Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov je portret izjemnega slovenskega košarkarja Jureta Zdovca, ki je sredi osamosvojitvene vojne za Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Rimu leta 1991 igral za ekipo Jugoslavije. Tedaj se je moral odločiti, ali bo ostal del jugoslovanske reprezentance ali se bo zlati medalji odrekel. Zgodbo o življenjski odločitvi, ki je zaznamovala njegovo igralsko kariero, pripoveduje skupaj z nekdanjim novinarjem in komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom, s katerim se poda po poti spominov. Skupaj obiščeta nekdanje soigralce iz Rima: Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča v enem zadnjih intervjujev pred prezgodnjim slovesom. V produkciji studia Art7video in s finančno pomočjo RTV Slovenija in Filmskega centra Slovenija je nastal igrano-dokumentarni film ceste scenarista in režiserja Aleša Žemlje. Zmago Sagadin, Božidar Maljković, Janez Drvarič, Peter Vilfan, prijatelji, sorodniki in drugi osvetljujejo trnovo športno pot od Juretovih mladih nog pa do sprejema v Fibino hišo slavnih. Pri upodobitvi najtežje odločitve v karieri pa si je ekipa pomagala tudi z igranimi sekvencami, kjer v vlogi Jureta in Miha nastopata priznana slovenska igralca Luka Bokšan in Jure Lajovic. Pogum in odločnost slovenskega naroda izpred 30 let se kažeta skozi osebne zgodbe, ki si zaslužijo biti videne, slišane. Zgodba ne teži k mistifikaciji posameznih dejanj, ampak služi kot psihološki oris teže odločanja. Jure Zdovc med 24. in 26. junijem 1991 kot edini slovenski predstavnik nastopa v košarkarski reprezentanci Jugoslavije na prvenstvu v Rimu. Po prvenstvih v Zagrebu (EP 87) in Buenos Airesu (SP 1990) se izkaže, da je na delu »zlata« generacija košarkarjev, ki ji napovedujejo še dolgo uspešno pot. V dogajanje na prvenstvu pa zarežejo odločilne novice iz Slovenije, kjer se JLA z orožjem poda iz kasarn poda med ljudi. Takratna slovenska politična oblast sprejme sklep in pozove slovenske športnike, da zapustijo jugoslovanske ekipe. Jure Zdovc ostane sam pred odločitvijo – zapustiti »zlato« generacijo soigralcev zdaj ali pozneje? Pobrati zlato medaljo ali oditi domov branit družino, domovino? V zgodbi iz prve roke sledimo mislim in dejanjem posameznikov, ki so se v Rimu znašli skupaj z Juretom, nato pa so se morali odpraviti domov. Gre za vpogled posameznikov v lastne vzgibe in dejanja, ki je hkrati tudi družbeni in osebni pregled časa in prostora, v katerem živimo. Glede na pomanjkanje domačih dokumentarnih filmov s športno tematiko smo tako izkoristili priložnost in slovenskemu prostoru namenili navdihujočo zgodbo cenjenega športnika. Z njo si želimo prikazati težo odločitve slehernega posameznika ob toku zgodovine mimo vzorcev delitve na »naše« in »vaše«.
Igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov je portret izjemnega slovenskega košarkarja Jureta Zdovca, ki je sredi osamosvojitvene vojne za Slovenijo na Evropskem prvenstvu v Rimu leta 1991 igral za ekipo Jugoslavije. Tedaj se je moral odločiti, ali bo ostal del jugoslovanske reprezentance ali se bo zlati medalji odrekel. Zgodbo o življenjski odločitvi, ki je zaznamovala njegovo igralsko kariero, pripoveduje skupaj z nekdanjim novinarjem in komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom, s katerim se poda po poti spominov. Skupaj obiščeta nekdanje soigralce iz Rima: Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča v enem zadnjih intervjujev pred prezgodnjim slovesom. V produkciji studia Art7video in s finančno pomočjo RTV Slovenija in Filmskega centra Slovenija je nastal igrano-dokumentarni film ceste scenarista in režiserja Aleša Žemlje. Zmago Sagadin, Božidar Maljković, Janez Drvarič, Peter Vilfan, prijatelji, sorodniki in drugi osvetljujejo trnovo športno pot od Juretovih mladih nog pa do sprejema v Fibino hišo slavnih. Pri upodobitvi najtežje odločitve v karieri pa si je ekipa pomagala tudi z igranimi sekvencami, kjer v vlogi Jureta in Miha nastopata priznana slovenska igralca Luka Bokšan in Jure Lajovic. Pogum in odločnost slovenskega naroda izpred 30 let se kažeta skozi osebne zgodbe, ki si zaslužijo biti videne, slišane. Zgodba ne teži k mistifikaciji posameznih dejanj, ampak služi kot psihološki oris teže odločanja. Jure Zdovc med 24. in 26. junijem 1991 kot edini slovenski predstavnik nastopa v košarkarski reprezentanci Jugoslavije na prvenstvu v Rimu. Po prvenstvih v Zagrebu (EP 87) in Buenos Airesu (SP 1990) se izkaže, da je na delu »zlata« generacija košarkarjev, ki ji napovedujejo še dolgo uspešno pot. V dogajanje na prvenstvu pa zarežejo odločilne novice iz Slovenije, kjer se JLA z orožjem poda iz kasarn poda med ljudi. Takratna slovenska politična oblast sprejme sklep in pozove slovenske športnike, da zapustijo jugoslovanske ekipe. Jure Zdovc ostane sam pred odločitvijo – zapustiti »zlato« generacijo soigralcev zdaj ali pozneje? Pobrati zlato medaljo ali oditi domov branit družino, domovino? V zgodbi iz prve roke sledimo mislim in dejanjem posameznikov, ki so se v Rimu znašli skupaj z Juretom, nato pa so se morali odpraviti domov. Gre za vpogled posameznikov v lastne vzgibe in dejanja, ki je hkrati tudi družbeni in osebni pregled časa in prostora, v katerem živimo. Glede na pomanjkanje domačih dokumentarnih filmov s športno tematiko smo tako izkoristili priložnost in slovenskemu prostoru namenili navdihujočo zgodbo cenjenega športnika. Z njo si želimo prikazati težo odločitve slehernega posameznika ob toku zgodovine mimo vzorcev delitve na »naše« in »vaše«.
