Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Meta Kušar, bere Mateja Perpar. V zadnjem času različna gibanja apelirajo, da je treba dejstva ponotranjiti. Imeti podatke, ni dovolj. Politika, ki ne implementira demokratičnih vrednot, je vredna še manj. Za dobro življenje moramo uresničevati Ustavo RS, zakone, dogovore – politiki in državljani. O tem v zborniku Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program razmišlja 74 različnih strokovnjakov, komplementarnih levemu delu politike. Levi del nam je vladal 24 let, desna sredina 9 let, kljub temu je mnogi niso uzavestili kot legitimno. Tokrat ni možnosti, da bi se poglabljali v vzroke duševne zanemarjenosti Slovencev, ki nas duši kot masivna banalnost na vseh področjih. V veliki meri jo zaradi nepoznavanja preteklosti, in trganja vezi z njo, povzroča izkoreninjenost ljudi. Neobčutljivi smo za bistvene stvari. Strokovnjaki so napisali, kar opažajo v naših družbenih sistemih in podsistemih. Slovenija, ki je bila ob osamosvojitvi vesela, rdečelična nevesta, se spreminja v nesamozavestno, anoreksično tridesetletnico. In s tokom, ki ga je ubrala, ne more biti zadovoljen prav nihče, ki je vsaj malo resnicoljuben. Zbornik je opozorilo vsem državljanom, saj smo vsi prišli v tisto stanje n u j e, na katero je treba dejavno odgovoriti, če ne želimo izgubiti svoje države, ki ni samoumevna. Veliko gre narobe in krute realnosti si ne smemo prikrivati, če naj se osvobodimo in ozdravimo izkoreninjenosti. Samo svoboden človek je sposoben ustvarjati dodano vrednost. Kakor jo Zahodni Evropejec, ki je tudi veliko hudega preživel, a ga rane niso pohabile. Ivan Cankar nam je kazal nesvoboden in eksistenčno ogrožen narod, katerega pripadnik je bil. Pokazal svoje prvo osvobajanje: erotično, z zbirko Erotika. Župančič, je šel s Čašo opojnosti v isto smer. Prvoborca modernizma, nista erotiki izborila svobode za zmeraj in za vse. Pokazala sta, da je eros prva točka osvobajanja. Druga je svobodno doživljanje, tretja svobodno mišljenje in četrta svoboda govora – in še mnogo zraven imenujemo svoboda – demokracija. Zato nacija zahteva demokracijo, ko enkrat to doseže. Če je nima, bodo lucidne, svobodne posameznike skrivali pod pisker. V naši zgodovini so imeli vsak svoj pisker za onemogočanje razsvetljevanja; najprej klerikalci petsto let, kasneje komunistična partija 45 let. Zdaj pa v plamenček pihajo zavezniki kontrakulture, prepričani, da je Slovenija njihova torta. Njim pripada sladkanje. Trinajst poglavij lahko samo naštejemo: v Uvodu Peter Jambrek, Ernest Petrič, Alenka Puhar, Dimitrij Rupel, Ivan Štuhec, Žiga Turk in Tomaž Zalaznik osvetlijo naravo in namen knjige, sledijo Kontekst slovenske osamosvojitve, Vrednote liberalne demokracije in vrnitev na Zahod, Pretres iz ZDA, Prispevki v času in za čas ter Prispevki za odločilne trenutke. Sledijo poglavja: Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, nacionalni program. Sklep je Srečanje misli za odločilne trenutke. Veliko je bistvenih opažanj, kot so: Vzrok erozije razsvetljenstva je šibkost duha. Humanisti in družboslovci, ki pri nas diplomirajo, zagovarjajo izstop iz zahodnega civilizacijskega kroga. Splošna javnost je sprejela, da je slovenska pomlad zgrešen projekt, osamosvojitelji pa so domala kriminalci. Omamljeni od večnega čara socializma so pozabili, da je Slovenija startala v samostojnost s 1250-odstotno inflacijo. Dejanska vladavina prava je ključna, ker pogojuje izboljšanje življenja in blaginje. Prva stvar za narodno spravo je, da prevlada resnica. Slovenci smo neodporni na izkrivljanje zgodovinskih dejstev in izkrivljanje današnje resničnosti. Povejmo nekaj več o slovenski identiteti, ki jo je raziskoval Andrej Drapal: Ali vemo, zakaj nekateri funkcionarji nosijo droben logo I feel Slovenia, ki se je ponesrečeno prekucnil v turistično dejavnost, čeprav gre za 107 strani dolg poslovni dokument iz leta 2008 in velja še danes. To je njegovo delo. Raziskovali so osrednje poteze slovenskosti, ki se nenehno razvijajo, a v temelju ostajajo enake in bodo podlaga razvoju Slovenije tudi v prihodnje. Smo prizadevni v vsem, kar radi počnemo in tam dosegamo presežke. V športu je to prednost, pri drugih zaposlitvah si nakopljemo težave. Organski razvoj je jedrni del naše vizije. Globoko v sebi smo konservativni, zato je naše geslo Naprej z naravo. Slovenščino vidimo kot vrednoto. Igor Grdina potrjuje naše nacionalne lastnosti, opozarja na težke izgube, ki so nas doletele v letih 1941 do 1945. Od poldrugega milijona Slovencev je izgubilo življenje približno 100.000 ljudi, kar primerja z Norveško, ki je imela okoli 10.300 žrtev. A mi smo imeli pol manj prebivalcev kot Norveška. V zvezi z obdobjem 2020–2022 opaža, da je kultura postala tarča kontrakulture, in ta je zdaj ni pripravljena niti tolerirati. Opaža tudi, da so eksponenti komunističnega režima začeli obvladovati neodvisno Slovenijo in širiti jugoslovansko mentaliteto. Mračen cilj vidi v agresivnem propagiranju egalitarnosti, katere približek je mogoč edino v revščini. Premalo je vznemirjenja ob izidu tega pomembnega zbornika. Se ogroženost nacije, skupaj z maloštevilčnostjo, po stotih letih ni končala? Kljub herojem NOB in članstvu v EU! Zatrti smo v doživljanju, mišljenju in izražanju. Potrebujemo holističen pristop, skupno vizijo in uveljavljanje meritokracije, ki se lahko uresniči samo iz celotne nacije. Brez kritike do lastne partije ne bo šlo. Zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek ali Novi prispevki za slovenski pomladni program je knjiga o pomembnih rečeh. Iztok Simoniti je pred šestimi leti, v Vodah svobode, na 200 straneh napisal priročnik za demokracijo. Take knjige zahtevajo dosti in veliko dajejo in današnjemu času so prepotrebne.
