Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Sitarska delavnica na beograjskem Rdečem križu obstaja že sto let. Ribničan Edo Cvar se je po prvi svetovni vojni v Beogradu začel ukvarjati z izdelovanjem rešet. V etnografskem muzeju v Beogradu pa so pred kratkim odprli razstavo o znameniti slovenski delavnici in njenem zdajšnjem lastniku Ivanu Debeljaku mlajšem.
Sitarska delavnica na beograjskem Rdečem križu obstaja že sto let. Ribničan Edo Cvar se je po prvi svetovni vojni v Beogradu začel ukvarjati z izdelovanjem rešet. V etnografskem muzeju v Beogradu pa so pred kratkim odprli razstavo o znameniti slovenski delavnici in njenem zdajšnjem lastniku Ivanu Debeljaku mlajšem.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Pevec in kitarist Janez Bončina je v svoji šest desetletij dolgi glasbeni karieri pustil močno sled v slovenski in jugoslovanski pop kulturi. Kot skladatelj, pisec besedil ali aranžer je ustvaril celo kopico vrhunskih skladb za različne zasedbe, v katerih je nastopal, kot tudi v svojih samostojnih projektih. Njegova ključna skladba je Gvendolina, kdo je bil? iz leta 1972, ki jo je napisal za kultno slovensko skupino Srce. Muziciral je v različnih glasbenih žanrih, od jazz rocka, fussiona, funka, ritem in bluesa ter soula. Začel je kot kitarist pri Helionih in Mladih levih, potem pa je vse več pel. Bi je vokalist pri zasedbah The Generals, Srce, Yu rock selekcija in September. Konec osemdesetih pa je na kratko zaplaval še v metalske vode s skupino Junaki nočne kronike. Vseskozi je sodeloval z vrhunskimi instrumentalisti. V dokumentarcu se pojavi večina njegovih sodelavcev in soborcev, ki so ustvarjali v različnih obdobjih: Dečo Žgur, Matjaž Deu, Tomaž Domicelj, Braco Doblekar, Čarli Novak, Marjan Maliković, Tihomir Pop Asanović, Dado Topić, Vedran Božić, Jadran Ogrin, Primož Grašič, Grega Forjanič, Brane Kastelic, Jani Hace, Mark Lemer, Tomo Jurak, Tadej Tomšič, Trkaj, Murat & Jose, Matevž Šalehar – Hamo in mnogi drugi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Uporabniki novih tehnologij, kot tudi strokovnjaki so razpeti med nezaustavljivim napredkom in vrtoglavim porastom zasvojenosti z digitalnimi mediji. Med klici na pomoč bijejo bitko z mlini na veter. Preživeli bomo, a za kakšno ceno?
Uporabniki novih tehnologij, kot tudi strokovnjaki so razpeti med nezaustavljivim napredkom in vrtoglavim porastom zasvojenosti z digitalnimi mediji. Med klici na pomoč bijejo bitko z mlini na veter. Preživeli bomo, a za kakšno ceno?
Zakaj se Romi v Sloveniji sramujejo svojega izvora in spreminjajo svoje tipično romske priimke? So res zgolj potencialni delomrzneži in kriminalci? Ali pa si mora tudi večinska, neromska družba izprašati vest ob vse pogostejšem sovražnem govoru, celo pozivanju k oboroževanju? Oddajo je pripravil Bojan Peček.
Zakaj se Romi v Sloveniji sramujejo svojega izvora in spreminjajo svoje tipično romske priimke? So res zgolj potencialni delomrzneži in kriminalci? Ali pa si mora tudi večinska, neromska družba izprašati vest ob vse pogostejšem sovražnem govoru, celo pozivanju k oboroževanju? Oddajo je pripravil Bojan Peček.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Leta 2020 ob 30. obletnici oddaje Radio Ga Ga je nastal dokumentarni film, ki predstavlja vpogled v delovanje oddaje in razumevanje, kako je nastala, se spreminjala in se ustalila v današnji obliki. Uporabljeni so video arhivski posnetki iz prvih let, kjer ob Sašu Hribarju, ki je od vsega začetka duša, energija in motor oddaje, v etru sodeluje tudi Emil Filipčič in ostali začetniki te izjemne radijske oddaje. Poleg posnetkov oddaj iz različnih časovnih obdobij v filmu sodelujejo tudi nekateri ustvarjalci ter liki, ki so jih in jih še vedno imitira ekipa Radia Ga Ga. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.
Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Praznujemo tri desetletja edinega kviza za mlade! Znanje in radovednost ostajata popularna, saj si boste lahko v dokumentarnem filmu, o tej legendarni oddaji, ogledali, koliko sreče, lepih izkušenj in doživetij med mlade širi oddaja Male sive celice. V 30 letih je na snemanjih tekmovalo okoli 3200 otrok v 752 oddajah, zastavili pa so več kot 24 tisoč vprašanj. Glasno navijanje, zdrava tekma, vtisi in spomini, veselje ob sodelovanju vse to bo zgodba dokumentarnega filma o tej legendarni oddaji, ki so jo zaznamovali odlični tekmovalke in tekmovalci ter voditelji Pavle Ravnohrib, Nik Škrlec, Juš Milčinski in Rok Škrlep. Idejna vodja projekta: Maruša Prelesnik Zdešar Scenaristi: Maruša Prelesnik Zdešar, Juš Milčinski, Rok Škrlep, Jasna Merklin, Julija Kočar, Petra Hauc
Praznujemo tri desetletja edinega kviza za mlade! Znanje in radovednost ostajata popularna, saj si boste lahko v dokumentarnem filmu, o tej legendarni oddaji, ogledali, koliko sreče, lepih izkušenj in doživetij med mlade širi oddaja Male sive celice. V 30 letih je na snemanjih tekmovalo okoli 3200 otrok v 752 oddajah, zastavili pa so več kot 24 tisoč vprašanj. Glasno navijanje, zdrava tekma, vtisi in spomini, veselje ob sodelovanju vse to bo zgodba dokumentarnega filma o tej legendarni oddaji, ki so jo zaznamovali odlični tekmovalke in tekmovalci ter voditelji Pavle Ravnohrib, Nik Škrlec, Juš Milčinski in Rok Škrlep. Idejna vodja projekta: Maruša Prelesnik Zdešar Scenaristi: Maruša Prelesnik Zdešar, Juš Milčinski, Rok Škrlep, Jasna Merklin, Julija Kočar, Petra Hauc
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Zeliščarstvo je ena najstarejših oblik človekove dejavnosti v naravnem okolju, saj so se ljudje že od nekdaj zavedali, da lahko rastline uporabijo tudi v zdravilne namene. Je del ljudske medicine in obsega izkustveno znanje o načinu nabiranja, sušenja in predelavi zelišč v prehrambno-zdravilne in kozmetične namene. Čeprav se je znanje skozi čas zelo spreminjalo, zeliščarstvo ostaja prisotno in priljubljeno, od leta 2022 pa je kot živa dediščina vpisano tudi v Register nesnovne kulturne dediščine. Zaradi dostopnosti, barvitosti in raznolikosti pa so zelišča navdih tudi za mnoge umetnike, ki jih pri svojih delih uporabljajo in upodabljajo na kar najrazličnejše načine in nekatere med njimi bomo predstavili v oddaji.
Zeliščarstvo je ena najstarejših oblik človekove dejavnosti v naravnem okolju, saj so se ljudje že od nekdaj zavedali, da lahko rastline uporabijo tudi v zdravilne namene. Je del ljudske medicine in obsega izkustveno znanje o načinu nabiranja, sušenja in predelavi zelišč v prehrambno-zdravilne in kozmetične namene. Čeprav se je znanje skozi čas zelo spreminjalo, zeliščarstvo ostaja prisotno in priljubljeno, od leta 2022 pa je kot živa dediščina vpisano tudi v Register nesnovne kulturne dediščine. Zaradi dostopnosti, barvitosti in raznolikosti pa so zelišča navdih tudi za mnoge umetnike, ki jih pri svojih delih uporabljajo in upodabljajo na kar najrazličnejše načine in nekatere med njimi bomo predstavili v oddaji.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.
