Raziskujte

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Trohnenje 2022

28. 2. 2024

To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.

55 min

To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Samo en cvet

22. 2. 2024

Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.

49 min

Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Preuoske so stazice - Od ljudske do narodnozabavne glasbe

21. 2. 2024

Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.

49 min

Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.

Mednarodna obzorja

Vojna v Evropi

19. 2. 2024

24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.

49 min

24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ilegalčki - skriti otroci okupirane Ljubljane

15. 2. 2024

Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.

49 min

Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Lepa Vida ali film o hrepenenju

14. 2. 2024

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.

53 min

Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.

Dokumentarci – razvedrilni

Radio Ga Ga

10. 2. 2024

Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

53 min

Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Zven stoletij

9. 2. 2024

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

51 min

Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Švicarija

1. 2. 2024

Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović

47 min

Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Muzej norosti

31. 1. 2024

V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

52 min

V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Šestdeseta

31. 1. 2024

Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.

51 min

Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Beg pred resnico

30. 1. 2024

Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV

24 min

Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV

Dokumentarci – razvedrilni

Poglej in zadeni

30. 1. 2024

Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.

79 min

Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Misija učenje

25. 1. 2024

Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?

28 min

Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ko pop sreča klasiko

24. 1. 2024

Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.

49 min

Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Valentin Stanič: duhovnik, alpinist, humanist

24. 1. 2024

Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec

25 min

Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Beograd - vinjete Slovencev

14. 1. 2024

Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.

49 min

Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Voyager 127AU/dr. Anton Mavretič

10. 1. 2024

Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.

51 min

Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Dunajska filharmonika, Petra Kovačič in Iztok Hrastnik

6. 1. 2024

Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.

29 min

Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kólo: Pesem za Matijo Jamo

4. 1. 2024

Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.

63 min

Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Glasba za prihodnost, dokumentarni film

3. 1. 2024

V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.

49 min

V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tihožitja zvočnih krajin

3. 1. 2024

Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.

26 min

Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ne grem na koleno

31. 12. 2023

Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.

51 min

Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

LP film Laibach

29. 12. 2023

Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.

51 min

Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Cankar

26. 12. 2023

Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.

92 min

Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Za Prekmurje gre!

23. 12. 2023

Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

53 min

Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Josip Ipavec, slovenski Mozart

21. 12. 2023

Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.

52 min

Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Kje so tiste stezice, zbori zamejskih Slovencev (Avstrija, Hrvaška, Italija, Madžarska)

20. 12. 2023

Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.

52 min

Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ama Dablam, izsanjane sanje

15. 12. 2023

Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.

53 min

Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Sramota

12. 12. 2023

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

75 min

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Edi

6. 12. 2023

Dedek Edi, močna in trdna persona, preživlja slovenski vsakdan in svojega vnuka polni z edinstvenim čudenjem staranja na način, kot ga lahko dojame le duh mladosti. Ob tem se zastavi vprašanje: »Kdo so resnični vplivneži v našem življenju?« Filmski ustvarjalec Jan Vrhovnik nas popelje v deželo svojega odraščanja, kjer je dedek Edi njegov junak, jagodni napitki in babičin češnjev štrudelj pa so vse, kar loči jutra od popoldnevov. Vrhovnik spretno združuje močne elemente jugoslovanske nostalgije z dokumentarnim pristopom in kot protagonista v filmu vključi svoja stara starša, ki nista igralca, ter na humoren način raziskuje pojem vplivnežev v njegovi najbolj prvinski obliki. Edi teče v ritmu jugoslovanskega sintesajzerja, znoj mu kaplja s čela na dramatičnem, od sonca ožganem poletnem ozadju. Edi servira ase in plava v oceanu, njegova postarana koža pa je simbol življenja, ki ga je živel in ga še vedno živi v vsej njegovi veličini. Njegov vsakdan spremljamo z očmi osemletnega Jana, ki takrat še ni filmski ustvarjalec, temveč opazovalec na videz preprostih trenutkov, ki dajejo življenju globlji pomen in ga resnično obogatijo. Film, ki ga odlikujejo drzne barve, glasba jugoslovanskih uspešnic ter zvok škržatov, ponuja sladko nostalgično popotovanje v brezskrbno blaženost mladosti. Prežet je s hrepenenjem po odraščanju in s sočutjem, za katerega se zdi, da ga premorejo le stari starši. Je poklon ljudem, ki nas vzgajajo, ter številnim potem, ki nas izgradijo takšne, kakršni smo danes. Film je nastal pod okriljem inovativne produkcijske agencije Bright in predstavlja izjemno delo filmskega ustvarjalca Jana Vrhovnika v sodelovanju z ustvarjalno ekipo Brighta, ki vključuje Vito Vlašič in Miho Skrta kot asistenta produkcije ter Mateja Marinka kot izvršnega producenta. Film je prejel nagrado v kategoriji mladi režiser (YDA/Young Directors Award) na mednarodnem festivalu ustvarjalnosti Cannes Lions ter nagrado na festivalu Berlin Commercial.

