasi Planina pod Mirno goro – takrat še kot Invalidski pevski zbor. Tako se je začelo – nadaljevanje pestrega izvajalskega popotovanja tega pomembnega pričevalca slovenske glasbene ustvarjalnosti pa bosta v nočnem programu po polnoči predstavila predsednik Partizanskega pevskega zbora Jožef Roškar in namestnik predsednika Jože Drabik.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.
Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.
Piše: Katja Šifkovič, bere: Lidija Hartman. »Nasilje je staro, kot je star svet, vsaka težnja ali sredstvo, da bi uveljavil svojo voljo in obvladal oz. nadvladal drugega, je nasilje. Ena najbolj pogostih oblik nasilja je zagotovo nasilje v partnerskih odnosih. Statistični podatki kažejo, da je vsakih nekaj sekund na svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok za poškodbe žensk v starosti 14 do 44 let je partnerjevo nasilje. Policijske statistike povedo tudi, da so v več kot 90 odstotkih primerov nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški,« je zapisal dr. Igor Šoltes, predsednik društva Beli obroč Slovenije. Roman Cvetke Bevc Ptiči govori o partnerskem nasilju, manipulaciji in volji ter moči, ki je potrebna, da se posameznik loči od tega nasilja. Pripoved spremlja protygonistko Pšenico Žuženk, ki se ranjena, zaznamovana s tragičnim otroštvom, poroči z Leopoldom Kraljem. Njen mož se kmalu po poroki izkaže za neusmiljenega nasilneža. Skozi roman prek krutih prizorov besednega, psihološkega in fizičnega nasilja spremljamo osvoboditev ene ženske. Cvetka Bevc, muzikologinja in literarna komparativistka, pesnica, pisateljica, urednica in publicistka, v Ptičih ilustrira podobo osamljene pripovedovalke, ki ji ne bližnja ne širša okolica ne stoji ob strani in ji pogosto prej kot pomoč ponudi kritiko, neodobravanje in posmeh. Roman je izvrstno ogledalo sodobni družbi, ki se še ne zna spopadati s pandemijo partnerskega nasilja, ki vse pogosteje vodi v femicid. Zgodba nas prek spominov pripovedovalke vodi v njeno otroštvo, ko ji tragično umreta oba starša, hkrati pa spremljamo žalostne trenutke sedanjosti. Ko Pšenica na primer Leopoldu omeni, da bi se rada udeležila obletnice mature, jo le-ta zgrabi za roko in ji zagrozi, a trenutek zatem napad označi za humorno prigodo. »Prav. Samo pazi kaj počneš,« ji mož zabrusi na koncu. Od samega začetka roman spremljajo ptiči, ki delujejo kot nekakšni katalizatorji in pričevalci nasilja. Nekatera poglavja se začnejo z opisi ptic, ki protagonistko spremljajo na njeni poti proti izhodu. In ko le-ta pride, spoznamo, da so bile vse avtoričine odločitve v romanu smiselne, kar me je ganilo in znižalo moje zaupanje v pripovedovalko, za katero je bila vsaka odločitev premišljena. Ptiči Cvetke Bevc so čudovit roman – nepopoln, a zaradi svoje brezkompromisne lepote še toliko bolj neustrašen.
Piše: Katja Šifkovič, bere: Lidija Hartman. »Nasilje je staro, kot je star svet, vsaka težnja ali sredstvo, da bi uveljavil svojo voljo in obvladal oz. nadvladal drugega, je nasilje. Ena najbolj pogostih oblik nasilja je zagotovo nasilje v partnerskih odnosih. Statistični podatki kažejo, da je vsakih nekaj sekund na svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok za poškodbe žensk v starosti 14 do 44 let je partnerjevo nasilje. Policijske statistike povedo tudi, da so v več kot 90 odstotkih primerov nasilja med odraslimi v družini žrtve ženske, povzročitelji pa moški,« je zapisal dr. Igor Šoltes, predsednik društva Beli obroč Slovenije. Roman Cvetke Bevc Ptiči govori o partnerskem nasilju, manipulaciji in volji ter moči, ki je potrebna, da se posameznik loči od tega nasilja. Pripoved spremlja protygonistko Pšenico Žuženk, ki se ranjena, zaznamovana s tragičnim otroštvom, poroči z Leopoldom Kraljem. Njen mož se kmalu po poroki izkaže za neusmiljenega nasilneža. Skozi roman prek krutih prizorov besednega, psihološkega in fizičnega nasilja spremljamo osvoboditev ene ženske. Cvetka Bevc, muzikologinja in literarna komparativistka, pesnica, pisateljica, urednica in publicistka, v Ptičih ilustrira podobo osamljene pripovedovalke, ki ji ne bližnja ne širša okolica ne stoji ob strani in ji pogosto prej kot pomoč ponudi kritiko, neodobravanje in posmeh. Roman je izvrstno ogledalo sodobni družbi, ki se še ne zna spopadati s pandemijo partnerskega nasilja, ki vse pogosteje vodi v femicid. Zgodba nas prek spominov pripovedovalke vodi v njeno otroštvo, ko ji tragično umreta oba starša, hkrati pa spremljamo žalostne trenutke sedanjosti. Ko Pšenica na primer Leopoldu omeni, da bi se rada udeležila obletnice mature, jo le-ta zgrabi za roko in ji zagrozi, a trenutek zatem napad označi za humorno prigodo. »Prav. Samo pazi kaj počneš,« ji mož zabrusi na koncu. Od samega začetka roman spremljajo ptiči, ki delujejo kot nekakšni katalizatorji in pričevalci nasilja. Nekatera poglavja se začnejo z opisi ptic, ki protagonistko spremljajo na njeni poti proti izhodu. In ko le-ta pride, spoznamo, da so bile vse avtoričine odločitve v romanu smiselne, kar me je ganilo in znižalo moje zaupanje v pripovedovalko, za katero je bila vsaka odločitev premišljena. Ptiči Cvetke Bevc so čudovit roman – nepopoln, a zaradi svoje brezkompromisne lepote še toliko bolj neustrašen.