Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Jure Godler, vsestranski ustvarjalec – glasbenik, skladatelj, komedijant, imitator, televizijski voditelj in zmeraj bolj tudi pisatelj – je v novi knjigi Mrtvi kot prekinil serijo vohunskih romanov (ki jih sestavlja kar pet komičnih peripetij dinamičnega agentskega dua Spencerja & Novaka) in napisal kriminalni roman, ki je, kot pravi, »bolj v klasičnem slogu Agate Christie«. Preusmeritev iz vohunskega v kriminalni žanr, iz napete adrenalinske satire v možgane kravžljajoči »whodunit«, mu gre odlično od rok oziroma izpod peresa, zato razveseljivo prebrati, da je Mrtvi kot otvoritvena kriminalka nove serije o razreševanju umorov, ki na sceno postavlja še enega detektivskega knjižnega junaka. Poleg dveh najbolj znanih in priljubljenih slovenskih kriminalističnih inšpektorjev, Demšarjevega redkobesednega Martina Vrenka in Golobovega mrkega Tarasa Birse, smo zdaj dobili še pragmatičnega detektiva Hermana Arha, ki se enemu od protagonistov zdi kot kakšen lik iz starega francoskega detektivskega filma. »Arh je dejansko deloval kot nekdo, ki je s časovnim strojem pripotoval iz preteklosti, če že ne zaradi videza, pa zaradi svojega besedišča. Bradati mož z očali je bil oblečen v retro laneno srajco z ovratnikom, ki mu je padala čez trebuh. Hlače je prav tako nosil iz nekih drugih časov, s širokimi hlačnicami in globokim sedlom, najbolj pa je v oči bodel ogromen panamski klobuk bele barve s črnim trakom.« Naslov Mrtvi kot se poigrava s slepim kotom, ki vozniku kljub zrcalom ostane skrito. To je zgodba o dveh prijateljih, ki se poznata že od vrtca in si ne bi mogla biti bolj različna. Bojan, glavni pripovedovalec oziroma zapisovalec, je v tem odnosu grdi raček, Maksimilijan Pinter, na kratko Maks, pa narcističen labod in neusmiljen lomilec dekliških src. Ni čudno, da so se njune poti v mladeniški dobi za več let ločile, in ko se spet srečata in prijateljstvo obnovita, je Maks, ki se je vrnil iz tujine, že kriptomilijonar z lastnim prostornim stanovanjem in še enim, v katerega nastani babico. Tudi dekle ima; spoznal jo je sicer prek spleta in o njej bolj malo ve, a videti je zaljubljen in prepričan v uspeh njune zveze. Bojana zvleče na večerjo k svoji osovraženi družini, kjer jim z velikim užitkom razkrije, da je zdaj bogataš, vendar se lahko za njegov denar obrišejo pod nosom. Najboljšega prijatelja in svojo punco Klariso povabi tudi na svojo razkošno jadrnico, zasidrano na Hrvaškem. Po francoskem bendu, ki sta ga z Bojanom poslušala kot otroka, jo je imenoval Angle mort – Mrtvi kot. In prav na njenem krovu se Maks po prekrokani noči zjutraj zbudi med okrvavljenimi rjuhami, o Klarisi pa ni ne duha ne sluha. Bojan mu nesebično priskoči na pomoč in se na vse kriplje trudi zakriti prijateljev domnevni zločin, a ta je zaradi šoka že začel izgubljati razum in ukrepati po svoje. Roman Mrtvi kot ni krvav in ni na silo intelektualen, pa tudi psihološki triler ni, čeprav ima psihologija v njem pomembno vlogo. Korektno upraviči vse zahteve in pričakovanja kriminalnega žanra, ne bi pa bil nič posebnega, če ga avtor ne bi napisal dinamično in rahlo sarkastično, v živahnem jeziku, polnem iskrivih dialogov, z dobrim ravnotežjem med komedijo in tragedijo, ter ga začinil z zanimivo zgradbo in dobršno mero čudaštva. Po godlerjevsko pač. Tukaj je tragični junak Maks, ki mu nenadno bogastvo prav nič ne pomaga vzdrževati njegove že od najstništva nestabilne psihe. Tukaj so Maksova disfunkcionalna družina, ki jo provociranje sina milijonarja in apetiti po njegovem denarju še bolj raztreščijo; pa njegova ljubljena prebrisana babica Marjanca, ki pred vsemi drugimi družinskimi člani hlini nepokretnost in demenco, da se jim maščuje, ker so jo vtaknili v dom. Tukaj je Klarisa, skrivnostna Maksova ljubica, o kateri pa bralec izve tako malo, kot malo ve o njej Maks; razen da je bila prikupno dekle. In tukaj je izmuzljivi Bojan, ki v zgodbi, ki jo je sam zapisal, izpade kar preveč prijateljsko vdan, dobronameren in razumevajoč, skoraj viteški. Zanimivo je, da se detektiv Herman Arh pojavi šele v osmem poglavju, na dobri polovici romana, ko ga kot Slovenca, ki dopustuje na Hrvaškem, hrvaški kolegi povabijo, da prevzame primer izginule slovenske potnice na jadrnici Angle mort. Drzno odločitev, da osrednji lik kriminalistične preiskave uvede tako pozno, je pisatelj pojasnil z besedami, da je odlika dobre detektivke zaplet sam, kombinacija motivov in vzgibov in tudi ustvarjalnost umora samega. Detektiv po njegovem sodi v drugi plan, »a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora«. Arh na koncu Bojanove izpovedi na pičlih desetih straneh v Pripisu res razplete zamotano štorijo, vendar pojasnilo za bralca ni popoln šok, saj se mu je tu in tam marsikaj poblisknilo že prej. Morda je največja pomanjkljivost te, sicer kratkočasne in duhovite kriminalke ta, da se pogled med branjem ne znajde prav pogosto v mrtvem kotu. Pravzaprav se z njim resnično in dokončno sreča le Maks Pinter, kar posrečeno ubesedi Herman Arh: »Zlo se mu je mojstrsko prihulilo v mrtvi kot. In niti najmanjšega opozorila ni dalo od sebe.« Zanimivo bo opazovati, kakšno mesto si bo novi detektiv izboril v družbi drugih fiktivnih stanovskih kolegov; poleg dveh že omenjenih jih v slovenskem trenutno močno zastopanem kriminalističnem žanru kar mrgoli. Občutek imam, da se bo dobro znašel.
