Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja o urbanem vrtičkanju
Avtor: Miha Švalj
Slovenija je dežela, v kateri narava že sama po sebi ponuja rešitev za marsikatero tegobo, če le poznamo zdravilne učinke v njej rastočih rastlin. Na primer ustnatice so velika družina aromatičnih začimbnic, ki so ime dobile po svojih cvetovih v obliki usten in v katero med drugimi sodijo žajbelj, majaron, timijan, origano in tudi kraški šetraj. Uporaba tega je bila nekoč zelo razširjena, danes pa je v primerjavi z drugimi začimbnicami precej podcenjen. Morda zato, ker raste divje, ali pa je bil, znan kot poper za reveže, odrinjen, ko je postal pravi poper cenovno bolj dosegljiv. Sicer pa je šetraj edina začimbnica, ki manjka v samostanski medicini in morda je s tem povezano tudi to, da so ga imenovali rastlina sreče ali yerba buena.
Slovenija je dežela, v kateri narava že sama po sebi ponuja rešitev za marsikatero tegobo, če le poznamo zdravilne učinke v njej rastočih rastlin. Na primer ustnatice so velika družina aromatičnih začimbnic, ki so ime dobile po svojih cvetovih v obliki usten in v katero med drugimi sodijo žajbelj, majaron, timijan, origano in tudi kraški šetraj. Uporaba tega je bila nekoč zelo razširjena, danes pa je v primerjavi z drugimi začimbnicami precej podcenjen. Morda zato, ker raste divje, ali pa je bil, znan kot poper za reveže, odrinjen, ko je postal pravi poper cenovno bolj dosegljiv. Sicer pa je šetraj edina začimbnica, ki manjka v samostanski medicini in morda je s tem povezano tudi to, da so ga imenovali rastlina sreče ali yerba buena.
Čiliji so ne samo lepe in dekorativne, ampak zelo hvaležne in nezahtevne rastline, ki potrebujejo za rast le dovolj svetlobe, vode in ščepec ljubezni. Nekoč so mu pri nas rekli španski poper. A čili ni samo zelo priljubljen, bolj ali manj pekoč dodatek k jedem, ampak prava pop zvezda med začimbami: posvečajo ji odmevne festivale, tekmovanja in ima številne klube oboževalcev po vsem svetu.
Čiliji so ne samo lepe in dekorativne, ampak zelo hvaležne in nezahtevne rastline, ki potrebujejo za rast le dovolj svetlobe, vode in ščepec ljubezni. Nekoč so mu pri nas rekli španski poper. A čili ni samo zelo priljubljen, bolj ali manj pekoč dodatek k jedem, ampak prava pop zvezda med začimbami: posvečajo ji odmevne festivale, tekmovanja in ima številne klube oboževalcev po vsem svetu.
Slovenska beseda žafran izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arabščini pomeni rumeno, je v knjigi Žafrani v Sloveniji zapisal njen avtor, botanik Jože Bavcon, dolgoletni vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. V njej izvemo tudi, da rod žafranov obsega več kot 80 vrst, a le ena je tista, ki daje najdragocenejšo začimbo na svetu, to je pravi žafran ali (Crocus sativus). Ta cveti jeseni, a pri nas ga na naravnih rastiščih ne boste našli in zamenjava za jesenski podlesek je lahko smrtna nevarna. Da še vedno drži rek, da je nekaj drago kot žafran, smo se prepričali na tolminskem, kjer pravi žafran že sedem let gojita Ivan Mangani in Anja Bukudur. Celoten postopek pridelave začimbe, od sajenja, nabiranja cvetov in trganja nitk, brazd pestičev, poteka ročno in tudi zato je cena kakovostnega žafrana lahko višja od zlata. Za gram začimbe je treba nabrati približno 250 še zaprtih cvetov, saj že obisk čebele ali piš vetra lahko vanje zanese nesnago, kar vpliva na kakovost začimbe.
Slovenska beseda žafran izvira iz arabske zafaran ali tudi zafran, kar v arabščini pomeni rumeno, je v knjigi Žafrani v Sloveniji zapisal njen avtor, botanik Jože Bavcon, dolgoletni vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. V njej izvemo tudi, da rod žafranov obsega več kot 80 vrst, a le ena je tista, ki daje najdragocenejšo začimbo na svetu, to je pravi žafran ali (Crocus sativus). Ta cveti jeseni, a pri nas ga na naravnih rastiščih ne boste našli in zamenjava za jesenski podlesek je lahko smrtna nevarna. Da še vedno drži rek, da je nekaj drago kot žafran, smo se prepričali na tolminskem, kjer pravi žafran že sedem let gojita Ivan Mangani in Anja Bukudur. Celoten postopek pridelave začimbe, od sajenja, nabiranja cvetov in trganja nitk, brazd pestičev, poteka ročno in tudi zato je cena kakovostnega žafrana lahko višja od zlata. Za gram začimbe je treba nabrati približno 250 še zaprtih cvetov, saj že obisk čebele ali piš vetra lahko vanje zanese nesnago, kar vpliva na kakovost začimbe.
Ingver in kurkuma sta dve začimbni rastlini, ki ju poznamo tisočletja, a sta vsaj v našem delu sveta postali zvezdi tako kulinarike kot prehranskih dodatkov šele v 21. Stoletju. Rastlini, ki izhajata iz subtropske Azije sta botanično gledano močno sorodstveno povezani, zadnja leta pa gomolje in ene in druge vzgajajo tudi v Sloveniji. Tokrat smo obiskali Urško in Klemna Mumelj, ki pod Pohorjem gojita mlad ingver in kurkumo.
Ingver in kurkuma sta dve začimbni rastlini, ki ju poznamo tisočletja, a sta vsaj v našem delu sveta postali zvezdi tako kulinarike kot prehranskih dodatkov šele v 21. Stoletju. Rastlini, ki izhajata iz subtropske Azije sta botanično gledano močno sorodstveno povezani, zadnja leta pa gomolje in ene in druge vzgajajo tudi v Sloveniji. Tokrat smo obiskali Urško in Klemna Mumelj, ki pod Pohorjem gojita mlad ingver in kurkumo.
Čeprav je vanilja sladka in dišeča, ima precej grenko zgodovino. Prvi, ki naj bi jo udomačili na njenih divjih rastiščih okoli Mehiškega zaliva, so bili pripadniki ljudstva Totonaki. Te so kolonizirali Azteki, ko pa so v začetku 16. stoletja azteško deželo odkrili Španci, so prevzeli tudi polja vanilje in jo začeli uporabljati za aromatiziranje jedi in pijač. Mehika je ostala glavna proizvajalka vanilje vse do 19. stoletja. To pa predvsem zato, ker potaknjenci, ki so jih pošiljali drugam, niso bili oprašeni in niso imeli plodov, strokov, v katerih po fermentaciji nastane aromatična snov vanilin, in so bili tako brez vrednosti. Vse se je spremenilo, ko so odkrili, da vaniljo lahko oprašujejo tudi ročno, sploh pa, ko so odkrili, da se vanilin lahko pridobi sintezno. Zaradi izjemno zahtevne in dolgotrajne pridelave vanilje jo iz naravnih virov dobimo le slabo petino na leto.
