Raziskujte
Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.
Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.
KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Dokumentarna oddaja z arhivskimi, nikoli prej prikazanimi posnetki prikaže prelomne trenutke rojstva gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za pravičnejši in enakopravnejši svetovni red. Hkrati zgodbo v ozadju pripovedujeta režiserka oddaje in zadnji še živeči snemalec Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je več kot desetletje spremljal predsednika Tita na njegovih potovanjih z legendarno ladjo Galeb in tudi posnel prikazane izseke. NON-ALIGNED: SCENES FROM THE LABUDOVIĆ REELS / Srbija, Francija, Hrvaška, Črna gora / 2022 / Režija: Mila Turajlić
Dokumentarna oddaja z arhivskimi, nikoli prej prikazanimi posnetki prikaže prelomne trenutke rojstva gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za pravičnejši in enakopravnejši svetovni red. Hkrati zgodbo v ozadju pripovedujeta režiserka oddaje in zadnji še živeči snemalec Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je več kot desetletje spremljal predsednika Tita na njegovih potovanjih z legendarno ladjo Galeb in tudi posnel prikazane izseke. NON-ALIGNED: SCENES FROM THE LABUDOVIĆ REELS / Srbija, Francija, Hrvaška, Črna gora / 2022 / Režija: Mila Turajlić
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.
Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 3. del: Ognjeniki Živimo na ognjeniškem planetu. Nekateri ognjeniki izbruhnejo tako silovito, da kosi žareče lave odletijo več sto metrov visoko. Neustrašna ekipa je opravila podvig, kakršnega se doslej ni drznil lotiti še nihče. Z najnovejšo tehnologijo je posnela enega najbolj eksplozivnih ognjeniških izbruhov na Zemlji iz neverjetne bližine. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Tristan Quinn, Vanessa Lucas, Faith Musembi
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 3. del: Ognjeniki Živimo na ognjeniškem planetu. Nekateri ognjeniki izbruhnejo tako silovito, da kosi žareče lave odletijo več sto metrov visoko. Neustrašna ekipa je opravila podvig, kakršnega se doslej ni drznil lotiti še nihče. Z najnovejšo tehnologijo je posnela enega najbolj eksplozivnih ognjeniških izbruhov na Zemlji iz neverjetne bližine. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Crichton, Tristan Quinn, Vanessa Lucas, Faith Musembi
Alvar Aalto (1898–1976) velja za enega največjih sodobnih arhitektov. V filmu je prikazana ljubezenska zgodba Alvarja in njegove žene Aino (1894–1949), prav tako arhitektke, ki se je bolj posvečala oblikovanju in velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Hkrati nas popelje po njunih ustvarjalnih procesih ter slovitih zgradbah po vsem svetu. Aino in Alvar sta se spoznala med študijem arhitekture v Helsinkih, nato je Aino začela delati v njegovem arhitekturnem biroju, poročila sta se leta 1924. Skupaj sta sodelovala pri številnih projektih. Aalto je izdelal načrte za sto enodružinskih hiš, skoraj polovico so jih tudi zgradili. Ena od teh je tudi njuna, zgrajena 1936, in je odprta za javnost. V filmu so prikazane tudi njune najlepše zgradbe na Finskem, knjižnica v Rusiji, študentski dom v Massachusettsu, zasebna hiša zbiratelja umetnin v Parizu in številne druge. Hkrati spoznamo pestro zgodovino modernizma in Aaltove sodobnike s področja arhitekture in oblikovanja. AALTO / Finska / 2020 Scenarij in režija: Virpi Suutari
Alvar Aalto (1898–1976) velja za enega največjih sodobnih arhitektov. V filmu je prikazana ljubezenska zgodba Alvarja in njegove žene Aino (1894–1949), prav tako arhitektke, ki se je bolj posvečala oblikovanju in velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Hkrati nas popelje po njunih ustvarjalnih procesih ter slovitih zgradbah po vsem svetu. Aino in Alvar sta se spoznala med študijem arhitekture v Helsinkih, nato je Aino začela delati v njegovem arhitekturnem biroju, poročila sta se leta 1924. Skupaj sta sodelovala pri številnih projektih. Aalto je izdelal načrte za sto enodružinskih hiš, skoraj polovico so jih tudi zgradili. Ena od teh je tudi njuna, zgrajena 1936, in je odprta za javnost. V filmu so prikazane tudi njune najlepše zgradbe na Finskem, knjižnica v Rusiji, študentski dom v Massachusettsu, zasebna hiša zbiratelja umetnin v Parizu in številne druge. Hkrati spoznamo pestro zgodovino modernizma in Aaltove sodobnike s področja arhitekture in oblikovanja. AALTO / Finska / 2020 Scenarij in režija: Virpi Suutari
Dokumentarna oddaja prinaša pretresljiva pričevanja kanadskih staroselcev, ki še danes živijo v rezervatih, o nasilni zgodovini njihovega pokristjanjevanja. Misijonarji so otroke iztrgali iz rok družin, skušali zabrisati njihove indijanske korenine in jih spreobrniti v dobre male bele kristjane, kot se spominja pričevalec. Mnoge so trpinčili, tudi spolno zlorabili. Vse se je dogajalo do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. KILLING THE INDIAN / Francija / 2020 / Režija: Gwenlaouen Le Gouil