Melania Trump je ena najbolj kontroverznih ameriških prvih dam. Poleg tega, da se je rodila in odraščala v obdobju socializma v Sloveniji, v srcu Evrope, je vlogi ameriške prve dame vtisnila tudi nov pečat. S svojo skrivnostnostjo in brezbrižnostjo do medijskega pompa medije še vedno ali morda še bolj privlači. Sama o sebi pravi, da je najbolj nadlegovana oseba na svetu. Z bogatim videoarhivom iz njene mladosti ter ob pripovedih ljudi, ki jo osebno poznajo in spremljajo njeno pot, sestavljamo koščke mozaika njene osebnosti. Spoznamo jo kot spontano in neobremenjeno lepotico, ki si s svojo delavnostjo in osredotočenostjo odpre vrata v svet.
Melania Trump je ena najbolj kontroverznih ameriških prvih dam. Poleg tega, da se je rodila in odraščala v obdobju socializma v Sloveniji, v srcu Evrope, je vlogi ameriške prve dame vtisnila tudi nov pečat. S svojo skrivnostnostjo in brezbrižnostjo do medijskega pompa medije še vedno ali morda še bolj privlači. Sama o sebi pravi, da je najbolj nadlegovana oseba na svetu. Z bogatim videoarhivom iz njene mladosti ter ob pripovedih ljudi, ki jo osebno poznajo in spremljajo njeno pot, sestavljamo koščke mozaika njene osebnosti. Spoznamo jo kot spontano in neobremenjeno lepotico, ki si s svojo delavnostjo in osredotočenostjo odpre vrata v svet.
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
V dokumentarnem portretu bomo predstavili izjemno zgodbo slovenskega izseljenca v Braziliji, Štefana Bogdana Šaleja. Šalej je novinar, diplomat in podjetnik. Njegovo mladost je po koncu druge svetovne vojne v Celju zaznamovala usoda staršev. Oče je emigriral iz države, zato je mati morala v zapor. Kljub temu se je lahko šolal v Šentjurju in Celju, kjer si je v gimnaziji z različnimi dejavnostmi – tudi pisanjem za medije – tlakoval prihodnost. S šestnajstimi leti je skupaj z mamo in sestro odpotoval k očetu v Brazilijo. Tam se je začela njegova pot uspeha. Moral se je naučiti portugalščine, da je lahko pozneje študiral ekonomijo in politične vede ter celo doktoriral. Med študijem je bil stalni dopisnik časopisa Delo in je poročal o vseh pomembnih dogodkih v Braziliji in širše. V zvezni državi Minas Gerais je nato skupaj s še dvema partnerjema ustanovil podjetje Technowatt, ki je med drugim izdelovalo dele za cestno električno razsvetljavo. Podjetje je delovalo v številnih južnoameriških mestih ter drugje po svetu in je kot prvo poskrbelo za osvetlitev kipa Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru. Šalej se je ukvarjal tudi z diplomacijo. Dolga leta je bil častni konzul Slovenije v Braziliji in je poskrbel za 8 različnih sporazumov med Slovenijo in Brazilijo. Leta 2008, ko je Slovenija predsedovala EU-ju, je sodeloval na številnih dogodkih. Najpomembnejši pa je njegov prispevek k razvoju programa za industrijo elektronike v mestu Santa Rita do Sapucai. Tam sta skupaj s slovenskim podjetnikom dr. Petrom Kraljičem izvedla projekt RASTI MINAS in namesto kavnih plantaž je nastala »dolina elektronike«. Omeniti velja še, da je Bogdan Šalej ustanovil trgovsko akademijo Escola do Sabrae v mestu Belo Horizonte, in sicer po vzoru take šole v Celovcu. Brazilska akademija je oktobra 2024 praznovala tridesetletnico uspešnega delovanja. Bogdan Štefan Šalej je kot prvi Slovenec postal častni državljan brazilske zvezne države Minas Gerais. Več pa boste izvedeli v dokumentarnem portretu z naslovom Uganka Šalej.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Portret dramatika, pisatelja in zdravnika Slavka Gruma (1901-1949)
Portret dramatika, pisatelja in zdravnika Slavka Gruma (1901-1949)
Portret slikarja Riharda Jakopiča (1869-1943)
Portret slikarja Riharda Jakopiča (1869-1943)
V dokumentarnem filmu Miran Rudan povezuje svoje 40-letno glasbeno življenje v zgodbo, medtem ko čez celoten film podajajo svoj pogled na ustvarjanje in življenje njegovi glasbeni prijatelji in tisti, ki so bili in še vedno so vpeti v njegovo življenje od začetkov, ko je bil pri skupini Nuclear 003, Moulin Rouge, Rendez Vous, Pop Design, do aktualne skupine Miran Rudan inDESIGN. Nanizani so uspehi in neuspehi, vzponi in padci, sreča in žalost, ki so ga utrdili in izoblikovali v osebo, kakšna je sedaj.
V dokumentarnem filmu Miran Rudan povezuje svoje 40-letno glasbeno življenje v zgodbo, medtem ko čez celoten film podajajo svoj pogled na ustvarjanje in življenje njegovi glasbeni prijatelji in tisti, ki so bili in še vedno so vpeti v njegovo življenje od začetkov, ko je bil pri skupini Nuclear 003, Moulin Rouge, Rendez Vous, Pop Design, do aktualne skupine Miran Rudan inDESIGN. Nanizani so uspehi in neuspehi, vzponi in padci, sreča in žalost, ki so ga utrdili in izoblikovali v osebo, kakšna je sedaj.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Tragična zgodba o pravniku, ki je služboval na policiji, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga odkrili, mučili in nato obesili. Dr. Vladimir Kante (1905–1945) je bil policijski uradnik. Služboval je na policiji v Beogradu in Ljubljani, izobraževal se je tudi v Rimu. Prizadeval si je za humano ravnanje z zaporniki. Bil je izobražen in kultiviran. Kot uslužbenec policije je ves čas vojne delal za Osvobodilno fronto, obveščal jo je o načrtih in ukrepih okupatorja in njegovih pomagačev ter rešil marsikatero življenje. Januarja 1945 so ga odkrili in kmalu nato obesili. Desetletja se o dr. Kantetu, kljub njegovi pomembni vlogi v naši polpretekli zgodovini, ni smelo govoriti in pisati. Leta 1985 pa je po romanu Janeza Vipotnika režiser Vojko Duletič o njem posnel film z naslovom Doktor. Še danes se zastavlja vprašanje, kako je lahko dr. Vladimir Kante cela štiri leta vojne deloval v samem vrhu policije in hkrati sodeloval z Osvobodilno fronto. V filmu so nakazana tudi ugibanja o njegovi spolni usmerjenosti, ki bi lahko vplivala na njegovo delovanje Njegovo osebnost in delo pomagajo s pričevanji osvetliti tudi ljudje, ki so bili z njim povezani zasebno. Dokumentarni film skuša tudi najti najti odgovore na vprašanje, kdo je izdal dr. Kanteta in zakaj. Ga je izdal eden tistih, ki jim je najbolj zaupal? Je bil razlog izdaje strah za lastno življenje? Tako kot njegovo življenje je bila nenavadna tudi njegova usmrtitev z obešenjem. Vrv se je pri tem strgala, zato so ga obesili še enkrat.