Čeprav je vanilja sladka in dišeča, ima precej grenko zgodovino. Prvi, ki naj bi jo udomačili na njenih divjih rastiščih okoli Mehiškega zaliva, so bili pripadniki ljudstva Totonaki. Te so kolonizirali Azteki, ko pa so v začetku 16. stoletja azteško deželo odkrili Španci, so prevzeli tudi polja vanilje in jo začeli uporabljati za aromatiziranje jedi in pijač. Mehika je ostala glavna proizvajalka vanilje vse do 19. stoletja. To pa predvsem zato, ker potaknjenci, ki so jih pošiljali drugam, niso bili oprašeni in niso imeli plodov, strokov, v katerih po fermentaciji nastane aromatična snov vanilin, in so bili tako brez vrednosti. Vse se je spremenilo, ko so odkrili, da vaniljo lahko oprašujejo tudi ročno, sploh pa, ko so odkrili, da se vanilin lahko pridobi sintezno. Zaradi izjemno zahtevne in dolgotrajne pridelave vanilje jo iz naravnih virov dobimo le slabo petino na leto.
V tokratni novoletni izdaji hkrati spoznavamo dve "zimski", a popolnoma različni začimbi klinčke in muškatni orešček. Obe sta namreč doma na tisočletja najbolj varovani skrivnosti - -otočju Moluki, v zakotju Bandskega morja v današnji Indoneziji. Zaradi njiju so kolonizatorji skoraj iztrebili domače prebivalstvo, otočje pa še danes velja za "vročo točko" biotske raznovrstnosti.
V tokratni novoletni izdaji hkrati spoznavamo dve "zimski", a popolnoma različni začimbi klinčke in muškatni orešček. Obe sta namreč doma na tisočletja najbolj varovani skrivnosti - -otočju Moluki, v zakotju Bandskega morja v današnji Indoneziji. Zaradi njiju so kolonizatorji skoraj iztrebili domače prebivalstvo, otočje pa še danes velja za "vročo točko" biotske raznovrstnosti.
Če bi morali čas okoli božiča opisati z vonjavami, zagotovo ne bi manjkal vonj po cimetu, ki pogreje in posladka. Priljubljena začimba, ki je v uporabi po vsem svetu, ima dolgo zgodovino. Velja za eno najstarejših poznanih začimb, ki pa je bila nekoč veliko predraga za splošno uporabo. Podatek, ki ga je v prvem stoletju našega štetja zapisal rimski pisec in učenjak Plinij starejši, nam pove, da je 350 gramov cimeta imelo enako vrednost kot pet kilogramov srebra. Znano pa je tudi, da so še v 15. stoletju na arabskih trgih zanj menjavali sužnje. Danes je ob popru cimet tista začimba, ki se ji je zaradi intenzivne pridelave, pri kateri uporabljajo veliko fitofarmacevtskih sredstev, najbolj zmanjšala kakovost, zato je dobro vedeti, kaj kupujemo. Čeprav je cimeta več vrst, se v kuhinji že od nekdaj uporabljata dve vrsti, pravi cejlonski in kitajski, ta je cenejši in vsebuje več dišave kumarin, zaradi katere lahko ob prevelikem zaužitju boli glava.
Če bi morali čas okoli božiča opisati z vonjavami, zagotovo ne bi manjkal vonj po cimetu, ki pogreje in posladka. Priljubljena začimba, ki je v uporabi po vsem svetu, ima dolgo zgodovino. Velja za eno najstarejših poznanih začimb, ki pa je bila nekoč veliko predraga za splošno uporabo. Podatek, ki ga je v prvem stoletju našega štetja zapisal rimski pisec in učenjak Plinij starejši, nam pove, da je 350 gramov cimeta imelo enako vrednost kot pet kilogramov srebra. Znano pa je tudi, da so še v 15. stoletju na arabskih trgih zanj menjavali sužnje. Danes je ob popru cimet tista začimba, ki se ji je zaradi intenzivne pridelave, pri kateri uporabljajo veliko fitofarmacevtskih sredstev, najbolj zmanjšala kakovost, zato je dobro vedeti, kaj kupujemo. Čeprav je cimeta več vrst, se v kuhinji že od nekdaj uporabljata dve vrsti, pravi cejlonski in kitajski, ta je cenejši in vsebuje več dišave kumarin, zaradi katere lahko ob prevelikem zaužitju boli glava.
Poper je že dolga tisočletja ena izmed najbolj priljubljenih začimb na svetu in ne velja zaman za kralja začimb. Nekoč je bil vreden več kot njegova teža v zlatu, danes je ena najbolj razširjenih začimb, ki se uporablja v praktično vseh kuhinjah sveta. Njegov okus nam je tako domač, da ga imamo vsi za svojega čeprav je njegova domovina obala jugozahodne Indije.
Poper je že dolga tisočletja ena izmed najbolj priljubljenih začimb na svetu in ne velja zaman za kralja začimb. Nekoč je bil vreden več kot njegova teža v zlatu, danes je ena najbolj razširjenih začimb, ki se uporablja v praktično vseh kuhinjah sveta. Njegov okus nam je tako domač, da ga imamo vsi za svojega čeprav je njegova domovina obala jugozahodne Indije.
Origano izvira z mediteranskega območja, je trajnica gorovja in odcednih tal, zato so stari Grki to rastlino imenovali tudi gosko veselje. Starogrški filozof Aristotel je poročal, da so želve, ko so pogoltnile strupeno kačo, takoj pojedle nekaj origana, ki naj bi vplival kot protistrup. Prav tako ni slučajno, da je pristal na pici, najbrž bolj iz zdravstvenih kot iz kulinaričnih razlogov, če vemo, da je pica nastala iz ostankov hrane za reveže. Domače ime za origano je navadna dobra misel, včasih mu rečejo tudi divji majaron, a kljub podobnosti sta si zelišči različni. Omenili bomo tudi timijan, ki se izmed vseh treh najmanj uporablja v kulinariki, je pa nekoč veljal za antibiotik revežev.
