Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
Igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov je portret izjemnega slovenskega košarkarja Jureta Zdovca, ki je sredi osamosvojitvene vojne za Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Rimu leta 1991 igral za ekipo Jugoslavije. Tedaj se je moral odločiti, ali bo ostal del jugoslovanske reprezentance ali se bo zlati medalji odrekel. Zgodbo o življenjski odločitvi, ki je zaznamovala njegovo igralsko kariero, pripoveduje skupaj z nekdanjim novinarjem in komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom, s katerim se poda po poti spominov. Skupaj obiščeta nekdanje soigralce iz Rima: Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča v enem zadnjih intervjujev pred prezgodnjim slovesom. V produkciji studia Art7video in s finančno pomočjo RTV Slovenija in Filmskega centra Slovenija je nastal igrano-dokumentarni film ceste scenarista in režiserja Aleša Žemlje. Zmago Sagadin, Božidar Maljković, Janez Drvarič, Peter Vilfan, prijatelji, sorodniki in drugi osvetljujejo trnovo športno pot od Juretovih mladih nog pa do sprejema v Fibino hišo slavnih. Pri upodobitvi najtežje odločitve v karieri pa si je ekipa pomagala tudi z igranimi sekvencami, kjer v vlogi Jureta in Miha nastopata priznana slovenska igralca Luka Bokšan in Jure Lajovic. Pogum in odločnost slovenskega naroda izpred 30 let se kažeta skozi osebne zgodbe, ki si zaslužijo biti videne, slišane. Zgodba ne teži k mistifikaciji posameznih dejanj, ampak služi kot psihološki oris teže odločanja. Jure Zdovc med 24. in 26. junijem 1991 kot edini slovenski predstavnik nastopa v košarkarski reprezentanci Jugoslavije na prvenstvu v Rimu. Po prvenstvih v Zagrebu (EP 87) in Buenos Airesu (SP 1990) se izkaže, da je na delu »zlata« generacija košarkarjev, ki ji napovedujejo še dolgo uspešno pot. V dogajanje na prvenstvu pa zarežejo odločilne novice iz Slovenije, kjer se JLA z orožjem poda iz kasarn poda med ljudi. Takratna slovenska politična oblast sprejme sklep in pozove slovenske športnike, da zapustijo jugoslovanske ekipe. Jure Zdovc ostane sam pred odločitvijo – zapustiti »zlato« generacijo soigralcev zdaj ali pozneje? Pobrati zlato medaljo ali oditi domov branit družino, domovino? V zgodbi iz prve roke sledimo mislim in dejanjem posameznikov, ki so se v Rimu znašli skupaj z Juretom, nato pa so se morali odpraviti domov. Gre za vpogled posameznikov v lastne vzgibe in dejanja, ki je hkrati tudi družbeni in osebni pregled časa in prostora, v katerem živimo. Glede na pomanjkanje domačih dokumentarnih filmov s športno tematiko smo tako izkoristili priložnost in slovenskemu prostoru namenili navdihujočo zgodbo cenjenega športnika. Z njo si želimo prikazati težo odločitve slehernega posameznika ob toku zgodovine mimo vzorcev delitve na »naše« in »vaše«.
Igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov je portret izjemnega slovenskega košarkarja Jureta Zdovca, ki je sredi osamosvojitvene vojne za Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Rimu leta 1991 igral za ekipo Jugoslavije. Tedaj se je moral odločiti, ali bo ostal del jugoslovanske reprezentance ali se bo zlati medalji odrekel. Zgodbo o življenjski odločitvi, ki je zaznamovala njegovo igralsko kariero, pripoveduje skupaj z nekdanjim novinarjem in komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom, s katerim se poda po poti spominov. Skupaj obiščeta nekdanje soigralce iz Rima: Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča v enem zadnjih intervjujev pred prezgodnjim slovesom. V produkciji studia Art7video in s finančno pomočjo RTV Slovenija in Filmskega centra Slovenija je nastal igrano-dokumentarni film ceste scenarista in režiserja Aleša Žemlje. Zmago Sagadin, Božidar Maljković, Janez Drvarič, Peter Vilfan, prijatelji, sorodniki in drugi osvetljujejo trnovo športno pot od Juretovih mladih nog pa do sprejema v Fibino hišo slavnih. Pri upodobitvi najtežje odločitve v karieri pa si je ekipa pomagala tudi z igranimi sekvencami, kjer v vlogi Jureta in Miha nastopata priznana slovenska igralca Luka Bokšan in Jure Lajovic. Pogum in odločnost slovenskega naroda izpred 30 let se kažeta skozi osebne zgodbe, ki si zaslužijo biti videne, slišane. Zgodba ne teži k mistifikaciji posameznih dejanj, ampak služi kot psihološki oris teže odločanja. Jure Zdovc med 24. in 26. junijem 1991 kot edini slovenski predstavnik nastopa v košarkarski reprezentanci Jugoslavije na prvenstvu v Rimu. Po prvenstvih v Zagrebu (EP 87) in Buenos Airesu (SP 1990) se izkaže, da je na delu »zlata« generacija košarkarjev, ki ji napovedujejo še dolgo uspešno pot. V dogajanje na prvenstvu pa zarežejo odločilne novice iz Slovenije, kjer se JLA z orožjem poda iz kasarn poda med ljudi. Takratna slovenska politična oblast sprejme sklep in pozove slovenske športnike, da zapustijo jugoslovanske ekipe. Jure Zdovc ostane sam pred odločitvijo – zapustiti »zlato« generacijo soigralcev zdaj ali pozneje? Pobrati zlato medaljo ali oditi domov branit družino, domovino? V zgodbi iz prve roke sledimo mislim in dejanjem posameznikov, ki so se v Rimu znašli skupaj z Juretom, nato pa so se morali odpraviti domov. Gre za vpogled posameznikov v lastne vzgibe in dejanja, ki je hkrati tudi družbeni in osebni pregled časa in prostora, v katerem živimo. Glede na pomanjkanje domačih dokumentarnih filmov s športno tematiko smo tako izkoristili priložnost in slovenskemu prostoru namenili navdihujočo zgodbo cenjenega športnika. Z njo si želimo prikazati težo odločitve slehernega posameznika ob toku zgodovine mimo vzorcev delitve na »naše« in »vaše«.
V oddaji predstavljamo gospodarsko in družbeno sliko sosednje države. Hrvaška ni edina, kjer je na delu revizionizem, so pa sile, ki v ospredje potiskajo prepovedane simbole in jih skušajo legalizirati, vse močnejše. Konservativci in skrajneži imajo tudi številne nasprotnike, a preko raznih združenj uspešno, tudi ob tihi podpori Cerkve, z referendumskimi pobudami spreminjajo podobo države. Več - tudi o čevljih znamke Borovo, okoljskih pomislekih, manjšinah… -, v Mednarodnih obzorjih avtorice Marte Razboršek, snemalcev Stojana Femca in Aleša Živca, montažerja Bojana Gašperšiča in režiserja Primoža Meška.
V oddaji predstavljamo gospodarsko in družbeno sliko sosednje države. Hrvaška ni edina, kjer je na delu revizionizem, so pa sile, ki v ospredje potiskajo prepovedane simbole in jih skušajo legalizirati, vse močnejše. Konservativci in skrajneži imajo tudi številne nasprotnike, a preko raznih združenj uspešno, tudi ob tihi podpori Cerkve, z referendumskimi pobudami spreminjajo podobo države. Več - tudi o čevljih znamke Borovo, okoljskih pomislekih, manjšinah… -, v Mednarodnih obzorjih avtorice Marte Razboršek, snemalcev Stojana Femca in Aleša Živca, montažerja Bojana Gašperšiča in režiserja Primoža Meška.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vrtoglavi vzpon in padec slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta, ki se na vrhuncu hladne vojne znajde v zakulisju političnih spletk in bitk tajnih služb. Janez Škrubej s skupino sošolcev elektrotehnikov ustanovi podjetje. Ustanovi ga v kleti, piše se leto 1976. Podjetje Iskra Delta se uveljavi bliskovito hitro, predvsem na vzhodnem trgu. Iskra Delta ob tem naglo postaja samozadostna, sama izdeluje računalnike in jih nadgrajuje, vanje pa vstavlja le ameriške čipe, ki zaradi takratnega embarga ne morejo na vzhodni trg. Iskra Delta jih lahko edina, z ameriškim »end use« certifikatom, pošilja na vzhod, na Kitajsko, v Indijo in Sovjetsko zvezo. V trenutku, ko postane tehnologija Iskre Delte preveč neodvisna in ko ameriškim proizvajalcem ne le konkurira, ampak jih na nekaterih področjih celo prekaša, se zanjo začne zanimati CIA: tehnologija ne sme v roke sovražniku. Na drugi strani pa vidi KGB v Iskri Delti zadnjo možnost, da bi Vzhod nadoknadil tehnološki zaostanek. Iskri Delti se po robu postavi tudi domača oblast, predvsem zaradi kratkovidnosti, podkupljivosti in »slovenske« zavisti. Za povrh se začenja razpad Jugoslavije. Scenarij Jurij Gruden in Miloš Kalusek, režija Jurij Gruden.
