Raziskujte
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bližnji vzhod so zajele vojne in brezvladje. Težko je napovedati, kako se bodo vojne razvijale, toda nekaj je gotovo - reke krvi bodo spremenile obličje Bližnjega vzhoda, kot smo ga poznali do zdaj. Na njegovem pogorišču so se medtem ponovno prebudile starodavne težnje Kurdov po samostojnosti. Kurdov je med 30 in 40 milijonov. So največji narod brez svoje države, narod, ki živi v Turčiji, Iranu, Iraku in Siriji. Kurdi se trenutno bojujejo proti Islamski državi, ki poskuša osvojiti njihova ozemlja. Najbolj znana so kanton Kobane v Siriji, provinca Kirkuk ter gora Sindžar v Iraku. Novinar TV Slovenija Erik Valenčič je bil sam s kamero na teh območjih. Skupaj s kurdskimi borci in borkami je hodil po prvih bojnih črtah. Uspelo se mu je prebiti v ospredje bojev, kamor se ni uspelo nobenemu drugemu novinarju. Oddaja Fronte Kurdistana bo gledalce popeljala na prve bojne črte bojišč od Iraka do Sirije in skozi trenutne bitke predstavila dolgotrajen kurdski boj za lastno preživetje v tem najbolj nevarnem delu sveta.
Bližnji vzhod so zajele vojne in brezvladje. Težko je napovedati, kako se bodo vojne razvijale, toda nekaj je gotovo - reke krvi bodo spremenile obličje Bližnjega vzhoda, kot smo ga poznali do zdaj. Na njegovem pogorišču so se medtem ponovno prebudile starodavne težnje Kurdov po samostojnosti. Kurdov je med 30 in 40 milijonov. So največji narod brez svoje države, narod, ki živi v Turčiji, Iranu, Iraku in Siriji. Kurdi se trenutno bojujejo proti Islamski državi, ki poskuša osvojiti njihova ozemlja. Najbolj znana so kanton Kobane v Siriji, provinca Kirkuk ter gora Sindžar v Iraku. Novinar TV Slovenija Erik Valenčič je bil sam s kamero na teh območjih. Skupaj s kurdskimi borci in borkami je hodil po prvih bojnih črtah. Uspelo se mu je prebiti v ospredje bojev, kamor se ni uspelo nobenemu drugemu novinarju. Oddaja Fronte Kurdistana bo gledalce popeljala na prve bojne črte bojišč od Iraka do Sirije in skozi trenutne bitke predstavila dolgotrajen kurdski boj za lastno preživetje v tem najbolj nevarnem delu sveta.
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.
Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Raziskava Knjiga in bralci VII je pokazala, da je bilo v zadnjem letu Slovencev, ki niso prebrali nobene knjige, 42 %. Med bralci pa je le 6 % takih, ki so prebrali več kot 20 knjig. Kot glavni razlog za nebranje so anketirani navedli pomanjkanje časa. Prevladujoč vir leposlovnih knjig ostaja knjižnica. Odstotek tistih, ki so knjigo kupili, je v desetih letih zrasel z 51 na 53 %, razveseljujoč je podatek, da se je povečalo število kupcev v najmlajši starostni skupini. Največ knjig se še vedno proda v knjigarnah, tradicionalno dobro obiskan in priljubljen pa je tudi Slovenski knjižni sejem. Ob letošnjem, 40. sejmu se oziramo v njegovo zgodovino z arhivskimi posnetki, ki jih skrbno hrani Televizija Slovenija vse od prvega sejma leta 1972, in odkrivamo, zakaj je knjiga dobra naložba. Z branjem zahtevnih knjižnih besedil razvijamo analitično in kritično mišljenje, ki ga v zapletenem sodobnem svetu pereče primanjkuje. Dokumentarni film je s sodelavci Dokumentacije TV Slovenija pripravila Meta Česnik.