Origano izvira z mediteranskega območja, je trajnica gorovja in odcednih tal, zato so stari Grki to rastlino imenovali tudi gosko veselje. Starogrški filozof Aristotel je poročal, da so želve, ko so pogoltnile strupeno kačo, takoj pojedle nekaj origana, ki naj bi vplival kot protistrup. Prav tako ni slučajno, da je pristal na pici, najbrž bolj iz zdravstvenih kot iz kulinaričnih razlogov, če vemo, da je pica nastala iz ostankov hrane za reveže. Domače ime za origano je navadna dobra misel, včasih mu rečejo tudi divji majaron, a kljub podobnosti sta si zelišči različni. Omenili bomo tudi timijan, ki se izmed vseh treh najmanj uporablja v kulinariki, je pa nekoč veljal za antibiotik revežev.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Ob vodki verjetno najprej pomislimo na to, da ta žgana pijača izvira iz Rusije, kar še posebno draži Poljake. A kot menijo nekateri, ne glede na to, ali so prvi vodko destilirali v Rusiji ali na Poljskem, največ so k prepoznavnosti te pijače prispevali Američani. Razširjeno mnenje je tudi, da je narejena iz krompirja, a v resnici je je večina izdelana iz žit, predvsem koruze in pšenice, tradicionalno žito za izdelavo vodke v vzhodni Evropi pa je še vedno rž. Vodka je tudi edina žgana pijača, ki jo lahko izdelamo iz česar koli, kar imamo na voljo, mora pa biti kmetijskega izvora.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Ob vodki verjetno najprej pomislimo na to, da ta žgana pijača izvira iz Rusije, kar še posebno draži Poljake. A kot menijo nekateri, ne glede na to, ali so prvi vodko destilirali v Rusiji ali na Poljskem, največ so k prepoznavnosti te pijače prispevali Američani. Razširjeno mnenje je tudi, da je narejena iz krompirja, a v resnici je je večina izdelana iz žit, predvsem koruze in pšenice, tradicionalno žito za izdelavo vodke v vzhodni Evropi pa je še vedno rž. Vodka je tudi edina žgana pijača, ki jo lahko izdelamo iz česar koli, kar imamo na voljo, mora pa biti kmetijskega izvora.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Če bi 100 Američanov vprašali, katera žgana pijača je najbolj ameriška, bi morda le eden ali dva najbolj zgodovinsko razgledana odgovorila, da je to applejack, jabolčno žganje. Tega v ameriških kolonijah na zahodu sprva niso pridobivali z destilacijo, ampak z redukcijo. Applejack je bila dolgo časa edina močna pijača prvih naseljencev, sploh na mejnih območjih ameriških kolonij, kjer niso imeli drugega naravnega vira za proizvodnjo alkohola kot jabolka. O tradiciji gojenja jabolk v ZDA in pozabljeni jabolčni alkoholni pijači, ki v ZDA doživlja pravo renesanso.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Če bi 100 Američanov vprašali, katera žgana pijača je najbolj ameriška, bi morda le eden ali dva najbolj zgodovinsko razgledana odgovorila, da je to applejack, jabolčno žganje. Tega v ameriških kolonijah na zahodu sprva niso pridobivali z destilacijo, ampak z redukcijo. Applejack je bila dolgo časa edina močna pijača prvih naseljencev, sploh na mejnih območjih ameriških kolonij, kjer niso imeli drugega naravnega vira za proizvodnjo alkohola kot jabolka. O tradiciji gojenja jabolk v ZDA in pozabljeni jabolčni alkoholni pijači, ki v ZDA doživlja pravo renesanso.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Nekateri tekilo uvrščajo med vrhunskih pet žganih pijač, kjer imata mesto na primer tudi viski in rum. A v nasprotju z rumom, ki ga delajo povsod, kjer raste sladkorni trst, je tekila lahko narejena le v Mehiki, in sicer le v regijah, določenih z zakonom. Ena izmed najbolj znanih je Jalisco s polji modrih agav, edine agave, iz katere je lahko narejena mehiška nacionalna pijača. Drugače pa je pri mezcalu, ki je splošno ime za žgano pijačo iz agav. Podobno kot rum so tudi tekilo v Mehiki začeli delati šele po prihodu Špancev, ki so iz Evrope prinesli kotle za žganjekuho in znanje o pripravi žganih pijač, ter začeli destilirati staro azteško pijačo bogov, imenovano pulke.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Nekateri tekilo uvrščajo med vrhunskih pet žganih pijač, kjer imata mesto na primer tudi viski in rum. A v nasprotju z rumom, ki ga delajo povsod, kjer raste sladkorni trst, je tekila lahko narejena le v Mehiki, in sicer le v regijah, določenih z zakonom. Ena izmed najbolj znanih je Jalisco s polji modrih agav, edine agave, iz katere je lahko narejena mehiška nacionalna pijača. Drugače pa je pri mezcalu, ki je splošno ime za žgano pijačo iz agav. Podobno kot rum so tudi tekilo v Mehiki začeli delati šele po prihodu Špancev, ki so iz Evrope prinesli kotle za žganjekuho in znanje o pripravi žganih pijač, ter začeli destilirati staro azteško pijačo bogov, imenovano pulke.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Izpostavljamo slovenskega posebneža, brinjevec. Slovenci smo namreč edini na svetu, ki iz brinovih jagod kuhamo žganje in brinje ne le namakamo v njem. Zaradi veliko eteričnih olj in trpkega okusa ima zelo specifičen okus in vonj, številni pa menijo, da je "brinovček" bolj kot žganje zdravilo, ki bi ga morali prodajati tudi v lekarnah.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Izpostavljamo slovenskega posebneža, brinjevec. Slovenci smo namreč edini na svetu, ki iz brinovih jagod kuhamo žganje in brinje ne le namakamo v njem. Zaradi veliko eteričnih olj in trpkega okusa ima zelo specifičen okus in vonj, številni pa menijo, da je "brinovček" bolj kot žganje zdravilo, ki bi ga morali prodajati tudi v lekarnah.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Vzhodna Azija je domovina najbolj prodajane žgane pijače na svetu. To ni ne vodka, ne viski, ne rum, to je sodžu. Nacionalni korejski pijači rečejo tudi korejska vodka in je tradicionalno narejena iz riža. Po korejski vojni, leta 1965, ko je takratna vlada zaradi pomanjkanja riža izdelavo sodžuja iz riža prepovedala, so to žgano pijačo začeli izdelovati iz tapioke in sladkega krompirja. Če je korejski sodžu najbolj prodajana žgana pijača, ki pri nas ni prav zelo znana, pa je veliko bolj znan japonski sake, ki pa ni niti žganje niti vino, pač pa je po izdelavi najbolj podoben pivu s posebno dvojno vzporedno fermentacijo.
V sedmi sezoni se spet podajamo okoli sveta. Vzhodna Azija je domovina najbolj prodajane žgane pijače na svetu. To ni ne vodka, ne viski, ne rum, to je sodžu. Nacionalni korejski pijači rečejo tudi korejska vodka in je tradicionalno narejena iz riža. Po korejski vojni, leta 1965, ko je takratna vlada zaradi pomanjkanja riža izdelavo sodžuja iz riža prepovedala, so to žgano pijačo začeli izdelovati iz tapioke in sladkega krompirja. Če je korejski sodžu najbolj prodajana žgana pijača, ki pri nas ni prav zelo znana, pa je veliko bolj znan japonski sake, ki pa ni niti žganje niti vino, pač pa je po izdelavi najbolj podoben pivu s posebno dvojno vzporedno fermentacijo.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Tretjo epizodo začenjamo z zlobneži, ki pravijo, da če bi na Irskem in Škotskem uspevalo sadno drevje, tudi viskija kot takega svet ne bi poznal. Destilacija ječmena in ostalih žit ter zorenje viskija je namreč zelo zahteven in filigransko natančen posel, ki so ga na severu Britanskega otočja povzdignili v znanost in od koder se je razširil po zemeljski obli. Danes najbolj kakovostnih ne proizvajajo le v njegovi domovini, ampak v sam vrh sodijo tudi viskiji iz Indije, z Japonske, iz ZDA in iz Kanade. Zato niti ne čudi, da je ta žitni destilat najbolj poznana in najbolj priljubljena žgana pijača na svetu.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Tretjo epizodo začenjamo z zlobneži, ki pravijo, da če bi na Irskem in Škotskem uspevalo sadno drevje, tudi viskija kot takega svet ne bi poznal. Destilacija ječmena in ostalih žit ter zorenje viskija je namreč zelo zahteven in filigransko natančen posel, ki so ga na severu Britanskega otočja povzdignili v znanost in od koder se je razširil po zemeljski obli. Danes najbolj kakovostnih ne proizvajajo le v njegovi domovini, ampak v sam vrh sodijo tudi viskiji iz Indije, z Japonske, iz ZDA in iz Kanade. Zato niti ne čudi, da je ta žitni destilat najbolj poznana in najbolj priljubljena žgana pijača na svetu.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. S Karibi najbolj povezujemo rum. Edino surovino, iz katere pridelujejo rum, so na Karibe prinesli kolonialisti, ki so s seboj vzeli tudi kotle in znanje o izdelavi žganih pijač, ki so jih poznali. Zato imamo različne vrste ruma. Francoskega, pri katerem je rum narejen iz fermentiranega soka sladkornega trsa, ter angleškega in španskega, pri katerih je rum destilat iz fermentirane melase. Iz sladkornega trsa pa je tudi kašasa, nacionalna pijača v Braziliji. Z rumom je povezan tudi temnejši del zgodovine, zasužnjevanje ljudi, ki so delali na plantažah sladkornega trsa. Zato je rum pijača, zaradi katere so nekateri obogateli, drugim pa je pomagala pozabiti njihovo revščino ali pa dala pogum.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. S Karibi najbolj povezujemo rum. Edino surovino, iz katere pridelujejo rum, so na Karibe prinesli kolonialisti, ki so s seboj vzeli tudi kotle in znanje o izdelavi žganih pijač, ki so jih poznali. Zato imamo različne vrste ruma. Francoskega, pri katerem je rum narejen iz fermentiranega soka sladkornega trsa, ter angleškega in španskega, pri katerih je rum destilat iz fermentirane melase. Iz sladkornega trsa pa je tudi kašasa, nacionalna pijača v Braziliji. Z rumom je povezan tudi temnejši del zgodovine, zasužnjevanje ljudi, ki so delali na plantažah sladkornega trsa. Zato je rum pijača, zaradi katere so nekateri obogateli, drugim pa je pomagala pozabiti njihovo revščino ali pa dala pogum.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Prvo epizodo začenjamo z destilatom, ki je tesno povezan z zgodovino destilacije same in pijačo, ki nosi ime, ki povzroča precej zmede. Vsak konjak je namreč brendi, vsak vinjak pa še zdaleč ni konjak.