Tragična zgodba o pravniku, ki je služboval na policiji, hkrati pa sodeloval z Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga odkrili, mučili in nato obesili. Dr. Vladimir Kante (1905–1945) je bil policijski uradnik. Služboval je na policiji v Beogradu in Ljubljani, izobraževal se je tudi v Rimu. Prizadeval si je za humano ravnanje z zaporniki. Bil je izobražen in kultiviran. Kot uslužbenec policije je ves čas vojne delal za Osvobodilno fronto, obveščal jo je o načrtih in ukrepih okupatorja in njegovih pomagačev ter rešil marsikatero življenje. Januarja 1945 so ga odkrili in kmalu nato obesili. Desetletja se o dr. Kantetu, kljub njegovi pomembni vlogi v naši polpretekli zgodovini, ni smelo govoriti in pisati. Leta 1985 pa je po romanu Janeza Vipotnika režiser Vojko Duletič o njem posnel film z naslovom Doktor. Še danes se zastavlja vprašanje, kako je lahko dr. Vladimir Kante cela štiri leta vojne deloval v samem vrhu policije in hkrati sodeloval z Osvobodilno fronto. V filmu so nakazana tudi ugibanja o njegovi spolni usmerjenosti, ki bi lahko vplivala na njegovo delovanje Njegovo osebnost in delo pomagajo s pričevanji osvetliti tudi ljudje, ki so bili z njim povezani zasebno. Dokumentarni film skuša tudi najti najti odgovore na vprašanje, kdo je izdal dr. Kanteta in zakaj. Ga je izdal eden tistih, ki jim je najbolj zaupal? Je bil razlog izdaje strah za lastno življenje? Tako kot njegovo življenje je bila nenavadna tudi njegova usmrtitev z obešenjem. Vrv se je pri tem strgala, zato so ga obesili še enkrat.
Redovnica Felicita (Terezija) Kalinšek je avtorica znamenite Slovenske kuharice. Kratki film preverja njene recepte v okviru današnjega časa. Felicita Kalinšek (1865–1937) je bila učiteljica kuhanja na Gospodinjski šoli v Ljubljani, ki jo je ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Poučevala je dekleta iz premožnih družin. Njena Slovenska kuharica je do danes doživela ogromno ponatisov, saj še vedno velja za kuharsko knjigo, po kateri se zgledujejo mnogi. V kratkem dokumentarnem filmu recepte Felicite Kalinšek obujajo šolske sestre v samostanu pod gradom v Repnjah ter drugi poznavalci kulinarike in razlagalci vloge prehrane v sedanji družbi. Izvemo, zakaj je danes težko kuhati po nekdanjih navadah in zakaj je včasih dobro, da jih še spoštujemo in jim sledimo. Skozi zgodbo sestre Felicite odkrivamo zgodbe današnjega časa: zgodbo urednice kuharskih knjig Edvine Novak in zgodbo mednarodno priznanega kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Scenaristka in režiserka Nina Blažin je v dokumentarnem filmu s kuhanjem zbudila pozabljene spomine sodelujočih in se vprašala: Kaj je dom? Kako dišijo spomini?
Redovnica Felicita (Terezija) Kalinšek je avtorica znamenite Slovenske kuharice. Kratki film preverja njene recepte v okviru današnjega časa. Felicita Kalinšek (1865–1937) je bila učiteljica kuhanja na Gospodinjski šoli v Ljubljani, ki jo je ustanovila Kmetijska družba za Kranjsko. Poučevala je dekleta iz premožnih družin. Njena Slovenska kuharica je do danes doživela ogromno ponatisov, saj še vedno velja za kuharsko knjigo, po kateri se zgledujejo mnogi. V kratkem dokumentarnem filmu recepte Felicite Kalinšek obujajo šolske sestre v samostanu pod gradom v Repnjah ter drugi poznavalci kulinarike in razlagalci vloge prehrane v sedanji družbi. Izvemo, zakaj je danes težko kuhati po nekdanjih navadah in zakaj je včasih dobro, da jih še spoštujemo in jim sledimo. Skozi zgodbo sestre Felicite odkrivamo zgodbe današnjega časa: zgodbo urednice kuharskih knjig Edvine Novak in zgodbo mednarodno priznanega kuharskega mojstra Janeza Bratovža. Scenaristka in režiserka Nina Blažin je v dokumentarnem filmu s kuhanjem zbudila pozabljene spomine sodelujočih in se vprašala: Kaj je dom? Kako dišijo spomini?
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Portret slovenske doktorice medicine, porodničarke in svetovljanke Ane Zalokar, ki je delovala v različnih društvih, bila prva predsednica ljubljanske sekcije Združenja univerzitetno izobraženih žena in imela zasebno ordinacijo. V politično in družbeno negotovih časih je vselej stopila na stran aktivističnega humanizma. Zavedala se je neenakopravnega položaja ženske z moškim in nemoči posameznice v družbi. Ana Zalokar (1891–1979) se je rodila v Carskem selu pri Petrogradu. Oče je bil Slovenec, mati pa švedskega rodu. V Münchnu je študirala biologijo in medicino na Dunaju, kjer je tudi doktorirala. Ogromno je potovala, večinoma sama, kar je bilo za tisti čas precej redko. Obiskala je Carigrad, prehodila Korziko, spoznala Marie Curie. Poročila se je z Alojzijem Zalokarjem, profesorjem na babiški šoli in ustanoviteljem prve ženske bolnišnice pri nas. Od leta 1920 do 1945 je imela v domači hiši v Ljubljani zasebno ordinacijo. Poleg ordinacije na domu je dolga leta delala na šolski polikliniki. Kljub številni družini in strokovnemu delu v ambulanti je posvečala veliko pozornosti delovanju na humanitarnem, kulturnem, izobraževalnem in političnem področju. Zaradi številnih otrok se je odpovedala znanstvenemu delu. V njeno ordinacijo so zahajale ženske z ginekološkimi težavami, a se je ukvarjala tudi z njihovimi psihološkimi in socialnimi težavami. Društvo akademsko izobraženih žena, ki je nastalo na njeno pobudo, je ustanovilo ženski študentski dom in gojilo različne domoljubne aktivnosti. Med drugo svetovno vojno je družina pomagala odporniškemu gibanju, zaradi česar je bila Ana zaprta, sinova pa internirana. Po vojni je en sin pristal na Golem otoku. Spomine na izjemno žensko v dokumentarnem filmu obujajo njena sinova in številni vnuki. Ano Zalokar interpretira Silva Čušin.