Dokumentarna oddaja prinaša pretresljiva pričevanja kanadskih staroselcev, ki še danes živijo v rezervatih, o nasilni zgodovini njihovega pokristjanjevanja. Misijonarji so otroke iztrgali iz rok družin, skušali zabrisati njihove indijanske korenine in jih spreobrniti v dobre male bele kristjane, kot se spominja pričevalec. Mnoge so trpinčili, tudi spolno zlorabili. Vse se je dogajalo do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. KILLING THE INDIAN / Francija / 2020 / Režija: Gwenlaouen Le Gouil
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 1. del: Kaj, če ne bi bilo strahu? Kako lepo bi bilo življenje brez strahu. Ljudje bi brezskrbno prečkali skalne soteske ali počeli še kaj bolj vratolomnega. A žal se bojimo marsičesa, tudi čisto nenevarnih reči. Zakaj nas ima strah tako trdno v pesti? Ne bi bilo bolje, če ga ne bi bilo? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2021 / Režija: Lucas Gries, Bettina Oberhauser
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 1. del: Kaj, če ne bi bilo strahu? Kako lepo bi bilo življenje brez strahu. Ljudje bi brezskrbno prečkali skalne soteske ali počeli še kaj bolj vratolomnega. A žal se bojimo marsičesa, tudi čisto nenevarnih reči. Zakaj nas ima strah tako trdno v pesti? Ne bi bilo bolje, če ga ne bi bilo? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2021 / Režija: Lucas Gries, Bettina Oberhauser
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 14. del: Znamo brati misli? Znamo ljudje brati misli? Med pogovorom s sogovornikom naši možgani delujejo s polno paro in zbirajo podatke. Lahko misli drugih razvozlamo kot šifre? Po kakšnih strategijah posegamo pri tem in kakšne so posledice napačnih sklepov? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Bettina Oberhauser, Lucas Gries, Henrike Kolletzki, Anke Schnackenberg
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 14. del: Znamo brati misli? Znamo ljudje brati misli? Med pogovorom s sogovornikom naši možgani delujejo s polno paro in zbirajo podatke. Lahko misli drugih razvozlamo kot šifre? Po kakšnih strategijah posegamo pri tem in kakšne so posledice napačnih sklepov? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Bettina Oberhauser, Lucas Gries, Henrike Kolletzki, Anke Schnackenberg
Dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča je retrospektiva literarnih del Dušana Jelinčiča in hkrati večplasten portret njegove osebnosti. Prikaže ga kot intelektualca, pisatelja z zavidljivo bibliografijo, alpinista, novinarja, zavednega tržaškega Slovenca ... Ustvarjalci oddaje skušajo odgovoriti, zakaj Dušan Jelinčič velja za najuspešnejšega slovenskega pisatelja med alpinisti oziroma za najuspešnejšega, najverjetneje tudi največkrat nagrajenega alpinista med pisatelji. Kot osrednjo odliko njegovih del poudarijo spremembo perspektive. Prav ta sprememba, prikaz notranjega boja (močnega) posameznika v ekstremnih razmerah – naj bo to v alpinistični navezi ali v fašistični samici – je skozi celotno pripoved rdeča nit tudi v filmu Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča. O Dušanu v filmu spregovorijo: Rafko DOLHAR, dr. med., Viki GROŠELJ, Ivo JEVNIKAR, Nives MEROI, Romano BENET, dr. Tatjana ROJC, Paolo RUMIZ, dr. Maja SMOTLAK, prof. dr. Igor ŠKAMPERLE, prof. dr. Marta VERGINELLA. Scenarij Robi Šabec, režija Dušan Moravec.
Dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča je retrospektiva literarnih del Dušana Jelinčiča in hkrati večplasten portret njegove osebnosti. Prikaže ga kot intelektualca, pisatelja z zavidljivo bibliografijo, alpinista, novinarja, zavednega tržaškega Slovenca ... Ustvarjalci oddaje skušajo odgovoriti, zakaj Dušan Jelinčič velja za najuspešnejšega slovenskega pisatelja med alpinisti oziroma za najuspešnejšega, najverjetneje tudi največkrat nagrajenega alpinista med pisatelji. Kot osrednjo odliko njegovih del poudarijo spremembo perspektive. Prav ta sprememba, prikaz notranjega boja (močnega) posameznika v ekstremnih razmerah – naj bo to v alpinistični navezi ali v fašistični samici – je skozi celotno pripoved rdeča nit tudi v filmu Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča. O Dušanu v filmu spregovorijo: Rafko DOLHAR, dr. med., Viki GROŠELJ, Ivo JEVNIKAR, Nives MEROI, Romano BENET, dr. Tatjana ROJC, Paolo RUMIZ, dr. Maja SMOTLAK, prof. dr. Igor ŠKAMPERLE, prof. dr. Marta VERGINELLA. Scenarij Robi Šabec, režija Dušan Moravec.
Slovenija je – vse od oljčnikov ob sredozemski obali do zasneženih vrhov v Julijskih Alpah – kot svet v malem. Ponaša se z osupljivimi naravnimi znamenitostmi, slikovito pokrajino in raznovrstnim živalstvom in rastlinstvom. Državo poleg izjemne naravne dediščine odlikuje tudi usmerjenost v trajnostni način življenja. Dokumentarna oddaja gledalca povabi na zapeljiv sprehod po Sloveniji. SLOVENIA - WHERE NATURE COMES FIRST / SLOWENIEN - AM PULS DER WILDNIS / Avstrija, Nemčija / 2022 / Režija: Christine Sonvilla, Marc Graf
Slovenija je – vse od oljčnikov ob sredozemski obali do zasneženih vrhov v Julijskih Alpah – kot svet v malem. Ponaša se z osupljivimi naravnimi znamenitostmi, slikovito pokrajino in raznovrstnim živalstvom in rastlinstvom. Državo poleg izjemne naravne dediščine odlikuje tudi usmerjenost v trajnostni način življenja. Dokumentarna oddaja gledalca povabi na zapeljiv sprehod po Sloveniji. SLOVENIA - WHERE NATURE COMES FIRST / SLOWENIEN - AM PULS DER WILDNIS / Avstrija, Nemčija / 2022 / Režija: Christine Sonvilla, Marc Graf