V sedmi sezoni se ponovno podajamo okoli sveta. Spoznavamo zgodovino, razvoj, značilnosti in zanimivosti najbolj prepoznavnih ter legendarnih žganih pijač sveta. Prvo epizodo začenjamo z destilatom, ki je tesno povezan z zgodovino destilacije same in pijačo, ki nosi ime, ki povzroča precej zmede. Vsak konjak je namreč brendi, vsak vinjak pa še zdaleč ni konjak.
Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli.
Za konec serije Mimogrede po svetu 2 bomo posegli v bogato zakladnico italijanske kulinarike in kot ob koncu obeda postregli s sladico. Tiramisu je ena od legendarnih sladic naših sosedov, ki morda res nima večstoletne tradicije, je pa najbrž svetovno najbolj prepoznavna italijanska sladica. In še enkrat bomo potrdili, da so pri najpreprostejših jedeh najpomembnejši detajli.
Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji
Tokrat se spet odpravljamo v Azijo, ki je kulinarično gledano daleč najbolj raznolika celina. Pokukali bomo v svet Vzhodno Azijske kulinarike, še bolj natančno na korejski polotok in spoznali jed, ki je temeljna hrana korejske kulinarike. Kimči je tradicionalna več tisočletij stara korejska jed iz fermentirane zelenjave in začimb, ki ni le nepogrešljiva priloga pri vsakem obroku ampak tudi osnova za pripravo številnih jedi. Korejci kimči jedo za zajtrk, kosilo in večerjo, kot prilogo ali glavno jed - v vseh mogočih oblikah. Res, da je kimči prastara jed, a je kot nalašč za današnjo bio-eko-makrobitično-vegansko ero. Sogovorniki: Hyewon Yang iz korejske restavracije Suwon Sanja Čakarun iz manufakture in trgovine Kis in kvas Boštjan Napotnik Napo, teoretik in praktik v kuhinji
Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii.
Tokrat smo s kuhalnico odpravili na vzhod naše celine. Spoznali smo klasično narodno jed, ki je doma tako v Ukrajini kot Rusiji, pa tudi na Poljskem, Moldaviji, Romuniji, pribaltskih in ostalih nekdanjih državah bivše Sovjetske zveze. Za boršč bi težko trdili, da je osvojil svet, a to nasitno enolončnico, ki je zaradi rdeče pese izrazito rdeče barve, najdemo povsod, kjer emigranti iz prej omenjenih dežel odpirajo restavracije z vzhodnoevropskih pridihom. Kar je praktično povsod po svetu. Sogovornici: Fylipenko Bogdana iz Odese, ki je z otrokoma prebežala v Slovenijo, Evgeniya Maria, umetnostna zgodovinarka, ki svoje vtise o Slovenij objavlja na profilu @oslovenii.
V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/
V tokratni epizodi Mimogrede po svetu se odpravljamo v Grčijo, priljubljeno počitniško destinacijo Slovencev. Vsi tisti, ki radi raziskujejo kulinarične posebnosti držav, ki jih obiščejo, Grčijo po navadi zapuščajo z izjemnimi vtisi. In čeprav je ena najbolj prepoznavnih grških jedi – musaka zelo udomačena tudi naših vrtčevskih, šolskih, vojaških in službenih menzah, so mnogi šele ob srečanju s pravo, grško musako doživeli pravo gastronomsko razodetje. A skrivnost dobre musake ni v receptu, ampak v svežih, lokalnih sestavinah. V vse plasti musake in njene zgodovine sta nas popeljala Natassa Petra, politologinja iz Grčije, ki že 15 let živi v Sloveniji in Boštjan Napotnik - Napo, kuharski teoretik in praktik. Foto: https://www.pexels.com/
Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačena pa je na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost.
Tokrat se v Mimogrede po svetu v iskanju jedi, ki je osvojila svet, ne odpravljamo prav daleč. Pravzaprav ostajamo v regiji in po malem tudi doma, saj je jed, ki jo predstavljamo malo tudi naša. Pravzaprav si težko predstavljamo pravo slovensko gasilsko veselico ali majski piknik ali otvoritev vrtne žar sezone brez te ikonične jedi. Čevapčiče poznajo od Perzije do Skandinavije, od Avstralije do Južne Amerike, najbolj udomačena pa je na Balkanu. Čevapčiči, pečeni mesni svaljki so najbolj prepoznavna jugoslovanska jed, ki združuje in razdvaja in spet združuje narode na Balkanu in širše skoraj stoletje in pol. Bolj preprosto kot pri čevapčičih skoraj ne gre. Mleto meso začinimo in oblikujemo v svaljke ter spečemo na žaru. A za tem preprostim principom kot za vsako ikonično jedjo tiči cela znanost.
Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede okoli sveta 2 gremo na Tajsko, privoščili pa si bomo znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepozavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai.
