Raziskujte

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi
Serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi Serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Spomini

Aleš Jan, 5. del

20. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

182 min

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini

Aleš Jan, 4. del

13. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

101 min

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini

Aleš Jan, 3. del

8. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

96 min

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini

Aleš Jan, 2. del

6. 2. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

165 min

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini

Aleš Jan, 1. del

30. 1. 2024

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

138 min

Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.

Spomini

Ferenc Hajós, 3. del

17. 10. 2023

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

116 min

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

Spomini

Ferenc Hajós, 2. del

10. 10. 2023

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

145 min

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

Spomini

Ferenc Hajós, 1. del

3. 10. 2023

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

86 min

V tridelnih Spominih bomo tokrat prisluhnili pripovedi Ferenca Hajósa iz Lendave. Rodil se je leta 1935. Njegov rod izvira iz kraja Kakasd v Transilvaniji, ki je dal rodbini tudi plemiško ime. Stari oče Ferenca Hajósa, odvetnik in notar Mihály Hajós Kakasdi, se je z družino naselil v Lendavi, takrat Dolnji Lendavi, leta 1872. Mihálya Hajósa Kakasdija bi zaradi njegovih velikih zaslug za razvoj mesta lahko imenovali oče meščanske Lendave. Njegov sin dr. Ferencz Hajós Kakasdi je bil sprva poslanec v madžarskem parlamentu v Budimpešti, kasneje pa prav tako notar v Lendavi. Čeprav je bil zaveden Madžar, se je poročil z zavedno Slovenko Marijo Sever. Ta je v Lendavo prišla po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo Kraljevini SHS oz. kasneje Kraljevini Jugoslaviji, kot sestra prvega slovenskega lendavskega župana Božidarja Severja. Leta 1935 se jima je rodil sin edinec Ferenc, ki je odraščal in se oblikoval v duhovni širini svoje družine v lendavskem večkulturnem okolju, kjer so živeli Madžari, Slovenci in veliko število Judov. Med judovskimi otroki je mali Ferike Hajós tudi našel najboljše prijatelje. Leta 1941 so Prekmurje za kratek čas zasedli Nemci, potem pa so predali oblast Madžarom. Ko je na Madžarskem prišla na oblast Salászijeva nacionalsocialistična Stranka puščičastega križa, se je tudi za lendavske Jude začel pekel holokavsta. 26. aprila 1944 so Jude zbrali v sinagogi in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med njimi so bili tudi Ferenčevi otroški prijatelji. Skoraj vsi so bili pomorjeni 21. maja 1944, le peščica Judov se je vrnila domov, kjer so jih čakala nova razočaranja. Ferenc Hajós je bil že v mladosti glasbenik in je nihal med študijem glasbe in prava. Ukvarjanja z glasbo sicer ni opustil, doštudiral pa je pravo na zagrebški univerzi. Po obdobjih sodniške službe v Murski Soboti, kjer je zorel pod mentorstvom Vaneka Šiftarja, pozneje pa v Lendavi, je po osamosvojitvi Slovenije postal naš prvi veleposlanik na Madžarskem. V času, ko sta državi vodila Milan Kučan in Árpád Göncz je veliko pripomogel k dobrim odnosom med sosednjima državama. Obenem se je posvečal področju narodnih manjšin v Sloveniji in slovenskih manjšin v sosednjih državah.

Spomini

Janez Winkler, 2. del

20. 6. 2023

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

109 min

V pripovedi Janeza Winklerja se bomo skozi pretresljive zgodbe njegovega življenja sprehodili skozi osem desetletij naše zgodovine, v prvem delu do konca druge svetovne vojne in v drugem delu naprej. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, ki je med obema vojnama pripadala Italiji, in tako že kot otrok občutil fašizem. S štirinajstimi leti je pozimi 1942 odšel v partizane, v Vojkovo četo in doživel njene prve akcije, prav tako pa tudi smrt velikega primorskega junaka Janka Premrla-Vojka. Pomladi 1943 je bil vključen v Šercerjevo, pozneje se je boril v Gubčevi brigadi. Doživel je mnoge bitke in bil v njih ranjen, doživel je napad na Turjak in Kočevski proces, bil ujet in poslan v begunjske zapore, od tam pa v taborišče Dachau. Po vojni je dobesedno izsilil demobilizacijo, se zaposlil v policiji, potem pa dokončal študij prava in postal načelnik ljubljanske in pozneje vse slovenske policije. Kot šef ljubljanske policije je v začetku sedemdesetih let kljub nasprotovanju politike omogočil izvedbo velikih študentskih demonstracij pred slovenskim parlamentom.

