Raziskujte
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V dokumentarni seriji zgodovinarji in arheologi v sodelovanju z drugimi znanstveniki razkrivajo, kako so na vzpone in padce starodavnih civilizacij – od bronaste dobe do zatona Rimskega cesarstva – vplivale spremembe podnebja in naravnega okolja pa izbruhi ognjenikov in pojavi epidemij. Do novih spoznanj jih vodi tudi proučevanje ostankov starodavnih delcev onesnaženja, ujetih v arktičnem ledu, pa cvetnega prahu, planktona in človeškega DNK-ja. Serijo bogatijo še prepričljiva grafika in igrani prizori. 2. del: Mesta in imperiji V prvem tisočletju pred našim štetjem se je v Sredozemlju rodil sodobni svet. Videli bomo, kakšne okoljske razmere so to omogočile, in kako so ljudje, ki so uporabljali novo tehnologijo, izrabili ugodno podnebje ter ustvarili klasično civilizacijo – mrežo mest, ki jo je Rim z mečem nato povezal v celovit svetovni imperij. THE SECRETS TO CIVILIZATION / Velika Britanija / 2021
V dokumentarni seriji zgodovinarji in arheologi v sodelovanju z drugimi znanstveniki razkrivajo, kako so na vzpone in padce starodavnih civilizacij – od bronaste dobe do zatona Rimskega cesarstva – vplivale spremembe podnebja in naravnega okolja pa izbruhi ognjenikov in pojavi epidemij. Do novih spoznanj jih vodi tudi proučevanje ostankov starodavnih delcev onesnaženja, ujetih v arktičnem ledu, pa cvetnega prahu, planktona in človeškega DNK-ja. Serijo bogatijo še prepričljiva grafika in igrani prizori. 2. del: Mesta in imperiji V prvem tisočletju pred našim štetjem se je v Sredozemlju rodil sodobni svet. Videli bomo, kakšne okoljske razmere so to omogočile, in kako so ljudje, ki so uporabljali novo tehnologijo, izrabili ugodno podnebje ter ustvarili klasično civilizacijo – mrežo mest, ki jo je Rim z mečem nato povezal v celovit svetovni imperij. THE SECRETS TO CIVILIZATION / Velika Britanija / 2021
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 2. del: Dejstva in fikcija Arthurju Conanu Doylu je končno uspelo. Znebil se je Sherlocka Holmesa. Toda kdo je bil brez njega? Je lahko postal junak svoje zgodbe? V 2. delu dokumentarne nadaljevanke Ubij Sherlocka spremljamo Doylovo življenje brez slavnega izmišljenega detektiva. KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Laura Blount
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 2. del: Dejstva in fikcija Arthurju Conanu Doylu je končno uspelo. Znebil se je Sherlocka Holmesa. Toda kdo je bil brez njega? Je lahko postal junak svoje zgodbe? V 2. delu dokumentarne nadaljevanke Ubij Sherlocka spremljamo Doylovo življenje brez slavnega izmišljenega detektiva. KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Laura Blount
Zaradi podnebne krize je treba zmanjšati izpust toplogrednih plinov. K temu naj bi v Evropi pripomogel tudi hiter in množičen prehod na električna vozila. Za izdelavo baterij zanje je med drugim potreben kobalt. Pridobivajo ga v Demokratični republiki Kongo, kjer je 80 odstotkov nahajališč in pridobivanja v rokah večnacionalnih družb, ki ustvarjajo velike dobičke, 20 odstotkov pa ga pridobijo v t. i. obrtniških rudnikih, kjer ga kitajski kupci od rudarjev odkupujejo po nizki ceni. Vse skupaj pa je povezano z velikim onesnaževanjem okolja, izkoriščanjem tamkajšnjega prebivalstva, otroškim delom in korupcijo. Ob tem Evropska unija išče alternativno pridobivanje kobalta, med drugim tudi s ponovnim odpiranjem rudnikov v Evropi. THE COBALT RUSH, THE FUTURE OF GOING GREEN / COBALT, L'ENVERS DU REVE ELECTRIQUE / Francija, Belgija / 2022 / Režija: Arnaud Zajtman, Quentin Noirfalisse
Zaradi podnebne krize je treba zmanjšati izpust toplogrednih plinov. K temu naj bi v Evropi pripomogel tudi hiter in množičen prehod na električna vozila. Za izdelavo baterij zanje je med drugim potreben kobalt. Pridobivajo ga v Demokratični republiki Kongo, kjer je 80 odstotkov nahajališč in pridobivanja v rokah večnacionalnih družb, ki ustvarjajo velike dobičke, 20 odstotkov pa ga pridobijo v t. i. obrtniških rudnikih, kjer ga kitajski kupci od rudarjev odkupujejo po nizki ceni. Vse skupaj pa je povezano z velikim onesnaževanjem okolja, izkoriščanjem tamkajšnjega prebivalstva, otroškim delom in korupcijo. Ob tem Evropska unija išče alternativno pridobivanje kobalta, med drugim tudi s ponovnim odpiranjem rudnikov v Evropi. THE COBALT RUSH, THE FUTURE OF GOING GREEN / COBALT, L'ENVERS DU REVE ELECTRIQUE / Francija, Belgija / 2022 / Režija: Arnaud Zajtman, Quentin Noirfalisse
Dokumentarna serija Planet Zemlja (III.) nas popelje na neverjetno popotovanje po različnih življenjskih okoljih, ki jih najdemo na Zemlji. Čeprav so se ta tudi v preteklosti vedno spreminjala, se je zaradi segrevanja planeta, ki ga povzroča človek, ter širjenja površin za kmetijsko, gospodarsko in poselitveno rabo zdaj ta proces tako pospešil, da nekatere živali komaj še lovijo korak z njim. 5. del: Gozdovi Gozdovi na Zemlji, ki se na prvi pogled zdijo tako mirni, so polni nepričakovanih povezav, odnosov in celo skrivnih sporočil. Čeprav šele začenjamo razumeti, kako nenavadno in zapleteno okolje je gozd in kako zelo je življenje v njem prepleteno med seboj, pa se že zavedamo, da množično sekanje dreves močno ogroža te povezave. PLANET EARTH III. / Velika Britanija / 2023 / Režija: Sarah Whalley
Dokumentarna serija Planet Zemlja (III.) nas popelje na neverjetno popotovanje po različnih življenjskih okoljih, ki jih najdemo na Zemlji. Čeprav so se ta tudi v preteklosti vedno spreminjala, se je zaradi segrevanja planeta, ki ga povzroča človek, ter širjenja površin za kmetijsko, gospodarsko in poselitveno rabo zdaj ta proces tako pospešil, da nekatere živali komaj še lovijo korak z njim. 5. del: Gozdovi Gozdovi na Zemlji, ki se na prvi pogled zdijo tako mirni, so polni nepričakovanih povezav, odnosov in celo skrivnih sporočil. Čeprav šele začenjamo razumeti, kako nenavadno in zapleteno okolje je gozd in kako zelo je življenje v njem prepleteno med seboj, pa se že zavedamo, da množično sekanje dreves močno ogroža te povezave. PLANET EARTH III. / Velika Britanija / 2023 / Režija: Sarah Whalley
Dokumentarna serija v dveh delih raziskuje ozadje političnih odločitev, zaradi katerih so nekatere evropske kraljeve družine med prvo in drugo svetovno vojno stopile na stran fašizma in nacizma. 1. del: Nekateri vladarji so leta 1918 pretrgali stike z Nemčijo, čeprav so bili v sorodu z nemškim cesarjem; drugi pa so po oktobrski revoluciji v Rusiji iz strahu pred komunisti bolj ali manj odkrito podprli prihajajoči fašizem. Eden takih je bil italijanski kralj Viktor Emanuel III., ki je iz političnega oportunizma sodeloval z Mussolinijem. V oddaji spregovorijo potomci nekdanjih monarhov, ki pojasnjujejo politične in osebne razloge, zaradi katerih so se na evropskih dvorih odločili za odpor ali za kolaboracijo z nacizmom. LES MONARCHIES FACE A HITLER / ROYALS AT WAR / Francija, Belgija / 2020 / Režija: Maud Guillaumin
Dokumentarna serija v dveh delih raziskuje ozadje političnih odločitev, zaradi katerih so nekatere evropske kraljeve družine med prvo in drugo svetovno vojno stopile na stran fašizma in nacizma. 1. del: Nekateri vladarji so leta 1918 pretrgali stike z Nemčijo, čeprav so bili v sorodu z nemškim cesarjem; drugi pa so po oktobrski revoluciji v Rusiji iz strahu pred komunisti bolj ali manj odkrito podprli prihajajoči fašizem. Eden takih je bil italijanski kralj Viktor Emanuel III., ki je iz političnega oportunizma sodeloval z Mussolinijem. V oddaji spregovorijo potomci nekdanjih monarhov, ki pojasnjujejo politične in osebne razloge, zaradi katerih so se na evropskih dvorih odločili za odpor ali za kolaboracijo z nacizmom. LES MONARCHIES FACE A HITLER / ROYALS AT WAR / Francija, Belgija / 2020 / Režija: Maud Guillaumin
