Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Barabra Zemljič: Alarm telesa premiera v MGL: 24. april 2025 Radio Slovenija - informativne oddaje: 25. april 2025 Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega si je bilo sinoči mogoče ogledati krstno uprizoritev drame režiserke Barbara Zemljič: Alarm telesa, ki problematizira vprašljive mehanizme in pristope v skupinskih psiho - terapevtskih procesih. Magda Tušar o dogajanju v predstavi, katere dramaturginja je bila Ira Ratej:
1 min 25. 4. 2025
Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.
3 min 25. 4. 2025
Filma Požgana zemlja se je prijela oznaka »čisti žanr«, to pa je drug način, kako povedati, da se v filmu vsaj na prvi pogled ne zgodi prav veliko. Zgodba spremlja kriminalca Trojana, ki se pridruži organizirani skupini pri kraji dragocene slike iz muzejskega depoja. O protagonistu, njegovih pajdaših in drugih ljudeh iz berlinskega podzemlja ne izvemo skoraj nič, njihov načrt je rudimentaren, vendar učinkovit, vseeno pa so posledice nasilne in krvave. Režiser se osredini na vzpostavljanje temačnega razpoloženja, polnega neizrečenih nevarnosti in pozabljenih ambicij. Izmed četverice roparjev gledalci samo za enega izvemo, kaj ga žene k zločinu, preostali trije, s Trojanom vred, ostanejo enigme. Film nakaže, da je zločinsko življenje zanje nekaj normalnega, da tako pač delujejo, ne glede na to, kako pogosto naletijo na mine, in ne glede na nekdanje kolege, ki so videti veliko srečnejši v družinskem življenju in s treningi nogometa. Režiser Thomas Arslan je med utemeljitelji tako imenovane nove berlinske šole in Požgana zemlja je krasen primer te prakse z osredinjenostjo na golo dogajanje in zgodbo, brez neposrednega vsiljevanja globljih pomenov in simbolike prek montaže, glasbe in drugih filmskih prijemov. Sam film je sicer nadaljevanje pred petnajstimi leti na Liffu prikazanega V senci, kjer smo prvič srečali Trojana, takrat med načrtovanjem ropa blindiranega vozila. Ogled prejšnjega filma ni nujen za razumevanje Požgane zemlje, saj je ena ključnih lastnosti glavnega junaka, da se ne razvija in ne raste, temveč daje vtis, da je v življenju dosegel nekakšno ravnovesje. Povsem zadovoljen je obstajati na robu družbe, opazovati ljudi in občasno izvesti kako kriminalno dejanje, pri tem pa ne gre za potrebo po adrenalinu, saj se trudi vsak posel izvesti umirjeno in metodično. Tudi ko se med izvedbo ropa zbližata z voznico Diano, ki mu je v marsičem enaka, ne zmoreta storiti naslednjega koraka. Lahko bi postalo nevarno, ji reče. In ona ga, kakopak, razume. S stilizirano podobo, ki si temne noči, moker asfalt in brezizrazne obraze izposodi iz filmov noir in francoskega novega vala, režiser vzpostavi razpoloženje, ki kliče po napetih scenah, adrenalinski akciji in nasilju, vendar nam te stvari skoraj do konca odreka. Kriminalci so profesionalni in se prav temu uspešno izogibajo. Čeprav film predstavi samo kriminalno podzemlje in ne vključuje policistov ali detektivov, pa moralni vidik vseeno pride na dan. Protagonistom je življenje kriminala sicer pisano na kožo, toda v tem poslu se zmeraj najde kdo, ki je še brezobzirnejši, brutalnejši in še bolj neusmiljen. Pri tem je najbrž najzanimivejše, kako film vzpostavi tega ultimativnega zlobneža in njegovo moralnost. Ne gre samo za to, da je nima, da se odloči napetnajstiti prav vsakogar in jih ob tem večino eliminirati, saj v osnovi želi igrati po pravilih, vendar se odpravi na morilski pohod, ko mu to naloži mizantropni bogatunski naročnik. Za film, ki se ne ubada z moralo svojih protagonistov, je ta odločitev izrazito ideološka. In realistična.
