Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji je bil v nedeljo, 15. februarja, četrti koncert filharmoničnega abonmaja Pretežno vokalni cikel. Zbor Slovenske filharmonije je vodila Rahela Durič, osrednja nit programa, poimenovanega "Kot zapisano", pa so bila dela duhovnih vsebin – od Mendelssohna do skladateljev, ki so zaznamovali zborovsko glasbo 20. stoletja in sodobnega časa. Z zborom so nastopili tudi organist Rok Rakar, violinist Žiga Faganel in violončelistka Alja Mandič Faganel. Upamo si trditi, da pred Zborom Slovenske filharmonije že lep čas ni stal gostujoči dirigent, ki bi s tako tehnično izdelanimi, a hkrati mehkimi gestami, jasno interpretacijsko vizijo in muzikalnostjo vodil to pevsko telo. Na tokratnem koncertu je vse naštete glasbene adute izkazala mlada dirigentka Rahela Durič. Zbor, ki ga je vodila skozi duhovne vsebine in raznovrstne glasbene izraze, ji je zavzeto sledil in se občutljivo odzival na njeno natančno gestikulacijo. Tako je že uvodna svetopisemska hvalnica Pojte Gospodu novo pesem litovskega skladatelja Vaclovasa Augustinasa s polnozvočno interpretacijo ustvarila obetaven vtis. V programski vsebini, ki se je izmenjujoč gibala med vznesenostjo, dramatično ostrino, meditativnostjo in kontemplacijo, je posebej pomembno izpostaviti izvrstno izvedbo obsežnejše, tehnično zahtevne skladbe Po pričevanju pisma avstrijskega skladatelja Wolframa Wagnerja. Ta v sodobnem, mestoma ekspresivno zaostrenem glasbenem jeziku, sledi pripovednosti besedila Herberta Vogga, v katerem gre za ostro kritiko verskega formalizma in povabilo k ponovnemu razmisleku o bistvenih razsežnostih krščanskega sporočila. Ob tem je zbor ohranjal intenzivnost in jasno vsebinsko sporočilnost, ki se je ob koncu simbolno prelila v koprenasto zveneč cluster, sklepni amen. Mendelssohnovi skladbi Daj, Gospod, naj bom odrešen in Otroka svojega usliši iz niza Treh duhovnih pesmi sta predstavljali vezni člen obeh delov koncerta Zbora Slovenske filharmonije, kjer se je s subtilnim glasom predstavila altistka Ana Potočnik. V posameznih skladbah pa so se izkazali tudi drugi pevski solisti – sopranistka Urška Šemrov, teronist Rok Ferenčak in basist Žiga Berložnik. Sicer pa je bila unikatna živost večera ustvarjena z domiselno izbranim programom, pri čemer so imela pomembno vlogo vokalno-instrumentalna dela. Omenjeni Mendelssohnovi skladbi in delo Kakor hrepeni jelen po potokih voda angleškega skladatelja Herberta Howellsa so zvenele ob prepričljivi spremljavi organista Roka Rakarja. V ganljivih, besedilno in glasbeno povednih teksturah litovskega skladatelja Vytautasa Miškinisa, Na svojem ležišču, in danskega skladatelja Johna Høybyea, Psalm 151, je kot solist z muzikalno, izrazno tenkočutno igro prepričal violinist Žiga Faganel. V Davidovi žalostinki ameriškega skladatelja Davida von Kampna pa je violončelistka Alja Mandič Faganel z zborom ustvarila subtilno in poglobljeno pripoved. Koncert je tako ponudil premišljeno glasbeno pot od hvalnice k poglobljenemu razmisleku, s krono prvovrstnih, slogovno dovršenih interpretacij vseh sodelujočih glasbenikov.
