Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
NAPOVED: Sinoči je bila v Mali drami na Litostrojski v Ljubljani zadnja premiera v tej dvorani. Sedem igralcev Drame SNG je pod vodstvom režiserke Nine Šorak in dramaturga Roka Andresa uprizorilo besedilo Tramvaj Poželenje z letnico 1947 ameriškega dramatika Tenneseeja Williamsa v prevodu Zdravka Duše. Sinočnja premiera je bila prva uprizoritev te kultne drame na odrih ljubljanske Drame sploh, ogledala si jo je Tadeja Krečič. premiera 11. 4. 2025 Igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman. Lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka dramaturga (študijsko) Nika Šoštarič,
1 min 12. 4. 2025
NAPOVED: Sinoči je bila v Mali drami na Litostrojski v Ljubljani zadnja premiera v tej dvorani. Sedem igralcev Drame SNG je pod vodstvom režiserke Nine Šorak in dramaturga Roka Ándresa uprizorilo besedilo Tramvaj Poželenje z letnico 1947 ameriškega dramatika Tenneseeja Williamsa (ténesija víljamsa) v prevodu Zdravka Duše. Sinočnja premiera je bila prva uprizoritev te kultne drame na odrih ljubljanske Drame sploh, ogledala si jo je Tadeja Krečič: Igrajo Polona Juh, Iva Babić, Jure Henigman, Boris Mihalj, Gorazd Logar, Vanja Plut, Matija Rozman. Lektorica Tatjana Stanič, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Blaž Gracar, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka dramaturga (študijsko) Nika Šoštarič
1 min 12. 4. 2025
Simfonični orkester RTV je z gostujočim solistom Ivanom Krpanom nastopil pod taktirko Ivana Huta. Na sporedu so bila dela The Card Players slovenskega skladatelja Matica Romiha, Beethovnov Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru in Rahmaninova Druga simfonija.
1 min 11. 4. 2025
Režijski prvenec 31-letne Francozinje Louise Courvoisier, ki je skupaj s Theom Abadiejem in Marcio Romano ustvarila tudi večplasten scenarij, je lani na filmskem festivalu v Cannesu požel nagrado mladih v sekciji Posebni pogled. Film Sveta krava! bi težko umestili le v en žanr, saj je daleč od lahkotne komedije o prigodah mladostnikov na francoskem podeželju, pa tudi od resne drame o njihovem odraščanju – ponuja tako preplet kompleksnih okoliščin, v katerih se znajdejo najstniki, ki nenadoma zaživijo na kmetiji brez pomoči odraslih, njihov boj za obstanek v zahtevni industriji pridelave sira pa tudi hudomušen vstop v svet spolne dozorelosti in pridobivanja socialnih statusov. Osrednji lik filma je najstnik Totone, ki ga bolj kot delo na kmetiji zanimajo dirke s predelanimi starimi avtomobili ter zabave v lokalnem disku, dokler mu neke noči v nesreči ne umre oče, ki je bil znan mlekar, ki se je ukvarjal tudi s pridelavo sira. Totone se nenadoma s 7-letno sestro znajde pred največjim izzivom svojega življenja. Zgodnje raztovarjanje mleka po bližnjih kmetijah mu nadvse omeji ponočevanje, obenem pa ga zbliža s kako leto starejšo Marie-Liso, ki sama skrbi za krave in veliko posestvo. Medtem ko z njo vstopa v svet spolnosti, obenem ob pomoči dveh prijateljev zakoraka v svet podjetništva, saj mu v najbolj intimnih trenutkih pomagata krasti mleko njenih krav, ki je zaradi pašne reje še posebej visoke kakovosti. Čeprav ima pred seboj izjemno težko dosegljiv cilj zmage v izdelavi sira comté, ki slovi po vrhunskih standardih in kakovosti, ne obupa zlahka, temveč obiskuje praktične delavnice, spletne tečaje in stare mojstrice, ki mu še najbolj dajejo življenjske nasvete. Film ob pomoči fotografa Elia Balezeauxa in montažerke Sarah Grosset predstavlja preplet