3 min 25. 4. 2025
Drama Zdravnica britanskega avtorja Roberta Ickea – za prvo slovensko uprizoritev je tekst prevedla Tina Mahkota – nas brez milosti potisne v vrtinec etičnih dilem, institucionalne hipokrizije in razpadanja družbene odgovornosti. Postavitev podpisuje režiser Martin Kušej z mednarodno ekipo. V naslovni vlogi blesti prvakinja Nataša Barbara Gračner. Predstavo si je ogledal Dušan Rogelj, ki je zapisal, da je bila premiera predstave Zdravnica eden najmočnejših gledaliških večerov letošnje sezone ljubljanske Drame.
1 min 18. 4. 2025
Nekdaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, danes Center Noordung, je 20. aprila gostil tretjo ponovitev gledališkega projektila Noordung 1995 – 2045, podnaslovljeno Tretja iteracija. Gledališki režiser in atraktor Dragan Živadinov je uprizoritev ekstrakta besedila Vladimirja Stojsavljevića Ljubezen in država že v osnovi miselno naselil v prostor abstraktnega. Poleg digitalnih orodij in okolij nosilci sporočilnosti ostajajo izvrstni interpreti poetskega besedila in tako so se v sodelovanju z vizualnim, zvočnim in gibalnim gradivom v tokratni tretji ponovitvi, po treh desetletjih od premiere, izvirni Živadinovovi zamisli najbolj približali. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: P B., vir: mmc rtvslo
2 min 22. 4. 2025
Piše Muanis Sinanović, bere Aleksander Golja. Kratkoprozni prvenec Lene Kregelj Zato sem torej prišla je osvežujoče nepretenciozna knjiga. Zgodbe so trdno zasidrane v vsakdan običajnih Slovencev in niso obremenjene z modnimi temami in dihotomijami, zato lažje posegajo po celovitosti človeške izkušnje v danem prostoru in času. Kljub psihološki lucidnosti in čustvenem naboju ter z občutkom za podrobnosti so pisane v dostopnem slogu. Dogajalni prostor zgodb je prepričljivo razpet med uradniška in poslovna mestna okolja ter hribe in gozdove, med obema pa bi bilo nesmiselno delati razlike, saj se v izkušnji bivanja v Sloveniji ta prelivajo in tvorijo organsko celoto. Pisanje zaznamuje avtentičen lirski občutek za skrivnostno in mogočno v naravnih okoljih. Številne zgodbe se ukvarjajo z zapletenimi sodobnimi odnosi med moškimi in ženskami. Pisane so iz izrazito ženske perspektive, ki je do moških pogosto ironična, vendar pa ne zajedljiva in skuša razumeti tudi moško krhkost. V njih ni ne enostavne dihotomije med spoloma ne enostavnega preseganja domnevnih spolnih vlog. Napetost med moškimi in ženskami sproža stalno preizkušanje meja med enimi in drugimi ter v vsej svoji dvoumnosti sproža široko paleto čustev od tesnobe do ganjenosti. V tej napetosti je tudi erotičnost, kakor jo v svojem delu Grenko-sladki eros opisuje Anne Carson. Ta erotičnost je najbolj neposredno izražena v uvodni, naslovni zgodbi, nikoli pa ni vulgarna. Pri tem je zanimivo, da so moški v zgodbah, kjer nastopajo kot glavni liki, večinoma v izgubljenem, podrejenem položaju. Ne z namenom nekakšnega posiljenega, subverzivnega obračanja vlog, gre namreč za senzibilno obravnavo osamljenosti in krhkosti sodobnega človeka, ki je lahko tudi moškega spola. Pogosta tema so učinki neoliberalizacije gospodarstva na posameznike. Mladi so vpeti med nemogoče zahteve trga, visoke najemnine, študijske zahteve in vsiljeno ambicioznost. Vse to so sicer pogoste teme v javni razpravi in tudi književnosti zadnjega obdobja, vendar jim zgodbe Lene Kregelj dodajajo eksistencialno dimenzijo, ki presega aktivistične dimenzije in se subtilno potaplja v dejanska stanja atomiziranosti. Ta zajemajo razne duševne stiske in motnje, celo samomorilnost. Posamezniki so stisnjeni v majhna stanovanja in izolirani od preostanka sveta. Potisnjeni so v svoje notranje svetove in hrepenijo po povezovanju. Partnerski odnosi med moškimi in ženskami v tem oziru ne delujejo kot področja tekmovalnosti, temveč kot zavetja pred osamljenostjo. S tem nam razkrivajo zanimivo sociološko perspektivo. Osamljenost v sodobni družbi je lahko večja pri posameznikih iz heteroseksualne populacije, ki ne pripadajo etničnim ali drugim manjšinam in ne sledijo tako imenovanemu girlboss feminizmu. Neoliberalna družbena ureditev namreč ustvarja velike pripovedi o boju manjšin in navidezne manjšinske in feministične skupnosti, ki preusmerjajo pozornost od dejanskih razmerij moči. Iz teh pripovedi pa so izpuščeni povsem običajni ljudje, o katerih piše Lena Kregelj. Na drugi strani neoliberalnega trga dela se nahajajo tako imenovani