To je film o trohnenju ne samo živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu, ampak tudi o trohnenju etike, src, razuma in duha v privilegiranem delu sveta. Nekoč je Sudan veljal za eno najobetavnejših afriških držav. Po dvajsetletni državljanski vojni in petih milijonih prebeglih staroselcev v sosednje dežele so leta 2011 tuji posredniki Sudan raztrgali na dva dela, kar jim je uspelo z referendumom o samoodločbi. Tako so odcepili in razglasili novo »neodvisno« Republiko Južni Sudan. Vendar soborcev za svobodo v SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihovih družin na meji med dvema Sudanoma v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu niso priključili svojemu protektoratu, ampak so jih izdali in izobčili ter spet prepustili tradicionalnim sovražnikom s severa. Sudanska vladna vojska, milice potomcev lovcev na sužnje in muslimanski nestrpneži so junija 2011 ponovno napadli staroselce v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu. Trohnenje 2022 je dokumentarni film o posledicah mirovnega sporazuma iz leta 2005, ki ga v Združenih državah, Evropski uniji in agencijah OZN še naprej zagovarjajo kot »celovit mirovni sporazum«. Domačini v Republiki Južni Sudan in žrtvovanih Nubskih gorah in ob Modrem Nilu pa ga preklinjajo kot »smrt v imenu miru«.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug. V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid. Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975. Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Po drugi svetovni vojni je Slovenija sprejela odlok o ustanovitvi Federalnega zbirnega centra. Posebne komisije so po deželi »odbirale« vredne predmete (umetniške slike in kipe, antično pohištvo, preproge, porcelan, glasbila in drugo). V Ljubljani je delovala centrala zbirnega centra s tremi skladišči, po Sloveniji pa še tri področne izpostave, v Celju, Mariboru in Novem mestu. Šlo je za obliko nacionalizacije, ki jo je takratna oblast pospremila z opravičilom, da jemlje vojni zločincem in da na ta način zagotavlja ohranitev teh predmetov v Sloveniji. Toda veliko predmetov je bilo vzetih prebivalcem Slovenije s povsem »čisto« vojno preteklostjo, le imeli so preveč za takratne pojme. Tako je bil izgovor, da z nacionalizacijo ohranjajo kulturno dediščino v Sloveniji, precej prazen. Zasebna lastnina je bila grobo poteptana. Del tako zaplenjenih predmetov je dokumentirano končal v takratnih vladnih in ministrskih prostorih , umetniških galerijah, muzejih in šolah, precejšen del predmetov pa je končal v rokah pomembnih, za takratni čas zaslužnih posameznikov, ki so bili v vrhu politične strukture. Danes lahko pretežni del dokumentacije o ustanovitvi in delovanju Federalnega zbirnega centra ter o zaplenjenih predmetih najdemo v Arhivu Republike Slovenije. Scenarist in režiser dokumentarnega filma je Tone Frelih.
Dokumentarni film z naslovom »Gospod, tam zgoraj si« predstavlja izdelavo in postavitev orgel v cerkvi Marije Snežne v Bratislavi. Orgle je izdelala slovenska orglarska delavnica Močnik. Ekipa, ki je sodelovala pri dokumentarnem filmu, je projekt spremljala več kot eno leto, skupno 25 snemalnih dni. Člani ekipe so snemali v Sloveniji in Bratislavi. Izdelavo orgel so prekinile in podaljšale lanskoletne poplave v Sloveniji. V osnovno zgodbo o izdelavi in postavljanju glasbila v bratislavski cerkvi, ki se prepleta z utripom župnijske skupnosti, so vključene pripovedi Tomaža Močnika, izdelovalca in uglaševalca orgel; Oskarja Valka, duhovnika v cerkvi Marije Snežne, ter organista Petra Mikule.
Dokumentarni film z naslovom »Gospod, tam zgoraj si« predstavlja izdelavo in postavitev orgel v cerkvi Marije Snežne v Bratislavi. Orgle je izdelala slovenska orglarska delavnica Močnik. Ekipa, ki je sodelovala pri dokumentarnem filmu, je projekt spremljala več kot eno leto, skupno 25 snemalnih dni. Člani ekipe so snemali v Sloveniji in Bratislavi. Izdelavo orgel so prekinile in podaljšale lanskoletne poplave v Sloveniji. V osnovno zgodbo o izdelavi in postavljanju glasbila v bratislavski cerkvi, ki se prepleta z utripom župnijske skupnosti, so vključene pripovedi Tomaža Močnika, izdelovalca in uglaševalca orgel; Oskarja Valka, duhovnika v cerkvi Marije Snežne, ter organista Petra Mikule.
Cerkev Marije Snežne, ki stoji na griču nad Zgornjo Velko, je že več stoletij kraj molitve, pesmi, cvetja in simbol skupnosti. Prvotna cerkev pri gradu Cmurek je bila zgrajena po epidemiji kuge okoli leta 1680, vendar so jo med jožefinskimi reformami porušili. Z gradbenim materialom pa so v letih 1789–1791 postavili novo romarsko svetišče. Župnija Marije Snežne praznuje god 5. avgusta, ko se po vasi zgrne množica vernikov in obiskovalcev, cerkev pa zaživi v vsej svoji veličini. Nekoč majhna vas je danes zaradi podobe Marije Snežne romarsko središče. Na poti k Mariji je zgodba o stiskah, simbolu trdnosti in prazniku snežničino.