Tudi v aktualni, pomladi seriji oddaj Mimogrede se bomo odpravili s kuhalnico okoli sveta. Že drugič. Tudi tokrat vam bomo predstavili nekaj najbolj znamenitih in prepoznavnih jedi iz posameznih držav sveta, ki so tako ali drugače zaznamovale ljudi in državo, kjer so nastale ter vplivale tudi na trende in prehranjevalne navade ljudi na drugih koncih sveta. Te kultne jedi bomo skuhali s človekom, ki prihaja iz te države ali pa državo in jed odlično pozna ter spoznali njen nastanek, zgodovino ter zanimivosti, povezane z njo. Skratka, spet nas čaka nas niz zaokroženih kulinaričnih zgodb o posamezni nacionalni jedi, ki je prerasla svoje okvirje in okvirje države, kjer je nastala. V prvi oddaji Mimogrede okoli sveta 2 gremo na Tajsko, privoščili pa si bomo znameniti pad thai. Pad thai ali tajski rezanci so v voku prepraženi riževi rezanci, jajce in kalčki, politi s slano-kislo-sladko omako, potreseni z zmletimi arašidi. Je ikonična jed s tajskih ulic in ena najbolj prepozavnih jedi na svetu. Pad thai se od ostalih azijskih rezancev razlikuje predvsem po rezancih samih. V pad thaiu so obvezni ploščati riževi rezanci, široki nekaj milimetrov, druga razlika pa je značilna sladko-slano kisla pad thai omaka. Z nami so se okoli voka sukali: Kitiya Srimaratn, medicinska sestra, maserka in kuharica; Prakobsin Thanapanyarak - Edže, lastnik restavracije OnThai in kuhar; Sara Marinko, študentka, vezni člen med strankami in osebjem v restavraciji OnThai.
Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.
Za konec olimpijske serije oddaj Mimo grede smo prihranili sladico. A na Kitajskem sladica ni tako kot pri nas, vrhunec obroka, češnja na torti - kitajske sladice in sladke jedi bodo namreč večino zahodnjakov pustile hladne. Čeprav je Kitajska gastronomska tradicija ena najstarejših in čeprav so Kitajci obsedeni s hrano, je prav nenavadno kako malo pozornosti namenjajo sladkim jedem. Postrežejo jih kar med obedom.
Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.
Nekaj napotkov o tem, ko se obnašati za mizo, če se boste kdaj znašli na večerji pri kitajski družini ali na kosilu v kitajski restavraciji. Bonton veleva, da si vsak najprej vzame s krožnika, ki je pred njim. Na omikano kitajsko mizo nož ne sodi. Kitajski pogrinjek ob krožniku, skodeli za riž, čajni skodelici in kozarcu zahteva le žlico in paličici. S paličicama lahko hrano izjemoma razkosamo, ne smemo pa je nabadati. Paličice nikoli ne pustimo zapičene v hrano ali prekrižane na krožniku, vedno jih odložimo vzporedno eno ob drugi.
Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.
Dober nož in dober pisker bi bil odgovor večine kuharjev, če bi jih vprašali, brez česa ne bi mogli opravljati svojega dela. Tudi v kitajski kuhinji je podobno, pri čemer sta oba omenjena pripomočka zelo posebna, kot je posebna tudi kitajska gastronomija. Danes se v oddaji Mimo grede na OI ukvarjamo z 'orodjem' v tipični kitajski kuhinji. Če bi morali opremo in pribor skrčiti na eno samo stvar, bi bil to dober vok, pri katerem se toplota enakomerno porazdeli.
V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah.
V Italiji je parmezan, v Mehiki jelapenjo, v ZDA kečap, v Belgiji majoneza, v Vietnamu ribja omaka ... Mnoge države in njihove kuharske praske imajo značilne dodatke, brez katerih si skoraj ne moremo predstavljati njihove kulinarike. Kaj pa na Kitajskem? To ugotavljamo v tokratni oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah.
Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.
Čeprav je kitajska civilizacija ena najstarejših in ena najbolj naprednih, antični Kitajci niso poznali skrivnosti koagulacije ali sirjenja mleka. A ko so enkrat osvojili to obrt se niso ustavili: začeli so siriti tudi stročnice in izumili tofu. Zgodovinarji ugotavljajo, da so se tehnik izdelave jogurta in sira Kitajci naučili šele od stepskih ljudstev s severa. En razlog za to, da Kitajci dolgo niso poznali mlekarske obrti je zagotovo ta, da je med kitajsko populacijo zelo pogosta laktozna intolerančnost, drug pa ta, da v monsunskem podnebju, kjer uspeva riž, reja molznih živali ni najbolj gospodarna.
Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.
Globalno je najbolj priljubljena Kitajska kuhinja. Kako je v zadnjih 100, 150 letih kot pandemija osvojila svet? Kamorkoli so kitajski migranti prišli, so lokalno prebivalstvo navdušili s svojimi jedmi, predvsem sladko kislimi kombinacijami, ocvrtim mesom in seveda rezanci. Ponekod se je kitajska kulinarika popolnoma zlila z lokalno, denimo v Koreji. Celo najbolj poznano in priljubljeno vietnamko nacionalno jed, juho Pho Bo, so izumili kitajski priseljenci, ki so od francoskih mesarjev kupovali goveje kosti, iz njih kuhali juho in ji dodali riževe rezance.
Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.
Kot smo povedali v prvi oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah, je zaradi zgodovinskih okoliščin in geografske raznolikosti Kitajske nemogoče govorili o kitajski kuhinji, ampak kvečjemu štirih velikih kulinaričnih tradicijah, ki jih povzema ta kitajski pregovor: vzhod je sladek, jug slan, zahod je kisel, sever vroč. Danes bomo spoznali osem osnovnih, najbolj vplivnih različic kitajske kuhinje. Te se delijo še na več podvrst in so temelji kuharskih praks tudi drugod po Kitajskem in svetu.
V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik.
V tretji oddaji Mimo grede na olimpijskih igrah bomo ugotovili, da sta obe žitarici na Kitajskem skoraj enakovredni. Kitajski pregovor pravi, da je obed brez riža enako kot lepo dekle brez enega očesa. Riž Kitajci poznajo vsaj 8 tisoč let in je temelj lokalne kulinarike tam, kjer so ustrezne razmere za njegovo gojenje. Pol mlajša na Kitajskem kot riž, manj sveta, a nič manj priljubljena, pa je pšenica, ki je prišla na Kitajsko pred približno štiri tisoč leti. Danes jo na Kitajskem gojijo na površini primerljivi z velikostjo Alžirije. Iz pšenične moke izdelujejo kruh, mesijo testo za znamenite kitajske žlikrofe, za v pari kuhane kvašene kitajske cmoke ter seveda za testenine vseh mogočih oblik.
Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.
Kitajska kuharska tradicija je stara nekaj tisoč let, v tem času pa so Kitajci izumili živila kot so rezanci in tofu. Izvedeli bomo, zakaj tudi v naših kitajskih restavracijah na koncu obeda postrežejo s toplim slivovim vinom. Kuhanje so Kitajci začeli obravnavali kot TAO - doktrino uma. Znana je zgodba kuharskega guruja, ki je svoje služabnike pošiljal nabirati roso s cvetov divje vrtnice in limon, v kateri je skuhal riž. Za roso z običajnih vrtnic je menil, da je premočna. Pečeni rezanci in pečen riž, najbolj prepoznavne jedi iz današnjih kitajskih restavracij po svetu, so kitajska pogruntavščina sodobnega časa, ulična hitra hrana, ki pa je za razliko od drugih jedi, povsod po svetu bolj ali manj enakega okusa.
Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi.