Spomini

Angelika Hribar, 5. del

6. 6. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

208 min

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini

Angelika Hribar, 4. del

25. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

169 min

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini

Angelika Hribar, 3. del

18. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

188 min

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini

Angelika Hribar, 2. del

11. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

133 min

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini

Angelika Hribar, 1. del

4. 4. 2023

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

172 min

Spomini Angelike Hribar nas skozi osebne zgodbe v petih nadaljevanjih popeljejo skozi vse dvajseto stoletje naše zgodovine. V pripovedi o njenih prednikih spremljamo vzpon, vrhunec in zaton slovenskega meščanstva, naše intelektualne, umetniške in ekonomske elite. Angelika Hribar je hčerka kiparke Lize Hribar in vnukinja slikarke Elze Kastl Obereigner, ki sta študirali na Dunaju in v Firencah, po očetovi strani pa je naslednica široko razraščene družine Hribar. Angelikin praded Franc Šumi in njegova žena Josipina sta bila proti koncu 19. stoletja začetnika tovarne Šumi, njuna hčerka Evgenija in njen mož Dragotin Hribar, starša Angelikinega očeta Zorana, pa sta nadaljevala razvoj tovarne Šumi in ustanovila še tovarno Pletenina. Narodnozavedni Dragotin Hribar je bil tudi velik mecen, med drugim je na pobudo svojega zeta prof. dr. Izidorja Cankarja plačal gradnjo Moderne galerije. Angelika Hribar izjemno zanimivo in privlačno pripoveduje zgodbe, vesele in žalostne, kakršno je pač življenje, včasih pa tudi tragične, kot je zgodba o uboju njenega strica Rada Hribarja in tete Ksenije z gradu Strmol leta 1944 ali pa zgodba o obsodbi in zaprtju njenih staršev Lize in Zorana Hribarja na politično montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Ob gradu Strmol, ki je bil v lasti Rada Hribarja, se bomo sprehodili tudi skozi grad Snežnik, kjer je bil upravnik gozdnih posestev Angelikin praded Jožef Obereigner. Obiskali bomo danes razpadajoči grad Koča vas in še mnoge druge kraje. V pripoved se v besedi in sliki vpleta na desetine pomembnih osebnosti, ki so temeljno zaznamovale preteklo stoletje na Slovenskem. Posebno privlačnost daje oddajam izjemno bogato arhivsko slikovno in filmsko gradivo, ki po večini izvira iz osebnega arhiva Angelike Hribar in bo v veliki meri prvič javno predstavljeno, prispevalo pa ga je tudi več deset slovenskih muzejev in arhivov ter mnogi posamezniki.

Spomini

Izidor Čebron, 4. del

28. 2. 2023

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

134 min

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

Spomini

Izidor Čebron, 3. del

21. 2. 2023

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

105 min

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

Spomini

Izidor Čebron, 2. del

14. 2. 2023

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

142 min

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

Spomini

Izidor Čebron, 1. del

7. 2. 2023

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

146 min

Danes 97-letni Izidor Čebron je bil rojen leta 1925 v revni kmečki družini z veliko otroki v vasi Preserje nad Branikom v Vipavski dolini, na območju, ki je med obema vojnama pripadalo Italiji. Že kot osnovnošolec je moral oditi od doma, služit kot hlapec v Povirje na Krasu. Leta 1942 je bil mobiliziran v italijanske delovne bataljone in poslali so ga v južno Italijo. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je bil takrat 18-letni Izidor v zbirnem centru v zavezniškem taborišču Carbonara pri Bariju, kjer so bile oktobra 1943 ustanovljene partizanske brigade. Decembra 1943 jih je zavezniška vojska z ladjami prepeljala v Dalmacijo. Na Korčuli so jih poimenovali »prekomorci« in Izidor je bil borec 1. prekomorske brigade. Prvo težko borbo z Nemci je doživel že za božič leta 1943 na Korčuli. Po težkih bitkah z Nemci, četniki, muslimanskimi milicami, ustaši, domobrani in drugimi sovražnikovimi enotami je Izidor Čebron kot borec 13. proletarske brigade iz bitke v bitko prepešačil vso Bosno, Srbijo in Hrvaško. Sodeloval je pri osvobajanju Beograda, doživel strahote Sremske fronte in se po osvoboditvi Zagreba s svojo enoto vrnil v Slovenijo. Danes je Izidor Čebron, ki ga kljub visoki starosti odlikuje izjemen spomin in dar pripovedovanja, še zadnji živi borec 1. prekomorske brigade.