Dokumentarni film se poglobi v različne kulture dela – ponudi nam vpogled v države, kjer vlada pravi deloholizem, na primer Južno Korejo, kjer so celo morali uvesti obvezni izklop računalnikov, da zaposleni ne delajo dolgo v noč. K smotrni porabi prostega časa in opuščanju pretiranega dela so prebivalce spodbujali tudi z oglaševalskimi kampanjami. V Kuvajtu so stvari povsem drugačne: javnih delovnih mest je denimo ogromno, a zaposleni nimajo kaj početi in si čas na delovnem mestu krajšajo z branjem knjig in gledanjem filmov. Po drugi strani pa povsod po svetu najdemo ljudi, ki na svojih delovnih mestih garajo kot sužnji ali jih delodajalci ves čas nadzirajo, tudi s pametnimi kamerami. Kako bo v prihodnje, ko bodo številna delovna mesta nadomestili stroji in umetna inteligenca? Bi bilo smiselno razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka? AFTER WORK / Švedska, Italija, Norveška / 2023 / Režija: Erik Gandini
Dokumentarni film se poglobi v različne kulture dela – ponudi nam vpogled v države, kjer vlada pravi deloholizem, na primer Južno Korejo, kjer so celo morali uvesti obvezni izklop računalnikov, da zaposleni ne delajo dolgo v noč. K smotrni porabi prostega časa in opuščanju pretiranega dela so prebivalce spodbujali tudi z oglaševalskimi kampanjami. V Kuvajtu so stvari povsem drugačne: javnih delovnih mest je denimo ogromno, a zaposleni nimajo kaj početi in si čas na delovnem mestu krajšajo z branjem knjig in gledanjem filmov. Po drugi strani pa povsod po svetu najdemo ljudi, ki na svojih delovnih mestih garajo kot sužnji ali jih delodajalci ves čas nadzirajo, tudi s pametnimi kamerami. Kako bo v prihodnje, ko bodo številna delovna mesta nadomestili stroji in umetna inteligenca? Bi bilo smiselno razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka? AFTER WORK / Švedska, Italija, Norveška / 2023 / Režija: Erik Gandini
Vojna pred sodiščem – jugoslovanski procesi
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica
Vojna pred sodiščem – jugoslovanski procesi
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v nekdanji Jugoslaviji razplamtela vojna. Divjalo je uničenje, ljudje so se bili prisiljeni razseliti, agresorji so vzpostavili celo nezaslišana koncentracijska taborišča in zagrešili množične poboje. V zadregi, saj nasilju nikakor ni bilo videti konca, je Varnostni svet Združenih narodov leta 1993 po vzoru Nürnberških procesov ustanovil Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije s sedežem v Haagu. Dokumentarna serija v dveh delih razkrije, kako je sodišče sprva delovalo brez nujnih finančnih sredstev in kadrovsko podhranjeno, soditi pa je uspelo le manj pomembnim zločincem. Naposled pa so se morali pred njim zagovarjati tudi snovalci balkanske morije: Slobodan Milošević, Radovan Karadžić in Ratko Mladić. THE COURT, YUGOSLAVIA'S WAR ON TRIAL / KRIEG VOR GERICHT – DIE JUGOSLAWIEN-PROZESSE / Nemčija, Češka / 2021 / Režija: Lucio Mollica
Ledeni mraz, pomanjkanje hrane in dolge noči. Prezimovanje v naravi je zahtevno in potreben je premišljen načrt. Veverice si ustvarijo skrite zaloge hrane, škorci se za zagotavljanje varnosti povezujejo v velike jate, metulji monarhi pa sledijo neskončnemu poletju in se selijo na jug. Poljudnoznanstvena dokumentarna oddaja razkriva preživetvene strategije živali v zimskih mesecih in znanstveno razlago zanje. SNOW ANIMALS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Simon Baxter
Ledeni mraz, pomanjkanje hrane in dolge noči. Prezimovanje v naravi je zahtevno in potreben je premišljen načrt. Veverice si ustvarijo skrite zaloge hrane, škorci se za zagotavljanje varnosti povezujejo v velike jate, metulji monarhi pa sledijo neskončnemu poletju in se selijo na jug. Poljudnoznanstvena dokumentarna oddaja razkriva preživetvene strategije živali v zimskih mesecih in znanstveno razlago zanje. SNOW ANIMALS / Velika Britanija / 2019 / Režija: Simon Baxter
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
Dokumentarni film nas popelje daleč nazaj, na sam začetek zgodbe o animiranem junaku Koyii, v otroški svet avtorja Kolje Sakside. Odprejo se nam vrata v zakulisje nastajanja animiranih filmov Koyaa, kjer spoznamo tudi ostale člane filmske ekipe in se na lastne oči prepričamo, kako izdelajo scenografijo, kako oživi Krokar in kako glavni junak Koyaa dobi svoj glas in stas. Medtem ko nam duhovito in poetično pripovedovanje od blizu predstavi Koyoo, nam film prefinjeno razkrije, da ni čaroben samo Koyaa, temveč svet animiranega filma nasploh.
Dokumentarni film nas popelje daleč nazaj, na sam začetek zgodbe o animiranem junaku Koyii, v otroški svet avtorja Kolje Sakside. Odprejo se nam vrata v zakulisje nastajanja animiranih filmov Koyaa, kjer spoznamo tudi ostale člane filmske ekipe in se na lastne oči prepričamo, kako izdelajo scenografijo, kako oživi Krokar in kako glavni junak Koyaa dobi svoj glas in stas. Medtem ko nam duhovito in poetično pripovedovanje od blizu predstavi Koyoo, nam film prefinjeno razkrije, da ni čaroben samo Koyaa, temveč svet animiranega filma nasploh.
