Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film s preprostim naslovom Miki Muster s pričevanji strokovnjakov, prijateljev in družine predstavi izjemen opus Mikija Mustra – avtorja, ki je s trmo in vztrajnostjo zapisal strip in animacijo v kolektivni spomin več generacij. Zvitorepec, sprva skoraj naključen projekt, je več kot dvajset let prinašal izvirne zgodbe, polne humorja, pustolovščin in subtilnega družbenega komentarja. Mustrova največja strast je bila animacija: od legendarnih televizijskih oglasov in nepozabnih Zajčkov Cik cak do mednarodno uspešnih kratkih filmov, ustvarjenih v Nemčiji. Po vrnitvi domov se je preizkusil tudi v politični karikaturi in presenetil z uspehi v tekmovalnem plavanju. Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu, obenem pa njegovo delo postavlja v dialog s sodobnim časom in prinaša tudi kritičen pogled na nekatere vidike njegove zapuščine.
Dokumentarni film s preprostim naslovom Miki Muster s pričevanji strokovnjakov, prijateljev in družine predstavi izjemen opus Mikija Mustra – avtorja, ki je s trmo in vztrajnostjo zapisal strip in animacijo v kolektivni spomin več generacij. Zvitorepec, sprva skoraj naključen projekt, je več kot dvajset let prinašal izvirne zgodbe, polne humorja, pustolovščin in subtilnega družbenega komentarja. Mustrova največja strast je bila animacija: od legendarnih televizijskih oglasov in nepozabnih Zajčkov Cik cak do mednarodno uspešnih kratkih filmov, ustvarjenih v Nemčiji. Po vrnitvi domov se je preizkusil tudi v politični karikaturi in presenetil z uspehi v tekmovalnem plavanju. Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu, obenem pa njegovo delo postavlja v dialog s sodobnim časom in prinaša tudi kritičen pogled na nekatere vidike njegove zapuščine.
Dokumentarni film Dr. Peter Kraljič: Manager svetovnega slovesa, ki ga je avtorsko zaokrožil Marjan Šrimpf, gledalcem predstavi življenjsko vizijo in različna poglavja uspešne poslovne poti dr. Petra Kraljiča, ki je sodeloval s svetovno znanimi industrijskimi in svetovalnimi podjetji, bil pa je tudi eden od ustanoviteljev Poslovne šole Bled. Po osamosvojitvi Slovenije je odklonil različne politične funkcije in je do upokojitve deloval v poslovnem svetu.
Dokumentarni film Dr. Peter Kraljič: Manager svetovnega slovesa, ki ga je avtorsko zaokrožil Marjan Šrimpf, gledalcem predstavi življenjsko vizijo in različna poglavja uspešne poslovne poti dr. Petra Kraljiča, ki je sodeloval s svetovno znanimi industrijskimi in svetovalnimi podjetji, bil pa je tudi eden od ustanoviteljev Poslovne šole Bled. Po osamosvojitvi Slovenije je odklonil različne politične funkcije in je do upokojitve deloval v poslovnem svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Kako se vstane se poskuša približati izkušnji poslušanja govorca v živo tako kot nekoč, ko so bili pripovedovalci nepogrešljivi in so njihove zgodbe burile domišljijo ljudi. V filmu gledalec gleda predvsem obraz in se osredotoča na samo zgodbo. Zvrstijo se štirje različni govorci. Renata Lapanja in Nataša Kramberger sta z zgodbami že stali na odru, Tomislav Jovanović - Tokac in Goran Završnik pa navadno nastopata v glasbenih in gledaliških okvirih. Pripovedovalci se spopadejo z različnimi nalogami: kako zgraditi svet po vesoljnem potopu? Kam je odpotoval odrezan prst iz kamniške smodnišnice? Kako se nadaljuje življenje po izkušnji vojne? Kako vstati iz postelje, če te telo ne uboga?
Dokumentarni film Kako se vstane se poskuša približati izkušnji poslušanja govorca v živo tako kot nekoč, ko so bili pripovedovalci nepogrešljivi in so njihove zgodbe burile domišljijo ljudi. V filmu gledalec gleda predvsem obraz in se osredotoča na samo zgodbo. Zvrstijo se štirje različni govorci. Renata Lapanja in Nataša Kramberger sta z zgodbami že stali na odru, Tomislav Jovanović - Tokac in Goran Završnik pa navadno nastopata v glasbenih in gledaliških okvirih. Pripovedovalci se spopadejo z različnimi nalogami: kako zgraditi svet po vesoljnem potopu? Kam je odpotoval odrezan prst iz kamniške smodnišnice? Kako se nadaljuje življenje po izkušnji vojne? Kako vstati iz postelje, če te telo ne uboga?
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Oddaja Skrivnostni grad Miramar je mladinska dokumentarna pustolovščina, v kateri voditelj Ilija štiri najstnike popelje na raziskovalni lov za sedmimi skrivnostmi gradu Miramar. Skozi uganke, zgodovinske namige in terensko raziskovanje gradu, vrtov in obale mladi raziskovalci postopoma odkrivajo manj znano plat Miramara ter spoznajo, da so imeli Slovenci od njegovega nastanka naprej ključno vlogo pri življenju in upravljanju gradu.
