Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
V poletnih mesecih smo zbirali avanture naših poslušalcev. Od izgubljenih čelad, naključnih srečanj z daljnimi sorodniki, igranju nogometa na Maldivih, srečanja s slonom na prometni cesti ... Skupaj s podjetjem MEGABON smo trem podarili lepe nagrade. V žrebanju je imel največ sreče Goran, ki nam je pripovedoval o svoji avanturi z lošinjskim macaklinom: "Kot darilo za rojstni dan so mi letos prijatelji organizirali počitnice na Lošinju. Šlo nas je pet, z enim avtom. S seboj smo vzeli tudi napihljiv sup, ki pa je žal na plaži kampa Čikat ob glasnem poku spustil dušo. Sup sem po kopanju naslonil na zidek in se ulegel pod borovce, kjer sem zaspal. Slišal sem nek čuden zvok, kot da otrok v moji bližini spušča balonček. Nakar je počilo, kot strel iz pištole. Skočili smo pokonci. Počil je sup. Ko se je šok polegel, sem šel pogledat, kaj se je zgodilo. Sup je počil po šivu in se spraznil. Zvil in pospravil sem ga v torbo in ga pospravil v avto. Ob prihodu v Slovenijo sem se dogovoril za popravilo in odložil sup na balkon. Ko sem ga naslednji dan vzel iz torbe, sem torbo pustil odprto na balkonu in odnesel sup na popravilo. Medtem ko sem bil zunaj po opravkih, pa mi je žena vsa panična poslala sporočilo , da se seliva iz stanovanja, ker naj bi iz kanalizacije prilezel mali krokodil in zataval na najin balkon. Ko sem prišel domov sem našel ženo skrito v sobi, žival pa na balkonu na steni. Seveda ni bil krokodil, šlo je za hrvaškega zidnega gekona, ki je najverjetneje na plaži zlezel v torbo od supa, kjer se je skril in se z nami kot slepi potnik pripeljal v Slovenijo. Z malo truda sva ga uspela pregnati na vrt in tako imamo sedaj lošinjskega soseda kar na vrtu."
V poletnih mesecih smo zbirali avanture naših poslušalcev. Od izgubljenih čelad, naključnih srečanj z daljnimi sorodniki, igranju nogometa na Maldivih, srečanja s slonom na prometni cesti ... Skupaj s podjetjem MEGABON smo trem podarili lepe nagrade. V žrebanju je imel največ sreče Goran, ki nam je pripovedoval o svoji avanturi z lošinjskim macaklinom: "Kot darilo za rojstni dan so mi letos prijatelji organizirali počitnice na Lošinju. Šlo nas je pet, z enim avtom. S seboj smo vzeli tudi napihljiv sup, ki pa je žal na plaži kampa Čikat ob glasnem poku spustil dušo. Sup sem po kopanju naslonil na zidek in se ulegel pod borovce, kjer sem zaspal. Slišal sem nek čuden zvok, kot da otrok v moji bližini spušča balonček. Nakar je počilo, kot strel iz pištole. Skočili smo pokonci. Počil je sup. Ko se je šok polegel, sem šel pogledat, kaj se je zgodilo. Sup je počil po šivu in se spraznil. Zvil in pospravil sem ga v torbo in ga pospravil v avto. Ob prihodu v Slovenijo sem se dogovoril za popravilo in odložil sup na balkon. Ko sem ga naslednji dan vzel iz torbe, sem torbo pustil odprto na balkonu in odnesel sup na popravilo. Medtem ko sem bil zunaj po opravkih, pa mi je žena vsa panična poslala sporočilo , da se seliva iz stanovanja, ker naj bi iz kanalizacije prilezel mali krokodil in zataval na najin balkon. Ko sem prišel domov sem našel ženo skrito v sobi, žival pa na balkonu na steni. Seveda ni bil krokodil, šlo je za hrvaškega zidnega gekona, ki je najverjetneje na plaži zlezel v torbo od supa, kjer se je skril in se z nami kot slepi potnik pripeljal v Slovenijo. Z malo truda sva ga uspela pregnati na vrt in tako imamo sedaj lošinjskega soseda kar na vrtu."
