Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Da je danski humor nekaj posebnega, je najbrž jasno že vsem ljubiteljem skandinavskega filma, a ko svoje ustvarjalne moči združijo režiser in scenarist Anders Thomas Jensen ter igralca Nikolaj Lie Kaas in Mads Mikkelsen, ta pojem dobi povsem nov pomen. Razsežnosti njihove, milo rečeno, neobičajne domišljije presežejo vsakršna pričakovanja in vedno znova – Zadnji viking je že njihov šesti skupni celovečerec – premaknejo mejo še sprejemljivega malček naprej. Osrednja zgodba, o kateri je težko povedati veliko, ne da bi razkrili preveč, se tokrat vrti okoli dveh bratov. Prvi, Anker, je kriminalec, ki se po petnajstih letih vrne iz zapora, drugi, Manfred, že tako nekje na avtističnem spektru, pa je medtem razvil še disociativno motnjo identitete in se ima za Johna Lennona, pri čemer vztraja z izjemno destruktivnimi potezami, saj se ob rojstnem imenu recimo impulzivno zabriše skozi okno v drugem nadstropju. Njuno sodelovanje je tako že od začetka obsojeno na kopico črnohumornega kaosa, a popolnoma neizogibno, saj Manfred/John edini ve, kje je zakopan Ankerjev ukradeni denar. Kmalu se jima pridružijo še štirje stanovalci psihiatrične klinike, ki trdijo, da so člani skupine Beatles ali Abba – odvisno od trenutka –, za petami jima je pohlepni in nasilni Ankerjev pajdaš, pot pa jih vse skupaj vodi v njuno rojstno hišo, v kateri seveda ne gre brez zloveščih asociacij in spominov. Če bi gledalec želel poloviti prav vse dogajalne niti, bi si film najbrž moral ogledati večkrat zapored, vendar to za čuda filmu prav nič ne škoduje. Kakor tudi ne pestra mešanica žanrov, ki se v divjem ritmu prepletajo od dobesedno pravljičnega okvira zgodbe pa vse do brutalno črne komedije z elementi kriminalke in krvave psihološke drame, v čemer je Jensen enostavno vrhunski. Posebej navdušujoča je dramaturgija samega dogajanja, saj gledalca kar nekajkrat prebrisano zavede in šele čisto ob koncu spretno razkrije vse manjkajoče koščke sestavljanke ter osvetli zgodbo s čisto novega zornega kota. Mojstrsko sta svojo nalogo opravila tudi Nikolaj Lie Kaas kot Anker in predvsem izjemni Mads Mikkelsen kot Manfred/John – absurdnost njunih likov preprosto nima pomanjkljivosti. Film Zadnji viking je bilo na lanskem Liffu mogoče videti v sekciji Predpremiere, čeprav bi se prav lahko znašel tudi med Ekstravagancami, saj kljub zelo univerzalnemu sporočilu o bratski ljubezni in številnim presežkom sodi med tovrstne filmske posebneže, ki zahtevajo nekoliko bolj specifične gledalce. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll
2 min 3. 4. 2026
Najnovejši film norveškega režiserja Kristofferja Borglija, Drama, na prvi pogled deluje kot romantična komedija. V filmu spremljamo mlad par, Emmo in Charlieja, ki ju upodobita hollywoodska zvezdnika Zendaya in Robert Pattinson. Emma in Charlie sta tik pred poroko, nakar njuno predzakonsko srečo pretrese temačna skrivnost iz Emmine preteklosti. Tako v njun odnos vdira vse večja negotovost, priprave na veliki dan, kot so izbira rož in testno fotografiranje, pa se zaradi vse večje napetosti spremenijo v bolečo farso. Zendaya in Pattinson se izkažeta kot dobri izbiri za preobračanje arhetipov romantičnih junakov. Oba sta prvi večji uspeh doživela s popularnimi franšizami, Zendaya s Spider-Manom, Pattinson pa s sago Somrak. S svojo slavo, glamurjem in izkušnjami sta kot nalašč za glavni vlogi v romantični uspešnici. Vendar pa življenjepis obeh igralcev polnijo tudi sodelovanja s sicer komercialnimi, a bolj umetniško usmerjenimi režiserji, kot so Luca Guadanino, Christopher Nolan, brata Safdie, Lynne Ramsay in Claire Denis. Prav ti eklektični projekti lahko gledalcem služijo kot zanesljiv namig, da Drama ne bo še en povprečen film o mladi ljubezni in prikupnih poročnih zapletih. Emma je na