6 min 15. 12. 2025
Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«
6 min 15. 12. 2025
Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Uvrstitev nove pesniške zbirke Marka Matičetovega V notranjosti so pokrajine v knjižno zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe je Mirjam Drev po že ustaljenem načinu za utemeljila tudi z besedami. »Marko Matičetov tistemu, kar ga obdaja in odzvanja v njem, prisluškuje z zvedavostjo in humorjem ter nato s pesniško veščino in nizom miselnih poant tudi zapiše.« Preprostejše in natančnejše oznake skorajda ni. Matičetov je v prejšnjih petih zbirkah gradil pesniški izraz, ki mu v marsičem botruje tudi slovenski pesnik Dane Zajc. To pomeni, da izbira izrazna sredstva, ki jim je podlaga organska, rodbinska, koreninska, prvobitna slovenščina. Njegove pesmi ne stremijo po kaki posebni inovativnosti besedja, ampak se zadovoljijo z ustaljenim besediščem. Vendar pesnik počne nekaj drugega. Na način, ki ni zavezan kakšni kombinatoriki in morda ludizmu, dosega učinke s predstavljivimi prispodobami. Kaj torej počne? Svoj notranji svet prenaša na zunanjost. Lirski subjekt najde svoj objekt projekcije. V uvodni pesmi piše: »Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe.« V tem stihu pesnik uporabi tako imenovano zrcaljenje, da preko besed, ki so zunaj izreke, pride do osmišljenosti v sebi. To nadaljuje do tistega trenutka oziroma pesmi, ko poosebi predmet. V tem smislu izstopa Pesem pralnega stroja. Začne se brez ovinkov z verzom: »Pral sem jima perilo.« Nadaljevanje takšnega načina pesnjenja se izteče v simulacijo, ki je tudi spominjanje sebe, otroške percepcije. »Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.« Ob prebiranju pesmi še zvemo, da pesnik ni več sam, saj se mu je pridružila ženska, s katero ima otroka. In tudi svoji družici nameni preslikave introspekcijskega dojemanja sveta, ko v pesmi z naslovom Ta zveza zapiše: »Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.« Marko Matičetov se v zbirki V notranjosti so pokrajine dosledno ukvarja z malenkostmi in iz njih ter z njimi dosega veličastje preprostosti z učinki, ki so merljivi zgolj s čustvi. Ko je v prejšnjih zbirkah še opeval balinanje, bolj ali manj imaginativne izlete v Južno Ameriko, ali sprotne dogodke vsakršnega dne, je ostajal zvest osnovnim predstavitvenim načinom. Ni se zapletal v tavtologije, ni iskal izpovednega izraza na vso silo, temveč je puščal nekak naravni tok prispodob. V novi zbirki je vse prejšnje dosežke združil v sicer ustaljen način podajanja pesniške snovi, a temu že kar prepoznavnemu načinu dodal še nekaj: odvzetek. Svojemu izrazu je odvzel napor, ki sem mu – v komercialno oglaševalskem smislu – reče presežek. Ne, ta poezija ni presežna, ker tudi noče biti. Ta poezija je pač glasba, s katero pesnik dosega vsakovrstno bralstvo, ki ima posluh za občutenja in s čudenjem nad preprostostjo izraza oplemeniteno ustvarjalnost. Da se pesnjenje ne gradi na stalnem službovanju rasti, kopičenju, preseganju, je kakovost, ki sodobni slovenski poeziji pravzaprav manjka. In s takšnega stališča je pesniška zbirka Marka Matičetovega z naslovom V notranjosti so pokrajine tista pokrajina, kjer sončnice ne ovenijo.