7 min 18. 2. 2026
V torek, 10. februarja, se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma veličastno začel 9. Zimski festival z izvedbo redko izvajane dramske simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza. Pod taktirko maestra Charlesa Dutoita so jo izvedli Orkester Slovenske filharmonije, združeni zbor in mednarodno uveljavljeni vokalni solisti. Čeprav se Berliozova dramska simfonija Romeo in Julija ne znajde ravno pogosto na koncertnih sporedih, ji njen obseg, glasbeno-kompozicijske kvalitete in monumentalnost brezčasne Shakespearjeve ljubezenske tragedije vendarle zagotavljajo pomembno mesto in skorajšnji kultni status v repertoarju velikih vokalno-instrumentalnih del glasbene romantike. Prejšnji teden je sijajno zazvenela na otvoritvenem koncertu 9. zimskega festivala, na katerem so moči združili kanadska mezzosopranistka Julie Boulianne, francoski tenorist Cyrille Dubois in angleško-francoski basist Edwin Crossley Mercer kot trije vokalni solisti, litovski Državni zbor iz Kaunasa in Festivalski zbor Virtuozi iz Beograda ter Orkester Slovenske filharmonije. Nastopajoče je vodil priznani dirigent, maestro Charles Dutoit, ki je v zadnjih letih že večkrat uspešno sodeloval s filharmoničnim orkestrom, s katerim se je po besedah direktorja Slovenske filharmonije Mateja Šarca zelo dobro ujel: "in da obstaja neko izjemno spoštovanje in pa tudi razumevanje, čutenje na različnih nivojih do te mere, da lahko rečem, da se in en in drug partner izjemno veselita vsakega novega srečanja in koncertov (…) vsakič, ko maestro Dutoit pride v Ljubljano, ugotovimo, da je v še boljši formi, kot je bil na prejšnjem koncertu". Izvedbo dramske simfonije Romeo in Julija Hectorja Berlioza so na otvoritvenem koncertu 9. Zimskega festivala pozitivno zaznamovali prav vsi nastopajoči, še najbolj pa to velja za Charlesa Dutoita, velikega poznavalca in interpreta francoske romantične glasbene zapuščine. Dutoit, ožarjen z avro velikih maestrov, je partituro »prebral« s posebno naklonjenostjo in odnosom do vsake podrobnosti; z občutenimi gestami je vlekel niti izvajalcev, iz katerih je izvabil najboljše in jih povsem uglasil. Z gibkima glasovoma, ki sta bila intonančno zanesljiva, predvsem pa razkošna v izrazu, sta se predstavila mezzosopranistka Julie Boulianne in tenorist Cyrille Dubois, morda največji pečat med vsemi pa je s svojim voluminoznim, baržunastim basovskim glasom, odrsko prezenco in mogočnim utelešenjem patra Lorenza v zadnjem delu dramske simfonije pustil markantni Edwin Crossley Mercer. Dobro uglašen, glasovno homogen in polnozvočen je bil tudi združeni zbor, ki je bil tu in tam razdeljen tudi na posamezne podskupine. Največji delež pa je na odru poleg maestra Dutoita zagotovo opravil zelo odziven, zanesljiv in muzikalno razpoložen Orkester Slovenske filharmonije kot osrednji nosilec narativnega glasbenega toka. Dutoit je vokalne glasove in orkestrsko igro stkal v organsko spleteno celoto, ki se je gibko odzivala na njegove geste in iz partiture povzela vse tiste odlike, ki jo krasi – dramo, liričnost številnih, mestoma precej kromatiziranih melodičnih linij in nenadna prehajanja med različnimi značaji, kontrasti. V spominu tako še vedno živo zveni topline poln zven godal oziroma posameznih godalnih sekcij, ki so bile pod Dutoitevim vodstvom izjemno prožne, s sijajem oblit zven trobil ter daljši solistični nastopi še zlasti oboe (Cristina Monticoli) in klarineta (Massimiliano Miani), ki nas je očaral z izjemnimi pianissimi, ki so kakor toplo rezilo skozi maslo predrli čuječo tišino avditorija Gallusove dvorane. Stoječe ovacije ob končnem aplavzu so bile povsem upravičene in hkrati primerna nagrada za trud glasbenikov in veličino izvedbe, ki bo še dolgo odzvanjala…
6 min 18. 2. 2026