Spomini

Karolina Zrim in Mercedes Vukan, vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, 2. del

27. 12. 2022

Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.

115 min

Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.

Spomini

Karolina Zrim in Mercedes Vukan, vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, 1. del

20. 12. 2022

Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.

110 min

Današnja skromna domova sester Karoline Zrim in Mercedes Vukan sta na robu grajskega parka v Prosenjakovcih v Prekmurju, ob madžarski meji. Sredi parka se podira nekdaj izjemno lep dvorec Matzenau, njun prvi dom. Sestri Karolina in Mercedes sta vnukinji grofa Karla von Matzenauerja, uglednega diplomata, ki je leta 1900 kupil dvorec ter se skupaj z ženo in prvimi otroki iz Češke preselil v Prosenjakovce. Tu sta se mu rodila še dva otroka, hčerka Mercedes je bila mama naših dveh pripovedovalk Spominov. Njuno otroštvo in mladost sta potekala ob mami v dvorcu sredi parka in velikega posestva. Toda prišla je vojna, ob koncu vojne je dvorec zasedla ruska armada, zmetala vso opremo skozi okna in ga spremenila v vojaško bolnišnico. Za Rusi je prišla jugoslovanska vojska, potem pa so v njem stanovali delavci kmetijske zadruge. Družina lastnikov je smela še nekaj časa živeti v dvorcu, stisnjena v nekaj prostorov, potem pa se je, ker ga nihče ni vzdrževal, začel počasi rušiti in so se morali vsi izseliti. Danes na nekdaj lep in mogočen dvorec sredi parka spominja le še prednje pročelje z grboma. Življenje pa je teklo naprej, Karolina je postala učiteljica, Mercedes je delala v prosenjakovški tekstilni tovarni, ustvarili sta si družino. V njunih pripovedih so spomini na lepe, vesele, pa tudi žalostne in zelo tragične zgodbe viharnega minulega stoletja, težke še posebej v časih takoj po drugi svetovni vojni. Grof Matzenauer in vsi člani družine, ki so umrli v Prosenjakovcih, počivajo na bližnjem pokopališču ob romanski rotundi v Selu.

Spomini

Lavra Struger, roj. Gala, 2. del

13. 12. 2022

Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.

148 min

Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.

Spomini

Lavra Struger, roj. Gala, 1. del

6. 12. 2022

Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.

156 min

Lavra Struger se je rodila leta 1927 v družini Gala v Mariboru. Oče je bil železničar, doma iz Borecev v Prlekiji, mama pa rojena v Dolnjem Logatcu na Notranjskem. V družini je bilo deset otrok, in čeprav je bilo denarja malo, so vsi doštudirali, prišli do poklica in se uveljavili vsak na svojem področju. Vojna je močno zarezala v njihova življenja: trije bratje so šli v partizane, dva sta bila odvedena v taborišča v Nemčijo, očeta in mamo z mladoletnimi otroki so Nemci iz Maribora izselili v Srbijo, eden od bratov pa je prestal taborišči Gonars in Rab. Na srečo so vsi vojno preživeli. Lavrine zgodbe in zgodbe bratov in sester, ki jih pripoveduje, so pretresljiva, a življenjske moči, zavednosti in ponosa polna freska tedanjih viharnih časov na Slovenskem. Zgodba o Lavrinem bratu Aleksandru Gali, slovitem partizanskem zdravniku Petru, zajema tudi tragedijo partizanske bolnice Ogenjca nad Loškim Potokom. Med roško ofenzivo leta 1942 so nepremične ranjence skrili v bližnjo podzemno jamo. A izdajalec je pripeljal italijansko vojsko, in da ranjenci ne bi padli živi v roke sovražniku, je po skupnem dogovoru bolničarka, ki je ostala z njimi, ranjence postrelila in na koncu vzela življenje še sebi.