videz rahločutno, lepo dekle s posrečenimi nerodnostmi, Charlie pa deluje kot tipičen angleški nevrotičen romantičen junak z razmršenimi lasmi in rahlim strniščem. V uvodnih minutah režiser spretno prikaže zgodovino para ob pomoči utrinkov njunega odnosa, po katerih nas popelje Charlie, ko vadi svoj poročni govor. Tako se lahko hitro prepričamo o globini in povezanosti njunega odnosa in kemiji med igralcema. Zendaya se izkaže z morda svojim do zdaj najboljšim igralskim nastopom, saj ji večplastnost Emmine osebnosti, njeno čustveno stisko, osamljenost in konfliktne občutke uspe prikazati z rahločutno in zadržano igro. Tudi Pattinson se dobro vživi v ljubečega, a obsesivnega Charlieja, ki s svojo paranojo poskrbi za večino komičnih trenutkov v filmu. Borgli film zgradi s kratkimi prizori in hitrimi rezi, ki nas prestavljajo iz filmske sedanjosti v pretekle dogodke ali pa namišljene scenarije. Večina dejanske drame v filmu se tako zgodi v glavah osrednjih likov. V odsotnosti pripovedovalca postane nezanesljiva sama pripoved, obenem pa nas vpogled v vsiljene misli likov kot občinstvo neprestano opozarja na pristranskost njunega doživljanja. Poudarjanje subjektivnega je tudi ena največjih kakovosti filma in glavni razlog, zakaj uspe Drama v svoji melodramatičnosti in satiričnem tonu podati tudi relativno pomenljiv razmislek o odnosih. Glavna šibkost filma je, da v celoti sloni na prepričljivosti izhodiščnega zapleta oziroma na tem, da se nam bo Emmina izpoved zdela dovolj pretresljiva, da upraviči vse nadaljnje peripetije. Brez tega bi dogajanje lahko izpadlo preveč banalno, liki pa povečini hinavski in vzvišeni. Predvsem karikiranost stranskih likov film zadrži v nekoliko površinski obravnavi predsodkov in strahov, ki lahko posežejo v neki odnos. Kljub temu pa je Drama zabaven in estetsko zadovoljiv film, ki ob suvereni režiji, lepi fotografiji in odlični igri ponuja tudi zanimiv komentar na sodobne odnose ter širšo družbeno moralo in vrednote. Piše: Vanja Gajić Bere: Maja Moll
3 min 3. 4. 2026
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.
9 min 30. 3. 2026
Piše Vid Bešter, bere Aleksander Golja. Roman Ivana Vogriča Iz strasti se začne z umorom. Leta 1908 je Anton Nanut v Štandrežu pri Gorici streljal najprej na nekdanjo zaročenko Marijo Pavlin, nato pa je skušal soditi še sebi. Kljub umoru pa ne beremo kriminalnega romana ‒ z romantiko zločinstva se nič ne ukvarja. Pa tudi zagonetka ni ‒ ne žandarji ne kakšni zasebni vohljači v romanu nimajo preveč dela. Vse okoliščine nesrečnega dogodka že na prvih straneh romana priobčujejo časniki. Sicer pa tudi ni kakšne velike skrivnosti. Zločin je navsezadnje eden še danes najbolj znanih in domačih: umor ženske v njenem domu. Morilec je prav tako tipičen: žrtvin nekdanji zaročenec, ki se kar ne more sprijazniti s tem, da ga Marija zavrača. Iz strasti je roman o usodi preživelega morilca. Najprej v že omenjenih citatih časnikarskih poročil beremo, kako je o umoru in razmerju sodila javnost. Nato se dogajanje preseli v sodno dvorano: govorita tožilec in advokat. Antona oziroma, kot ga kliče pripovedovalec, Tonija najprej obsodijo na smrt, nato mu sam cesar zniža kazen na desetletje “težke ječe”. Nazadnje spremljamo Tonija za zapahe v mariborsko kaznilnico, kjer pa po treh letih znova dvigne roko nadse. Roman so navdihnili resnični dogodki in tudi žanrsko ga moremo umestiti med zgodovinske romane. Očitno je, da hoče avtor Ivan Vogrič umor in njegove posledice umestiti v sorazmerno podrobno podobo časov in navad v notranjeavstrijskih deželah pred prvo svetovno vojno. Ta ambicija se kaže v stalnem prekinjanju osrednjega toka pripovedi z zastranitvami. Pripovedovalec se kar ne more zadržati, da ne bi navrgel še kakšne etnografske ali zgodovinske kuriozitete. Večinoma so to raznorazni z dogajanjem