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal v zaslon, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred menoj sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža niti hitro računati niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri oglašanju želodcau prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili«. (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili«. (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Ob izgubi svojega najbližjega, svojega ljubljenega, potrka k tebi praznina. V družini te podpirajo otroci, vnuki, tudi ti jih. A neke vrste puščava se razteza okrog tebe in v tebi. Tako se zazdi. Ljudje se trudijo, da bi pomagali. Na stotine načinov, a kot da ne morejo do tebe. V nekem delu zavesti se avtomatično pojavi hvaležnost, ker je toliko pozornosti, prijaznosti, poskusov pomagati. Pa nekako ostajaš v samotnih, praznih širjavah. Oziraš se za tišino, prosiš za mir, ko lahko tišina govori, ko vanjo stopajo spomini, ki z vso močjo, neustavljivo silijo v tvojo bolečino. Pride mi na misel, da imam tam v zgornjih delih omare albume. Res je tudi množica fotografij na računalniku, a mi v zdajšnjem počutju računalnik nekako ne ustreza. Le za nujne, neodložljive stike. Albumi. Pred menoj so. Vem, da bo v vsakem od njih zgodba, da bodo močni spomini. Me bodo na novo boleli? Previdno si jih želim priklicati v sedanjost. Zavedam se, da so povezani z njim, ki je odšel tja v nebeško prostranost. Vem pa tudi, da ta prostranost sega na neki nov način, še ne dobro udomačen, v moj zdajšnji svet. Tudi najini spomini so vpisani v ta mozaik večnosti. Odpiram strani. Na nekaterih so čudoviti posnetki, v katerih sva velikokrat skupaj, nasmejana ali ožarjena s presunljivo svetlobo zahajajočega sonca, ali pred kakšno znamenitostjo, v družbi z domačini iz daljnih dežel, v mirnem okolju, srečna, v družbi z vnuki, doma ob praznovanju, ali v akcijski drži, na vrtu, na sprehodih, pohodih s prijatelji, v planinah, na olimpijski tribuni s slovenskimi zastavami, v podmornici, deževnem pragozdu. Sama sebe zaslišim, kako se smejem. Kar zdrznem se. Kot bi naredila prekršek. Nimam pravice do veselja. Pridem do tja, kjer sva v družbi prijateljev. Koliko lepega smo doživeli, kako smo desetletja gradili močno prijateljstvo, ga oblikovali tudi z zaupanjem ob svojih padcih, uspehih in neuspehih, osebni in skupni rasti. Dragoceno je in ni minilo, me prešine. Za prijatelje si je treba čas vzet', je naša skupna pesem. Nekje ob globeli praznine zaznavam sence prijaznih, prijateljskih podob, ki ljubeče ponujajo roko. Vabijo, da zlezeš ven. Ne vedo, da ne moreš. V tišini se kdaj zasliši Božji glas, ki vabi, da se samo premakneš, narediš korak. Prijatelji mislijo dobro. Zelo počasi zmorem. Zdaj še ne z vsemi. Hvaležna sem zanje, za vse, počasi se bom vrnila. Tu sem, Gospod, tu sem in si želim slišati, kaj Ti hočeš, kaj je zdaj moje poslanstvo. Ljudje lahko pričakujejo drugače, a tudi če me ne razumejo, tudi če me težko čakajo, se v svoji "razcapanosti", ranjenosti želim še malo zadržati v puščavi. Samo s teboj, Gospod. Da se očistim, da izbrskam iz prašne zmede bistvo. Ne morem kupiti Njegovega obiska, ne morem ga prisiliti, po moji umeščenosti v tok življenja. Pride, na svoj način. Le zaupati je treba Vanj. Zaupam v ljubezen bližnjih, čudovite prijateljske odnose, zanje si je treba vzeti čas. Po njih mi govoriš. In moj ljubi bo vedno prisoten, na nov način nas bo spremljal in nas podpiral. Zaupam v Ljubezen.