Raziskava Knjiga in bralci VII je pokazala, da je bilo v zadnjem letu Slovencev, ki niso prebrali nobene knjige, 42 %. Med bralci pa je le 6 % takih, ki so prebrali več kot 20 knjig. Kot glavni razlog za nebranje so anketirani navedli pomanjkanje časa. Prevladujoč vir leposlovnih knjig ostaja knjižnica. Odstotek tistih, ki so knjigo kupili, je v desetih letih zrasel z 51 na 53 %, razveseljujoč je podatek, da se je povečalo število kupcev v najmlajši starostni skupini. Največ knjig se še vedno proda v knjigarnah, tradicionalno dobro obiskan in priljubljen pa je tudi Slovenski knjižni sejem. Ob letošnjem, 40. sejmu se oziramo v njegovo zgodovino z arhivskimi posnetki, ki jih skrbno hrani Televizija Slovenija vse od prvega sejma leta 1972, in odkrivamo, zakaj je knjiga dobra naložba. Z branjem zahtevnih knjižnih besedil razvijamo analitično in kritično mišljenje, ki ga v zapletenem sodobnem svetu pereče primanjkuje. Dokumentarni film je s sodelavci Dokumentacije TV Slovenija pripravila Meta Česnik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Moč dotika gledalcem približa življenja ljudi z gluhoslepoto, njihove potrebe in sposobnosti. Protagonisti jim razkrijejo raznolikost življenj gluhoslepih ter njihovo moč, ki je potrebna za premagovanje vsakodnevnih ovir, s katerimi se spopadajo. Njihove zgodbe so večinoma prežete z izjemno močjo, potrpežljivostjo in ranljivostjo. Osrednjo vlogo v zgodbah ljudi z gluhoslepoto ima dotik, prek katerega spoznavajo svet in komunicirajo – z jezikom gluhoslepih, ki jim omogoča biti razumljen in razumeti. Različne vrste ustvarjalnosti so njihov način izražanja in obenem velik družbeni prispevek. Skupnosti gluhoslepih pa imajo pomembno vlogo pri kakovosti življenja posameznika in premagovanju vsakodnevnih ovir.
Dokumentarni film Moč dotika gledalcem približa življenja ljudi z gluhoslepoto, njihove potrebe in sposobnosti. Protagonisti jim razkrijejo raznolikost življenj gluhoslepih ter njihovo moč, ki je potrebna za premagovanje vsakodnevnih ovir, s katerimi se spopadajo. Njihove zgodbe so večinoma prežete z izjemno močjo, potrpežljivostjo in ranljivostjo. Osrednjo vlogo v zgodbah ljudi z gluhoslepoto ima dotik, prek katerega spoznavajo svet in komunicirajo – z jezikom gluhoslepih, ki jim omogoča biti razumljen in razumeti. Različne vrste ustvarjalnosti so njihov način izražanja in obenem velik družbeni prispevek. Skupnosti gluhoslepih pa imajo pomembno vlogo pri kakovosti življenja posameznika in premagovanju vsakodnevnih ovir.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Več kot le dom je dokumentarni film, ki večplastno obravnava vlogo Študentskih domov Maribor. Ti so skozi šest desetletij dajali prostor za študij številnim generacijam, hkrati pa so bili pomembno stičišče družabnega, kulturnega in avantgardnega udejstvovanja študentov v Mariboru. Nekdanji in sedanji stanovalci ter zaposleni v domovih in na mariborski univerzi bodo s svojimi pričevanji predstavili tudi razvojni napredek Študentskih domov in njihovo perspektivo.
Več kot le dom je dokumentarni film, ki večplastno obravnava vlogo Študentskih domov Maribor. Ti so skozi šest desetletij dajali prostor za študij številnim generacijam, hkrati pa so bili pomembno stičišče družabnega, kulturnega in avantgardnega udejstvovanja študentov v Mariboru. Nekdanji in sedanji stanovalci ter zaposleni v domovih in na mariborski univerzi bodo s svojimi pričevanji predstavili tudi razvojni napredek Študentskih domov in njihovo perspektivo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Stoletje stara zgodba avtroogrskega mornariškega častnika, Ljubljančana Ivana Skuška in njegove žene, Japonke Tsuneko Kondo Kavase, spominja na opero Madama Butterfly. Spoznala sta se med prvo svetovno vojno v Pekingu, kjer je bil Ivan Skušek konfiniran, potem, ko so njegovo ladjo, najuglednejšo cesarsko-kraljevo vojaško križarko »Cesarica Elizabeta«, med plovbo na Japonsko morali ob izbruhu prve svetovne