Spomini

Matija Malešič, 3. del

18. 10. 2022

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

109 min

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Spomini

Matija Malešič, 2. del

11. 10. 2022

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

75 min

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Spomini

Matija Malešič, 1. del

4. 10. 2022

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

91 min

Matija Malešič, rojen leta 1933 v Svečini pri Mariboru, je otroštvo preživljal v različnih krajih, saj se je družina veliko selila. Njegov oče je bil namreč visoki državni uradnik, okrajni glavar v več slovenskih krajih in tudi zelo bran pisatelj. Nazadnje je služboval v Škofji Loki, kjer ga je pri štiridesetih letih zadela kap. Tako je mama ostala sama s štirimi majhnimi otroki, ki jih je bilo treba spraviti do kruha. Vsi štirje so končali univerzo. Med drugo svetovno vojno so živeli med Mariborom in Svečino. Tudi Matija Malešič je, tako kot oče, doštudiral pravo in pozneje opravljal številne pomembne naloge v Mariboru. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje, direktor Splošne bolnišnice Maribor in nazadnje mariborski župan. Po osamosvojitvi je postal podpredsednik prve slovenske vlade, pozneje pa je bil imenovan za prvega slovenskega veleposlanika v Zagrebu. Njegova pripoved o življenju in delu je hkrati zanimiva freska preteklega stoletja na Slovenskem, v kateri so upodobljene številne osebnosti, ki so se vtisnile v čas, danes pa so od marsikoga pozabljene.

Spomini

prof. dr. Niko Toš, 4. del

28. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

135 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

Spomini

Prof. dr. Niko Toš, 3. del

21. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

151 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

Spomini

prof. dr. Niko Toš, 2. del

14. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

130 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

Spomini

prof. dr. Niko Toš, 1. del

7. 6. 2022

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

169 min

Pravnika in sociologa prof. dr. Nika Toša poznajo mnoge generacije študentov Fakultete za družbene vede, širša javnost pa ga pozna kot ustanovitelja in predstojnika Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Prva dva od štirih delov oddaje sta skozi njegove spomine ter spomine njegovih prednikov zanimiva kronika življenja na Slovenskem v zadnjem stoletju na njegovi življenjski poti od Maribora prek Celja v Ljubljano, med osebnostmi, katerih zgodbe se (tudi z dragocenimi dokumentarnimi posnetki) vpletajo v pripoved, pa so tudi polkovnik kraljeve vojske Draža Mihailovič, major Mirko Bitenc, pisatelj in dramatik Ivan Mrak in njegova žena, kiparka Karla Bulovčeva, stric in teta Nika Toša, družina Mrak, iz katere izhaja Toševa mama, slikar in olimpijec Tošo Primožič in mnogi drugi. Tretji in četrti del Spominov Nika Toša sta posvečena razvoju slovenske in jugoslovanske družbe skozi izsledke raziskav javnega mnenja in spet se v pripoved vpleta cela galerija slovenskih, jugoslovanskih in evropskih osebnosti s tega področja. Danes oseminosemdesetletni letni profesor Niko Toš je izjemen pripovednik in tehten premišljevalec o družbi in času, ki ga živimo, zato mu je vsekakor vredno prisluhniti.

