Opis epizode

Valentina Kogoj, rojena Mikuš v Budanjah, je odraščala v času fašizma, vojne in povojne komunistične represije. Otroštvo so ji zaznamovali pomanjkanje, partizanska šola in begunstvo, a tudi izjemna učiteljica, ki ji je vlila ljubezen do znanja.

Intervjuvanka se spominja, da so doma vedno podpirali partizane, predvsem zaradi jezika, želeli so slovensko šolo in konec italijanske oblasti. Oče je zbiral hrano za partizane, mama je bila aktivna v Antifašistični fronti žena (AFŽ), imela je skrivne sestanke. Otroke so učili molčati in skrivati informacije - veščine, ki jih je intervjuvanka ohranila vse življenje.
Spominja se revolucionarnega nasilja – partizani so v kraju ubili moškega, ki je dvomil v njihovo oboroženo moč. Tudi enega domobranca, ki se je po vojni vračal domov, naj bi zajeli, mučili in ubili. Njegova družina ga nikoli ni smela pokopati ali izvedeti, kje je pokopan.
Kot otrok je pogosto sanjala, da jo lovijo Nemci. Tesnobne sanje so jo spremljale tudi v odrasli dobi, vse dokler ni odšla na Švedsko.

Kljub pritiskom in je leta 1953 maturirala na učiteljišču v Tolminu in se zaposlila kot učiteljica.

V 60. letih je odšla na Švedsko, kjer je ostala več desetletij. Tam je kot učiteljica delala z otroki priseljencev z vsega sveta, se učila jezikov, spoznavala druge kulture ter živela svojo vero in notranjo svobodo. Slovenskemu jeziku je ostala predana, tudi kot mati.

Po vrnitvi v domovino se je vključila v molitveno skupnost in zbirala zgodbe iz preteklosti. Vera in jezik sta bila njena temeljna vodila; najlepši spomin pa ji ostaja plebiscit za samostojno Slovenijo.