Dokumentarni film Zadovoljni delavec ali kako so sabotirali delo razkriva sistemske težave, s katerimi se spopadajo številni delavci v najrazličnejših podjetjih in ustanovah – kulturo molka, lažne spremembe in nesposoben vodstveni kader –, dotakne pa se tudi vzgoje otrok. Vse to je prikazano s humorjem in ironijo, vendar ustvarjalci niti za hip niso pozabili na resnične posledice, ki jih ima nezdravo delovno okolje za zdravje in zadovoljstvo ljudi, ki delajo v njem. V oddaji med drugimi sodelujeta sijajni pokojni antropolog in aktivist David Graeber (Debt: The First 5000 years, Bullshit Jobs) in pionirka v raziskovanju poklicne izgorelosti, psihologinja in predavateljica z Berkeleyja, Christina Maslach. THE HAPPY WORKER - OR HOW WORK WAS SABOTAGED / Finska / 2022 / Režija: John Webster
Dokumentarni film Zadovoljni delavec ali kako so sabotirali delo razkriva sistemske težave, s katerimi se spopadajo številni delavci v najrazličnejših podjetjih in ustanovah – kulturo molka, lažne spremembe in nesposoben vodstveni kader –, dotakne pa se tudi vzgoje otrok. Vse to je prikazano s humorjem in ironijo, vendar ustvarjalci niti za hip niso pozabili na resnične posledice, ki jih ima nezdravo delovno okolje za zdravje in zadovoljstvo ljudi, ki delajo v njem. V oddaji med drugimi sodelujeta sijajni pokojni antropolog in aktivist David Graeber (Debt: The First 5000 years, Bullshit Jobs) in pionirka v raziskovanju poklicne izgorelosti, psihologinja in predavateljica z Berkeleyja, Christina Maslach. THE HAPPY WORKER - OR HOW WORK WAS SABOTAGED / Finska / 2022 / Režija: John Webster
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Priljubljeni italijanski napev Bella ciao se je razširil s protifašističnim odporniškim gibanjem tik pred Mussolinijevim padcem in še vedno velja za pesem upora proti avtoritarnim režimom po svetu. Prevedena je v več kot 40 jezikov. Od kod pa v resnici izvira? Režiserka Giulia Giapponesi v dokumentarnem filmu raziskuje, ali so jo res napisali italijanski partizani. Raziskovalce napeva so sledi pripeljale vse do judovskega klezmerja in normansko- francoskega napeva iz leta 1530. Pesem pa ne glede na izvor prepevajo povsod, kjer se bojujejo proti krivicam. Postala je stalna spremljevalka človeštva v boju za svobodo. BELLA CIAO / Italija / 2022 / Režija: Giulia Giapponesi
Priljubljeni italijanski napev Bella ciao se je razširil s protifašističnim odporniškim gibanjem tik pred Mussolinijevim padcem in še vedno velja za pesem upora proti avtoritarnim režimom po svetu. Prevedena je v več kot 40 jezikov. Od kod pa v resnici izvira? Režiserka Giulia Giapponesi v dokumentarnem filmu raziskuje, ali so jo res napisali italijanski partizani. Raziskovalce napeva so sledi pripeljale vse do judovskega klezmerja in normansko- francoskega napeva iz leta 1530. Pesem pa ne glede na izvor prepevajo povsod, kjer se bojujejo proti krivicam. Postala je stalna spremljevalka človeštva v boju za svobodo. BELLA CIAO / Italija / 2022 / Režija: Giulia Giapponesi
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Cerkno se vsako pomlad za nekaj dni prelevi v svetovno prestolnico jazza. Kratki dokumentarni film JAZZ CERKNO, ki je nastal v produkciji TV Slovenija in režiji Dušana Moravca je vpogled v pestro festivalsko dogajanje, ki že več kot 18 let vzburja ljubitelje glasbe. Neobičajna glasba za te kraje, prijazni domačini, neokrnjena narava in obiskovalci od vsepovsod, vse to je vabilo, ki se mu ne gre upirati.
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 2. del: Orjaški valovi Največji valovi na Zemlji so visoki kot petnadstropna stavba in tehtajo več kot sto velikih potniških letal. Neustrašna ekipa se je podala na smrtno nevarno odpravo, da bi jih posnela s kopnega, z morja in iz zraka. Eden od njenih članov je med lomljenjem orjaškega vala deskal tik pod njim, da bi ujel osupljiv prizor, ki ga le redki lahko vidijo od blizu. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Anthony Barwell, George Pagliero, Ben Wilson, Vanessa Lucas, Rupert Smith, Tristan Quinn
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 2. del: Orjaški valovi Največji valovi na Zemlji so visoki kot petnadstropna stavba in tehtajo več kot sto velikih potniških letal. Neustrašna ekipa se je podala na smrtno nevarno odpravo, da bi jih posnela s kopnega, z morja in iz zraka. Eden od njenih članov je med lomljenjem orjaškega vala deskal tik pod njim, da bi ujel osupljiv prizor, ki ga le redki lahko vidijo od blizu. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Anthony Barwell, George Pagliero, Ben Wilson, Vanessa Lucas, Rupert Smith, Tristan Quinn
Zemlja je edini znani planet v vesolju z vodo na površju. Voda je omogočila nastanek življenja in civilizacije. A človeštvo zaloge pitne vode izčrpava in pomanjkanje vode že zdaj pesti štiri od desetih ljudi na planetu. V prihodnosti utegne to doleteti številne od nas. Marsikje se je odštevanje že začelo. DAY ZERO / Velika Britanija / 2021 / Režija: Virginia Quinn in Kevin Sim
Zemlja je edini znani planet v vesolju z vodo na površju. Voda je omogočila nastanek življenja in civilizacije. A človeštvo zaloge pitne vode izčrpava in pomanjkanje vode že zdaj pesti štiri od desetih ljudi na planetu. V prihodnosti utegne to doleteti številne od nas. Marsikje se je odštevanje že začelo. DAY ZERO / Velika Britanija / 2021 / Režija: Virginia Quinn in Kevin Sim
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 13. del: Kolikšna je moč barv? Življenja brez barv si ne znamo predstavljati ne ljudje in tudi živali in rastline ne. Barve vplivajo na našo evolucijo ter na tako rekoč vse življenje na Zemlji. Od kod moč barv in kako nam jo uspe izkoristiti? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Tanja Kűchle, Lucas Gries
Izvirna serija s pomenljivim naslovom, izposojenim iz kultne knjige Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, poskuša poiskati odgovore na velika in majhna vprašanja človeštva. Mar slišimo vsi isto? Bomo ljubili robote? Bi morali več sanjati? Kako deluje potovanje skozi čas? O teh in drugih vprašanjih v seriji razpravlja vrsta priznanih strokovnjakov. 13. del: Kolikšna je moč barv? Življenja brez barv si ne znamo predstavljati ne ljudje in tudi živali in rastline ne. Barve vplivajo na našo evolucijo ter na tako rekoč vse življenje na Zemlji. Od kod moč barv in kako nam jo uspe izkoristiti? 42 - THE ANSWER TO ALMOST EVERYTHING / 42 - DIE ANTWORT AUF FAST ALLES / Nemčija / 2022 / Režija: Tanja Kűchle, Lucas Gries
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.
Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.