Ob izgubi svojega najbližjega, svojega ljubljenega, potrka k tebi praznina. V družini te podpirajo otroci, vnuki, tudi ti jih. A neke vrste puščava se razteza okrog tebe in v tebi. Tako se zazdi. Ljudje se trudijo, da bi pomagali. Na stotine načinov, a kot da ne morejo do tebe. V nekem delu zavesti se avtomatično pojavi hvaležnost, ker je toliko pozornosti, prijaznosti, poskusov pomagati. Pa nekako ostajaš v samotnih, praznih širjavah. Oziraš se za tišino, prosiš za mir, ko lahko tišina govori, ko vanjo stopajo spomini, ki z vso močjo, neustavljivo silijo v tvojo bolečino. Pride mi na misel, da imam tam v zgornjih delih omare albume. Res je tudi množica fotografij na računalniku, a mi v zdajšnjem počutju računalnik nekako ne ustreza. Le za nujne, neodložljive stike. Albumi. Pred menoj so. Vem, da bo v vsakem od njih zgodba, da bodo močni spomini. Me bodo na novo boleli? Previdno si jih želim priklicati v sedanjost. Zavedam se, da so povezani z njim, ki je odšel tja v nebeško prostranost. Vem pa tudi, da ta prostranost sega na neki nov način, še ne dobro udomačen, v moj zdajšnji svet. Tudi najini spomini so vpisani v ta mozaik večnosti. Odpiram strani. Na nekaterih so čudoviti posnetki, v katerih sva velikokrat skupaj, nasmejana ali ožarjena s presunljivo svetlobo zahajajočega sonca, ali pred kakšno znamenitostjo, v družbi z domačini iz daljnih dežel, v mirnem okolju, srečna, v družbi z vnuki, doma ob praznovanju, ali v akcijski drži, na vrtu, na sprehodih, pohodih s prijatelji, v planinah, na olimpijski tribuni s slovenskimi zastavami, v podmornici, deževnem pragozdu. Sama sebe zaslišim, kako se smejem. Kar zdrznem se. Kot bi naredila prekršek. Nimam pravice do veselja. Pridem do tja, kjer sva v družbi prijateljev. Koliko lepega smo doživeli, kako smo desetletja gradili močno prijateljstvo, ga oblikovali tudi z zaupanjem ob svojih padcih, uspehih in neuspehih, osebni in skupni rasti. Dragoceno je in ni minilo, me prešine. Za prijatelje si je treba čas vzet', je naša skupna pesem. Nekje ob globeli praznine zaznavam sence prijaznih, prijateljskih podob, ki ljubeče ponujajo roko. Vabijo, da zlezeš ven. Ne vedo, da ne moreš. V tišini se kdaj zasliši Božji glas, ki vabi, da se samo premakneš, narediš korak. Prijatelji mislijo dobro. Zelo počasi zmorem. Zdaj še ne z vsemi. Hvaležna sem zanje, za vse, počasi se bom vrnila. Tu sem, Gospod, tu sem in si želim slišati, kaj Ti hočeš, kaj je zdaj moje poslanstvo. Ljudje lahko pričakujejo drugače, a tudi če me ne razumejo, tudi če me težko čakajo, se v svoji "razcapanosti", ranjenosti želim še malo zadržati v puščavi. Samo s teboj, Gospod. Da se očistim, da izbrskam iz prašne zmede bistvo. Ne morem kupiti Njegovega obiska, ne morem ga prisiliti, po moji umeščenosti v tok življenja. Pride, na svoj način. Le zaupati je treba Vanj. Zaupam v ljubezen bližnjih, čudovite prijateljske odnose, zanje si je treba vzeti čas. Po njih mi govoriš. In moj ljubi bo vedno prisoten, na nov način nas bo spremljal in nas podpiral. Zaupam v Ljubezen.