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 1. del: Zdravnik in detektiv Lucy Worsley v 1. delu dokumentarne nadaljevanke Ubij Sherlocka raziskuje, kako je mladi zdravnik Arthur Conan Doyle postal pisatelj in zakaj je hotel Sherlocka Holmesa, slavnega detektiva, ki mu je prinesel denar in slavo, ubiti le šest let po tem, ko ga je ustvaril. KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Rachel Jardine
Zgodovinarka Lucy Worsley razkriva, kako so zgodnje izkušnje Arthurja Conana Doyla prispevale k temu, da si je izmislil Sherlocka Holmesa, in zakaj je to "pošast" šest let pozneje ubil. Toda izmišljeni detektiv je ostal neverjetno priljubljen in Doyle ga je bil prisiljen oživiti. Stvaritelj in njegova stvaritev sta zamenjala vlogi – glavno besedo je dobil Holmes. Doyle je tudi zaradi njega razvozlaval zločine in raziskoval nenavadne nadnaravne skrivnosti. Dokumentarna nadaljevanka v treh delih je vzporedna biografija pisatelja in lika, ki si ga je izmislil. Prikazuje, kako sta se Doylovo življenje in fikcija, ki jo je ustvaril, prepletla, in kako se Doyle na koncu ni mogel kosati s svojo stvaritvijo. 1. del: Zdravnik in detektiv Lucy Worsley v 1. delu dokumentarne nadaljevanke Ubij Sherlocka raziskuje, kako je mladi zdravnik Arthur Conan Doyle postal pisatelj in zakaj je hotel Sherlocka Holmesa, slavnega detektiva, ki mu je prinesel denar in slavo, ubiti le šest let po tem, ko ga je ustvaril. KILLING SHERLOCK / Velika Britanija / 2023 / Režija: Rachel Jardine
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
V srcu Tanzanije, deset tisoč kilometrov stran od našega doma, vsak dan potekajo tihe bitke za zdravje in dostojanstvo. Operacije kile in ščitnice so za marsikoga preproste in rutinske, a v Afriki pomenijo veliko več – rešujejo življenja. Ekipa zdravnikov pod vodstvom dr. Jurija Gorjanca s svojim znanjem in predanostjo že leta prinaša upanje tistim, ki si ga sami ne morejo zagotoviti. S skrbjo in sočutjem potujejo v odmaknjene vasi, kjer zdravniška pomoč ni vedno samoumevna. Tam sta vsak poseg in vsaka operacija veliko več kot le kirurški postopek – je svetloba v temi negotovosti. Pridružite se nam na tej ganljivi poti, na kateri bomo odkrivali moč človeške solidarnosti in neomajnega duha, ki presega meje držav in celin. Ta film ni samo zgodba o medicinskih odpravah, je zgodba o ljudeh, ki verjamejo v boljši svet.
Tržaški Slovenec, odvetnik, univerzitetni professor, prostozidar…. Boris Furlan je bil človek s katerim se je usodo igrala celo življenje. Čeprav antifašist, intelektualec, svetovljan, humanist, liberalec… se je v življenju vedno znašel na nepravi strain. Leta 1947 ga je revolucionarna oblast, kot domnevnega britanskega špijona obsodila na smrt in zaradi pritiskov iz tujine pomilostila. Po štirih letih samice je bil zaradi bolezni izpuščen. Leta 1953 je profesor filozofije prava in prvi povojni dekan ljubljanske pravne fakultete umrl zapuščen, pozabljen, obubožan… V žalostni zgodbi “gospoda profesorja”, dr. Borisa Furlana, se zrcali čas polminule zgodovine Slovencev. Čas katerega rane še zdaleč niso zaceljene in ki je v kričečem nasprotju z danes, povsod prisotno hollywoodsko iluzijo, da dobro na koncu vedno zmaga in da so krivice na koncu vedno poravnane.
Tržaški Slovenec, odvetnik, univerzitetni professor, prostozidar…. Boris Furlan je bil človek s katerim se je usodo igrala celo življenje. Čeprav antifašist, intelektualec, svetovljan, humanist, liberalec… se je v življenju vedno znašel na nepravi strain. Leta 1947 ga je revolucionarna oblast, kot domnevnega britanskega špijona obsodila na smrt in zaradi pritiskov iz tujine pomilostila. Po štirih letih samice je bil zaradi bolezni izpuščen. Leta 1953 je profesor filozofije prava in prvi povojni dekan ljubljanske pravne fakultete umrl zapuščen, pozabljen, obubožan… V žalostni zgodbi “gospoda profesorja”, dr. Borisa Furlana, se zrcali čas polminule zgodovine Slovencev. Čas katerega rane še zdaleč niso zaceljene in ki je v kričečem nasprotju z danes, povsod prisotno hollywoodsko iluzijo, da dobro na koncu vedno zmaga in da so krivice na koncu vedno poravnane.
Walt Disney – življenje legende
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 3. del: Življenje in trajna zapuščina Walta Disneyja se nadaljujeta. Snemal je filme, kot sta Pepelka in Mary Poppins, in uresničeval svoj sanjski projekt Disneyland. Z začetkom druge svetovne vojne je financiranje celovečernih filmov presahnilo, studiu je trda predla. Leta 1942 je v kino prišel Bambi, vendar so bile kritike mešane in film ni povrnil stroškov nastanka. Podjetje se je spopadalo z goro dolgov. Kmalu je v Hollywood pljusknil val sindikalnega gibanja in šefi studiev so bili odločeni, da se bodo uprli. Skupaj z ducatom drugih hollywoodskih direktorjev in zvezdnikov je Walt Disney leta 1947 pričal pred Odborom za neameriške dejavnosti predstavniškega doma kot ena od "prijateljskih prič". V drugi polovici štiridesetih let prejšnjega stoletja je Disney odpotoval v Anglijo, kjer je predstavil serijo igranih filmov, nato pa je obiskal Aljasko, kjer je posnel z oskarjem nagrajeni dokumentarni film o naravi Otok tjulnjev (1948). Studio je začel produkcijo Pepelke, vendar se je Disney, ki se je bližal 50. letu, fizično izčrpaval. Pepelka, premierno prikazana leta 1950, je postala uspešnica, toda Walt Disney se je bolj ukvarjal z neko drugo obsedenostjo: v studiu, nato pa še na svojem dvorišču v Holmby Hillsu, si je postavil maketo železnice. Projekt je uvedel njegovo najbolj divjo in drzno zamisel: Disneyland, živi film in tridimenzionalni domišljijski svet pustolovščin. Za financiranje Disneylanda je izkoristil prodor televizije in sklenil dogovor za snemanje tedenske televizijske serije z mrežo ABC, ki je zagotovila večino od petih milijonov dolarjev, potrebnih za gradnjo parka. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 3. del: Življenje in trajna zapuščina Walta Disneyja se nadaljujeta. Snemal je filme, kot sta Pepelka in Mary Poppins, in uresničeval svoj sanjski projekt Disneyland. Z začetkom druge svetovne vojne je financiranje celovečernih filmov presahnilo, studiu je trda predla. Leta 1942 je v kino prišel Bambi, vendar so bile kritike mešane in film ni povrnil stroškov nastanka. Podjetje se je spopadalo z goro dolgov. Kmalu je v Hollywood pljusknil val sindikalnega gibanja in šefi studiev so bili odločeni, da se bodo uprli. Skupaj z ducatom drugih hollywoodskih direktorjev in zvezdnikov je Walt Disney leta 1947 pričal pred Odborom za neameriške dejavnosti predstavniškega doma kot ena od "prijateljskih prič". V drugi polovici štiridesetih let prejšnjega stoletja je Disney odpotoval v Anglijo, kjer je predstavil serijo igranih filmov, nato pa je obiskal Aljasko, kjer je posnel z oskarjem nagrajeni dokumentarni film o naravi Otok tjulnjev (1948). Studio je začel produkcijo Pepelke, vendar se je Disney, ki se je bližal 50. letu, fizično izčrpaval. Pepelka, premierno prikazana leta 1950, je postala uspešnica, toda Walt Disney se je bolj ukvarjal z neko drugo obsedenostjo: v studiu, nato pa še na svojem dvorišču v Holmby Hillsu, si je postavil maketo železnice. Projekt je uvedel njegovo najbolj divjo in drzno zamisel: Disneyland, živi film in tridimenzionalni domišljijski svet pustolovščin. Za financiranje Disneylanda je izkoristil prodor televizije in sklenil dogovor za snemanje tedenske televizijske serije z mrežo ABC, ki je zagotovila večino od petih milijonov dolarjev, potrebnih za gradnjo parka. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Julij Cezar se je v svojem neutrudnem prizadevanju za oblast vojskoval z galskimi plemeni, ki so nekoč naseljevala ozemlje današnje Francije. Zavladati je hotel vsej Galiji, kar je sprožilo niz dogodkov, ki so njegovo vojsko pripeljali na rob poraza. Resnica o tem, kaj se je dogajalo, je bila stoletja zavita v tančico skrivnosti in jo arheologi odkrivajo šele zdaj. Dokumentarna serija opisuje galske vojne in Cezarjev boj za oblast. 1. del: Vdor v Galijo Rimske legije so izrabile neenotnost galskih plemen in prevzele nadzor nad Galijo. Da bi Cezar ohranil oblast nad njimi, je za talce vzel galske velikaše ali njihove sinove. Zgodovinarji menijo, da je bil eden njih morda tudi mladi bojevnik iz plemena Arvernov Vercingetoriks, ki je slovel kot velik sovražnik Rima. V pičlih petih letih je rimski vojskovodja zavladal skoraj vsej Galiji, pri čemer je nekatera nepokorna plemena dobesedno iztrebil. CAESAR'S DOOMSDAY WAR / Francija / 2021 / Režija: Claire Benhaim, Alain Brunard, Bertrand Goujard, Christopher Holt, Eric Maillebiau, Vanessa Pontet
Julij Cezar se je v svojem neutrudnem prizadevanju za oblast vojskoval z galskimi plemeni, ki so nekoč naseljevala ozemlje današnje Francije. Zavladati je hotel vsej Galiji, kar je sprožilo niz dogodkov, ki so njegovo vojsko pripeljali na rob poraza. Resnica o tem, kaj se je dogajalo, je bila stoletja zavita v tančico skrivnosti in jo arheologi odkrivajo šele zdaj. Dokumentarna serija opisuje galske vojne in Cezarjev boj za oblast. 1. del: Vdor v Galijo Rimske legije so izrabile neenotnost galskih plemen in prevzele nadzor nad Galijo. Da bi Cezar ohranil oblast nad njimi, je za talce vzel galske velikaše ali njihove sinove. Zgodovinarji menijo, da je bil eden njih morda tudi mladi bojevnik iz plemena Arvernov Vercingetoriks, ki je slovel kot velik sovražnik Rima. V pičlih petih letih je rimski vojskovodja zavladal skoraj vsej Galiji, pri čemer je nekatera nepokorna plemena dobesedno iztrebil. CAESAR'S DOOMSDAY WAR / Francija / 2021 / Režija: Claire Benhaim, Alain Brunard, Bertrand Goujard, Christopher Holt, Eric Maillebiau, Vanessa Pontet
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
3. januarja 2009 je luč sveta ugledala nova in revolucionarna oblika digitalnega denarja, ki temelji na veriženju blokov – bitcoin. Avtor mojstrovine se je skrival pod psevdonimom Satoshi Nakamoto in je bitcoin razvijal še dve leti, potem pa je leta 2011 nenadoma in nepojasnjeno izginil. V sistemu še vedno ostaja več kot milijon bitcoinov, ki so v njegovi lasti in so bili na vrhuncu vredni več kot 70 milijard dolarjev. Kdo je bil v resnici Satoshi in zakaj je izginil? So ga ubili? Je naredil samomor? Ali se je iz projekta preprosto umaknil, saj se ni želel izpostavljati? Teorij je veliko, dejstvo pa je, da je postal mitski lik in simbol bitcoina. SEARCHING FOR SATOSHI: THE MYSTERIOUS DISAPPEARANCE OF THE BITCOIN CREATOR / Kanada / 2023 / Režija: Paul Kemp
3. januarja 2009 je luč sveta ugledala nova in revolucionarna oblika digitalnega denarja, ki temelji na veriženju blokov – bitcoin. Avtor mojstrovine se je skrival pod psevdonimom Satoshi Nakamoto in je bitcoin razvijal še dve leti, potem pa je leta 2011 nenadoma in nepojasnjeno izginil. V sistemu še vedno ostaja več kot milijon bitcoinov, ki so v njegovi lasti in so bili na vrhuncu vredni več kot 70 milijard dolarjev. Kdo je bil v resnici Satoshi in zakaj je izginil? So ga ubili? Je naredil samomor? Ali se je iz projekta preprosto umaknil, saj se ni želel izpostavljati? Teorij je veliko, dejstvo pa je, da je postal mitski lik in simbol bitcoina. SEARCHING FOR SATOSHI: THE MYSTERIOUS DISAPPEARANCE OF THE BITCOIN CREATOR / Kanada / 2023 / Režija: Paul Kemp
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Kaj bi bilo, če bi Hitler zmagal v drugi svetovni vojni? Je bila ta zmaga sploh verjetna? In kaj bi se zgodilo, če bi Hitlerja ubili? V dokumentarni oddaji ekipa strokovnjakov predstavi miselni zgodovinski eksperiment o nacističnem režimu in pokaže, da lahko vprašanje nacistične zmage štejemo za zgodovinsko opozorilo, ki naj služi tudi kot zdravilo proti razočaranju nad demokracijo. WHAT IF HITLER HAD WON THE WAR / WAS WÄRE, WENN ... HITLER DEN KRIEG GEWONNEN HÄTTE? / Nemčija / 2020 / Režija: Alexander Hogh
Kaj bi bilo, če bi Hitler zmagal v drugi svetovni vojni? Je bila ta zmaga sploh verjetna? In kaj bi se zgodilo, če bi Hitlerja ubili? V dokumentarni oddaji ekipa strokovnjakov predstavi miselni zgodovinski eksperiment o nacističnem režimu in pokaže, da lahko vprašanje nacistične zmage štejemo za zgodovinsko opozorilo, ki naj služi tudi kot zdravilo proti razočaranju nad demokracijo. WHAT IF HITLER HAD WON THE WAR / WAS WÄRE, WENN ... HITLER DEN KRIEG GEWONNEN HÄTTE? / Nemčija / 2020 / Režija: Alexander Hogh
Desetletje je minilo, odkar je svet klasične glasbe izgubil eno od svojih najbolj ikoničnih osebnosti, legendarnega italijanskega dirigenta Claudia Abbada. Njegova zapuščina je bogata. S svojim izjemnim glasbenim talentom je maestro Abbado zaznamoval številne orkestre, ki jih je vodil, Berlinske filharmonike, Clevelandski orkester, Festivalski orkester v Luzernu, Dunajske filharmonike … Dokumentarni film ponuja intimen pogled v njegovo življenje ob pogovorih z ljudmi, ki so ga najbolje poznali, njegovo družino in z glasbeniki, ki jih je navdihoval v času svoje slavne kariere. PLEASE CALL ME CLAUDIO/Nemčija 2023/ scenarij in režija Magdalena Zięba-Schwind
Desetletje je minilo, odkar je svet klasične glasbe izgubil eno od svojih najbolj ikoničnih osebnosti, legendarnega italijanskega dirigenta Claudia Abbada. Njegova zapuščina je bogata. S svojim izjemnim glasbenim talentom je maestro Abbado zaznamoval številne orkestre, ki jih je vodil, Berlinske filharmonike, Clevelandski orkester, Festivalski orkester v Luzernu, Dunajske filharmonike … Dokumentarni film ponuja intimen pogled v njegovo življenje ob pogovorih z ljudmi, ki so ga najbolje poznali, njegovo družino in z glasbeniki, ki jih je navdihoval v času svoje slavne kariere. PLEASE CALL ME CLAUDIO/Nemčija 2023/ scenarij in režija Magdalena Zięba-Schwind
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Nevzgojeni, divji, neukrotljivi, neubogljivi, neprilagojeni – s takimi pridevniki so pogosto označeni otroci, ki ne zmorejo biti pri miru in ostati zbrani. Gre za otroke, ki imajo ADHD. S to motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo živi osnovnošolec Jon, ki mu kljub težavam ne manjka iskrivosti in humorja. 30-letni Matic pa se je, potem ko je dosegel dno, usmeril v pomoč otrokom. Film odpira vrata v Jonov in Matičev vsakdan, del katerega so seveda družina in prijatelji. Tudi zanje je ADHD velik izziv. Scenaristka: Milica Prešeren, režiser: Primož Meško.
Nevzgojeni, divji, neukrotljivi, neubogljivi, neprilagojeni – s takimi pridevniki so pogosto označeni otroci, ki ne zmorejo biti pri miru in ostati zbrani. Gre za otroke, ki imajo ADHD. S to motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo živi osnovnošolec Jon, ki mu kljub težavam ne manjka iskrivosti in humorja. 30-letni Matic pa se je, potem ko je dosegel dno, usmeril v pomoč otrokom. Film odpira vrata v Jonov in Matičev vsakdan, del katerega so seveda družina in prijatelji. Tudi zanje je ADHD velik izziv. Scenaristka: Milica Prešeren, režiser: Primož Meško.
