Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Ars
2050 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premiera drame Razodetje švedskega avtorja Mattiasa Anderssona, ki se je v foyeru pred predstavo o igri pogovarjal z Ivico Buljanom, režiserjem Razodetja. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, umetniški svetovalec pa Robert Walt. Impresivno scenografijo je zasnoval Aleksandar Denić, nastopilo je šest igralcev gledališkega ansambla in Branko Šturbej kot gost ter štirje glasbeniki.Tadeja Krečič: Režija: Ivica Buljan. Dramaturgija: Marinka Poštrak. Nastopajo Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Živa Selan in Branko Šturbej kot gost. Živa avtorska glasba z mini orkestrom pod glasbenim vodstvom mladega skladatelja Vida Ožbolta. Scenograf: Aleksandar Denić, umetniški svetovalec je Robert Waltl, kostume podpisuje Ana Savić Gecan ob pomoči asistentke Hane Tavčar, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Sonda Trinajst, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte, masko je ustvaril Matej Pajntar. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan.
1 min 10. 12. 2024
Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.
8 min 9. 12. 2024
Piše Sanja Podržaj bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Predstavljajte si prvo jutranjo svetlobo, ki zasveti skozi priprte žaluzije in prinaša obljubo novega dne, hkrati pa pomeni slovo od noči. Nekaj veselega je v pričakovanju tega, kar prihaja, a obenem nekaj otožnega. V teh vmesnostih in prelomih se mudi poezija Lare Gobec v prvencu Rebraste žaluzije. Lara Gobec je pesnica, performerka, dramatičarka in kritičarka. Njene pesmi so si utirale pot v spletnih in revijalnih objavah, spoznali pa smo jo lahko tudi v performansih, na primer monodramskem diptihu Z ljubeznijo, Lola in Žrtvovanje, ki ga je uprizorila na pesniškem festivalu Izrekanja, ki ga tudi soustvarja. Logična posledica udejstvovanja na pesniški sceni je pesniški prvenec, ki je, kot je avtorica povedala v enem izmed intervjujev, nastajal dve leti. In občutek med branjem je, da je v teh pesmih res zajeto neko obdobje pesničinega življenja, saj so zelo konkretno postavljene v ljubljansko okolje, prav tako se določene podobe skozi zbirko ves čas vračajo. Lirska subjektka nas popelje čez Tivoli v Rožno dolino, vmes se ustavimo pri čolnarni, morda zavijemo v center do Daktarija in se ponoči z njo zapletamo po mestnih ulicah. Večeri se zavlečejo v jutra in ob prelomu noči v nov dan nastopi melanholičen občutek ločenosti, ne nujno osamljenosti, temveč samosti – tega, da smo drug drugemu nazadnje le mimoidoči, čeprav naše zgodbe niso tako zelo drugačne. Motiv vmesnega prostora med lirsko subjektko in drugimi zaznamo na več mestih, na primer v my body is a cage, ki si naslov sposoja od pesmi v izvedbi skupine Aracade Fire, v kateri govori o tem, kako se dojema kot sestavljeno iz tisočero delcev, ki jih skupaj drži ovoj, zunaj pa je svet, so ljudje, ki hodijo mimo, ona pa bi se jih rada dotaknila. Dotik, seganje z roko, podajanje dlani postanejo metafore za odpiranje proti svetu, tudi s pesmijo, ki je en način za preseganje razdalje. Ampak kako daleč gredo roke, se sprašuje pesnica,“koliko let je preteklo / odkar so naše dlani / nehale brzeti po gladini / z utrjenim zavedanjem / da pride nova pomlad / ko se bo mogoče zliti”. Še en pomemben motiv zbirke je svetloba, najsibo tista, ki preseva skozi priprte žaluzije, ali pa tista, ki jo prinese sonce vsako jutro, ko vzide. Nastaviti tej svetlobi lice, dlan, telo, svojo goloto se spet zdi kot odpiranje v svet, želja po pristnem stiku z drugim, ki ga lirska subjektka med drugim išče v nočeh, preživetih v klubih in kadilnicah, kot opisuje v pesmi daktari. Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed – morda nam vse to vzbudi občutek zbližanja, a kot ugotavlja lirska subjektka, je ta občutek varljiv, saj se največja skrivnost nahaja “v molku / in opazovanju / te čudne svetlobe / ki je nastajala pri tleh”. Celotna zbirka Rebraste žaluzije daje vtis, da gre za prelom z določenim obdobjem, z določenim načinom življenja, saj ima nekakšen zgodbeni lok in iz pesmi v pesem se zdi, da lirska subjektka presega svojo ločenost, uvidi, da je svet celota, ki je ni mogoče zaobjeti in “da so prelomi / zato da se spustiš / čeznje”. Morda bi to lahko bil en način branja zbirke, seveda pa v njej, kot poeziji pritiče, bralci lahko najdemo več vzporednih, križajočih in prepletajočih se niti, ki jim lahko sledimo, ali pa se zgolj prepustimo občutju, ki je mladostno v svojem raziskovanju sebe v odnosu do drugih, do sveta, na trenutke pa tudi melanholično ob ugotovitvah, ki jih prinesejo prelomi, kot sta tudi odraščanje in dozorevanje. Poezija Lare Gobec je komunikativna in konkretna z referencami na kraje kot so park Tivoli, ljubljanski bar Daktari, Krekov trg, Rožna dolina, bolnišnica v Celju, soba 712 v študentskem domu, v nekaterih pesmih pa se nanaša tudi na pop kulturo, od glasbe, na primer Oasis in Lane del Rey, do serij, kot sta How I Met Your Mother in Fleabag, ter animiranega filma Soul. Kar se tiče oblikovne in slogovne plati, pesmi v prostem verzu ne eksperimentirajo s formo ali načinom izrekanja z izjemo opustitve ločil, ki pa je v sodobni poeziji postala že kar standard. Tudi jezik je izčiščen, kljub urbanim temam in navezavam ne prehaja v sleng ali pogovorni jezik. Nekaj več izvirnosti bi si želeli pri nekaterih podobah, ki se skozi zbirko precej ponavljajo, a bi jih bilo mogoče ubesediti tudi drugače, na primer čakanje jutra in prelom dneva ali prelom noči, prah in psi – vse to deluje nekoliko klišejsko in s ponavljanjem v več delih zbirke (tudi večkrat v eni pesmi) deluje nedomišljeno. Čeprav so eksistencialne tematike odnosa med subjektom in svetom univerzalno pesniške, kot je tudi metaforika svetlobe, pa zbirki Rebraste žaluzije umanjka nek splošnejši uvid, ki bi presegel zgolj osebno izkušnjo, z izjemo nekaterih pesmi, kot so res je nikoli ne bom razumela vsega in kako daleč gredo roke ter tako daleč gredo roke. Pripovedna in izpovedna plat sta močnejši del zbirke, pogosto pa umanjka moment refleksije, ki bi osebno izkušnjo povzdignil v sfero občosti. Osebna izkušnja je primarni vir navdiha in čustva pogosto tisto prvo, kar izlijemo na papir in začnemo oblikovati v pesmi. Preseganje tega terja čas in pesniško prakso, zato lahko rečemo, da je Lara Gobec vendarle na dobri poti. Zbirka Rebraste žaluzije je tudi zelo enotna, motivi in teme se ponavljajo, selijo iz pesmi v pesem, kar daje vtis celovitosti in pri branju lahko sledimo neki rdeči niti, druga plat tega pa je, da je enoten tudi ton zbirke, ki je kar nekoliko monoton, deluje precej resno in ni zaznati neke igrivosti, sproščenosti, ki bi morda lahko popestrila celoten izbor. Rebraste žaluzije Lare Gobec so skrbno zasnovana in celostno zastavljena zbirka, skozi katero preseva specifična izkušnja mestnega nočnega življenja z uvidi, ki jih prinašajo jutra. Je zbirka o prelomu, o tem, kako se gre čez prelom. Kljub otožnemu, rahlo melanholičnemu tonu nosi svetlo sporočilo, ki nagovarja k razpiranju žaluzij in sprejetju svetlobe, k temu, da se odpremo za svet in za druge. Je zbirka, ki steguje roke in nas z njimi povabi v neko intimo. Je prvenec, ki kljub nihanjem obeta.