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Duhovnik, pisatelj, doktor literarnih ved in redovnik kapucinov Karel Gržan se ob duhovniškem delu ukvarja tudi s problematiko hrematizma. Karel Gržan se je rodil leta 1958 v Celju, po končani srednji šoli je vstopil v red bratov kapucinov. Končal je Teološko fakulteto. Leta 2003 pa je na FF v Ljubljani opravil doktorat s področja literarnih ved. Leta 1997 je ustanovil Don Pierinovo komuno, prvo in edino tovrstno dekliško skupnost v Sloveniji za zdravljenje odvisnosti. Zanimajo ga različna področja, med drugim tudi zgodovina. Protagonist dokumentarnega portreta z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti je bil izbran z razlogom: edini v Sloveniji se ukvarja s hrematizmom, to je konceptom, znanim že iz antike, ki iz etičnih razlogov obsoja kopičenje bogastva in bogatenje posameznikov. Gržanova razlaga je tako izvirna in samosvoja, da je zamikala tudi filmske ustvarjalce. Pater Karel Gržan je avtor tridesetih literarnih, strokovnih in poučnih knjig. Portret je nastal ob njegovi 63-letnici in 27-letnici literarnega delovanja. Zakaj je na svetu toliko revnih? Zakaj ima osem najbogatejših ljudi na svetu toliko bogastva kot polovica vsega prebivalstva na Zemlji? Kdo, kako in zakaj nas manipulira in nas s pomočjo medijev, znanj in tehnologije drži v stanju, v katerem to sprejemamo kot samoumevno? V nasprotju z večino, ki je po svetu resneje angažirana na tem področju, Karel Gržan poleg analize ponuja tudi možne rešitve za izhod iz te situacije. Dokumentarni portret je nastal v produkciji producenta Casablanca za RTV Slovenija, scenarista sta bila Peter Povh in Zdenko Kodrič, režiser pa Boris Jurjaševič.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Jože Horvat Didi je bil prvi in edini romski nogometaš v drugi ligi Jugoslovanske nogometne zveze, v kateri je igral od 60. let prejšnjega stoletja. V domačih krajih je bil zelo slaven in je izboljšal svoj družbeni položaj, vendar so ga zaradi romskega rodu kljub temu gledali drugače. Didi je poleg slovenskega nogometnega kluba Mura iz Murske Sobote igral še v avstrijski ligi. Ko je nehal igrati, se je izšolal se za trenerja, vendar ni mogel dobiti službe v nobenem nogometnem klubu. Razočaran se je umaknil iz sveta nogometa. Didi je doživel nogometni preporod prek vnuka Krisa (osemletnika), nadarjenega mladega nogometaša. Želi mu le najboljše ter ga spodbuja k zbrani in vztrajni vadbi. Kljub dvomom in pomislekom nekaterih sokrajanov hoče Krisa vpisati v klub z močnejšo tradicijo in boljšimi razmerami, kakršne v Sloveniji ponujata nogometna kluba Maribor in Olimpija. Daleč najboljši pa bi bil po Didijevem mnenju nogometni klub Bayern iz Münchna.
Jože Horvat Didi je bil prvi in edini romski nogometaš v drugi ligi Jugoslovanske nogometne zveze, v kateri je igral od 60. let prejšnjega stoletja. V domačih krajih je bil zelo slaven in je izboljšal svoj družbeni položaj, vendar so ga zaradi romskega rodu kljub temu gledali drugače. Didi je poleg slovenskega nogometnega kluba Mura iz Murske Sobote igral še v avstrijski ligi. Ko je nehal igrati, se je izšolal se za trenerja, vendar ni mogel dobiti službe v nobenem nogometnem klubu. Razočaran se je umaknil iz sveta nogometa. Didi je doživel nogometni preporod prek vnuka Krisa (osemletnika), nadarjenega mladega nogometaša. Želi mu le najboljše ter ga spodbuja k zbrani in vztrajni vadbi. Kljub dvomom in pomislekom nekaterih sokrajanov hoče Krisa vpisati v klub z močnejšo tradicijo in boljšimi razmerami, kakršne v Sloveniji ponujata nogometna kluba Maribor in Olimpija. Daleč najboljši pa bi bil po Didijevem mnenju nogometni klub Bayern iz Münchna.
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
Nekdanji maneken Alen Kobilica je oslepel zaradi tumorja v glavi, postal paraolimpijec v plavanju in smučanju in navdih za slepe športnike. Hkrati je ustanovil center za mlade slepe športnike Vidim cilj. Dokumentarni film razkriva motivacije in dileme oslepelega manekena. O njem spregovorijo trener Boro Štrubelj, trenerka Dolores Žičkar, športni psiholog Matej Tušek, prijatelji iz Slovenije, Pariza in Milana, dr. Franci Planinšek in dr. Marko Hawlina. Alana spremljamo na njegovih treningih plavanja, kondicijskih treningih, kolesarjenju, pripravah na smučanje, na smučanju, na počitnicah in doma. Sledimo njegovim naporom na tekmovanjih v Malagi, Bratislavi in evropskem prvenstvu za hendikepirane v Berlinu. V Milanu spoznamo agencije za katere je Alen Kobilica delal kot maneken in v Parizu lastnika modnih agencij, ki sta Alena pripeljala v Francijo. Film zaključi sporočilo, da je so bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov kljub vsemu pomembne vrednote pomoči soljudem. Za to se na koncu odločil Alan, čeprav svojih olimpijskih sanj ni opustil.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Vodstvo nogometnega kluba z Azorov uvaža igralce iz Afrike in Južne Amerike ter upa, da bo med novimi igralci odkrilo novega Messija, ki bi lahko zapolnil finančno luknjo, ki so jo za sabo pustili prejšnji upravljavci kluba. Toda domačini in otoški igralci, ki v novincih vidijo tujce in velike tekmece, nad takšnim projektom niso navdušeni. Pritisk je z vseh strani velik, tako da trener nazadnje ponudi odpoved. Toda vodstvo še vedno upa, da bo kdo od igralcev rešil njihov klub.