7 min 27. 10. 2025
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Mool in Aleksander Golja. V romanu Črepinja nas Mirt Komel vabi v poletno razgreto, turistično oblegano in zgodovine polno Grčijo. Spremljamo skupino študentov arheologije, ki se ob zaključku zadnjega letnika študija odpravijo na zaključno prakso na Peloponez. Pisano druščino sestavljajo protagonist Hugo, njegova simpatija Medeja, njegov prijatelj Robi, študentski parček Sandi in Julija, še dva sošolca Arne in Rebeka ter nadobudni asistent Domen in spoštovani profesor Avgust Godeša. Njihova naloga je, da se lotijo izkopavanja manjšega naselja, ki ga je pokazalo sondiranje. Ves mesec skupaj živijo, se zabavajo, obedujejo, se pogovarjajo, berejo ali si kako drugače krajšajo čas med napornim delom, dokler ne pride do navdušujoče najdbe naslovne črepinje, ki vse obrne na glavo. Roman je razdeljen na tri dele, v prvem v večini spremljamo potovanje do Grčije in začetne dni na lokaciji, v drugem delu se odvije odkopavanje in zaplet s črepinjo, v zadnjem pa se situacija razplete in vračajo se domov. Čeprav je razdelitev romana razumljiva, sploh če potegnemo vzporednico s pravili grške tragedije, je prvi del praktično odveč, njihova pot je razvlečena, dolgočasna, generična, na ladji se ne dogaja nič zares izvirnega, tudi nič takega, kar bi postalo ključno kasneje v romanu, ampak se samo počasi spoznavamo z liki, pa še to bolj površno. Predvsem se je treba za kaj približno pravega dogajanja prebiti skozi mnoge citate, razpredanja o zapravljanju časa in čakanju likov, da se vse skupaj že začne, kar je res nelogična odločitev. Še posebej zato, ker si avtor nikoli ne vzame časa, da bi nam like zares plastično predstavil, ampak ostajajo kot neki obrisi. Najjasnejši je seveda pripovedovalec Hugo, ki pa se skriva za množico pretencioznih misli in citatov, ki jih sicer kar vsi študentje in oba profesorja po malem vpletajo v pogovore. Hugo je nezadovoljen s študijem oziroma ljudmi, ki ga obkrožajo na fakulteti, saj niso dovolj predani, hitro dobimo občutek večvrednosti, vendar pa bolj kot ne ostaja pri tihem zmrdovanju in modrovanju. Vseeno mu še najbolj pridemo blizu, česar ne moremo reči za ostale. So precej nerealistični, seveda se po malem prerekajo, malo zažurajo in so ljubosumni, utrujeni ali razigrani, a ostajajo pretirani, kot spisani za roman: berejo le knjige, povezane s študijem, pogovarjajo se večinoma o antični zgodovini ipd. Razumljivo, z njimi je tudi avtoriteta, ki se ji očitno želijo dokazati, a vse skupaj izpade bolj kot neka predstava ali scena kot pa dejansko sobivanje živahnih in zagnanih študentov. Ostajajo nerazločljiva skupina, čeprav ima avtor več kot dovolj prostora, da bi jim dal prepoznavne značaje in značilnosti. Problem je tudi v tem, da jih je preveč in da jih Hugo nenehno ločuje od sebe oziroma prepogosto o njih razmišlja v množini, zato se specifike likov izgubijo. Medeja ostaja le na ravni ljubezenskega interesa, pri čemer si ves roman s Hugom delita zelo malo trenutkov, med njima nikoli ne začutimo iskrice. Tudi Hugo ne gre dlje od tega, da razloži, da so vanjo vsi po malem zatreskani, saj ima nekakšen nedoločljiv odnos, kar je izredno plehko in površno. Ljubezenska zgodba, ki jo napoveduje zavihek romana, se tako ne razvije dlje od zagledanosti, vmes je za precej časa tudi pozabljena, dokler avtorju zaradi razpleta spet ne pride prav. Če se še malo vrnem k sami skupnosti, je opazno, da je navdih za roman Podobnost Tane French, kjer imamo prav tako tesno povezano skupnost, v katero je vnesen razdor. Hugo jih na neki točki celo imenuje »velika disfunkcionalna družina«. A ker v Črepinji ni dovolj razdelanih psiholoških profilov, značajev in kompleksnejših odnosov, se intriga in napetost hitro izgubita. Komel si sicer prizadeva, da bi intrigo vpisal že v uvodni del romana, saj večkrat omeni, da se na odpravi