4 min 15. 12. 2025
V svojem celovečernem prvencu Fantasy režiserka Kukla vzpostavi svet, ki hkrati obstaja in ne obstaja: topografija slovenske periferije je predrugačena prek vizualne logike postjugoslovanskega prostora, čas pa razpada v preplet anahronizmov in sodobnih tehnoloških sledi. Rezultat je urbanistična krajina, ki ni ne Ljubljana ne Makedonija, kjer so film deloma posneli, temveč nekakšen hibridni teritorij; ta se izkaže za idealen prostor za zgodbo, ki običajna razmerja med realističnim in fantastičnim zamenja za liminalno. S tem film še pred vzpostavitvijo pripovedi uokviri svoje osrednje zanimanje: identiteta kot neprestano uprizarjanje, kot fluidnost, kot večno nastajanje. V ospredju so tri prijateljice: Mihrije (Sarah Al Saleh), Sina (Mina Milovanović) in Jasna (Mia Skrbinac). Film jih ne obravnava toliko kot psihološko zaokrožene celote, temveč bolj kot vektorje družbenega pritiska. Patriarhalnost priseljenskih okolij, ekonomska ranljivost in generacijska določenost so vanje nekako vtisnjene: zdi se, da maskulinizirani performansi boksa, trenirke, vožnja z motorji … ne govorijo toliko o zavestno izbrani spolni identiteti kot o performansu spola, kot strategiji preživetja. V tej konfiguraciji vstop Fantasy, transspolne ženske, deluje kot nekakšna motnja – ne pripovedna, temveč ontološka. Fantasy v izvedbi Aline Juhart, kot namiguje že njeno ime, ves čas lebdi med fantazijo in osebo. Prav to je tisto, zaradi česar liku grozi, da bo ostal na ravni transspolne različice tropa »Manic Pixie Dream Girl«: to je filmski lik, običajno ženske, ki v zgodbo vstopi predvsem zato, da s svojo prikupno čudaškostjo, drugačnostjo in energijo sproži osebno preobrazbo glavnega junaka, običajno moškega, pri čemer njeno lastno notranje življenje ostaja v ozadju. Ko je preobrazba končana, pa iz pripovedi izgine. Tudi Fantasy, transspolna ženska, je v pripovedi je nameščena kot katalizator notranje preobrazbe Mihrije, cisspolne ženske. Je lik, ki deluje kot »iz drugega sveta«. To potrjuje njena estetika – rožnata oblačila, čaj z listi vrtnic v rožnatih skodelicah, bleščice – in njena ekscentričnost – stanovanje, okrašeno z ikebanami, ukradenimi s pokopališča, ki imata v tem smislu skoraj simbolistično funkcijo. Šele pozneje film modulira pogled in nakaže razpoke: Fantasy ima lastno zgodovino, lastno ranljivost, posebno tisto, povezano z nesprejetostjo v družini. Napetost med subjektom in tropom pa vendarle ostane del filmske arhitekture. Najbolj izrazita odlika Fantasy je njegova formalna fluidnost, ki vzporedno z idejo spolne fluidnosti razpira tudi meje filmske forme. Kukla prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom s pretanjeno lahkotnostjo, ki je v slovenskem prostoru izjemno redka. Videospotovski segmenti, zaznamovani z ritmizirano kamero Lazarja Bogdanovića, zamolklo, a nasičeno barvno paleto in glasbenimi poudarki Relje Ćupića, delujejo kot notranji monologi ali kot polja čustvenega odmeva likov. Realistični prizori delujejo kot kontrapunkt: zgoščeni, anksiozni, omejeni v prostoru. Ta dvojnost ni dekorativna, temveč deluje kot strukturni princip, s katerim film oblikuje ambivalentnost identitet, ki so ujete med normativnostjo in željo. Če so realistični prizori izraz družbenih omejitev, so videospotovski trenutki izraz možnosti, potencialnosti. V uvodnem prizoru stolpnice odtrgane lebdijo v zraku, s čimer se film ne odpove resničnosti, temveč razširi njen okvir – in vanj vpiše subjektivna stanja svojih likov. Prostor ima pri tem ključno vlogo. Brutalistična arhitektura, pografitirani zidovi in razkrojene betonske površine niso samo ozadje, temveč del dramaturgije. Kukla jih ne uporablja naturalistično, temveč grafično: kot masivne strukture, ki delujejo kot vizualni poudarki. Jugoslovanski modernistični spomenik je v filmu posnet kot avtonomna forma, kot nadrealistična, skoraj fantastična prezenca v enem izmed prizorov, ki so za protagonistko čustveno najintenzivnejši. Poleg tega pa se film zasidra v kulturnem imaginariju, ki presega nacionalne meje. V tem smislu Fantasy deluje kot film regije, ne države. Tematsko vstopa tja, kjer slovenski film pogosto okleva: v preplet spolne identitete, migracijskih izkušenj in razrednega položaja. Vendar Kukle ne zanima naturalizem, niti sociološki: svoje like oblikuje ne skozi njihove družbene vloge, temveč skozi njihove izmike. Morda zato delujejo manj kot psihološko zaokrožene osebnosti in bolj kot nosilke različnih oblik subverzije. Od gledalke, gledalca je odvisno, ali bosta to videla kot primanjkljaj, ali kot nekaj skladnega s filmsko logiko, ki svojo energijo črpa iz estetike, ne iz pripovedne izčrpnosti. Fantasy tako ni film, ki bi ga merili po konvencijah pripovednosti, temveč po oblikovni inovativnosti. Njegov največji dosežek je vzpostavitev vizualnega sistema, v katerem postane spolna fluidnost prepoznavna ne le na ravni likov, temveč v sami zgradbi filmskega jezika. Ko film neprisiljeno prehaja med realistično in fantazijsko ravnjo, med videospotom in fikcijo, med notranjim in zunanjim, hkrati prehaja med identitetami. Kuklin prvenec je v kontekstu sodobnega slovenskega filma prelomen ne toliko zaradi tematske drznosti, temveč zaradi formalne suverenosti, s katero to temo prevede v vizualno, in v izrazito osebno obliko filmskega jezika. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
