Pank se ni rodil v velikih dvoranah in pod žarometi, ampak v klubih, garažah, skvotih. To niso bili samo prostori, to so bili varni otoki za vse, ki niso imeli kam drugam. Za vse, ki niso sodili nikamor. Prizorišča so panku dala telo. Tam se je glasba prvič srečala z občinstvom. Meja med odrom in občinstvom je bila zabrisana, pogosto sploh ni obstajala. In prav v tem je bila moč. In tudi pri nas, v Sloveniji, imamo prizorišča, ki niso samo prostori, ampak institucije. Legendarna prizorišča z dolgo tradicijo in kilometrino, kjer so se generacije učile, kaj pomeni biti glasen, drugačen, samosvoj. Prostori, ki so preživeli menjave sistemov, pomanjkanje sredstev in stalne pritiske – pa še vedno stojijo. In še vedno dajejo prostor novim glasovom. V četrti epizodi obiščemo tudi domače pankovske kolektive in listamo fanzine.