Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.
5 min 5. 1. 2026
Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?
11 min 5. 1. 2026
Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.
7 min 5. 1. 2026
Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.
8 min 22. 12. 2025
Piše Robi Šabec, bere Igor Velše. Zbirka kratkih zgodb Mojce Petaros Nočem več biti nevidna je povedna že s samim naslovom. Nevidnost namreč smemo in moramo interpretirati zgolj kot totalno nasprotje vsega vidnega, kar pa konec koncev pomeni, da vprašanje identitete postane primarni sestavni element pomena »biti viden«. Če bi nadaljevali v tovrstni maniri in se dotaknili t. i. tržaške literarne šole, bi bilo treba dodati, da je na prvem mestu vprašanje narodne identitete, torej biti Slovenec v dvo- ali večkulturnem in večjezičnem prostoru, kar je posebej značilno za dela pisateljev, kot sta Boris Pahor in Alojz Rebula. Tržaška pisateljica Mojca Petaros na tem mestu naredi zarezo, saj je zanjo kot avtorico naslednje generacije, sicer značilna obravnava narodne identitete, vendar ji ostale vrednote, kot sta na primer politična ideologija ali še bolj zasebnost niso podrejene. Nasprotno, v delu Nočem več biti nevidna so pogosti zastavki, ki presegajo vprašanja narodne identitete Slovenca / Slovenke v Trstu, torej zamejstva, in to tudi na način, da trčijo ob vprašanja zdomstva oziroma drugega kot takega. Ta drugi (praviloma) ponuja ogledalo, v katerem protagonisti lahko »postanejo vidni«. Bodimo konkretni in izpostavimo npr. Barbaro v črtici Snežne krogle, ki ob fantu Kataloncu Jordiju v daljnem Madridu reflektira lastno pozicijo in identiteto, da zatrdi: »Kakšno bogastvo je to, da sem doma v dveh jezikih in dveh kulturah!« A olajšanje je zgolj hipno in navidezno, saj v nadaljevanju že sledita trpka ugotovitev in ponovitveni strah pred nevidnostjo, ko se junakinja sprašuje o materinem jeziku svojih morebitnih otrok, rojenih bodisi v tujini bodisi v domačem okolju. Dilema (narodne) identitete sicer ostaja, a je predrugačena, pogojno celo nadgrajena, tako da ne vzdrži več zgolj oznake, ki na eni strani predpostavlja pozitivno vrednoteno slovensko identiteto v opoziciji do negativno obravnavane italijanske. »Ščavo« ni več aktualen, saj je mesto tega »nepotrebnega« drugega zdaj in v avtoričinih črticah nadomestil prišlek, brezdomec, tujec, begunec, Afganistanec … Mojca Petaros to domiselno popiše npr. v zgodbi z naslovom To se pri nas ne dogaja, v kateri obravnava rasizem, zakoreninjen tako v italijanskem predstavniku policijskih enot kot tudi pri zamejcu, klenem slovenskem očetu. Ves problem je pač v tem, da hči, po rodu Slovenka, domov na večerjo prvič pripelje svojega partnerja, ki pa je na žalost tam zbranih napačne barve; je begunec, Afganistanec, se pravi neke vrste »čefur«. Podobno ugotovitev bi lahko razbrali tudi v črtici Čakule, le da tam Afganistanca nadomesti Kubanec. Za avtorico je torej značilno, da narodno identiteto obravnava na manj zavezujoč način, kot je bilo to značilno za omenjene avtorje t. i. tržaške šole, a seveda zgolj v smislu znotraj razmerja Slovenca do Slovenca oziroma Slovenca iz Trsta v razmerju do tržaških Italijanov. Tovrstno obravnavo namreč več kot uspešno nadgrajuje z drugimi dinamikami oziroma relacijami, v katerih mesto tega nesrečnega drugega ni več rezervirano zgolj za tržaškega Slovenca. Tudi zato lahko učenec Jakob iz trdnjave slovenstva pri Sv Jakobu v črtici Domača naloga preprosto zatrdi, da ima raje paneton kot potico. Skozi doživljanje osrednjih protagonistov se Trst – dogodkovni prostor večine zgodb je namreč »mesto v zalivu« – razkriva v vsej svoji multikulturnosti, jasno pa je na ta način izražena tudi njegova nacionalistična komponenta. Ta ni več nastrojena proti nemštvu in še bolj izrazito proti slovanstvu / slovenstvu, kot je bilo nekoč, ampak proti drugemu po barvi kože. Zbirka Nočem več biti nevidna tako tržaškemu in tudi slovenskemu bralcu predstavlja mesto Trst na način, kot ga verjetno lahko ponudi le lucidni tržaškoslovenski pisatelj oziroma pisateljica. Presežki, ki v prvi vrsti poskrbijo za dodatno literarno vrednost dela, so mestoma povsem subjektivni, a vselej subtilni elementi, ki zaznamujejo avtoričino sicer realistično pisanje, vendar pogosto nadgrajeno s posameznimi elementi magičnega realizma – jasno, saj konec koncev nihče ne more rešiti problematike nesrečnega openskega tramvaja, kot je to popisano v kratki zgodbi Vsaka vas ima svoj glas. Naj še dodamo, da se Mojca Petaros v delu ves čas spretno giblje znotraj procesov pripadanja, samospoznavanja, spominjanja, izključevanja, stigmatizacije in drugačenja. Zbirka Nočem več biti nevidna obsega dvajset kratkih zgodb ki s svojimi protagonisti spodbujajo razmislek o (lastnih) prepričanjih o identitetah, pripadnosti, drugačnosti, izključenosti oziroma vključenosti in multikulturalizmu.
5 min 22. 12. 2025
Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.
4 min 22. 12. 2025
Gledališka dodekalogija 1972–1983 je dvanajstmesečni projekt, ki ga je v okviru Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025 v partnerstvu z nekaterimi drugimi gledališči izvedlo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Pod idejnim in režijskim vodstvom Tomija Janežiča smo vse leto spremljali življenjske zgodbe ljudi, živečih in drugače povezanih z goriško pokrajino, od konca 19. stoletja do danes. Sklepni del dodekalogije je predstava z naslovom 1983. V njej sta se prostor in čas hkrati gostila in širila in izpostavila večkrat neopažene povezave med vsakdanjostjo in umetniško kreacijo.
2 min 20. 12. 2025
Z včerajšnjim dnem je na redni spored kinematografov po Sloveniji prišel nemški film Otoki, ki so ga po premieri na 75. Berlinalu sicer prikazali tudi novembra na Liffu. Poleg vznemirljive žanrske strukture, ki ves čas niha med kriminalko, filmom noir, grozljivko in eksistencialno dramo, je film zanimiv tudi zato, ker je bil eden izmed treh scenaristov tudi pred kratkim preminuli režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki je z režiserjem Janom Olejem Gersterjem že sodeloval pred šestimi leti pri pisanju scenarija za film Lara, je zapisala Miša Gams.
2 min 19. 12. 2025
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.
6 min 15. 12. 2025
Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«
6 min 15. 12. 2025
