»Nisem prišel zato,« pravi sveti apostol Pavel, »da bi vam z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost ...« Temveč zato, da bi se izkazala Duh in Moč in bi »vaša vera ne temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji môči«. (cf. 1 Kor 2,1-5)V času, ko je se moč argumentov meri le še v spretnosti njihovega izvajanja, ne pa tudi v njihovi teži ali resničnosti, se zdijo besede apostola poganov še toliko aktualnejše. Čemu razumsko dokazovati Boga, Božje veličastvo, Resnico, naravni red, okronan z nadnaravnim, temeljne aksiome človečnosti, če pa tem argumentom nihče več ne prisluhne in jih morda celo več ne razume. Preveč se je ta družba že navadila na hipne dražljaje, pozabila pa na svobodo, ki jo lahko omogočijo le Resnica in njena globina, trdnost in njena jasnost. Ker pa nas ljubezen do Boga vseeno torej sili oznanjati veselo novico odrešenosti vsem ljudem do skrajnih mej sveta, se po apostolovi spodbudi raje oklenimo tistega, kar zadene bolj od človeške modrosti, to je Božja moč.
Bolj kot kadar koli smo Kristusovi posnemovalci, njegovi učenci poklicani najprej živeti evangelij, živeti odrešenost, ki je ta svet ni deležen, živeti svobodo, po kateri družba danes tako hrepeni. Mi, ki smo Kristusovi, namreč imamo razlog upanje, čeprav ga včasih ne znamo prepoznati na vsakem koraku, mi, ki smo Kristusovi, moramo živeti v tem vstajenskem upanju ter gotovosti, da nas je Kristus odrešil, da nas je Kristus napravil svobodne in da moramo resnično svobodni ostati le v njem. Če in ko bomo tako živeli, kakor nam je s svojim zgledom pokazal tudi apostol Pavel, bomo postali pravo pričevanje temu svetu, postali bomo Luč in Sol (cf. Mt 5,13-16) te družbe, ki vztrajno hoče svobodo najti v sebi, ne pa v Bogu. V našem življenju, v našem prizadevanju za svetost in dobro se namreč razodeva Božja Moč.
Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vam poguma, da bi ta svet razsvetljevali z Božjo lučjo, ne zmanjka ne danes in ne v tednu, ki je pred nami. Mirno nedeljo vam želim.