8 min 9. 12. 2024
Piše Andrej Lutman, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Glede na to, da je bila zbirka Gorana Gluvića Kot čas čudenja izbrana v okviru razpisa Sončnica 2024 in jo je za objavo izbral Zoran Pevec, je primerno, da se navede vsaj del iz njegove spremne besede z naslovom Nič ni karkoli, ki je tudi navedek iz ene od pesmi: »Lirski subjekt se zaveda« piše, »da ga hočejo drugi narediti po svoji podobi, zato ostaja sam svoj, na videz se vrti v krogu naključja in usode, a se vedno znova ponavlja/obnavlja, ker ve, da drugič lahko spodleti bolje.« Navedek zajema samo bistvo tokratnega Gluvićevega poskusa in preizkusa ob vprašanju, kaj pesnik še lahko izpove o svojem védenju in videnju pesnjenja, a da ne obmolkne. Dodatno razlago takšnega pristopa razodeva tudi verz iz pesmi Pri preroku na večerji: „Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.“ Torej: pesmi v zbirki Kot glas čudenja so čudne do tiste mere, ko sama mera postane izhodišče, kar pomeni, da si pesnik dovoli in oplemeniti vsakršno svobodo v nizanju nadvse prostih vrstic, verzov, stihov, povedi, izpovedi. Pesnik krši precej pravil pravopisnih omejenosti, ločila postavlja po lastnih merilih in zakonih, enako velja za velike začetnice in tudi za skladenjske postavitve ter samo namembnost pesnjenja. Zadnje povedano se kaže v začetnih verzih pesmi Prilizovanje: „Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.“ Pesmi so nadvse različne, a druži jih pesnikovo čudenje, da je mogoče upesnjevati tako rekoč vse, kar povzroča čudenje. Čudenje pa je tista človekova lastnost, ki jo je najtežje opredeliti. Čudaškost je pravzaprav odlika in tako rekoč skrajni domet ustvarjanja. Kar celotno ustvarjanje Gorana Gluvića pa temelji na gradnji nasprotij. Naj omenimo, da je pripadnik tako imenovanega grosupeljskega ludističnega gibanja, pripadnik ukvarjanja z izpovedjo, za kar je značilno preigravanje ustaljenega z dodajanjem še neizpisanega. Ob tem naj vsaj opozorimo na predmetno teorijo, ki jo je uvajal avstrijski filozof Alexius Meinong, prevzel in razvil pa slovenski filozof France Veber. Zakoni predmetne teorije poudarjajo, da glavno načelo dojemanja ni vzročnost, temveč protivnost. Ključna dejavnika sta spoznanje in zmota. In ta ključna dejavnika se nazorno pojavljata v pesmih Gorana Gluvića: „v tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.“ Pesnik pesni toliko časa in s toliko besedami in s takšnimi pomeni, da se zgodi razcep skladnje, razpomenjanje pomena, razhod misli; in v ta razcep, ki ni zdrs, se umesti tisto neizrečeno, neizpesnjeno, neubesedljivo. Dojemanje bralstva je torej izpostavljeno sprejemanju razpok, prejemanju sporočila v zametkih onkrajšnjega, saj je tukajšnje in zdajšnje v oblasti sil, s katerimi si pesnik pomaga le in zgolj toliko, kolikor mu te sile ukvarjanje z njimi sploh dopustijo. Pomoč v takšni sili pa zahteva še nekaj več, zahteva predvsem in zgolj moč, ki jo ima pesnik v povezavi s predmeti. Ti določajo tako skladnjo kot tudi svet človekovega okolja in ne nazadnje obstoja. Ker pa je pesniška zbirka zgolj in samo izdelek, predmet, ki vsebuje tako vzrok kot svoje nasprotje, pesnik tudi temu nameni svoje čudenje – pesem z naslovom Površnost kot usoda: „Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku“
4 min 9. 12. 2024
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega uprizarjajo slovensko klasiko Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi; gre za predelavo Beaumarchaisove igre o Figaru, ki pa jo je Linhart temeljito in izvirno predelal; dogajanje je prenesel na Gorenjsko, nekoliko ublažil elemente politične satire in ustvaril vrsto polnokrvnih likov. Čeprav je delo nastalo leta 1790, je bilo prvič uprizorjeno šele leta 1848 v Novem mestu. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi, 1790 Komedija v petih aktih Premiera: 5. december 2024 Režiser in scenograf Diego de Brea Dramaturginja Ira Ratej Kostumograf Leo Kulaš Izbor glasbe Diego de Brea Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka kostumografa Lara Kulaš Asistenca dramaturgije E. Jagodic Nastopajo Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Tina Potočnik Vrhovnik, Nejc Jezernik k. g., Boris Kerč, Jožef Ropoša, Lena Hribar Škrlec Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-veseli-dan-ali-maticek-se-zeni/
1 min 6. 12. 2024
V središču Anore Seana Bakerja, ki je za film prejel letošnjo zlato palmo v Cannesu, je naslovna Anora – igra jo Mikey Madison –, spolna delavka v New Yorku, ki se poroči s sinom ruskega oligarha. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Igor Velše.