6 min 12. 12. 2025
Medtem ko je Shakespeare s Hamletom ustvaril moško gledališko vlogo, po kateri vsaj po tihem hrepeni marsikateri igralec in ki – poleg kralja Leara – pogosto velja za enega vrhuncev igralčeve kariere, je režiserka in scenaristka kitajskega rodu Chloé Zhao ustvarila žensko filmsko vlogo, ki zlahka parira legendarnemu danskemu kraljeviču. Že res, da naslov najnovejšega celovečerca oskarjevske nagrajenke za režijo nosi moško ime, Hamnet, vendar je glavna nosilka ženska. Močna, z naravo tesno povezana ženska, ki si dovoli intenzivna čustva, ki se med porodom ne pusti utišati in ki bolečine ob izgubi otroka ne zavije v vato, ampak ji dovoli, da jo preplavi celo in vso. Jessie Buckley je fantastična – močna, ranljiva, srečna, ljubljena, zaljubljena … kar koli je od nje zahtevala vloga Agnes, je igralka izpeljala tako polnokrvno, da gledalca osupne. Tudi prepuščanje drugemu, pa naj bo v ljubezni ali – čisto ob koncu – v bolečini, ki jo lahko delijo le starši umrlega otroka. To zadnje pa seveda ne bi bilo mogoče, če ji na drugi strani ne bi stal enakovreden partner in Paul Mescal to vsekakor je. Njegov Will – seveda je že zelo kmalu jasno, da gre za Shakespeara, čeprav to niti ni zares pomembno – je vreden ženske, kakršna je Agnes. Enako strast in odrešitev, ki jo njej prinaša narava, jo njemu umetnost in to je nazadnje točka, v kateri se žalujoča zakonca naposled vendarle spet stakneta. Maggie O'Farrell, avtorica literarne uspešnice Hamnet, po kateri je film posnet, se je oprla na eno od različic o nastanku Shakespearove drame, niti ne najbolj verjetno, vsekakor pa daleč najbolj fotogenično. Znano je, da je imel Shakespeare tri otroke in eden od njih je bil deček Hamnet, ki je pri enajstih letih umrl. Vzrok smrti ni znan, znano pa je, da je drama Hamlet nastala le nekaj let pozneje in zarezala v gledališko in literarno zgodovino kot redkokatero drugo delo. Ali je bila smrt otroka zares glavni vzrok za nastanek legendarne drame – besedi Hamlet in Hamnet sta sinonim, saj so ju v takratni jezikovni maniri pogosto zapisovali kot popolnoma enaki –, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, vsekakor pa je zgodba izvrstno izhodišče za vzpostavitev močne ženske in moške energije ter katarzične moči umetnosti, ki ju preseže. Režiserka Chloé Zhao pravi, da se je ob pomoči Hamneta spoprijela s svojimi najglobljimi strahovi in iskala pot, kako kljub minljivosti in izgubam življenje živeti čim bolj odprto, čim bolj celovito, odgovor pa ponuja v obliki izjemnega, skoraj rušilno močnega filma, v katerem energije preplavljajo filmsko dvorano v maniri najpristnejše gledališke katarze. Nekoliko jih zmanjka le v zadnji tretjini filma, a to je skoraj že dlakocepstvo.
3 min 12. 12. 2025
Laurence Senelick, Jevgenij Švarc: Zmaj The Dragon, 2012 Satira Prva slovenska uprizoritev Premiera: 27. november 2025 Prevajalec Boštjan Gorenc Avtorici priredbe Nina Kuclar Stiković in Nela Vitošević Režiserka Nela Vitošević Dramaturginja Nina Kuclar Stiković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Val Fürst Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Gašper Torkar Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Sebastian Cavazza, Filip Samobor, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Matevž Sluga, Tjaša Železnik, Tanja Dimitrievska, Veronika Železnik k. g., Julita Kropec k. g., Joseph Nzobandora – Jose, Nejc Jezernik k. g. Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila konec novembra premiera satire Zmaj. Besedilo je leta 1944 napisal sovjetski pisatelj rusko-judovskega rodu Jevgenij Švarc, ki mu je besedilo v Sovjetski zvezi prineslo težave, v šestdesetih letih pa so ga vendar začeli igrati po vsem svetu – pri nas med letoma leta 1976 in 2014 kar trikrat. Za tokratno uprizoritev so ustvarjalci vzeli angleški prevod in priredbo Laurencea Senelicka, domiselni slovenski prevod podpisuje Boštjan Gorenc, priredbo pa Nina Kuclar Stiković in režiserka Nela Vitošević. Ponovitev Zmaja si je 10.12.2025 ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zmaj/
1 min 10. 12. 2025
Piše Silvija Žnidar, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Pri Črni skrinjici lahko vselej računamo na to, da bo njihov program plaval proti toku osrednjih literarnih trendov oziroma da bodo v njej izhajale knjige, ki z vsebino razburkajo mirne valove slovenske pesniške produkcije. V zadnjem letniku sta na primer izšli zbirki Vida Kavčiča in Andreja Lupinca, ki se bodisi s približevanjem svojstveni baladi bodisi z apropriacijo otroških izštevank približujeta najbolj krutim, nokturnim plastem in obrazom človeške biti. Lupinčeve Iz-šte-va-nke za mo-ri-šča že z svojim povednim imenom namigujejo na morbidnejšo rabo otroških pesmi, bralca pripravljajo na opuščanje vsakršnega upa na kaj lažjega, svetlejšega. Kot je v spremnem zapisu poudaril Zdravko Duša, imajo izštevanke svojo temačno zgodovino, s sabo nosijo delce ljudske folklor. Izvoru te pesniške oblike bi lahko namreč sledili do vraževerne prakse vedeževanja z žrebom. Med drugim Duša omenja druidski čarovniški obred, pri katerem je izbranec, določen z izštevanjem, usmrčen. Izštevanka, kot se uporablja pri otroških igrah ali