Oddaja Skrivnostni grad Miramar je mladinska dokumentarna pustolovščina, v kateri voditelj Ilija štiri najstnike popelje na raziskovalni lov za sedmimi skrivnostmi gradu Miramar. Skozi uganke, zgodovinske namige in terensko raziskovanje gradu, vrtov in obale mladi raziskovalci postopoma odkrivajo manj znano plat Miramara ter spoznajo, da so imeli Slovenci od njegovega nastanka naprej ključno vlogo pri življenju in upravljanju gradu.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev. V 5. delu smo se zazrli v dvoje iger, ki so bile v Aziji. V Pjongčangu v Južni Koreji leta 2018 in v Pekingu na Kitajskem leta 2022. Peking je bil prvi kraj, ki je gostil poletne in zimske olimpijske igre. V Pjongčangu so Slovenci osvojili dve odličji: biatlonec Jakov Fak srebrno, deskar Žan Košir bronasto. Peking pa je bil po številu odličij blizu rekordnemu Sočiju. Slovenci so se domov vrnili s sedmimi medaljami. Dve je osvojila Urša Križnar, ki je postala olimpijska prvakinja posamično in z mešano ekipo v skokih, Nika Vodan je bila tretja in prav tako članica mešane ekipe, ki je osvojila Olimp. Moška skakalna ekipa je zasedla drugo mesto. Deskarji so nadaljevali tradicijo in tudi na teh igrah prišli do kolajn. Tim Mastnak do srebrne, Gloria Kotnik do bronaste. Za velik preobrat in skok na drugo mesto je v veleslalomu poskrbel Žan Kranjec.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev. V 5. delu smo se zazrli v dvoje iger, ki so bile v Aziji. V Pjongčangu v Južni Koreji leta 2018 in v Pekingu na Kitajskem leta 2022. Peking je bil prvi kraj, ki je gostil poletne in zimske olimpijske igre. V Pjongčangu so Slovenci osvojili dve odličji: biatlonec Jakov Fak srebrno, deskar Žan Košir bronasto. Peking pa je bil po številu odličij blizu rekordnemu Sočiju. Slovenci so se domov vrnili s sedmimi medaljami. Dve je osvojila Urša Križnar, ki je postala olimpijska prvakinja posamično in z mešano ekipo v skokih, Nika Vodan je bila tretja in prav tako članica mešane ekipe, ki je osvojila Olimp. Moška skakalna ekipa je zasedla drugo mesto. Deskarji so nadaljevali tradicijo in tudi na teh igrah prišli do kolajn. Tim Mastnak do srebrne, Gloria Kotnik do bronaste. Za velik preobrat in skok na drugo mesto je v veleslalomu poskrbel Žan Kranjec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarni film Round Trip je portret slovenskega glasbenika Zlatka Kaučiča, ki je leta 2018 slavil 40-letnico delovanja. Film nas popelje skozi pričevanja mojstrov sodobne improvizirane glasbe, Kaučičevih prijateljev in družinskih članov. Po koščkih izvemo, kdo Zlatko Kaučič pravzaprav je ter kakšen je bil njegov doprinos h glasbi v Sloveniji in po svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Navezanost na blagovno znamko piva mnogi primerjajo s pripadnostjo nogometnemu klubu ali celo veri. Piva se ne zamenja! Tudi zato je bila Slovenija dolgo razdeljena na pol, na pivce piva z rdečo in pivce piva z zeleno nalepko, Union in Laško. Delitev je presegla običajno navijaštvo in tekmovanje, oviranje, nagajanje, poskusi prevzema so prerasli v vojno. Prevzemna vojna dveh pivovarn pa je s podporo politike odprla vrata tajkunizaciji Slovenije, ki se je končala z več milijardno bančno luknjo. Med najbolj zlorabljenimi žrtvami vojne je bil nacionalni interes. Od dela, znanja in denarja številnih generacij, ni ostalo nič. Usoda naroda, karakter posameznikov, vse, kar je značilno za sistem in državo, v eni zgodbi. Pivovarska vojna. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Navezanost na blagovno znamko piva mnogi primerjajo s pripadnostjo nogometnemu klubu ali celo veri. Piva se ne zamenja! Tudi zato je bila Slovenija dolgo razdeljena na pol, na pivce piva z rdečo in pivce piva z zeleno nalepko, Union in Laško. Delitev je presegla običajno navijaštvo in tekmovanje, oviranje, nagajanje, poskusi prevzema so prerasli v vojno. Prevzemna vojna dveh pivovarn pa je s podporo politike odprla vrata tajkunizaciji Slovenije, ki se je končala z več milijardno bančno luknjo. Med najbolj zlorabljenimi žrtvami vojne je bil nacionalni interes. Od dela, znanja in denarja številnih generacij, ni ostalo nič. Usoda naroda, karakter posameznikov, vse, kar je značilno za sistem in državo, v eni zgodbi. Pivovarska vojna. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Za srce Afrike išče odgovore na vprašanje, kaj povezuje prebivalce Slovenija in eno manjših afriških držav Burundi. Že več kot petdeset let so vez med državama slovenski misijonarji, ki delujejo v osrčju črne celine. Preko njih se je pred 20 leti začel plesti most solidarnosti Slovenska karitas. Sprva skromni darovi pa puščajo med Burundijci vidne sledi in mnogim omogočajo dostojnejše življenje. V sodelovanju z domačini oddaja razkriva učinke dobrodelnih akcij Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Avtor filma Peter Perše, snemalec Silvo Plavec in asistent snemalca Vid Osredkar.