4 min 6. 12. 2024
Med celovečernimi filmi na letošnjem festivalu Animateka izstopa film Valovanje – zanimiv je predvsem zaradi upodobitve živali v njem. Če smo pri animacijah vajeni, da so živali praviloma počlovečene, so se tukaj temu ustvarjalci poskusili izogniti. Več o tem pa v besedilu Gaje Pöschl. Bere Lidija Hartman.
2 min 6. 12. 2024
Lutkovno gledališče Ljubljana: Pisma z roba gozda premiera 28. november informativne oddaje Radia Slovenija Pisma z roba gozda si te dni v Lutkovnem gledališču Ljubljana pošilja živalska druščina, domovanja katere oblikujejo raznovrstna življenjska okolja, zbližujejo pa jih – slišati je protislovno - značajske pomanjkljivosti in statusne razlike, trenja med življenjskimi vzorci in bogastvom temperamentov. Nagrajena dramska pripoved, ki je bila doslej prirejena tudi za animirani film, je delo priznane hrvaške avtorice, teatrologinje, dramaturginje in performerke Jasne Žmak. Pisma z roba gozda je za slovensko občinstvo prevedla in priredila dramatičarkami in dramaturginja Simona Hamer, predstavo pa je režirala Anđelka Nikolić … Avtorica:Jasna Žmak Režiserka:Anđelka Nikolić Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja:Simona Hamer Igrajo:Ana Hribar (Sova), Alenka Tetičkovič (Veverica), Rok Kunaver (Tiger), Jan Bučar (Jež), Jernej Kuntner (Slon), Nina Ivanič (Želva) in Urška Hlebec (Krtovka) Scenografa:Radivoje Dinulović in Anđelka Nikolić Kostumografka:Mateja Čibej Koreografka:Bojana Robinson Avtorica glasbe:Polona Janežič
1 min 5. 12. 2024
Besedilo irskega scenarista, dramatika in igralca sestavljajo izseki pogovorov po mimobežnih spolnih srečanjih. Z garnituro bolj ali manj toksičnih moških se protagonistka, brezimna Ona, tolaži zaradi ponovne samskosti, ki je bolj tragična, kot se sprva zdi. Režiserka: Tijana Zinajić Prevajalka: Vesna Hauschild Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Lektorica: Anja Pišot Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf: Matic Hrovat Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Koreografinja: Lada Petrovski Ternovšek Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Medea Novak, Jure Kopušar, Žiga Udir, Andrej Zalesjak, Blaž Valič, Ivana Percan Kodarin
1 min 5. 12. 2024
Piše Iztok Ilich, bereta Renato Horvat in Višnja Fičor. En avtor, dve knjigi, bela in črna, z enakim naslovom, obe vseskozi prepleteni, a hkrati vsaka s svojo pripovedno optiko in tehniko! Bela, označena kot znanstveno branje, črna kot fantastična povest. Nobena ni ne prva ne druga, saj sta nastajali sočasno, veže pa ju tudi skupna naslovna tema – sodobni človek, ki se pred krizami vseh vrst vedno bolj umika v izolacijo. Antropolog Dan Podjed je na ta pojav postal pozoren med pandemijo koronavirusa, ki je leta 2020 nepričakovano in silovito posegla v življenje več sto milijonov Zemljanov. Začetne domneve, da gre morda le za pretiravanje medijev, je kmalu nadomestil strah, ki sta ga poglabljala stopnjevanje omejitev ter prepoved gibanja in druženja. Življenje se je večidel preselilo v zasebna bivališča, stiki s soljudmi, pa so se omejili na uporabo elektronskih naprav. Če je samota lahko koristna za npr. zbrano premišljevanje in raziskovanje, pa imata socialna izolacija in osamljenost lahko resne posledice za telesno in duševno zdravje, je prepričan Podjed, ki je na začetku samoosamitve iz varnega doma zaskrbljeno opazoval, kako se spreminjata njegova družina in tudi on sam. Opažanja je zapisoval v dnevnik in objavljal na spletu, nato pa skupaj s komentarji drugih na hitrico zbral in objavil v odmevni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Leta 