Vrtoglavi vzpon in padec slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta, ki se na vrhuncu hladne vojne znajde v zakulisju političnih spletk in bitk tajnih služb. Janez Škrubej s skupino sošolcev elektrotehnikov ustanovi podjetje. Ustanovi ga v kleti, piše se leto 1976. Podjetje Iskra Delta se uveljavi bliskovito hitro, predvsem na vzhodnem trgu. Iskra Delta ob tem naglo postaja samozadostna, sama izdeluje računalnike in jih nadgrajuje, vanje pa vstavlja le ameriške čipe, ki zaradi takratnega embarga ne morejo na vzhodni trg. Iskra Delta jih lahko edina, z ameriškim »end use« certifikatom, pošilja na vzhod, na Kitajsko, v Indijo in Sovjetsko zvezo. V trenutku, ko postane tehnologija Iskre Delte preveč neodvisna in ko ameriškim proizvajalcem ne le konkurira, ampak jih na nekaterih področjih celo prekaša, se zanjo začne zanimati CIA: tehnologija ne sme v roke sovražniku. Na drugi strani pa vidi KGB v Iskri Delti zadnjo možnost, da bi Vzhod nadoknadil tehnološki zaostanek. Iskri Delti se po robu postavi tudi domača oblast, predvsem zaradi kratkovidnosti, podkupljivosti in »slovenske« zavisti. Za povrh se začenja razpad Jugoslavije. Scenarij Jurij Gruden in Miloš Kalusek, režija Jurij Gruden.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Septembrska klasa je film o skupini desetih ljudi, ki so služili vojaški rok na otoku Vis nekaj let pred razpadom države. V majhni kasarni na robu otoka, oddaljeni od vsakršne civilizacije. Služili so vojaški rok eni državi, čeprav je ta samo nekaj let kasneje razpadla na šest manjših, ki so se kmalu znašle v vojni. Film na subtilen način govori tudi o razlogih za razpad države iz perspektive, kakršne še nismo spoznali. Kako se nekdanji vojaki po več kot tridesetih letih spominjajo teh časov? Spomin je varljiv, še posebej po toliko desetletjih.
Septembrska klasa je film o skupini desetih ljudi, ki so služili vojaški rok na otoku Vis nekaj let pred razpadom države. V majhni kasarni na robu otoka, oddaljeni od vsakršne civilizacije. Služili so vojaški rok eni državi, čeprav je ta samo nekaj let kasneje razpadla na šest manjših, ki so se kmalu znašle v vojni. Film na subtilen način govori tudi o razlogih za razpad države iz perspektive, kakršne še nismo spoznali. Kako se nekdanji vojaki po več kot tridesetih letih spominjajo teh časov? Spomin je varljiv, še posebej po toliko desetletjih.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pet let pred Vodnikovo Pesme za pokušino je v Kranju izšla pesniška zbirka Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, ki jo je Vodnik označil za »bukve iz Kranja, polne drekanja«. Kaj je botrovalo tem besedam, med drugim izvemo v dokumentarnem filmu o življenju in delu avtorja štirih parov pesmi Pavla Knobla, ki je zamolčan ostal na obrobju naše literarne zgodovine. Pavel Knobl (Orehek pri Postojni 1765 – Tomaj 1830) je bil pesnik, prevajalec, skladatelj, orglar-cerkovnik, ki je v Postojni, Kranju, Ložu, Višnji Gori, Ribnici in Tomaju delal kot učitelj. Leta 1801 je v Kranju objavil svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, s katero je dvignil nemalo prahu in si prislužil Vodnikovo obsodbo. Knobl, ki v svojih verzifikacijah opisuje vsakdanje življenje s prehoda iz 18. v 19. stolejte, je verjetno poskrbel tudi za prvi slovenski prevod daljše moralističe povesti o sveti Genovefi, in je avtor besedil ter glasbe za več kot dvajset cerkvenih pesmi.