zgodi nekaj pretresljivega. Kar naj bi delovalo kot srhljiva napoved, pa kmalu razvodeni, saj podobno misel poudari prevečkrat, to deluje kot podcenjevanje bralca. Poleg tega z vsem poudarjenim napeljevanjem res obljublja nekaj nepredstavljivega, in tega pričakovanja seveda ni tako lahko izpolniti. Veliko bolj se roman razživi v osrednjem delu, ki je najbolj tesno povezano s samim arheološkim delom. Njihovo delo jih veseli in izčrpava, ves dan so na žgoči vročini, držijo se stroge rutine in postopkov, poleg dela na terenu jih zvečer čaka še pisanje dnevnikov: »Hoteli smo biti Schliemanni ali pa vsaj Evansi, postali pa smo sodobni Sizifi, ki kotalijo svoje kamenje in si nas obenem morate zamišljati kot srečne – ker srečni smo bili, čeprav po več dni ni bilo ničesar na spregled, razen zavajajoče oblikovanih kamenčkov in enoznačno nepomembnih glist –, potem pa so se nekaj metrov kasneje začeli pojavljati prvi drobni glineni ostanki, ki so nas tako razveselili, kot da bi naenkrat našli nič manj kot Trojo.« Tu roman dobi svoj zagon, se odlepi od skrbno postavljene kulise in končno ustvari pravo vzdušje, sploh s Hugovo najdbo črepinje, za katero profesor oceni, da gre za del posode ali vaze. Pomen črepinje buri duhove in razplamti se zanimiva teoretična debata, kako se je znašla prav tam in kako si jo razlagajo, utrne se kar nekaj res dobrih idej. Škoda le, da ta del romana kar zleti mimo, potem pa nas čaka še zadnji del, kjer se vse skupaj spet razvleče in ustavi, sploh zato, ker glede na zastavljeno situacijo nikoli ni večjega dvoma, kaj se je zares zgodilo. Vzdušje motita tudi slogovna in jezikovna neenotnost, vse skupaj je precej velika zmešnjava. Številne variante naj bi sicer razgibale besedilo in govor, a včasih so razlike prevelike in moteče. Najprej je tu vztrajno uporabljanje grščine, citatov, napisov in primerjav z antičnimi junaki, kar naj bi nas res prestavilo v Grčijo, a deluje preobloženo, pretirano (namesto 'puške v koruzo' bodo na primer vrgli 'loke v ajdova polja'). Hugo uporablja nekatere narečne besede, na primer stolice za stole, a včasih so vseeno kar stoli. Pri nekaterih besedah je uporabljen kar fonetični zapis, vendar ni jasno, zakaj samo pri nekaterih (na primer sprajt in ojro), potem imamo še nekaj, kar naj bi bilo klasičen študentski sleng, a spet ni jasno, kateri generaciji naj bi pripadal, saj ne posnema sodobnejše govorice, sicer pa je tudi veliko visokega knjižnega jezika, ki ga na trenutke spremlja celo predpreteklik. Poleg tega je roman poln podrobnega opisovanja v slogu Tadeja Goloba, od premikanja do posameznih obrokov, oblačil in predmetov. Ves čas je v zraku občutek zavlačevanja, saj se prebijamo skozi mnoge zastranitve, vrinjene stavke in nepomembne informacije. Ob tem sploh ni dvoma, da avtor Mirt Komel premore široko znanje o področju, saj kot za šalo stresa primere iz antične književnosti, zgodovine in družbe. Drugo pa je, kako to znanje prenesti v roman, da mu pusti dihati. Težko je verjeti, da bi bili študentje po nekaj letih študija tako vešči in razgledani, da bi nonšalantno uporabljali citate iz del ali pa da bi se v njihov jezik že tako organsko vpletle vse mogoče grške simbolike in metafore. Zato se bolj kot v zgodbi o skupini študentov, ki se zaplete v nepričakovano situacijo, počutimo kot na ekskurziji po antični Grčiji. Glede na številne omembe žanrskih del, kot je Peščeni planet, bi bilo veliko bolj izvirno ali sočno, če bi se avtor odločil zaiti v bolj konkretne žanrske vode, da bi se vse te omembe bogov res izkazale za bistvene, ali pa da bi vsaj v like bolj strastno zakopal. Res je, da gre konec koncev za Hugovo zgodbo, saj je on tisti, ki najde črepinjo, prav tako je on tisti, na kogar vse najbolj vpliva, a vse, kar ga obkroža, bi lahko postalo kaj več kot kulisa, ali pa se preprosto odrinilo na stran, da bi lahko imel vso našo pozornost.