Trije prijatelji po triletnem potepanju stopijo še na zadnjo celino, Avstralijo. Od juga proti severu jo prevozijo z rabljenim štirikolesnim terencem, ki so ga kupili, ne najeli. A dobili so mačka v žaklju. Vozilo se kvari in komaj pridejo do rudnika opalov. Rudarji jim pomagajo, da si lahko ogledajo še znameniti osamelec Uluru in prespijo na kmetiji, kjer pokusijo kamelje zrezke. Nato skrenejo z asfalta na avanturistično stezo do Blatne jame, oazice sredi puščave. Po nevihti le dosežejo severno obalo v Darwinu in sklenejo podariti avto naslednjemu nadobudnemu popotniku. Tako pod potovanjem simbolično potegnejo črto. DEPARTURES / Kanada / 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis
Trije prijatelji po triletnem potepanju stopijo še na zadnjo celino, Avstralijo. Od juga proti severu jo prevozijo z rabljenim štirikolesnim terencem, ki so ga kupili, ne najeli. A dobili so mačka v žaklju. Vozilo se kvari in komaj pridejo do rudnika opalov. Rudarji jim pomagajo, da si lahko ogledajo še znameniti osamelec Uluru in prespijo na kmetiji, kjer pokusijo kamelje zrezke. Nato skrenejo z asfalta na avanturistično stezo do Blatne jame, oazice sredi puščave. Po nevihti le dosežejo severno obalo v Darwinu in sklenejo podariti avto naslednjemu nadobudnemu popotniku. Tako pod potovanjem simbolično potegnejo črto. DEPARTURES / Kanada / 2010 / Avtorja: Scott Wilson, Justin Lukach / Direktor fotografije in režiser: Andre Dupuis
Portret slovenskega komediografa, pisatelja, dramatika in politika Toneta Partljiča je zgodba o dolgem, zanimivem in razgibanem življenju znanega Mariborčana. Portret največjega slovenskega komediografa in pisatelja Toneta Partljiča je zgodba o dolgem, zanimivem in razgibanem življenju znanega Mariborčana, ki ga javnost pozna predvsem kot pisatelja, dramatika, humorista, gledališčnika in politika. Je pa tudi ljubiteljski ribič. Toneta Partljiča v dokumentarnem filmu spoznavamo ob spominih in anekdotah njegovih sorodnikov, prijateljev, znancev in nekdanjih sodelavcev, med katerimi so popolnoma običajni ljudje, pa tudi znani slovenski kulturniki in politiki. Tone Partljič je namreč človek številnih talentov, znanj in poklicev: bil je učitelj, novinar, pisatelj, gledališki dramaturg, umetniški vodja gledališča, gledališki režiser, predsednik Bralne značke in Društva slovenskih pisateljev ter tudi dolgoletni poslanec v državnem zboru. Od začetka pa vse do danes je tudi član organizacijskega odbora Borštnikovega srečanja. Ob vsem tem mu je uspelo napisati okoli petdeset gledaliških iger, romanov, zgodb, mladinskih knjig in scenarijev za televizijo in film. Za svoja literarna dela je dobil vrsto nagrad: od Levstikove, Grumove, Glazerjeve do Prešernove nagrade. Kljub častitljivi starosti še vedno piše knjige, režira v amaterskem gledališču, javno nastopa ter na morju lovi ribe. Ribolov je zanj odmik od resničnosti, meditacija in inspiracija. Zato nekajkrat na leto obišče otok Ilovik na Hrvaškem. »Tam ozdravim dušo in telo … Voda me privlači. Ko sem zvečer na čolnu na oni strani otoka, kjer ni luči, in vidim samo Rimsko cesto, silhuete otoka, se zavem, da je bilo tu tako pred pet in več tisoč leti. In se mi zdi, da sem za tisto tisočinko časa, ki mi je dan v tej večnosti, del vsemirja, sveta, morja ... Če pri tem ujamem kakega ribona, kaj šele brancina, pa tudi ni slabo. In ko se v trdi temi vrnem, me Milka nadere, kje si bil toliko časa, me je bilo že strah. Ko pa zagleda ribo ali dve, reče priden.«
Portret slovenskega komediografa, pisatelja, dramatika in politika Toneta Partljiča je zgodba o dolgem, zanimivem in razgibanem življenju znanega Mariborčana. Portret največjega slovenskega komediografa in pisatelja Toneta Partljiča je zgodba o dolgem, zanimivem in razgibanem življenju znanega Mariborčana, ki ga javnost pozna predvsem kot pisatelja, dramatika, humorista, gledališčnika in politika. Je pa tudi ljubiteljski ribič. Toneta Partljiča v dokumentarnem filmu spoznavamo ob spominih in anekdotah njegovih sorodnikov, prijateljev, znancev in nekdanjih sodelavcev, med katerimi so popolnoma običajni ljudje, pa tudi znani slovenski kulturniki in politiki. Tone Partljič je namreč človek številnih talentov, znanj in poklicev: bil je učitelj, novinar, pisatelj, gledališki dramaturg, umetniški vodja gledališča, gledališki režiser, predsednik Bralne značke in Društva slovenskih pisateljev ter tudi dolgoletni poslanec v državnem zboru. Od začetka pa vse do danes je tudi član organizacijskega odbora Borštnikovega srečanja. Ob vsem tem mu je uspelo napisati okoli petdeset gledaliških iger, romanov, zgodb, mladinskih knjig in scenarijev za televizijo in film. Za svoja literarna dela je dobil vrsto nagrad: od Levstikove, Grumove, Glazerjeve do Prešernove nagrade. Kljub častitljivi starosti še vedno piše knjige, režira v amaterskem gledališču, javno nastopa ter na morju lovi ribe. Ribolov je zanj odmik od resničnosti, meditacija in inspiracija. Zato nekajkrat na leto obišče otok Ilovik na Hrvaškem. »Tam ozdravim dušo in telo … Voda me privlači. Ko sem zvečer na čolnu na oni strani otoka, kjer ni luči, in vidim samo Rimsko cesto, silhuete otoka, se zavem, da je bilo tu tako pred pet in več tisoč leti. In se mi zdi, da sem za tisto tisočinko časa, ki mi je dan v tej večnosti, del vsemirja, sveta, morja ... Če pri tem ujamem kakega ribona, kaj šele brancina, pa tudi ni slabo. In ko se v trdi temi vrnem, me Milka nadere, kje si bil toliko časa, me je bilo že strah. Ko pa zagleda ribo ali dve, reče priden.«