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Walt Disney – življenje legende
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 2. del: Po prvih uspehih Mikija Miške se je Disney posvetil svoji naslednji obsedenosti: ustvarjanju prve celovečerne risanke po pravljici Sneguljčica, kar je bilo veliko umetniško in finančno tveganje. Animacijo je hotel dvigniti na raven igranih filmov. Njegov perfekcionizem je podaljševal snemanje, vendar se je tveganje izplačalo. Film Sneguljčica in sedem palčkov je v prvem letu zaslužil 8 milijonov dolarjev – kar bi bilo danes več kot 100 milijonov dolarjev. Walt Disney je razvijal načrte za Bambija, Ostržka in Fantazijo, film, ki ga je najbolj navduševal. Zaradi treh velikih produkcij je studio skoraj podvojil število redno zaposlenih in Disney je zgradil nove sanjske prostore v Burbanku. Občinstvo in kritiki so hvalili Ostržka, prodaja vstopnic pa je zastala. Poleg vsega si kritiki glede Fantazije niso bili enotni in film je doživel finančni polom. Do leta 1940 je Ceh filmskih risarjev prodrl v vse studie razen Disneyjevega. Prepričan, da ima pravico voditi svoje podjetje, kot se mu zdi primerno, se je Disney odtujil od delavcev, ki so v veliki večini izglasovali stavko. 29. maja 1941 se je moral Disney peljati mimo več kot 200 stavkajočih, med katerimi so bili nekateri njegovi najbolj zaupanja vredni risarji. Bil je presenečen in jezen, počutil se je izdanega. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 2. del: Po prvih uspehih Mikija Miške se je Disney posvetil svoji naslednji obsedenosti: ustvarjanju prve celovečerne risanke po pravljici Sneguljčica, kar je bilo veliko umetniško in finančno tveganje. Animacijo je hotel dvigniti na raven igranih filmov. Njegov perfekcionizem je podaljševal snemanje, vendar se je tveganje izplačalo. Film Sneguljčica in sedem palčkov je v prvem letu zaslužil 8 milijonov dolarjev – kar bi bilo danes več kot 100 milijonov dolarjev. Walt Disney je razvijal načrte za Bambija, Ostržka in Fantazijo, film, ki ga je najbolj navduševal. Zaradi treh velikih produkcij je studio skoraj podvojil število redno zaposlenih in Disney je zgradil nove sanjske prostore v Burbanku. Občinstvo in kritiki so hvalili Ostržka, prodaja vstopnic pa je zastala. Poleg vsega si kritiki glede Fantazije niso bili enotni in film je doživel finančni polom. Do leta 1940 je Ceh filmskih risarjev prodrl v vse studie razen Disneyjevega. Prepričan, da ima pravico voditi svoje podjetje, kot se mu zdi primerno, se je Disney odtujil od delavcev, ki so v veliki večini izglasovali stavko. 29. maja 1941 se je moral Disney peljati mimo več kot 200 stavkajočih, med katerimi so bili nekateri njegovi najbolj zaupanja vredni risarji. Bil je presenečen in jezen, počutil se je izdanega. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
Ameriška javna televizijska mreža PBS že več kot 30 let pred vsakimi predsedniškimi volitvami pripravi poglobljeno predstavitev obeh glavnih kandidatov za položaj predsednika ZDA. O demokratski kandidatki Kamali Harris in republikancu Donaldu Trumpu so spregovorili tisti, ki ju najbolje poznajo: prijatelji iz otroštva, kolegice iz študentskih let, pisci njunih biografij, novinarji in politični komentatorji. Njihova pričevanja se v oddaji prepletajo z bogatim slikovnim gradivom iz arhivov vseh največjih ameriških medijskih hiš. Ključni dogodki zgodovine ZDA zadnjih desetletij in stališča obeh kandidatov o najpomembnejših vprašanjih kažejo na to, da je ameriška družba pred tokratnimi volitvami globoko razklana, izid pa še bolj negotov kot pred štirimi leti. THE CHOICE: HARRIS VS. TRUMP / ZDA / 2024 / Režija: Michael Kirk
Ameriška javna televizijska mreža PBS že več kot 30 let pred vsakimi predsedniškimi volitvami pripravi poglobljeno predstavitev obeh glavnih kandidatov za položaj predsednika ZDA. O demokratski kandidatki Kamali Harris in republikancu Donaldu Trumpu so spregovorili tisti, ki ju najbolje poznajo: prijatelji iz otroštva, kolegice iz študentskih let, pisci njunih biografij, novinarji in politični komentatorji. Njihova pričevanja se v oddaji prepletajo z bogatim slikovnim gradivom iz arhivov vseh največjih ameriških medijskih hiš. Ključni dogodki zgodovine ZDA zadnjih desetletij in stališča obeh kandidatov o najpomembnejših vprašanjih kažejo na to, da je ameriška družba pred tokratnimi volitvami globoko razklana, izid pa še bolj negotov kot pred štirimi leti. THE CHOICE: HARRIS VS. TRUMP / ZDA / 2024 / Režija: Michael Kirk
Evropske javne televizije so v koprodukciji EBU-ja letos znova pripravile dokumentarno serijo Rešeni pred izumrtjem v dveh delih ter z njo opozorile na pomen biotske pestrosti, na škodljivost posegov v okolje in na podnebne spremembe, ki vse bolj ogrožajo živalske in rastlinske vrste. Javne televizije želijo z dokumentarnima filmoma pokazati, da njihova usoda še ni zapečatena. Snemalne ekipe so se podale v različne evropske države in pokazale, kako se lahko spoprimemo z grožnjo kriz, pomagamo ogroženim vrstam in kako pomembno je, da se vključimo vsi, tudi z morda na videz majhnimi dejanji. Želimo si, da bi obe oddaji vzbudili upanje in ljudi spodbudili k dejanjem. Kot povedo avtorji oddaje: življenje na Zemlji je na prelomnici. Na Švedskem si naravovarstveniki prizadevajo obvladati invazijo rakunastih psov, azijske invazivne vrste, ki ogroža avtohtono živalstvo. Njihovo desetletno delo je preprečilo razširitev vrste na polovico švedskega ozemlja. Irski otok Rathlin poleti na gnezditvi naseljuje skoraj 200 tisoč ptic, ki pa jih ogrožajo podgane in dihurji. Da bi ptice obvarovali, se z jesenjo začenja velikopotezen projekt iztrebitve z otoka obojih, podgan in dihurjev. Medtem si na Nizozemskem varuh jazbecev že dolgo aktivno prizadeva za varstvo in izboljšanje jazbečevega habitata in rezultati se kažejo v porastu števila teh živali in posluhu države zanje. Velik naravni rezervat v Škotskem višavju pa je območje dolgotrajne obnove gozdnega habitata in njegove pestrosti, ki sta ga uničila paša in požiganje ter objedanje srnjadi in jelenjadi. Prvi uspehi se že kažejo. V romunskem mestu Oradea je uspelo s pobudo civilne družbe ohraniti obrežje in zeleni pas reke Crisul Repede in preusmeriti razvoj teh mestnih površin v ohranjanje in spodbujanje biotske pestrosti. Nekoč širna naravna travišča, danes pa industrijska kmetijska pokrajina v okolici Valladolida v Španiji je z dogovorom med naravovarstveniki, ornitologi in kmeti postala veliko varnejša za gnezdenje močvirskih lunjev. Švicarski prispevek predstavi prizadevanje za večjo biotsko pestrost v urbanih okoljih, začenši s tlemi in mikroorganizmi pa vse do izboljšanja poplavne varnosti s pomočjo renaturiranega urbanega prostora. Na Irskem so v preprečevanje požarov vključili staro irsko pasmo koz, ki s pašo obvladujejo biomaso v požarnih presekah na opuščenih pašnikih, da so dostopni za gasilce. Ne le to, uspešne so tudi pri uničevanju hudo invazivne barvilne gunere. Kemikalije v kmetijstvu so zdesetkale vrtne polhe v Nemčiji, je rezultat raziskave, v kateri so poleg znanstvenikov sodelovali številni občani in prispevali k spoznanju, da je potrebno rabo kemikalij za vrt zmanjšati, če naj vrtni polh v Nemčiji obstane. Slovenski ornitologi pa želijo obvarovati visokogorsko ptico belko, ki jo v času gnezdenja velikokrat nevede vznemirjajo pohodniki po slovenskih gorah. Opuščanje pohajanja in spoštovanje miru na območjih za gnezditev je pogoj, da belka v vse ostrejših podnebnih razmerah v Alpah preživi in uspeva.