kakšni drugi tovrstni zabavi, pa, kot vemo, služi kot nekakšna iniciacija v igro, pri čemer lahko z izštevanjem vanjo vstopiš ali iz nje izpadeš. Kot taka je izštevanka pomemben ritual igre, ki se začne z uvajanjem pravil le te. Če jih analiziramo in obravnavamo kot pesniške oblike, pa ugotovimo, da se naslanjajo na nonsensno poetično tradicijo, vsebujejo veliko onomatopoij, izmišljenih besed, pri čemer je močan poudarek na ritmu, ki ga pogosto generira ravno ujemanje nesmiselnih, a blizuzvočnih besed. Lupinčeva zbirka sicer ne vodi v otroške igre, ampak gre za izštevanke, ki nas z vsako kratko poemo pahnejo v brutalno igro vojne, agresije vsakega proti vsakemu in vsemu, izštevanje preprosto izigrava posameznike iz linije življenja. Kot bralci takoj, in medias res, brez kakršnega koli opozorila, pademo v nekakšno vsesplošno, vseprežemajoče bojno stanje, kjer bolj ali manj velja pravilo »človek človeku volk«, subjekt(iv)nost je bolj ali manj izbrisana v kataklizmah okrutnosti, tudi živali so bolj ali manj vpete v igro nenehnega, perpetuirajočega se nasilja. »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo", je v svoji radikalni in šokantni Stolpnici zapisal Ballard, in to lahko apliciramo tudi na tukaj obravnavano delo, kjer smo vrženi v brutalno mesoreznico obstoja. Nobena pesem-izštevanka nam ne pusti do sape, znajdemo se v bojnih jarkih, soočeni smo z raznoraznim orožjem, vojnim žargonom, klanjem, mučenjem, izdajami. Besede, ki jih pesnik uporablja, so v skladu s tem izrazito visceralno-telesne, ne izogiba se niti izrazom raznoraznih telesnih izločkov, takšna skorajda jarryjevska vulgarnost v jeziku pa je seveda namenska, saj zbirka verjetno želi zbujati močne učinke. Formalno avtor sicer večinoma sledi »zakonom« izštevanke, gradi močan ritem in tempo, ki sicer ni povsod enakomerno umerjen, občasno si domisli ali dogradi svoje nonsensne besede kot so »žinga žinga raja« in »bigola ragola hopsasa«, uporablja stopnjevanje k izpadanju deležnikov oziroma kazanju na izbranega, ki pa ponavadi pomeni nekakšno morbidno izključitev, temačen konec ali ne nazadnje smrt. V izboru rim se sicer avtor drži manj drznih »parjenj«, tako da večinoma kombinira zvočno ujemajoče se samostalnike, pridevnike in glagole, redkejša so druga ujemanja. Tu in tam deluje, kot da je neka beseda postavljena na svoje mesto zgolj zato, ker je bila dovolj »ustrezna«, v celotnem kontekstu pa deluje »neorgansko«, vsiljeno, kot na primer v naslednji izštevanki: »Čelada, ščit in bodeča žica / gužva, hrana, vrsta, skret / denar v podlogi, mrzla pica / naj miži ta prasica«. Pica tukaj deluje kot beseda, ki je bila vpeljana zgolj zaradi metruma, rime. Veliko je tudi naštevanja, kar sicer lahko potencira moč prisotnosti nekega pomenskega polja, ali poudarja intenzivnost dogajanja ali situacije, lahko pa pomeni tudi manko uporabe drugih pesniških sredstev in postopkov. Seveda lahko upoštevamo, da gre pri takšnih pesniških oblikah za preproste forme, kot bi rekel Andre Jolles, vendar se kljub temu zdi, da je namen zbirke nadgradnja le teh, podajanje drugačnega sporočila in ekspresije, ki ga izštevanke, razen igrivega konteksta in morebitnih ostankov folklore in tradicije, načeloma nimajo. Sporočilo oziroma v Lupinčevem primeru namembnost bi bilo torej bizarno, črnohumorno in sarkastično podajanje človeškega stanja v njegovi najbolj skrajni, surovi, apokaliptični formi, kot take pa so lahko kritika vojnega, sovražnega stanja. Ostaja pa tukaj še veliko manevrskega prostora. Zdravko Duša sicer Izštevanke z morišča primerja z Izštevanji Svetlane Makarovič, vendar gre pri pesnici za mnogo kompleksnejše strukture, daljše pesmi in niansirano podano podobo zla. Lupinčeve Izštevanke nekoliko premalo izrabljajo možnost razčlenjevanja, nadgrajevanja in poigravanja s formo, z večpomenskimi paronomazijami, potencialno vzpostavitvijo dramaturškega loka. Po nekaj pesmih z močnim nabojem nasilja je bralec tako že hitro uveden v monotonost ponavljanja podobnega, z nekaj razlike v menjavi besed. Pohvalne so sicer vpeljava onomatopoij, imitacija in opisnost delovanja vojnih mašinerij, kar je na primer uporabljal že Marinetti, le ta žal za precej bolj vojno-pozitivno sporočilo, dobrodošla pa je tudi raba obešenjaškega humorja, čeprav tudi ta običajno ne preči običajnih tropov oziroma izrazov tovrstne poezije: »Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo«. Lupinc v bistvu najbolj briljira v pesmih, kjer združujeta in izmenjujeta premišljen ludizem in piker humor na temačni matrici, takrat se na primer približuje obešenjaškim, črnohumornim pesnikom, kot je bil na primer Otto Nebel s satirično pesmijo Zuginsfeld. Izštevanke za morišča dosegajo poetično-srhljiv učinek z nekakšno omniprezentno, malodane ahumano pozicijo pisanja, pri čemer se zdi, da se človeška drama odvija v neusmiljenem, fatalističnem, na nasilje obsojenem svetu. Pogrešam sicer nekaj temporalne aktualnosti; večina poem, z izjemo tistih, ki bežno vpeljejo partizane, komuniste in kapitalizem, se zdi ahistoričnih. Pod črto gre torej za zbirko, ki s svojo temačno zasnovo in raznimi transformacijami preobražanja otroške forme gradi dobro in potencialno privlačno strukturo, ki pa ji manjka nekaj oblikovne drznosti in premišljenosti ter vsebinske razvejenosti.