romana sočasni, a nepovezani dogodki. Ta navdušena raztresenost, ki kar naprej skače od ene zadeve k drugi, ne zna pa ločevati med bistvenim in odvečnim, povzroča, da zgodovinska dejstva v romanu niso povezana v celoto. Da bi to prikril, se tretjeosebni pripovedovalec pogosto zateka k zvijači: svoje zastranitve pripisuje Tonijevemu doživljanju in notranjemu življenju. Kot strela z jasnega nam na primer postreže z nekaj odstavkov dolgo klasifikacijo zločinov in pripadajočih jim načinov usmrtitve skozi stoletja … nakar, kot bi mu postalo nerodno, medlo doda: “... si je mislil Toni”. Vsevedni pripovedovalec se, da bi se prizemljil, pretvarja, da je pripovedna perspektiva pravzaprav Tonijeva. Posledica tega je, da svoje meje izgubijo protagonistovo védenje, razmišljanje in čustvovanje. Ko na primer Toni stopi pred sodišče, pripovedovalec odtava v katalogiziranje mučilnih naprav in praks skozi stoletja. Natezalnice in čarovniški stoli naj bi ponazorili Tonijevo čustveno stanje. Toda kdo neki čustvuje prek naštevanja mučilnih tehnik? Zelo daleč smo od premišljevanj kakšnega kneza Miškina o čustvovanju obsojenca na smrt. Posledice teh preskokov so lahko prav čudne in celo nelogične. Poglavitnega premisleka o povoda za Marijin umor ‒ in o ljubosumju nasploh ‒ ne dobimo ne od Tonija ne od pripovedovalca. Posredovan nam je s citati iz premislekov Henrika Tume in škofa Jegliča. Tako se znajdemo v nenavadnem položaju: javno objavljena premišljevanja izobraženega in naprednega advokata stojijo na mestu, kjer bi pričakovali razmišljanje in intimno doživljanje njegove stranke, običajnega delavca in morilca. Protagonist za nas tako ostaja čudno abstrakten. Stoji sredi vseh teh besed in pripovedovalec nanj obeša anekdote, zgodovinske detajle, citate iz razumniških spisov in spomine na posočje … to naj bi sprejeli namesto protagonistovega doživljanja in mišljenja. Toni sam pa molči. Nikdar se ne ubesedi, to pa je v romanu tako, kot če bi rekli, da je brez telesa. Prav z razmišljanjem, čustvovanjem in izražanjem likov ima roman tudi sicer težavo. Vse misli, spomini in pogovori zvenijo nekam togo. Ne bi bilo čisto zgrešeno pomisliti, da je kleč v tem, da zaporniki filozofirajo prav tako abstraktno kakor advokat Tuma pri večerji. Vogrič piše, kot bi ves čas nekaj dokazoval in argumentiral. Še posebej v prvi polovici romana, pri prikazu zločina in njegovega konteksta ter sodne obravnave, se bolj kot pisatelj kaže kot zgodovinar in odkrito navaja – oziroma trdi, da navaja – časopise in govore iz sodne dvorane, citira in ocenjuje sočasna literarna dela, spise, zakone. Vse svoje napore usmerja k poantam, ki pa so jim liki in situacije skoraj samo didaktični pripomočki. V drugem delu romana, v zaporu, postane to nagnjenje k poantiranju tako izrazito, da razprave med zaporniki skoraj spominjajo na platonske dialoge, tako zelo se njihovi glasovi zlivajo. Vidi se, da je Vogrič vajen akademskega stila, in kadar je potrebna podpora za misel, argument pa tudi prikaz čustva, potegne na plan kak citat. Žal si je pustil preveč svobode. Vse se pomeša in porazgubi, ker pripovedovalec ni omejen samo na vire, ampak si prav nestrokovno domišlja, da ima dostop tudi v glave in srca. Seveda to ne bi bil problem, če ne bi bil površen tudi pri argumentaciji svojih poant. Ne moremo mimo tega, da so umor, povod zanj in njegov družbeni vzrok v romanu obravnavani bolj kot ne klišejsko. Skoraj prelahko je pozabiti, da je Marija mrtva. Pripoved problem strasti tako ali tako pozabi oziroma ga razreši tako, da pač Toni Marije nikdar ni nehal ljubiti. To ni roman za moraliste. Koliko bolje bi bilo, če bi pripovedovalec ostal pri sestavljanju drobcev, ki nam jih razkrivajo viri, in če bi kot detektiv na delu, namesto da poskuša zapolniti luknje in razpoke v znanih dejstvih, nanje opozarjal.
