Opis epizode

»Nimfe so nekdaj delili na vodne in kopenske nimfe. Nekatere od teh drugih so domovale v gozdovih. Amadriade so nevidne prebivale v drevesih in so umrle, ko je propadlo njihovo drevo; o drugih so verjeli, da so nesmrtne in lahko živijo tisočletja. V morju živeče nimfe so se imenovale Okeanide ali Nereide, rečne pa Najade. Bile so lepe in stroge mladenke; kdor jih je ugledal, se mu je neredko zmešalo in če jih je videl gole, je umrl. Srečanja z njimi so bila usodna za smrtnike, nikakor pa ne za Apolona, boga s srebrnim lokom, ki je ljubimkal z mnogimi nimfami. Vendar mu niso vse vračale ljubezni in sledila sta jeza in maščevanje. Tako je bilo z nimfo Akanto: v obupanem poskusu, da bi se izvila iz Apolonovega objema, je bogu razpraskala obraz, on pa jo je spremenil v trnovo rastlino, ki nosi njeno ime. Podobna usoda je doletela Dafne, čudovito lepo Najado, ki je pred ljubezensko vnemo božanstva prestrašena poskušala pobegniti v gozd.« Tako je nimfe v svoji Knjigi domišljijskih bitij razčlenil Jose Luis Borges, o njih pa sta pisala že Homer in Ovidij. Še zlasti mit o Dafne in Apolonu je navdihnil številna glasbeno-scenska dela, serenade, kantate, balete, med drugimi skladatelji, kot so avtor prve v celoti ohranjene opere Jacopo Peri, Georg Friedrich Händel in Richard Strauss, pa tudi starejše mojstre, kot so Giovanni de Macque, Dario Castello, Cristofano Malvezzi in Giulio Caccini.

Carlo de Incontrera, Mihael Kozjek, Matej Venier