Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kultura zdravi - umetnost lajša
V oddaji o kulturi in umetnosti tokat o literarnem prvencu z naslovom Taka nisem bila nikoli, Melite Forstnerič Hajnšek, pa tudi o pestri ponudbi likovnih razstav v tukajšnjih galerijah.
V oddaji o kulturi in umetnosti tokat o literarnem prvencu z naslovom Taka nisem bila nikoli, Melite Forstnerič Hajnšek, pa tudi o pestri ponudbi likovnih razstav v tukajšnjih galerijah.
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Po pesniški zbirki z naslovom Pesmi je ime svetloba in proznem prvencu Krojenje tišine se ustvarjalka Danica Ozvaldič ob svoji sedemdesetletnici predstavlja z romanom Brez obraza, od katerega bralstvo komajda lahko odvrne pozornost. Poglavja uvajajo navedki, modrosti, reki, pregovori, ki so tudi naslovi posameznih poglavij. Za vsebinsko plat zgodbe je najpovednejši naslednji: Kdor ne tvega, nima možnosti za zmago. Roman je avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek označila za žanrski, tudi avtobiografski, pa kriminalni in celo družinski. V pesmi, ki uvaja pripoved, pisateljica namigne, da je implicitnost pisanja določena z mladostjo, ki jo predstavlja osrednji lik – umrli Marko Magdič. A osnovni lik ni samo umrli, pač pa naj bi bil tudi umorjen. In ne le to. Za skupino, v katero je mlade ljudi novačil izmuzljivi lik z enim od imen Gustav Mahler, se je dogajalo nekaj, kar je ena od najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo ne le robove človekove izrojenosti, pač pa takšne dejavnosti s svojo tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki jim tehnične zmožnosti omogočajo ogledovanje posnetkov. Seveda se zatika pri novačenju ljudi, ki bi 'statirali', predvsem tistih za enkratno uporabo in zlorabo. A tudi take se najde, vsaj tako ugotavlja specializirana kriminalistična skupina, ko povezuje sproti pridobljena dejstva, podatke, namige in predvsem zgodbe, s katerimi izpolni poklicne in pravne pogoje, da sme razširiti svojo osnovno dejavnost v zasebnost. V tej skupini je izpostavljen še ženski lik – mlada kriminalistka, ki s svojo predanostjo in naivnostjo omogoči rešitev primera. Lila Kory je pravzaprav drugi lik, ki sestavlja dokaj zapletene naracije, s katerimi pisateljica nadvse spretno omreži. Mlada kriminalistka je ves čas pri stvari, tako zelo, da jo edini negativec spravi tudi v zasebnejši odnos, od katerega naj bi imel koristi in zaslombo pri svojem zavržnem početju. Prvi lik, umorjenec, ki pa se mu pridružujejo še naslednja trupla, in drugi lik, kriminalistka, sestavljata par, ki določa sublimno strukturo romana. Ta je določena z načini umiranja vseh odsotnih, ki sledijo prvemu truplu. Serijalnost zločina je tudi serijalnost pisave. Pravzaprav so vsi zapleti, razpleti in namigi že preigrani, če ne v knjižnih oblikah, pa v filmskih upodobitvah, a pomembno pri tem je, da pisateljica z pravšnjo mero že znanega tako spretno koketira, da že znano vnaša na dovolj zapleten način, ki omogoča vsestranski pogled v stanje sodobne družbe. Že izpostavljenim oznakam je treba dodati še oznako socialno kritična zvrst književnosti. Serijalnost tako tovrstnega žanra kot tudi načinov izpovedovanja je v obratnem sorazmerju z zločinskostjo, predvsem pa s pogumom, da umetniško ukvarjanje s takšno tematiko ne bi bilo spregledano ali morda omalovaževano. V tem pogledu je roman Brez obraza tehten poduk vsem, ki menijo, da naj bi tehničnost sodobnih pridobitev pripomogla k zakrivanju razčlovečenosti. Za nameček pa še izrek iz knjige, ki morda obeta pisateljičine naslednje podvige: »Uspeh ni nikoli dokončen.«