Pet let pred Vodnikovo Pesme za pokušino je v Kranju izšla pesniška zbirka Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, ki jo je Vodnik označil za »bukve iz Kranja, polne drekanja«. Kaj je botrovalo tem besedam, med drugim izvemo v dokumentarnem filmu o življenju in delu avtorja štirih parov pesmi Pavla Knobla, ki je zamolčan ostal na obrobju naše literarne zgodovine. Pavel Knobl (Orehek pri Postojni 1765 – Tomaj 1830) je bil pesnik, prevajalec, skladatelj, orglar-cerkovnik, ki je v Postojni, Kranju, Ložu, Višnji Gori, Ribnici in Tomaju delal kot učitelj. Leta 1801 je v Kranju objavil svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, s katero je dvignil nemalo prahu in si prislužil Vodnikovo obsodbo. Knobl, ki v svojih verzifikacijah opisuje vsakdanje življenje s prehoda iz 18. v 19. stolejte, je verjetno poskrbel tudi za prvi slovenski prevod daljše moralističe povesti o sveti Genovefi, in je avtor besedil ter glasbe za več kot dvajset cerkvenih pesmi.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Primarij Matjaž Lunaček je specialist psihiater, ki se ukvarja se s psihoanalitično prakso in uporabo psihoanalize v literaturi in vzgoji. Matjaž Lunaček je študiral primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med letoma 1994 in 2006 se je izobraževal v Rimu v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja. V fokusu tega psihiatra in tudi pisatelja so pojavi, ki že desetletja delijo slovensko javnost. Njegov lok je jasen in sega od generacijskega spomina do nezavednega, saj oboje opredeljuje Slovence bolj, kot bi si upali priznati. V igrano-dokumentarnem filmu Prideš z nočjo protagonist Matjaž Lunaček preživi nekaj časa kot gost v klavzuri Cistercijanskega samostana v Stični. Osebne refleksije o človeku Zahoda odpošilja v pismih Arthurju Rimbaudu, genialnemu piscu iz druge polovice 19. stoletja. Lunačkov monolog preide v dialog in se v filmskem času razvije v kompleksno antično ljubezen. V pismih se sin Matjaž ozre tudi na usodo pokojnega očeta, akademika Pavla Lunačka, zdravnika, ki je v času narodnoosvobodilnega boja postavil in vodil partizanske bolnišnice v Kočevskem Rogu. Slovenci kot narod nismo doživeli katarze. Je za to dejanje v nas preveč sovraštva? V sebi nosimo preveč nevrotičnih prvin, potlačenih misli? Naš film ne prinese odgovora, ponudi pa način, da drug drugega slišimo. V pijanem čolnu življenja osrednji junak Matjaž Lunaček sprejme tistega, ki pride z nočjo, kot človek človeka, brez ideološkega in političnega nasilja. Scenaristka in režiserka je bila Alma Lapajne.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Dokumentarni film avtorice Barbare Zrimšek La Reunion je majhen otok sredi Indijskega oceana, 800 kilometrov oddaljen od Madagaskarja ter v neposredni bližini Mauritiusa in 10.000 kilometrov stran od prestolnice Pariza. Otok je francosko čezmorsko ozemlje in del Evropske unije, kjer velja vsa evropska zakonodaja in kjer imajo tudi evro. Ekipa TV Slovenije je na otok odšla v okviru evropskega projekta Eutrinki. Tukaj obstaja neverjetno sožitje različnih kultur, ras in religij, ki prihajajo iz različnih kontinentov Afrike, Indije in Kitajske - na Reunionu ni denimo nobena posebnost, če se musliman poroči s kristjanom. Te zgodbe so ustvarjalce spodbudile, da so življenje na otoku združili v dokumentarec, ki poleg kulturne pestrosti prikazuje tudi neverjetno naravno pestrost tega mladega vulkanskega otoka.
