Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Intimni dokumentarec scenarista in režiserja Bojana Labovića Baron iz province se ukvarja z zgodbo velikega slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Večino svojega življenja je preživel v palači na Bregu v Ljubljani, kjer so se že po letu 1780 zbirali napredni slovenski razsvetljenci. Poimenovali so jih Zoisov krog. Baron Žiga Zois je bil namreč njihov mecen, jih materialno podpiral, spodbujal in usmerjal ter bil tako središčna osebnost. Tudi po letu 1797, ko zboli in ga protin, takratna bolezen premožnih, do konca življenja priklene na voziček. Od tega leta Zois sploh ne zapusti več svoje ljubljanske palače. Polnih 22 let, vse do svoje smrti. Nepredstavljivo dosti časa, ki ga ob razmišljanju o Žigi Zoisu preprosto velikokrat spregledamo. S tem pa spregledamo tudi njegovo intimo, njegov pogled na svet in sebe samega. Pogled, ki ga avtorji filma začnejo po obisku članov Zoisovega kroga pri svojem mecenu. Je leto 1815 in Zois plemeniti Edelstein, Žiga, ki že 18 let ni izstopil iz svoje palače, je spet sam. In razpet med provinco in svetom pluje med svojimi spomini in vizijami. Se ustavlja med različnimi podobami in razmišljanji. In drži krmilo. Je kot kapetan na ladji. Sedeč na vozičku, ki ga je izdelal sam. Barona Zoisa interpretira dramski igralec Vladimir Jurc.
Ob 30-letnici začetka obleganja Sarajeva, ki velja za najdaljše obleganje kakega mesta v novejši zgodovini, smo posneli pretresljiva pričevanja ljudi, ki so pod okupacijo preživeli skoraj štiri leta. Kakšno je bilo življenje brez elektrike, vode, hrane, ob stalni grožnji smrti, ki je v obliki vsega mogočega orožja prežala z okoliških hribov? O neizmerni bolečini so spregovorili starši, ki so jim drobci granat in ostrostrelski naboji ubili otroke. Avtorica Jelena Aščić, snemalec Gregor Naglav, montažerka Sabina Černe.
Ob 30-letnici začetka obleganja Sarajeva, ki velja za najdaljše obleganje kakega mesta v novejši zgodovini, smo posneli pretresljiva pričevanja ljudi, ki so pod okupacijo preživeli skoraj štiri leta. Kakšno je bilo življenje brez elektrike, vode, hrane, ob stalni grožnji smrti, ki je v obliki vsega mogočega orožja prežala z okoliških hribov? O neizmerni bolečini so spregovorili starši, ki so jim drobci granat in ostrostrelski naboji ubili otroke. Avtorica Jelena Aščić, snemalec Gregor Naglav, montažerka Sabina Černe.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Plavanje je bilo v Ljubljani vselej izjemno priljubljeno, že v letih po drugi svetovni vojni, ko se je na tisoče kopalcev gnetlo v Ljubljanici. Znameniti Plavalni klub Ljubljana je domoval na bližnji Koleziji, kjer so bili poleg plavalcev bazirani tudi vaterpolisti in skakalci v vodo. Ko so člani PKL v letih 1964 in 1965 postali prvi državni prvaki iz celinskega dela nekdanje Jugoslavije, so z uspehom opogumili tudi plavalce iz Beograda, Zagreba in ostalih republiških prestolnic, Ljubljana pa je postala plavalni center s šampioni kot so Dani Vrhovšek, Zlata Trtnik, Urban Dermastia in drugi. V zlatih šestdesetih letih so vaterpolisti pod vodstvom trenerja Aca Kostiova nastopali med vaterpolistično elito, brez konkurence v Jugoslaviji pa so bili PKLjevi skakalci v vodo, ki jih je vodil najtrofejneši predstavnik generacije Janez Obšteter. Klubske uspehe je zaznamoval vsakoletni rekordni vpis novih plavalcev in nemogoče je prešteti koliko Ljubljančanov se je plavanja priučilo ravno v znameniti šoli Mihe Potočnika na Koleziji. Za razliko od mnogih drugih športnih organizacij je imel PKL v lasti tudi objekt - Kopališče Kolezija je v sedmih desetletjih klubskega obstoja trikrat zamenjalo svojo podobo. Od lesenega kopališča