bulšihti v javnem sektorju, ki so v času popolne zbirokratiziranosti na lokalni in mednarodni ravni bolj ali manj sami sebi namen. Antropolog David Graeber v delu Bulšihti obravnava občutke, ki jih povzroča ujetost v take službe, Lena Kregelj pa to ujetost prikazuje skozi literarno prizmo. Tudi družinski odnosi niso obravnavani enostransko, temveč v vsej svoji ambivalentnosti, ki zaznamuje tudi partnerske odnose. Ena od zgodb se dogaja na praznični družinski večerji in vključuje široko in raznovrstno paleto občutkov o sorodnikih, ki jih lahko posameznica goji na ozadju ljubeče povezanosti. Kljub težkim temam pa je pripovedovalski pristop mehak, tudi krhko odprt, čeprav je obenem suveren in pogumen. Prav zaradi teh odprtih protislovij je branje zgodb Lene Kregelj v knjigi Zato sem torej prišla zanimivo, saj srkajo najrazličnejše odtenke in čustva ter omogočajo različne uvide.
5 min 16. 4. 2025
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."
6 min 16. 4. 2025
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.
6 min 16. 4. 2025
Kadar naši kinematografi gostijo film, ki ga oglašujejo kot eno največjih azijskih uspešnic, je to po navadi žanrski izdelek, recimo epski film z borilnimi veščinami, kriminalka ali grozljivka. Seveda v Aziji snemajo tudi filme drugih žanrov, a zaradi kulturnih specifičnosti se komedije in drame v Evropi pogosto ne obnesejo ali pa veljajo za umetniške filme, ki pritegnejo le majhen krog občinstva. Ob omejeni distribuciji in brez večje promocije bo to sicer veljalo tudi za film Babičin sin, čeprav gre za mednarodno najuspešnejši tajski film vseh časov, ki je prebil kulturne meje po vsem svetu in sprožil tako viralne meme TikToka kot tudi resnične družbene spremembe. Babičin vnuk ima preprosto in univerzalno premiso. 78-letna Mengju si želi, da bi se njeni potomci bolje razumeli, in prepričana je, da bi bil velik grob na lepem pokopališču dober prostor za njihovo druženje po njeni smrti, pa si ga žal ne more privoščiti. Ko družina ugotovi, da ima Mengju raka v zadnjem stadiju, se njen leni vnuk M nekoliko oportunistično odloči, da bo, medtem ko pri šolanju pavzira, skrbel zanjo v upanju, da mu bo zapustila hišo. Ob pristnem druženju se sčasoma zbližata in M ugotovi, da sta nega babice in njena bližina vredni več kot kakršen koli denar. A zgodba še zdaleč ni tako naivna in preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati po tej premisi. Režiser in scenarist sta jo razvijala več let in jo delno utemeljila na svojih izkušnjah in družinskih vezeh. Ob pomoči naturščkov v vlogi babice in vnuka sta ustvarila izredno univerzalno družinsko zgodbo, s katero se lahko marsikdo poistoveti. To se je tudi zgodilo. Potem ko je film postal uspešnica v domovini, je pritegnil množice tudi na Kitajskem, Filipinih in v Singapurju, nato pa še v Evropi in ZDA. Skupno naj bi si ga ogledalo več kot 10 milijonov ljudi. Pogosto so filmi iz oddaljenih kultur zanimivi zaradi drugačnosti v estetiki, zgodbi in načinu pripovedništva. Marsikateri film tako gledalcem ponudi prvi vpogled v drugo kulturo, nato pa je odvisno od posameznika, ali bo s to izkušnjo gradil močnejšo empatijo do nje ali pa le fetišiziral drugačnost. Vendar to ne velja za film Babičin sin, saj med prikazom družinskih odnosov, ki so hkrati ravno tako toksični in ljubeči kot pri nas, številne kulturne razlike popolnoma zbledijo. Vsi imamo v razširjenih družinah sorodnike, ki ne obiskujejo svojih ostarelih staršev, odkar so obogateli, pa take, ki so zakockali ves denar in pridejo samo po posojilo, in seveda tudi take, kot je M-jeva mati, ki so pripravljeni pomagati, a ob nočnih izmenah in pogostih nadomeščanjih v nizko plačanih službah tega preprosto ne zmorejo. Z demografskimi spremembami v večini sveta nastajajo vse starejše družbe z vse manjšimi razširjenimi družinami in to prinaša epidemijo osamljenosti, ki jo številni že občutijo. A medtem ko svet počasi drsi v to smer, nas lahko umetnost prebudi in pokaže drugo pot. In točno to se zgodi s filmom Babičin vnuk. Čeprav tu in tam prikupno humorna, nas usoda te družine gane prav zaradi svoje vsakdanjosti, ki je niti eksotika Bangkoka ne more narediti tuje. Po ogledu razumemo, zakaj so v Singapurju ob vstopnici delili robce, zakaj je film v Aziji sprožil debate o skrbi za ostarele in zakaj naslednjič na obisku pri sorodnikih ne bomo pogledovali proti uri in čakali, kdaj lahko odidemo.