Cerkev Marije Snežne, ki stoji na griču nad Zgornjo Velko, je že več stoletij kraj molitve, pesmi, cvetja in simbol skupnosti. Prvotna cerkev pri gradu Cmurek je bila zgrajena po epidemiji kuge okoli leta 1680, vendar so jo med jožefinskimi reformami porušili. Z gradbenim materialom pa so v letih 1789–1791 postavili novo romarsko svetišče. Župnija Marije Snežne praznuje god 5. avgusta, ko se po vasi zgrne množica vernikov in obiskovalcev, cerkev pa zaživi v vsej svoji veličini. Nekoč majhna vas je danes zaradi podobe Marije Snežne romarsko središče. Na poti k Mariji je zgodba o stiskah, simbolu trdnosti in prazniku snežničino.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Duhovnik in politik Janez Evangelist Krek je bil eden največjih narodnih buditeljev v zgodovini slovenskega naroda v začetku 20.stoletja. Prek njegovega vsestranskega delovanja film režiserja Jerneja Kastelca podaja tudi družbeno zgodovinski vpogled v obdobje na začetku 20. stoletja, ki je Slovencem prineslo velike spremembe. To je obdobje, ko se v starajoči se avstro-ogrski monarhiji narodnobuditeljska zavest Slovencev vedno bolj krepi vse do Majniške deklaracije leta 1917 naprej, ki je najbolj množična in enotna »osamosvojitvena akcija« Slovencev pred letom 1990. To je tudi obdobje vedno slabših socialnih razmer in razslojevanja, ko nova kapitalistična družbena ureditev vzbuja vse več nezadovoljstva med delavci in kmeti . In to je tudi obdobje političnih bojev na Slovenskem, ki so začrtali smernice slovenske politične kulture vse do danes. Na vseh naštetih področjih je Krek zastavil vse svoje moči, da bi prispeval k izboljšanju socialnih, gospodarskih in duhovno-kulturnih razmer svojih rojakov. O Krekovem zasebnem življenju, duhovniškem in političnem delovanju, o boju za izboljšanje pravic delavcev in kmetov ter narodnem buditeljstvu v filmu spregovorijo številni strokovnjaki. Krekovo notranje življenje in doživljanje je prikazano v igrano-dokumentarnih prizorih na različnih lokacijah, upodobil ga je igralec Gregor Čušin. Vizualna dopolnitev v filmu pa so posnetki krajev, povezanih s Krekovim življenjem (Sv. Gregor nad Sodražico, Komenda, Selca, Prtovč, Brezje, Sv. Jošt nad Kranjem, Ljubljana, Dunaj).
Dokumentarni feljton POSLUŠAJ! prikazuje pretresljivo zgodbo o glasbeniku Milana Ostojiću, ki je pred tridesetimi leti skupaj z družino prišel iz Hrvaške v Slovenijo. V naglici bega pred vojno vihro so ostali brez dokumentov. Filmska pripoved razkriva njihovo dvajset let trajajoče prizadevanje za pridobitev stalnega prebivališča in iskanje novega doma. V boju za preživetje jim je pomagala glasba. Halgato band, ki ga je ustanovil Milan Ostojić, še danes nastopa na koncertih. Poslušaj! ni le vabilo k poslušanju njihove emocionalno ekspresivne glasbe. Poslušaj! je roteča prošnja prenekaterih beguncev, da jim z razumevanjem prisluhnemo. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc. Produkcija Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija, Kulturni in umetniški program, odgovorni urednik Andraž Pöschl.