Dokumentarna oddaja nazorno oriše razcvet trga z nakradenimi umetninami, pogosto odtujenimi judovskim lastnikom, v času nacistične okupacije Francije in preostale Evrope. Ekspresionistična, kubistična in dadaistična dela so nacisti označili kot dokaz izroditve in jih odstranili iz nemških muzejev. Del so jih celo uničili, del pa prodali na mednarodnem trgu. THE ART MARKET DURING THE NAZI OCCUPATION / Francija / 2021 / Režija: Vassili Silovic
Dokumentarna oddaja nazorno oriše razcvet trga z nakradenimi umetninami, pogosto odtujenimi judovskim lastnikom, v času nacistične okupacije Francije in preostale Evrope. Ekspresionistična, kubistična in dadaistična dela so nacisti označili kot dokaz izroditve in jih odstranili iz nemških muzejev. Del so jih celo uničili, del pa prodali na mednarodnem trgu. THE ART MARKET DURING THE NAZI OCCUPATION / Francija / 2021 / Režija: Vassili Silovic
Dokumentarni film o VLADU ŽABOTU, pisatelju, pesniku, publicistu in uredniku, enem najvidnejših in tudi v mednarodnem prostoru odmevnem slovenskem književnem ustvarjalcu prikazuje izseke iz njegove osebne zgodovine, prepredene z odkrivanjem skrivnosti sveta, animizmom, mitičnim in svetim. Nenehni iskalec globljega smisla življenja je bil že od otroštva zaznamovan z ljudskim izročilom domačega Razkrižja, ki ga gledalec postopoma spoznava skozi pisateljevo obujanje spominov. Čarnosti na razpotjih niso le prostor srečevanj nekdanjih kresniških šamanov, ampak predstavljajo stičišča preteklosti in sedanjosti, kot se odražajo tudi v Žabotovih delih. Filmsko potovanje sega od krajev ob Muri pa vse do arheološkega najdišča v Lepenskem viru in starorimskega Viminatiuma, kjer je pisatelj našel navdih za ustvarjanje nekaterih romanov. Njegova uglasbena poezija zazveni v izvedbi ansambla Mala mestna muzika; pogovori s prijatelji razkrivajo pomembnost njegovega širšega družbenega delovanja. Rečna božanstva, prisotna v filmu, pa niso le klic iz davnine. Pomenijo pisateljevo zavezanost temu, da »vračanje v nekoč« pomeni iskanje resnice tudi danes. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc, izvirna glasba Rudi Pančur.
Dokumentarni film o VLADU ŽABOTU, pisatelju, pesniku, publicistu in uredniku, enem najvidnejših in tudi v mednarodnem prostoru odmevnem slovenskem književnem ustvarjalcu prikazuje izseke iz njegove osebne zgodovine, prepredene z odkrivanjem skrivnosti sveta, animizmom, mitičnim in svetim. Nenehni iskalec globljega smisla življenja je bil že od otroštva zaznamovan z ljudskim izročilom domačega Razkrižja, ki ga gledalec postopoma spoznava skozi pisateljevo obujanje spominov. Čarnosti na razpotjih niso le prostor srečevanj nekdanjih kresniških šamanov, ampak predstavljajo stičišča preteklosti in sedanjosti, kot se odražajo tudi v Žabotovih delih. Filmsko potovanje sega od krajev ob Muri pa vse do arheološkega najdišča v Lepenskem viru in starorimskega Viminatiuma, kjer je pisatelj našel navdih za ustvarjanje nekaterih romanov. Njegova uglasbena poezija zazveni v izvedbi ansambla Mala mestna muzika; pogovori s prijatelji razkrivajo pomembnost njegovega širšega družbenega delovanja. Rečna božanstva, prisotna v filmu, pa niso le klic iz davnine. Pomenijo pisateljevo zavezanost temu, da »vračanje v nekoč« pomeni iskanje resnice tudi danes. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc, izvirna glasba Rudi Pančur.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Izjemna mesta sveta z Joanno Lumley
Igralka Joanna Lumley obišče Pariz, Rim in Berlin, a se ne ustavi zgolj ob očitnih Eifflovem stolpu, Koloseju in Brandenburških vratih. Veličastnim mestom zleze pod kožo in razkrije njihove različne obraze. 1. del: Pariz V prvem delu nam Joanna Lumley razkaže Pariz. Ogleda si obnovo katedrale Notre-Dáme in gojenje čebel na pariških strehah, obišče trgovino z arhivsko visoko modo in shod za ženske pravice ter spozna lastnico znamenite pariške knjigarne in plesalke kankana. JOANNA LUMLEY’S GREAT CITIES OF THE WORLD / Velika Britanija / 2021 / Režija: Zoe Dobson
Igralka Joanna Lumley obišče Pariz, Rim in Berlin, a se ne ustavi zgolj ob očitnih Eifflovem stolpu, Koloseju in Brandenburških vratih. Veličastnim mestom zleze pod kožo in razkrije njihove različne obraze. 1. del: Pariz V prvem delu nam Joanna Lumley razkaže Pariz. Ogleda si obnovo katedrale Notre-Dáme in gojenje čebel na pariških strehah, obišče trgovino z arhivsko visoko modo in shod za ženske pravice ter spozna lastnico znamenite pariške knjigarne in plesalke kankana. JOANNA LUMLEY’S GREAT CITIES OF THE WORLD / Velika Britanija / 2021 / Režija: Zoe Dobson