Dokumentarni film Za srce Afrike išče odgovore na vprašanje, kaj povezuje prebivalce Slovenija in eno manjših afriških držav Burundi. Že več kot petdeset let so vez med državama slovenski misijonarji, ki delujejo v osrčju črne celine. Preko njih se je pred 20 leti začel plesti most solidarnosti Slovenska karitas. Sprva skromni darovi pa puščajo med Burundijci vidne sledi in mnogim omogočajo dostojnejše življenje. V sodelovanju z domačini oddaja razkriva učinke dobrodelnih akcij Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Avtor filma Peter Perše, snemalec Silvo Plavec in asistent snemalca Vid Osredkar.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
Akademski slikar Lojze Adamlje, imenovan tudi slovenski Dalí, se že skoraj pol stoletja posveča nadrealističnemu slikarstvu. Njegov osrednji motiv je Karibus, napol ptič, napol človek. Odraščal je na Dolenjskem in je bil že kot otrok velik sanjač in nadarjen risar. Kot študenta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani so ga močno pritegnile nadrealistične slike profesorja Štefana Planinca. Zanj prelomen pa je bil obisk Muzeja Salvadorja Dalíja v Figueresu v Španiji daljnega leta 1979. Nad Dalíjem slikarstvom je bil še kot študent naravnost očaran. Skoraj pol stoletja je Adamljetova likovna govorica premočrtna in usmerjena v zanj prepoznaven nadrealistični slog. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade doma in na tujem. Njegove slike so del mnogih javnih in zasebnih zbirk. Dokumentarni film je bil posnet na različnih krajih v Sloveniji in v tujini. Pri njegovem nastajanju so bile ustvarjalcem v veliko pomoč nekatere ustanove, še posebej Muzej Salvadorja Dalíja v Figueresu in Grad Bogenšperk.
Akademski slikar Lojze Adamlje, imenovan tudi slovenski Dalí, se že skoraj pol stoletja posveča nadrealističnemu slikarstvu. Njegov osrednji motiv je Karibus, napol ptič, napol človek. Odraščal je na Dolenjskem in je bil že kot otrok velik sanjač in nadarjen risar. Kot študenta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani so ga močno pritegnile nadrealistične slike profesorja Štefana Planinca. Zanj prelomen pa je bil obisk Muzeja Salvadorja Dalíja v Figueresu v Španiji daljnega leta 1979. Nad Dalíjem slikarstvom je bil še kot študent naravnost očaran. Skoraj pol stoletja je Adamljetova likovna govorica premočrtna in usmerjena v zanj prepoznaven nadrealistični slog. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade doma in na tujem. Njegove slike so del mnogih javnih in zasebnih zbirk. Dokumentarni film je bil posnet na različnih krajih v Sloveniji in v tujini. Pri njegovem nastajanju so bile ustvarjalcem v veliko pomoč nekatere ustanove, še posebej Muzej Salvadorja Dalíja v Figueresu in Grad Bogenšperk.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev. V 4. delu se bomo spomnili rekordnega Sočija leta 2014, kjer so slovenski športniki osvojili kar 8 odličij. Po dve alpska smučarka Tina Maze, skakalec Peter Prevc in deskar Žan Košir. Dve zlati medalji je osvojila Tina Maze, v smuku in veleslalomu, srebrno Peter Prevc in Žan Košir, bronasto pa smučarska tekačica Vesna Fabjan, biatlonka Teja Gregorin, Peter Prevc in Žan Košir.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev. V 4. delu se bomo spomnili rekordnega Sočija leta 2014, kjer so slovenski športniki osvojili kar 8 odličij. Po dve alpska smučarka Tina Maze, skakalec Peter Prevc in deskar Žan Košir. Dve zlati medalji je osvojila Tina Maze, v smuku in veleslalomu, srebrno Peter Prevc in Žan Košir, bronasto pa smučarska tekačica Vesna Fabjan, biatlonka Teja Gregorin, Peter Prevc in Žan Košir.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 40 slovenskih zimskih olimpijcev. Oddaje je skupaj s sodelavci pripravil Miha Žibrat.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 40 slovenskih zimskih olimpijcev. Oddaje je skupaj s sodelavci pripravil Miha Žibrat.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Petar Ugrin (1944-2001) velja za enega največjih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Rojen je bil v Zagrebu, študij violine in trobente pa je pozneje zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot jazzovski trobentač je opozoril nase sredi šestdesetih let, ko je leta 1966 zmagal na natečaju za mlade jazzovske trobentače na Dunaju. Član Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana (pozneje Big Banda RTV Ljubljana/Slovenija) je postal 1972 in ostal v orkestru vse do svoje smrti. Bil je tudi član zasedb Mladi levi, September, mednarodnega Big banda EBU v Parizu ter ansamblov Ljubljana jazz selection, Greentown Jazz Band, Ljubljana Jazz selection, Kvintet Petra Ugrina in drugih. Glasbeno-dokumentarno oddajo Samo muzika so naslovili po Ugrinovem najpomembnejšem albumu, njena rdeča nit pa so najbolj značilne skladbe, ki jih je z Big bandom RTV Slovenija v svojem dolgoletnem sodelovanju s tem orkestrom igral Peter Ugrin (Nad mestom se dani, Tea for two, Moj dilbere, Indiana, Kol’k je pa ura….). Oddajo bogatijo arhivskih posnetki muziciranja Petra Ugrina na festivalih, izjave govorcev (Peter Ugrin, Ratko Divjak, Primož Grašič, France Kapus, Lojze Krajnčan, Hugo Šekoranja), posebni gost pa je Ugrinov sin Peter Ugrin (violina), ki je poustvaril nekaj skladb. Urednik oddaje je Daniel Celarec, scenarij Daniel Celarec, Jaka Šuligoj, režija Jaka Šuligoj.