Orkester Slovenske filharmonije je včeraj izvedel drugi večer v abonmaju SOS, Sodobne orkestrske skladbe. Z dirigentom Valentinom Urjupinom in solistkama, pianistkama Nino Prešiček Laznik in Lovorko Nemeš Dular je orkester izvedel delo Odtekanje časa št. 7 Uroša Rojka ter glasbo dveh ameriških klasikov 20. stoletja. Naslov Odtekanje časa se nanaša na čas za ukrepanje glede razgradnje naravnega okolja, ki se človeštvu vztrajno izteka. Rojko nikoli ni bil izrazit glasbeni ilustrator zunanjih pojavov, v središču njegovega snovanja je glasbena logika in tudi dvojni klavirski koncert Odtekanje časa VII je v prvi vrsti ustvarjalna preiskava glasbenega materiala, v tokratnem primeru nenehnih glissandov, spuščanj in naraščanj, obsedenih ponavljanj in premikanj gostih tonskih grozdov. Čeprav so štirje stavki koncerta sijajno orkestrirani pogledi na ta material, pa skozenj Rojko pretaka tudi namige na žalobna zavijanja, opozorilna oglašanja in rušilno silo. Solistki, ki sta skladbo igrali drugič, sta suvereno opravili garaško poustvarjalno nalogo, dirigent Urjupin pa je solidno uravnaval zvočna razmerja. Nalogo je opravilo tudi umetniško vodstvo, saj sta se skladbi Charlesa Ivesa in Johna Adamsa hkrati sprva zdeli presenetljiv odmik od Rojkove estetike, a se je ob samem poslušanju Ivesovega zgodnjemodernističnega pejsaža in Adamsove romantično zalite repetitivne muzike pokazalo kar nekaj posrečenih povezav.
1 min 18. 2. 2026
Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.
4 min 16. 2. 2026
Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.
8 min 16. 2. 2026
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.
6 min 16. 2. 2026
NAPOVED: Sinoči je bila premiera na velikem odru ljubljanske Drame na Litostrojski. Pod režijskim vodstvom Žive Bizovičar in ob dramaturgiji in priredbi Nika Žnidaršiča je sedem igralcev uprizorilo poetično dramo Voranc Daneta Zajca. Osrednjo vlogo Voranca je odigral Janez Škof, ves čas navzočega Duha hiše pa Mina Švajger. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom režiserke Žive Bizovičar sestavljajo: dramaturg in avtor priredbe Nik Žnidaršič, scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalka giba Anna Javoran, lektorica Tatjana Stanič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Merima Ćehić, asistentka režiserke Julija Urban, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijski asistentki dramaturga Hana Obreza in Pia Požek. V uprizoritvi igrajo Janez Škof, Petra Govc, Domen Novak, Uroš Fürst, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Mina Švajger in gostujoči izvajalec glasbe Gašper Lovrec.
1 min 15. 2. 2026
Lutkovno gledališče Ljubljana, 12. 2. 2026 radio Slovenija, Ars,13. 2. 2026 V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bila včeraj najmlajšim premierno namenjena predstava z naslovom Učiteljica, ki je nastala po predlogi istoimenske slikanice italijanske umetnice Susanne Mattiangeli. Uprizoritev besedila pesnice in pisateljice, ki se veliko posveča tudi lutkovnemu mediju, je vrisana v učilnico, središče analognega učenja, prostor urejeno zloženih predmetov, uporabnih stvari in učnih pripomočkov, narisanih podob in človeških modelov. Predstavo, ki jo je režirala Lucija Trobec, si je ogledala Magda Tušar. Avtorica besedila: Susanna Mattiangeli Prevajalka: Dušanka Zabukovec Režiserka: Lucija Trobec Igrajo: Aja Kobe, Maja Kunšič, Voranc Boh Dramaturginja: Luna Pentek Avtorica likovne podobe lutk in rekvizitov: Katarina Planinc Scenografka: Jasna Vastl Avtorica zvočne in glasbene podobe: Lucija Lorenzutti Kostumografka: Sara Grižon Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Oblikovalec luči: Uroš Istenič Lutkovni tehnolog: Iztok Bobič Lektorica: Tjaša Pirnar Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec Producentka: Katra Krsmanović Lučni vodja: Uroš Istenič Scenska tehnika: Kliment Petkukjeski Vodja delavnic: Zoran Srdić Izdelava scene, rekvizitov in kostumov: David Klemeničič, Iztok Bobić, Olga Milić, Laura Krajnc, Lorena Bukovec, Mateja Šušteršič, Neva Vrba, Artiko, GCDPI d.o.o., Atelje Mali, Ključavničarstvo Uroš Mehle, Senčila.si
