Raziskujte
Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.
KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarni film o 70-letni zgodovini Zveze prijateljev mladine Slovenije prek spominov številnih prostovoljcev ponuja pester prerez sedmih desetletij ključnih dosežkov te krovne humanitarne organizacije in njenih številnih društev za lepše, spodbudnejše otroštvo. Zgodba ZPMS sega v 50. leta prejšnjega stoletja, ko so se z namenom zagotavljanja kakovostnega razvoja otrok začela ustanavljati društva prijateljev mladine. Takrat se je pokazala tudi potreba po krovni organizaciji, ki bi združevala vse ključne udeležence – društva, starše, vzgojitelje, učitelje, strokovnjake s področja vzgoje, izobraževanja in zdravstva – ter politične in druge ustanove opozarjala na potrebe odraščajočih ter podajala ključne usmeritve za razvoj tega področja. Tako je bila 1. marca 1953 ustanovljena Zveza Prijateljev Mladine Slovenije. Čeprav je ZPMS najbolj znan po humanitarnem delu, so njegove dejavnosti vedno segale čez te okvire; cilj je bil napredek v vsem, kar je povezano z vzgojo, zdravjem in izobraževanjem otrok. ZPMS je bil gonilna sila za uvedbo ugodnosti, ki se danes zdijo samoumevne: vrtci, počitniške kolonije, porodniški dopust, pediatrična oskrba dojenčkov in otrok, šolska prehrana, igrišča, knjižnice, šole v naravi, vzgojne posvetovalnice, štipendijski skladi, podaljšano bivanje in še več. Pod okriljem ZPMS so med drugim nastali projekti Obiski dedka Mraza (od leta 1949), Teden otroka® (1954), Mladi raziskovalci zgodovine (1969), Bralna značka (1970), Otroški parlamenti® (1990), TOM telefon® (1990), Pomežik soncu® (1999) in Evropa v šoli (2005). V okviru socialno-humanitarnega programa Eno srce® so lani prek sedmih skladov pomagali 5169 družinam. Bogat nabor arhivskih posnetkov v filmu nas popelje v čas začetkov zveze po drugi svetovni vojni, v obdobje razvoja in delovanja sistema za skupnost do prehoda v novo družbeno ureditev, potrošništvo in individualizem, ki odpirajo nove izzive in narekujejo drugačen način dela zvez in društev prijateljev mladine. Kljub prilagoditvam na družbene in politične spremembe pa je ZPMS ohranil cilje, vrednote in načela, ki so bili postavljeni pred 70 leti in v drugem sistemu. Scenarij, režija: Maja Pavlin Film je nastal v izvedbi ART7 ter koprodukciji ZPMS in RTV Slovenija.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.
Reka beguncev in migrantov na poti v »obljubljeno« Evropo. Balkanska begunska pot, kjer so se vrata na sever najprej zapirala počasi in čez noč dokončno. A želja po – za ene varnosti, za druge boljšem življenju – jih žene naprej, na pogosto nevarno in drago pot proti Evropski uniji. Novinar Boštjan Anžin in snemalec Pantelija Petrović sta se odpravila po begunski poti: od turške obale, kjer cveti tihotapska industrija, prek egejskega otoka Hios, ki je za mnoge prvi stik z Evropsko unijo, Pireja, Aten do meje z Makedonijo in čez njo. Tudi danes se prebežniki podajajo na pot kljub dogovoru Evropske unije in Turčije, po katerem se morajo tisti, ki pridejo s pomočjo tihotapcev, vrniti v Turčijo. Preobremenjena in prenapolnjena Grčija, Makedonija, ki je zapirala meje za Evropo, ter simbol razdeljene stare celine, nezmožne hitrih odgovorov – begunsko taborišče Idomeni, kjer je na svojo usodo v blatu in smeteh čakalo tudi do 15 000 ljudi, ki se z zaprtjem mej niso hoteli sprijazniti.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarni film »Pozabljeni« Miloša Batistute prinaša enega od kamenčkov v mozaik zavedanja, kako drugačna je bila izkušnja Primorcev in Istranov v času fašizma. Kako so tisoči prisilno zapustili svoje domove, nekateri kot italijanski vojaki, drugi kot interniranci in konfiniranci. Kako so živeli in preživeli v izgnanstvu na jugu Italije in kako so se po njeni kapitulaciji v prekomorskih brigadah pridružili partizanski vojski in odigrali pomembno vlogo v zaključnih bojih osvobajanja države. In se morali še leta po vojni boriti za svoj status, kajti imeli so jih za drugorazredne partizane. Film nas popelje v italijansko deželo Apulijo, v taborišče v Gravini, Campo 65, kjer ostanki zidov še vedno pričajo o Slovencih. Spomin nanje ohranjajo tudi tamkajšnji prebivalci. Preplet dragocenega pričevanja enega še zadnjih živečih prekomorcev, spomini sorodnikov, zgodovinski in borčevski pogled, arhivske fotografije ter posnetki, vse to je avtorjev poklon narodno zavednim Primorcem – prekomorcem. Dokumentarni film je nastal v produkciji Regionalnega TV programa v Regionalnem RTV centru Koper Capodistria, pod režijo se je podpisala Sonja Cerkvenik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.