vojne potopiti ob kitajski obali. Vojaško posadko so Japonci odpeljali v internacijo na Japonsko, oficirje pa so zadržali na Kitajskem. Mlada, lepa Japonka Tsuneko je imela v diplomatski četrti v Pekingu svojo vrtnarijo in cvetličarno. Zaljubila sta se in poročila. Leta 1920 se je Ivan Skušek z ženo Tsuneko in njenima otrokoma po sedmih letih vrnil domov v Ljubljano. S seboj je pripeljal tudi zelo obsežno in dragoceno zbirko kitajskih starin in umetnin iz časa zadnje dinastije kitajskih cesarjev. Z oporoko je po smrti zbirko zapustil slovenskemu narodu. Danes jo hrani Slovenski etnografski muzej. Scenaristka in režiserka dokumentarnega filma »Nebesni zmaj« Alma Lapajne je ustvarila avtorski projekt, ki na izjemno pretanjen način odpira mnoge razsežnosti zanimive zgodbe o Ivanu Skušku in Tsuneko Kondo Kavase (pozneje Mariji Skušek), ki se je nekateri še spomnijo, saj je v Ljubljani preživela več kot štiri desetletja.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Zmaj iz Kosez, o tem, kako je Gogi iz malega stanovanja prišel do košarkarskih nebes. Pa o vsem, kar je bilo prej in vmes. Še posebej pa o tem, kako je Goran Dragić doživljal dogodek Noč zmaja, na katerem se je dobrodelno in veličastno v ljubljanskih Stožicah poslovil letošnjega avgusta. Izvedeli pa boste tudi, kaj danes zlati kapetan počne v daljnem Miamiju.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Mateja Bora se spominjamo kot partizanskega pesnika in dramatika, avtorja himne Hej, brigade in Raztrgancev. Napisal pa je tudi filmsko uspešnico Vesna, prevedel 18 Shakespearjevih dram, organiziral znameniti kongres PEN-a na Bledu in ustanovil prvo društvo za varstvo okolja v Jugoslaviji. V epigramih, dramah in romanih je kritično opazoval družbeno dogajanje in bil veliko več kot »dvorni pesnik revolucije«. Vladimir Pavšič (14. april 1913–29. september 1993) je ime Matej Bor prevzel leta 1942, s prvo odporniško pesniško zbirko v Evropi Previharimo viharje. S kulturniško skupino so obiskovali partizanske enote in bodrili borce. Med partizani je doživel tudi osebno tragedijo, domobranci so zverinsko ubili njegovo ženo Erno Jamar – Nino. Ko je bil po vojni ravnatelj ljubljanske Drame, so njegovo dramo Vrnitev Blažonovih po petih ponovitvah umaknili s sporeda. Takrat se je odločil, da gre v »literarne partizane« in se samo od peresa – raje je pisal, kot da bi tipkal na pisalni stroj – preživljal vse do upokojitve. S pesnitvijo Šel je popotnik skozi atomski vek je prikazal apokalipso, ki bi ji lahko bili priča ob krepitvi jedrske oborožitve in stopnjevanju hladne vojne. Vizionarsko je opozarjal na dogajanje v naravi, ki se ga resneje zavedamo šele danes. V drami Šola noči je opozoril na »klub samomorilcev«, smrtonosno igro mladih slovenskih intelektualcev pod vplivom nihilizma. Pokazal je na mehčanje uporne mlade generacije z LSD-jem, ki ga je CIA najprej razširila v ZDA in pozneje izvozila v Evropo. Spomin na Mateja Bora ohranjajo v njegovi rojstni vasi Grgarju nad Novo Gorico, kjer so pisatelju postavili spomenik in uredili Borovo pot. Večina njegovega literarnega opusa pa je nastala v Radovljici, kjer je živel več kot tri desetletja. Naslov filma ROB JE TAM | MATEJ BOR se lahko bere z obeh strani. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe je vnuk Mateja Bora Jernej Marušič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Nevzgojeni, divji, neukrotljivi, neubogljivi, neprilagojeni – s takimi pridevniki so pogosto označeni otroci, ki ne zmorejo biti pri miru in ostati zbrani. Gre za otroke, ki imajo ADHD. S to motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo živi osnovnošolec Jon, ki mu kljub težavam ne manjka iskrivosti in humorja. 30-letni Matic pa se je, potem ko je dosegel dno, usmeril v pomoč otrokom. Film odpira vrata v Jonov in Matičev vsakdan, del katerega so seveda družina in prijatelji. Tudi zanje je ADHD velik izziv. Scenaristka: Milica Prešeren, režiser: Primož Meško.