dokaj dolgih kadrov kotitve telička in prikaza specifične pridelave sira, ki znotraj zgodbe o odraščanju prijateljev pridobi poseben patos – lahko bi rekli, da se mlada življenja kalijo v robustnih pogojih in s svojim staranjem pridobivajo posebno patino – prav tako kot jo pridobivajo siri. Kletvica “sveta krava!” je v bistvu nadvse priročna metafora, ki deluje kot neke vrste mašilo za najstniško sramežljivost kot tudi sinonim za čudaške dogodke, ki se dogajajo na vasi. Tako je gledalec priča vožnji krave v avtu in njeni samomasaži na ščetinastih aparaturah ter že prej omenjeni skotitvi telička, ki ga glavna junaka – igrata ju Dimitri Baudry in Maïwene Barthelemy – obesita na strop z nogami navzdol. Pohvaliti velja spontano igro nekoliko plahega rdečeličneža in suverene rdečelaske, ki poskrbita tudi za zabaven konec filma. Ta nam da vedeti, da bolj kot tekmovalnost štejejo duhovitost, pomoč v težavah in iskreno prijateljstvo. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Lidija Hartman
3 min 11. 4. 2025
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
7 min 11. 4. 2025
Nina je nadarjena zdravnica, ginekologinja in porodničarka. Ko med težavnim porodom v bolnišnici umre novorojenček, njegov oče zahteva preiskavo zaradi domnevno nestrokovnega posega. Pri tem ne pomagajo govorice, da naj bi Nina po oddaljenih podeželskih krajih opravljala ilegalne splave ženskam v stiski. April je drugi celovečerec, ki ga kot scenaristka in režiserka podpisuje gruzijska avtorica mlajše generacije Dea Kulumbegashvili. Na beneškem festivalu je prejel posebno nagrado žirije, in tudi sicer gre za odmevno delo. Pri njegovi uspešni mednarodni poti ni nepomembno, da je bil podpornik avtorice in koproducent Luca Guadagnino. Gre sicer za zanimiv filmski organizem, ki v mnogočem temelji na prezenci glavne igralke Ie Sukhitashvili. April predstavlja dvojno potovanje; na prvi ravni spoznamo globoko konservativno, blatno in siromašno podeželsko okolje na vzhodu Gruzije, polno prikritega in odkritega nasilja nad ženskami. Vzporedno pa se spuščamo tudi v Ninino psiho, ki mora na tem svojem potovanju od primera do primera sprejemati strokovne odločitve kot zdravnica in moralne odločitve kot človek. Kot inteligentna oseba, ki za skrajno zadržano zunanjostjo skriva veliko mero razumevanja in sočutja, mora Nina v želji, da bi spremenila stvari na bolje, hoditi po robu zakona ali stopiti onkraj njega. Transgresivno obnašanje ji sicer ni povsem tuje: v zasebnem življenju se za spolno zadovoljstvo ponoči prepušča neznanim, tudi nasilnim moškim. Poudariti je treba, da je telo v filmu April v vseh situacijah povsem deerotizirano in pri ženskah vir številnih stisk, s čimer avtorica uspešno posreduje občutek skrajnega nelagodja; k temu pripomore še občasna nadrealistična pojava grozljive brezoblične kreature, ki Nino in gledalce opominja na smrtnost. Memento mori. Avtorsko delo je sicer zasnovano skoraj kot naturalistična pripoved, ki jo mizanscensko sestavljajo številni dolgi, večinoma nepremični kadri; ti poudarjajo težo eksistence na vzhodu Gruzije, daleč stran od večjih mest, hkrati pa s prizori iz narave – še posebej impresiven je prizor rojstva divje nevihte – transcendira to nemilo vsakdanjost. Dea Kulumbegashvili se je z Aprilom izkazala za dobro »arthouse« učenko. V njenem pristopu lahko prepoznamo številne reference iz polpretekle zgodovine; nenazadnje je romunski novi val pljusknil na svetovno sceno s prelomnim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva o nezakonitem splavu. Tu je tudi dolga tradicija »počasnega filma«, oziroma tistega, čemur je Paul Schrader v svoji znameniti študiji rekel transcendentalni film ... Seveda pa to v ničemer ne zmanjšuje teže in vrednosti filma, ki je prišel na platna v času, ko so reproduktivne pravice žensk mnogokje znova pod udarom, z njimi pa tudi možnost neke bolj humane prihodnosti za vse … Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper
3 min 11. 4. 2025
Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Manca G. Renko je vešča pisanja. Vešča je tudi analitičnega in kritičnega razmisleka. Slednje ji najbrž pride zelo prav tudi pri njenem znanstvenem delu. Po izobrazbi je zgodovinarka, uveljavljena je tudi kot esejistka in urednica. Vse te veščine in talenti so združeni v njeni knjigi Živalsko mesto. Podnaslov Eseji o popularni kulturi, zgodovini in čustvih povzame kar nekaj njenih nivojev, ne pa vseh. Eseji so ponavadi žanr, ki zahteva počasno branje. Seveda moramo biti tudi pri pričujoči knjigi zbrani, vendar je slog Mance G. Renko gibek, dihajoč, vsebina pa privlačna, neodložljiva v svoji, (zagotovo vsaj literarni) iskrenosti. Ne želim reči, da avtorica ni iskrena kot individuum, ki ubeseduje svoje življenje, vendar se moramo zavedati, da ne glede na ostrino, prodornost in tudi čustvenost njene misli, beremo samocenzuriran zapis: »(...) prav toliko kot se s pisanjem razkrivamo, se tudi zakrivamo in pisanje ni nič bolj pot k dekonstrukciji kot konstrukciji lastne (literarne) osebe.« Pisanje imenuje tudi trening in mu ne pripisuje terapevtskih lastnosti, ki se pogosto izpostavljajo pri avtobiografskih zapisih. Knjiga je sestavljena iz desetih esejev, od teh ima eden funkcijo prologa, v katerem nas avtorica seznani s sestavo knjige in svojih izhodišč pri pisanju: “V živalskem mestu se mešajo napol artikulirane misli drugih ljudi, velikokrat preveč premišljene ideje, surova čustva, ključna življenjska spoznanja, popularne kulture, politični nazori, zgodovina, visoka umetnost, nizke strasti.” In ta napoved ne razočara. V eseju Are We Having Fun Yet Manca G. Renko tematizira med drugim tudi vprašanje vrednosti umetnosti, tiste bolj izbrane in tiste druge, namenjene množicam. Kratek prerez skozi zgodovino pokaže, da imata visoka umetnost in množična, popularna kultura pogosto enak izvor oziroma motivacijo: razvedrilo. V primeru klasičnih izdelkov je šlo bolj za zabavo elit, za pozicijo zrenja, ki so si jo lahko privoščili bogati. Množična kultura pa je kultura potrošništva, ki ima v jedru prav tako razvedrilo, odmik od resničnosti. Manca G. Renko skozi reference iz filmov, filozofije in literature, niza vrsto zanimivih primerov, ki dajo vedeti, da trende v umetnosti postavljajo elite in kapital. V več esejih, tudi v pričujočem, razmišlja o ženski kot o objektu, o predmetu opazovanja (kot primere navaja kip Afrodite Knidske, Botticellijevo Venero ter njeno odslikavo v Ursuli Andress v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No). »Naš civilizacijski odnos do ženskih teles izhaja iz pogleda zlorabe, vdora v zasebnost, erotizacije brez privolitve.« V Osebni zgodovini popa vnovič, iz drugega zornega kota, izpostavlja položaj ženske in njenega dojemanja sveta, od zaljubljenosti do ženskega prijateljstva (vse to tudi skozi glasbene in knjižne reference, ki jih navaja). Esej kljub pisateljičini izjavi v prologu, da se v pisanju toliko odkriva, kot se tudi zakriva, deluje iskreno, lahko bi rekli boleče iskreno in ranjivo. Ko govori o prijateljstvih, pravi, da so bila nekatera »velika projekcija, ki je nastala iz želje po pripadanju, sprejetosti, varnosti in ljubezni.