13 min

Dedek Edi, močna in trdna persona, preživlja slovenski vsakdan in svojega vnuka polni z edinstvenim čudenjem staranja na način, kot ga lahko dojame le duh mladosti. Ob tem se zastavi vprašanje: »Kdo so resnični vplivneži v našem življenju?« Filmski ustvarjalec Jan Vrhovnik nas popelje v deželo svojega odraščanja, kjer je dedek Edi njegov junak, jagodni napitki in babičin češnjev štrudelj pa so vse, kar loči jutra od popoldnevov. Vrhovnik spretno združuje močne elemente jugoslovanske nostalgije z dokumentarnim pristopom in kot protagonista v filmu vključi svoja stara starša, ki nista igralca, ter na humoren način raziskuje pojem vplivnežev v njegovi najbolj prvinski obliki. Edi teče v ritmu jugoslovanskega sintesajzerja, znoj mu kaplja s čela na dramatičnem, od sonca ožganem poletnem ozadju. Edi servira ase in plava v oceanu, njegova postarana koža pa je simbol življenja, ki ga je živel in ga še vedno živi v vsej njegovi veličini. Njegov vsakdan spremljamo z očmi osemletnega Jana, ki takrat še ni filmski ustvarjalec, temveč opazovalec na videz preprostih trenutkov, ki dajejo življenju globlji pomen in ga resnično obogatijo. Film, ki ga odlikujejo drzne barve, glasba jugoslovanskih uspešnic ter zvok škržatov, ponuja sladko nostalgično popotovanje v brezskrbno blaženost mladosti. Prežet je s hrepenenjem po odraščanju in s sočutjem, za katerega se zdi, da ga premorejo le stari starši. Je poklon ljudem, ki nas vzgajajo, ter številnim potem, ki nas izgradijo takšne, kakršni smo danes. Film je nastal pod okriljem inovativne produkcijske agencije Bright in predstavlja izjemno delo filmskega ustvarjalca Jana Vrhovnika v sodelovanju z ustvarjalno ekipo Brighta, ki vključuje Vito Vlašič in Miho Skrta kot asistenta produkcije ter Mateja Marinka kot izvršnega producenta. Film je prejel nagrado v kategoriji mladi režiser (YDA/Young Directors Award) na mednarodnem festivalu ustvarjalnosti Cannes Lions ter nagrado na festivalu Berlin Commercial.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Idealna mesta

2. 12. 2023

V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.