Nevzgojeni, divji, neukrotljivi, neubogljivi, neprilagojeni – s takimi pridevniki so pogosto označeni otroci, ki ne zmorejo biti pri miru in ostati zbrani. Gre za otroke, ki imajo ADHD. S to motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo živi osnovnošolec Jon, ki mu kljub težavam ne manjka iskrivosti in humorja. 30-letni Matic pa se je, potem ko je dosegel dno, usmeril v pomoč otrokom. Film odpira vrata v Jonov in Matičev vsakdan, del katerega so seveda družina in prijatelji. Tudi zanje je ADHD velik izziv. Scenaristka: Milica Prešeren, režiser: Primož Meško.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Akademski slikar Milan Klemenčič je že leta 1910 v Šturjah pri Ajdovščini ustvaril Malo marionetno gledališče. Kasneje je osrednji portretiranec dokumentarnega filma Mojster in njegov Gašper s svojim dolgoletnim delovanjem postavil temelje slovenskemu lutkovnemu gledališču, ki se lahko primerja s področnimi evropskimi gledališči z veliko daljšo tradicijo. Že pred prvo svetovno vojno je Milan Klemenčič napisal program o ustanovitvi pravega lutkovnega gledališča na Slovenskem, objavil pa ga je šele po vojni, ko je Ljubljana dobila Slovensko marionetno gledališče. Postal je vodja gledališča, izdelal je tudi lutke in sceno, prevedel besedila za predstave ter izbral igralce. Gledalci so bili navdušeni nad predstavami in nad njegovim znamenitim likom Gašperjem, ki ga je Klemenčič prevzel iz besedil Franca Poccija. Gašper, nemirni duh, ki za vsako stvar najde pravi odgovor, je postal njegov spremljevalec in je tudi v tem primeru rdeča nit portreta. Deset let se je nato Klemenčič posvečal samo slikanju, zatem pa se je odločil, da bo ustvaril svoje lastno gledališče. Ljudi je povabil na svoj dom na predstavo Sovji grad. Vse je sam tako natančno izdelal, da so figurice pred gledalci dobesedno oživele. Sledila je predstava Doktor Faust, ki pomeni vrh njegove lutkovne umetnosti. Predstava je še danes na repertoarju Lutkovnega gledališča Ljubljana. Je dragocen dokument časa in žlahten delček zakladnice slovenske kulturne dediščine. Milan Klemenčič je bil tudi prvi, ki se je pri nas preizkusil v barvni fotografiji, lahko pa ga štejemo tudi med prve scenografe in kostumografe. Dokumentarno pripoved je skupaj s strokovnim sodelavcem Matjažem Lobodo zasnovala Magda Lapajne, ki je napisala scenarij in film režirala.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Jožef Klekl st. je bil duhovnik in narodni voditelj prekmurskih Slovencev v prvi polovici 20. stoletja. Oral je ledino slovenstva v pokrajini že kot mlad kaplan ob koncu 19. stoletja in po vzoru Mohorjevih knjig v času, ko je Prekmurje še bilo del Ogrske, slovenstvo zastavil tudi s pisano besedo. Slovensko krajino, kot je poimenoval Prekmurje, je s številnimi publikacijami povezoval s svetom, izseljenci, vojaki na frontah prve svetovne vojne in s kritično mislijo opisoval dogodke svetovnih razsežnosti. Ob tem pa predvsem med preprostim prebivalstvom gojil bralno kulturo. Po prvi vojni je bil poslanec v ustavodajni skupščini v Beogradu, a je kljub temu bdel nad »svojimi« Prekmurci. Leta 1941 je bil izgnan na Madžarsko, po srečnem spletu okoliščin vojno preživel in leta 1948 umrl odrinjen iz družbe in politike, a med ljudmi nikoli pozabljen. 12. oktobra so njegove posmrtne ostanke iz Murske Sobote z državnimi častmi prepeljali v Črenšovce, kjer je preživel največji in najustvarjalnejši del svojega življenja.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Spoj Zlobčevih govorjenih besed pred kamero s spojem njegovih zapisanih besed v poeziji prikazuje vso večplastnost njegove osebnosti, razkriva globoko čutenje sveta in prikazuje način, kako je to prelival v svoje pesmi. Njegova pripoved o sebi tako razjasnjuje temeljne odnose do življenja, do pesništva, do tragičnih stvari, ki so se mu dogodile v preteklosti, do ljubezni, skratka, pred nami se je Ciril Zlobec odkril kot izjemen intelektualec in nadvse globok ter hkrati presenetljivo preprost poet v svoji neposrednosti. Film je poklon velikemu človeku in pesniku.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