4 min 18. 4. 2025
Ko so leta 1933 v filmskem studiu Metro-Goldwyn-Mayer odkupili pravice za filmsko adaptacijo zelo priljubljenega romana avstrijskega pisatelja Felixa Saltna Bambi, so nameravali posneti igrani film, a se je to kmalu izkazalo za prevelik zalogaj, zato so pravice prepustili Waltu Disneyju in vse preostalo je zgodovina … Zgodba o malem jelenčku, ki se je pod Disneyjevo taktirko precej zmehčala in se iz nekoliko temačnejšega romana za starejše bralce spremenila v živo pisano risanko za najmlajše gledalce, je dobila čisto nove razsežnosti. Le malokdo vsaj ohlapno ne pozna njene vsebine, izraz »bambi«, ki sicer izvira iz italijanske besede za otroka, pa je postal celo pogovorni sinonim za majhnega srnjačka. Bambi je dobrih sto let po nastanku romana verjetno najbolj znani jelenček na svetu poleg Božičkovega Rudolfa in končno je napočil čas ali bolje rečeno dovoljšen tehnološki napredek, da ga na filmskem platnu zaigra pravi jelen. Te zahtevne ideje se je z veliko potrpežljivosti lotil francoski scenarist in režiser Michel Fessler in se z ekipo odpravil v Orleanski gozd, da bi ob pomoči podjetja Animal Contact, ki usposablja živali za avdiovizualni svet, v naravnem okolju posnel igrani film s samimi živalskimi junaki. Rezultat je osupljiv in gledalec zlahka pozabi, da ne gleda dokumentarnega filma, ampak kosmate, pernate ali luskaste igralce, ki so prizore pred snemanjem večkrat vadili in nato tudi večkrat posneli. Seveda od njih ni moč pričakovati disneyjevske obrazne mimike ali kakšnih res zapletenih, le v risankah možnih akcij, vendar so svojo nalogo izvrstno opravile, neokrnjena narava pa seveda še bolj pripomore k pravljičnemu ozračju. Prav zato, ker je vse na meji dokumentarnosti, Bambijeva življenjska pot ni tako zelo melodramatična, kot se morda spomnimo iz risanke; v gozdu namreč ne obstajata dobro in zlo, le boj za preživetje, in tako na primer sicer neuspešni lov orla na Bambijevega zajčjega prijatelja izzveni le kot popolnoma naraven gozdni pojav – dramatičen, a brez nepotrebne drame. Edini pravi sovražnik je seveda človek. Človek, ki v gozd vdre od zunaj in s svojim nerazumevanjem in nespoštovanjem njegovih prebivalcev prepletenemu gozdnemu ekosistemu povzroča nepopravljivo škodo. Prav zaradi tega skoraj vizionarskega uvida – Salten, sicer tudi sam zagrizen lovec, ki pa je menda po puški segel le v res nujnih primerih, je delo napisal že daljnega leta 1923 – roman Bambi sodi tudi med začetnike okoljevarstvene literature. In težko bi si zamislili boljši format za osvetlitev tega danes tako žgočega problema, kot ga je v svoji vizualno čudoviti igrani filmski različici predstavil Michel Fessler in Bambija končno osvobodil disneyjevskega počlovečenja.
3 min 18. 4. 2025