iz 19. stoletja, preko asfaltne lupine do klavrne podobe ob koncu stoletja, ko je območje skorajda propadlo - vse to je spremljalo klubske delavce do zdajšnje prenovljene podobe tega kultnega zbirališča ljubiteljev vodnih športov. V obdobju osamosvojitve so imeli v klubu izrazito močno generacijo, tako so na olimpijskih igrah v Barceloni nastopili trije izmed petih klubskih olimpionikov - največje uspehe so dosegali ravno Jure Bučar in brata Majcen, preden se je med udeležence zadnjih iger v Riu uvrstil Anže Tavčar in naznanil novo ero uspehov PKLjevih plavalcev. 70 let obstoja ni malo in vsaka obletnica je svojevrstna prelomnica. Prispevek Plavalnega kluba Ljubljana slovenskemu športnemu prostoru pa je nemerljiv. Klub je večkrat preživljal krize, vzpone in padce, ni mu uspelo obdržati vaterpola in sekcije za skoke v vodo, a skrbijo za množičnost preko plavalnih tečajev za otroke in odrasle ter kljub vedno težjim pogojem za delo in trening še naprej uspešno razvijajo plavanje. Ljubljana ima zahvaljujoč klubu dolgo in bogato tradicijo vodnih športov, s številnimi aktivnimi plavalci, vaterpolisti in skakalci v vodo, ki so imeli ob sebi mnogo ljubiteljev vodnih športov. In ta tradicija živi že desetletja...
Plavanje je bilo v Ljubljani vselej izjemno priljubljeno, že v letih po drugi svetovni vojni, ko se je na tisoče kopalcev gnetlo v Ljubljanici. Znameniti Plavalni klub Ljubljana je domoval na bližnji Koleziji, kjer so bili poleg plavalcev bazirani tudi vaterpolisti in skakalci v vodo. Ko so člani PKL v letih 1964 in 1965 postali prvi državni prvaki iz celinskega dela nekdanje Jugoslavije, so z uspehom opogumili tudi plavalce iz Beograda, Zagreba in ostalih republiških prestolnic, Ljubljana pa je postala plavalni center s šampioni kot so Dani Vrhovšek, Zlata Trtnik, Urban Dermastia in drugi. V zlatih šestdesetih letih so vaterpolisti pod vodstvom trenerja Aca Kostiova nastopali med vaterpolistično elito, brez konkurence v Jugoslaviji pa so bili PKLjevi skakalci v vodo, ki jih je vodil najtrofejneši predstavnik generacije Janez Obšteter. Klubske uspehe je zaznamoval vsakoletni rekordni vpis novih plavalcev in nemogoče je prešteti koliko Ljubljančanov se je plavanja priučilo ravno v znameniti šoli Mihe Potočnika na Koleziji. Za razliko od mnogih drugih športnih organizacij je imel PKL v lasti tudi objekt - Kopališče Kolezija je v sedmih desetletjih klubskega obstoja trikrat zamenjalo svojo podobo. Od lesenega kopališča iz 19. stoletja, preko asfaltne lupine do klavrne podobe ob koncu stoletja, ko je območje skorajda propadlo - vse to je spremljalo klubske delavce do zdajšnje prenovljene podobe tega kultnega zbirališča ljubiteljev vodnih športov. V obdobju osamosvojitve so imeli v klubu izrazito močno generacijo, tako so na olimpijskih igrah v Barceloni nastopili trije izmed petih klubskih olimpionikov - največje uspehe so dosegali ravno Jure Bučar in brata Majcen, preden se je med udeležence zadnjih iger v Riu uvrstil Anže Tavčar in naznanil novo ero uspehov PKLjevih plavalcev. 70 let obstoja ni malo in vsaka obletnica je svojevrstna prelomnica. Prispevek Plavalnega kluba Ljubljana slovenskemu športnemu prostoru pa je nemerljiv. Klub je večkrat preživljal krize, vzpone in padce, ni mu uspelo obdržati vaterpola in sekcije za skoke v vodo, a skrbijo za množičnost preko plavalnih tečajev za otroke in odrasle ter kljub vedno težjim pogojem za delo in trening še naprej uspešno razvijajo plavanje. Ljubljana ima zahvaljujoč klubu dolgo in bogato tradicijo vodnih športov, s številnimi aktivnimi plavalci, vaterpolisti in skakalci v vodo, ki so imeli ob sebi mnogo ljubiteljev vodnih športov. In ta tradicija živi že desetletja...