V murskosoboški evangeličanski center so pripeljali razstavne predmete iz slovenske evangeličansko-luteranske cerkve sv. Ivana v Betlehemu v ameriški zvezni državi Pensilvaniji. Cerkev, ki so jo zgradili leta 1916, so morali zaradi premajhnega števila članov prodati tamkajšnji univerzi Lehigh, Slovenija pa je tako v hrambo prejela dragoceno izseljensko kulturno dediščino. Na ogled niso zgolj cerkveni, liturgični predmeti, ampak tudi dragoceni pisni viri, vključno s časopisi, ki so izhajali v maternem jeziku. Na koncu 19. in v začetku 20. stoletja se je iz takrat obubožane pokrajine ob Muri v obljubljeno deželo Ameriko s trebuhom za kruhom odpravilo okoli sedem tisoč Prekmurcev. V nekoč železarskem mestu Betlehem zdaj živi le še peščica slovensko govorečih izseljencev, njihovi potomci pa štiri ali pet generacij pozneje iščejo svoje korenine. Mesti Betlehem in Murska Sobota sta že leta 1996 ob patronatu takratnih predsednikov držav Kučana in Clintona podpisali listino o pobratenju. Feljton Gda se dragi v Ameriko odpravla (Dediščina ameriških Prekmurcev) je pripoved o trdem življenju ekonomskih migrantov, o njihovi ljubezni do rodne zemlje in o minljivosti. Številne etnične skupine v ZDA namreč zaradi asimilacije počasi, a nepreklicno izginjajo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kako je leta 1971 o znanosti razmišljal akademik Andrej O. Župančič, doktor medicine, redni član SAZU, in kako o znanosti, umetnosti in družbi skozi svoja raziskovalna področja razmišljajo današnji raziskovalci na ZRC SAZU. V dokumentarnem filmu spoznamo prof. dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ki se sooči z izjavo akad. Župančiča, da »znanost vodi v propad človeštva«. Akad. Župančič je namreč že tedaj razmišljal proti toku in menil, da bo zaradi naših dejanj človeštvo propadlo, saj uničujemo naravo in s tem sami sebe. Akademik Franci Gabrovšek z Inštituta za raziskovanje krasa pojasni, da je potrebna izjemna pozornost pri varovanju narave, saj onesnaževala s površja prehajajo v kraški svet in lahko onesnažijo pitno vodo – kar polovica prebivalcev dobiva pitno vodo iz kraških vodonosnikov –, ali pa se bodo onesnaževala v kraškem svetu shranila in se vrnila generacijam za nami. Izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša odpre vprašanje jezika kot tistega, ki nas opredeljuje in je več kot le sporazumevanje. Pospremi besede Borisa Pahorja iz neobjavljenega intervjuja iz leta 2017 o tem, da je ljubezen do jezika črpal pri materi in prav iz njenih besed spoznaval svet. Vesna Liponik je mlada raziskovalka Filozofskega inštituta, ki v svojem delu prepleta tako znanstveno kot umetniško udejstvovanje. Razmišlja o odnosu med človeškim in živalskim, o tem, kako si živalske vrste podrejamo in izkoriščamo, predvsem v luči globalnega kapitalizma, v katerem smo priča segrevanju planeta, deforestaciji in uničevanju biotske raznovrstnosti. Kam nas bo torej pripeljala znanost? Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Amir Muratović
Kako je leta 1971 o znanosti razmišljal akademik Andrej O. Župančič, doktor medicine, redni član SAZU, in kako o znanosti, umetnosti in družbi skozi svoja raziskovalna področja razmišljajo današnji raziskovalci na ZRC SAZU. V dokumentarnem filmu spoznamo prof. dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ki se sooči z izjavo akad. Župančiča, da »znanost vodi v propad človeštva«. Akad. Župančič je namreč že tedaj razmišljal proti toku in menil, da bo zaradi naših dejanj človeštvo propadlo, saj uničujemo naravo in s tem sami sebe. Akademik Franci Gabrovšek z Inštituta za raziskovanje krasa pojasni, da je potrebna izjemna pozornost pri varovanju narave, saj onesnaževala s površja prehajajo v kraški svet in lahko onesnažijo pitno vodo – kar polovica prebivalcev dobiva pitno vodo iz kraških vodonosnikov –, ali pa se bodo onesnaževala v kraškem svetu shranila in se vrnila generacijam za nami. Izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša odpre vprašanje jezika kot tistega, ki nas opredeljuje in je več kot le sporazumevanje. Pospremi besede Borisa Pahorja iz neobjavljenega intervjuja iz leta 2017 o tem, da je ljubezen do jezika črpal pri materi in prav iz njenih besed spoznaval svet. Vesna Liponik je mlada raziskovalka Filozofskega inštituta, ki v svojem delu prepleta tako znanstveno kot umetniško udejstvovanje. Razmišlja o odnosu med človeškim in živalskim, o tem, kako si živalske vrste podrejamo in izkoriščamo, predvsem v luči globalnega kapitalizma, v katerem smo priča segrevanju planeta, deforestaciji in uničevanju biotske raznovrstnosti. Kam nas bo torej pripeljala znanost? Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Amir Muratović
Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Mejni pas je postal znan kot Cona A. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.
Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Mejni pas je postal znan kot Cona A. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V svetu zelo uspešna mlada violončelista, Slovenec Luka Šulić in Hrvat Stjepan Hauser, v duetu 2Cellos navdušujeta tudi slovensko občinstvo. Ob nastopu z Eltonom Johnom v Stožicah v Ljubljani sta violončelista Danici Dolinar povedala, kaj doživljata ob tako vratolomnem uspehu, kako je triminutni video na You Tube, ki je dosegal rekordno število ogledov, njuni življenji obrnil na glavo, kako živita dve karieri – v svetu klasične glasbene umetnosti in svetu pop in rockovske glasbe ter kako ustvarjata priredbe. Pogovor se prepleta z njunimi vrhunskimi izvedbami tako klasične kot pop in rockovske glasbe. Avtorica Danica Dolinar, montažer Andrej Modic.
V svetu zelo uspešna mlada violončelista, Slovenec Luka Šulić in Hrvat Stjepan Hauser, v duetu 2Cellos navdušujeta tudi slovensko občinstvo. Ob nastopu z Eltonom Johnom v Stožicah v Ljubljani sta violončelista Danici Dolinar povedala, kaj doživljata ob tako vratolomnem uspehu, kako je triminutni video na You Tube, ki je dosegal rekordno število ogledov, njuni življenji obrnil na glavo, kako živita dve karieri – v svetu klasične glasbene umetnosti in svetu pop in rockovske glasbe ter kako ustvarjata priredbe. Pogovor se prepleta z njunimi vrhunskimi izvedbami tako klasične kot pop in rockovske glasbe. Avtorica Danica Dolinar, montažer Andrej Modic.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.
Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.
Je jedrski spopad mogoč? Bi Rusija v Ukrajini res lahko uporabila jedrsko orožje? In Severna Koreja? So grožnje resnične? Zgodovina nas uči, a ne izuči. Hirošima. Spomin in opomin na jedrsko katastrofo. Sadae Kasaoka je hibakuša. Tako v japonščini pravijo tistim, ki so na svoji koži izkusili jedrski napad in preživeli. Kasaoka-san je ena od redkih še živih prič tragedije, ki nam pripoveduje svojo zgodbo o ubijalski modrikasti svetlobi, črnem dežju, o reki, polni trupel. O izgubi in zaznamovanosti. Pripoveduje nam zgodbo Hirošime, ki se ne sme nikoli več ponoviti. A svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja, ki vse pogosteje razkazuje mišice. Znova se oglašajo alarmi, slišati je opozorila pred raketnimi napadi v južni sosedi in celo na japonskih otokih. Bili smo na Okinavi, kjer je skoraj 50 tisoč ameriških vojakov. Spomin na najbolj krvavo tihomorsko bitko, s katero se je dejansko končala druga svetovna vojna, je tam še živ. Kot je tudi strah pred negotovostjo. Ali res spet živimo v času pred vojno? Pospešeno se oborožuje tudi Japonska. Pacifizem je mrtev, na pohodu je militarizem. “Nikoli več” je le krilatica. Skoraj štiri tisoč jedrskih konic je naloženih in pripravljenih za izstrel. Le vprašanje časa je, kdaj bo nekdo namenoma ali po pomoti pritisnil na gumb. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Je jedrski spopad mogoč? Bi Rusija v Ukrajini res lahko uporabila jedrsko orožje? In Severna Koreja? So grožnje resnične? Zgodovina nas uči, a ne izuči. Hirošima. Spomin in opomin na jedrsko katastrofo. Sadae Kasaoka je hibakuša. Tako v japonščini pravijo tistim, ki so na svoji koži izkusili jedrski napad in preživeli. Kasaoka-san je ena od redkih še živih prič tragedije, ki nam pripoveduje svojo zgodbo o ubijalski modrikasti svetlobi, črnem dežju, o reki, polni trupel. O izgubi in zaznamovanosti. Pripoveduje nam zgodbo Hirošime, ki se ne sme nikoli več ponoviti. A svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja, ki vse pogosteje razkazuje mišice. Znova se oglašajo alarmi, slišati je opozorila pred raketnimi napadi v južni sosedi in celo na japonskih otokih. Bili smo na Okinavi, kjer je skoraj 50 tisoč ameriških vojakov. Spomin na najbolj krvavo tihomorsko bitko, s katero se je dejansko končala druga svetovna vojna, je tam še živ. Kot je tudi strah pred negotovostjo. Ali res spet živimo v času pred vojno? Pospešeno se oborožuje tudi Japonska. Pacifizem je mrtev, na pohodu je militarizem. “Nikoli več” je le krilatica. Skoraj štiri tisoč jedrskih konic je naloženih in pripravljenih za izstrel. Le vprašanje časa je, kdaj bo nekdo namenoma ali po pomoti pritisnil na gumb. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.