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
»Celoten roman je zasnovan na motiviki drevesa, ki raste v Adi. Včasih ga občuti kot nežnega, največkrat pa zelo bolečega oziroma kot metaforo svojega občutja. In ravno ta žalost, ki jo občuti ob odhodu Majka, ponovno prebudi drevo v njej. Zato Balada o drevesu.« V Kulturomatu se nam je pred mikrofonom pridružila pisateljica Mateja Gomboc, s katero smo govorili o njeni pravkar izdani knjigi. Kot pravi avtorica sama, je knjiga namenjen čisto vsem – tako mladim, kot odraslim, saj jo lahko v roke vzame čisto vsak in v njej najde nekaj zase. Knjiga je izšla pri založbi Miš. O ČEM GOVORI KNJIGA Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi/izpovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da so starši sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljajo starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj?! Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. »Mladi bi knjigo morali prebrati zaradi soočanja s situacijami, v katerih se lahko znajdejo sami. Skoraj vsak se je že srečal z vrstniškim nasiljem ali odhodom bližnjega. O smrti premalo govorimo. Najraje o njej sploh ne bi govorili, a na žalost je smrt del našega vsakdana. Zato bi ta roman priporočila mladim, kajti v njem se srečamo z vsemi temi vprašanji. In obljubim, da ni zahtevno branje.« ODLOMEK IZ KNJIGE Začnem preigravati. Brahmsa, Sarasateja, Bártoka. Morda bi bil primeren Mendelsshon? Kaj pa, če bi zaigrala kaj novejšega? Ali pa morda jazzovskega? Morda Gershwina? West side story? O prepovedani ljubezni in sporih okoli nje? Najina ljubezen ni bila prepovedana. Zdaj je. Kaj ti hočem povedati, Majk? Česa ti še nisem, pa ti moram? Nenadoma mi kristalno jasno zazveni melodija. Stavki, drug za drugim. In refren. Vse to ti bom povedala. Začnem prebirati strune. Čisto nežno, preprosto. Stopim proti tebi in ti podam roko. Na okna moje sobe začne škropiti dež. Jaz pa sedem za mizo, vzamem notni zvezek in začnem zapisovati skladbo. To bo najina balada, Majk. Balada o mojem drevesu. In o tvojem? Si ga tudi ti imel v sebi? S tako košato krošnjo, da ti ni pustila dihati? Z globokimi koreninami, ki so se razpredale po vseh tvojih porah? Ko izzveni zadnja nota, odprem oči. Majku sem povedala, kako lepo mi je bilo z njim. KDO JE MATEJA GOMBOC? Mateja Gomboc (1964) je pisateljica, prevajalka, profesorica in publicistka. Otroštvo je preživela v Ajdovščini in Sovodnjah ob Soči. Po srednji šoli v Novi Gorici je leta 1988 na Filozofski fakulteti diplomirala kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Je avtorica več učbenikov in delovnih zvezkov za slovenski jezik za srednje šole. Ustvarjati je začela v 90. letih. Sprva je pisala kratko prozo za odrasle, jo objavljala v literarnih revijah in precej uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih, saj je prejela več nagrad in priznanj. Sledilo je ustvarjanje za slovenske otroške revije, od tod tudi otroške in mladinske knjige ter odločitev za večja dela, tj. romane. Piše za otroke in za odrasle, poleg tega pa tudi prevaja iz italijanščine.
Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.
Mila Kodrič Cizerl je svojo prvo pesem napisala v devetem razredu osnovne šole, resneje pa se je s poezijo in pisanjem pesmi začela ukvarjati z vstopom v srednjo šolo. Letos je zmagala na Pesniški olimpijadi, razmišlja pa tudi o izdaji prve pesniške zbirke. V pesmih predeluje težke, temačne in LGBTQ+ teme oziroma vprašanja, s katerimi se srečuje iz dneva v dan. Kot pravi sama, poskuša v pesmi preliti vsa svoja čustva in vprašanja o sebi in družbi, ki jo obdaja. Več o njenem ustvarjanju pa lahko izveste v tokratnem Kulturomatu. »Poezija mi pomeni osebni izraz, to, da lahko sebe na neki poetični način izrazim. Brez ovir, brez cenzure daš iz sebe vse, ne da bi razmišljal o tem analitično. Poezija pa mi pomeni tudi velik družben pojav, tako moja poezija kot na splošno. Je pojav, ki pripomore k formaciji družbe in njenemu dojemnaju. Poezija ne sme biti nekaj, kar ostane v predalu, ampak nekaj, kar moramo deliti.