7 min 30. 3. 2026
Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.
3 min 30. 3. 2026
NAPOVED: Na odru ljubljanske Male drame je gledališka ekipa z režiserjem Petrom Petkovškom in dramaturginjo Evo Kraševec sinoči gledalcem postregla z enem izmed sodobnih odrskih besedil iz Združenih držav Amerike. Gre za igro Eureka, Eureka Day v izvirniku, Jonathana Spectorja in v prevodu Ane Barič Moder, krstno izvedeno v Kaliforniji pred osmimi leti. Na sceni Sare Slivnik je nastopilo pet igralcev ljubljanske Drame: Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Prva slovenska uprizoritev igre Eureka ameriškega dramatika Jonathana Spectorja v režiji Petra Petkovška. V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Ane Barič Moder, igrajo članice in člani igralskega ansambla Drame Gregor Baković, Nina Valič, Saša Pavlin Stošić, Nina Ivanišin in Nejc Cijan Garlatti. Dramaturginja je Eva Kraševec, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja Gordana Bobojević, avtor glasbe Peter Žargi, oblikovalec videa Urban Zorko, oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentki dramaturginje pa sta Lara Kerznar in Flores Oven.
1 min 28. 3. 2026
V materinski hiši oziroma zavetišču za mladoletne mame v Liègeu se križajo poti najstnic, ki so ravnokar rodile ali pa so tik pred porodom. Za vsako od njih je drugačna zgodba, vendar jih vse povezujejo občutki stiske in negotovosti. Jessica je sama odraščala v rejniški družini in hkrati z iztekom nosečnosti išče svoje biološke starše. Perla se sooča z neresnim fantom, ki jo namerava med načrtovanjem skupne prihodnosti zapustiti; Julie si s partnerjem ureja življenje, a jo lovi njena narkomanska preteklost, Ariane pa beži pred domom, v katerem je doživela zlorabe … Film Mlade matere je trinajsti celovečerec belgijskih bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna. Izredno dinamičen, mozaičen preplet več osebnih zgodb nas postavi v središče dogajanja, brez pojasnjevanja, tako da je vsaj na začetku potrebno aktivno sodelovanje gledalca. Kamera v gibanju je ves čas v neposredni bližini protagonistk, njihovi obrazi in drobne geste povedo skoraj več kot dialogi. A stranski učinek te bližine, v katero nas potisneta brata Dardenne, ni samo spoznavanje človeške intime, ampak tudi svojevrsten pritisk. Film se namreč v večji meri odvije v zaprtih prostorih, ali pa so prizori posneti tako, da dogajalni prostor deluje brezperspektivno. Vendar bi kljub spretnemu obvladovanju mizanscenskega pristopa oziroma filmskih tehnik socialnega (neo)realizma težko rekli, da gre pri tem za čustveno manipulacijo. Stališče bratov Dardenne je pač jasno in tudi v celovečercu Mlade matere, za katerega sta prejela nagrado za najboljši scenarij lani v Cannesu, dosledno hodita po svoji poti. Film, ki raziskuje neko specifično temo, kaže predvsem globoko razumevanje za človeške stiske oziroma zagate, s katero se soočajo dekleta, ki niti sama še niso odrasla, a morajo že sprejemati najtežje odločitve. Vzporedno s temi študijami značajev oziroma intimnimi portreti mladoletnih mamic in njihovega zasebnega življenja avtorja raziskujeta tudi načine, kako se generacijsko dedujejo travme, zlorabe, odvisnosti in seveda sam razredni položaj. Če sta v tem brata Dardenne nekoliko – lahko bi rekli celo pričakovano – tezna, pa je z vidika družbene določenosti zanimiv tudi filmski prikaz, kako lahko socialna država deluje bolje od odločitev posameznika … Skratka, smo na znanem terenu belgijskega ustvarjalnega dvojca. Zaradi prepleta zgodb deluje celovečerec nekoliko bolj zgoščeno kot sicer, posledično pa je tudi žrtev določenih poenostavitev in ponekod predvidljivih fabulativnih rešitev. Sicer se pretežno uspešno izogne klišejem, vendar vsaj sam dvomim, da je bila ravno nagrada za scenarij tista najustreznejša. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
3 min 27. 3. 2026