Slovenski izumitelj Anton Codelli je 1915 v afriškem Togu za nemški Telefunken vzpostavil prvo brezžično povezavo ne svetu. Leta 1912 je v Togo prispela filmska ekipa pod vodstvom avanturista Hansa Schomburgka, ki je takrat snemal dokumentarec o afriški divjini. V upanju na visoko donosnost novo nastajajoče filmske industrije je baron Codelli s Schomburgkom sklenil pogodbo in tako postal producent prvega igranega filma, ki je bil kdaj koli posnet na afriški celini. Schomburgk je v Londonu najel snemalca Jamesa Hodgsona, scenarij za film z naslovom: Bela boginja in Wangore (Eine Weisse unter Kannibalen) pa je napisala baronica Rozalija Codelli, baronova mati. Zgodba govori o majhni deklici, ki jo po brodolomu na obalo naplavi morje. Otroka najde ljudožersko pleme, ga sprejme in po božje časti. Pleme nato odkrije evropski avanturist, ki se v dekle zaljubi in jo reši. Glavno vlogo je odigrala nemška igralka Meg Gehrts, zgodba je nato najverjetneje navdihnila tudi Hodgsonovega prijatelja Edgarja R. Burroughsa, ki je leta 1914 izdal roman z znamenitim Tarzanom v glavni vlogi. S pomočjo Codellijevih potomk in igralca Primoža Bezjaka se je filmska ekipa scenarista in režiserja Mihe Čelarja odpravila po sledeh izginulega filma. Obiskali so berlinske arhive, odleteli v Togo in poiskali ostanke veličastne Codellijeve radiotelegrafske postaje ter filmskih prizorišč. Pot jih je vodila nazaj v Ljubljano, kamor sta Codellijevi potomki prinesli ostanke izgubljenega filma. V igranem delu so z igralci in posebno tehnologijo animirali več kot 600 fotografij iz Codellijeve fotografske zbirke in tako poustvarili prizore nemega filma o njegovem pustolovskem življenju.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.
Glasba in zanimivi pričevalci iz naše matične domovine in Beneške Slovenije tkejo zanimivo in pomembno zgodbo o izseljenski pokrajini Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni ter ob tem o prehodu slovenske ljudske glasbe v narodno-zabavno glasbo, o nastanku in razvoju prvega narodno-zabavnega ansambla Beneški fantje in o vlogi radijskega medija pri tem. Beneški fantje so imeli ob svoji izredni popularnosti zelo pomembno vlogo pri ohranjanju beneških ljudskih pesmi, beneškega narečja in knjižne slovenščine pri Beneških Slovencih in pri popularizaciji beneške pesmi v matični domovini. O času velikega izseljevanja iz Beneške Slovenije, o ljudski glasbi in njenem prehodu v narodno-zabavno ter o nastanku ansambla Beneški fantje pripovedujejo: Mojca Ravnik, Jurij Bankič, David Klodič, Urša Šivic, Mojca Kovačič, Ivan Sivec, Danijela Naraločnik, Marjan Roblek, Peter Ajdič in Igor Habbe. Uživali boste lahko v beneških pesmih – tudi v izvedbi Barskega okteta in Nediških puobov – ter v arhivskih posnetkih prvih pevskih in instrumentalnih sestavov, ki so se takrat oglašali v radijskih programih (Fantje na vasi, Vaški kvintet, Rezika Koritnik, Sonja Hočevar in Avgust Stanko, Slovenski oktet, prvi trio Avsenik in Beneški fantje vse do današnjih zasedb). Scenarij Danica Dolinar in Urša Menart, urednica Danica Dolinar, režiserka Urša Menart.