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda predstavljamo samostojno ustvarjalno pot vizualnega umetnika Žige Kariža in režiserja Janeza Janše. ŽIGA KARIŽ se je navduševal nad ulicami New Yorka in v seriji Teror=decor slikal teroriste Rdečih brigad. Na beneškem bienalu pa je slike z vgrajenimi kamerami postavil v stanovanja in v galeriji so spremljali posnetke pogledov teh slik. Platna, na katera je lepil povečave pornografskih podob, so v Angliji skrivnostno izginila. V zadnjem obdobju se navdušuje nad nosovi, ki jih dodaja prav vsem delom – ali pa vsaj njihovim naslovom. JANEZ JANŠA, nekoč gledališki režiser Emil Hrvatin, v svojih delih preizprašuje bližino med igralcem in gledalcem. Loteva se rekonstrukcij eksperimentalnega gledališča in performansa, vendar tudi zgodovinskih dogodkov. Gledališko dejanje ima namreč lahko vir tudi v sodnem spisu ali magnetogramu seje. Življenje v nastajanju je naslov serije razstav, publikacij in performansov, pri katerih ga zanima življenje v najbolj prvinski obliki. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda predstavljamo samostojno ustvarjalno pot vizualnega umetnika Žige Kariža in režiserja Janeza Janše. ŽIGA KARIŽ se je navduševal nad ulicami New Yorka in v seriji Teror=decor slikal teroriste Rdečih brigad. Na beneškem bienalu pa je slike z vgrajenimi kamerami postavil v stanovanja in v galeriji so spremljali posnetke pogledov teh slik. Platna, na katera je lepil povečave pornografskih podob, so v Angliji skrivnostno izginila. V zadnjem obdobju se navdušuje nad nosovi, ki jih dodaja prav vsem delom – ali pa vsaj njihovim naslovom. JANEZ JANŠA, nekoč gledališki režiser Emil Hrvatin, v svojih delih preizprašuje bližino med igralcem in gledalcem. Loteva se rekonstrukcij eksperimentalnega gledališča in performansa, vendar tudi zgodovinskih dogodkov. Gledališko dejanje ima namreč lahko vir tudi v sodnem spisu ali magnetogramu seje. Življenje v nastajanju je naslov serije razstav, publikacij in performansov, pri katerih ga zanima življenje v najbolj prvinski obliki. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 1. del: Strele Strela je eden najbolj strašljivih naravnih pojavov na planetu. Njena temperatura je višja od tiste na površju Sonca. Pogumna ekipa se je poskušala čim bolj približati nevihti, da bi naredila izjemno počasne posnetke strele in razkrila skrivnosti njenega udara v osupljivih podrobnostih. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Wilson, Vanessa Lucas, Sean Smith
Zemlja nam včasih pripravi veličastno predstavo. Od prelivajočega se severnega sija do ognjeniških izbruhov in mavrice v obliki kroga. Kdor želi ujeti te težko ulovljive trenutke, mora biti ob pravem času na pravem kraju. Avtorji so za to serijo zbrali več skupin vrhunskih znanstvenikov, neustrašnih pustolovcev in filmskih strokovnjakov, da bi posneli veličastne naravne pojave tako, kot jih še ni videlo človeško oko. 1. del: Strele Strela je eden najbolj strašljivih naravnih pojavov na planetu. Njena temperatura je višja od tiste na površju Sonca. Pogumna ekipa se je poskušala čim bolj približati nevihti, da bi naredila izjemno počasne posnetke strele in razkrila skrivnosti njenega udara v osupljivih podrobnostih. SPECTACULAR EARTH / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ben Wilson, Vanessa Lucas, Sean Smith
William Shakespeare je bil star štirideset let in v Londonu je živel že skoraj dve desetletji. Redko se je vračal v Stratford k ženi Anne in zdaj odraslima hčerama. Njegova zavetnica Kraljica Elizabeta I. je po štirih desetletjih vladanja umrla, njegova kariera se je počasi bližala koncu. Razmišljal je o svoji umrljivosti, o napakah, ki jih je storil v življenju. V tem času je napisal nekaj svojih največjih, najmračnejših in najbolj osebnih dram, Macbeth, Othello, Kralj Lear, in svoje slovo od gledališča, Vihar. SHAKESPEARE: RISE OF A GENIUS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Julian Jones
William Shakespeare je bil star štirideset let in v Londonu je živel že skoraj dve desetletji. Redko se je vračal v Stratford k ženi Anne in zdaj odraslima hčerama. Njegova zavetnica Kraljica Elizabeta I. je po štirih desetletjih vladanja umrla, njegova kariera se je počasi bližala koncu. Razmišljal je o svoji umrljivosti, o napakah, ki jih je storil v življenju. V tem času je napisal nekaj svojih največjih, najmračnejših in najbolj osebnih dram, Macbeth, Othello, Kralj Lear, in svoje slovo od gledališča, Vihar. SHAKESPEARE: RISE OF A GENIUS / Velika Britanija / 2023 / Režija: Julian Jones
V Združenih državah Amerike in v Evropi je vse več žensk članic gibanj, ki spodbujajo spolno vzdržnost do poroke. V Magrebu pa se ženske še vedno čutijo dolžne opraviti preizkus, s katerim dokažejo svojo nedolžnost. Zato se jih veliko zateče k operativni rekonstrukciji himena. In vendar, kot razkrije dokumentarna oddaja, fiziološko gledano devištvo ne obstaja. Kot simbol česa torej vztraja pojem devištva v sodobnih družbah? LIKE A VIRGIN / Francija / 2020 / Režija: Feriel Ben Mahmoud
V Združenih državah Amerike in v Evropi je vse več žensk članic gibanj, ki spodbujajo spolno vzdržnost do poroke. V Magrebu pa se ženske še vedno čutijo dolžne opraviti preizkus, s katerim dokažejo svojo nedolžnost. Zato se jih veliko zateče k operativni rekonstrukciji himena. In vendar, kot razkrije dokumentarna oddaja, fiziološko gledano devištvo ne obstaja. Kot simbol česa torej vztraja pojem devištva v sodobnih družbah? LIKE A VIRGIN / Francija / 2020 / Režija: Feriel Ben Mahmoud
S knjigo po svetu z Richardom E. Grantom