Vodstvo nogometnega kluba z Azorov uvaža igralce iz Afrike in Južne Amerike ter upa, da bo med novimi igralci odkrilo novega Messija, ki bi lahko zapolnil finančno luknjo, ki so jo za sabo pustili prejšnji upravljavci kluba. Toda domačini in otoški igralci, ki v novincih vidijo tujce in velike tekmece, nad takšnim projektom niso navdušeni. Pritisk je z vseh strani velik, tako da trener nazadnje ponudi odpoved. Toda vodstvo še vedno upa, da bo kdo od igralcev rešil njihov klub.
Stane Kregar (1905-1973) je bil slikarki mojster in angažiran kulturnik, s svojim delom se je trajno zapisal v zgodovino slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Bil je domači pionir nadrealizma, abstrakcije in angažirane nove figuralike, s sakralnimi deli v raznolikih tehnikah monumentalnega slikarstva pa je opremil okrog sto cerkva širom po Sloveniji. Letošnja petdeseta obletnica smrti je bila pobuda za nastanek dokumentarnega filma »Stane Kregar, poetični iskalec likovne harmonije«, ki na eni strani poudarja slikarjev iskateljski duh, zaradi katerega je večkrat spremenil svoj likovni izraz, na drugi strani pa harmoničnost celotnega opusa, ki vseskozi ohranja specifično poetičnost. Dokumentarni film predstavlja Kregarjeve osnovne življenjske postaje in ključne likovne dosežke, filmsko zgodbo pa pripoveduje strokovnjak za slikarjevo umetnost in scenarist Andrej Doblehar - obiskuje kraje, ki so osebno povezani s slikarjem, muzejske zbirke, kjer hranijo njegova dela, cerkve, ki jih je celostno opremil, ter se srečuje z ljudmi, ki so Kregarja osebno poznali ali se z njim strokovno ukvarjajo. Scenarist in pripovedovalec: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc Direktor fotografije: Robert Doplihar
Stane Kregar (1905-1973) je bil slikarki mojster in angažiran kulturnik, s svojim delom se je trajno zapisal v zgodovino slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Bil je domači pionir nadrealizma, abstrakcije in angažirane nove figuralike, s sakralnimi deli v raznolikih tehnikah monumentalnega slikarstva pa je opremil okrog sto cerkva širom po Sloveniji. Letošnja petdeseta obletnica smrti je bila pobuda za nastanek dokumentarnega filma »Stane Kregar, poetični iskalec likovne harmonije«, ki na eni strani poudarja slikarjev iskateljski duh, zaradi katerega je večkrat spremenil svoj likovni izraz, na drugi strani pa harmoničnost celotnega opusa, ki vseskozi ohranja specifično poetičnost. Dokumentarni film predstavlja Kregarjeve osnovne življenjske postaje in ključne likovne dosežke, filmsko zgodbo pa pripoveduje strokovnjak za slikarjevo umetnost in scenarist Andrej Doblehar - obiskuje kraje, ki so osebno povezani s slikarjem, muzejske zbirke, kjer hranijo njegova dela, cerkve, ki jih je celostno opremil, ter se srečuje z ljudmi, ki so Kregarja osebno poznali ali se z njim strokovno ukvarjajo. Scenarist in pripovedovalec: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc Direktor fotografije: Robert Doplihar
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Dokumentarni film pokaže, da je z nogometom mogoče narediti marsikaj dobrega. Mogoče je na primer ubežati revščini in predsodkom, lahko pa ta pomaga tudi pri vključevanju v družbo. Režiserka Meral Uslu je film Šest minut slave posnela z nekdanjim poklicnim nogometašem Harveyjem Esajasom. Prelomni točki v njegovem življenju sta bili nastop za klub AC Milan in spreobrnitev v islam. Pri obojem mu je ob strani stal prijatelj Clarence Seedorf.
Dokumentarni film pokaže, da je z nogometom mogoče narediti marsikaj dobrega. Mogoče je na primer ubežati revščini in predsodkom, lahko pa ta pomaga tudi pri vključevanju v družbo. Režiserka Meral Uslu je film Šest minut slave posnela z nekdanjim poklicnim nogometašem Harveyjem Esajasom. Prelomni točki v njegovem življenju sta bili nastop za klub AC Milan in spreobrnitev v islam. Pri obojem mu je ob strani stal prijatelj Clarence Seedorf.
Televizijski portret je poklon violinistu, pedagogu in predvsem umetniku, ki je svoje življenje že v ranih otroških letih polno zapisal glasbi. Žlahtni kontrapunkt ustvarjalne poti violinista Dejana Bravničarja podčrtujeta dve temi. V prvi se iskri pripoved o čarobnem prahu preroških verzov Otona Župančiča, odraščanju v družini skladatelja in baletne plesalke - sicer najbolj stroge kritičarke mladega violinista- ter ljubeči povezanosti med njimi, skrbno zapisane v pismih iz daljne Moskve. Druga tema je pripoved, stkana iz slikovitih epistol. Ta osvetljujejo posebno vez med mladim študentom glasbe in njegovim profesorjem, nepreseženim vzornikom, legendarnim violinistom Davidom Ojstrahom. Pripoved bogati glasba izbranih posnetkov, v katerih lahko prepoznamo izjemnega slovenskega glasbenika in njegovo »žametno kantileno«, v kateri je izpolnil svoje poslanstvo. Avtorici Danica Dolinar in Veronika Brvar, snemalec Mišo Čadež, realizacija Tomaž Švigelj.