Spomini

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 4. del

26. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

150 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

Spomini

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 3. del

19. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

114 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

Spomini

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 2. del

12. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

80 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

Spomini

akad. prof. dr. Jože Pirjevec, 1. del

5. 4. 2022

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

108 min

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec se je rodil leta 1940 v narodnozavedni slovenski družini, očetu Miroslavu iz starodavne kraške rodbine in mami Otiliji Oswald, po rodu Ptujčanki. Zgodnje otroštvo je preživel v Sežani, ki je bila med obema vojnama del Italije in do kapitulacije leta 1943 še pod italijansko okupacijo. Potem so jo zasedli Nemci, ob koncu vojne so skoznjo bežali četniki, po osvoboditvi so tja prišli partizani in hkrati tudi angloameriška zavezniška vojska. Leta 1947 se je Pirjevčeva družina preselila v Trst, kjer profesor Pirjevec živi in ustvarja še danes. Skozi čas sta se spreminjala tudi njegovo ime in priimek. Italijani so Slovencem med obema vojnama prisilno poitalijančili imena in priimke. Krščen je bil kot Giuseppe Pierazzi, po vojni, v času Josipa Broza - Tita in Josipa V. Stalina, so mu v šolsko spričevalo zapisali ime Josip, pozneje pa si je, kljub vsem takratnim italijanskim birokratskim oviram, ponovno nadel ime Jože Pirjevec. V Spominih bomo spremljali Pirjevčevo življenje v Trstu v prvem povojnem desetletju, ko je bilo mesto pod angloameriško vojaško upravo. To je bil izjemno buren čas, poln narodnih in drugih nesoglasij. Pozneje, po končanih več študijskih smereh na mnogih evropskih univerzah, je desetletja predaval zgodovino na univerzah v Pisi, Padovi in Trstu. Profesor Pirjevec je po raziskavah v najpomembnejših svetovnih arhivih napisal izjemno število knjig, predvsem o polpretekli zgodovini jugoslovanskega prostora, in tako se bomo posvetili tudi njihovi vsebini in sporočilom. Deloval je tudi v okviru Znanstvenoraziskovalnega središča v Kopru. Naj spomnimo le na zelo odmevni knjigi v zadnjem času »Tito in tovariši« ter »Partizani«.

Spomini

Anica Cetin-Lapajne, 2. del

8. 2. 2022

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

200 min

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentacijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

Spomini

Anica Cetin-Lapajne, 1. del

1. 2. 2022

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

172 min

Anica Cetin Lapajne je bila rojena leta 1935 v vasici Dolnja Bitnja pod Premom, v tistem delu Slovenije, ki je po prvi svetovni vojni pripadel Italiji. Šest let ji je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna in že leto kasneje so italijanski fašisti grobo prekinili njeno srečno otroštvo. 4. junija 1942 so požgali in izropali sedem brkinskih vasi, med njimi tudi Aničino Dolnjo Bitnjo, pobili talce, domačine pa odpeljali v internacijo v Italijo. Iz internacije v kraju San Giorgio di Lomellina sredi lombardijskih riževih polj so Anico z družino odpeljali v italijansko koncentracijsko taborišče Fraschette v južni Italiji. Po italijanski kapitulaciji je zelo težkim razmeram v taborišču sledila dolga in nevarna pot domov, kjer jih je pričakal požgan dom. Toda vojne še ni bilo konec in osemletno Anico so čakale nove življenjske preizkušnje. Mama in oče sta se vključila v Osvobodilno fronto in odpor. Po vojni in šolah na Premu, v Ilirski Bistrici in Postojni je Anica v Ljubljani doštudirala geografijo. Pozneje je bila vidna političarka in kulturna delavka v Ljubljani. Izdala je tudi dve pesniški zbirki, Šepet in Žarek, skupaj z možem mag. Ivanom Lapajnetom pa sta napisala Manifest nove dobe.

Spomini

Alenka Šelih, roj. Rosina

21. 12. 2021

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

197 min

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

Spomini

Andrej Rosina

14. 12. 2021

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

161 min

V prvi oddaji tridelnega niza, posneti že na začetku serije Spomini pred več leti, smo poslušali pripoved akademikinje prof. dr. Alenke Šelih, roj. Rosina in njenega brata, prof. dr. Andreja Rosine o življenju v Mariboru pred drugo svetovno vojno in obdobju v Metliki med drugo svetovno vojno ter spomine na vidni osebnosti naše preteklosti, njunega deda, odvetnika dr. Franja Rosine in njunega očeta, odvetnika dr. Igorja Rosine. V dveh novih premiernih oddajah Spominov pa bomo prisluhnili najprej pripovedi Andreja Rosine in potem še Alenke Šelih o burnem povojnem času v Mariboru, na mariborski Prvi gimnaziji in na Klasični gimnaziji, potem pa bomo sledili njunim študijskim letom in njuni poklicni, strokovni in znanstveni poti. Skozi osebni pripovedi, pospremljeni z več sto fotografijami, se bo razgrnila freska preteklih sedemdesetih let našega časa.

Spomini

Ivan Bevk, 3. del

26. 10. 2021

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

108 min

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

Spomini

Ivan Bevk, 2. del

19. 10. 2021

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

88 min

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.

Spomini

Ivan Bevk, 1. del

12. 10. 2021

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .

77 min

Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .

Spomini

Sonja Vrščaj

5. 10. 2021

Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...

150 min

Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...