8 min 8. 12. 2025
Piše Marija Švajncer, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Naslov Nebesa v razsulu je mogoče razumeti tako, pojasnjuje avtor Slavoj Žižek, da se spomnimo enega najbolj znanih citatov Mao Zedonga, dobesednega navedka, ki se glasi, češ da je pod nebesi vse v razsulu, situacija je odlična. To naj bi po Žižkovem mnenju pomenilo, da tkivo trenutnega družbenega reda razpada, bližajoči se kaos pa revolucionarnim silam ponuja izjemno priložnost za odločno akcijo in prevzem politične oblasti. Strinja se, da je pod nebesi zares vse v razsulu, v razsulu so pravzaprav nebesa sama. Zamisli se nad dogajanjem v letih 2020 in 2021, času pandemije covida-19, globalnega segrevanja, znakov nove hladne vojne, izbruha državljanskih protestov in družbenih odporov po vsem svetu. V knjigi se filozof Žižek kaže kot prodoren politični analitik, proučevalec dogajanja v svetu, razrednega in strankarskega boja in vstaje množic ter dober poznavalec antagonizmov današnjega časa. Tu in tam se navezuje na filozofe, zlasti na Hegla in Marxa ter sodobnike, omeni Mladena Dolarja in Alenko Zupančič, kar nekaj Freudovih in Lacanovih spoznanj je zanj še vedno uporabnih, toda poglaviten pomen imajo poglabljanje v politične položaje v različnih državah, prikazovanje nasprotij, odkrivanje paradoksov in razkrivanje negativnosti. Žižek proučuje sodobno demokracijo in anarhijo, slika moč kapitalizma in hkrati poskuse, da bi v svetu zavladale napredne sile. Brez dlake na jeziku opisuje ravnanje populističnih politikov, nekakšno novo brezsramnost in načrtno obscenost, tako rekoč zaničevanje osnovnih pravil olike in demokratične odprtosti. Videti je, kot da vrnitev v staro spodobnost ni več mogoča. Iz trenutnega stanja in političnih navzkrižij napoveduje, kaj se bo iz vsega tega izcimilo, kako se bodo končale ameriške volitve, na katerih je na koncu zmagal Biden. Ugotavlja, da so obubožani v najrevnejših delih Združenih držav Amerike kljub zmagi demokratskega predsednika podpirali republikanski populizem. To se je na naslednjih volitvah tudi potrdilo. Filozof trdi, da zgodovina ni objektiven razvoj, temveč dialektičen proces, v katerem je neločljiv pogoj za tisto, kar se v resnici dogaja, njegova ideološka simbolizacija. Med drugim opozarja, da Izrael igra nevarno igro. Palestinci na Zahodnem bregu so dan za dnem izpostavljeni administrativnemu in fizičnemu nasilju; izhoda iz krize ne bo brez pristnega glasu Palestincev. »Zame je edini način iz tega zapletenega položaja etičen. Na koncu koncev ni konflikta med bojem proti antisemitizmu in bojem proti temu, kar država Izrael počne na Zahodnem bregu. Oba boja sta del enega in istega boja za suverenost.« Zaustavi se pri koronski pandemiji in trdi, da so nekatere države kapitulirale pred virusom. Pandemija ni zgolj znanstveni in zdravstveni pojav, temveč je naravna katastrofa, prav tako pa še družbeni, ekonomski in ideološki pojav, ki vzbuja strah pred dolgoročnimi gospodarskimi posledicami in vpliva na duševno zdravje. Edino upanje preostane sprejeti izziv postčloveškosti in si prizadevati za vzpostavitev nove normalnosti. »Ta vzpostavitev ni zdravstven ali gospodarski problem, temveč je v svojem bistvu političen: prisiljeni smo na novo izumiti naše celotno družbeno življenje.« Slavoj Žižek napoveduje tako imenovani komunizem vojne dobe, se pravi panevropsko izredno stanje s strogo disciplino in podrejanjem gospodarstva v boju proti vsem izzivom. Pravi, da potrebujemo novo obliko komunizma, nekakšen zmernokonservativni komunizem. Konservativnost pomeni prizadevanje, da se ohranijo razmere, ki so primerne za življenje ljudi. »… potrebujemo globalne ukrepe za boj proti zdravstvenim in okoljskim grožnjam, tako da bo gospodarstvo treba nekako socializirati.