Televizijski portret je poklon violinistu, pedagogu in predvsem umetniku, ki je svoje življenje že v ranih otroških letih polno zapisal glasbi. Žlahtni kontrapunkt ustvarjalne poti violinista Dejana Bravničarja podčrtujeta dve temi. V prvi se iskri pripoved o čarobnem prahu preroških verzov Otona Župančiča, odraščanju v družini skladatelja in baletne plesalke - sicer najbolj stroge kritičarke mladega violinista- ter ljubeči povezanosti med njimi, skrbno zapisane v pismih iz daljne Moskve. Druga tema je pripoved, stkana iz slikovitih epistol. Ta osvetljujejo posebno vez med mladim študentom glasbe in njegovim profesorjem, nepreseženim vzornikom, legendarnim violinistom Davidom Ojstrahom. Pripoved bogati glasba izbranih posnetkov, v katerih lahko prepoznamo izjemnega slovenskega glasbenika in njegovo »žametno kantileno«, v kateri je izpolnil svoje poslanstvo. Avtorici Danica Dolinar in Veronika Brvar, snemalec Mišo Čadež, realizacija Tomaž Švigelj.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Priseljenca sta v upanju na boljše življenje odšla v Katar, vendar ju je tam čakala drugačna usoda. Dokumentarni film prikaže nečloveške delovne razmere in smrti med delavci, ki so gradili več milijard vredno infrastrukturo za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022.
Priseljenca sta v upanju na boljše življenje odšla v Katar, vendar ju je tam čakala drugačna usoda. Dokumentarni film prikaže nečloveške delovne razmere in smrti med delavci, ki so gradili več milijard vredno infrastrukturo za svetovno nogometno prvenstvo leta 2022.
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
Dokumentarni film JURAK, KIPAR predstavlja kiparja, perfomerja, pobudnika festivala REPANNONIA in umetniškega gibanja boberizem, ki spodbuja povezovanje umetnikov v domačem in širšem družbenem okolju. Jurakovo osnovno izrazno sredstvo je železo, ki ga kombinira z lesom, glino in drugimi materiali. V filmu spremljamo preobrazbo železa v umetniško stvaritev, od nabiranja odpadnih kosov do postavitve razstave v Galeriji Grad Beltinci in nazadnje na prodišču ob Muri. Z osnovno zgodbo se prepletajo vožnja iz Maribora proti Jurakovi delavnici v Logarovcih, na kateri se v pogovoru s sodelavcem zvrstijo podobe Jurakovega oblikovanja umetniškega interjerja, izbor njegovih del, od prikaza obsežne razstave v lendavski galeriji, kipa trubadurja v Sv. Juriju ob Ščavnici, do železnih štorkelj v Gornji Radgoni, panonske barke v Ključarovcih in kipov na Kogu. Kratek film ceste in svojevrstno potovanje od klasičnega obrtnika do uveljavljenega kiparja, zaznamovano s strastjo in predanostjo umetnosti. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Lukáš Pulko. Rom, ki se mu je nasmihala kariera poklicnega nogometaša. Preprečila jo je poškodba. Kljub temu Lukáš ni obupal nad nogometom. Z njim otroke rešuje pred mamili in pastmi ulice. Mu bo uspelo zgraditi nogometno igrišče v mestu Ústí nad Labem, kjer bi treniral otroke?
Lukáš Pulko. Rom, ki se mu je nasmihala kariera poklicnega nogometaša. Preprečila jo je poškodba. Kljub temu Lukáš ni obupal nad nogometom. Z njim otroke rešuje pred mamili in pastmi ulice. Mu bo uspelo zgraditi nogometno igrišče v mestu Ústí nad Labem, kjer bi treniral otroke?
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Igranje nogometa doma je bilo zabavno. Vzel sem žogo in igral z drugimi. Zlahka sem našel prijatelje. A tukaj ni tako, pravi Zniar Mustafa (17 let). Tekoče znanje hrvaščine bi mu pomagalo, vendar mora Zniar opraviti preizkus znanja jezika. Dve leti na Hrvaškem nista bili dovolj, da bi se ga naučil.
Igranje nogometa doma je bilo zabavno. Vzel sem žogo in igral z drugimi. Zlahka sem našel prijatelje. A tukaj ni tako, pravi Zniar Mustafa (17 let). Tekoče znanje hrvaščine bi mu pomagalo, vendar mora Zniar opraviti preizkus znanja jezika. Dve leti na Hrvaškem nista bili dovolj, da bi se ga naučil.
Dragotin Gustinčič je bil človek, ki je usodno zaznamoval našo polpreteklo zgodovino in za seboj pustil ogromno sledi. Najpomembnejši pa je bil njegov vizionarski duh in tudi njegova neustavljiva želja po spremembah, zaradi katere si je nakopal ogromno težav. Dragutin Gustinčič (1882–1974) je bil politik in publicist, eden izmed ustanoviteljev KPJ, španski borec, zapornik na Golem otoku, profesor in prvi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani ter avtor rokopisa »Das nationale Problem der Slowenen«, ki naj bi ga pozneje domnevno prepisal ter pod svojim imenom in naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 izdal Edvard Kardelj. V dokumentarnem portretu ta domneva ni potrjena, o čemer govori tudi njegov sin, danes pokojni Jurij Gustinčič. V svojem eseju je namreč Dragutin Gustinčič podrobno utemeljil pravico slovenskega naroda do samoodločbe in vključitev slovenske samostojne federativne enote v revolucionarno oblikovano državno zvezo, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodnokulturnim in socialnopolitičnim interesom. Zastopal je tezo, ki je slovenski komunisti niso sprejeli – bil je namreč proti temu, da bi bila Slovenija v Jugoslaviji. Po njegovih nazorih je Slovenija spadala v srednjo Evropo, kar je bilo za tiste čase heretično razmišljanje. Gre za predstavnika prve generacija komunistov, ki so verjeli v svoja prepričanja,ostro kritizirali razmere po drugi svetovni vojni, bili kritični do partije, izbrancev in privilegijev. Svoja stališča, od katerih ni odstopal, je tudi drago plačal. Dokumentarni portret nosi podnaslov »Nevidni človek«. Prav v tem smislu se odvija pripoved o prevečkrat spregledanem Dragutinu Gustinčiču, ki se začne z iskanjem njegove rojstne hiše in konča z iskanjem njegovega groba v Gornji Košani. O Dragotinu spregovorijo: Vita Mavrič, dr. Aleš Gabrič, Alenka Puhar, dr. Bogo Zupančič, Jurij Gustinčič, Radovan Hrast in dr. Jurij Perovšek.