53 min

V Furlanski nižini, ob slovenski meji z Italijo, so bile v različnih zgodovinskih obdobjih zasnovane naselbine z idejo idealnega mesta. V krogu štiridesetih kilometrov lahko spoznamo Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanovo, Torviscoso in Novo Gorico. Idealno mesto je utopičen model, znan že v stari Grčiji v času Platona, ki naj bi združeval slogovno dovršen urbanizem ter družbene in gospodarske razmere v harmonično celoto. Mesta so nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest, sredi neskončnih polj. Rimljani so mesta ustanovili tako, da so s plugom označili bodoče obzidje. Iz vojaške postojanke je Oglej prerasel v eno največjih trgovskih mest imperija, sem so prihajale ladje z vseh koncev Sredozemlja. Še danes lahko občudujemo baziliko, pod travniki pa so skriti arheološki zakladi. Ob koncu srednjega veka so za obrambo Beneške republike zgradili Gradišče ob Soči. Povabili so strokovnjaka za utrdbe Leonarda da Vincija, ki je predlagal varovanje meje s pomičnimi zajezitvami reke Soče. Poseben pečat kraju je s parkom v obliki elipse dal Maks Fabiani. 7. oktobra 1593 so Benečani ustanovili Palmanovo. Njena oblika pravilne zvezde z devetimi kraki je prototip idealnega renesančnega mesta. Ko se je spreminjala tehnika vojskovanja, so mesto razširili z dodatnimi devetimi kraki, Napoleonova vojska pa ga je obdala s še enim obročem utrdb. Tovarniško mesto Torviscosa so po načrtih arhitekta Giuseppeja De Mina pod fašizmom zgradili prej kot v enem letu. Okoli tovarne so zrasli komunalne stavbe, športni objekti in naselje delavskih hiš različnih tipov, ki spominjajo na prostore z de Chiricovih slik. Ko je leta 1947 Gorica pripadla Italiji, so kraji ob Soči na jugoslovanski strani meje potrebovali novo upravno središče. Izbrali so načrte Edvarda Ravnikarja in z udarniškim delom je začela nastajati Nova Gorica. Razvila se je v odprto, sodobno in svobodomiselno mesto. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Partizanske smučine Cerkno '45

1. 12. 2023

Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

52 min

Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Boj za slovensko severno mejo

22. 11. 2023

Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.

53 min

Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

(Ne)vidni slovenski film

21. 11. 2023

Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.

55 min

Dokumentarni film o nujnem restavriranju ter digitaliziranju filmske dediščine in o vprašanjih, ki jih tema odpira. Z dokumentarnim filmom (NE)VIDNI SLOVENSKI FILM je dopolnjena trilogija Filmoljubje, ki jo je scenarist in režiser Slavko Hren posvetil svežemu, poglobljenemu pogledu na zgodovinsko obdobje od začetkov nacionalne profesionalne kinematografije s prvim slovenskim celovečernim zvočnim igranim filmom režiserja Franceta Štiglica Na svoji zemlji (1948) do danes, ko se ta filmska dediščina krčevito rešuje, saj neusmiljeno propada. Naslov je pravzaprav citat iz izjave zaskrbljenega režiserja, ki jo je ob svečani pojekciji svojih digitaliziranih kratkih filmov v Slovenski kinoteki izrekel karizmatični Karpo Godina, prejemnik nagrade France Štiglic za življenjsko delo. Na digitalizacijo in restavracijo slovenskih filmov opozarjajo avtorji in drugi filmski delavci od Slovenske kinoteke, SFC, Društev slovenskih snemalcev in režiserjev, arhivarji in tudi strokovnjaki s slovenske nacionalne televizije, saj ima prav TV SLO največji filmski arhiv v državi. Fenomen reševanja filma je svetoven, globalen. Zahteva znanje, nove tehnologije in namenska sredstva. Ljubljana je gostila odmeven mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine,v Amsterdamu je dokončala študij restavratorstva filma prva slovenska diplomantka Nadja Šičarov, še vedno pa lahko zaradi pomanjkanja sredstev na prste samo ene roke preštejemo uspešno restavrirane in digitalizirane slovenske filme. V filmu spremljamo restavracijo kultnega filma Na svoji zemlji od začetnih pripravljalnih opravil do svečane projekcije filma v kinu pod zvezdami na ljubljanskem Kongresnem trgu. 70 let od prve projekcije na istem trgu, z zadnjimi živimi ustvarjalci filma. Tudi kot poklon režiserju Francetu Štiglicu, čigar 100-letnico rojstva obeležujemo v letu 2019.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Goričko, streha Prekmurja

17. 11. 2023

Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.

50 min

Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Bratje Milčinski

16. 11. 2023

Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.

50 min

Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Vokalna skupina Plamen in Marija Ahačič Pollak

5. 11. 2023

Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.

45 min

Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Ko sonce zahaja v sonet, pogovor s p. Vladimirjem Kosom

5. 11. 2023

Dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 2014, jezuit p. Vladimir Kos že veliko let misijonari na Japonskem. Poleg poezije, svoje velike ljubezni, je tokrat spregovoril predvsem o razburljivi in zanimivi duhovniški poti.

20 min

Dobitnik nagrade Prešernovega sklada v letu 2014, jezuit p. Vladimir Kos že veliko let misijonari na Japonskem. Poleg poezije, svoje velike ljubezni, je tokrat spregovoril predvsem o razburljivi in zanimivi duhovniški poti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Skrivnost barjanskega kolesa

4. 11. 2023

Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.