9 min 27. 10. 2025
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Maja Moll, Prvenec Vida Kavčiča Izdihano je konsekventna poetika telesa, v kateri spremljamo telo med razpadanjem in do neke mere ponovno tvorbo – med ranjenostjo in igro, med vsakdanom in fantastiko. Ob branju prisluhnemo in se zgrozimo ob tem, kar nam pripovedujeta glasova lirskega subjekta in lirske subjektinje. Pogosto sta izenačena z diabolično destruktivno silo, saj so groteske izpeljane do skrajnosti, do izmaličenja. Glas iz vizualno dodelane zbirke nas zato pogosto postavi pred zid in vpraša, ali tu sploh še lahko govorimo o Baudelairejevi estetiki grdega ali zgolj o grdem, brutalnem, katastrofičnem. Poželenje, ki v zbirki nastopi ob telesu, namreč vedno pripelje do najtemačnejšega možnega izida – do izmaličenja, do patologije in do destrukcije. Ne glede na to, ali gre za obred prehranjevanja, za srečanje ali pa za igro, ki lahko sprva kratkotrajno deluje kot razigranost, vedno vodi v tanatos – v izmaličenost do brazgotin in smrti. Hrepeneče telo vsaka izpolnitev uniči, vse rezultira v pohabljenje. Telo v Kavčičevi temni liriki telesa, ki se napaja iz narave, nasilja in fantastike, vselej obstaja kot nosilec spomina na nekaj travmatičnega, bolečega, uničenega, vendar lirski subjekt tega nikoli ne vrednoti, nikoli se temu ne približa. Izmaličeno telo prav ingardnovsko pusti tam, na straníci pesniške zbirke. Pred bralcem se tako znajde abjektno telo, če uporabimo besedno zvezo Julie Kristeve iz njene monografije Moči groze (Pouvoirs de l'horreur, 1980), torej telo, ki je odvratno in privlačno hkrati. Ob naturalističnem verizmu telesa je vsekakor treba omeniti še fantastični okvir. V zbirki naletimo na fantastične figure, kot so vampirji, železna devica ali črna sapa, ki delujejo kot notranji demoni. To se smiselno ujema z naklonom naracije lirskega subjekta, čigar preprost, konkreten in neposreden jezik se občasno približuje diskurzivni obliki ljudskega slovstva. Oblikovno preproste pesmi na trenutke zazvenijo prav folklorno, v znanem, domačem ritmu kratkih in udarnih verzov, ki pa ta okvir ljudske preprostosti občasno presegajo z onomatopoetičnostjo. Če pesmi beremo glasno, kar je pomembno za branje poezije, v kateri, če si sposodim misel Borisa A. Novaka, pomen zveni in zven pomeni, dobimo občutek dihanja, kašljanja, sopenja. To se ujema z grotesknostjo telesa, ki je pri Kavčiču docela izpeljana. Organska vpeljava tona ljudske pesmi in navezava na fantastično tradicijo v sodobni literaturi sicer ni redkost, srečamo jo denimo že v pesmih Svetlane Makarovič ali v romanih Marjana Tomšiča in drugih, vsekakor pa je Kavčič fantastične motive, npr. vampirja, ki ga v sodobnosti lahko srečamo tudi v največjem svetovnem šundu tipa Somrak in Mlada luna, dovršeno ukradel trivialni naraciji in jih vtkal v poezijo kot mračne simbole. Na primer v pesmi Štrudelj: Ribaj, ribaj jabolko, jabolko za štrudelj. Že nocoj ga spekla bom za jutri po kosilu. Ko do konca zribaš ga, pa se ne ustavi. Le korajžno in naprej ribaj prst na dlani. Ribaj, ribaj do kosti, pa naribaj roko. Stresi v vlečeno testo. Pa zapeci. Rano. Kavčičeva zbirka Izdihano je konsistentna. Kombinacija hermetične simbolike in brutalnega verizma ji daje vtis drugačnosti v sodobni pesniški produkciji. Temna lirika telesa kot sinteza fantastike, ljudskega, groteske, brutalnega, patološkega in telesne destrukcije je sorodnejša evropski gotski liriki kot trivialni pop estetiki. Čeprav v podtonu lahko zaznamo zgolj željo, da bi zbirka s svojo morbidnostjo šokirala in zgrozila bralca. Pesem Vampir se začne s kitico: »Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.« V kratke kitice so posrečeno vključeni vsakdanji stereotipi in slovenski klišeji, ki na nek način vzpostavljajo kontrast groteski, hkrati pa jo še bolj izpostavljajo. A vztrajanje pri pretežno istem motivno-tematskem polju v bralcu lahko rodi občutek, da do izčrpanosti vstopa v vedno en in isti obred, le da s spremenjenimi rekviziti. Čeprav avtor združuje vsakdanje in fantastično ter groteskno in ljudsko, to počne v precej podobnem registru temačnosti in brutalnosti. Manjka razpoka, skozi katero bi se pokazala še druga plast človekovega doživetja telesa, ki bi navsezadnje to tèmo lahko osmislila, saj se resnica v umetnosti razodeva v razlikah, ne v podobnostih. Zbirka Izdihano Vida Kavčiča ni prelomna v smislu ustvarjanja novega literarnega gibanja, je pa nekakšen singularni glas, saj je redkost, ki v slovenski poeziji ponuja hibrid ljudskega uroka, gotske fantastične lirike in že skoraj fetišistične naslade ob telesni destrukciji in smrti. Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril. Pa vendar, kaj bi bila lahko sklepna nota te zbirke? Morda to, da v konkavnem zrcalu prav derridajevsko pokaže, da nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino, ki pade na pleča od zbirke frustriranega bralca.