24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.
24. februarja 2022 se je z vdorom ruske vojske v Ukrajino začela nova vojna na evropskih tleh. Je bil ruski napad na Ukrajino res presenečenje ali pa se je ta vojna pravzaprav napovedovala že nekaj let, Zahod pa je zaradi energetskih poslov popuščal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu? Za oddajo Mednarodna obzorja smo se o tem, kaj je pripeljalo do vojne, in o evropskem odzivu nanjo pogovarjali s predstavniki več evropskih držav in ruske opozicije, del oddaje pa je ekipa Mednarodnih obzorij posnela tudi v Ukrajini. Oddaja bo na TVSLO 1 24. 1. ob 21.00. Avtorica Manica J. Ambrožič, snemalec Žiga Trnkoczy, montažer in realizator Bojan Gašperič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.
Pretresljiva pričevanja danes odraslih ljudi, ki so bili med II svetovno vojno otroci, najobčutljivejše žrtve vojne. Starši so jih morali zavoljo njihovega preživetja predati v skrb drugih družin (ki so, kot lepo povejo v zgodbi – bili pravi heroji!). Čutno, avtorsko zaznamovano, pospremljeno z bližnjimi kadri potezno pripovednih obrazov in umetniškimi, a skromnimi igranimi sekvencami.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.
Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.
Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV
Dokumentarni film pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki sta doživela izkušnjo zanikanja lastne bolezni in invalidnosti. Monika živi običajno družinsko življenje, hodi v službo, se druži s prijateljicami, kolesari, le da je popolnoma gluha. Živi v svetu slišečih in niti ne pomisli, da bi se družila z gluhimi. Damijan pa je doživel infarkt, a je samega sebe prepričeval, da gre zgolj za tesnobo, stres, čeprav je zdravnik. Kako sta Monika in Damjan obračunala s svojimi strahovi? Kako sta se spopadla sama s sabo in si priznala, da pred resnico ne gre bežati? Scenarist in režiser: TADEJ ČATER Snemalec: MATJAŽ HORVAT Mojster montaže: ZLATJAN ČUČKOV
Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.
Čeprav od zadnje oddaje iz serije Poglej in zadeni mineva že 25 let, pa je v srcih gledalcev še vedno zapisana kot ena najboljših v zgodovini razvedrilnih oddaj pri nas. Tokratna oddaja prinaša dokumentarni pogled nanjo tako s strani ustvarjalcev, nastopajočih kot tudi gledalcev. V oddaji se bomo spomnili nastopov nekaterih najbolj znanih svetovnih glasbenih imen iz '70, '80 in '90 ih let 20. stoletja. Ne nazadnje pa boste v oddaji videli tudi šopek slovenskih lepotic, ki so v začetku 90. let začele kariero prav v tej oddaji, med njimi tudi Melanija Knavs, danes Trump.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.
Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec
Leta 2024 praznujemo 250. obletnico rojstva Valentina Staniča, goriškega duhovnika, ki je živel v burnih časih od Marije Terezije do pomladi narodov. Iz Bodreža pri Kanalu ob Soči je šel za znanjem v Trbiž, Celovec in Salzburg ter se vrnil nazaj med rojake željan prispevati k vsakršnemu napredku. V dokumentarnem portretu bo prikazan skozi številna področja delovanja: kot alpinist, dobrotnik, literat, učitelj, ustanovitelj prve gluhonemnice ter prvega društva proti mučenju živali na naših tleh. Na Bavarskem slovi kot prvopristopnik na goro Watzmann, tudi pri nas je prvi izmeril višino Triglava, prebivalstvo na Kanalskem je pocepil ob epidemiji črnih koz in vernike kar med pridigami izobraževal o novostih v kmetijstvu... O vsem tem bodo spregovorili strokovnjaki, ki poznajo njegovo delo in jih še danes navdihuje s svojim žarom, zagnanostjo in optimizmom. Scenaristka: Tatjana Plahuta Režiser: Dušan Moravec
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.