Marlenka, Marija Lucija in Hana Stupica so z izvirnimi in likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Marlenka Stupica, njena pokojna hčerka Marija Lucija Stupica in Marlenkina vnukinja Hana Stupica so z izvirnimi in vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. V obdobju skoraj stotih let so se zamenjali številni družbeni, politični in kulturni sistemi ter koncepti. Le en princip je neranjen preživel ves ta čas in ostal enak: pripovedovanje zgodb z najbolj domišljenimi, prefinjenimi, senzibilnimi in čutnimi ilustracijami; s podobami, ki nam lahko spremenijo dojemanje sveta. Če z njimi odrastemo, smo lahko drugačni. Ohranimo otroka v sebi in odraslosti nadenemo krila. Dokumentarni film o pravljičarkah treh generacij in enega neskončnega polja domišljije, ki ga čas ne more postarati, nas pelje od Marlenkine kultne Sneguljčice, Rdeče kapice, Trnuljčice, Paličice, Zvezdnih tolarjev prek temačne Lenore, Pastirice in dimnikarja, Letečega kovčka in Svinjskega pastirja Marije Lucije do Hanine Rokavičke, Zajčkove hišice in Schönwerthovih pravljic. Vse tri generacije Stupičevih so zgradile svet, vzporeden resničnemu. Marlenka je začela slikati po vojni – v času, ko so petletke nizale rekorde, ko je bil proletarec kralj, delavka osvobojena volivka, brezrazredna družba pa cilj. V črno-beli svet je vnašala barve. V njem so preživeli kraljevske družine, prinčevi poljubi, rojenice in gradovi. Na likovni akademiji je študirala v drugi povojni generaciji, ko se je tja vpisala le peščica žensk. Tudi v času, ko je študirala njena hčerka Marija Lucija, so bile ženske na slikarstvu v manjšini. A v prvem desetletju novega tisočletja, ko se je na študij Oblikovanje vizualnih komunikacij vpisala Hana Stupica, je bilo v vse programe akademije sprejetih že več žensk kot moških. Poleg treh umetnic je v filmu prisoten tudi Gabrijel Stupica, soprog, oče in ded, predvsem pa eden najprodornejših slikarjev modernizma. Marija Lucija je od otroštva dalje stalnica v njegovem likovnem svetu, Marlenka pa jo je upodobila v Sneguljčici, Paličici in številnih deklicah, ki zaznamujejo njen pravljični svet. Film, v katerem nastopajo Marlenka in Hana Stupica in številni pričevalci, je nastal v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, avtorica je Majda Širca.
V televizijski oddaji "Judje dolin-Bardo" lahko spoznamo zgodovino vasi Bardo v videmski pokrajini (Lusevera), središča Terskih dolin, ter domače narečje, ki prepaja tiste doline ter njihove ljudi. Oddaja daje velik poudarek tudi na Center za kulturne raziskave in Etnografski muzej, ki s svojo bogato zbirko še danes - pol stoletja po svojem odprtju - glasno priča o materialni dediščini in snovni kulturi tega prostora. Realizacija Video pro.
V televizijski oddaji "Judje dolin-Bardo" lahko spoznamo zgodovino vasi Bardo v videmski pokrajini (Lusevera), središča Terskih dolin, ter domače narečje, ki prepaja tiste doline ter njihove ljudi. Oddaja daje velik poudarek tudi na Center za kulturne raziskave in Etnografski muzej, ki s svojo bogato zbirko še danes - pol stoletja po svojem odprtju - glasno priča o materialni dediščini in snovni kulturi tega prostora. Realizacija Video pro.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.