Prva iz serije oddaj Mimo grede na olimpijskih igrah bo teoretična. Spoznali bomo, da kitajska kuhinja ni ena sama, ampak jih je osem in da riž ni ulitimativno živilo v kitajskih prehranjevalni tradiciji. Za kitajsko kuhinjo je značilen širok nabor načinov priprave hrane, od preciznega rezanja sestavin do številnih tehnik toplotne obdelave. Uporabljajo široke palete začimb, zelenjave, mesa, tofuja in ostalih živil v kombinaciji z rižem in rezanci. Daleč najbolj priljubljeno meso na Kitajskem je svinjina, ki predstavlja kar tri četrtine celotne porabe mesa v državi.
Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. V sklepni oddaji šeste sezone smo tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama.
Danes smo sklenili serijo oddaj Mimogrede, ki smo jo poimenovali V divjini in v kateri smo spoznavali, pripravljali in uživali bolj ali manj znane divje, užitne rastline in njihove plodove. In za konec smo prihranili kralja divje hrane, eno najbolj cenjenih delikates, ki jo lahko postavimo ob bok najbolj prestižni hrani, kot so kaviar, kobe govedina, gosja jetra in podobno. Pravijo jim tudi diamanti iz gozda, uradno so gomoljike, najbolj pa jih poznamo kot tartufe. V sklepni oddaji šeste sezone smo tartufe iskali z izkušenim lovcem na tartufe Brankom Čendakom in njegovima psičkama.
Prejšnje oddaje Mimo grede V divjini smo namenili bolj hrani in temu, kaj vse lahko pripravimo iz divjih rastlin, v tokratni pa smo pokušali pijače. V naši naravi rastejo rastline, iz katerih lahko pripravimo ne le nadomestek kave, pač pa tudi kakava. Seveda pa omenimo tudi kaj močnejšega, oziroma je to storila sogovornica Veronike Gnezda.
Prejšnje oddaje Mimo grede V divjini smo namenili bolj hrani in temu, kaj vse lahko pripravimo iz divjih rastlin, v tokratni pa smo pokušali pijače. V naši naravi rastejo rastline, iz katerih lahko pripravimo ne le nadomestek kave, pač pa tudi kakava. Seveda pa omenimo tudi kaj močnejšega, oziroma je to storila sogovornica Veronike Gnezda.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
V tokratni Mimogrede v divjini smo bili še posebej divji. Nanizali smo nekaj divjih klasik brez katerih preprosto ne gre. Divji špargelj in divji česen ali čemaž sta dve spomladanski nabiralniški klasiki, ena s Primorske, druga iz notranjosti, ki jih Slovenci obožujemo. Spoznali pa smo tudi divjo peso, divji por, pripravili divjo solato iz bukovega in brezovega listja ter si privoščili eno najbolj razširjenih in uporabnih rastlin na planetu, koprivo.
Nekoč so rekli, da želod v žepu prinaša srečo. No, gotovo je tudi dober obrod želoda v časih, ko je bilo pomankanje drugih dobrin, pomenil veliko srečo. Pražili so ga za kavo in ga mleli za moko. Uporaba želoda v prehrani se je z leti sicer opuščala, nekateri pa so to spet obudili. Kje pečejo odličen kruh iz želodove moke in kak okus ima želodov kavni nadomestek? V hrastov gozd nas je s sogovornikoma popeljala Veronika Gnezda.
Nekoč so rekli, da želod v žepu prinaša srečo. No, gotovo je tudi dober obrod želoda v časih, ko je bilo pomankanje drugih dobrin, pomenil veliko srečo. Pražili so ga za kavo in ga mleli za moko. Uporaba želoda v prehrani se je z leti sicer opuščala, nekateri pa so to spet obudili. Kje pečejo odličen kruh iz želodove moke in kak okus ima želodov kavni nadomestek? V hrastov gozd nas je s sogovornikoma popeljala Veronika Gnezda.
Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta je tista, ki se pojavlja zunaj svojega naravnega območja, ima potencial širjenja, njeno pojavljanje pa je posledica namernega ali nenamernega človekovega vnosa na novo območje. In ko taka vrsta v ekosistemih trči ob druge vrste, ki sobivajo v ravnovesju, začne izrivati domorodne vrste in ravnovesje se poruši. Takrat tujerodna vrsta dobi predznak invazivna. A invazivke so lahko tudi uporabne: mnoge so vir celuloze in lesa, iz njih lahko izdelujemo barvila, pripravke prosti vrtnim škodljivcem, številne so medovite in tako naprej. Mi bomo v tokratni oddaji Mimogrede v divjini spoznali tiste, ki jih lahko pojemo.
Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta je tista, ki se pojavlja zunaj svojega naravnega območja, ima potencial širjenja, njeno pojavljanje pa je posledica namernega ali nenamernega človekovega vnosa na novo območje. In ko taka vrsta v ekosistemih trči ob druge vrste, ki sobivajo v ravnovesju, začne izrivati domorodne vrste in ravnovesje se poruši. Takrat tujerodna vrsta dobi predznak invazivna. A invazivke so lahko tudi uporabne: mnoge so vir celuloze in lesa, iz njih lahko izdelujemo barvila, pripravke prosti vrtnim škodljivcem, številne so medovite in tako naprej. Mi bomo v tokratni oddaji Mimogrede v divjini spoznali tiste, ki jih lahko pojemo.
Če že pogrešate poletje in cvetoče travnike, bo današnja oddaja Mimo grede v divjini prava vsebina za vas. V tokratni oddaji se bomo spomnili poletja in z rastlinami bogatih travnikov ter predstavili nekaj rastlin, ki so še kako dobre in dobrodošle za popestritev vsakdanjih jedi. Na Kozjansko vaju povabita Veronika Gnezda in njena sogovornica Karmen Gajšek, na koncu pa po kak divji recept zavijemo še v Laško k šefu Marku Pavčniku.
Če že pogrešate poletje in cvetoče travnike, bo današnja oddaja Mimo grede v divjini prava vsebina za vas. V tokratni oddaji se bomo spomnili poletja in z rastlinami bogatih travnikov ter predstavili nekaj rastlin, ki so še kako dobre in dobrodošle za popestritev vsakdanjih jedi. Na Kozjansko vaju povabita Veronika Gnezda in njena sogovornica Karmen Gajšek, na koncu pa po kak divji recept zavijemo še v Laško k šefu Marku Pavčniku.
Tokrat smo se v oddaji Mimogrede v divjini odpravili na morje in spoznali nenavadne rastline, ki ljubijo slana tla. Pravzaprav uspevajo le na slanih tleh in nikjer drugje. V botaniki jih poznamo pod skupnim imenom halofiti ali slanuše in vse po vrsti so užitne. Večinoma so slanuše manjše, grmičaste rastline z odebeljenimi, mesnatimi listi v katerih se nabira slana voda, zato jih pred uživanjem praviloma ne solimo. Na kratki slovenski obali najdemo ogromno vrst na kupu, toliko, kot jih je sicer raztresenih po celotni vzhodni jadranski obali. Tja se je odpravil tudi Miha Švalj.
Tokrat smo se v oddaji Mimogrede v divjini odpravili na morje in spoznali nenavadne rastline, ki ljubijo slana tla. Pravzaprav uspevajo le na slanih tleh in nikjer drugje. V botaniki jih poznamo pod skupnim imenom halofiti ali slanuše in vse po vrsti so užitne. Večinoma so slanuše manjše, grmičaste rastline z odebeljenimi, mesnatimi listi v katerih se nabira slana voda, zato jih pred uživanjem praviloma ne solimo. Na kratki slovenski obali najdemo ogromno vrst na kupu, toliko, kot jih je sicer raztresenih po celotni vzhodni jadranski obali. Tja se je odpravil tudi Miha Švalj.