Ameriški inženir slovenskega rodu dr. Anton Mavretič se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Film Voyager 127AU se osredotoča na prepoznavanje dela dr. Mavretiča, ki se že več kot štirideset let aktivno ukvarja z razvojem vesoljskih tehnologij. Med drugim je zasnoval tudi instrument PLS za vesoljski program Voyager. Film je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju z MIT Kavli Institute for Astrophysics and Space Research, Harvard University, Boston University, Applied Physics Laboratory, Goddard Space Center, Smithsonian National Air and Space Museum in družino Mavretič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.
Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.
Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.
Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.
Oddaja ponuja vpogled v pomen, ki ga imata slovenski jezik in slovenska zborovska pesem za zamejske Slovence v štirih državah. Ustvarjalci oddaje so izbrali štiri zbore, Mešani pevski zbor Danica iz Šentprimoža v Avstriji, Mešani pevski zbor Encijan iz Pulja na Hrvaškem, Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji in Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika na Madžarskem. V vseh štirih državah so posneli razgibane razglednice zborov, v katerih člani pripovedujejo o velikem pomenu, ki ga ima slovenska zborovska pesem za ohranjanje jezika in narodne identitete zamejskih Slovencev. Našteti štirje zbori so v Studiu Televizije Slovenija posneli tudi slovenske pesmi, značilne za posamezno pokrajino. Oddajo bogatijo privlačni posnetki narave iz zraka. Nastala je v Uredništvu glasbenih in baletnih oddaj TV Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije Uroš Hočevar, montažer Luka Založnik, celostna grafična podoba Blaž Zajc, režiser Aleksander Šmuc.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.
Dokumentarni film o treh možeh in steni ene najlepših gora na svetu: 6828 metrov visokem Ama Dablamu. Vanji Furlanu in Tomažu Humarju se je leta 1996 po sedmih dneh izjemno težavnega plezanja uspelo preko severozahodne stene prebiti na sam vrh. Zvonko Požgaj, njuna edina zveza z dolino, je dogajanje spremljal iz baznega tabora, ju preko oddajnika usmerjal in vzpodbujal, obenem pa skrbno snemal in zapisoval vse, kar se je dogajalo v tistih dramatičnih dneh. Rezultati te izjemne odprave so že nekaj časa znani. Vzpon je bil v tujini iznačen kot največji alpinistični dosežek v letu 1996 in ostaja eden večjih v zgodovini. Vanje Furlana že dolgo ni več med nami, trinajst let kasneje pa je v Nepalu na Langtang Lirungu ostal tudi Tomaž Humar. Njegov sin je kot 19-letnik postal najmlajši človek, ki je prekolesaril zemeljsko oblo. Duhovne in vztrajnostne dediščine svojega očeta ne skriva: »Moj oče mi je pomenil to, kar upam, da bom nekoč tudi jaz pomenil svojemu sinu. Torej zgled in ponos. Bil je človek, ki je imel sanje, večje od strahov. Oče me je poleg številnih spoznanj naučil predvsem dve stvari: v življenju nikoli ne poklekni in ne zapravi svojega ponosa, kajti ko enkrat to storiš, ti ne ostane nič. In ne odnehaj takrat, ko je težko.« Film o izginjanju, času, umrljivosti, spominu in večnosti človeškega duha se priklanja enemu največjih dosežkov slovenskega alpinizma v svetu in je posvečen Vanji Furlanu ter Tomažu Humarju.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dedek Edi, močna in trdna persona, preživlja slovenski vsakdan in svojega vnuka polni z edinstvenim čudenjem staranja na način, kot ga lahko dojame le duh mladosti. Ob tem se zastavi vprašanje: »Kdo so resnični vplivneži v našem življenju?