Piše Andrej Lutman, bere Igor Velše. Po pesniški zbirki z naslovom Pesmi je ime svetloba in proznem prvencu Krojenje tišine se ustvarjalka Danica Ozvaldič ob svoji sedemdesetletnici predstavlja z romanom Brez obraza, od katerega bralstvo komajda lahko odvrne pozornost. Poglavja uvajajo navedki, modrosti, reki, pregovori, ki so tudi naslovi posameznih poglavij. Za vsebinsko plat zgodbe je najpovednejši naslednji: Kdor ne tvega, nima možnosti za zmago. Roman je avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek označila za žanrski, tudi avtobiografski, pa kriminalni in celo družinski. V pesmi, ki uvaja pripoved, pisateljica namigne, da je implicitnost pisanja določena z mladostjo, ki jo predstavlja osrednji lik – umrli Marko Magdič. A osnovni lik ni samo umrli, pač pa naj bi bil tudi umorjen. In ne le to. Za skupino, v katero je mlade ljudi novačil izmuzljivi lik z enim od imen Gustav Mahler, se je dogajalo nekaj, kar je ena od najspornejših sestavin svetovnega spleta. To je ustvarjanje posnetkov, ki prikazujejo ne le robove človekove izrojenosti, pač pa takšne dejavnosti s svojo tržno naravnanostjo omamljajo vse, ki jim tehnične zmožnosti omogočajo ogledovanje posnetkov. Seveda se zatika pri novačenju ljudi, ki bi 'statirali', predvsem tistih za enkratno uporabo in zlorabo. A tudi take se najde, vsaj tako ugotavlja specializirana kriminalistična skupina, ko povezuje sproti pridobljena dejstva, podatke, namige in predvsem zgodbe, s katerimi izpolni poklicne in pravne pogoje, da sme razširiti svojo osnovno dejavnost v zasebnost. V tej skupini je izpostavljen še ženski lik – mlada kriminalistka, ki s svojo predanostjo in naivnostjo omogoči rešitev primera. Lila Kory je pravzaprav drugi lik, ki sestavlja dokaj zapletene naracije, s katerimi pisateljica nadvse spretno omreži. Mlada kriminalistka je ves čas pri stvari, tako zelo, da jo edini negativec spravi tudi v zasebnejši odnos, od katerega naj bi imel koristi in zaslombo pri svojem zavržnem početju. Prvi lik, umorjenec, ki pa se mu pridružujejo še naslednja trupla, in drugi lik, kriminalistka, sestavljata par, ki določa sublimno strukturo romana. Ta je določena z načini umiranja vseh odsotnih, ki sledijo prvemu truplu. Serijalnost zločina je tudi serijalnost pisave. Pravzaprav so vsi zapleti, razpleti in namigi že preigrani, če ne v knjižnih oblikah, pa v filmskih upodobitvah, a pomembno pri tem je, da pisateljica z pravšnjo mero že znanega tako spretno koketira, da že znano vnaša na dovolj zapleten način, ki omogoča vsestranski pogled v stanje sodobne družbe. Že izpostavljenim oznakam je treba dodati še oznako socialno kritična zvrst književnosti. Serijalnost tako tovrstnega žanra kot tudi načinov izpovedovanja je v obratnem sorazmerju z zločinskostjo, predvsem pa s pogumom, da umetniško ukvarjanje s takšno tematiko ne bi bilo spregledano ali morda omalovaževano. V tem pogledu je roman Brez obraza tehten poduk vsem, ki menijo, da naj bi tehničnost sodobnih pridobitev pripomogla k zakrivanju razčlovečenosti. Za nameček pa še izrek iz knjige, ki morda obeta pisateljičine naslednje podvige: »Uspeh ni nikoli dokončen.«
V Gorskem kotarju se te dni začenja festival Cinehill, naslednik filmskega festivala v Motovunu. Pri založbi Beletrina pa je izšla knjižna novost z naslovom Taka nisem bila nikoli Melite Forstnerič Hajnšek.
V Gorskem kotarju se te dni začenja festival Cinehill, naslednik filmskega festivala v Motovunu. Pri založbi Beletrina pa je izšla knjižna novost z naslovom Taka nisem bila nikoli Melite Forstnerič Hajnšek.