« alegorija pobega zrem naravnost v sonce. doma sem med kapelico in zeleno žičnato ograjo, med hlevom in daljnovodom. razpotje - krajša pot in daljša pot. do igrišča in do njive, ničesar drugega ni blizu. pred mano je kombajn in ogromno asfaltirano dvorišče. zrem v sonce. doma sem med temi žarki in izsušenimi drevesi. pred mano je kombajn, na njem čepi nekaj med dečkom in moškim. stvor, za ljubezen katerega so me vzgojili. vsakogar, ki ga spoznam, želim ljubiti, kot še ni bil ljubljen. moje srce je razbeljena matica v mehanizmu tega dvorišča. merjasci bodo zgradili daljnovod. visok bo in vanj se bodo zapletali moji lasje. mariji v kapelici je jezus padel iz rok. prosili so me, naj napišem nekaj lepega in jih operem krivde. moje objokane oči in njegov globok modrikast pogled. deliva si krvoločne oči. nekaj je sličnega v najinih krepostih. pogleda me nepreteče. le mežika in me gleda. ustavil se je čas. ujet je v asfaltnem telesu. za vedno bova tukaj. zrem v sonce. on je iz asfalta. moje telo je iz peska in razpada. pieta z dvema marijama pokazala sem ti, kako si na zapestju preveriš utrip srca. položila sem prste na tvoje zapestje. takrat sem te najbolj ljubila, s tvojim obrazom med mojima lopaticama in s tvojimi rokami na mojih bokih. ta spomin skušam napraviti nežen, pa vedno pristaneš sredi gozda, viseč z neke veje in z nogami v zraku. in z rokami preveč otrplimi, da bi preverila utrip. sedaj razgraja sama sebe. kisla je od znotraj. ustnice pa so še sladke. lasje ji še dišijo po njenem šamponu. roka je še topla. vendar je njena koža nekam ohlapna na kosteh. svetlika se, kot bi se potila. tega me je strah. diham preglasno. ampak jaz vem, da med ramenom in vratom, tam še diši. ko sem bila majhna, sem mislila, da v filmih nikoli ne jokajo zares. nisem vedela, kako bi si lahko nekdo iztrgal srce in pljunil nanj, da bi nekdo drug nekaj začutil. sedaj bi rada iztrgala lastno srce in ga premaknila v njen prsni koš. sedim ji v naročju. nekam bleda je. ščipam jo za lička, ampak ji skoraj odtrgam obraz. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, pa smrdi. o bog, kako smrdi. in hladna je. najbrž diham preglasno. skušam dihati dovolj za obe. o bog, kako je hladna. nekaj ji leze iz ust, kaj če – gledam grde stvari, ker jih ne morem umazati. če bolečino zaužijem kot nekaj ostrega, je ne morem spremeniti v nič hujšega kot v to, kar že je. najbrž bi morala iz te sobe. skušala sem ji umiti lase z njenim šamponom. pa sem jih vse izpulila. vseeno sem jih položila nazaj ob njeno glavo. sicer je ogabna. nikoli več ne bom enaka. nikoli več ne bom mogla iz te sobe. želim si, da bi glavo spet naslonila med moji lopatici, skoraj že vidim njene lopatice pod jedko gmoto razpočenega mesa. skoraj je že nekaj lepega na tem. če le ne bi tako smrdelo, kaj če – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ti si tisto, v čemer sem doma. moram nehati tako razmišljati. morda bi morala nehati razmišljati o grobovih – nekdo mi je rekel, da to ni normalno. nekdo mi je rekel, da moram nehati govoriti o naju kot o truplih. le še skelet je ostal. žal mi je, da ostaja nekaj oprijemljivega. kljub temu: razmaknila sem triindvajseto in štiriindvajseto vretence ter pomaknila vse kosti od medenične kosti navzdol tako, da lahko sedim med njimi, kot bi ji sedela v naročju. dotikam se njene ključnice, ker je najbližje tistemu kotičku med ramenom in vratom. v kosteh ličnic včasih še zaznam njen nasmeh in nehala sem smrdeti, ampak – v najsrečnejših spominih čakam na avtobusni postaji in kadim. ljubezen sestavlja več sten, kot bi si morda želeli. jokati znam nad razmesarjenimi trupli in si oblizovati prste in se v krčih opravičevati. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti. v tebi prebivam in zaklenjena sem vate, ti si vse moje izkušnje in nobena hkrati. morda bom še koga naučila, kako si na zapestju preveriti utrip srca. morda bom še komu dovolila, da nasloni glavo med moje lopatice. čudno, kako ti zdaj mene žreš. kričim v tisti kotiček med ramenom in vratom, četudi so le kosti.
Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih.