85 min

Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Memento mori

2. 11. 2023

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

47 min

Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti

1. 11. 2023

Spokojna tišina spomladanskega gozda. Idilo prekinejo glasovi ljudi, s seboj nosijo orodje, zaboje, nahrbtnike. Tam, pokaže eden izmed njih. Tam naj bi bila zakopana Ksenija in Rado Hribar. Zakonca Hribar, podjetnika, svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, sta bila znana po ekstravagantnosti. Januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti temelji na posnetku, ki je nastal 17. marca 2015 v gozdu nad zaselkom Mače v Sloveniji in dokumentira celoten postopek odkrivanja, izkopavanja, prepoznavanja žrtev in pospravljanja terena. Med celotnim postopkom izkopavanja spremljamo interpretirane odlomke iz knjige Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike Alojza Ihana, ki govori o razumevanju življenja in smrti. Vsa glasba v filmu je zaigrana na klavir, ki je bil v lasti Rada Hribarja. Zvok je takšen, kot sta ga slišala Rado in Ksenija Hribar. Poseben film o posebnih ljudeh in duši, ki edina zares ne more umreti. Scenarist in režiser Dušan Moravec

48 min

Spokojna tišina spomladanskega gozda. Idilo prekinejo glasovi ljudi, s seboj nosijo orodje, zaboje, nahrbtnike. Tam, pokaže eden izmed njih. Tam naj bi bila zakopana Ksenija in Rado Hribar. Zakonca Hribar, podjetnika, svetovljana, ljubitelja in poznavalca umetnosti, oba pilota, sta bila znana po ekstravagantnosti. Januarja 1944 so ju likvidirali pripadniki varnostno-obveščevalne službe. Film o ljubezni, minljivosti in nesmrtnosti temelji na posnetku, ki je nastal 17. marca 2015 v gozdu nad zaselkom Mače v Sloveniji in dokumentira celoten postopek odkrivanja, izkopavanja, prepoznavanja žrtev in pospravljanja terena. Med celotnim postopkom izkopavanja spremljamo interpretirane odlomke iz knjige Čas nesmrtnosti – smrt v dobi bionike Alojza Ihana, ki govori o razumevanju življenja in smrti. Vsa glasba v filmu je zaigrana na klavir, ki je bil v lasti Rada Hribarja. Zvok je takšen, kot sta ga slišala Rado in Ksenija Hribar. Poseben film o posebnih ljudeh in duši, ki edina zares ne more umreti. Scenarist in režiser Dušan Moravec

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pot, dokumentarni sprehod po Trubarjevih krajih

31. 10. 2023

Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl

47 min

Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Varuhi civilizacije

27. 10. 2023

Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.

50 min

Film Varuhi civilizacije je nastajal med letoma 2015 in 2017 v Iraku v času najhujših spopadov med vladno vojsko in Islamsko državo. Vendar se dokumentarec ne posveča vojnim vihram, temveč pripoveduje o prizadevanjih asirske krščanske manjšine, da bi se navkljub genocidu, ki ga doživlja, ohranila na svojih zgodovinskih območjih v provinci Ninive na severozahodu Iraka. V ospredju zgodbe je mladi umetnik Ninos Tabit Patak, sicer sin Tabita Mihaela, enega najbolj znanih iraških kiparjev, ki je pred vojno v asirskih krajih Niniva in Mosul ustvaril številne krščanske kipe, obenem pa je skrbel tudi za vzdrževanje asirske zgodovinske ter kulturne dediščine. Poleti 2014 je Ninivo in Mosul zasedla Islamska država. Sledila sta pregon kristjanov in sistematično uničevanje cerkva, muzejev in starodavnih arheoloških najdišč. Ninos se je skupaj z družino naselil v Ankavi, krščanskem predmestju kurdskega mesta Erbil, kjer je dve leti in pol čakal na vrnitev v svoj rojstni kraj Bagdida. Medtem ko je večina Asircev zapustila Irak, sta se oče Tabit in sin Ninos odločila, da bosta po osvoboditvi Ninive skupaj z drugimi umetniki obnovila opustošeno asirsko in krščansko dediščino. Dokumentarni film je nastal v koprodukciji med Starogaro in Dokumentarnim programom TV Slovenija. Režiser Erik Valenčič spremlja Ninosa od izgnanstva v Erbilu do vrnitve v razdejano Bagdido. Ninos, ki ponosno stopa po očetovih stopinjah, se ves čas posveča slikarstvu in kiparstvu, pri čemer ga še posebej navdušuje starodavna asirska umetnost. Prav zato film Varuhi civilizacije, čeprav posnet na kriznem žarišču nedaleč stran od aktivnih spopadov, ni pripoved o vojni in uničenju, temveč o upanju na mir in ustvarjanju. Je pripoved o boju proti fanatizmu in ljubezni do umetnosti.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Tri življenja ljudske pesmi