Spomini

Tine Tomazin, 4. del

31. 8. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

194 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Spomini

Franc Sever - Franta, partizanski komandant - 3. del

14. 6. 2021

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

85 min

Leta 1923 v Št.Juriju pri Grosupljem rojeni Franc Sever-Franta se je že leta 1941, pri osemnajstih letih, pridružil partizanom. Kot borec in kurir poveljnika partizanske vojske Franca Rozmana-Staneta in pozneje kot komisar in komandant brigad, je sodeloval v mnogih bitkah, njegov najpomembnejši uspeh pa je bil, ko je kot zrel, preudaren, odločen in pogumen dvaindvajsetletni poveljnik operativnega štaba 6. in 11. brigade marca 1945 na zasneženi Menini planini rešil svojih 500 borcev iz sovražnikove obkolitve. Konec vojne je dočakal na Koroškem, zadolžen za pogajanja z umikajočimi se ustaši. Po vojni je končal visoke vojaške šole in bil komandant v vojnem letalstvu, po izstopu iz armade pa je leta 1967 postal direktor Aerodroma Brnik, ki se je pod njegovim vodstvom razvil v sodobno potniško in tovorno letališče.

Spomini

Danica Lah - Perovič

4. 5. 2021

Tokrat bo spomine na predvojni čas v Mariboru, na izseljeništvo med drugo svetovno vojno in na čas po njej, obujala še ena Mariborčanka, leta 1930 rojena Danica Lah - Perovič. Njen oče Jakob Lah je bil rojen veliki družini v vasi Naraplje Halozah in kot otroka so ga od doma poslali za pastirja k stricu, duhovniku in kmetovalcu v Laporju pri Slovenski Bistrici. Stric je prepoznal fantovo bistrost in ga je čez čas poslal na trgovsko šolo v Ljubljano. Prva svetovna vojna je mladega Jakoba Laha odnesla na rusko fronto in za več let v rusko ujetništvo, po vrnitvi pa je čez čas prišel v Maribor in na Glavnem trgu odprl trgovino s perilom in konfekcijo. Položaj trgovine je bil izjemen, saj so na mestni tržnici pred trgovino prodajale branjevke iz okoliških vasi, le nekoliko niže ob Dravi pa so pristajali splavarji. Ves ta slovenski živelj iz okolice Maribora je potreboval preprosta oblačila, po drugi strani pa je raje kupoval pri slovenskem trgovcu, saj so bili drugi trgovci v mestu, predvsem večji, Nemci. Posel je cvetel in nekaj let pred izbruhom vojne je Jakob Lah postavil v središču mesta, na Jurčičevi ulici, veliko hišo z blagovnico v pritličju, eno najsodobnejših arhitektur predvojnega Maribora. Lahova družina je bila velika, ob starših in hčerki Danici je bilo še pet bratov. Po okupaciji so Nemci očeta najprej zaprli, že takoj za tem pa so prišli po vso družino in jo odpeljali v zbirni center za izseljence v meljski kasarni, od tam pa s transportom v Srbijo, kjer so na koncu pristali v Kruševcu. Da so lahko živeli, je šel najstareši brat, star takrat 22 let, najprej delat v rudnik premoga v Aleksincu, potem pa v tovarno železniških vagonov v Kraljevo. Tam je bil med žrtvami nemških represalij, ko so v nekaj dneh pobili več tisoč moških talcev. Proti koncu vojne se je drug brat priključil partizanom in bil med mnogimi padlimi v Slovenskem bataljonu v bojih za osvoboditev Srema. Ob koncu vojne se je Lahova družina, brez dveh bratov, skupaj z drugimi izseljenci v živinskih vagonih vrnila v razrušeni in izropani Maribor. In ker sprva niso imeli kam, je odšla Danica k teti v Škofjo Loko, kjer je gledala kolone nemških ujetnikov, ki so jih gnali skozi mesto na grad, da bi med njimi morda opazila svojega brata, tistega, ki je pred vojno živel v Celju in ga Nemci niso pustili z družino v Srbijo, ampak je bil vpoklican v nemško vojsko. In čeprav je bilo po vojni za Lahovo družino v vseh pogledih vse drugače, je bilo vendarle vojne konec in začelo se je novo življenje.