Piše: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko Ivo Svetina kot pesnik slovenski literarni prostor sooblikuje že več kot pol stoletja, njegove zbirke izhajajo v bolj ali manj enakomernih intervalih, ki se z leti zgoščajo. Pred nami je njegova triintrideseta samostojna pesniška knjiga Méle, bržčas najobsežnejša, saj vsebuje kar 371 pesmi, pretežno zloženih iz kvartin oziroma tercin, ki se neredko povežejo v sonetno obliko. A zbirka s skrivnostnim naslovom izkazuje pesniško erupcijo oziroma življenjski gon tudi na vsebinski ravni v obliki erotičnih, čutnih pesmi. Erotika je eden temeljev Svetinove poezije in Méle lahko uvrstimo ob bok zbirkama Joni (1976) in Lesbos (2005), po pesniškem načinu in drugih tematskih zarisih pa tudi zbirkam, ki se približujejo oziroma navdihujejo v vzhodnjaški tradiciji oziroma duhovni poeziji. Namreč, njegova erotična pesem vnovič vztraja in tudi najbolje uspeva na tanki meji čutnega in duhovnega, sanjskega, domišljijskega, pri čemer se telesno nenehno presnavlja v duhovno. A velja tudi nasprotno. Smer prehajanja ni enoznačna, obe sferi je težko razmejiti, še težje pa določiti smer pogojenosti. Je človekova, pesniška zavest, domišljija tista, ki sproža čutne zaznave in telesni užitek, ali pesem v resnici raste iz telesne izkušnje? Naj bo kakorkoli, Svetinova erotika nikoli ne obleži na tleh ali na postelji, iz mesene, banalne, tehnicistične mesenosti se praviloma dviga v mistične, celo kozmične razsežnosti, pri čemer je vsaka izrecnost zavita v tančico, za katero tičita skrivnost in lepota izkušnje. Pesem številka 210 se zaključuje takole dvoumno: /…/ Najbolj resnična pesem ni nikoli zapisana, v naju je: vsaka beseda, poljub, vzdih, tišina, tako jo ljubiš, zalije sobo, tvoj dom, kjer sem tujec, le tvoje roke me priklepajo nase; ni ga vetra, ni ga viharja, da bi me odtrgal od tebe, najbolj resnične pesmi, saj nisi pesem! Svetina je kot pesnik, čeprav se v kontekstu buhteče čutnosti sliši protislovno, mojster zadrževanja, igre približevanja in oddaljevanja, ki je temelj erotike in tantrike. Izpovedovalčeva partnerica, ljubimka je resda ženska, skozi pesmi spoznavamo njeno dekliško telo, njene prsi, spolovilo, kožo, vrat, ustnice … in smo priča njunim brezštevilnim dotikom, stikom, a naposled prevlada občutek distance, ločenosti. Ženske izpovedovalec nikoli zares ne prepozna, dokončno identificira (»lahko bi ti bilo ime / Džamila«), saj je ženska zanj prvenstveno simbol, muza, navdih, sanja, fantazija, anima ali pa jo celo poistoveti z besedo, jezikom, poezijo, pesmijo. Ta mistični odnos pesnika in ženske-pesmi tvori sámo jedro zbirke. 57. »Ne znam opisati tvoje lepote; neopisljiva je, ni od besed, gibi kretnje, vonj, sijaj, zaupljivost in predanost, toplina in nežnost, otrok bi ti jo lahko zavidal; vse pri tebi je v paru, tako kot midva, dvojina sva, posebnost najinega jezika, zapečatena z molkom. Najin dom nosiva s seboj, jaz zate, ti zame, utapljava se drug v drugem, večno žejna, pila bi, čeprav bi bil kozarec brez dna. Pisal bi ti besede, speče v tvojem slovarju: ti bi bila njihova skrbna mati, jaz nemočni oče. Nikoli končano knjigo najinega skrivnega življenja bi naslovil Slovnica ljubezni. Ivo Svetina je v zbirki Méle tesno prepletel, celo zvaril poetološke, bivanjske, ljubezenske in duhovne razmisleke in ustvaril nezamenljiv pesniški izraz – ognjevit in čez in čez strasten. Dogajanje v pesmih je kljub pogostim vdorom smrtnosti dionizično, opevanje pa trubadursko, navsezadnje je zbirka posvečena Petrarkovi muzi Lauri de Noves. In gre se strinjati, da tak pesniški način, ki stavi na bogat, bujen okras, opojnost, sočnost in sladostrastje podob, v kontekstu slovenskega siceršnjega pesniškega realizma oziroma asketizma deluje ekscesno, kot v obširni študiji k Svetinovim izbranim pesmim v knjigi Plamen iz morja razmišlja Igor Divjak. A vendarle velja opozoriti, da nakopičenost podob v zbirki Méle ostaja v predvidljivem zarisu, na tej ravni pesmi ne presenečajo z nenavadnostjo, eksperimentom združevanja nepričakovanega, kot je na primer značilno za prav takó čutno poezijo Andreja Medveda, temveč se zatekajo k bolj ali manj klasičnemu repertoarju. Naslonjena na izročilo ljubezenske lirike oziroma mitološko tradicijo Grčije in Orienta je ljubezen v podobi mladenke, pesniške muze, ki vzide iz školjke, pričakovano postavljena na piedestal, k temu idealu pa so nato usmerjeni vsi miselni, telesni in ustvarjalni napori. Takšen vzpon seveda