Evropske javne televizije so v koprodukciji EBU-ja letos znova pripravile dokumentarno serijo Rešeni pred izumrtjem v dveh delih ter z njo opozorile na pomen biotske pestrosti, na škodljivost posegov v okolje in na podnebne spremembe, ki vse bolj ogrožajo živalske in rastlinske vrste. Javne televizije želijo z dokumentarnima filmoma pokazati, da njihova usoda še ni zapečatena. Snemalne ekipe so se podale v različne evropske države in pokazale, kako se lahko spoprimemo z grožnjo kriz, pomagamo ogroženim vrstam in kako pomembno je, da se vključimo vsi, tudi z morda na videz majhnimi dejanji. Želimo si, da bi obe oddaji vzbudili upanje in ljudi spodbudili k dejanjem. Kot povedo avtorji oddaje: življenje na Zemlji je na prelomnici. Na Švedskem si naravovarstveniki prizadevajo obvladati invazijo rakunastih psov, azijske invazivne vrste, ki ogroža avtohtono živalstvo. Njihovo desetletno delo je preprečilo razširitev vrste na polovico švedskega ozemlja. Irski otok Rathlin poleti na gnezditvi naseljuje skoraj 200 tisoč ptic, ki pa jih ogrožajo podgane in dihurji. Da bi ptice obvarovali, se z jesenjo začenja velikopotezen projekt iztrebitve z otoka obojih, podgan in dihurjev. Medtem si na Nizozemskem varuh jazbecev že dolgo aktivno prizadeva za varstvo in izboljšanje jazbečevega habitata in rezultati se kažejo v porastu števila teh živali in posluhu države zanje. Velik naravni rezervat v Škotskem višavju pa je območje dolgotrajne obnove gozdnega habitata in njegove pestrosti, ki sta ga uničila paša in požiganje ter objedanje srnjadi in jelenjadi. Prvi uspehi se že kažejo. V romunskem mestu Oradea je uspelo s pobudo civilne družbe ohraniti obrežje in zeleni pas reke Crisul Repede in preusmeriti razvoj teh mestnih površin v ohranjanje in spodbujanje biotske pestrosti. Nekoč širna naravna travišča, danes pa industrijska kmetijska pokrajina v okolici Valladolida v Španiji je z dogovorom med naravovarstveniki, ornitologi in kmeti postala veliko varnejša za gnezdenje močvirskih lunjev. Švicarski prispevek predstavi prizadevanje za večjo biotsko pestrost v urbanih okoljih, začenši s tlemi in mikroorganizmi pa vse do izboljšanja poplavne varnosti s pomočjo renaturiranega urbanega prostora. Na Irskem so v preprečevanje požarov vključili staro irsko pasmo koz, ki s pašo obvladujejo biomaso v požarnih presekah na opuščenih pašnikih, da so dostopni za gasilce. Ne le to, uspešne so tudi pri uničevanju hudo invazivne barvilne gunere. Kemikalije v kmetijstvu so zdesetkale vrtne polhe v Nemčiji, je rezultat raziskave, v kateri so poleg znanstvenikov sodelovali številni občani in prispevali k spoznanju, da je potrebno rabo kemikalij za vrt zmanjšati, če naj vrtni polh v Nemčiji obstane. Slovenski ornitologi pa želijo obvarovati visokogorsko ptico belko, ki jo v času gnezdenja velikokrat nevede vznemirjajo pohodniki po slovenskih gorah. Opuščanje pohajanja in spoštovanje miru na območjih za gnezditev je pogoj, da belka v vse ostrejših podnebnih razmerah v Alpah preživi in uspeva.
V dokumentarni seriji zgodovinarji in arheologi v sodelovanju z drugimi znanstveniki razkrivajo, kako so na vzpone in padce starodavnih civilizacij – od bronaste dobe do zatona Rimskega cesarstva – vplivale spremembe podnebja in naravnega okolja pa izbruhi ognjenikov in pojavi epidemij. Do novih spoznanj jih vodi tudi proučevanje ostankov starodavnih delcev onesnaženja, ujetih v arktičnem ledu, pa cvetnega prahu, planktona in človeškega DNK-ja. Serijo bogatijo še prepričljiva grafika in igrani prizori. 1. del: Konec bronaste dobe Zgodovinarje je dolgo begal skrivnostni propad skoraj vseh sredozemskih civilizacij ob koncu bronaste dobe pred 3000 leti. Pravi razlog pa nam bodo razkrili podatki, ki so jih zbrali klimatologi. Cvetni prah z jezerskih usedlin, plankton z morskega dna in stalagmiti, ki so nastajali stoletja – vse to kaže na obdobje hitre ohladitve podnebja, ki so ji sledila stoletja suše. THE SECRETS TO CIVILIZATION / Velika Britanija / 2021
V dokumentarni seriji zgodovinarji in arheologi v sodelovanju z drugimi znanstveniki razkrivajo, kako so na vzpone in padce starodavnih civilizacij – od bronaste dobe do zatona Rimskega cesarstva – vplivale spremembe podnebja in naravnega okolja pa izbruhi ognjenikov in pojavi epidemij. Do novih spoznanj jih vodi tudi proučevanje ostankov starodavnih delcev onesnaženja, ujetih v arktičnem ledu, pa cvetnega prahu, planktona in človeškega DNK-ja. Serijo bogatijo še prepričljiva grafika in igrani prizori. 1. del: Konec bronaste dobe Zgodovinarje je dolgo begal skrivnostni propad skoraj vseh sredozemskih civilizacij ob koncu bronaste dobe pred 3000 leti. Pravi razlog pa nam bodo razkrili podatki, ki so jih zbrali klimatologi. Cvetni prah z jezerskih usedlin, plankton z morskega dna in stalagmiti, ki so nastajali stoletja – vse to kaže na obdobje hitre ohladitve podnebja, ki so ji sledila stoletja suše. THE SECRETS TO CIVILIZATION / Velika Britanija / 2021
Dokumentarna oddaja Vojskovanje brez nadzora nam predstavi skrb vzbujajoč svet avtonomnega orožja in orožja, s katerim bo upravljala umetna inteligenca. Najprej je človeštvo izumilo smodnik, potem atomsko bombo, toda končna odločitev o uporabi orožja je bila do zdaj v rokah človeka. Zdaj smo se znašli na pragu dramatičnega stopnjevanja oboroženih spopadov, v katere utegne človek poseči šele takrat, ko bo že prepozno. FLASH WARS: AUTONOMOUS WEAPONS, AI AND THE FUTURE OF ARMED CONFLICT / Avstrija, Nemčija / 2023 / Režija: Daniel Andrew Wunderer
Dokumentarna oddaja Vojskovanje brez nadzora nam predstavi skrb vzbujajoč svet avtonomnega orožja in orožja, s katerim bo upravljala umetna inteligenca. Najprej je človeštvo izumilo smodnik, potem atomsko bombo, toda končna odločitev o uporabi orožja je bila do zdaj v rokah človeka. Zdaj smo se znašli na pragu dramatičnega stopnjevanja oboroženih spopadov, v katere utegne človek poseči šele takrat, ko bo že prepozno. FLASH WARS: AUTONOMOUS WEAPONS, AI AND THE FUTURE OF ARMED CONFLICT / Avstrija, Nemčija / 2023 / Režija: Daniel Andrew Wunderer
Ustava ZDA obljublja večrasno demokracijo in enakost spolov, a ameriška družba je vse bolj razklana. V dokumentarcu analitiki razločno pojasnijo izvor današnjih ameriških kriz v zgodovini države, pronicljivo in duhovito kritiko družbe pa ponujajo tudi dela karikaturistke pri Washington Postu in Pulitzerjeve nagrajenke Ann Telnaes. Dokumentarna oddaja postavlja pod vprašaj prepričanje, da je ameriška demokracija večna, nepremagljiva in da ji še tako skrajni politični nazori ne morejo do živega. Nastopajoči analitiki, poznavalci politične zgodovine Združenih držav Amerike, opozarjajo, da to ne drži: dokaz je dejstvo, da je v južnih zveznih državah vse do leta 1965 vladal pravcati apartheid, rasno razločevanje, ki ga ni mogoče opisati kot demokratičnega. Zato se mnogi bojijo, da tudi sedanja razklanost ameriške družbe ne vodi drugam kot v nasilno, avtoritarno državo. DEMOCRACY UNDER SIEGE / Belgija, Luksemburg, Nemčija, Francija / 2024 / Režija: Laura Nix
Ustava ZDA obljublja večrasno demokracijo in enakost spolov, a ameriška družba je vse bolj razklana. V dokumentarcu analitiki razločno pojasnijo izvor današnjih ameriških kriz v zgodovini države, pronicljivo in duhovito kritiko družbe pa ponujajo tudi dela karikaturistke pri Washington Postu in Pulitzerjeve nagrajenke Ann Telnaes. Dokumentarna oddaja postavlja pod vprašaj prepričanje, da je ameriška demokracija večna, nepremagljiva in da ji še tako skrajni politični nazori ne morejo do živega. Nastopajoči analitiki, poznavalci politične zgodovine Združenih držav Amerike, opozarjajo, da to ne drži: dokaz je dejstvo, da je v južnih zveznih državah vse do leta 1965 vladal pravcati apartheid, rasno razločevanje, ki ga ni mogoče opisati kot demokratičnega. Zato se mnogi bojijo, da tudi sedanja razklanost ameriške družbe ne vodi drugam kot v nasilno, avtoritarno državo. DEMOCRACY UNDER SIEGE / Belgija, Luksemburg, Nemčija, Francija / 2024 / Režija: Laura Nix
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
Francoski avtor Antoine de Saint-Exupéry se je 31. decembra 1940 izkrcal v New Yorku. Zapustil je Francijo, po kateri so prste stegovali nacisti. Delno animirana dokumentarna oddaja prikazuje obdobje, v katerem je avtor na predlog svojih ameriških založnikov ustvaril zgodbo za otroke, ki je pozneje postala tudi zgodba za odrasle. V Malem princu je Saint-Exupéry opisal in narisal dečka, ki ga je od nekdaj nosil v sebi, in ga obdal z izkušnjami iz življenja na drugi strani Atlantika, daleč od ljubljene ogrožene domovine. Kuštravi deček z asteroida B 612 nam ima še danes mnogo povedati, predvsem pa nas uči, naj gledamo s srcem. THE LITTLE PRINCE - A STAR IS BORN / Francija, Španija / 2023 / Režija: Vincent Nguyen
Francoski avtor Antoine de Saint-Exupéry se je 31. decembra 1940 izkrcal v New Yorku. Zapustil je Francijo, po kateri so prste stegovali nacisti. Delno animirana dokumentarna oddaja prikazuje obdobje, v katerem je avtor na predlog svojih ameriških založnikov ustvaril zgodbo za otroke, ki je pozneje postala tudi zgodba za odrasle. V Malem princu je Saint-Exupéry opisal in narisal dečka, ki ga je od nekdaj nosil v sebi, in ga obdal z izkušnjami iz življenja na drugi strani Atlantika, daleč od ljubljene ogrožene domovine. Kuštravi deček z asteroida B 612 nam ima še danes mnogo povedati, predvsem pa nas uči, naj gledamo s srcem. THE LITTLE PRINCE - A STAR IS BORN / Francija, Španija / 2023 / Režija: Vincent Nguyen
To je film o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.