Petar Ugrin (1944-2001) velja za enega največjih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Rojen je bil v Zagrebu, študij violine in trobente pa je pozneje zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot jazzovski trobentač je opozoril nase sredi šestdesetih let, ko je leta 1966 zmagal na natečaju za mlade jazzovske trobentače na Dunaju. Član Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana (pozneje Big Banda RTV Ljubljana/Slovenija) je postal 1972 in ostal v orkestru vse do svoje smrti. Bil je tudi član zasedb Mladi levi, September, mednarodnega Big banda EBU v Parizu ter ansamblov Ljubljana jazz selection, Greentown Jazz Band, Ljubljana Jazz selection, Kvintet Petra Ugrina in drugih. Glasbeno-dokumentarno oddajo Samo muzika so naslovili po Ugrinovem najpomembnejšem albumu, njena rdeča nit pa so najbolj značilne skladbe, ki jih je z Big bandom RTV Slovenija v svojem dolgoletnem sodelovanju s tem orkestrom igral Peter Ugrin (Nad mestom se dani, Tea for two, Moj dilbere, Indiana, Kol’k je pa ura….). Oddajo bogatijo arhivskih posnetki muziciranja Petra Ugrina na festivalih, izjave govorcev (Peter Ugrin, Ratko Divjak, Primož Grašič, France Kapus, Lojze Krajnčan, Hugo Šekoranja), posebni gost pa je Ugrinov sin Peter Ugrin (violina), ki je poustvaril nekaj skladb. Urednik oddaje je Daniel Celarec, scenarij Daniel Celarec, Jaka Šuligoj, režija Jaka Šuligoj.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Intimna zgodba o ljubezni, umetnosti, premikanju meja, ranljivosti, zaupanju, konfliktu in odpuščanju. Vse to prinaša razstava Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, ki so jo v ljubljanski Cukrarni odprli 30. novembra, na rojstni dan obeh umetnikov. Prvič celovito predstavlja dela enega najvplivnejših parov v zgodovini performansa. Umetnika sta svoji telesi uporabljala kot najmočnejše izrazno sredstvo in razstava ni le retrospektiva njunih najbolj ikoničnih performansov, ampak tudi raziskava odnosa, ki je bil hkrati ljubezenski, umetniški, duhoven in destruktiven, a vedno iskren. Posebno vrednost razstavi dajejo njuni osebni zapisi, pisma, skice, fotografije in zvočni posnetki, ki so več kot 30 let počivali v arhivih, zdaj pa sta jih uredili kustosinji Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, ki sta imeli pri snovanju razstave popolno svobodo. Odnos Marine Abramović in Ulaya so zaznamovali ljubezen, sovraštvo in odpuščanje. Ob obsežnem katalogu je izšla tudi posebna knjiga s fotografijami in intervjujem med Marino in Leno Pislak, Ulayevo vdovo. Slednja je odigrala ključno vlogo v fazi odpuščanja, ki se je zgodila v Indiji, med duhovnim umikom, kjer so se vsi trije po naključju srečali. V osami, meditaciji in tišini so v pogovorih, ki jih je gradila Lena Pislak, znova našli pot drug do drugega. Prav zato je Ljubljana dobila edinstveno razstavo, ki bo še dolgo odmevala, saj omogoča vpogled v izjemno umetniško in čustveno dediščino tandema Abramović – Ulay. V oddaji Krog ljubezni: Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović Lena Pislak in Marina Abramović spregovorita o Ulayu, performansu, ljubezni, sovraštvu, odpuščanju in neustavljivi sili, ki vodi umetnike.
Intimna zgodba o ljubezni, umetnosti, premikanju meja, ranljivosti, zaupanju, konfliktu in odpuščanju. Vse to prinaša razstava Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, ki so jo v ljubljanski Cukrarni odprli 30. novembra, na rojstni dan obeh umetnikov. Prvič celovito predstavlja dela enega najvplivnejših parov v zgodovini performansa. Umetnika sta svoji telesi uporabljala kot najmočnejše izrazno sredstvo in razstava ni le retrospektiva njunih najbolj ikoničnih performansov, ampak tudi raziskava odnosa, ki je bil hkrati ljubezenski, umetniški, duhoven in destruktiven, a vedno iskren. Posebno vrednost razstavi dajejo njuni osebni zapisi, pisma, skice, fotografije in zvočni posnetki, ki so več kot 30 let počivali v arhivih, zdaj pa sta jih uredili kustosinji Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, ki sta imeli pri snovanju razstave popolno svobodo. Odnos Marine Abramović in Ulaya so zaznamovali ljubezen, sovraštvo in odpuščanje. Ob obsežnem katalogu je izšla tudi posebna knjiga s fotografijami in intervjujem med Marino in Leno Pislak, Ulayevo vdovo. Slednja je odigrala ključno vlogo v fazi odpuščanja, ki se je zgodila v Indiji, med duhovnim umikom, kjer so se vsi trije po naključju srečali. V osami, meditaciji in tišini so v pogovorih, ki jih je gradila Lena Pislak, znova našli pot drug do drugega. Prav zato je Ljubljana dobila edinstveno razstavo, ki bo še dolgo odmevala, saj omogoča vpogled v izjemno umetniško in čustveno dediščino tandema Abramović – Ulay. V oddaji Krog ljubezni: Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović Lena Pislak in Marina Abramović spregovorita o Ulayu, performansu, ljubezni, sovraštvu, odpuščanju in neustavljivi sili, ki vodi umetnike.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.