ni preprost ali gladek, ljubezensko oziroma mistično združitev ustavlja tisoč in ena ovira – notranja in zunanja, predvsem pa misel na konec. Tako se v ozadju vse bolj jasno izrisuje znano protislovje, bolj ko se ljubezen, stik, oddaljuje in bližje ko so smrt, impotenca, propad, silovitejše so erotična želja, hrepenenje, pesniška erupcija. V tem smislu je omenjena ponavljajoča se distanca med pesnikom oziroma lirskim subjektom in žensko muzo ne le produktivna, temveč edino mogoča. Zbirka Méle je v vseh pogledih klasičen abonma – motivno, izrazno in slogovno – in v kontekstu Svetinovega pesniškega opusa ne preseneča, osupne pa kvantiteta, pod katero lahko moč posamezne pesmi tudi oslabi. A bolj kot očitek avtorju je to napotek bralcem in bralkam, naj Méle berejo s predahi. Skrivnost lepote je pač tudi v pravih razmerjih.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi zaradi močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja navzočnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je prav to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja. “Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.” Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor. “Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.” Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom. “Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.” No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja. “Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.” Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor. “Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.” Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom. “Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.” No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka? Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga. Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Pred kratkim sem svoji dragi prijateljici iz študentskih let v krajšem e-sporočilu zastavila še obvezno vprašanje: »Kako pa drugače?« In potem v moj predalnik prileti tudi tisti del njene hudomušnosti: »Kar gre. Le shujšati ne morem.« Slednjemu stavku sem se od srca nasmejala. Kolikor naju poznam, obe hujšava že od študentskih časov dalje. Jeva pa tudi radi. V treh desetletjih najinega hujšanja, je ena ali druga le malokdaj dosegla idealno telesno težo. Druga drugo pa še vedno tolaživa, da imava pač takšno telesno konstrukcijo. Počasi se bližava letom, ko bo najino hujšanje še težje. Vsaj tako napovedujejo strokovnjaki. Nekaj malega težav imava pri nakupu konfekcije, sicer pa znava biti na lasten račun hudomušni in svoje odvečne kilograme samozavestno nosiva. Verjetno se bova z njimi, če ne bo prišlo do kakšnih hujših zdravstvenih težav, še naprej veselo šalili. Medtem, ko kakšen odvečen kilogram na sebi sama lahko opazim, je to pri moji prijateljici drugače. S preostankom vida, ki ga ima, tega ne vidi. A ko me prijateljsko potreplja po rami in malo potipa, že ve, kje sem. Zanimivo, nikoli me ni vprašala kakšne barve oči imam? Kakšen ten ima moja koža? Ne vem, mogoče je po njej vprašala koga drugega. Si lahko torej zamišljam, da ji moja zunanja podoba ni pomembna? Ko sva še skupaj osvajali vršace slovenskih gora, me je velikokrat poprosila, da sem ji opisovala to, kar mi je bilo dano videti. Kako ima lahko slep človek občutek za lepoto gora, narave, ne nazadnje tudi človeško lepoto? O tem nisva veliko razpravljali, saj je vse to prišlo samoumevno. Verjamem, da ste se danes že pogledali v ogledalo, če vam je le dan dar vida? In? Ste zadovoljni s svojo zrcalno podobo? Ste se kdaj zalotili, da vam vaše zrcalo vsak dan ne kaže iste podobe? Da ste pravzaprav najlepši takrat, ko drugi opazijo vašo notranjo lepoto in srčnost. Ste opazili, da kdaj pa kdaj z vašega obraza sije tudi notranja lepota? Verjetno sem bila za svoje starše najlepši otrok na svetu, tako kot sem za svojo desetletno nečakinjo najlepša teta, čeprav edina. Upam, da ji znam pričarati vsaj nekaj moje notranje lepote. Ko zaradi kratkovidnosti, velikokrat odložim očala, mi reče, da naj si jih nataknem nazaj, češ da sem z njimi lepša. Njej se to zdi simpatičen modni dodatek, drugim mogoče delujem strogo in preresno. Hvala Bogu, da moja notranja lepota dovolj izžareva. Da sem dovolj lepa za tiste, ki me imajo radi. Tako vam kot sebi, želim da sonce nikoli ne bi posušilo travnika naše notranje lepote, ter da se cvet na njem ne bi osul in lepota njegovega obličja ne izginila.
