Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi.
Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti.
V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete.
Da si človek in ne bog.
Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek.
Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga.
Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.