7 min 27. 10. 2025
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Pokojnik Branislava Nušića. Gre za zadnjo, leta 1937 napisano igro srbskega dramatika, ki je živel med letoma 1864 in 1938. Na Slovenskem so jo prvič uprizorili že leto po nastanku, prevedena je bila kar trikrat, tokrat jo igrajo v prevodu Mileta Klopčiča. Pokojnika je na oder postavil hrvaški režiser Ivan Plázibat. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Pokojnik, 1937 Komedija Premiera: 23. oktober 2025 Prevajalec Mile Klopčič Režiser Ivan Plazibat Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Prirejevalka prevoda in lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Branko Jordan, Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Bernarda Oman, Jožef Ropoša, Mila Peršin AGRFT, Tomo Tomšič, Gal Oblak k. g., Gašper Jarni, Gaber K. Trseglav, Filip Žunić AGRFT, Nika Manevski k.g., Robert Kladnik AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/pokojnik/
1 min 24. 10. 2025
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila včeraj po dolgem času premiera predstave za otroke. Po knjigah Medved Pu in Hiša na Pujevem oglu Alena Alexandra Milneja je besedilo priredila in dramatizirala Maša Pelko ter igro tudi režirala, skupaj z Matejo Starič pa je priredila tudi songe. Ob dramaturgiji Marinke Poštrak je nastala enourna predstava, namenjena publiki, stari od pet do devetindevetdeset let, kot piše v gledališkem listu. Tadeja Krečič: Po A. A Milneju: Medved Pu in Hiša na Pujevem oglu avtorsko priredila, dramatizirala in režirala Maša Pelko, originalni prevod Gregorja Strniše za glasbeno partituro songov priredili Maša Pelko in Mateja Starič. avtorica glasbe, priredbe songov in zvočne podobe Mateja Starič, dramaturginja Marinka Poštrak, scenografka Vasilija Fišer, kostumografka Tina Bonča, kontrabasist, kitarist in tolkalec Matjaž Krivec, oblikovalka giba Vita Osojnik, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektorica Maja Cerar, oblikovalec maske Matej Pajntar, igrajo Peter Alojz Marn (kot gost) ter Vesna Pernarčič, Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Miha Rodman in Borut Veselko.
1 min 24. 10. 2025
Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Matjaž Zorec, pesnik, pisatelj, kritik ter avtor radijskih oddaj in iger, se v skladu s prejšnjima pesniškima zbirkama Troheji izpred desetih let in predlansko Večerna zora tudi v tretji zbirki s pomenljivim naslovom Lastna hvala se po blatu vala kritično loteva moralno razvrednotene družbe in posameznika, ki po njem lahko preživi zgolj kot depresiven nevrotik, psihopat, bipolarni psihotik ali serijski morilec. Zaznamovan z eksistencialno bolečino lirskega subjekta, ki se nenehno giblje med mazohističnim in sadističnim impulzom življenja, tako v osrednjem delu zbirke zapiše: “… pa / niti / serijsko / morjenje / ni dovolj / mučiti / in naučiti / se mučiti / še mučneje / vedno / namučiti / močneje / najprej / napsihirano / s fizičnim / z brezmejnim / strahom pred / bolečino…” Tudi bralec ob teh vzdolžnih pesmi, nanizanih z besedo ali dvema v stolpiče in zamejenih s simbolično zvezdico, dobi občutek, da je mučen in da se le počasi prebija skozi trpljenje, ne vedoč, kaj ga še čaka na naslednji strani. Zorec namreč ne varčuje z vulgarizmi vseh vrst in s (samo)obtoževanjem, v svojem uporniškem zanosu gre tako daleč, da se zdi, kot da ne izbira več besed, temveč da mu le-te impulzivno uhajajo iz nezavednega, saj so obrambni mehanizmi postali nedelujoč in odvečen del psihičnega aparata, ki melje pred sabo pridigarsko katoliško moralo, naučene znanstvene paradigme in etično-estetske norme civilizacije, ki je že zdavnaj dočakala konec zgodovine, pa tudi vsake filozofije, o kateri bi se dalo trezno in prizemljeno razpravljati. Prav ogorčenost nad tem, da se je že spet rodil “v / tejle / humanoidni / kepi / mesa in kosti”, ki mu ne ponuja na izbiro kaj dosti več od tega, da postane samomorilec ali morilec, ga peha v nenehno izgovarjanje neizgovorljivega, ki pa ga nikoli ne more povsem artikulirati, saj je to jedro Realnega – kot pravi francoski psihoanalitik Lacan – področje, kjer se rojevajo