25. 10. 2023

Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.

49 min

Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Betonske sanje

24. 10. 2023

Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.

51 min

Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Pappenstory, štorija o slovenskem amaterskem gledališču SAG Trst

22. 10. 2023

Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.

48 min

Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Paragraf številka 1; 150 let neodvisnega odvetništva na Slovenskem

17. 10. 2023

Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.

52 min

Eden bolj duhovitih motivov na panjskih končnicah upodablja kmeta, ki vsak na svojo stran vlečeta ubogo kravo, medtem ko jo odvetnik pridno molze. Odvetništvo je eden tistih poklicev, ki nenehno buri ljudsko domišljijo. Redko pa se vprašamo, kaj sploh pomeni biti v vrtincu spora – poklicno. V dokumentarnem filmu Paragraf št. 1 svoje življenjske zgodbe, razmišljanja, anekdote in dileme razkrivajo najvidnejši slovenski odvetniki in odvetnice.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Od kapitala do kapitala - Države v času NSK

13. 10. 2023

Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.

52 min

Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.

Dokumentarci – kulturno-umetniški

Troje svetih

6. 10. 2023

Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.

49 min

Dokumentarec prikaže tri samostane prvotnih kristjanov Sirjakov na Bližnjem vzhodu in njihovo dragoceno versko in kulturno zapuščino. Krščanstvo je pognalo svoje korenine na prostorih južne in jugovzhodne Turčije, Iraka in Sirije. Na tem ogromnem prostranstvu, velikokrat označenem za 'zibelko civilizacij' živijo tudi Asirci oziroma Sirjaki, ki spadajo med prvotne kristjane in ki še vedno govorijo aramejščino, sicer znano kot Jezusov jezik. Njihova predkrščanska in krščanska dediščina kakor tudi njihov narodni obstoj sta ogrožena zaradi medsektaških ter medetničnih vojn, ki zadnja leta razjedajo širši Bližnji vzhod. Različne islamistične vojske na čelu s samooklicano Islamsko državo sistematično uničujejo muzeje in starodavne cerkve ter samostane. Nazadnje so svetovni mediji poročali o popolnem opustošenju samostana Mar Elia (sv. Elije) blizu Mosula na severu Iraka. V Iraku, Siriji, pa tudi v Turčiji, kjer se je ponovno vnela vojna med turško vojsko in Kurdsko delavsko stranko, je ogroženih veliko samostanov s pripadajočimi cerkvami, ki so izjemnega pomena za samo zgodovino krščanstva in človeštva nasploh. V vsakem samostanu se ustvarjalci osredotočajo na specifičen zgodovinski in siceršnji pomen. Dva samostana sta iz severnega Iraka (Rabban Hormizd in Mar Mattai), eden pa iz jugovzhodne Turčije (Mor Gabriel). Samostani v Siriji v času produkcije niso bili dostopni zaradi vojnih razmer. Vsi trije samostani so danes resno ogroženi. Mar Mattai in Rabban Hormizd sta v času produkcije stala le nekaj kilometrov stran od bojnih položajev Islamske države. Zaenkrat ju varujejo pripadniki kurdske vojske in krščanskih obrambnih milic. Samostan Mor Gabriel medtem ne uživa nobene posebne zaščite s strani turške države, kvečjemu nasprotno. Turške oblasti so mu odvzele obdelovalno zemljo, ki je predstavljala pomemben vir za samostan. Tudi njegova prihodnost ostaja negotova.

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine Play