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.
V dokumentarcu Za pogledom spoznamo pet gospa, ki stanujejo v ljubljanskem domu za starejše občane. Kljub zrelim letom rade živijo. Pa čeprav zunanji svet le opazujejo s stola ob oknu... Ženski v zahodnem svetu staranje ni dovoljeno, pomembno je, da je lepega videza, da nima gub in je vitalna. Takšna miselnost je absurdna in zanika življenje v njegovem bistvu: »Staram se, ker živim!«. Njihova telesa so zgolj posode, v katerih prebivajo ženske različnih starosti – iz obdobij, ki so jih gospe že preživele. Danes potujejo po svoji volji in se v preteklih življenjih ustavijo tam, kjer jim je ljubo. Sodobna družba ima starostnike za odvečne ostaline preteklosti, ki jih čaka le še smrt. Ljubezen do življenja pa je tisto, nad čimer naj bi se ljudje zamislili ob ogledu tega dokumentarca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.
Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.
Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Tisočletna slovenska prisotnost ob morju in enako stara je želja po lastnem pomorstvu se je uresničila šele po drugi svetovni vojni. To se je zgodilo s priključitvijo delčka jadranske obale k matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?
Tisočletna slovenska prisotnost ob morju in enako stara je želja po lastnem pomorstvu se je uresničila šele po drugi svetovni vojni. To se je zgodilo s priključitvijo delčka jadranske obale k matični domovini. Trgovska mornarica in pripadajoče panoge, kot sta pomorsko šolstvo in pristaniška dejavnost, so pomembni tvorci pomorske identitete naroda. Film, ki je nekakšna zgoščena kronologija nastanka in hitrega razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev, ki so s pravo mero pomorskega znanja in avanturizma pogumno zapluli na vsa morja in oceane sveta, odstira pogled na to premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine. Žal ima konec zgodbe grenak priokus. Zdi se, da je že leta 1991 zapisana Resolucija o pomorski usmeritvi mlade države zgolj mrtva črka na papirju, saj smo v zadnjih dveh desetletjih priče stagniranja in celo usihanja pomorskih dejavnosti. Lahko nerazumno neodgovorne in nespretne poteze trenutnih oblasti zapravijo status Slovenije kot pomorske države? Bodo tisti, ki se danes odzivajo na klic morja poskrbeli, da se bogata pomorska dediščina iz druge polovice prejšnjega stoletja ohrani?
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.
Triglav je skupaj z Aljaževim stolpom za Slovence ikonični in nenadomestljiv simbol naše domovine, ki ga imamo tudi v nacionalni zastavi. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima Triglav poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp dopolnjuje simbolno sporočilo Triglava, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nas Slovenijo. Stolp pa predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: »Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped, to je naša slovenska duša«.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kostumsko obogatena dokumentarna pripoved o legendarni ljubezni med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Ob dobro zamišljeni in svetovno znani zgodbi o Romeu in Juliji, imamo v slovenskem prostoru tudi resnično zgodbo o enako nemogoči ljubezni med podeželskim dekletom Veroniko z Desenic in celjskim naslednikom prestola Friderikom. Zgodbo, postavljeno v čas burne vladavine Celjskih grofov, o ljubezni, za katero marsikdo ni želel, da bi se zgodila. In s krutim koncem, ki se ne bi smel zgoditi. Dokumentarni film Veronika in Friderik nam približuje in osvetljuje to morda najlepšo ljubezensko zgodbo na Slovenskem na nov in atraktiven način. V tihi dolini Gračnice in zavetju nekdanje kartuzije Jurklošter nam moderator Jure Ivanušič in avtor zgodbe Karel Geržan odkrivata marsikaj še doslej neznanega o tej ljubezni in času, ki jo je obdajal. Režiser je bil Klemen Dvornik.