neubesedljive nočne more in ki ga obkrožajo neskončne semantične verige Imaginarnega, ki prikrivajo strah pred grozo, da najhujše eksistencialne agonije ne moremo z ničimer ustrezno izraziti. Tu in tam Zorec zato uporablja svoje besedne skovanke, kot so “nedojebljivost” in “nenaddojebljivost” v iskreni želji, da bi lahko opisal tisti “trn v jeziku”, ki ga muči, ali pa s kakimi “šalamunovskimi” postmodernističnimi tvorjenkami silovito zareže v meso jezika: “… a / jeziku / nedostopno / refleksivno / zamaknjenje / dajo / nemara / še / najbolj / gob / gob / gobice / fijuuuuuu / to je / kristalen / transcentendalen / zor / zorenje / v totalnem / absolutu / popolnoma / onemogočene / artikulacije …” Sem in tja se skozi brutalno jezne besedne izlive, ki so rezultat neskončne žalosti oz. popolne resignacije lirskega subjekta, zasvetlika kanček nežnosti in miline, ki krepi svojo voljo do moči iz hrepenenja po človeški bližini, po sotrpinu, ki se znajde v tem neizrekljivem vesolju na približno isti točki boja s samim sabo in drugimi: “polom / zaradi katerega / si / človek / se ljubiš / ljubiš / bližnjega / da bi / od / od nekdaj / in / za zmerom / predozirane / ljubezni / izjokal / možgane / pogoltnil / jezik / zafilal / grlo / z betonom / zadušil / vesolje / v / neizrekljivem / krču / razneženosti”. Nenehno lomljenje besed in njihove ponovitve v drugačnih besednih zvezah dajejo občutek fragmentiranosti in razkroja, a hkrati pristne težnje po nenehnem sestavljanju razpadlih delcev, da bi se jim v novem kontekstu omogočilo novo rojstvo in priložnost za sobivanje. Na trenutke se bralcu zazdi, da Zorec kljub krpanju mašil s številnimi vulgarizmi vseeno išče načine za lepljenje besednih črepinj z novo semantično obrobo – podobno kot počnejo mojstri japonske keramike, ki mesta, na katerih se stikajo črepinje razbite skodelice, zalepijo in pozlatijo, da nastane izdelek, ki je prav zaradi razbitosti še lepši od prejšnjega, celovitega. Ozka črna naslovnica zbirke Lastna hvala se po blatu vala deluje kot tanko in debelo črevo organizma, ki se duši z lastnim blatom, saj ima probleme – kot bi rekel Freud – z analno fazo razvoja, za katero je v kasnejših obdobjih značilno impulzivno izražanje jeze oz. pasivno-agresivna drža, ki nenehno išče ravnovesje med samopoškodovanjem in agresivnim pristopom do soljudi in okolja. Pesniško “črevesje” Matjaža Zorca se zdi še dodatno zapleteno, saj se vzdolžna peristaltika, ki jo je razvil že v prejšnjih pesniških zbirkah, nenehno zapleta in odpleta, prepleta z izjavami pesniških sotrpinov ali (ne)znancev, ostankov refleksij iz vsakdanjega življenja in večjih kosov utopičnih fantazem, ki na določenih mestih onemogočajo prost pretok do anusa oz. zadka, ki ga skromno zaznamuje zvezdica – edini simbolni utrinek v pesniškem vesolju, ki predstavlja tudi konkretno razmejitev med eno pesmijo in drugo. Besede, ki v svoji strasti derejo kot pesniški vrelec iz brezna Realnega, se vanj tudi postopno vračajo, ne da bi pri tem dejansko ubijale, ranile ali se osramotile – so le besede, ki nastavljajo zrcalo prvinskemu eksistencialnemu nemiru in specifičnemu občutenju pesnika, ki na vseh 158 straneh zbirke izmenično kaže različne obraze vase zagledane človeške narave: “… biti / najboljši / za / najslabše / zato / res / ni čudno / da smo / vsi / ene / vase zagledane / samopravičniške / samoopravičevalske / samoglorificirajoče / samozadovoljevalske / nezadovoljive pičke sebi na čast”. Biti individuum v tem poblaznelem svetu je ne nazadnje “...dolgočasna / tragedija / fiktivno / fiskirana / fokusirana / v svoji postrani / trpkosti / brez tistega / čemur / pravimo / bog…” pravi Zorec proti koncu zbirke ter v zaključku zadnje pesmi v zbirki neskromno dodaja: “… kadar / bi se / drkaje / radirajoč / neizbrisljivo / izbrisanost / skozlal / na to / neprebavljivo / kozlanje / samega / sebe / takrat / sem / najlepši”. Ni treba dvakrat reči, da se tudi bralec ob branju zadnje pesmi v zbirki Lastna hvala se po blatu vala prav zaradi vseh teh “blatnih” spevov zave lastne lepote in neponovljivosti.
7 min 20. 10. 2025
Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.
