P
To je film o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti.
Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ...
Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje.
S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik.
Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim.
Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje.
Scenarij in režija Igor Vrtačnik.