Dragotin Gustinčič je bil človek, ki je usodno zaznamoval našo polpreteklo zgodovino in za seboj pustil ogromno sledi. Najpomembnejši pa je bil njegov vizionarski duh in tudi njegova neustavljiva želja po spremembah, zaradi katere si je nakopal ogromno težav. Dragutin Gustinčič (1882–1974) je bil politik in publicist, eden izmed ustanoviteljev KPJ, španski borec, zapornik na Golem otoku, profesor in prvi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani ter avtor rokopisa »Das nationale Problem der Slowenen«, ki naj bi ga pozneje domnevno prepisal ter pod svojim imenom in naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja leta 1939 izdal Edvard Kardelj. V dokumentarnem portretu ta domneva ni potrjena, o čemer govori tudi njegov sin, danes pokojni Jurij Gustinčič. V svojem eseju je namreč Dragutin Gustinčič podrobno utemeljil pravico slovenskega naroda do samoodločbe in vključitev slovenske samostojne federativne enote v revolucionarno oblikovano državno zvezo, ki bi najbolje ustrezala slovenskim narodnokulturnim in socialnopolitičnim interesom. Zastopal je tezo, ki je slovenski komunisti niso sprejeli – bil je namreč proti temu, da bi bila Slovenija v Jugoslaviji. Po njegovih nazorih je Slovenija spadala v srednjo Evropo, kar je bilo za tiste čase heretično razmišljanje. Gre za predstavnika prve generacija komunistov, ki so verjeli v svoja prepričanja,ostro kritizirali razmere po drugi svetovni vojni, bili kritični do partije, izbrancev in privilegijev. Svoja stališča, od katerih ni odstopal, je tudi drago plačal. Dokumentarni portret nosi podnaslov »Nevidni človek«. Prav v tem smislu se odvija pripoved o prevečkrat spregledanem Dragutinu Gustinčiču, ki se začne z iskanjem njegove rojstne hiše in konča z iskanjem njegovega groba v Gornji Košani. O Dragotinu spregovorijo: Vita Mavrič, dr. Aleš Gabrič, Alenka Puhar, dr. Bogo Zupančič, Jurij Gustinčič, Radovan Hrast in dr. Jurij Perovšek.
Portret znamenitega arhitekta slovenske moderne arhitekture, prodornega in inovativnega avtorja, je tudi zgodba o usodi njegovih stavb. Savin Sever (1927–2003) sodi med najpomembnejše slovenske arhitekte povojne generacije. Ustvarjal je v dobi, ko se je končal prvi val obnove porušene domovine in je bil čas za optimizem in razmišljanje o prihodnosti kulture bivanja. Načrtoval je objekte za vsakdanjo in splošno rabo: številne različice izjemno domišljene garažne hiše Triplex, garažno hišo na Ambroževem trgu, dve veleblagovnici, Astra in Merkur v Ljubljani, štiri tiskarne (Učne delavnice zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinska knjiga, Tiskarna Jože Moškrič, Tiskarna Soča v Novi Gorici), Tehnični center AMZS v Ljubljani, vhodni objekt predora Karavanke in številne druge. Vsi ti objekti sodijo med vrhunce slovenske arhitekture. Poleg vrednotenja arhitekturnega opusa in analitične predstavitve procesov dela ter avtorjevih tehnoloških in konceptualnih inovacij se film ukvarja s perečim vprašanjem varovanja in revitalizacije modernistične arhitekture. Prav Severjeve Učne delavnice so boleč primer neustrezne zaščite. Ko je bila dejavnost v njih opuščena, so stavbo – kljub prizadevanju stroke – ob koncu tedna brez dovoljenja podrli, da bi na njenem mestu postavili trgovino. O bolečih vprašanjih valorizacije objektov sodobne slovenske moderne arhitekture v filmu spregovorijo številni na tem področju angažirani strokovnjaki. Savin Sever je umrl kmalu po tistem, ko so podrli njegovo konstrukcijo za Gorenjski sejem v Kranju. Nekaj let zatem so podrli tudi Tiskarno Jože Moškrič. Namesto obeh izjemno fleksibilno načrtovanih in za trgovsko dejavnost zelo primernih objektov so postavili montažne uniformne trgovske centre Hofer, enake kot povsod po deželi. Slovensko arhitekturno dediščino so trgovske korporacije zravnale do tal. Podrli so tudi Stavbo tehničnih pregledov AMZS, Tehnični center AMZS pa je danes do neprepoznavnosti zakrit z oglasnimi panoji. Nekoliko bolje se godi Poslovno trgovskemu kompleksu Astra, ki je bil delno obnovljen, vendar so namesto nekoč odlične veleblagovnice v njem naključni najemniki, njihova dejavnost pa je prepuščena životarjenju. Ohranjena so tudi okna obeh stolpnic z inovativnim prezračevanjem, ki jih je Savin Sever načrtoval leto dni.
Portret znamenitega arhitekta slovenske moderne arhitekture, prodornega in inovativnega avtorja, je tudi zgodba o usodi njegovih stavb. Savin Sever (1927–2003) sodi med najpomembnejše slovenske arhitekte povojne generacije. Ustvarjal je v dobi, ko se je končal prvi val obnove porušene domovine in je bil čas za optimizem in razmišljanje o prihodnosti kulture bivanja. Načrtoval je objekte za vsakdanjo in splošno rabo: številne različice izjemno domišljene garažne hiše Triplex, garažno hišo na Ambroževem trgu, dve veleblagovnici, Astra in Merkur v Ljubljani, štiri tiskarne (Učne delavnice zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinska knjiga, Tiskarna Jože Moškrič, Tiskarna Soča v Novi Gorici), Tehnični center AMZS v Ljubljani, vhodni objekt predora Karavanke in številne druge. Vsi ti objekti sodijo med vrhunce slovenske arhitekture. Poleg vrednotenja arhitekturnega opusa in analitične predstavitve procesov dela ter avtorjevih tehnoloških in konceptualnih inovacij se film ukvarja s perečim vprašanjem varovanja in revitalizacije modernistične arhitekture. Prav Severjeve Učne delavnice so boleč primer neustrezne zaščite. Ko je bila dejavnost v njih opuščena, so stavbo – kljub prizadevanju stroke – ob koncu tedna brez dovoljenja podrli, da bi na njenem mestu postavili trgovino. O bolečih vprašanjih valorizacije objektov sodobne slovenske moderne arhitekture v filmu spregovorijo številni na tem področju angažirani strokovnjaki. Savin Sever je umrl kmalu po tistem, ko so podrli njegovo konstrukcijo za Gorenjski sejem v Kranju. Nekaj let zatem so podrli tudi Tiskarno Jože Moškrič. Namesto obeh izjemno fleksibilno načrtovanih in za trgovsko dejavnost zelo primernih objektov so postavili montažne uniformne trgovske centre Hofer, enake kot povsod po deželi. Slovensko arhitekturno dediščino so trgovske korporacije zravnale do tal. Podrli so tudi Stavbo tehničnih pregledov AMZS, Tehnični center AMZS pa je danes do neprepoznavnosti zakrit z oglasnimi panoji. Nekoliko bolje se godi Poslovno trgovskemu kompleksu Astra, ki je bil delno obnovljen, vendar so namesto nekoč odlične veleblagovnice v njem naključni najemniki, njihova dejavnost pa je prepuščena životarjenju. Ohranjena so tudi okna obeh stolpnic z inovativnim prezračevanjem, ki jih je Savin Sever načrtoval leto dni.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Zgodba govori o treh dekletih, ki imajo isto strast. Odločene so, da se bodo borile proti predsodkom in da bodo razvijale ženski nogomet, saj si želijo postati poklicne nogometašinje.