Skladatelj, pianist, čembalist in saksofonist Milko Lazar je eden najbolj zanimivih slovenskih glasbenikov. Uspešno deluje in ustvarja na opernem, komornem, baletnem, simfoničnem in jazzovskem področju. Je samosvoj glasbeni ustvarjalec s prepoznavnim individualnim glasbenim jezikom, zaznamovanim z bogato in izrazito ritmiko. Predstavljajo vam zanimiv pogovor s skladateljem, ki slikovito oriše svoje glasbeno pot ter osvetli lastne poglede na sodobno glasbo. Scenarist in urednik oddaje Daniel Celarec, snemalec Jure Nemec, režiser Tomaž Švigelj.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Za zimske olimpijske igre v Sarajevu, prve v kakšni socialistični državi, še danes velja, da so bile produkt bosanske samozavesti in slovenske pameti. Sarajevo je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja doživelo popolno preobrazbo. Zgradili ali rekonstruirali so celotno mestno in športno infrastrukturo. Na gorah in planotah v okolici Sarajeva so postavili najsodobnejši skakalnici in stezo za bob in sankanje, v neprehodnih gozdovih so uredili tekaške steze, na divji gori Bjelašnici pa proge za moške alpske discipline. Vse to po zaslugi slovenskih konstruktorjev in traserjev. Slovenski športni delavci so bili vodje tekmovanj na večini prizorišč ZOI 84, enako velja za urejevalce prog, ki so kot prostovoljci nemalokrat delali v obupnih vremenskih razmerah. TV Ljubljana, ki je imela največ izkušenj z neposrednimi prenosi v zimskih športih, je odigrala pomembno mentorsko vlogo pri usposabljanju ekip drugih JRT centrov. Na vseh prizoriščih je bilo kar 96 kamer JRT-ja. Otvoritveno slovesnost je prenašala TV Sarajevo z vsega osmimi kamerami. Sanda Dubravčić je bila prva ženska, ki je prižgala ogenj na zimskih olimpijskih igrah.Televizijske prenose si je ogledalo več 2 milijarde gledalcev. Slovenija je pustila močan pečat tudi v tekmovalnem delu ZOI 84. Križaj in Ulaga, edina favorita za medalje, sta razočarala, zablestel pa je Jure Franko, ki je s srebrno medaljo v veleslalomu rešil jugoslovansko čast. Igre so se končale s pozitivno bilanco in Sarajevo je dobilo dobre temelje za razvoj športnega turizma. Igre so močno dvignile mednarodni rating socialistične Jugoslavije in navkljub težki politično ekonomski situaciji državo prikazale v povsem drugačni luči. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Za zimske olimpijske igre v Sarajevu, prve v kakšni socialistični državi, še danes velja, da so bile produkt bosanske samozavesti in slovenske pameti. Sarajevo je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja doživelo popolno preobrazbo. Zgradili ali rekonstruirali so celotno mestno in športno infrastrukturo. Na gorah in planotah v okolici Sarajeva so postavili najsodobnejši skakalnici in stezo za bob in sankanje, v neprehodnih gozdovih so uredili tekaške steze, na divji gori Bjelašnici pa proge za moške alpske discipline. Vse to po zaslugi slovenskih konstruktorjev in traserjev. Slovenski športni delavci so bili vodje tekmovanj na večini prizorišč ZOI 84, enako velja za urejevalce prog, ki so kot prostovoljci nemalokrat delali v obupnih vremenskih razmerah. TV Ljubljana, ki je imela največ izkušenj z neposrednimi prenosi v zimskih športih, je odigrala pomembno mentorsko vlogo pri usposabljanju ekip drugih JRT centrov. Na vseh prizoriščih je bilo kar 96 kamer JRT-ja. Otvoritveno slovesnost je prenašala TV Sarajevo z vsega osmimi kamerami. Sanda Dubravčić je bila prva ženska, ki je prižgala ogenj na zimskih olimpijskih igrah.Televizijske prenose si je ogledalo več 2 milijarde gledalcev. Slovenija je pustila močan pečat tudi v tekmovalnem delu ZOI 84. Križaj in Ulaga, edina favorita za medalje, sta razočarala, zablestel pa je Jure Franko, ki je s srebrno medaljo v veleslalomu rešil jugoslovansko čast. Igre so se končale s pozitivno bilanco in Sarajevo je dobilo dobre temelje za razvoj športnega turizma. Igre so močno dvignile mednarodni rating socialistične Jugoslavije in navkljub težki politično ekonomski situaciji državo prikazale v povsem drugačni luči. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Za zimske olimpijske igre v Sarajevu, prve v kakšni socialistični državi, še danes velja, da so bile produkt bosanske samozavesti in slovenske pameti. Sarajevo je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja doživelo popolno preobrazbo. Zgradili ali rekonstruirali so celotno mestno in športno infrastrukturo. Na gorah in planotah v okolici Sarajeva so postavili najsodobnejši skakalnici in stezo za bob in sankanje, v neprehodnih gozdovih so uredili tekaške steze, na divji gori Bjelašnici pa proge za moške alpske discipline. Vse to po zaslugi slovenskih konstruktorjev in traserjev. Slovenski športni delavci so bili vodje tekmovanj na večini prizorišč ZOI 84, enako velja za urejevalce prog, ki so kot prostovoljci nemalokrat delali v obupnih vremenskih razmerah. TV Ljubljana, ki je imela največ izkušenj z neposrednimi prenosi v zimskih športih, je odigrala pomembno mentorsko vlogo pri usposabljanju ekip drugih JRT centrov. Na vseh prizoriščih je bilo kar 96 kamer JRT-ja. Otvoritveno slovesnost je prenašala TV Sarajevo z vsega osmimi kamerami. Sanda Dubravčić je bila prva ženska, ki je prižgala ogenj na zimskih olimpijskih igrah. Televizijske prenose si je ogledalo več 2 milijarde gledalcev. Slovenija je pustila močan pečat tudi v tekmovalnem delu ZOI 84. Križaj in Ulaga, edina favorita za medalje, sta razočarala, zablestel pa je Jure Franko, ki je s srebrno medaljo v veleslalomu rešil jugoslovansko čast. Igre so se končale s pozitivno bilanco in Sarajevo je dobilo dobre temelje za razvoj športnega turizma. Igre so močno dvignile mednarodni rating socialistične Jugoslavije in navkljub težki politično ekonomski situaciji državo prikazale v povsem drugačni luči. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Za zimske olimpijske igre v Sarajevu, prve v kakšni socialistični državi, še danes velja, da so bile produkt bosanske samozavesti in slovenske pameti. Sarajevo je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja doživelo popolno preobrazbo. Zgradili ali rekonstruirali so celotno mestno in športno infrastrukturo. Na gorah in planotah v okolici Sarajeva so postavili najsodobnejši skakalnici in stezo za bob in sankanje, v neprehodnih gozdovih so uredili tekaške steze, na divji gori Bjelašnici pa proge za moške alpske discipline. Vse to po zaslugi slovenskih konstruktorjev in traserjev. Slovenski športni delavci so bili vodje tekmovanj na večini prizorišč ZOI 84, enako velja za urejevalce prog, ki so kot prostovoljci nemalokrat delali v obupnih vremenskih razmerah. TV Ljubljana, ki je imela največ izkušenj z neposrednimi prenosi v zimskih športih, je odigrala pomembno mentorsko vlogo pri usposabljanju ekip drugih JRT centrov. Na vseh prizoriščih je bilo kar 96 kamer JRT-ja. Otvoritveno slovesnost je prenašala TV Sarajevo z vsega osmimi kamerami. Sanda Dubravčić je bila prva ženska, ki je prižgala ogenj na zimskih olimpijskih igrah. Televizijske prenose si je ogledalo več 2 milijarde gledalcev. Slovenija je pustila močan pečat tudi v tekmovalnem delu ZOI 84. Križaj in Ulaga, edina favorita za medalje, sta razočarala, zablestel pa je Jure Franko, ki je s srebrno medaljo v veleslalomu rešil jugoslovansko čast. Igre so se končale s pozitivno bilanco in Sarajevo je dobilo dobre temelje za razvoj športnega turizma. Igre so močno dvignile mednarodni rating socialistične Jugoslavije in navkljub težki politično ekonomski situaciji državo prikazale v povsem drugačni luči. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Poleti 1945, po končani drugi svetovni vojni se je življenje počasi vračalo v normalo in 15. avgusta so za javnost znova odprli Postojnsko jamo. Na slovesnem odprtju je za glasbo, s svojim prvim javnim nastopom, poskrbel Plesni orkester pod vodstvom ustanovitelja Bojana Adamiča. Jeseni tega leta je tudi uradno postal del Radia Ljubljana in se kasneje preimenoval v Big Band RTV Slovenija. Bojan Adamič je v repertoar orkestra, ki je moral biti v začetnih letih precej socialistično naravnan, spretno vnašal kompozicije in elemente pravega jazza. Njegovo delo je nadaljeval v Ameriki šolani glasbenik Jože Privšek, ki je orkester z intenzivnim delom popeljal na najvišjo evropsko raven. Big Band RTV Slovenija ima za razvoj slovenske zabavne in jazzovske glasbe izjemen pomen in tudi danes, po 80 letih delovanja predstavlja najvidnejšo organizacijo jazzovskega ustvarjanja pri nas, v kateri delujejo vrhunski jazz glasbeniki.
Poleti 1945, po končani drugi svetovni vojni se je življenje počasi vračalo v normalo in 15. avgusta so za javnost znova odprli Postojnsko jamo. Na slovesnem odprtju je za glasbo, s svojim prvim javnim nastopom, poskrbel Plesni orkester pod vodstvom ustanovitelja Bojana Adamiča. Jeseni tega leta je tudi uradno postal del Radia Ljubljana in se kasneje preimenoval v Big Band RTV Slovenija. Bojan Adamič je v repertoar orkestra, ki je moral biti v začetnih letih precej socialistično naravnan, spretno vnašal kompozicije in elemente pravega jazza. Njegovo delo je nadaljeval v Ameriki šolani glasbenik Jože Privšek, ki je orkester z intenzivnim delom popeljal na najvišjo evropsko raven. Big Band RTV Slovenija ima za razvoj slovenske zabavne in jazzovske glasbe izjemen pomen in tudi danes, po 80 letih delovanja predstavlja najvidnejšo organizacijo jazzovskega ustvarjanja pri nas, v kateri delujejo vrhunski jazz glasbeniki.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Ko je sveti Frančišek na božični večer leta 1223 želel zbrane čim bolj živo spomniti na Jezusovo rojstvo in je postlal preproste jasli, si verjetno ni mislil, da se bodo ob njegovem dejanju navdihovali mnogi, še osem stoletij kasneje. Od skromnih, zgolj nakazanih silhuet svete družine do velikih upodobitev z razkošnimi pokrajinami in s slikovitimi figurami – jaslice so sčasoma presegle zgolj verski simbol. Skozi različne generacije jaslice povezujejo ljudi v veri in umetniški ustvarjalnosti, postale so del kulturne dediščine, predvsem pa vedno znova pletejo zanimive človeške zgodbe. Dokumentarni feljton so pripravili scenaristka Karmen Bončar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar ter montažer Marko Hočevar.
Ko je sveti Frančišek na božični večer leta 1223 želel zbrane čim bolj živo spomniti na Jezusovo rojstvo in je postlal preproste jasli, si verjetno ni mislil, da se bodo ob njegovem dejanju navdihovali mnogi, še osem stoletij kasneje. Od skromnih, zgolj nakazanih silhuet svete družine do velikih upodobitev z razkošnimi pokrajinami in s slikovitimi figurami – jaslice so sčasoma presegle zgolj verski simbol. Skozi različne generacije jaslice povezujejo ljudi v veri in umetniški ustvarjalnosti, postale so del kulturne dediščine, predvsem pa vedno znova pletejo zanimive človeške zgodbe. Dokumentarni feljton so pripravili scenaristka Karmen Bončar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije in snemalec Artur Rutar ter montažer Marko Hočevar.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev.
Zimske olimpijske igre imajo nekoliko krajšo zgodovino kot poletne, saj so bile prve na sporedu leta 1924 v Chamonixu, 28 let po prvih poletnih v Atenah. Že na uvodu pa so nastopili tudi slovenski športniki. Po skromnih začetkih so napredovali do vrha. Kaj vse so dosegli, boste lahko spremljali v tedenskih dokumentarnih oddajah. V njih bo o svojih olimpijskih nastopih govorilo več kot 50 slovenskih zimskih olimpijcev.