Kostumsko obogatena dokumentarna pripoved o legendarni ljubezni med celjskim grofom Friderikom in Veroniko Deseniško. Ob dobro zamišljeni in svetovno znani zgodbi o Romeu in Juliji, imamo v slovenskem prostoru tudi resnično zgodbo o enako nemogoči ljubezni med podeželskim dekletom Veroniko z Desenic in celjskim naslednikom prestola Friderikom. Zgodbo, postavljeno v čas burne vladavine Celjskih grofov, o ljubezni, za katero marsikdo ni želel, da bi se zgodila. In s krutim koncem, ki se ne bi smel zgoditi. Dokumentarni film Veronika in Friderik nam približuje in osvetljuje to morda najlepšo ljubezensko zgodbo na Slovenskem na nov in atraktiven način. V tihi dolini Gračnice in zavetju nekdanje kartuzije Jurklošter nam moderator Jure Ivanušič in avtor zgodbe Karel Geržan odkrivata marsikaj še doslej neznanega o tej ljubezni in času, ki jo je obdajal. Režiser je bil Klemen Dvornik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ljubezen do petja, slovenske besede in ohranjanja kulturne dediščine kraja ter prenašanje te mlajšim generacijam. Vse to se prepleta v pevskem prazniku, ki že 53. leto poteka v vasi Šentvid pri Stični. Vsak tretji konec tedna v juniju vas oživi in ponudi priložnost za srečanje ljubiteljskih zborov iz vse Slovenije in sosednjih držav, glasbenikov, plesalcev, umetnikov in obrtnikov ter prebivalcev okoliških krajev. Na prireditvi se zberejo, da predstavijo slovensko ljudsko pesem in kulturno dediščino kraja z bogatim kulturnim dogajanjem. Z reportažno ekipo smo spremljali gostujoče zbore, organizatorje in spremljevalne dogodke Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.
Ljubezen do petja, slovenske besede in ohranjanja kulturne dediščine kraja ter prenašanje te mlajšim generacijam. Vse to se prepleta v pevskem prazniku, ki že 53. leto poteka v vasi Šentvid pri Stični. Vsak tretji konec tedna v juniju vas oživi in ponudi priložnost za srečanje ljubiteljskih zborov iz vse Slovenije in sosednjih držav, glasbenikov, plesalcev, umetnikov in obrtnikov ter prebivalcev okoliških krajev. Na prireditvi se zberejo, da predstavijo slovensko ljudsko pesem in kulturno dediščino kraja z bogatim kulturnim dogajanjem. Z reportažno ekipo smo spremljali gostujoče zbore, organizatorje in spremljevalne dogodke Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V letu 2019 je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.
V letu 2019 je minilo komaj sto let od priključitve Prekmurja slovenskim deželam in od združitve Prekmurcev z drugimi Slovenci. V dokumentarnem filmu so glavni avtorji - scenarista Ksenija Horvat in Branko Šömen ter režiser Primož Meško - želeli objeti kulturno zapuščino Prekmurja skozi stoletja, ko je bila pokrajina za večino slovensko govorečih ljudi daljna in neznana. V sliki in besedi so iskali odgovore na različna vprašanja. Kakšno je bilo življenje na levem bregu Mure? Kako so ohranjali svoj prekmurski knjižni jezik? Kdo so prekmurski 'očetje naroda'? Kako je potekal kulturnozgodovinski razvoj pokrajine? Od kod so prihajali glavni kulturni vplivi in kako so se medsebojno oplajale slovenska, madžarska, nemška in judovska kultura? Kako se je v težkih pogojih zakotja Kraljevine Ogrske razvijala intelektualna misel? Kaj je bila pred sto leti, ob združitvi z drugimi Slovenci, prekmurska kulturna dota? Film oživlja nekatere zapise bogatega arhiva RTV Slovenija, na posnetkih vnovič zaživi Prekmurje, kakršno je bilo pred desetletji. O kulturnem razvoju pokrajine so razmišljali ljudje, ki so temu posvetili svojo raziskovalno kariero s področij zgodovine, umetnostne zgodovine, književnosti, jezikoslovja in etnologije.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?