Dokumentarni film avtorice Barbare Zrimšek La Reunion je majhen otok sredi Indijskega oceana, 800 kilometrov oddaljen od Madagaskarja ter v neposredni bližini Mauritiusa in 10.000 kilometrov stran od prestolnice Pariza. Otok je francosko čezmorsko ozemlje in del Evropske unije, kjer velja vsa evropska zakonodaja in kjer imajo tudi evro. Ekipa TV Slovenije je na otok odšla v okviru evropskega projekta Eutrinki. Tukaj obstaja neverjetno sožitje različnih kultur, ras in religij, ki prihajajo iz različnih kontinentov Afrike, Indije in Kitajske - na Reunionu ni denimo nobena posebnost, če se musliman poroči s kristjanom. Te zgodbe so ustvarjalce spodbudile, da so življenje na otoku združili v dokumentarec, ki poleg kulturne pestrosti prikazuje tudi neverjetno naravno pestrost tega mladega vulkanskega otoka.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.
Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Že naslov igrano-dokumentarnega filma Vojna brez sovraštva pove, da ta presega prevladujoče mitiziranje osamosvojitvene vojne, ki večinoma temelji na kultu osebnosti. Prav narobe. Film po eni strani prikazuje vzdušje in izraža občutke slehernika, ki je na svoji koži doživljal osamosvojitev in sodeloval v spopadih, po drugi strani pa na jasen in razumljiv način ter na podlagi verodostojnih dokumentov, vojaških zemljevidov, izjav borcev in ljudi, ki so bili ključni operativni odločevalci, slika potek dogodkov do odhoda zadnjega vojaka JLA iz države.
Že naslov igrano-dokumentarnega filma Vojna brez sovraštva pove, da ta presega prevladujoče mitiziranje osamosvojitvene vojne, ki večinoma temelji na kultu osebnosti. Prav narobe. Film po eni strani prikazuje vzdušje in izraža občutke slehernika, ki je na svoji koži doživljal osamosvojitev in sodeloval v spopadih, po drugi strani pa na jasen in razumljiv način ter na podlagi verodostojnih dokumentov, vojaških zemljevidov, izjav borcev in ljudi, ki so bili ključni operativni odločevalci, slika potek dogodkov do odhoda zadnjega vojaka JLA iz države.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Praznujemo tri desetletja edinega kviza za mlade! Znanje in radovednost ostajata popularna, saj si boste lahko v dokumentarnem filmu, o tej legendarni oddaji, ogledali, koliko sreče, lepih izkušenj in doživetij med mlade širi oddaja Male sive celice. V 30 letih je na snemanjih tekmovalo okoli 3200 otrok v 752 oddajah, zastavili pa so več kot 24 tisoč vprašanj. Glasno navijanje, zdrava tekma, vtisi in spomini, veselje ob sodelovanju vse to bo zgodba dokumentarnega filma o tej legendarni oddaji, ki so jo zaznamovali odlični tekmovalke in tekmovalci ter voditelji Pavle Ravnohrib, Nik Škrlec, Juš Milčinski in Rok Škrlep. Idejna vodja projekta: Maruša Prelesnik Zdešar Scenaristi: Maruša Prelesnik Zdešar, Juš Milčinski, Rok Škrlep, Jasna Merklin, Julija Kočar, Petra Hauc
Praznujemo tri desetletja edinega kviza za mlade! Znanje in radovednost ostajata popularna, saj si boste lahko v dokumentarnem filmu, o tej legendarni oddaji, ogledali, koliko sreče, lepih izkušenj in doživetij med mlade širi oddaja Male sive celice. V 30 letih je na snemanjih tekmovalo okoli 3200 otrok v 752 oddajah, zastavili pa so več kot 24 tisoč vprašanj. Glasno navijanje, zdrava tekma, vtisi in spomini, veselje ob sodelovanju vse to bo zgodba dokumentarnega filma o tej legendarni oddaji, ki so jo zaznamovali odlični tekmovalke in tekmovalci ter voditelji Pavle Ravnohrib, Nik Škrlec, Juš Milčinski in Rok Škrlep. Idejna vodja projekta: Maruša Prelesnik Zdešar Scenaristi: Maruša Prelesnik Zdešar, Juš Milčinski, Rok Škrlep, Jasna Merklin, Julija Kočar, Petra Hauc