Dokumentarni feljton POSLUŠAJ! prikazuje pretresljivo zgodbo o glasbeniku Milana Ostojiću, ki je pred tridesetimi leti skupaj z družino prišel iz Hrvaške v Slovenijo. V naglici bega pred vojno vihro so ostali brez dokumentov. Filmska pripoved razkriva njihovo dvajset let trajajoče prizadevanje za pridobitev stalnega prebivališča in iskanje novega doma. V boju za preživetje jim je pomagala glasba. Halgato band, ki ga je ustanovil Milan Ostojić, še danes nastopa na koncertih. Poslušaj! ni le vabilo k poslušanju njihove emocionalno ekspresivne glasbe. Poslušaj! je roteča prošnja prenekaterih beguncev, da jim z razumevanjem prisluhnemo. Scenarij Cvetka Bevc, režija Primož Meško, direktor fotografije in snemalec Andrej Lupinc. Produkcija Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija, Kulturni in umetniški program, odgovorni urednik Andraž Pöschl.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Duhovnica je film o evangeličanski duhovnici Jani, ki je na pomembnem razpotju, soočena z življenjsko dilemo, ali zapustiti duhovniški poklic in s tem prekiniti dolgo družinsko duhovniško tradicijo, saj sta oče in mama prav tako duhovnika. Jana s svojimi svobodomiselnimi in humornimi nazori ruši cerkvene okvirje. Njene dolgo zakopane rane iz otroštva se prav tako odpirajo, vedno bolj pa se kažejo tudi razpoke v družinskih odnosih. DUHOVNICA / WOMAN OF GOD / Slovenija / 2023 / Režija: Maja Prettner
Duhovnica je film o evangeličanski duhovnici Jani, ki je na pomembnem razpotju, soočena z življenjsko dilemo, ali zapustiti duhovniški poklic in s tem prekiniti dolgo družinsko duhovniško tradicijo, saj sta oče in mama prav tako duhovnika. Jana s svojimi svobodomiselnimi in humornimi nazori ruši cerkvene okvirje. Njene dolgo zakopane rane iz otroštva se prav tako odpirajo, vedno bolj pa se kažejo tudi razpoke v družinskih odnosih. DUHOVNICA / WOMAN OF GOD / Slovenija / 2023 / Režija: Maja Prettner
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Že naslov igrano-dokumentarnega filma Vojna brez sovraštva pove, da ta presega prevladujoče mitiziranje osamosvojitvene vojne, ki večinoma temelji na kultu osebnosti. Prav narobe. Film po eni strani prikazuje vzdušje in izraža občutke slehernika, ki je na svoji koži doživljal osamosvojitev in sodeloval v spopadih, po drugi strani pa na jasen in razumljiv način ter na podlagi verodostojnih dokumentov, vojaških zemljevidov, izjav borcev in ljudi, ki so bili ključni operativni odločevalci, slika potek dogodkov do odhoda zadnjega vojaka JLA iz države.
Že naslov igrano-dokumentarnega filma Vojna brez sovraštva pove, da ta presega prevladujoče mitiziranje osamosvojitvene vojne, ki večinoma temelji na kultu osebnosti. Prav narobe. Film po eni strani prikazuje vzdušje in izraža občutke slehernika, ki je na svoji koži doživljal osamosvojitev in sodeloval v spopadih, po drugi strani pa na jasen in razumljiv način ter na podlagi verodostojnih dokumentov, vojaških zemljevidov, izjav borcev in ljudi, ki so bili ključni operativni odločevalci, slika potek dogodkov do odhoda zadnjega vojaka JLA iz države.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).
Film je posvečen spominu na enega najpomembnejših dogodkov prve svetovne vojne – padcu Gorice 1916. Dokumentarec je zasnovan kot mozaična pripoved, v kateri slovenski in italijanski zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Branko Marušič, dr. Renato Podbersič, Lucio Fabi, prof. Mario Isnenghi, Marco Mantini, Mitja Močnik in Andrea Bellavite odstirajo osupljivo podobo oblegane, porušene in sestradane Gorice v 1. svetovni vojni. Precejšen del prebivalstva je kljub strahotnemu italijanskemu topniškemu obstreljevanju v njej vztrajal od poletja 1915 do 9. avgusta 1916, ko so Italijani pompozno vkorakali v razdejano mesto in oznanjali zmago v 6. soški bitki. Branilci so se morali umakniti na levi breg reke Soče, pred tem pa so porušili njene mostove. Mit o nepremagljivih avstro-ogrskih branilcih je padel. Za Slovence pa je zasedba Gorice pomenila izgubo večstoletnega kulturnega in gospodarskega središča, v katerem so bivali skupaj z Italijani, Furlani, Nemci in drugimi narodi habsburške monarhije. Dokumentarni film, katerega režiser in scenarist je Valentin Pečenko, je nastal v sodelovanju s številnimi inštitucijami, društvi in zbiralci iz Slovenije in Italije, iz Gorice in Nove Gorice, glavnino arhivskih filmskih posnetkov pa je prispevala Kinoteka Furlanije (La Cineteca del Friuli).