To je film o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Vikingi so se zapisali v zgodovino kot neustrašni raziskovalci in osvajalci. Do danes jih slavijo kot heroje. Toda ali je to upravičeno? Zdi se, da so miti in legende o pogumu in pustolovskem duhu Vikingov zakrili temno plat njihovega uspeha. Vikinško družbo je namreč določala tudi trgovina z ljudmi … VICTIMS OF THE VIKINGS / IN DEN FÄNGEN DER WIKINGER / Avstrija / 2020 / Režija: Stefan Ludwig
Vikingi so se zapisali v zgodovino kot neustrašni raziskovalci in osvajalci. Do danes jih slavijo kot heroje. Toda ali je to upravičeno? Zdi se, da so miti in legende o pogumu in pustolovskem duhu Vikingov zakrili temno plat njihovega uspeha. Vikinško družbo je namreč določala tudi trgovina z ljudmi … VICTIMS OF THE VIKINGS / IN DEN FÄNGEN DER WIKINGER / Avstrija / 2020 / Režija: Stefan Ludwig
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Christopher Kerr je zdravnik v hospicu. Vsi njegovi bolniki umrejo. A vendar gre za pripoved o tolažbi in upanju. Zdravniku bolniki zaupajo svoje sanje – o preteklih razmerjih, pomembnih dogodkih, o ljubezni in odpuščanju –, ki se zdijo bolj resnične od resnice, ki vračajo smisel življenja in pomenijo prehod iz stiske v sprejemanje neizogibnega. DEATH IS BUT A DREAM / ZDA / 2021 / Režija: Monica De La Torre
Christopher Kerr je zdravnik v hospicu. Vsi njegovi bolniki umrejo. A vendar gre za pripoved o tolažbi in upanju. Zdravniku bolniki zaupajo svoje sanje – o preteklih razmerjih, pomembnih dogodkih, o ljubezni in odpuščanju –, ki se zdijo bolj resnične od resnice, ki vračajo smisel življenja in pomenijo prehod iz stiske v sprejemanje neizogibnega. DEATH IS BUT A DREAM / ZDA / 2021 / Režija: Monica De La Torre
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slovensko arhitekturo sta zaznamovala Plečnik in Vurnik. Njunima vlogama se približujeta Viktor Markelj in Marjan Pipenbaher iz Slovenske Bistrice. Nista arhitekta, pač pa projektanta mostov in viaduktov. Za seboj imata bogato inženirsko in mostograditeljsko kariero, podpisala sta se pod dvesto uresničenih in večkrat na natečajih nagrajenih projektov. Njuni mostovi premoščajo reke tudi v tujini, v Izraelu, Turčiji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, Poljskem in Maleziji. Po njuni zaslugi je Maribor postal zibelka mostograditeljstva v Sloveniji in Evropi. Projektanta v filmu povesta, da najprej skleneta pogodbe z bregovi rek, šele potem z investitorjem. Dokumentarni film z naslovom Mostovi na sliki neba pripoveduje zgodbo o velikem uspehu. Scenarij Zdenko Kodrič, režija Boris Jurjaševič.
Slovensko arhitekturo sta zaznamovala Plečnik in Vurnik. Njunima vlogama se približujeta Viktor Markelj in Marjan Pipenbaher iz Slovenske Bistrice. Nista arhitekta, pač pa projektanta mostov in viaduktov. Za seboj imata bogato inženirsko in mostograditeljsko kariero, podpisala sta se pod dvesto uresničenih in večkrat na natečajih nagrajenih projektov. Njuni mostovi premoščajo reke tudi v tujini, v Izraelu, Turčiji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, Poljskem in Maleziji. Po njuni zaslugi je Maribor postal zibelka mostograditeljstva v Sloveniji in Evropi. Projektanta v filmu povesta, da najprej skleneta pogodbe z bregovi rek, šele potem z investitorjem. Dokumentarni film z naslovom Mostovi na sliki neba pripoveduje zgodbo o velikem uspehu. Scenarij Zdenko Kodrič, režija Boris Jurjaševič.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Praznik terana in pršuta je največja, najprepoznavnejša ter najstarejša turistična prireditev na Krasu. Avgusta 2020 bi potekala v Dutovljah njena 50. izvedba, ki so jo žal prestavile takratne razmere v državi in svetu. Jubilejni 50. Praznik terana in pršuta je le potekal v letu 2022. Kljub temu pa smo že skoraj tri leta intenzivno pripravljali zbiranje arhiva PTP in njegovo preoblikovanje v dokumentarni film. Branko Može, dolgoletni organizator, podpornik ter promotor Praznika terana in pršuta, je v namen počastitve okrogle obletnice dogodka okoli sebe zbral ekipo, da poiščemo in shranimo spomine, zgodbe in pričevanja ter jih oblikujemo v dokumentarni film. Strokovni del priprave in izvedbe filma smo zaupali ekipi snemalca Saše Grmeka, ki je s svojim dosedanjim delom pokazal velik posluh za Kras ter čut za dokumentarni film. Logistično organizacijski del pa smo v tandemu z Brankom izpeljali s Pepo s Krasa. Zgodbo praznika pripovedujejo ključni akterji, sodelujoči ponudniki, strokovnjaki, društva, posamezniki ter podporniki ter sponzorji, ki so v vseh teh letih sooblikovali in soustvarjali Praznik terana in pršuta. V dokumentarec so vključeni arhivski video, foto in avdio spomini, zato bo to tudi pomemben dokument Praznika terana in pršuta ter njegovega razvoja skozi leta. Dokumentarni film je dolg 50 minut. Premiera filma je bila izvedena v Kosovelovem domu v Sežani kot samostojna promocijska prireditev.
Praznik terana in pršuta je največja, najprepoznavnejša ter najstarejša turistična prireditev na Krasu. Avgusta 2020 bi potekala v Dutovljah njena 50. izvedba, ki so jo žal prestavile takratne razmere v državi in svetu. Jubilejni 50. Praznik terana in pršuta je le potekal v letu 2022. Kljub temu pa smo že skoraj tri leta intenzivno pripravljali zbiranje arhiva PTP in njegovo preoblikovanje v dokumentarni film. Branko Može, dolgoletni organizator, podpornik ter promotor Praznika terana in pršuta, je v namen počastitve okrogle obletnice dogodka okoli sebe zbral ekipo, da poiščemo in shranimo spomine, zgodbe in pričevanja ter jih oblikujemo v dokumentarni film. Strokovni del priprave in izvedbe filma smo zaupali ekipi snemalca Saše Grmeka, ki je s svojim dosedanjim delom pokazal velik posluh za Kras ter čut za dokumentarni film. Logistično organizacijski del pa smo v tandemu z Brankom izpeljali s Pepo s Krasa. Zgodbo praznika pripovedujejo ključni akterji, sodelujoči ponudniki, strokovnjaki, društva, posamezniki ter podporniki ter sponzorji, ki so v vseh teh letih sooblikovali in soustvarjali Praznik terana in pršuta. V dokumentarec so vključeni arhivski video, foto in avdio spomini, zato bo to tudi pomemben dokument Praznika terana in pršuta ter njegovega razvoja skozi leta. Dokumentarni film je dolg 50 minut. Premiera filma je bila izvedena v Kosovelovem domu v Sežani kot samostojna promocijska prireditev.