Kot so sezonske rastline, je sezonska tudi naša oddaja Mimo grede. V prvih smo se ukvarjali z izzivi vrtičkarstva, potem smo se preselili? v kleti in kuhinje, kjer smo obdelali, posušili, vkuhali ali kako drugače predelali sadove svojega dela za ozimnico.?To pomlad smo se s kuhalnico odpravili po svetu, zdaj pa je čas, da gremo na bližnje travnike, v gozd in tudi na morje. V šesti sezoni bomo spoznavali bolj ali manj znane užitne divje rastline in njihove plodove. In jih seveda s pomočjo tistih, ki so spretni s kuhalnico, tudi skuhali ali kako drugače pripravili. V prvi oddaji gremo v čas po zimi, ko nekateri že komaj čakajo na prve poganjke regrata, čemaža, morda cvetov trobentice. A pomlad prinaša še več možnosti, kako si popestriti naše običajne jedi z divjo hrano. V divjini je bila Veronika Gnezda.
Kot so sezonske rastline, je sezonska tudi naša oddaja Mimo grede. V prvih smo se ukvarjali z izzivi vrtičkarstva, potem smo se preselili? v kleti in kuhinje, kjer smo obdelali, posušili, vkuhali ali kako drugače predelali sadove svojega dela za ozimnico.?To pomlad smo se s kuhalnico odpravili po svetu, zdaj pa je čas, da gremo na bližnje travnike, v gozd in tudi na morje. V šesti sezoni bomo spoznavali bolj ali manj znane užitne divje rastline in njihove plodove. In jih seveda s pomočjo tistih, ki so spretni s kuhalnico, tudi skuhali ali kako drugače pripravili. V prvi oddaji gremo v čas po zimi, ko nekateri že komaj čakajo na prve poganjke regrata, čemaža, morda cvetov trobentice. A pomlad prinaša še več možnosti, kako si popestriti naše običajne jedi z divjo hrano. V divjini je bila Veronika Gnezda.
Makron je drobno francosko pecivo različnih okusov: dva piškota narejena iz stepenih beljakov, mandljeve moke in sladkorja, med njima pa je okusno polnilo. Makroni veljajo za eno najbolj prepoznavnih, cenjenih in prefinjenih slaščic, ob pripravi katere se tudi največjim mojstrom obrti zastresejo roke, ker je njena priprava tako delikatna. Foto: Atelier Karim
Makron je drobno francosko pecivo različnih okusov: dva piškota narejena iz stepenih beljakov, mandljeve moke in sladkorja, med njima pa je okusno polnilo. Makroni veljajo za eno najbolj prepoznavnih, cenjenih in prefinjenih slaščic, ob pripravi katere se tudi največjim mojstrom obrti zastresejo roke, ker je njena priprava tako delikatna. Foto: Atelier Karim
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj kot pečemo, dimimo večje kose mesa. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno obratno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ velja pravilo, da bolj kot je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje. Foto: Peter Hajdu
Barbecue je ameriški način priprave mesa, ko na nizki temperaturi dolge ure bolj kot pečemo, dimimo večje kose mesa. BBQ še zdaleč ni žar, grill ali roštilj, ko na močnem ognju na hitro spečemo majhne kose mesa, ampak ravno obratno – velike kose mesa z obilo dima toplotno obdelamo na temperaturi, ki ne presega 100, 120 stopinj Celzija. Pri BBQ velja pravilo, da bolj kot je kos mesa žilav in neugleden, boljši je za dimljenje. Foto: Peter Hajdu
Ulična prehrana se v družbi nenehno razvija in spreminja ter sledi globalnim trendom. Pri nas sta bila zastavonoši ulične prehrane nekje do 80. let bolj kot ne le burek in pleskavica v lepinji, morda tudi hot dog, malo kasneje pa še pica in hamburger. Slovencem v tem tisočletju, kljub trudu številnih, ni uspelo prepoznati kranjske klobase kot polnopravne članice fast food skupnosti, zato pa sta bila veliko bolj uspešna kebab in zadnjih nekaj let tudi azijski kralj bližnjevzhodne ulične ponudbe hrane, falafel. To je tudi ena rednih uličnih veganskih jedi in prav to dejstvo je pripomoglo, da je postala jed v zadnjih letih izjemno priljubljena v zahodnem svetu. Izvira iz Egipta, domovinsko pravico ima v prav vseh državah Levanta ter širše Bližnjega vzhoda in je jed, ki jo imajo za svojo tako Judje kot Arabci v tem nemirnem delu sveta. Kako iz zmlete čičerike ali boba pripraviti najbolj prepoznavno jed Bližnjega vzhoda?
Ulična prehrana se v družbi nenehno razvija in spreminja ter sledi globalnim trendom. Pri nas sta bila zastavonoši ulične prehrane nekje do 80. let bolj kot ne le burek in pleskavica v lepinji, morda tudi hot dog, malo kasneje pa še pica in hamburger. Slovencem v tem tisočletju, kljub trudu številnih, ni uspelo prepoznati kranjske klobase kot polnopravne članice fast food skupnosti, zato pa sta bila veliko bolj uspešna kebab in zadnjih nekaj let tudi azijski kralj bližnjevzhodne ulične ponudbe hrane, falafel. To je tudi ena rednih uličnih veganskih jedi in prav to dejstvo je pripomoglo, da je postala jed v zadnjih letih izjemno priljubljena v zahodnem svetu. Izvira iz Egipta, domovinsko pravico ima v prav vseh državah Levanta ter širše Bližnjega vzhoda in je jed, ki jo imajo za svojo tako Judje kot Arabci v tem nemirnem delu sveta. Kako iz zmlete čičerike ali boba pripraviti najbolj prepoznavno jed Bližnjega vzhoda?
Naši predniki naj bi prve juhe skuhali okoli 20 tisoč let nazaj. Takrat enkrat je namreč prazgodovinski človek ugotovil, da lahko iz gline naredi posodo, jo utrdi v ognju ter uporabi za kuhanje. Najstarejši kuharski recept na svetu, zapisan v klinopisu, ki so ga razvozlali z babilonskih tablic je prav recept za juho, ovčjo obaro, star 4000 let. Pod drobnogled smo vzeli juho, ki prihaja iz vzhodne Azije, kjer juhe jemljejo zelo resno in so si, čeprav se ogromno območje razteza od Kitajske do Papue Nove Gvineje, močno podobne. Za mnoge pa je kraljica azijskih juh vietnamska goveja juha Pho Bo.
Naši predniki naj bi prve juhe skuhali okoli 20 tisoč let nazaj. Takrat enkrat je namreč prazgodovinski človek ugotovil, da lahko iz gline naredi posodo, jo utrdi v ognju ter uporabi za kuhanje. Najstarejši kuharski recept na svetu, zapisan v klinopisu, ki so ga razvozlali z babilonskih tablic je prav recept za juho, ovčjo obaro, star 4000 let. Pod drobnogled smo vzeli juho, ki prihaja iz vzhodne Azije, kjer juhe jemljejo zelo resno in so si, čeprav se ogromno območje razteza od Kitajske do Papue Nove Gvineje, močno podobne. Za mnoge pa je kraljica azijskih juh vietnamska goveja juha Pho Bo.