52 min

Tokrat bo spomine na predvojni čas v Mariboru, na izseljeništvo med drugo svetovno vojno in na čas po njej, obujala še ena Mariborčanka, leta 1930 rojena Danica Lah - Perovič. Njen oče Jakob Lah je bil rojen veliki družini v vasi Naraplje Halozah in kot otroka so ga od doma poslali za pastirja k stricu, duhovniku in kmetovalcu v Laporju pri Slovenski Bistrici. Stric je prepoznal fantovo bistrost in ga je čez čas poslal na trgovsko šolo v Ljubljano. Prva svetovna vojna je mladega Jakoba Laha odnesla na rusko fronto in za več let v rusko ujetništvo, po vrnitvi pa je čez čas prišel v Maribor in na Glavnem trgu odprl trgovino s perilom in konfekcijo. Položaj trgovine je bil izjemen, saj so na mestni tržnici pred trgovino prodajale branjevke iz okoliških vasi, le nekoliko niže ob Dravi pa so pristajali splavarji. Ves ta slovenski živelj iz okolice Maribora je potreboval preprosta oblačila, po drugi strani pa je raje kupoval pri slovenskem trgovcu, saj so bili drugi trgovci v mestu, predvsem večji, Nemci. Posel je cvetel in nekaj let pred izbruhom vojne je Jakob Lah postavil v središču mesta, na Jurčičevi ulici, veliko hišo z blagovnico v pritličju, eno najsodobnejših arhitektur predvojnega Maribora. Lahova družina je bila velika, ob starših in hčerki Danici je bilo še pet bratov. Po okupaciji so Nemci očeta najprej zaprli, že takoj za tem pa so prišli po vso družino in jo odpeljali v zbirni center za izseljence v meljski kasarni, od tam pa s transportom v Srbijo, kjer so na koncu pristali v Kruševcu. Da so lahko živeli, je šel najstareši brat, star takrat 22 let, najprej delat v rudnik premoga v Aleksincu, potem pa v tovarno železniških vagonov v Kraljevo. Tam je bil med žrtvami nemških represalij, ko so v nekaj dneh pobili več tisoč moških talcev. Proti koncu vojne se je drug brat priključil partizanom in bil med mnogimi padlimi v Slovenskem bataljonu v bojih za osvoboditev Srema. Ob koncu vojne se je Lahova družina, brez dveh bratov, skupaj z drugimi izseljenci v živinskih vagonih vrnila v razrušeni in izropani Maribor. In ker sprva niso imeli kam, je odšla Danica k teti v Škofjo Loko, kjer je gledala kolone nemških ujetnikov, ki so jih gnali skozi mesto na grad, da bi med njimi morda opazila svojega brata, tistega, ki je pred vojno živel v Celju in ga Nemci niso pustili z družino v Srbijo, ampak je bil vpoklican v nemško vojsko. In čeprav je bilo po vojni za Lahovo družino v vseh pogledih vse drugače, je bilo vendarle vojne konec in začelo se je novo življenje.

Spomini

Tine Tomazin, 3. del

27. 4. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

206 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Spomini

Tine Tomazin, 2. del

20. 4. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

148 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Spomini

Tine Tomazin, 1. del

13. 4. 2021

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

153 min

Tine Tomazin se je rodil leta 1925 v Križah pri Tržiču v družini čevljarskega mojstra in tkalke v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Po nenadni očetovi smrti leta 1936 se je družina s štirimi otroki zelo težko preživljala. Da bi pomagal svoji družini v stiski, se je enajstletni Tine na lastno pobudo sam peš odpravil iz Križ v kranjsko župnišče, prosit tamkajšnjega dekana Matijo Škerbca, največjega delničarja tržiške usnjarske zadruge Runo, da bi družini dovolil koristiti delež, ki ga je imel pokojni oče v usnjarni. Dekan prošnje enajstletnega otroka ni uslišal, ostro jo je zavrnil. Dogodek je v Tineta za vse življenje zasejal seme uporništva. Pred prisilnim vpoklicem v nemško vojsko je Tine poskušal priti v stik s partizani, pa ni uspelo. Februarja 1943 je bil z drugimi kriškimi, tržiškimi in kranjskimi fanti letnika 1925 mobiliziran v nemško vojsko. V veliki želji po pridobivanju znanj je bil Tine na vojaških urjenjih in tekmovanjih najboljši, vendar na nagradni dopust domov ni mogel, saj ga na Gorenjsko, ki je veljala za »nevarno področje banditov« (Banditengebiet), niso pustili. Januarja 1944 je Tinetu Tomazinu uspelo dezertirati iz nemške vojske. Med bombnim napadom na vojaška skladišča v predmestju Münchna je izkoristil priložnost in pobegnil domov. Po vrnitvi je poiskal zvezo in se pridružil partizanom Gorenjskega odreda, pozneje je bil v Prešernovi brigadi komandir voda za zveze. Z izjemnim vojaškim znanjem, ki ga je pridobil med nemškim vojaškim urjenjem, je bil v partizanskih enotah zelo dragocen, čeprav je sprva doživljal tudi nezaupanje in ljubosumnost nekaterih komandirjev in komisarjev. Po vojni je Tine Tomazin v svoji izjemni želji po znanju končal srednjo šolo in ekonomsko fakulteto ter od delavca v tržiški Bombažni predilnici in tkalnici napredoval do njenega generalnega direktorja. Nekaj časa je bil tudi župan Tržiča.

