Četrta klavirska sonata Michaela Tippetta je skladateljevo pozno delo, nastalo v osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je njegov glasbeni jezik že povsem oddaljil od zmernega neoklasicizma in se usmeril v zgoščeno, ekspresivno pisavo. Je izrazito introspektivna skladba, v kateri klavir ne deluje več kot nosilec široko razpetih tematskih lokov, temveč kot medij fragmentiranega, skoraj meditativnega razmišljanja. Glasbeni tok zaznamujejo ostre kontrastne geste, nenadni prelomi in asketska tekstura, v kateri ima vsak ton poudarjeno težo. Harmonski jezik je svoboden, vendar prežet z notranjo logiko, ki izhaja iz ponavljanja in preoblikovanja kratkih motivnih jeder. Ritmična prožnost in poudarjena artikulacija ustvarjata občutek napete zbranosti, hkrati pa razkrivata Tippettovo zanimanje za etični in duhovni razmislek, ki je bil značilen za njegova pozna dela.