Kdo med nami še ni jedel ribe s krompirjem: orade s pretlačenim krompirjem z blitvo, osliča s pomfrijem, sardelic s krompirjevo solato, postrvi s pečenim krompirjem? A le malo jedi je postalo tako globalno prepoznavnih kot je britanska klasika, fish'n'chips. Tokrat smo se v oddaji Mimogrede po svetu odpravili v Združeno kraljestvo, na Otok, ter spoznali sicer zelo preprosto jed, ki ima komplekso in zanimivo zgodovino, predvsem pa je to jed delavskega razreda in ena redkih, ki so si jo delavci iz Velike Britanije in njihove družine lahko privoščile pojesti zunaj. In je morda tudi zaradi prepostosti osvojila svet.
Kdo med nami še ni jedel ribe s krompirjem: orade s pretlačenim krompirjem z blitvo, osliča s pomfrijem, sardelic s krompirjevo solato, postrvi s pečenim krompirjem? A le malo jedi je postalo tako globalno prepoznavnih kot je britanska klasika, fish'n'chips. Tokrat smo se v oddaji Mimogrede po svetu odpravili v Združeno kraljestvo, na Otok, ter spoznali sicer zelo preprosto jed, ki ima komplekso in zanimivo zgodovino, predvsem pa je to jed delavskega razreda in ena redkih, ki so si jo delavci iz Velike Britanije in njihove družine lahko privoščile pojesti zunaj. In je morda tudi zaradi prepostosti osvojila svet.
Buzara je preprosta jed z morskimi sadeži, predvsem škampi in školjkami, njena osnova pa je sveta mediteranska četverica: oljčno olje, peteršilj, česen in vino. Buzaro na belo in buzaro na rdeče smo pripravljali s chefom Draženom Lesico, ki predstavlja četrto generacijo gostincev iz Njivic na Krku, kjer sta njegova praded in prababica leta 1934 odprla restavracijo Rivica in Boštjanom Napotnikom, teoretikom in praktikom v kuhinji, vsestranskim avtorjem kuharskih knjig, kolumen, blogov in oddaj.
Buzara je preprosta jed z morskimi sadeži, predvsem škampi in školjkami, njena osnova pa je sveta mediteranska četverica: oljčno olje, peteršilj, česen in vino. Buzaro na belo in buzaro na rdeče smo pripravljali s chefom Draženom Lesico, ki predstavlja četrto generacijo gostincev iz Njivic na Krku, kjer sta njegova praded in prababica leta 1934 odprla restavracijo Rivica in Boštjanom Napotnikom, teoretikom in praktikom v kuhinji, vsestranskim avtorjem kuharskih knjig, kolumen, blogov in oddaj.
Švedske mesne kroglice se od ostalih mesnih kroglic in svaljkov po svetu ločijo po tem, da so majhne in narejene iz zelo drobno mletega mesa. Najbolj prepoznavna švedska jed pa postanejo v trenutku, ko jih postrežejo v rjavi smetanovi omaki s krompirjevim pirejem, vloženimi kumaricami in sladko-trpkimi brusnicami. Najdemo jih na celotni paleti gastronomske ponudbe dežele: so hkrati poceni hrana iz zmrzovalnika in visoka kuhinja, ponujajo jih tako v uličnih "fast foodih" kot restavracijah višjih kategorij.
Švedske mesne kroglice se od ostalih mesnih kroglic in svaljkov po svetu ločijo po tem, da so majhne in narejene iz zelo drobno mletega mesa. Najbolj prepoznavna švedska jed pa postanejo v trenutku, ko jih postrežejo v rjavi smetanovi omaki s krompirjevim pirejem, vloženimi kumaricami in sladko-trpkimi brusnicami. Najdemo jih na celotni paleti gastronomske ponudbe dežele: so hkrati poceni hrana iz zmrzovalnika in visoka kuhinja, ponujajo jih tako v uličnih "fast foodih" kot restavracijah višjih kategorij.
Večina ljudi ima ob prvem stiku s sušijem precej mešane občutke: na mrzlem rižu postrežene ali v nori alge zavite surove ribe niso nekaj običajnega, zato gre mnogim težko po grlu. A suši je vse kaj več kot riba z rižem. Krožnik pravilo pripravljenega sušija je mojstrovina, za katero se skriva leta urjenja in piljenja perfekcionizma, za mnoge pooseblja Japonsko, suši pa je kot judo ali pisanje pismenk tudi Pot, koncept japonskega vseživljenskega učenja. Na pot pripravljanje te ‘instagramabilne’ jedi sta se skupaj z Miho Švaljem podala dr. Luka Culiberg, profesor japonskega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti in Taeko Fujita, kuharica iz Tokia, ki se je v Slovenijo z družino preselila pred 15 leti.
Večina ljudi ima ob prvem stiku s sušijem precej mešane občutke: na mrzlem rižu postrežene ali v nori alge zavite surove ribe niso nekaj običajnega, zato gre mnogim težko po grlu. A suši je vse kaj več kot riba z rižem. Krožnik pravilo pripravljenega sušija je mojstrovina, za katero se skriva leta urjenja in piljenja perfekcionizma, za mnoge pooseblja Japonsko, suši pa je kot judo ali pisanje pismenk tudi Pot, koncept japonskega vseživljenskega učenja. Na pot pripravljanje te ‘instagramabilne’ jedi sta se skupaj z Miho Švaljem podala dr. Luka Culiberg, profesor japonskega jezika na ljubljanski Filozofski fakulteti in Taeko Fujita, kuharica iz Tokia, ki se je v Slovenijo z družino preselila pred 15 leti.
December je tisti mesec, ko kuhinja in pečica postaneta prostor sladkih cukrnij in drugih čarobnih vonjav, na primer po potici, brez katere za marsikoga ni pravih praznikov. Po njih diši tudi v Živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva Andreja Perčič, sicer na daljavo, prihodnjim mojstrom in mojstricam kaže, kako se pripravi prava potica brez luknje. Povedala pa nam je tudi, kako do sočnih medenjakov in dala recept za njihove posebne ovsene piškote. Praznično vzdušje si bo marsikdo doma popestril s kakim malce močnejšim zvarkom. Kateri topli alkoholni napitki izpodrivajo tradicionalnega "kuhančka" in ali zmaguje kuhan gin ali punč, smo vprašali gostinca, priznanega sommeliera in lastnika spletne vinske trgovine E-vino Gašperja Čarmana.
December je tisti mesec, ko kuhinja in pečica postaneta prostor sladkih cukrnij in drugih čarobnih vonjav, na primer po potici, brez katere za marsikoga ni pravih praznikov. Po njih diši tudi v Živilski šoli Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana, kjer učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva Andreja Perčič, sicer na daljavo, prihodnjim mojstrom in mojstricam kaže, kako se pripravi prava potica brez luknje. Povedala pa nam je tudi, kako do sočnih medenjakov in dala recept za njihove posebne ovsene piškote. Praznično vzdušje si bo marsikdo doma popestril s kakim malce močnejšim zvarkom. Kateri topli alkoholni napitki izpodrivajo tradicionalnega "kuhančka" in ali zmaguje kuhan gin ali punč, smo vprašali gostinca, priznanega sommeliera in lastnika spletne vinske trgovine E-vino Gašperja Čarmana.