« »Želela sem dati vse, verjeti v vse, samo zato, da bi lahko pozabila nase.« Gre seveda tudi za običajne vzorce odraščanja in za generacijske specifike, ki jih Manca G. Renko prikaže na nazoren in domišljen način. Podobno tematsko linijo lahko razberemo tudi v eseju Or at least a voice. Of a generation. Odlično je polemiziranje o delu, o vrednoti in vrednosti dela v eseju Mnogo dela za nič. Tudi tu Manca G. Renko vpleta v zapis vprašanje spolov, obenem pa diskusijo vpne v kontekst družbenih slojev. »Nihče na svetu ne more zaslužiti niti enega samega milijona izključno z delom. To je mogoče z delom in špekulacijami, delom in dediščino, delom in izkoriščanjem, delom in srečo – ne pa s samim delom.« Prav tako izpostavlja, da je razkorak med tem, kar nam prinaša denar (vsaj tisti za preživetje, zlasti če delamo na področju kulture), ter tem, kar nas resnično zanima, včasih velik, prav tako tudi izguba naše energije. Esej Življenje onkraj tradicije je zanimiva razprava o pomenu tradicij in tega, kdo se nanje najbolj veže. Avtorici se zdi, da so (malo)meščani tisti, ki se tradicije najbolj držijo (na primer skupna kosila ob družinskih praznikih), v to analizo vnaša tudi uživanje mesa, ki naj bi bilo prav tako prevladujoča 'tradicija' (malo)meščanov (in žensk, ki se preveč predajo družinskemu življenju in zavoljo družine odvržejo recimo vegetarijanstvo). Meni, da so neprivilegirani, tisti na margini, bolj osveščeni. Zanimiva je avtoričina precej ultimativna izjava: »Nobena želja po dobrem starem ne more prinesti tudi dobrega novega. Dobro staro prinaša slabo novo.« Obujanje tradicij, ki se v tem eseju vežejo zlasti na družinski krog, je prikazano v dokaj negativni luči, zdi se, da jih avtorica skoraj apriori povezuje z nezdravimi družinskimi dinamikami. Te vsekakor so navzoče, vendar menim, da je avtoričino opažanje v tem zapisu vendarle preveč črno-belo. Tradicije ne nazadnje prinašajo povezovanje, občutek pripadnosti, bližine (kar sicer izpostavi tudi M. Renko, vendar v obujanju »dobrega starega« vidi problem) in v sebi ne nosijo nujno patologij in preživetih vzorcev. O vlogi in položaju ženske v družbi vnovič lahko beremo v eseju A tako pač je: Geniji in pridne punce, ki ga uvaja korespondenca med Jeanom Paulom Sartrom in Simone de Beauvoir. Sartre pričakuje od mlade Simone, ki je Sartra komajda dobro spoznala, da perici odnese njegovo umazano perilo. Esej nato zvede delo in ženski potencial na nekaj primerov, ki nazorno pokažejo na to, kako ženski intelekt ni pojmovan kot »eruditski, pač pa intuitiven, njihova vrednost ni prepoznana v izvirnih intelektualnih presežkih, pač pa se jih ceni predvsem kot sistematizatorke, promotorke ali popularizatorke (tujih) idej.« S pozicije ženske, ki velikokrat ni zadostno videna in slišana, žal tudi s strani same sebe in celo (ali pa še najbolj) takrat, ko je v jedru huda travma, se zbirka zaključi. Lahko kot nagovor vsem tistim, ki želijo osmisliti sebe, si dati prostor za izraz, za razmislek, za odgovorjena in odprta vprašanja. Tako kot pestrost in kompleksnost tematik besedilom v Živalskem mestu prinašata vrednost tudi multirefenčnost in intertekstualnost, ki bralkam in bralcem lahko odpreta mnoge nove miselne poti.
8 min 7. 4. 2025
Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.
7 min 7. 4. 2025
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.