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju elektronske glasbe pri nas. Konec sedemdesetih je bil čas sprememb. V Slovenijo je najprej z malo ploščo in potem celovečernim prvencem Pankrtov Dolgcajt pljusknil punk ter nova generacija kantavtorjev, ki je glasno in brezkompromisno slavila kulturo »naredi sam.« Vendar se nikjer in v nobenem primeru na tej strani Alp tovrstno razmišljanje ni bolj ustrezno opredmetilo, kot na primeru Mihe Kralja. Pojmovanje naredi sam je razširil. Vse je naredil sam, a tudi po svoje. 25. maja 1973 je pod zaporedno številko 1 novoustanovljene založbe Virgin izšel album Mikea Oldfielda – Tubular Bells. V grobem je napovedal, da po letih glasbenega kolektivizma v ospredje stopajo posamezniki, ki bodo zveneli kot bend ali orkester. Miha Kralj, je – če že ni hodil pred časom – hodil vštric z njim, le da takrat mnogi tega še niso vedeli. V ušesih je namreč še vedno šumela Sava, v kulturnih domovih na sobotnih plesih pa se je na veliko plesalo na velike uspešnice skupine Prah. V obeh predzgodbah se je Kralj kalil in pripravljal teren. S pomočjo (pretihotapljenih) inovacij se je vse bolj osamosvajal in v številne plesne dvorane, vključno z legendarno Emonsko kletjo, vstopal kot »one-man-band«. Dokler se ni odločil za izlet v neznano. Leta 1980 je zasijala Andromeda, vesoljska simfonija, dokument časa in album, ki je bil tako drugačen, da so ga morali izdati v Beogradu. Skoraj istočasno pa so mu zaradi podobnosti z Jean-Michelom Jarreom prilepili etiketo: jugoslovanski Jean-Michel Jarre. Film Električne sanje je film o Mihi Kralju, o spregledanem pionirju tihotapljenja in elektronske glasbe pri nas, ki se – ne glede, da je prodal na deset tisoče plošč – preživlja z igranjem na nedeljskih plesih in veselicah. Nastopil je čas, da njegova zgodba pride med nas, da se gledalcem predstavi izjemen človeški in umetniški karakter in da Miha Kralj ne bo več nekdo, temveč človek z imenom in priimkom pred portretom ali skladbami.
V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.
V Uredništvu verskih oddaj na Televiziji Slovenija smo ob jubileju Teološke fakultete pripravili dokumentarno oddajo z naslovom Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete. V njej smo se sprehodili skozi pestro zgodovino Teološke fakultete in teološkega študija. Želeli smo predstaviti tudi širino delovanja fakultete v današnjem času. Svoje izkušnje s tem, kakšen temelj je Teološka fakulteta pomenila v njihovem življenju in kako jim pomaga pri opravljanju poklica, so z nami delili novinar, pastoralna asistentka, zakonska in družinska terapevtka, glasbenik in duhovnik. Dokumentarna oddaja Pot do presežnega – 100 let Teološke fakultete je nastala po scenariju Milene Keržič in v režiji Petre Hauc.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Narave in predvsem pohorskih gozdov polna dokumentarna zgodba, ki se naslanja predvsem na predanost, iskreno ljubezen F. Pahernika do gozdnega bogastva, njegov altruizem, ki je preraščal leseno naravoslovje in dobro razumel tudi bližnjega in njegove običaje (pa bil tudi politik – eden od soustanoviteljev SHS, zaslužen za elektrarno na vodni pogon, daroval denar za različne objekte, po njem pa je nastala celo ustanova s štipendijo!). Prisotne so minimalne igrane sekvence, ki zgolj povezujejo pripoved in znatneje ne izstopajo. Sodelujejo tudi znani slovenski obrazi, med njimi izstopajo dr. Alenka Šelih, kipar Jiri Kočica, dr. Jurij Diaci itd, ki s svojimi razmišljanji osvetljujejo življenje in delo F. Pahernika.
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
Svojevrsten portret filmarja Karpa Godine, potovanje skozi njegovo življenje, »film ceste« Karpove umetnosti in pogleda na svet. Okoli leta 1970 je mladi filmar Karpo Godina s kamero potoval po narodnostno mešani pokrajini Vojvodini in posnel nenavaden 'film ceste' z naslovom Imam jednu kuću. Film je danes ohranjen samo fragmentarno. Štirideset let kasneje se po istih poteh poda neka druga kamera, ki sestavlja in si predstavlja potovanje mladega K. G. Karpopotnik je meditacija o filmu, umetnosti, spominu in filmskem spominu. Scenarist in režiser Matjaž Ivanišin je dal s tem filmom svojevrsten poklon avtorju, ki je bil vseskozi zavzet inovator filmske forme. Zato tudi Karpopotnik ni klasični biografski film linearne naracije, pričevanja znancev in strokovnjakov, ampak sublimni esej o človeku, filmu in času.