Spomini

Malči Jakša - Miša, 2. del

23. 2. 2021

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

89 min

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

Spomini

Malči Jakša - Miša, 1. del

16. 2. 2021

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

107 min

Partizanka in bolničarka Malči Jakša - Miša (rojena 1922) je le po srečnem naključju preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade. Malči Jakša se je rodila leta 1922 v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani v družini Andreja Hujana, tovarniškega delavca v Papirnici Vevče. Napredne ideje je pila že pred vojno v domačem okolju in leta 1941 se je vključila v delovanje Osvobodilne fronte. Prvič so jo ujeli in zaprli domači domobranci, drugič so jo prijeli in ji sodili italijanski okupatorji. Malo pred italijansko kapitulacijo je Malči leta 1943 odšla v partizane, postala je borka in bolničarka Cankarjeve brigade, s katero je bila v mnogih težkih bojih. Le po srečnem naključju je partizanka Malči Jakša - Miša preživela tragedijo na Javorovici, kjer so domobranci 16. marca 1944 pobili 110 borcev IV. bataljona Cankarjeve brigade.

Spomini

Albin Fatur, 2. del

9. 2. 2021

Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču). Pojasnilo: V oddaji Spomini Albin Fatur pripoveduje tudi zgodbo o duhovniku, ki je bil v vasi Slavina prisoten ob nemški raciji, v kateri je bil Albin Fatur zajet in poslan v nacistično taborišče. Omemba tega duhovnika se ne nanaša na tedanjega župnika v Slavini, ki je kot zaveden slovenski duhovnik v tistem težkem zgodovinskem obdobju stal ob strani svojim faranom in jih branil pred okupatorsko vojsko. Da ne bi prišlo do nesporazuma s poistovetenjem oseb smo zaradi ohranitve časti tedanjega župnika iz Slavine nekaj stavkov te zgodbe sporazumno umaknili iz oddaje. Hvala za razumevanje.

130 min

Albin Fatur je bil rojen leta 1924 na Baču pri Knežaku. Ker je bila tudi Notranjska med obema vojnama pod Italijo, je obiskoval italijansko šolo in občutil vso krutost raznarodovanja. V vasi je spoznal nekaj najvidnejših Tigrovcev, saj je bil prav Bač eno od središč njihovega protifašističnega delovanja. Leta 1943 so ga Italijani poslali v delovni bataljon italijanske vojske na skrajni jug Italije. Ko se je po kapitulaciji Italije peš vrnil domov, so ga zajeli Nemci in ga poslali v nacistično taborišče v Avstriji. Po vojni je postal eden najboljših in najbolj iskan varilec velikih ladij v ladjedelnicah na Reki, v Piranu in v Monfalconu (Tržiču). Pojasnilo: V oddaji Spomini Albin Fatur pripoveduje tudi zgodbo o duhovniku, ki je bil v vasi Slavina prisoten ob nemški raciji, v kateri je bil Albin Fatur zajet in poslan v nacistično taborišče. Omemba tega duhovnika se ne nanaša na tedanjega župnika v Slavini, ki je kot zaveden slovenski duhovnik v tistem težkem zgodovinskem obdobju stal ob strani svojim faranom in jih branil pred okupatorsko vojsko. Da ne bi prišlo do nesporazuma s poistovetenjem oseb smo zaradi ohranitve časti tedanjega župnika iz Slavine nekaj stavkov te zgodbe sporazumno umaknili iz oddaje. Hvala za razumevanje.