2021, ko agoniji s covidom-19 še ni bilo videti konca, je Podjed začel zbirati zgodbe ljudi, ki so na lastni koži občutili prostovoljno ali prisilno izolacijo. Po že preseženi pandemiji sta nato kot poglavitna razloga za prepletanje izolacije in krize, krizolacijo torej, stopila v ospredje stopnjevanje vojnih spopadov in degradacija okolja. Sočasno z znanstvenim razčlenjevanjem zaskrbljujočih posledic zapiranja v osamo v stanovanju, zaporniški celici ali popotresnem zabojniku je začel nastajati tudi roman, ki predstavlja, kot pravi avtor, »vzporedno resničnost« vsebinam, obravnavanim z znanstvenim interesom. Bela knjiga se torej ukvarja s temo z antropološkega vidika, medtem ko fantastična črna knjiga »v literarnem slogu predstavi sedanjost – ali morebitno prihodnost – človeka, ki je obtičal med štirimi stenami in se z drugimi pogovarja na daljavo«. Pri tem naleti na različne težave, kakršna je na primer avtorjeva slikovito popisana izkušnja ob zapiranju svojega profila na Twitterju in vključevanju v druga omrežja. Pomešani znanost in fantastika tako ustvarita 'znanstvenofantastično delo', katerega razsežnosti »se prelivata kot temno in svetlo v znaku tao oziroma dao«. In ker se večji del obeh knjig ukvarja s krizami in mnogoterostjo njihovih podob, ju je avtor povezal tudi z naslovom. Opustil je prvotni preveč pandemičen in omejujoč delovni naslov Ostani doma, saj je krizolacija bolj odprta za različne tako znanstvene in empirične kot fantastične in domišljijske interpretacije in premisleke o sedanjosti in prihodnosti. Prizorišče povesti je hiša 203, v kateri se – tako kot v ljubeznivem šansonu Franeta Milčinskega – godi sto stvari. Že tukaj pa se iskanje morebitnih vzporednic konča. V Podjedovi hiši 203 na Območju 244 šeste zemeljske regije so v bivališčih z zrcali namesto oken od zunanjosti pa tudi med seboj izolirani ena družina ter nekaj parov in posameznikov. Ko zboli deklica v dvojki in se sosedje z glasovanjem odločijo, da ji bodo pomagali sami, ker ne morejo priklicati zdravnika, postanejo skupnost. S tem pa le še pospešijo svoj konec, ki jim ga je namenil Zbor šestnajstih Nadljudi. Ti so v trenutku, ko so se vse krize prepletle v trajno krizo, stalno izredno stanje, ostali zgoraj, medtem ko je človeštvo sprejelo novi način življenja, katerega osnovno pravilo je bilo: ostani doma, spodaj, za vedno. V obeh polovicah Krizolacije lahko začutimo avtorjevo zaskrbljenost, da se na globalni ravni že dogaja delitev človeštva na milijardersko elito in amorfno gmoto. V deseterico najbogatejših Zemljanov, pripominja, se v zadnjih letih uvrščajo zgolj moški, ki večinoma živijo od zbiranja in prodaje podatkov. Skupno jim je, da se tudi sami v podzemnih skrivališčih »vse bolj izolirajo od sveta, ki so ga pomagali uničevati s predatorskim družbeno-ekonomskim sistemom«. Raje pogledujejo navzgor, proti vesolju, »kjer vidijo priložnosti za nove projekte, namesto da bi poskrbeli za sedanjost, za ljudi, ki so zaradi naravnih katastrof in drugih kriz obtičali v zabojnikih«. Dan Podjed v sklepnem razmišljanju o jutrišnjem človeku opozarja še na nevarnost pospešenega razvoja umetne inteligence, ki vodi v še eno past – v razgradnjo in atomizacijo družbe. In nadaljuje, da je smiselno izstopiti iz izolirane in personalizirane iluzije ter pogledati v realnost podnebne katastrofe, vojn, nasilja, pandemij in vsega drugega, kar ustvarja občutek trajne krize. »Ker lahko samo tako, da obdržimo ali si izborimo pravico do odklopa, preprečimo dokončno digitalno transformacijo človeka in družbe.«
6 min 2. 12. 2024