Prekmurje je pregovorno najbolj raven del Slovenije, a Goričko je geografska izjema sredi velike Panonske nižine. Blago nagubano goričko gričevje vpliva na navade , način življenja in gospodarstvo. Film prikazuje ljudi, njihov način življenja in prelepo pokrajino Goričkega, ki jo mnogi primerjajo z italijansko Toskano. Goričko odkrivajo tudi drugi prebivalci Slovenije, ki so si tam ustvarili dom in okolje za svoje delo.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Glasbeno-dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo hornista Andreja Žusta, edinega Slovenca, člana slovitih Berlinskih filharmonikov. Od vaje do koncerta kamera občuteno spremlja Žusta na njegovi zahtevni glasbeni poti in poda gledalcu poseben vpogled v eno najbolj cenjenih kulturnih ustanov na svetu – Berlinsko filharmonijo. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija s podporo Slovenskega kulturnega centra Berlin. Idejna zasnova in urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Daniel Celarec in Jože Baša, montažer Marko Hočevar, režiser in direktor fotografije Jože Baša. V filmu o Andreju Žustu spregovorijo njegovi orkestrski kolegi (Sarah Willis, Stefan Dohr, Knut Weber), žena Brina Kafol Žust, Žustov nekdanji profesor Boštjan Lipovšek ter Gregor Jagodič, vodja Slovenskega kulturnega centra Berlin.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Ime Matej Sternen se ob slehernem naštevanju slovenskih impresionistov znajde na zadnjem mestu. Sodba Ivana Cankarja in Otona Župančiča o zgodovinski razstavi v Salonu Miethke leta 1904 je Ferda Vesela in Mateja Sternena namreč označila za sopotnika. Na tej razstavi, v času, ko so že zamrla iskanja nacionalne slike v monumentaliziranem žanru, sta se predstavila predvsem kot slikarja žanra. Prav ta odločitev ju je potisnila na rob v kritiških ocenah, ki so se oprle na krajino in na njej utemeljevale regionalno posebnost predstavljenega slikarstva. Zato je Sternen nekaj več krajin naslikal v letih po dunajskem sprejemu slovenskih slik v upanju, da bo tako lažje nagovoril občinstvo. Tudi sicer je kritika njegovo delo le občasno postavila v ospredje na skupinskih razstavah, ki se jih je udeleževal zadržano in se razstavljanja na njih nekajkrat celo vzdržal. Predhodne generacije so njegovo drugačnost opisovale kot odklon od norme, ki jo vzpostavlja zgodovina slovenskega impresionizma. Jakopič je npr. dejal, da je bil Sternen najbolj Ažbetov, kar je pomenilo konservativen, medtem ko sta se z Matijem Jamo od Ažbeta distancirala. Rajko Ložar je postavil tezo, da je Sternen nadaljeval tam, kjer je Ažbe prenehal, v stiku z generacijo naših münchenskih realistov. Predvsem pa so ga označevali za naturalista, ki je vztrajal pri realistični ekvivalenci stvarnega sveta in njegove podobe. Svoje ambicije je uresničeval v človeški figuri – portretu, aktu in ženski v meščanskem interierju. Sternen je Ažbetovo šolo razumel kot dopolnjevanje svojega slikarskega znanja, pozneje pa je bilo to njegovo delovno okolje, kjer so bili akti vedno na voljo. Študij in delo po živih modelih brez predhodnega uvajanja z dvodimenzionalnimi predlogami, odlitki antične plastike in velikimi deli starih mojstrov sta ločevala pedagoško prakso münchenske in dunajske akademije. Kurikularno reformo je münchenska akademija izvedla v času Ažbetovega študija sredi osemdesetih let. Iz nje je izhajal tudi Ažbetov način poučevanja, pri katerem je mojster spodbujal študente k risanju z barvo. Eno od njegovih temeljnih načel je bila kristalizacija barv, kar pomeni zlaganje čistih barv na širok čopič, s katerim je bilo v eni potezi mogoče hkrati risati in modelirati. Barve so v tem primeru zložene po harmoničnem in ne kontrastnem principu. Slednjega je vpeljala intuitivna in improvizirana impresionistična tehnika. Fragmenti besedila iz filma Matej Sternen, avtor dr. Andrej Smrekar, višji svetnik, Narodna galerija Slovenije.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Če je bila Manila 1978, vrhunec igralske kariere Petra Vilfana, je bil Istanbul 2017 vrh njegove komentatorske poti. V teh štiridesetih letih je zamenjal državo, sistem, nekaj klubov, reprezentanco, cel kup trenerjev, soigralcev, dvoran, mikrofonov in televizij.... A ena stvar je ostala enaka: strast do košarke. Dokumentarec zajema pol stoletja jugoslovanske in slovenske košarke, čas, ki ga je Vilfan preživel na igrišču ali ob njem. Ker življenje je igra: lahko jo igraš ali spremljaš. Tretje opcije ni. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.
Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.