7 min 7. 4. 2025
Nevarni gradbinec je ponosen predstavnik novega trenda akcijskih filmov, ki akcijske prizore začinijo z reakcionarno politično agendo. Pravzaprav gre za revitalizacijo klasičnega žanra osemdesetih, tako niti ni presenetljivo, da scenarij prihaja izpod peresa samega Sylvestra Stallona. On je namreč predelal akcijsko kriminalko Chucka Dixona o nekdanjem specialcu Levonu, ki se trudi živeti pošteno kot gradbinec, a se nato zaplete v reševanje ugrabljenega dekleta. Film je sprva nameraval posneti sam, a je njegovo izvedbo predal prijatelju Jasonu Stathamu in režiserju Davidu Ayerju, ki sta se lani ujela pri snemanju akcijskega filma Čebelar. Med filmoma je veliko vzporednic, pa tudi nekaj ključnih razlik na področju akcije in zgodbe. Prva je v precejšnje razočaranje zaradi preredkih akcijskih scen v Nevarnem gradbincu, te pa so posnete s številnimi rezi, zaradi česar trpita ritem in dinamika. Koreografije so v primerjavi s Čebelarjem preprostejše in se po večini zanašajo na orožje, ne na pesti. Statham je sicer še vedno prepričljiv, čeprav je že večkrat dokazal, da zmore bistveno več, medtem ko je poplava zlikovcev, ki mu stojijo nasproti, bledo dolgočasna v svoji pisani pestrosti. In potem je tukaj zgodba. Že pri prebiranju opisa izvirnega romana lahko ugotovimo, da ta ni posebej izviren, saj gre za preplet konceptov iz filma Ugrabljena z Liamom Neesonom in romanov o Jacku Reacherju. Ideja samotnega junaka, ki z brutalno silo in izdatnimi mišicami preseka nemoč zakona in civiliziranosti, da odstrani zlikovce, je bila tudi zlati standard akcijskih filmov osemdesetih, ki so jih poosebljali Arnold Schwarzenegger, Jean-Claude Van Damme in prej omenjeni Sylvester Stallone. Zgodovina tega žanra je odlično popisana tudi v lani prevedeni knjigi Zadnji pravi moški avtorja Nicka de Semlyena, ki se osredotoča na zabavne in pogosto absurdne vidike nastajanja teh filmov in njihovega vpliva. Bolj problematična je njihova politična podstat, ki je v duhu reaganizma zanikala vpliv družbe in potencirala ideal individualizma. Podoben koncept so z dodatno mero moralnega izpraševanja obdelali superjunaški filmi in njihov upokojenski podžanr ostarelih maščevalcev, v katerih je Liam Neeson obudil svojo kariero. A filmi, kot sta Nevarni gradbinec in Čebelar, so znanilci sprememb in glasniki trumpovske podobe sveta. Ta je izpostavljena predvsem v odnosu med protagonistom, žrtvami in zločinci in njihovimi podobami. Tako je junak, ki ga igra Jason Statham, kakopak beli moški, medtem ko sta žrtvi v obeh filmih pripadnici ameriških etničnih manjšin. Zločinci v Nevarnem gradbincu so ruski mafijci, med katerimi se starejši držijo nekih kvazičastnih tradicij, mlajši pa so degeneriranci, praktično vsi njihovi podporniki pa karikature etničnih stereotipov. Medtem ko je Čebelar temeljil na absurdnih konceptih b-filmov, skozi katere je z nekaj komike prikazal tako politično skorumpirane zlikovce kot tudi skrivno državno organizacijo, ki ji pripada junak, se zdi, da se Nevarni gradbinec jemlje resno. Ugrabitev dekleta in prikaz zlobnežev sta v sozvočju z mantrami iz črne kronike tabloidov, in čeprav bi tudi Čebelarju lahko očitali navezave na Q-anonovske teorije o Hillary Clinton, ni bilo mogoče zgrešiti humorja. Politično sporočilo umetnosti je odziv na družbeno realnost, v kateri ta nastane, pri čemer popkulturni izdelki običajno delujejo v sozvočju s politično realnostjo. A ne glede na naš odnos do družbene paranoje, ki je v Združenih državah pripomogla k Trumpovemu drugemu mandatu, je glavni problem, ki ga bo v filmu prepoznal vsak oboževalec žanra, šibka akcija. Oceno je napisal Igor Harb. Bere Igor Velše.
4 min 4. 4. 2025