Evropa je že desetletja talilni lonec različnih kultur in etničnih skupin. Priseljevanje iz podsaharske Afrike, Bližnjega vzhoda in drugih delov pretežno globalnega Juga je evropske družbe obogatilo in obremenilo obenem. In to velja tudi za manjšine same. A kdo pravzaprav so pripadniki druge generacije priseljencev? Kako oblikujejo svojo identiteto, razpeti med državami svojih prednikov in evropskimi domovinami? V dokumentarnem filmu Novi Evropejci smo odgovore na ta vprašanja iskali v Neaplju, Parizu, Budimpešti, Stockholmu in Berlinu. Avtor oddaje: Seku Conde
Evropa je že desetletja talilni lonec različnih kultur in etničnih skupin. Priseljevanje iz podsaharske Afrike, Bližnjega vzhoda in drugih delov pretežno globalnega Juga je evropske družbe obogatilo in obremenilo obenem. In to velja tudi za manjšine same. A kdo pravzaprav so pripadniki druge generacije priseljencev? Kako oblikujejo svojo identiteto, razpeti med državami svojih prednikov in evropskimi domovinami? V dokumentarnem filmu Novi Evropejci smo odgovore na ta vprašanja iskali v Neaplju, Parizu, Budimpešti, Stockholmu in Berlinu. Avtor oddaje: Seku Conde
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Slovenska turistična organizacija letos praznuje tri desetletja svojega obstoja in 30 let sistematičnega trženja slovenskega turizma. Kdo vse je ustvarjal njene začetke vse od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije? Kako zahtevno je bilo promovirati našo državo v začetku 90-tih ter kakšni so danes dosežki naše krovne turistične organizacije? Slovenski turizem je namreč v zadnjih desetletjih doživel izjemen razvoj. Leta 1995, ko smo našteli dober milijon in pol prihodov turistov, so od tega manj kot polovico predstavljali tuji turisti. Danes njihov delež predstavlja okvirno tri četrtine, prihodov domačih turistov pa je skoraj dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti. V tem času se je skupno število turistov povečalo za štirikrat, število njihovih prenočitev pa za skoraj trikrat. Turizem danes prispeva 5,2% k BDP Slovenije, v panogi je zaposlenih več kot 59 tisoč delovno aktivnih prebivalcev. Slovenija je v tem obdobju postala prva zelena destinacija na svetu, močno se je uveljavila kot vrhunska gastronomska destinacija, naši športniki kot ambasadorji turizma pa pomembno pripomorejo k turističnemu ugledu naše države.
Slovenska turistična organizacija letos praznuje tri desetletja svojega obstoja in 30 let sistematičnega trženja slovenskega turizma. Kdo vse je ustvarjal njene začetke vse od ustanovitve Centra za promocijo turizma Slovenije? Kako zahtevno je bilo promovirati našo državo v začetku 90-tih ter kakšni so danes dosežki naše krovne turistične organizacije? Slovenski turizem je namreč v zadnjih desetletjih doživel izjemen razvoj. Leta 1995, ko smo našteli dober milijon in pol prihodov turistov, so od tega manj kot polovico predstavljali tuji turisti. Danes njihov delež predstavlja okvirno tri četrtine, prihodov domačih turistov pa je skoraj dvakrat toliko kot pred tridesetimi leti. V tem času se je skupno število turistov povečalo za štirikrat, število njihovih prenočitev pa za skoraj trikrat. Turizem danes prispeva 5,2% k BDP Slovenije, v panogi je zaposlenih več kot 59 tisoč delovno aktivnih prebivalcev. Slovenija je v tem obdobju postala prva zelena destinacija na svetu, močno se je uveljavila kot vrhunska gastronomska destinacija, naši športniki kot ambasadorji turizma pa pomembno pripomorejo k turističnemu ugledu naše države.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V filmu se sprehodimo skozi zgodovino animiranega filma pri nas – od začetkov, ko je produkcija animiranega filma slonela na entuziazmu posameznikov, pa vse do sodobnosti. Pogoji za ustvarjanje so se od leta 1952, ko je nastal prvi slovenski animirani film Saše Dobrila v produkciji Triglav filma z naslovom 7 na en mah, bistveno spremenili. O svojem delu in ljubezni do animiranega filma pripovedujejo Špela Čadež, Zarja Menart in Kolja Saksida, spomine na nastajanje prvega slovenskega celovečernega animiranega filma »Socializacija bika?« iz leta 1998 pa obujata Zvonko Čoh in Milan Erič.