5 min 20. 10. 2025
Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Samo seks se napaja pri izviru erotike, seksualnosti, a govori in reflektira o vsem mogočem. Pisateljica Erika Johnson Debeljak je vanj postavila primarne reči, vse pa je zgradila na bivanjski substanci razmnoževalnega akta, ki opredeljuje življenje, ga celo poraja, a če smo pri tej oznaki vsaj malo previdni, skozi branje seks postaja vedno bolj muzikalen, večglasen, kot kakšen krasen zborovski seks-tet, proti koncu knjige pa se besedi pridruži še "pripomenka" sekstant, orodje, ki nas vodi po svetu, nam kaže strani neba in nam pomaga živeti. Knjiga je, to nam kmalu postane jasno, roman, ki miselno in vsebinsko plahuta po civilizaciji, obdeluje vse mogoče teme, s seksom pa se ukvarja sporadično, kot bi brskali po netu za pornografskimi vsebinami in ob slikah imeli čisto druge misli v glavi. Libido je širok pojem. Mogoče se res začne z vonjavami izpod pazduhe, konča pa se gotovo v abstraktnih parfumih, ki segajo do neba. Tudi eros je delikatna beseda s številnimi vsebinami in pomeni. Če smo jezikovno dosledni, je pri starih Grkih to bog ljubezni, poželenja in spolne privlačnosti, Rimljani so ga preimenovali v Amorja, vendar ni, da bi človek preveč razglabljal – seks, ki nekako krmari knjigo, je pač tista elementarna prvina, nemara goli gon, nagon in sla, ki vse pogojuje. Erosa ni brez seksa, če bi hoteli biti pragmatični, platonovski verziji navkljub, kjer oznaka pomeni višjo, duhovno obliko ljubezni, silo, ki človeka vodi k lepoti in modrosti. Ergo, na spolzkih tleh smo, ko zaidemo v ta arhetip, v ta summus vseh človekovih stremljenj in dejanj, ki ga je med prvimi iz mita izluščil Sigmund Freud in mu nadel uzde, ki konja vodijo, gonijo in krotijo ... Vsaj mislimo, da je tako. Glede na tematiko ne preseneča, da pisateljica začenja roman z Meduzo. Za razumevanje branja je vendarle treba vedeti, kaj ta starogrški mit pomeni in v kakšne variabilne oblike se je skozi zgodovino modificiral. Meduza, ena od treh Gorgon, je bila smrtnica. Sprva ni bila pošast, temveč lepa deklica, ki je služila kot svečenica v Ateninem templju. To, porečemo, je bilo lepo delo, no, se pa stvari zapletejo, ko jo je bog morja Pozejdon zapeljal, mogoče celo posilil. Atena se je razjezila – kako domače! – ne na Pozejdona, temveč na Meduzo in jo spremenila v pošast z lasmi iz kač, in vsak, ki bi jo pogledal, bi se spremenil v kamen. Meduza v tem romanu je čista metafora, je samo namig v smeri mitologije, v tiste plasti literature, kjer se kopičijo arhetipi, pravzgibi, osnovne strasti, nagon po življenju. Glavna protagonostka v knjigi je vendarle sodobna ženska, ki se sooča s staranjem, ki počasi čuti v sebi smrtno sapo, konec "mita", in se zaradi tega nenadejanega položaja, ko se vse sanje po zakonih narave spreminjajo v moro, začne ukvarjati sama s sabo na zanimiv način. Pisateljica pravi, da gre za "protiljubezensko zgodbo". Glavna oseba v knjigi je Ona v tretji osebi: "Njo svet vidi, toda le, če se tako odloči, in pri mojih letih – kajti če uporabim kliše, moja najboljša leta so mimo, sem ženska na napačni strani šestdesetega - se raje odloča za ne. Se pravi, je nevidna, prozorna, skoraj neobsotoječa." Slednje, o nevidnosti, je kasneje lepo razdelano. Staranje pomeni počasno izginjanje iz vidnega polja sveta. Nihče ne opazi starca, ni zanimiv, nima perspektive, ni atrakcija za oko. To pa je lahko, tudi pravi avtorica, celo koristno, saj kot nevidnež, kot nihče, lahko opazuješ življenje brez interakcije, brez refleksij in povratnih impulzov; resnica postaja jasna in popolnoma čista ter – enosmerna. Tole je nekakšen pritajeni kredo v knjigi, nekakšen potisk za bralca, ki si o staranju ne želi vedeti veliko ali celo nič, a ga te uvodne teze prepričajo, da bere naprej in proti koncu že hlasta po zgodbi. Pisateljica se je spretno izognila lamentacijam vobče, jamranju in strahu pred smrtjo na način, ki preferira mladost, živost in erotično razburljivost. Še zadnjič postaja deklica s sanjami, zakaj pa ne?, kdo nam določa, kdaj je konec strasti, hrepenenja, ljubezi in seksa. Patriarhat, ta kumulus naše civilzacije, nam govori eno, starejša gospa, pa gre po svoje, suvereno in odločno. In naenkrat smo na drugem polu iste premice življenjske črte, ki jo tokrat riše Tinder, in se vprašamo: Kaj ti je, babica? Zakaj so tvoje želje tako velike? Zakaj še hrepeniš po moškem, ker imaš že suha usta od skrbi in peze življenja? Kje so tvoje meje? Zakaj si še polna sle in upanja? Krasna prekucija, v romanesknem in vsebinskem smislu, preskok na premici življenja, ko se proti koncu oziramo nazaj in živimo naprej, avtorica pa nonšalantno ošvrkne svet, ki ga krojijo moški, tudi možače in ponižne ženske, in v prvi plan postavi svojo vizijo svobode, osvobojenosti, nekakšne enakopravnosti in enakovrednosti. Hecno je, da za svoj boj v roke vzame moško orožje, seks, uzi, ki ponavadi kosi po ženskih sužnjah in zadovoljuje samo moški del populacije. Sicer je preprosto, pisateljica že uvodoma namigne, "da so dogodki zgolj naključni, a ne bi imela nič proti, če bi si ji res zgodili," saj se v krizi poznih srednjih let, če pomislimo, da je premagala že vsa "mlada leta" in se sooča s starostjo, odloči na svoj računalnik naložiti program za stike, znameniti Tinder in nadaljevati "mladost". Kratek rezime romana, ki je poln duhovitih izpeljav, iskrivih razmislekov o položaju ženske v našem času, pa tudi na splošno, skratka o dominaciji patriarhata, pa o staranju, predvsem v povezavi s predsodkom, da ženske v zrelih letih (tu je eksplicitno mišljeno po menopavzi, v času sušenja kože in povešanja seksualnih kazalnikov) po nekakšni nazadnjaški tezi ne morejo in ne smejo imeti več spolnih želja. Avtorica se odloči pokazati nove poti, povzdigniti zgodbo do ekstremov, ko se srečata pornografija in primarna sla, živa želja po seksu, še pretkana z ljubezenskimi občutki in nagonom, ki prek suhega užitka »male smrti« vodi v dokončno odmrtje. Intrigantski roman brez primere, voaerje bo vlekel v podrobnosti, emanicipirane bralke bo celo odvračal od konzumacije, sploh, ker avtorica brez težav preklaplja v svet moških pornografskih fantazij; za nekoga, ki ga zamika Erica Johnoson Debeljak, imenitna avtorica, ki se je naselila v naši kulturi in ima častitljiv renome, pa bo branje lep doživljaj: poln erotike, duhovitih indicev, gladkih razmislekov in intimnega razmišljanja in s sklepom, ki pove vse: "Ti boš zadnji. Ti boš tisti, ki mi bo vrnil devištvo. Tako neznansko sem si prizadevala, leta in leta sem se trudila odriniti prerokbo, jo potisniti nekam v prihodnost, spet pomladiti svoje telo, ga narediti lepo, da bo čutilo, da bo živelo. Toda izpolnitivi prerokbe, ko je enkrat oznanjena, se ne moremo izogniti nič bolj kot vsi tisti mogočni kralji in kraljice, vsi tisti mogočni bogovi in boginje. Kajti konec koncev, kdo pa sem jaz?"