« Odgovori si na vprašanje, zakaj se oklepa imena komunizem, tako rekoč prekletega imena, ko pa se zaveda, da je komunistični projekt 20. stoletja propadel in pripomogel k vzponu novih oblik morilske groze. Komunizma ne jemlje kot rešitev vseh zagat, temveč kot še zmeraj najboljše poimenovanje za tisto, kar nam omogoča, da pravilno dojamemo težave, s katerimi se danes soočamo, in skušamo najti izhod iz njih. Komunizem je zanj edina možnost, saj verjame, da je svobodna izbira tistega, kar mora narediti in kar je nujno storiti. Spomni se besed Grete Thunberg, da je treba doseči, kar se zdi nemogoče. Slavoj Žižek torej še vedno ostaja komunist. Predlaga, da je treba odpreti prostor za nove svoboščine, take, katerih čas šele prihaja. Išče pot iz nezavidljivega položaja sodobnega sveta in skrajnosti v njem. Prepričan je, da potrebujemo globalno solidarnost, mednarodno sodelovanje in novi red. Edina resnična rešitev je po njegovem mnenju sprememba svetovnega ekonomskega sistema. Pravi cilj bi morala biti družba, ki bi bila postavljena na takšnih temeljih, da do revščine sploh ne bi prišlo. Demokracija za Žižka pomeni moč ljudstva oziroma idejo, da bi se substancialna volja večine morala izraziti v delovanju države in zaupanju v volilne mehanizme. Zavzema se za ekološko gibanje in feministični boj. Po robu se je treba postaviti prepletenosti države in civilne družbe, pomembne so svoboda in človekove pravice. Ekološka kriza je eno od osrednjih vprašanj sodobnega časa, zato se je z njo treba spopadati premišljeno in intenzivno. Današnji čas potrebuje žvižgače, pritrjuje avtor, se pravi ljudi, ki razkrivajo laži in pokvarjenost oblastnikov. Slavoj Žižek verjame, da je demokratični socializem mogoč, zaveda pa se začetka nevarne poti, od katere je odvisno naše preživetje. Zaupa v načelnost politike radikalne izbire ter predlaga izbiro tam, kjer je ta nujna, in jo zavrača, kjer je lažna. Poziva nas, naj kot edino upanje sprejmemo izziv postčloveškosti in si prizadevamo za vzpostavitev nove normalnosti. V sedanjem času, v katerem je Evropa v zatonu in so napadi na evropsko zapuščino na vrhuncu, poudarja avtor, se moramo odločiti prav za Evropo in si prizadevati za razsvetljenstvo, človekove pravice in svoboščine, družbeno solidarnost in feminizem. Slavoj Žižek v svojih prizadevanjih ostaja zvest samemu sebi tako s provokativnimi kot z revolucionarnimi pobudami. V marsičem bi bili lahko ponosni nanj in na njegov nadvse odmevni filozofski opus, vendar se to v podalpski kokoški, v kateri so ljudje nadvse kritični, zgodi le redko.
8 min 8. 12. 2025
Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Ajda Sokler. Poklicno se Peter Krkoč ukvarja z marketingom, njegovo poslanstvo pa je ustvarjanje umetnosti. V mlajših letih je bil vodilni pri skupini Skalp, ki se je napajala v psihedeličnem rocku in punku. Ko je še živel v Vipavski dolini, se je v ustvarjalni literarni delavnici otresal vplivov, prejetih prek državnega šolskega sistema. Posledica tega je skupinski roman Otok pozabe, v katerem je sodeloval z Lauro Brataševec, Dominikom Kobolom, Jolando Lesnik, Matjažem Stibiljem in Bojanom Bizjakom. Roman Zrna norosti, od leta 2020 po delih objavljan na portalu Burjač, je obsežna in tudi težka knjiga. Prek tristo potiskanih strani je vezanih v trde in trdne platnice bledo modre barve, ki jih krasijo le štiri stilizirana zrna, postavljena navpično. Od daleč spominjajo na razmajan silos. Knjiga je brez navedbe o številu izvodov in ceni. Takšna je pač navada pri samozaložbah, ki so lahko opremljene le z res kar najmanj podatki, kar je vsekakor prednost, saj so samozaložbe praviloma ljubiteljski projekti. In prav ljubiteljstvo je osnovno gonilo pisave Petra Krkoča. Pisec uvodnih strani Bojan Bizjak – Zakawsky, ki je bil pisateljev mentor v šoli ustvarjalnega pisanja, poudarja, da je to pisanje zmes kar najrazličnejših žanrov, pripovednih postopkov, eksperimentiranja in še česa. Pravo branje pa se začne s predstavitvijo vseh nastopajočih likov in njihovih značilnosti. Sestavljajo pahljačo zgodb, ki jih povezuje le nagnjenost do upora proti ustaljenim pisateljskim postopkom, proti tržni naravnanosti, proti vsem oblikam totalitarizmov. A pisanje se ukvarja z realnim, se spogleduje z aktualnostjo, kar pisatelj, ki je tudi neke vrste pisar, doseže s prevračanjem imen in poimenovanj oseb in pojavov. To počne tako duhovito, da ni težko prepoznati realnih oseb in pojavov. Sama naracija ali kar rdeča nit je pravzaprav postranska, kar nekakšen blef ali zasilna struktura. Poudarek je predvsem na sprotnih domislicah, ki relativno kratka poglavja spravljajo v senco kratkih zgodb, nemara kar črtic. Posebnost je ta, da se vsako tako poglavje konča s kratko povedjo, ki napoveduje naslednje dogodke in črtice povezuje v verigo spretno postavljenih označevalcev. Nekakšen vrh enega od strukturnih lokov je poglavje z naslovom Nova ustava: rob norosti, ki se končuje s povedma: „Zrno norosti ti je le odprlo pot do mene. Od tu naprej sva neločljivo zvezana v pogovor, če boš želel.