Britanski igralec Richard E. Grant se odpravi v kraje, kjer so priznani pisatelji iskali navdih in jih v svojih delih uporabili za kuliso zgodb. S torbo knjig je obiskal Italijo, Francijo in Španijo in upal, da bo skozi oči velikih pisateljev dobil nov vpogled v življenje in preteklost najosupljivejših evropskih kotičkov. Če knjigo bereš v kraju, kjer se zgodba odvija, v treh dimenzijah začutiš tamkajšnje okolje, zvoke in vonjave, česar na popisanem listu papirja ne moreš. Naš popotnik nam s čudovitimi posnetki približa zgodbe o blišču, drznem begu, umorih, spletkah, božanskih okusih, naravnih čudežih in katastrofah in še in še. 6. del: Španija Richard E. Grant pot po krajih, ki so navdihovali pisatelje in pesnike, končuje v Španiji. Pred sto leti je Ernesta Hemingwaya dežela bikoborb tako očarala, da je o njej napisal več knjig. V areni za bikoborbe je raziskoval teme smrti, poguma in tveganja, po izkušnjah med špansko državljansko vojno pa je napisal roman Komu zvoni. V istem obdobju je Španija pritegnila tudi angleškega pisatelja Laurieja Leeja. Odpravil se je v revno kmečko vasico Almuñecar in pot opisal v popotniškem dnevniku As I Walked Out One Midsummer Morning, ki velja za prvo poročilo o republiki in španski državljanski vojni. To je bila tema, o kateri španski avtorji takrat še niso smeli pisati. Nekoč revne obmorske vasice so se pozneje začele spreminjati v turistično meko. Sodobno življenje na Costi del Sol je J. G. Ballard opisal v napeti kriminalki Cocaine Nights. WRITE AROUND THE WORLD WITH RICHARD E. GRANT / Velika Britanija / 2021 / Režija: Southan Morris
Britanski igralec Richard E. Grant se odpravi v kraje, kjer so priznani pisatelji iskali navdih in jih v svojih delih uporabili za kuliso zgodb. S torbo knjig je obiskal Italijo, Francijo in Španijo in upal, da bo skozi oči velikih pisateljev dobil nov vpogled v življenje in preteklost najosupljivejših evropskih kotičkov. Če knjigo bereš v kraju, kjer se zgodba odvija, v treh dimenzijah začutiš tamkajšnje okolje, zvoke in vonjave, česar na popisanem listu papirja ne moreš. Naš popotnik nam s čudovitimi posnetki približa zgodbe o blišču, drznem begu, umorih, spletkah, božanskih okusih, naravnih čudežih in katastrofah in še in še. 6. del: Španija Richard E. Grant pot po krajih, ki so navdihovali pisatelje in pesnike, končuje v Španiji. Pred sto leti je Ernesta Hemingwaya dežela bikoborb tako očarala, da je o njej napisal več knjig. V areni za bikoborbe je raziskoval teme smrti, poguma in tveganja, po izkušnjah med špansko državljansko vojno pa je napisal roman Komu zvoni. V istem obdobju je Španija pritegnila tudi angleškega pisatelja Laurieja Leeja. Odpravil se je v revno kmečko vasico Almuñecar in pot opisal v popotniškem dnevniku As I Walked Out One Midsummer Morning, ki velja za prvo poročilo o republiki in španski državljanski vojni. To je bila tema, o kateri španski avtorji takrat še niso smeli pisati. Nekoč revne obmorske vasice so se pozneje začele spreminjati v turistično meko. Sodobno življenje na Costi del Sol je J. G. Ballard opisal v napeti kriminalki Cocaine Nights. WRITE AROUND THE WORLD WITH RICHARD E. GRANT / Velika Britanija / 2021 / Režija: Southan Morris
Frank Zappa je izjemen skladatelj slogovno zelo raznolike glasbe, vse od rocka do sodobne resne glasbe. Kot perfekcionist je od glasbenikov pričakoval brezhibno izvedbo. Postavil se je po robu velikim založniškim hišam in se boril proti cenzuri. Sredstva za to res obsežno dokumentarno pripoved o življenju in delu vélikega Franka Zappe so avtorji pridobili v zelo uspešni akciji množičnega financiranja na spletu. ZAPPA / ZDA / 2020 / režija: Alex Winter
Frank Zappa je izjemen skladatelj slogovno zelo raznolike glasbe, vse od rocka do sodobne resne glasbe. Kot perfekcionist je od glasbenikov pričakoval brezhibno izvedbo. Postavil se je po robu velikim založniškim hišam in se boril proti cenzuri. Sredstva za to res obsežno dokumentarno pripoved o življenju in delu vélikega Franka Zappe so avtorji pridobili v zelo uspešni akciji množičnega financiranja na spletu. ZAPPA / ZDA / 2020 / režija: Alex Winter
V filmu, ki je bil posnet po navdihu pesmi Heathcotea Williamsa Whale Nation, spremljamo prvoosebno pripoved kita grbavca, ki nam razkriva, kako pomembno vlogo imajo ti orjaški sesalci na modrem planetu. Že več kot 50 milijonov let ohranjajo ekosistem v ravnovesju. Skrbijo, da na Zemlji lahko dihamo. V morju se med seboj sporazumevajo, pojejo, radi pa prisluhnejo tudi novim melodijam, ki si jih nato zapišejo v spomin in predajajo novim rodovom. Dokler se ni pojavil človek, niso imeli sovražnika. S človekovim napredkom in razvojem industrije so ti morski velikani začeli izginjati. Film, ki ga bogatijo izjemni posnetki podvodnega življenja, gledalce poziva k ukrepom za zaščito morij in bitij, ki v njih živijo. LES GARDIENNES DE LA PLANETE / WHALE NATION / Francija / 2022 / Režija: Jean-Albert Lièvre
V filmu, ki je bil posnet po navdihu pesmi Heathcotea Williamsa Whale Nation, spremljamo prvoosebno pripoved kita grbavca, ki nam razkriva, kako pomembno vlogo imajo ti orjaški sesalci na modrem planetu. Že več kot 50 milijonov let ohranjajo ekosistem v ravnovesju. Skrbijo, da na Zemlji lahko dihamo. V morju se med seboj sporazumevajo, pojejo, radi pa prisluhnejo tudi novim melodijam, ki si jih nato zapišejo v spomin in predajajo novim rodovom. Dokler se ni pojavil človek, niso imeli sovražnika. S človekovim napredkom in razvojem industrije so ti morski velikani začeli izginjati. Film, ki ga bogatijo izjemni posnetki podvodnega življenja, gledalce poziva k ukrepom za zaščito morij in bitij, ki v njih živijo. LES GARDIENNES DE LA PLANETE / WHALE NATION / Francija / 2022 / Režija: Jean-Albert Lièvre