Film osvetljuje življenjske odločitve osmih ljudi, ki so v okviru neuvrščenih zapustili svojo domovino in se preselili v Jugoslavijo. V Sloveniji so si ustvarili družine in kariere ter zaživeli novo življenje. V osebnih izpovedih razkrivajo svoje izkušnje in spomine na čas od prihoda do danes. Razmišljajo o svojih srečevanjih z novim in drugačnim, poudarijo raznolika razumevanja sebe ter se sprašujejo o svoji pripadnosti prvotni in novi domovini. Njihova stališča so zaznamovana s pogledi iz različnih kultur, ki se prepletajo v bogatem doživljajskem svetu. Ob njihovi odločnosti, vztrajnosti in pogumu se nam zastavlja ključno vprašanje današnjega časa: ali lahko občutimo globino izkustva človeka, ki si zmore s svojimi prizadevanji v novem okolju ustvariti dom?
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Je jedrski spopad mogoč? Bi Rusija v Ukrajini res lahko uporabila jedrsko orožje? In Severna Koreja? So grožnje resnične? Zgodovina nas uči, a ne izuči. Hirošima. Spomin in opomin na jedrsko katastrofo. Sadae Kasaoka je hibakuša. Tako v japonščini pravijo tistim, ki so na svoji koži izkusili jedrski napad in preživeli. Kasaoka-san je ena od redkih še živih prič tragedije, ki nam pripoveduje svojo zgodbo o ubijalski modrikasti svetlobi, črnem dežju, o reki, polni trupel. O izgubi in zaznamovanosti. Pripoveduje nam zgodbo Hirošime, ki se ne sme nikoli več ponoviti. A svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja, ki vse pogosteje razkazuje mišice. Znova se oglašajo alarmi, slišati je opozorila pred raketnimi napadi v južni sosedi in celo na japonskih otokih. Bili smo na Okinavi, kjer je skoraj 50 tisoč ameriških vojakov. Spomin na najbolj krvavo tihomorsko bitko, s katero se je dejansko končala druga svetovna vojna, je tam še živ. Kot je tudi strah pred negotovostjo. Ali res spet živimo v času pred vojno? Pospešeno se oborožuje tudi Japonska. Pacifizem je mrtev, na pohodu je militarizem. “Nikoli več” je le krilatica. Skoraj štiri tisoč jedrskih konic je naloženih in pripravljenih za izstrel. Le vprašanje časa je, kdaj bo nekdo namenoma ali po pomoti pritisnil na gumb. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Je jedrski spopad mogoč? Bi Rusija v Ukrajini res lahko uporabila jedrsko orožje? In Severna Koreja? So grožnje resnične? Zgodovina nas uči, a ne izuči. Hirošima. Spomin in opomin na jedrsko katastrofo. Sadae Kasaoka je hibakuša. Tako v japonščini pravijo tistim, ki so na svoji koži izkusili jedrski napad in preživeli. Kasaoka-san je ena od redkih še živih prič tragedije, ki nam pripoveduje svojo zgodbo o ubijalski modrikasti svetlobi, črnem dežju, o reki, polni trupel. O izgubi in zaznamovanosti. Pripoveduje nam zgodbo Hirošime, ki se ne sme nikoli več ponoviti. A svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja, ki vse pogosteje razkazuje mišice. Znova se oglašajo alarmi, slišati je opozorila pred raketnimi napadi v južni sosedi in celo na japonskih otokih. Bili smo na Okinavi, kjer je skoraj 50 tisoč ameriških vojakov. Spomin na najbolj krvavo tihomorsko bitko, s katero se je dejansko končala druga svetovna vojna, je tam še živ. Kot je tudi strah pred negotovostjo. Ali res spet živimo v času pred vojno? Pospešeno se oborožuje tudi Japonska. Pacifizem je mrtev, na pohodu je militarizem. “Nikoli več” je le krilatica. Skoraj štiri tisoč jedrskih konic je naloženih in pripravljenih za izstrel. Le vprašanje časa je, kdaj bo nekdo namenoma ali po pomoti pritisnil na gumb. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Praška filharmonija je eden od najbolj znanih simfoničnih orkestrov na svetu. Posebno pozornost namenja izvajanju češke glasbe, predvsem avtorjev A. Dvořáka in B. Smetane. Za gostovanje orkestra v Ljubljani je Televizija Slovenija v Pragi posnela glasbeni dokumentarni film. V filmu spoznamo lepoto mesta Praga, delovanje orkestra in njegove člane ter pomen skladateljev Smetane in Dvořáka. O skladateljih govorita tudi vodja muzeja B. Smetane, češka muzikologinja Sandra Bergmannova, ter ameriški muzikolog David Beveridge, eden od največjih poznavalcev dela in življenja A. Dvořáka. Ustvarjalci so poseben poudarek namenili reki Vltavi in posneli njen tok tudi na slikovitih krajih zunaj Prage. Avtor idejne zasnove, scenarija in urednik oddaje Daniel Celarec; direktor fotografije, montažer in režiser Gregor Kos.
Praška filharmonija je eden od najbolj znanih simfoničnih orkestrov na svetu. Posebno pozornost namenja izvajanju češke glasbe, predvsem avtorjev A. Dvořáka in B. Smetane. Za gostovanje orkestra v Ljubljani je Televizija Slovenija v Pragi posnela glasbeni dokumentarni film. V filmu spoznamo lepoto mesta Praga, delovanje orkestra in njegove člane ter pomen skladateljev Smetane in Dvořáka. O skladateljih govorita tudi vodja muzeja B. Smetane, češka muzikologinja Sandra Bergmannova, ter ameriški muzikolog David Beveridge, eden od največjih poznavalcev dela in življenja A. Dvořáka. Ustvarjalci so poseben poudarek namenili reki Vltavi in posneli njen tok tudi na slikovitih krajih zunaj Prage. Avtor idejne zasnove, scenarija in urednik oddaje Daniel Celarec; direktor fotografije, montažer in režiser Gregor Kos.
Dobri dve leti po začetku silovite ruske invazije v Ukrajini je vzhodni del Evropske unije zajela panika. Finci, Litovci in Poljaki zgodovine niso pozabili, do Rusije ostajajo sumničavi. Ekipa Televizije Slovenija je prepotovala vse tri države ter se seznanila s ključnimi ukrepi za ohranjanje obrambne drže omenjenih držav. Koliko jedrskih zaklonišč je na Finskem, čemu Poljaki namenjajo največ pozornosti, kaj je Litovce spodbudilo, da so znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka? Avtorica oddaje: Petra Marc Snemalec: Žiga Gašperin Montažer: Matic Dolničar
Dobri dve leti po začetku silovite ruske invazije v Ukrajini je vzhodni del Evropske unije zajela panika. Finci, Litovci in Poljaki zgodovine niso pozabili, do Rusije ostajajo sumničavi. Ekipa Televizije Slovenija je prepotovala vse tri države ter se seznanila s ključnimi ukrepi za ohranjanje obrambne drže omenjenih držav. Koliko jedrskih zaklonišč je na Finskem, čemu Poljaki namenjajo največ pozornosti, kaj je Litovce spodbudilo, da so znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka? Avtorica oddaje: Petra Marc Snemalec: Žiga Gašperin Montažer: Matic Dolničar
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.
Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.