Walt Disney – življenje legende
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 1. del: Walter Elias Disney, rojen leta 1901 v Chicagu, je že v otroštvu sklenil, da ne bo podoben svojemu oblastnemu očetu, katerega poslovni podvigi so se pogosto končali neuspešno. Ko je bil Walt star štiri leta, se je družina preselila na majhno kmetijo v mestecu Marceline v Misuriju. Ta kraj je pozneje ovekovečil kot simbol idiličnega otroštva. Walt Disney je že kot fant rad risal, pri komaj 17 letih pa se je vrnil iz prve svetovne vojne in se preselil v Kansas City, kjer je dobi službo risarja v oglaševalski agenciji. Kmalu je odprl svoj studio za animacijo Laugh-O-Gram. Čeprav je studio kmalu bankrotiral, Disney ni odnehal. Preselil se je v Los Angeles k bratu Royu in prodrl v cvetoči hollywoodski filmski posel. Studio Disney Brothers je vsakih 16 dni izdal nov kratki film. Leta 1928 je sledila premiera »Parnika Vilija«. Miki Miška je z njim postal najnovejši hollywoodski zvezdnik, Waltov brat Roy pa je v Mikijevi priljubljenosti prepoznal licenčno blago in vir prihodkov. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
Dokumentarna serija predstavi življenje in zapuščino enega največjih in najvplivnejših pripovedovalcev zgodb na svetu, Walta Disneyja. Serija prinaša redke posnetke iz arhivov studia Disney, prizore iz nekaterih njegovih najslavnejših filmov in intervjuje z risarji in umetniki, ki so sodelovali pri »Sneguljčici in sedmih palčkih«, ter snovalci Disneylanda. 1. del: Walter Elias Disney, rojen leta 1901 v Chicagu, je že v otroštvu sklenil, da ne bo podoben svojemu oblastnemu očetu, katerega poslovni podvigi so se pogosto končali neuspešno. Ko je bil Walt star štiri leta, se je družina preselila na majhno kmetijo v mestecu Marceline v Misuriju. Ta kraj je pozneje ovekovečil kot simbol idiličnega otroštva. Walt Disney je že kot fant rad risal, pri komaj 17 letih pa se je vrnil iz prve svetovne vojne in se preselil v Kansas City, kjer je dobi službo risarja v oglaševalski agenciji. Kmalu je odprl svoj studio za animacijo Laugh-O-Gram. Čeprav je studio kmalu bankrotiral, Disney ni odnehal. Preselil se je v Los Angeles k bratu Royu in prodrl v cvetoči hollywoodski filmski posel. Studio Disney Brothers je vsakih 16 dni izdal nov kratki film. Leta 1928 je sledila premiera »Parnika Vilija«. Miki Miška je z njim postal najnovejši hollywoodski zvezdnik, Waltov brat Roy pa je v Mikijevi priljubljenosti prepoznal licenčno blago in vir prihodkov. WALT DISNEY / ZDA / 2015 / Režija: Sarah Colt
Med vojno v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so Meliha, Nevenka in Milica preživele grozoto načrtnih posilstev, zapovedanih kot strateško orožje etničnega čiščenja. Lejla, Ajna in Alen so trije izmed številnih pozabljenih otrok vojne, spočetih s posilstvom. Dokumentarna oddaja prinaša njihove zgodbe in opominja, da žrtve nezaslišanega medvojnega nasilja ostajajo stigmatizirane in v veliki meri pozabljene, storilci pa pretežno nekaznovani. THERE IS STILL SOMEONE IN THE WOODS / ENCARA HI HA ALGÚ AL BOSC / Španija / 2020 / Režija: Teresa Turiera-Puigbò Bergadà, Erol Ileri Llordella
Med vojno v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so Meliha, Nevenka in Milica preživele grozoto načrtnih posilstev, zapovedanih kot strateško orožje etničnega čiščenja. Lejla, Ajna in Alen so trije izmed številnih pozabljenih otrok vojne, spočetih s posilstvom. Dokumentarna oddaja prinaša njihove zgodbe in opominja, da žrtve nezaslišanega medvojnega nasilja ostajajo stigmatizirane in v veliki meri pozabljene, storilci pa pretežno nekaznovani. THERE IS STILL SOMEONE IN THE WOODS / ENCARA HI HA ALGÚ AL BOSC / Španija / 2020 / Režija: Teresa Turiera-Puigbò Bergadà, Erol Ileri Llordella
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
O svojih spominih bodo pripovedovali trije bratje Suhadolc: najmlajši Janez, legendarni profesor prostoročnega risanja na Fakulteti za arhitekturo, ki je zasnoval in izdelal tudi več sto stolov; Matija, prav tako arhitekt, ki je med drugim avtor načrtov za ureditev številnih samostanskih knjižnic na Slovenskem; in najstarejši, prof. dr. Anton, upokojeni profesor matematike na ljubljanski univerzi ter tudi navdušen botanik, preučevalec in zbiralec različnih vrst lesa. Med drugim se bodo spomnili svojih treh že pokojnih sestra, psihologinje Mete, poročene Krečič; arhitektke in spomeniške konservatorke Nataše, poročene Štupar Šumi, ter zdravnice Andreje, poročene Pipp. Spregovorili bodo tudi o svojih starših. Oče teh šestih otrok, gradbeni inženir in projektant Anton Suhadolc, je bil dve desetletji pred drugo svetovno vojno statik in vodja gradbišč pri največjih projektih arhitekta Jožeta Plečnika (gradnja cerkve v Šiški, stadiona ...) ter Plečnikov tesen prijatelj, obenem pa je samostojno ustvaril tudi več zgradb v Ljubljani. Mama, učiteljica Natalija, izhaja iz v naše kraje davno priseljene italijanske rodbine Sartori, oče pa po mamini strani iz prav tako italijanske družine Peruzzi, v kateri sta bila najbolj znana praded Martin Peruzzi, ki je leta 1875 prvi opozoril strokovnjake Deželnega muzeja Rudolfinum (danes Narodnega muzeja) na zanimive najdbe ostankov kolišč na Barju, ter njegov sin, kipar Svitoslav Peruzzi. Brata Anton in Matija Suhadolc sta bila rojena v desetletju pred drugo svetovno vojno, najmlajši Janez pa med njo. Vsak od bratov je imel zanimivo in ustvarjalno življenjsko pot. Njihove pripovedi v Spominih spremlja na stotine fotografij iz javnih in zasebnih virov. Številne med njimi so bile le redko objavljene. Nekatere fotografije v oddaji pa so bile objavljene prvič. Videti bo mogoče tudi posnetke iz arhivskih dokumentarnih filmov. Spet se napoveduje privlačna freska nekdanjih časov.
V 30. letih prejšnjega stoletja je velika gospodarska kriza močno načela ZDA in Američane. Da bi zajezil uničujočo bedo in ljudem povrnil upanje, je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt sprejel akcijski načrt. Dokumentarna oddaja razkriva ozadja, neusmiljene nasprotnike, neuspehe, a tudi zmage New Deala, znamenitega programa gospodarskega in družbenega okrevanja. THE NEW DEAL / Francija / 2021 / Režija: Julia Bracher
V 30. letih prejšnjega stoletja je velika gospodarska kriza močno načela ZDA in Američane. Da bi zajezil uničujočo bedo in ljudem povrnil upanje, je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt sprejel akcijski načrt. Dokumentarna oddaja razkriva ozadja, neusmiljene nasprotnike, neuspehe, a tudi zmage New Deala, znamenitega programa gospodarskega in družbenega okrevanja. THE NEW DEAL / Francija / 2021 / Režija: Julia Bracher
Evropske javne televizije so v koprodukciji EBU-ja letos znova pripravile dokumentarno serijo Rešeni pred izumrtjem v dveh delih ter z njo opozorile na pomen biotske pestrosti, na škodljivost posegov v okolje in na podnebne spremembe, ki vse bolj ogrožajo živalske in rastlinske vrste. Javne televizije želijo z dokumentarnima filmoma pokazati, da njihova usoda še ni zapečatena. Snemalne ekipe so se podale v različne evropske države in pokazale, kako se lahko spoprimemo z grožnjo kriz, pomagamo ogroženim vrstam in kako pomembno je, da se vključimo vsi, tudi z morda na videz majhnimi dejanji. Želimo si, da bi obe oddaji vzbudili upanje in ljudi spodbudili k dejanjem. Kot povedo avtorji oddaje: življenje na Zemlji je na prelomnici. V prvem delu bomo videli, kako na Škotskem poskrbijo za bobre, ki niso zaželeni na kmetijskih zemljiščih, zato jih s soglasjem lastnika zemljišča preselijo v novi naravni habitat. Iz Norveške in Irske prihaja zgodba o ponovni naselitvi ribjih orlov v pokrajino, od koder so izginili pred 200 leti. Ponovna naselitev belih štorkelj je dolgoletni projekt na Švedskem, kjer so nekoč bile zaščitni znak podeželja, in pri tem sodeluje vsa skupnost. Morska ožina med Severno Irsko in škotskim otokom Skye je eno redkih domovanj kljunate raže, nekoč številne v evropskih morjih. Irski biologi si jo prizadevajo rešiti pred izumrtjem. V Romuniji pa z varovanjem raka koščaka in njegovega habitata varujejo celotno pestrost okolja. Alpsko visokogorje Švice, Italije in avstrijske Tirolske po dolgem času ponovno naseljuje brkati ser, velika ujeda, ki jo je človek nekoč brezumno iztrebil. Na Bavarskem pa so po šestdesetih letih znova poiskali enega najredkejših sesalcev na svetu, bavarsko voluharico, pomemben člen ekosistema. Slovenski prispevek prinaša zgodbo o uspešni rešitvi skrivnostnega izginjanja sov uharic na območju Kraškega roba in razveseljivem novem naseljevanju parov, tudi v regijskem parku Škocjanske jame. Ekosistem plimske ravnice v Vatskem morju, njegova živa bitja, usodno ogrožajo plastični odpadki. Nizozemska kapitanka jih s pomočjo prostovoljcev neumorno pobira in osvešča javnost o pogubnem onesnaženja s plastiko. Španski prispevek pa predstavi raziskovanje, zakaj jadrnice v prelivu med Gibraltarjem in Afriko privabljajo orke in kako razložiti njihovo vedenje – kot napad, igro ali kaj drugega. Za zdaj so strokovnjaki našli za jadrnice varnejšo linijo plovbe.