Gostja v oddaji je novinarka, urednica in publicistka Melita Forstnerič Hajnšek. Ob mnogih člankih se bomo danes med drugim dotaknili njenega zadnjega dela - knjigi Planet Carmina. Gostja je dobitnica Glazerjeve listine leta 2012. Voditelj in urednik oddaje je Dušan Tpmažič. Vabljeni k ogledu!
Gostja v oddaji je novinarka, urednica in publicistka Melita Forstnerič Hajnšek. Ob mnogih člankih se bomo danes med drugim dotaknili njenega zadnjega dela - knjigi Planet Carmina. Gostja je dobitnica Glazerjeve listine leta 2012. Voditelj in urednik oddaje je Dušan Tpmažič. Vabljeni k ogledu!
O osebni izkušnji bolezni, ki so jo kot literarno temo postavile v središče svojih novih del, bodo spregovorile tri avtorice. Melita Forstnerič Hajnšek piše v leposlovnem prvencu Taka nisem bila nikoli o tem, kako ji je pred nekaj leti diagnoza nevarnega krvnega leta spodmaknila tla pod nogami in kako se je hkrati pogumno spoprijela z diseminiranim plazmocitomom ter se lotila pisanja. Pripoved o doživljanju bolezni in procesu zdravljenja je prepletla s črticami, v katerih je v času največje ranljivosti spregovorila o svojih starših in sorodnikih. Obe ravni povezujeta brezkompromisna iskrenost in toplina. Resna bolezen je pred tremi leti doletela tudi takrat 26 – letno Špelo Setničar. V pesniškem prvencu Vse, kar ti moram povedati je tankočutno spregovorila o procesu zdravljenja limfoma, o bolečini, strahu, upanju in sreči ob ozdravitvi. Samanto Hadžić Žavski je za pisanje romana Še en vdih navdahnila lastna izkušnja. Kot osebna asistentka je spremljala bolnico z diagnozo ALS. Gre za prepričljivo pripoved o soočanju bolnice z neozdravljivo boleznijo in o tem, kako lahko bolniku pomagamo ohraniti dostojanstvo. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti Režiserka: Magda Lapajne
O osebni izkušnji bolezni, ki so jo kot literarno temo postavile v središče svojih novih del, bodo spregovorile tri avtorice. Melita Forstnerič Hajnšek piše v leposlovnem prvencu Taka nisem bila nikoli o tem, kako ji je pred nekaj leti diagnoza nevarnega krvnega leta spodmaknila tla pod nogami in kako se je hkrati pogumno spoprijela z diseminiranim plazmocitomom ter se lotila pisanja. Pripoved o doživljanju bolezni in procesu zdravljenja je prepletla s črticami, v katerih je v času največje ranljivosti spregovorila o svojih starših in sorodnikih. Obe ravni povezujeta brezkompromisna iskrenost in toplina. Resna bolezen je pred tremi leti doletela tudi takrat 26 – letno Špelo Setničar. V pesniškem prvencu Vse, kar ti moram povedati je tankočutno spregovorila o procesu zdravljenja limfoma, o bolečini, strahu, upanju in sreči ob ozdravitvi. Samanto Hadžić Žavski je za pisanje romana Še en vdih navdahnila lastna izkušnja. Kot osebna asistentka je spremljala bolnico z diagnozo ALS. Gre za prepričljivo pripoved o soočanju bolnice z neozdravljivo boleznijo in o tem, kako lahko bolniku pomagamo ohraniti dostojanstvo. Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti Režiserka: Magda Lapajne
Melita Forstnerič Hajnšek je upokojena novinarka in urednica in avtorica in soavtorica več knjižnih del. Njenemu najnovejšemu delu z naslovom Taka nisem bila nikoli, je botrovala bolezen – plazmocitom. Kljub temu to ni priročnik za samopomoč, pač pa literaren, zelo oseben in razmišljajoč zapis razmislekov, ki so se ji porajali v vlogi osebe, ki jo čisto nepričakovano doleti resno bolezensko stanje, katerega poteka se ne da napovedati. Melito Forstnerič Hajnšek je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.