V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj
V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
Portret slovenskega goslarja Vilima Demšarja, ki je vse življenje posvetil iskanju in ustvarjanju kristalnega italijanskega zvoka. Za predanim slovenskim goslarjem Vilimom Demšarjem je 63 let ustvarjanja, raziskovanja frekvenčnih razponov, valovanj, barv zvoka. Ves čas je iskal formulo za stvaritev violine s starim kremonsko italijanskim zvokom, ki ga je zasledoval že od otroštva. Tako se je odločil, da z ustvarjanjem preneha. Ko je pa je zapuščal svoj atelje, je odkril pomembno podrobnost, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Pomembno odkritje je bilo korak za korakom dokumentirano in nastal je film 400 LET ISKANJA. Film nas popelje v svojevrsten svet izdelovalcev godal. In ker instrumenti pokažejo svojo pravo vrednost šele v rokah glasbenikov je film tudi svojevrsten glasbeni užitek, za katerega so poskrbeli Žiga Brank, Domen Lorenz, Beneški baročni orkester, učenci glasbene šole Tartini, orkester Camerata Medica in drugi. Scenaristka in režiserka filma je bila Haidy Kancler.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
V dokumentarni oddaji predstavljamo izjemen glasbeni in duhovni projekt, v okviru katerega so v Vipavski dolini ob pritrkovanju zapeli zvonovi v vseh cerkvah. Njihova melodija je potovala od zvonika v Vipavskem križu čez vasi na severnem obrobju Vipavske doline do Goč, kjer se je pesem zvonov prepletla z zahvalnim bogoslužjem.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Kako označiti Marka Breclja? Avtor dokumentarnega zapisa Janez Burger se je rešil s stavkom: Marko Brecelj je poezija. Poezija, ki je življenje. Poezije pa se ne da ubesediti drugače kot z verzi. Marko Brecelj je skupna točka v egocentričnem svetu pop kulture, kjer je težko doseči konsenz o tem, kdo je bil začetnik drugačnega razmišljanja . Njegov »mehki« terorizem je terorizem poetične angažiranosti, ki je kot iniciacija pripeljala do radikalnih sprememb. Sprememb v glavah. Možnosti, da je možno. Sistem se je spremenil, družba pa se ni, in tako je Marko Brecelj še vedno enak. S svojo mehko-teroristično poetično akcijo še vedno ostaja na okopih človeštva. Zdravega razuma.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.
Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.
Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.
Smučanje. Ena izmed najbolj priljubljenih družabnih aktivnosti Slovencev. Izum slovenske smučarske tradicije je zaznamoval naš narod, smučarske prireditve pa so pri nas največji nacionalni prazniki. A zime so s snežinkami in nizkimi temperaturami zaradi sprememb v podnebju zmeraj manj radodarne. Spreminjajo se tudi naša življenja. Nekatera smučišča so se zaprla za vedno in nam odvzela prostor za druženje in aktivno preživljanje časa. Mnogi so izgubili službe. Nekaj pa jih je uspelo spremembe v podnebju izkoristiti v svoj prid in vrata odpreti novemu načinu druženja, kolesarjenju. Zapuščena smučišča so postala kolesarski poligoni in nas ponovno združila. A ponekod le ne gre tako zlahka. Bo kolesarjenje nov slovenski nacionalni šport? Bomo znali rešiti turizem, predvsem pa v svoja življenja vnesti novo družabno aktivnost, ki nas je sposobna povezati na podoben način kot smučanje? Dokumentarni film Zeleno smučanje nam z osebnimi zgodbami posameznikov predstavi, kako je spreminjanje dejavnosti v naših okoljih zaznamovalo in narekuje smernice razvoja naše družbe. Skozi filmsko pripoved nas spretno popelje ''odpadnik'' znane slovenske smučarske družine Fanedl, Andrej Dekleva. Organizator prvega svetovnega pokala v gorskokolesarskih spustih pri nas, urednik spletnega portala MTB.si in velik ljubitelj kolesarjenja. Družbo mu delajo meteorolog in aktivni športnik Andrej Velkavrh, Drago Rečnik, človek, zaradi katerega ne bi bilo tradicije mariborskega smučanja, kot jo poznamo, Iztok Kvas, deskar na snegu, delegat FIS-a, trener in organizator, Matic Lovko, eden naših najboljših smučarjev prostega sloga, Tim Kolar Erat, navdušen smučar in sodelavec kolesarkega parka Poseka, Matej Kainz, deskar na snegu, po sili razmer pa tudi kolesar, čigar markacije za kolesarske poti najdemo po vsej Sloveniji, ter Božidar Novak, ljubitelj in varuh mariborskega Pohorja.