« Filmski ustvarjalec Jan Vrhovnik nas popelje v deželo svojega odraščanja, kjer je dedek Edi njegov junak, jagodni napitki in babičin češnjev štrudelj pa so vse, kar loči jutra od popoldnevov. Vrhovnik spretno združuje močne elemente jugoslovanske nostalgije z dokumentarnim pristopom in kot protagonista v filmu vključi svoja stara starša, ki nista igralca, ter na humoren način raziskuje pojem vplivnežev v njegovi najbolj prvinski obliki. Edi teče v ritmu jugoslovanskega sintesajzerja, znoj mu kaplja s čela na dramatičnem, od sonca ožganem poletnem ozadju. Edi servira ase in plava v oceanu, njegova postarana koža pa je simbol življenja, ki ga je živel in ga še vedno živi v vsej njegovi veličini. Njegov vsakdan spremljamo z očmi osemletnega Jana, ki takrat še ni filmski ustvarjalec, temveč opazovalec na videz preprostih trenutkov, ki dajejo življenju globlji pomen in ga resnično obogatijo. Film, ki ga odlikujejo drzne barve, glasba jugoslovanskih uspešnic ter zvok škržatov, ponuja sladko nostalgično popotovanje v brezskrbno blaženost mladosti. Prežet je s hrepenenjem po odraščanju in s sočutjem, za katerega se zdi, da ga premorejo le stari starši. Je poklon ljudem, ki nas vzgajajo, ter številnim potem, ki nas izgradijo takšne, kakršni smo danes. Film je nastal pod okriljem inovativne produkcijske agencije Bright in predstavlja izjemno delo filmskega ustvarjalca Jana Vrhovnika v sodelovanju z ustvarjalno ekipo Brighta, ki vključuje Vito Vlašič in Miho Skrta kot asistenta produkcije ter Mateja Marinka kot izvršnega producenta. Film je prejel nagrado v kategoriji mladi režiser (YDA/Young Directors Award) na mednarodnem festivalu ustvarjalnosti Cannes Lions ter nagrado na festivalu Berlin Commercial.
Dedek Edi, močna in trdna persona, preživlja slovenski vsakdan in svojega vnuka polni z edinstvenim čudenjem staranja na način, kot ga lahko dojame le duh mladosti. Ob tem se zastavi vprašanje: »Kdo so resnični vplivneži v našem življenju?« Filmski ustvarjalec Jan Vrhovnik nas popelje v deželo svojega odraščanja, kjer je dedek Edi njegov junak, jagodni napitki in babičin češnjev štrudelj pa so vse, kar loči jutra od popoldnevov. Vrhovnik spretno združuje močne elemente jugoslovanske nostalgije z dokumentarnim pristopom in kot protagonista v filmu vključi svoja stara starša, ki nista igralca, ter na humoren način raziskuje pojem vplivnežev v njegovi najbolj prvinski obliki. Edi teče v ritmu jugoslovanskega sintesajzerja, znoj mu kaplja s čela na dramatičnem, od sonca ožganem poletnem ozadju. Edi servira ase in plava v oceanu, njegova postarana koža pa je simbol življenja, ki ga je živel in ga še vedno živi v vsej njegovi veličini. Njegov vsakdan spremljamo z očmi osemletnega Jana, ki takrat še ni filmski ustvarjalec, temveč opazovalec na videz preprostih trenutkov, ki dajejo življenju globlji pomen in ga resnično obogatijo. Film, ki ga odlikujejo drzne barve, glasba jugoslovanskih uspešnic ter zvok škržatov, ponuja sladko nostalgično popotovanje v brezskrbno blaženost mladosti. Prežet je s hrepenenjem po odraščanju in s sočutjem, za katerega se zdi, da ga premorejo le stari starši. Je poklon ljudem, ki nas vzgajajo, ter številnim potem, ki nas izgradijo takšne, kakršni smo danes. Film je nastal pod okriljem inovativne produkcijske agencije Bright in predstavlja izjemno delo filmskega ustvarjalca Jana Vrhovnika v sodelovanju z ustvarjalno ekipo Brighta, ki vključuje Vito Vlašič in Miho Skrta kot asistenta produkcije ter Mateja Marinka kot izvršnega producenta. Film je prejel nagrado v kategoriji mladi režiser (YDA/Young Directors Award) na mednarodnem festivalu ustvarjalnosti Cannes Lions ter nagrado na festivalu Berlin Commercial.