Čarovnik iz Kremlja je politični triler, ki nas poda v svet Vadima Baranova, vsestranskega svetovalca Vladimirja Putina, glavnega junaka knjižne uspešnice Kremeljski mag italijanskega pisatelja Giuliana da Empolija. Gre za zgodbo o načinih politične manipulacije in povzpetništva v postsovjetski Rusiji, ki se je po Stalinovi smrti znašla na križišču dveh različnih političnih struj – kreniti v smeri ameriškega tipa demokracije ali po poti “klasičnega” ruskega avtoritarizma, ki ga je zasejal Stalin s svojo diktatorsko držo. Režiser filma in soscenarist Olivier Assayas, ki je skupaj s pisateljem Empolijem in filmskim režiserjem Emanuellom Carrèrejem začrtal scenaristično predlogo, nam že na začetku filma namreč nakaže, da tretje poti za postsovjetsko Rusijo enostavno ni. Avtogol pri izbiri novega predsednika naj bi si pravzaprav zabili ruski oligarhi v svoji naivni veri, da bo mladi uslužbenec obveščevalne službe precej bolj očetovski lik od dementnega Jelcina in “materinskega” Gorbačova, zagretega zagovornika prepovedi alkohola. Tovrstni oligarhi, ki močno spominjajo tudi na slovenske direktorske povzpetnike, ki so vznikali po slovenski osamosvojitvi kot gobe po dežju in sistematično uničevali eno tovarno za drugo, so čez noč zaslužili ogromne vsote denarja, si gradili vile na francoski obali in se ob vsaki priložnosti mešali v politiko. Tako ne preseneča, da je Putin s pomočjo Baranova z njimi obračunal na edini način, ki ga je pravzaprav poznal in za katerega je trdil, da ga državljani Rusije od Stalina naprej pričakujejo. Film gradi na nasprotju med ameriškim neoliberalnim kapitalizmom, ki ga žene gonja po denarju in ruskim suverenizmom, ki naj bi temeljil na geopolitični (pre)potentnosti in nietzchejanski volji po moči. Vendar pa pravi “nadčlovek” v filmu ni Putin, ki po nastopu predsedniškega mesta stopi v bran teritorialni obnovi nekdanje Sovjetske zveze, temveč njegov svetovalec. Ta se iz gledališkega režiserja in producenta resničnostnih oddaj prelevi v soustvarjalca ruske notranje in zunanje politike. Igra ga Paul Dano, ameriški igralec in režiser neodvisnih filmov in hollywoodskih uspešnic, ki s primesmi stoicizma in zenovske miline pokaže na protagonistovo sposobnost mediatorstva v še tako zahtevnih situacijah. V vlogi Vladimirja Putina nastopa Jude Law, ki se mu tokrat uspe povsem znebiti pretencioznih grimas, ki smo jih vajeni iz njegovih hollywoodskih filmov, tako da nam lik Putina že na začetku postane precej simpatičen prav zaradi njegove prizemljenosti, nesprenevedanja in odločnosti. Edino, kar zmoti že na začetku filma, je angleško-ameriška govorica, ki jo brezhibno govorijo praktično vsi “ruski” protagonisti. Glede tega v filmu še najbolje izpade ruski oz. latvijski igralec Andrei Zayats, edini igralec s slovanskimi potezami obraza in avtohtonim ruskim naglasom. Čeprav je Čarovnik iz Kremlja narejen v hollywoodski maniri s številnimi stranskimi igralci, ki na hitro vstopajo in izstopajo iz kadra, nam ostanejo v spominu določeni prizori – kot je npr. dialog med Baranovim in ruskim šahovskim mojstrom Kasparovom, ki mu v enem trenutku navrže, da je razlika med pravo in Putinovo demokracijo podobna razliki med navadnim in električnim stolom. Omenimo še pogovor med Baranovim in ameriškim novinarjem, ki mu v intervjuju želi povzročiti slabo vest s sklicevanjem na zrežirane teroristične napade v Moskvi in Kijevu, ki naj bi jih dirigiral Putin ob podpori svojega zvestega svetovalca. Film Čarovnik iz Kremlja se ne more pohvaliti z izvrstnim poznavanjem geopolitičnih razmer, saj jih vseeno motri z vzvišene pozicije ameriško-evropske naveze, ki pridiga o vrednotah demokracije, v istem trenutku, ko se pod njimi – ob zakrivanju oči pred ameriško-izraelskimi zločini na Bližnjem Vzhodu – na vseh nivojih do temeljev sesuva. Verjetno pa je njegova največja prednost v tem, da ga bodo gledalci iz Vzhodne in Zahodne Evrope ter Združenih držav Amerike gledali vsak na svoj način – skozi prizmo zgodovinskih in aktualnih političnih razmer v svoji državi. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Ajda Sokler.
5 min 27. 3. 2026
Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.
4 min 23. 3. 2026
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.
8 min 23. 3. 2026