8 min 20. 10. 2025
LGL, premiera: 16. oktober 2025 Svet kulture, Ars, 17. oktober 2025 Dežela žalostnih psov(k) je naslov gibalno-predmetne predstave, ki sta jo v okviru programske platforme Biteater in v koprodukciji s KUD Qulenium Ljubljana zasnovala Filip Štepec in Jaka Smerkolj Simoneti. Uprizoritev v dveh delih, s poskusi sestavljanja spominskih fragmentov, brez neposredne verbalne komunikacije – ta narekuje dogajanje le v obliki avdio in video posnetkov in v projekcijah zapisov na stene prizorišča v Tunelu LGL – , se ukvarja s psihoanalitičnimi prvinami odnosa med materjo in sinom, z njunim prvotnim medsebojnim zlitjem, s poskusi odtegnitve in z lepljenjem odnosa v ponovnih zbliževanjih … Na premiernem dogodku je bila Magda Tušar:
1 min 22. 10. 2025
Komaj polnoletna Marina, ki je odraščala brez bioloških staršev v Kataloniji, potrebuje ustrezne dokumente za nadaljnje šolanje in na povabilo družine svojega pokojnega očeta odpotuje v Galicijo na atlantsko obalo Španije. Skozi druženja z njimi, pa tudi rekonstrukcijo spominskih okruškov, spoznava dotlej nepoznane sorodnike, zgodbo svojih pokojnih staršev, pa tudi samo sebe. Katalonska režiserka in scenaristka mlajše generacije Carla Simón se je pri sestavljanju pripovedi močno oprla na lastno avtobiografsko zgodbo, saj je zaradi epidemije trdih drog in aidsa v Španiji 80. let v rani mladosti izgubila oba starša. Kar je še danes tabu tema tako na osebni kot družbeni ravni. Pri njenem celovečercu Romanje, ki je bil uvrščen v glavni tekmovalni program letošnjega festivala v Cannesu, gre tako hkrati za upodobitev potovanja mlade Marine na diagonalno nasproten konec države in dobesedno njenega romanja k lastnim izvirom. Glavna odlika filma je prav to prehajanje med zunanjim in notranjim dogajanjem oziroma njegovo spajanje sedanjosti s preteklostjo. Marina se nahaja na življenjski prelomnici med mladostjo oziroma zaključevanjem odraščanja in vstopom v svet odraslih; tudi to je ena od ključnih tem filma. Debitantska igralka Llúcia Garcia v glavni vlogi sijajno odseva to obdobje med naivnostjo in radovednostjo, pa tudi že zrelim soočanjem z resnico in sprejemanjem svojih staršev takih, kot sta bila in s tem tudi svojih lastnih korenin. Celovečerec Romanje skozi svoj filmski jezik ne vsiljuje prispodob in organsko vključuje slikovito atlantsko obalo z okolico mesta Vigo na severozahodu ter soočanje z neznanimi družinskimi člani, ki seveda ne more biti povsem nekonfliktno ali vsaj brez določenih napetosti. Morje spremlja Marinino pot samospoznavanja kot nekakšna spominska magma, ki obliva in kljubuje linearni časovni logiki. Nenazadnje že sama odločitev za to pot zahteva določeno mero poguma, s katerim si pridobi tudi spoštovanje pri sorodnikih. Kamera Carle Simón je pri tem kot nekakšni tihi opazovalec, ki se ne vmešava v potencialno melodramo. Romanje je tako hkrati resno, globoko, in nekako lahkotno, neobvezujoče. Zgodilo bi se lahko karkoli, pripoved se pred nami odvija v meandrih, po kakršnih krožijo tudi vtisi in spomini oziroma vse tisto, kar pravzaprav tvori človeški »jaz«. Marina, katere obisk nima nobenih rušilnih namenov, je na koncu tudi nagrajena za svojo nedolžno odprtost. Skladno z naslovom celovečerec tako ne ostane v spominu kot drama, čeprav gre tudi pri tem s stališča protagonistke še kako zares, ampak kot vtis nekih oddaljenih počitnic, ki so bile obenem toplo prijetne in odločujoče formativne za nadaljnje življenje. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
3 min 17. 10. 2025