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser sodi med najbolj plodovite, priznane in večkrat nagrajene ustvarjalce zadnjega obdobja. Filmski portret poudari različna področja njegovega ustvarjanja: režijo predstave Evgenij Onjegin v SNG Opera in balet Ljubljana, delo v radijskem studiu, pogovore v prostorih Viba filma in predstavitev monografije Gledališče Möderndorfer. Njegova gledališka, filmska in literarna poetika se razkriva v dialogih s sodelavci in sopotniki. Pri tem se dotikajo osnovnih določil njegovega ustvarjanja – socialne občutljivosti, družbene kritičnosti, ljubezni, erotike in humorja. Ob obisku Planinske jame gledalec skozi igro odsevov vstopi v Möderndorferjev najbolj intimni svet, z obujanjem spominov na otroštvo in obiskom domačije njegovega deda, učitelja, etnologa in socialista v Dolah na Avstrijskem Koroškem. Zgodba o umetniku, ki ustvarja z neizprosno iskrenostjo, predanostjo in zahtevo po človeškem dostojanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc.
Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.
Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.
V novi epizodi dokumentarne oddaje Mednarodna obzorja, ki jo pripravlja novinar in dopisnik Boštjan Anžin, bo v ospredju sedem mesecev protestov proti avtoritarnemu vladanju predsednika Aleksandra Vučića. Jezo zaradi zrušenja nadstreška železniške postaje v Novem Sadu, za kar številni krivijo korupcijo oblasti, so še okrepili napadi na protestnike, ki so se v tišini poklanjali spominu žrtev. Blokada več kot 60 fakultet in zahteve po sprejetju odgovornosti so se spremenile v družbeno gibanje. Oddaja razkriva podobo razklane države, razpete med Evropsko unijo in Vzhodom. Obsežen terenski material prinaša poglobljen pogled na množične proteste v Novem Sadu, Beogradu, Kragujevcu, Nišu ter na protiproteste privržencev predsednika, ki jih je spremljala tudi dopisniška ekipa RTV Slovenija.
V novi epizodi dokumentarne oddaje Mednarodna obzorja, ki jo pripravlja novinar in dopisnik Boštjan Anžin, bo v ospredju sedem mesecev protestov proti avtoritarnemu vladanju predsednika Aleksandra Vučića. Jezo zaradi zrušenja nadstreška železniške postaje v Novem Sadu, za kar številni krivijo korupcijo oblasti, so še okrepili napadi na protestnike, ki so se v tišini poklanjali spominu žrtev. Blokada več kot 60 fakultet in zahteve po sprejetju odgovornosti so se spremenile v družbeno gibanje. Oddaja razkriva podobo razklane države, razpete med Evropsko unijo in Vzhodom. Obsežen terenski material prinaša poglobljen pogled na množične proteste v Novem Sadu, Beogradu, Kragujevcu, Nišu ter na protiproteste privržencev predsednika, ki jih je spremljala tudi dopisniška ekipa RTV Slovenija.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o štirih desetletjih mednarodnega festivala Druga godba, ki je v naš prostor pripeljal večkulturnost. Ibrahim Nouhoum, dolgoletni obiskovalec festivala, je v 80. letih prišel k nam kot študent iz Malija. Spominja se, da v tistem času v Jugoslaviji ni bilo slišati afriške glasbe. Zato je bila Druga godba zanj praznik. Z Ibrahimom se sprehodimo skozi izbrane koncertne posnetke ter spomine ključnih protagonistov mednarodnega festivala Druga godba, ki že štirideset let širi obzorja v našem prostoru ter nas z glasbo različnih zvrsti, izrazov in kultur nagovarja k sprejemanju drugačnosti v vseh pojavnih oblikah. To je festival, ki nas uči uglašenega sobivanja. Scenarij in režija Maja Pavlin
Dokumentarni film o štirih desetletjih mednarodnega festivala Druga godba, ki je v naš prostor pripeljal večkulturnost. Ibrahim Nouhoum, dolgoletni obiskovalec festivala, je v 80. letih prišel k nam kot študent iz Malija. Spominja se, da v tistem času v Jugoslaviji ni bilo slišati afriške glasbe. Zato je bila Druga godba zanj praznik. Z Ibrahimom se sprehodimo skozi izbrane koncertne posnetke ter spomine ključnih protagonistov mednarodnega festivala Druga godba, ki že štirideset let širi obzorja v našem prostoru ter nas z glasbo različnih zvrsti, izrazov in kultur nagovarja k sprejemanju drugačnosti v vseh pojavnih oblikah. To je festival, ki nas uči uglašenega sobivanja. Scenarij in režija Maja Pavlin
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.
Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.
Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
11. maja 1945 se je iz Maribora prvič oglasil Radio Svobodni Maribor. 80 let kasneje ostaja srce regije, zvest spremljevalec poslušalcev in glas severovzhodne Slovenije. Kot del Radiotelevizije Slovenija je Radio Maribor pomembno prispeval h krepitvi regionalne prisotnosti javnega servisa in poskrbel, da se glas iz Maribora sliši tudi v osrednjih informativnih oddajah, kar daje regiji pomembno mesto na zemljevidu slovenske medijske krajine. Radio sledi razvojnim trendom, ohranja svežino, je aktualen in ljudem blizu.
11. maja 1945 se je iz Maribora prvič oglasil Radio Svobodni Maribor. 80 let kasneje ostaja srce regije, zvest spremljevalec poslušalcev in glas severovzhodne Slovenije. Kot del Radiotelevizije Slovenija je Radio Maribor pomembno prispeval h krepitvi regionalne prisotnosti javnega servisa in poskrbel, da se glas iz Maribora sliši tudi v osrednjih informativnih oddajah, kar daje regiji pomembno mesto na zemljevidu slovenske medijske krajine. Radio sledi razvojnim trendom, ohranja svežino, je aktualen in ljudem blizu.
Dokumentarni film Dan zmage opisuje dogodke pred 80 leti, ko se je končala 2. svetovna vojna, ki je zahtevala 60 milijonov človeških življenj. V drugem delu filma so predstavljeni dogodki po kapitulaciji Nemčije, ko so ljudje po Evropi že slavili mir in svobodo. Po osvoboditvi Ljubljane so na drugih delih slovenskega ozemlja še vedno potekali boji. Nemška vojska in njeni zavezniki, ustaši, četniki in domobranci, se niso želeli predati in so se umikali proti zahodnim zaveznikom, na Koroško. Prišlo je do bojev, požiganja vasi in ubijanja civilistov, dokler ni 15. maja 1945 konec vojne dočakala tudi Slovenija. V filmu poleg zgodovinarjev sodeluje tudi deset udeležencev vojne, takratnih partizanov, kurirjev in aktivistov, kar mu daje še posebej pristno noto. Zaradi številnih fotografij in filmskih posnetkov iz tistega časa gre za pomemben zgodovinski dokument. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Dokumentarni film Dan zmage opisuje dogodke pred 80 leti, ko se je končala 2. svetovna vojna, ki je zahtevala 60 milijonov človeških življenj. V drugem delu filma so predstavljeni dogodki po kapitulaciji Nemčije, ko so ljudje po Evropi že slavili mir in svobodo. Po osvoboditvi Ljubljane so na drugih delih slovenskega ozemlja še vedno potekali boji. Nemška vojska in njeni zavezniki, ustaši, četniki in domobranci, se niso želeli predati in so se umikali proti zahodnim zaveznikom, na Koroško. Prišlo je do bojev, požiganja vasi in ubijanja civilistov, dokler ni 15. maja 1945 konec vojne dočakala tudi Slovenija. V filmu poleg zgodovinarjev sodeluje tudi deset udeležencev vojne, takratnih partizanov, kurirjev in aktivistov, kar mu daje še posebej pristno noto. Zaradi številnih fotografij in filmskih posnetkov iz tistega časa gre za pomemben zgodovinski dokument. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Dokumentarni film Dan zmage opisuje dogodke pred 80 leti, ko se je končala druga svetovna vojna, ki je zahtevala 60 milijonov človeških življenj. V prvem delu filma so predstavljene razmere v Evropi, potem ko se je nemški vojaški stroj po skoraj šestih letih znašel pred neizogibnim porazom. Hitler je storil samomor, zavezniki so osvobajali mesta in države in 8. maja 1945 je Nemčija podpisala kapitulacijo. Čez slovensko ozemlje so se z Balkana proti Avstriji pomikale obsežne vojaške enote, nemška armada E, ustaši, četniki in drugi sodelavci okupatorja, skupaj okoli 400.000 vojakov. Številčna vojaška sila je celo ogrožala obstoj slovenskega partizanskega gibanja. Kljub temu so slovenski partizani skupaj s štirimi jugoslovanskimi armadami osvobajali slovensko ozemlje ter osvobodili Ljubljano in Trst. 1. del se konča s prihodom slovenske vlade iz Ajdovščine v Ljubljano. V filmu poleg zgodovinarjev sodeluje tudi deset udeležencev vojne, takratnih partizanov, kurirjev in aktivistov, kar mu daje še posebej pristno noto. Zaradi številnih fotografij in filmskih posnetkov iz tistega časa gre za pomemben zgodovinski dokument. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Dokumentarni film Dan zmage opisuje dogodke pred 80 leti, ko se je končala druga svetovna vojna, ki je zahtevala 60 milijonov človeških življenj. V prvem delu filma so predstavljene razmere v Evropi, potem ko se je nemški vojaški stroj po skoraj šestih letih znašel pred neizogibnim porazom. Hitler je storil samomor, zavezniki so osvobajali mesta in države in 8. maja 1945 je Nemčija podpisala kapitulacijo. Čez slovensko ozemlje so se z Balkana proti Avstriji pomikale obsežne vojaške enote, nemška armada E, ustaši, četniki in drugi sodelavci okupatorja, skupaj okoli 400.000 vojakov. Številčna vojaška sila je celo ogrožala obstoj slovenskega partizanskega gibanja. Kljub temu so slovenski partizani skupaj s štirimi jugoslovanskimi armadami osvobajali slovensko ozemlje ter osvobodili Ljubljano in Trst. 1. del se konča s prihodom slovenske vlade iz Ajdovščine v Ljubljano. V filmu poleg zgodovinarjev sodeluje tudi deset udeležencev vojne, takratnih partizanov, kurirjev in aktivistov, kar mu daje še posebej pristno noto. Zaradi številnih fotografij in filmskih posnetkov iz tistega časa gre za pomemben zgodovinski dokument. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.
Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni portret Josipa Jurčiča posnet tekom Jurčičevega leta 2021, predstavi življenje in delo literata, med drugim avtorja prvega slovenskega romana, ki je bil za časa svojega življenja osrednja oseba v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in obenem refleksijo na današnji čas. Skozi njegova dela nas vodijo literarni zgodovinarji Aleksander Bjelčevič, Urška Perenič, Miran Hladnik. Publicist, novinar in sociolog Bernard Nežmah nam plastično oriše njegovo vlogo urednika in časnikarja, ki je bil zelo poznan in priljubljen v tistem času. Ilustrator Marjan Manček nas popelje skozi ilustracije brezčasne satire družbenega življenja, vsem znane Kozlovske sodbe v Višnji gori. In literarni zgodovinar Igor Grdina zaključi: "Višnjani smo mi vsi". Zgodba je prepletena z odlomki iz celovečernega igranega filma posnetega po Jurčičevi knjižni predlogi, romanu Deseti brat. Dokumentarni portret je režirala Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Dora Trček, produciral ga je Studio Virc za RTV Slovenija.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.