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Ob 100-obletnici Narodne galerije v Ljubljani je nastal film o simbolnem pomenu naše osrednje galerije nekoč in danes. Spoznali bomo razmere ob ustanovitvi akropole slovenskih lepih umetnosti in najvišje umetnostne ustanove naroda, kot so jo poimenovali ustanovitelji, in jih primerjali z drugimi evropskimi narodi in njihovo muzejsko tradicijo. V filmski pripovedi predstavljamo današnjo zbirko, dogodke, poklice in delo z obiskovalci v Narodni galeriji, obiskali pa smo tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo. Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, ki nas bosta, kot člana Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, popeljala v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov. Film je nastal po scenaristični predlogi Andreja Dobleharja in v režiji Aleša Žemlje. Direktor fotografije je bil Bernard Perme.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Mala učna ura iz zgodovine desetih mesecev Prekmurja, ko se je v pokrajini od jeseni 1918 do poletja 1919 zamenjalo kar devet oblasti. Leta 1919 sta dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič na pariški mirovni konferenci dobojevala svojo narodnostno naravnano, strokovno in znanstveno utemeljeno bitko. V hudi diplomatski igri velikih z malimi sta izkoristila priložnost za priključitev prekmurskih Slovencev k matični domovini. Ta možnost se je prikazala po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Scenarij je napisal Štefan Celec, ki je film tudi režiral.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
V oddaji predstavljamo gospodarsko in družbeno sliko sosednje države. Hrvaška ni edina, kjer je na delu revizionizem, so pa sile, ki v ospredje potiskajo prepovedane simbole in jih skušajo legalizirati, vse močnejše. Konservativci in skrajneži imajo tudi številne nasprotnike, a preko raznih združenj uspešno, tudi ob tihi podpori Cerkve, z referendumskimi pobudami spreminjajo podobo države. Več - tudi o čevljih znamke Borovo, okoljskih pomislekih, manjšinah… -, v Mednarodnih obzorjih avtorice Marte Razboršek, snemalcev Stojana Femca in Aleša Živca, montažerja Bojana Gašperšiča in režiserja Primoža Meška.
V oddaji predstavljamo gospodarsko in družbeno sliko sosednje države. Hrvaška ni edina, kjer je na delu revizionizem, so pa sile, ki v ospredje potiskajo prepovedane simbole in jih skušajo legalizirati, vse močnejše. Konservativci in skrajneži imajo tudi številne nasprotnike, a preko raznih združenj uspešno, tudi ob tihi podpori Cerkve, z referendumskimi pobudami spreminjajo podobo države. Več - tudi o čevljih znamke Borovo, okoljskih pomislekih, manjšinah… -, v Mednarodnih obzorjih avtorice Marte Razboršek, snemalcev Stojana Femca in Aleša Živca, montažerja Bojana Gašperšiča in režiserja Primoža Meška.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.
Zgodovina naše zahodne meje in Primorske je boleča. Mnogokrat spregledana in prevečkrat poenostavljena. Požig Narodnega doma je bil le začetek krute poti. Narodni dom v Trstu je bil italijanskim nacionalistom in fašistom trn v peti, saj je bil močan simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Zato so ga leta 1920 požgali in uničili. Lahko rečemo, da je bil to začetek fašizma v Evropi, ki nam je v nadaljevanju odvzel slovenska besedo in širše človekove pravice. Istega leta je za nas tako usodna Rapalska pogodba začrtala novo mejo, ki je od matice odtrgala četrtino narodovega telesa. Dokumentarni film osvetljuje stoletje v katerem so se boleče spreminjale usode ljudi na Primorskem. Gre za obdobje fašističnega pritiska pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Film interpretira čas težkih, nasilnih, krvavih in upornih let, ki kljub padcu nekoč tako spornih meja, še danes ni pomirjen. Skozi usode posameznikov potujemo od Bazoviških žrtev leta 1930, do drugega tržaškega procesa leta 1941, fašistične in nacistične okupacije, taborišč, usmrtitev v Rižarni in do povojne vzpostavitve nove slovensko italijanske meje. Upor proti raznarodovanju je bil pogumen in za mnoge tudi poguben. Tone Kralj je sredi največjega pritiska fašistov drzno poslikal na desetine slovenskih cerkva s subverzivno antifašistično govorico, skladatelj Lojze Bratuž je zaradi pete slovenske besede umrl, številno civilno prebivalstvo je ostalo brez družin in domov. Fašizem je iz Evrope naredil svetovno klavnico. Požig Narodnega doma je bila začetna iskra v pogromu nad drugačnimi. Vprašanje, ki ga izpostavlja film je, zakaj je takrat toliko ljudi po vsej Evropi začelo verjeti, da fašizem pomeni boljši svet in zakaj je sosed sosedu sovrag. V času današnjih nestrpnosti, nacionalizmov in netolerantnosti moramo na to vprašanje vedno na novo opozarjati. Kajti brez spoštovanja drugega boljšega sveta ni.