Melita Forstnerič Hajnšek je upokojena novinarka in urednica in avtorica in soavtorica več knjižnih del. Njenemu najnovejšemu delu z naslovom Taka nisem bila nikoli, je botrovala bolezen – plazmocitom. Kljub temu to ni priročnik za samopomoč, pač pa literaren, zelo oseben in razmišljajoč zapis razmislekov, ki so se ji porajali v vlogi osebe, ki jo čisto nepričakovano doleti resno bolezensko stanje, katerega poteka se ne da napovedati. Melito Forstnerič Hajnšek je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.
Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora.
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bil v soboto, 26. junija, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča pripravljeno omizje o dramatiki Stanka Majcna in njenem uprizoritvenem potencialu. Pogovor je vodila novinarka časnika Večer Melita Forstnerič Hajnšek, njeni gostje pa so bili pesnik Andrej Brvar, teatrolog Krištof Jacek Kozak s Primorske univerze in dramatik, pesnik, esejist Denis Poniž. Pogovor je spremljala Tadeja Krečič in pripravila izbor poudarkov iz pogovora.
S tokratno oddajo Poglobljeno se bomo pomudili na Literarni postaji Mariborske knjižnice. Ta je v Lutkovnem gledališču Maribor gostila pogovor z uglednima gostoma, ki ga je povezovala Melita Forstnerič Hajnšek. Uvodoma bomo slišali direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, mariborskega župana Aleksandra Saša Arsenoviča in predstavnico založbe Beletrina Evo Premk Bogataj. Za glasbeno spremljavo je poskrbel kantavtor Peter Andrej. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
S tokratno oddajo Poglobljeno se bomo pomudili na Literarni postaji Mariborske knjižnice. Ta je v Lutkovnem gledališču Maribor gostila pogovor z uglednima gostoma, ki ga je povezovala Melita Forstnerič Hajnšek. Uvodoma bomo slišali direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, mariborskega župana Aleksandra Saša Arsenoviča in predstavnico založbe Beletrina Evo Premk Bogataj. Za glasbeno spremljavo je poskrbel kantavtor Peter Andrej. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V knjigi OIn misli s svojo glavo je zbranih 40 kolumn, ki jih je dramski in filmski igralec ter tv voditelj objavil v Večerovi rubriki ona/on. Piše o vsem, na kar se po njegovem mora odzvati razmišljujoči posameznik. O aktualni družbi seveda, o pojavih, dogodkih, ravnanjih, ki jih spremljamo in ki nas zadevajo. Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je v spremni besedi zapisala: »Aljoši je treba tenko prisluhniti. Ne diagnosticira in kritizira, ne da bi ponujal rešitve in odgovore. On že ve, ki je tudi priljubljeni voditelj TV kviza Vem in ima dnevno stik z drugačnim svetom od tistega, ki ga servirajo družabna spletišča.« Največ energije, prostora in angažmaja vseh vrst namenja družbeni kritiki. Ostra je, jasna in brezkompromisna. Pa naj gre za odnos do cepljenja, do aktualne vlade, do umetnosti, kulture …
V knjigi OIn misli s svojo glavo je zbranih 40 kolumn, ki jih je dramski in filmski igralec ter tv voditelj objavil v Večerovi rubriki ona/on. Piše o vsem, na kar se po njegovem mora odzvati razmišljujoči posameznik. O aktualni družbi seveda, o pojavih, dogodkih, ravnanjih, ki jih spremljamo in ki nas zadevajo. Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je v spremni besedi zapisala: »Aljoši je treba tenko prisluhniti. Ne diagnosticira in kritizira, ne da bi ponujal rešitve in odgovore. On že ve, ki je tudi priljubljeni voditelj TV kviza Vem in ima dnevno stik z drugačnim svetom od tistega, ki ga servirajo družabna spletišča.« Največ energije, prostora in angažmaja vseh vrst namenja družbeni kritiki. Ostra je, jasna in brezkompromisna. Pa naj gre za odnos do cepljenja, do aktualne vlade, do umetnosti, kulture …