1 min 13. 2. 2026
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premierno uprizorili priredbo romana Leta francoske pisateljice Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost za "za pogum in kirurško ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina"; prav je bilo vodilo ustvarjalcev predstave, ki jo je režiral Jaša Koceli. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Les Années, 2008 Dramatizacija romana Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. februar 2026 Prevajalka romana Suzana Koncut Režiser Jaša Koceli Avtorica odrske priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Miha Petric Svetovalka za gib Tajda Podobnik Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Mirjam Korbar, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Ela Potočnik AGRFT, Klara Kuk
1 min 13. 2. 2026
Zgodba filma se začne z družino, ki se prevaža po ruralnem okolju. Oče za volanom, ob njem visoko noseča žena, na zadnjem sedežu razigrana deklica, ki si s tablice predvaja glasbo in se giblje v njenem ritmu. V ozadju vidimo, kako mimo avtomobila dirjajo številni psi, potem družina enega povozi. To pokvari vzdušje, in kot kmalu ugotovijo, tudi avtomobil. Oče se trudi s popravilom, vendar brez uspeha, ko jim pomoč ponudi moški iz bližnje delavnice. Ko oče vstopi v delavnico, da bi mojstru vrnil orodje, njegov sodelavec prebledi in se začne vesti skrajno nenavadno. Takoj ko se družina odpelje v za silo popravljenem vozilu, jim začne slediti in se potem pritaji v bližini njihove hiše. Naslednji dan sledi moškemu, in ko se mu ponudi priložnost, ga lopne z lopato in ugrabi. Do te točke gledalec ne dobi nobenega namiga o razlogih za takšno dogajanje, toda napeto in skrivnostno vzdušje film poganja iz prizora v prizor. Ugrabitelj, ki mu je ime Vahid, je prepričan, da je ujel svojega mučitelja iz časov v zaporu, a v njem se kmalu zbudi dvom. Bila je samo nesreča je zgodba o iskanju ljudi in kompromisov, o bolečih razkritjih o dogajanju v zaporih, o brutalnih tehnikah mučenja, o težavah pri soočanju z življenjem po vrnitvi domov. Pri tem Panahi premišljeno ne zapade v temačnost, ki bi jo morda pričakovali od tematike, temveč pripoveduje skozi povsem realistične, vendar obenem absurdno komične situacije. V njih mu uspe potlačeno grozo, ki bruha na dan iz zlomljenih nekdanjih zapornikov, prepletati s humorjem in izlivi tako pristne človečnosti, da ob njej otopi še verski fanatizem. Film ima precej vzporednic z dramo čilskega avtorja Ariela Dorfmana Deklica in smrt, kjer zaplet prav tako temelji na tem, da nekdo naleti na svojega nekdanjega mučitelja, ga ugrabi in zaslišuje. Vendar sta Dorfmanova predstava in njena poznejša ekranizacija v režiji Romana Polanskega neposredna politična drama, Panahi pa prav prek prej omenjene absurdne situacije zgodbo trdno zasidra v realnem svetu. S tem po eni strani dosti bolj plastično prikaže grozovitost političnih zaporov, po drugi pa tudi neuklonljivost človeškega duha in zmožnost sočutja. Eden izmed ciljev umetnosti je pot do razumevanja sveta in soočanja z njim. Džafar Panahi s tem filmom ne le opozori na zločine proti človeštvu, ki jih trpijo politični zaporniki – in to ne samo iranski –, ampak s prikazom težavnosti njihovega ponovnega vključevanja v življenje v povsem banalnih situacijah občinstvu predstavi perspektivo, s katero se je mogoče poistovetiti, pa čeprav se ti liki pravzaprav odločajo o tem, ali zagrešiti umor. Bila je samo nesreča potrjuje Panahija kot izjemnega avtorja; nominacija za oskarja za najboljši scenarij je povsem zaslužena, čeprav bo film v oskarjevski tekmi verjetno ostal na obrobju.
3 min 13. 2. 2026