Zgodba govori o treh dekletih, ki imajo isto strast. Odločene so, da se bodo borile proti predsodkom in da bodo razvijale ženski nogomet, saj si želijo postati poklicne nogometašinje.
Inside Offside: v zaledju predsodkov
Nogometna ekipa brezdomcev Kralji ulice je eden od projektov organizacije, ki deli isto ime. Glavni projekt njenih članov je izdajanje časopisa, ki ga pripravljajo in prodajajo brezdomci. Z nogometom jih navdihujejo, da spremenijo svoje življenje in tako spreminjajo tudi odnos drugih ljudi do brezdomstva. Eden od igralcev je Joc Podlesnik (56 let), ki ima diagnozo paranoična shizofrenija. Vse življenje je prebil v različnih psihiatričnih ustanovah. Nogomet je bil vedno njegova strast. V času Jugoslavije je bil v mladinski ligi eden najboljših igralcev v regiji, z vsemi predispozicijami, da postane profesionalni nogometaš. A pri 18 letih se je začela pojavljati njegova bolezen. Ko so v nogometnem klubu ugotovili, da ima Joc psihične težave, so ga vrgli iz kluba. Njegova športna pot se je končala, počutil se je izdanega in njegovo duševno zdravje je od tistega trenutka šlo samo še navzdol. Danes spet igra nogomet s prijateljem iz otroštva, Davorjem, ki je po 30 letih dela končal med brezdomci, ki prodajajo časopis po ljubljanskih ulicah, da preživijo. Igra kraljev je zgodba o boju za preživetje in o dolgotrajnem prijateljstvu dveh brezdomcev.
Nogometna ekipa brezdomcev Kralji ulice je eden od projektov organizacije, ki deli isto ime. Glavni projekt njenih članov je izdajanje časopisa, ki ga pripravljajo in prodajajo brezdomci. Z nogometom jih navdihujejo, da spremenijo svoje življenje in tako spreminjajo tudi odnos drugih ljudi do brezdomstva. Eden od igralcev je Joc Podlesnik (56 let), ki ima diagnozo paranoična shizofrenija. Vse življenje je prebil v različnih psihiatričnih ustanovah. Nogomet je bil vedno njegova strast. V času Jugoslavije je bil v mladinski ligi eden najboljših igralcev v regiji, z vsemi predispozicijami, da postane profesionalni nogometaš. A pri 18 letih se je začela pojavljati njegova bolezen. Ko so v nogometnem klubu ugotovili, da ima Joc psihične težave, so ga vrgli iz kluba. Njegova športna pot se je končala, počutil se je izdanega in njegovo duševno zdravje je od tistega trenutka šlo samo še navzdol. Danes spet igra nogomet s prijateljem iz otroštva, Davorjem, ki je po 30 letih dela končal med brezdomci, ki prodajajo časopis po ljubljanskih ulicah, da preživijo. Igra kraljev je zgodba o boju za preživetje in o dolgotrajnem prijateljstvu dveh brezdomcev.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Dokumentarni film Tiha zmaga skozi življenjsko zgodbo vrhunskega gluhega svetovnega športnika Mihe Zupana predstavi in približala svet gluhih širši javnosti. Zgodba o Mihi Zupanu je pripoved treh svetov, ki jih je Miha znal povezati. Ker se je rodil gluh, je njegovo glavno družbeno okolje skupnost gluhih in naglušnih. Miha pa se je tiho, brez prepotentnosti, s pomočjo družine in športa prebil v ospredje slišečega sveta. Njegova življenjska pot je postala velika zgodba o našem današnjem svetu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Brez težav pa se je Miha znašel tudi v mednarodnem svetu športnega profesionalizma, ki postavlja jeklene zahteve pred vsakega igralca. Mihi je uspel preboj tudi tu. Je slovenski reprezentant, igral je v najzahtevnejši evropski ligi ter svoje košarkarsko znanje potrdil tudi v Rusiji in Turčiji. Film pa v prvi vrsti želi prikazati zgodbo preprostih ljudi, ki se vsak dan srečujejo z različnimi preprekami. Športni uspehi so samo obstranska nit, ki se drži družine Zupan. V ospredju je zgodba gluhega Mihe Zupana, ki je osvojil svet slišečih, v ozadju pa se razvija zgodba mladih, obetavnih gluhih košarkarjev, ki želijo prav tako začutiti simbiozo dveh oziroma treh svetov, saj je Miha Zupan postal idol tudi številnih mladih izven skupnosti gluhih in naglušnih. Miha Zupan in njegova družina sta skozi film obenem prikazala svoj vsakdan majhnih radosti, ki jih v modernem ritmu življenja radi pozabljamo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Kristina Gorišek se je kot poštna uslužbenka vpisala med letalke. Postala je prva šolana pilotka na Balkanu. Njena kariera pilotke se je končala s poroko in selitvijo na tuje. Spomin nanjo ohranjajo v Stični, kjer je preživela otroštvo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Kristina Gorišek se je kot poštna uslužbenka vpisala med letalke. Postala je prva šolana pilotka na Balkanu. Njena kariera pilotke se je končala s poroko in selitvijo na tuje. Spomin nanjo ohranjajo v Stični, kjer je preživela otroštvo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Serija televizijskih portretov prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Gre za deset kratkominutnih zgodb, ki jih je poznavalka zgodovine Darinka Kladnik spletla v zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o bolj ali manj poznanih a pomembnih zgodovinskih osebnostih. Namen miniatur je poleg obogatitve programa tudi izobraževanje o družbeni in kulturni preteklosti prostora, v katerem živimo.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.