V filmu se sprehodimo skozi zgodovino animiranega filma pri nas – od začetkov, ko je produkcija animiranega filma slonela na entuziazmu posameznikov, pa vse do sodobnosti. Pogoji za ustvarjanje so se od leta 1952, ko je nastal prvi slovenski animirani film Saše Dobrila v produkciji Triglav filma z naslovom 7 na en mah, bistveno spremenili. O svojem delu in ljubezni do animiranega filma pripovedujejo Špela Čadež, Zarja Menart in Kolja Saksida, spomine na nastajanje prvega slovenskega celovečernega animiranega filma »Socializacija bika?« iz leta 1998 pa obujata Zvonko Čoh in Milan Erič.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Hinko Smrekar je bil iskriv slikar, grafik in karikaturist, sopotnik velikanov slovenske literature in likovne umetnosti med obema vojnama. Italijanski okupatorji so leta 1942 Hinka Henrika Smrekarja, enega naših najpomembnejših likovnih ustvarjalcev prve polovice 20. stoletja, odpeljali na strelišče z avtomobilom, ki so ga imenovali »zeleni henrik«. Svoboda je bila osnovni temelj njegovega življenja in ustvarjanja, kot je sam zapisal, se ni dal »niti od pendrekov in bajonetov prisiliti, da ne bi gledal in mislil z lastno glavo.« Umetniško je komentiral domače in svetovno dogajanje in v znamenitem ciklusu Zrcalo sveta vizionarsko napovedal katastrofične razsežnosti 2. svetovne vojne. V dokumentarno igranem filmu umetnika upodablja igralec Marko Plantan, raziskovalko, ki s pomočjo različnih strokovnjakov gledalca vodi po postojankah Smrekarjevega življenja, pa študentka AGRFT Tina Resman. Poleg njegovih najbolj znanih del, ciklusov Zrcalo sveta in Sedem naglavnih grehov, Maškarade slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskih literatov ali karikatur njegovih sodobnikov in risb s fantastično tematiko, je v filmu prikazana še vrsta drugih del, med njimi upodobitve Ivana Cankarja, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo. Ob tem se razkrivajo različne plati njegove osebnosti, ki so ga zaznamovale posledice vojne in psihična bolezen. Svoji značilni razpoloženji je sam prepoznaval v stanjih »vasezaprtosti« in »norčijah bedastega Avgusta«, ki ima edino nalogo, da zabava občinstvo. Umetnikova podoba po svoje oživi tudi v interpretaciji njegovih kritičnih zapisov o obstoječem družbeno političnem dogajanju in intimnejših poetičnih izpovedih. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt. Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana. Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev. Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire. V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni. Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V tridesetih letih 20. stoletja so bile na mariborskem okrožnem porotnem sodišču največkrat obsojene ženske, in sicer za uboje in umore svojih mož. Leta 2023 je izšla monografija Rožengrunt; o ženskem nasilju v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Avtorica dr. Mateja Ratej nam jasno sporoča: »V resnici ne gre za žensko-moško nasilje, to je bil zame poveden zorni kot. V resnici gre za nasilje sistema nad moškimi in ženskami z roba družbe.« Film zasleduje prepričljivo podobo nekdanjega življenja kočark, krvnic svojih mož, preden so ubijale. Izhajala sem iz dejstva, da so bile njihove življenjske razmere, tako za ženske kot za moške, obupne. Mag. Alma Lapajne, režiserka
V tridesetih letih 20. stoletja so bile na mariborskem okrožnem porotnem sodišču največkrat obsojene ženske, in sicer za uboje in umore svojih mož. Leta 2023 je izšla monografija Rožengrunt; o ženskem nasilju v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Avtorica dr. Mateja Ratej nam jasno sporoča: »V resnici ne gre za žensko-moško nasilje, to je bil zame poveden zorni kot. V resnici gre za nasilje sistema nad moškimi in ženskami z roba družbe.« Film zasleduje prepričljivo podobo nekdanjega življenja kočark, krvnic svojih mož, preden so ubijale. Izhajala sem iz dejstva, da so bile njihove življenjske razmere, tako za ženske kot za moške, obupne. Mag. Alma Lapajne, režiserka
Dokumentarni feljton POSLUŠAJ! prikazuje pretresljivo zgodbo o glasbeniku Milana Ostojiću, ki je pred tridesetimi leti skupaj z družino prišel iz Hrvaške v Slovenijo. V naglici bega pred vojno vihro so ostali brez dokumentov. Filmska pripoved razkriva njihovo dvajset let trajajoče prizadevanje za pridobitev stalnega prebivališča in iskanje novega doma. V boju za preživetje jim je pomagala glasba. Halgato band, ki ga je ustanovil Milan Ostojić, še danes nastopa na koncertih. Poslušaj! ni le vabilo k poslušanju njihove emocionalno ekspresivne glasbe. Poslušaj! je roteča prošnja prenekaterih beguncev, da jim z razumevanjem prisluhnemo. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc. Produkcija Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija, Kulturni in umetniški program, odgovorni urednik Andraž Pöschl.
Dokumentarni feljton POSLUŠAJ! prikazuje pretresljivo zgodbo o glasbeniku Milana Ostojiću, ki je pred tridesetimi leti skupaj z družino prišel iz Hrvaške v Slovenijo. V naglici bega pred vojno vihro so ostali brez dokumentov. Filmska pripoved razkriva njihovo dvajset let trajajoče prizadevanje za pridobitev stalnega prebivališča in iskanje novega doma. V boju za preživetje jim je pomagala glasba. Halgato band, ki ga je ustanovil Milan Ostojić, še danes nastopa na koncertih. Poslušaj! ni le vabilo k poslušanju njihove emocionalno ekspresivne glasbe. Poslušaj! je roteča prošnja prenekaterih beguncev, da jim z razumevanjem prisluhnemo. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc. Produkcija Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija, Kulturni in umetniški program, odgovorni urednik Andraž Pöschl.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.
Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Sprehodite se po ustvarjalni poti 95-letnega Dušana Hrena, ki je svoje življenje tesno povezal z glasbo in televizijo. Glasbenik, režiser, ustvarjalec in urednik oddaj je od prvega televizijskega oddajanja do danes k mozaiku njene dediščine veliko prispeval. Bil je pomemben del zgodb in posnetkov številnih razvedrilnih glasbenih oddaj, mednarodnih glasbenih sodelovanj Televizije Slovenija ter režiser številnih posnetkov koncertov, od ljubiteljskih do klasičnih. Pri svojih častitljivih letih je še zelo dejaven, ceni družabno življenje in še vedno rad prihaja na RTV, kjer pomaga pri urejanju arhivske zakladnice, zato mu sodelavci in prijatelji pravijo tudi legenda slovenske televizije.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.
Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.