Pred kratkim sem svoji dragi prijateljici iz študentskih let v krajšem e-sporočilu zastavila še obvezno vprašanje: »Kako pa drugače?« In potem v moj predalnik prileti tudi tisti del njene hudomušnosti: »Kar gre. Le shujšati ne morem.« Slednjemu stavku sem se od srca nasmejala. Kolikor naju poznam, obe hujšava že od študentskih časov dalje. Jeva pa tudi radi. V treh desetletjih najinega hujšanja, je ena ali druga le malokdaj dosegla idealno telesno težo. Druga drugo pa še vedno tolaživa, da imava pač takšno telesno konstrukcijo. Počasi se bližava letom, ko bo najino hujšanje še težje. Vsaj tako napovedujejo strokovnjaki. Nekaj malega težav imava pri nakupu konfekcije, sicer pa znava biti na lasten račun hudomušni in svoje odvečne kilograme samozavestno nosiva. Verjetno se bova z njimi, če ne bo prišlo do kakšnih hujših zdravstvenih težav, še naprej veselo šalili. Medtem, ko kakšen odvečen kilogram na sebi sama lahko opazim, je to pri moji prijateljici drugače. S preostankom vida, ki ga ima, tega ne vidi. A ko me prijateljsko potreplja po rami in malo potipa, že ve, kje sem. Zanimivo, nikoli me ni vprašala kakšne barve oči imam? Kakšen ten ima moja koža? Ne vem, mogoče je po njej vprašala koga drugega. Si lahko torej zamišljam, da ji moja zunanja podoba ni pomembna? Ko sva še skupaj osvajali vršace slovenskih gora, me je velikokrat poprosila, da sem ji opisovala to, kar mi je bilo dano videti. Kako ima lahko slep človek občutek za lepoto gora, narave, ne nazadnje tudi človeško lepoto? O tem nisva veliko razpravljali, saj je vse to prišlo samoumevno. Verjamem, da ste se danes že pogledali v ogledalo, če vam je le dan dar vida? In? Ste zadovoljni s svojo zrcalno podobo? Ste se kdaj zalotili, da vam vaše zrcalo vsak dan ne kaže iste podobe? Da ste pravzaprav najlepši takrat, ko drugi opazijo vašo notranjo lepoto in srčnost. Ste opazili, da kdaj pa kdaj z vašega obraza sije tudi notranja lepota? Verjetno sem bila za svoje starše najlepši otrok na svetu, tako kot sem za svojo desetletno nečakinjo najlepša teta, čeprav edina. Upam, da ji znam pričarati vsaj nekaj moje notranje lepote. Ko zaradi kratkovidnosti, velikokrat odložim očala, mi reče, da naj si jih nataknem nazaj, češ da sem z njimi lepša. Njej se to zdi simpatičen modni dodatek, drugim mogoče delujem strogo in preresno. Hvala Bogu, da moja notranja lepota dovolj izžareva. Da sem dovolj lepa za tiste, ki me imajo radi. Tako vam kot sebi, želim da sonce nikoli ne bi posušilo travnika naše notranje lepote, ter da se cvet na njem ne bi osul in lepota njegovega obličja ne izginila.
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti. Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor: Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek! Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo. Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč! To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja! Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti. Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor: Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek! Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo. Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč! To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja! Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!