Dejstvo je, da je življenje pogojno. Če … potem …
Če boš pojedel zelenjavo, boš dobil sladico. Če boš pospravila svojo sobo, bosta mami in oči vesela. Če boš ti zame naredila to, bom jaz zate tisto.
Zahtev nikoli ne zmanjka. Živimo z dolgim seznamom stvari, ki jih je treba opraviti, in ljudi, ki jim moramo ugoditi. In to miselnost zlahka prenesemo tudi na Boga.
Težave seveda nastanejo takrat, ko stvari ne delujejo, kot bi morale. Ko ne moremo izpolniti svojega dela dogovora. Ker za vsak “če boš” obstaja tudi “če ne boš”. Za vsako obljubo nagrade obstaja grožnja kazni in prav zato so jeza, žalost in negotovost tako močni.
Kje je torej rešitev za našo utrujenost in izčrpanost, ki jo povzroča breme pogojnosti? Rešitev je v evangeliju, čudežni dobri novici o neizčrpni božji milosti za izčrpani svet.
V pismu Efežanom, drugem poglavju, osmi in deveti vrstici beremo: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi zaradi del niste odrešeni, da se ne bi kdo hvalil.”
Kaj je milost? Milost je ljubezen, ki nas išče, ko nimamo česa ponuditi. Ljubezen, ki si je ne zaslužimo. Milost je iracionalna v tem, da nima nič skupnega z merili. Nič skupnega nima z notranjimi kakovostmi nas samih ali našimi sposobnostmi. Milost odseva odločitev darovalca, tistega, ki ljubi, v odnosu do prejemnika, ki je ljubljen, in ta odločitev zanika kakršne koli zasluge, ki bi si jih prejemnik lahko lastil. Milost je enosmerna ljubezen. Brezpogojno sprejemanje darovalca, ki k temu ni prisiljen, ponujeno osebi, ki si tega ne zasluži.
Ko pretrgamo verigo quid pro quo (nekaj za nekaj), se začnejo dogajati vse mogoče čudovite stvari. Milost enkratno navdihne velikodušnost, prijaznost, zvestobo in še več ljubezni, in vse to prav zato, ker odstranja vse zahteve po tem, da nekaj damo, se spremenimo ali storimo. Ta enosmerna ljubezen je razlika med radostjo in žalostjo, hvaležnostjo in upravičenostjo.
Misel, da obstaja brezpogojna ljubezen, ki nas osvobaja pritiska, odpušča naše napake in naš strah zamenja z vero, je videti predobra, da bi bila resnična. Toda v našem svetu, ki tako obupno potrebuje upanje, je sporočilo o Božji milosti novica, ki jo čakamo vse življenje: Bog ljubi resnične ljudi, kot ste vi in jaz, in to je pokazal s tem, da je Kristus prišel, da bi nas osvobodil.
Prišel nas je osvobodit bremena lastnih dosežkov, bremena zahtev, da dosegamo. Bremena, da moramo vse narediti prav, obveznosti, da se spravimo v red. Kristus nas je prišel osvobodit sužnjevanja temu, da imamo prav, da smo nagrajeni, upoštevani in spoštovani. Zato ni treba, da je življenje utrujajoče prizadevanje, da si izborimo položaj, da se dokažemo.
Dobra novica o božji milosti ni predobra, da bi bila resnična. Je resnična! Je najbolj resnična resnica v vsem vesolju. Bog nas ima rad neodvisno od tega, kar prinašamo ali ne prinašamo na mizo. Nobenega drobnega tiska! Nobenega “če” in “ampak”. Nobenih pogojev. Milost je najbolj zahteve uničujoča in nasmeh ustvarjajoča resničnost, kar jih je. Je vir neizčrpnega upanja in veselja za izčrpani svet. Milost je to, kar vsi potrebujemo!