Evropske javne televizije so v koprodukciji EBU-ja letos znova pripravile dokumentarno serijo Rešeni pred izumrtjem v dveh delih ter z njo opozorile na pomen biotske pestrosti, na škodljivost posegov v okolje in na podnebne spremembe, ki vse bolj ogrožajo živalske in rastlinske vrste. Javne televizije želijo z dokumentarnima filmoma pokazati, da njihova usoda še ni zapečatena. Snemalne ekipe so se podale v različne evropske države in pokazale, kako se lahko spoprimemo z grožnjo kriz, pomagamo ogroženim vrstam in kako pomembno je, da se vključimo vsi, tudi z morda na videz majhnimi dejanji. Želimo si, da bi obe oddaji vzbudili upanje in ljudi spodbudili k dejanjem. Kot povedo avtorji oddaje: življenje na Zemlji je na prelomnici. V prvem delu bomo videli, kako na Škotskem poskrbijo za bobre, ki niso zaželeni na kmetijskih zemljiščih, zato jih s soglasjem lastnika zemljišča preselijo v novi naravni habitat. Iz Norveške in Irske prihaja zgodba o ponovni naselitvi ribjih orlov v pokrajino, od koder so izginili pred 200 leti. Ponovna naselitev belih štorkelj je dolgoletni projekt na Švedskem, kjer so nekoč bile zaščitni znak podeželja, in pri tem sodeluje vsa skupnost. Morska ožina med Severno Irsko in škotskim otokom Skye je eno redkih domovanj kljunate raže, nekoč številne v evropskih morjih. Irski biologi si jo prizadevajo rešiti pred izumrtjem. V Romuniji pa z varovanjem raka koščaka in njegovega habitata varujejo celotno pestrost okolja. Alpsko visokogorje Švice, Italije in avstrijske Tirolske po dolgem času ponovno naseljuje brkati ser, velika ujeda, ki jo je človek nekoč brezumno iztrebil. Na Bavarskem pa so po šestdesetih letih znova poiskali enega najredkejših sesalcev na svetu, bavarsko voluharico, pomemben člen ekosistema. Slovenski prispevek prinaša zgodbo o uspešni rešitvi skrivnostnega izginjanja sov uharic na območju Kraškega roba in razveseljivem novem naseljevanju parov, tudi v regijskem parku Škocjanske jame. Ekosistem plimske ravnice v Vatskem morju, njegova živa bitja, usodno ogrožajo plastični odpadki. Nizozemska kapitanka jih s pomočjo prostovoljcev neumorno pobira in osvešča javnost o pogubnem onesnaženja s plastiko. Španski prispevek pa predstavi raziskovanje, zakaj jadrnice v prelivu med Gibraltarjem in Afriko privabljajo orke in kako razložiti njihovo vedenje – kot napad, igro ali kaj drugega. Za zdaj so strokovnjaki našli za jadrnice varnejšo linijo plovbe.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kako je leta 1971 o znanosti razmišljal akademik Andrej O. Župančič, doktor medicine, redni član SAZU, in kako o znanosti, umetnosti in družbi skozi svoja raziskovalna področja razmišljajo današnji raziskovalci na ZRC SAZU. V dokumentarnem filmu spoznamo prof. dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ki se sooči z izjavo akad. Župančiča, da »znanost vodi v propad človeštva«. Akad. Župančič je namreč že tedaj razmišljal proti toku in menil, da bo zaradi naših dejanj človeštvo propadlo, saj uničujemo naravo in s tem sami sebe. Akademik Franci Gabrovšek z Inštituta za raziskovanje krasa pojasni, da je potrebna izjemna pozornost pri varovanju narave, saj onesnaževala s površja prehajajo v kraški svet in lahko onesnažijo pitno vodo – kar polovica prebivalcev dobiva pitno vodo iz kraških vodonosnikov –, ali pa se bodo onesnaževala v kraškem svetu shranila in se vrnila generacijam za nami. Izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša odpre vprašanje jezika kot tistega, ki nas opredeljuje in je več kot le sporazumevanje. Pospremi besede Borisa Pahorja iz neobjavljenega intervjuja iz leta 2017 o tem, da je ljubezen do jezika črpal pri materi in prav iz njenih besed spoznaval svet. Vesna Liponik je mlada raziskovalka Filozofskega inštituta, ki v svojem delu prepleta tako znanstveno kot umetniško udejstvovanje. Razmišlja o odnosu med človeškim in živalskim, o tem, kako si živalske vrste podrejamo in izkoriščamo, predvsem v luči globalnega kapitalizma, v katerem smo priča segrevanju planeta, deforestaciji in uničevanju biotske raznovrstnosti. Kam nas bo torej pripeljala znanost? Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Amir Muratović
Kako je leta 1971 o znanosti razmišljal akademik Andrej O. Župančič, doktor medicine, redni član SAZU, in kako o znanosti, umetnosti in družbi skozi svoja raziskovalna področja razmišljajo današnji raziskovalci na ZRC SAZU. V dokumentarnem filmu spoznamo prof. dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ki se sooči z izjavo akad. Župančiča, da »znanost vodi v propad človeštva«. Akad. Župančič je namreč že tedaj razmišljal proti toku in menil, da bo zaradi naših dejanj človeštvo propadlo, saj uničujemo naravo in s tem sami sebe. Akademik Franci Gabrovšek z Inštituta za raziskovanje krasa pojasni, da je potrebna izjemna pozornost pri varovanju narave, saj onesnaževala s površja prehajajo v kraški svet in lahko onesnažijo pitno vodo – kar polovica prebivalcev dobiva pitno vodo iz kraških vodonosnikov –, ali pa se bodo onesnaževala v kraškem svetu shranila in se vrnila generacijam za nami. Izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša odpre vprašanje jezika kot tistega, ki nas opredeljuje in je več kot le sporazumevanje. Pospremi besede Borisa Pahorja iz neobjavljenega intervjuja iz leta 2017 o tem, da je ljubezen do jezika črpal pri materi in prav iz njenih besed spoznaval svet. Vesna Liponik je mlada raziskovalka Filozofskega inštituta, ki v svojem delu prepleta tako znanstveno kot umetniško udejstvovanje. Razmišlja o odnosu med človeškim in živalskim, o tem, kako si živalske vrste podrejamo in izkoriščamo, predvsem v luči globalnega kapitalizma, v katerem smo priča segrevanju planeta, deforestaciji in uničevanju biotske raznovrstnosti. Kam nas bo torej pripeljala znanost? Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Amir Muratović
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. Dokumentarni film prikazuje zgodbo dveh ljudi, ki sama nikakor ne bi zmogla živeti, kot živita v bloku v Rijswijku. Evert je priklenjen na invalidski voziček in je odvisen od pomoči drugih. Sosedje mu z veseljem pomagajo, on pa jim usluge vrača, kakor lahko. Rabiji iz Sirije, ki že leta živi na Nizozemskem, pa še vedno ne govori dobro nizozemsko, na primer pomaga pri izpopolnjevanju nizozemščine. Ilknur se je z otroki ravno vselila v blok, kjer čaka, da se ji bo pridružil mož, ki je na zdravljenju v tujini. Mu bo uspelo premagati raka in se ji pridružiti v novem stanovanju? Ilknur čaka, medtem pa stanovalkam bloka pomaga pri preobrazbi. V bloku živijo ljudje različnih narodnosti, zato so težave neizogibne. So vsi enako odprti? Bodo dovolili, da se drugi vmešavajo v njihovo življenje?
Serija Novi sosedje pripoveduje zgodbe o ljudeh, ki so iz različnih vzrokov zapustili svoje domove in se skušajo vključiti v novo okolje. Dokumentarni film prikazuje zgodbo dveh ljudi, ki sama nikakor ne bi zmogla živeti, kot živita v bloku v Rijswijku. Evert je priklenjen na invalidski voziček in je odvisen od pomoči drugih. Sosedje mu z veseljem pomagajo, on pa jim usluge vrača, kakor lahko. Rabiji iz Sirije, ki že leta živi na Nizozemskem, pa še vedno ne govori dobro nizozemsko, na primer pomaga pri izpopolnjevanju nizozemščine. Ilknur se je z otroki ravno vselila v blok, kjer čaka, da se ji bo pridružil mož, ki je na zdravljenju v tujini. Mu bo uspelo premagati raka in se ji pridružiti v novem stanovanju? Ilknur čaka, medtem pa stanovalkam bloka pomaga pri preobrazbi. V bloku živijo ljudje različnih narodnosti, zato so težave neizogibne. So vsi enako odprti? Bodo dovolili, da se drugi vmešavajo v njihovo življenje?