“ Introvertirano diskurznost na drugi strani uravnoveša pisateljevo ukvarjanje s tako imenovano socialnostjo, ki jo ustrezno ponazarjata stavka na koncu poglavja Balet za revolucijo: „Naša moč so zastave v vetru. / Čas je za revolucijo.“ Izpostavljena navedka sta strop in dno istega silosa, napolnjenega z zrni norosti, ki jih prozni liki goltajo kot nekakšne pilule, s katerimi zaznavajo svet in svoj položaj v njem. Morda bi bila ena od asociacij tudi misel na psihiatrično ustanovo, a takšna primerjava je preskromna. Zrna norosti so razmetana tudi poleg silosa, morda jih je okoli še več kot v silosu. In tudi na takšen metaforičen način knjiga Zrna norosti opozarja, da je prava norišnica vsenaokrog. Pisatelj pa si dovoli, da na kar najbolj neustaljen način takšna zrna pedantno posadi v upanju, da nas dosežejo s svojim homeopatskim učinkom.
4 min 8. 12. 2025
Žlehtnoba temelji na knjižni uspešnici iz leta 1995, ki je bila nato pred dobrima dvema desetletjema predelana v uspešen broadwayski muzikal. Ta je osnova za ta dva filma, čeprav sta bistveno daljša – že prva Žlehtnoba je namreč le pet minut krajša od celotnega gledališkega muzikala. A medtem, ko je bil lanski film energičen in zabaven, se pri novem dodatne minute poznajo. Tempo je neenakomeren, saj zgodba nenehno zavija na stranpoti preštevilnih likov; kar ne bi bilo napačno, če bi bile njihove usode vsaj delno nepričakovane, ali pa kaj več od pustih klišejev. Tako je težko vzpostaviti odnos do kogarkoli razen Elphabe, tako imenovane zlobne čarovnice, ki jo je za tako razglasil dejansko skorumpirani čarovnik. In če se za trenutek ustavimo pri njem – ta potencialno najbolj očarljiv lik je nekonsistenten, dolgočasen in povsem brez karizme, pa čeprav ga upodobi Jeff Goldblum. Dodatna težava filma je resnično življenje. S temami o zlorabi oblasti, iskanju grešnih kozlov med drugačnimi in zatiranju manjšin se film zdi kot nič kaj subtilna kritika trenutnih ameriških oblasti in njihove politike, kar gledalca nenehno dreza iz iluzije filmskega sveta in ruši fantazijsko podobo. A dejstvo je, da so film začeli snemati pred tremi leti in večina teh elementov izhaja iz trideset let stare literarne predloge. Tudi sicer so tovrstne teme v popularni umetnosti precej pogoste, in kadar nenadoma začenjajo tako štrleti ven, to najbrž pove več o stanju sedanjosti kot o umetnosti. Zato se raje osredotočimo še na ta, umetniški vidik filma. Kot omenjeno, je scenarij šibka točka, a ni edina. Ker stranski liki niso dovolj razviti, tudi njihova igra ne pride do izraza, in to posledično drži tudi za njihovo petje. Pri tem še najbolj izstopa oskarjevka Michelle Yeoh, ki je nedvomno odlična igralka in mojstrica borilnih veščin, peti pa ne zna ravno dobro. Po drugi strani sta Cynthia Erivo in Ariana Grande ponovno izjemni, vendar tudi onidve ne uspeta rešiti filma. Glavni vzrok je v tem, da so v prvem filmu porabili večino najboljših pesmi, tako da ni nobene, ki bi dosegla Defying Gravity. Še najbližje pride zaključna For Good, v kateri se Grande in Erivo izjemno ujameta. Po drugi strani pa Žlehtnoba za vedno ohranja tisto, kar je najbolj navdušilo pri prvem filmu. Scenografija je barvita, plesne točke so ambiciozne in dobro skoreografirane, glavni junakinji se ob odlični igri in petju obeh vtisneta v spomin. Ali je to dovolj za krasno kino-izkušnjo? Odgovor ni preprost. Film je sam po sebi žal dolgočasen, vendar si lahko predstavljam, da je ogled lahko zabavna izkušnja, če je skupinski. Še toliko bolj, če bi imeli na voljo tako imenovane pojoče projekcije, pri katerih imajo glasbeni vložki podnapise s poskakujočo žogico kot pri karaokah. Tovrstne projekcije so ponekod izredno uspešne in so zanimiva oblika druženja v kinu, saj je ogled filma v kinu nenazadnje družaben dogodek.
3 min 5. 12. 2025
