Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Vincent je malce vzvišen grafični oblikovalec, zaposlen v večjem studiu. V nekaj dneh doživi dva neizzvana napada s strani sodelavcev. Direktor mu svetuje krajši dopust oziroma vsaj delo od doma, vendar na svojo grozo ugotovi, da sproža divji bes tudi pri popolnih neznancih; dovolj za napad je že neposreden očesni stik. Vincent se odpravi na podeželski vikend, kjer ugotovi, da ni edini na ta način ogrožen posameznik, in da se po Franciji širi val absurdnega nasilja. Francosko-belgijski film Vincent mora umreti je režijski prvenec igralca Stéphana Castanga; premiero je doživel v sekciji »Teden kritike« v Cannesu leta 2023. Njegova premisa je zelo kafkovska: naslovni lik se znajde v svetu, ki ga ne razume več; obtožen je brez očitne krivde, proti samim temeljem njegovega bivanja se zarotijo neznane sile. Temu dramskemu izhodišču sledi detektivska pripoved, saj se naslovni lik trudi raziskati, kaj se dogaja in kaj bi lahko ukrenil. Povejmo, da filmsko naracijo spremljamo iz njegovega gledišča. Vincent na poti sreča žensko, ki do njega presenetljivo ni sovražna in med njima se razvije neke vrste ljubezenska zgodba, v to pa so zamešane še prvine grozljivke in komedije absurda. Režiser spretno prehaja med vsemi temi elementi, ki se naslanjajo na žanrsko tradicijo in prikličejo v spomin vrsto starih mojstrov, od Buñuela do Romera. Odličen je v ustvarjanju tesnobne atmosfere, vendar se zdi, da ima scenarij v zadnji tretjini težave, in vseh sestavnih delov oziroma pripovednih niti ne zna splesti v trden organizem. V tem pogledu se velja spomniti na celovečerec Slepota, ki ga je po romanu Joséja Saramaga leta 2008 posnel Fernando Meirelles in je podobno pustil precej mešane vtise. Zdi se, kot da filmom, ki hočejo povedati preveč oziroma poudarjajo lastno pomembnost z nizanjem nabuhlih prispodob o stanju človeštva, družbe in posameznika v njej, na koncu pogosto spodleti. Kakorkoli, Vincent mora umreti je še vedno solidno delo, vešče vodeno ter dovolj izvirno, in če bi bila druga polovica enakovredna prvi, bi ga zlahka uvrstil med najboljše celovečerce leta. Gotovo je njegova odlika tudi v izbiri in vodenju igralcev, od katerih ni po svoji osnovni pojavi nihče izrazito simpatičen ali klasično privlačen, še posebej ne odlični Karim Leklou v naslovni vlogi. Avtorji se tako ljubko poigravajo tudi z našo identifikacijo in pričakovanji. Stéphan Castang in njegov scenarist, tudi igralec Mathieu Naert, sta v filmu Vincent mora umreti pred nas navrgla dovolj idejnih izhodišč, da pusti sled še dolgo po ogledu. Vsem pomanjkljivostim navkljub gre za zelo aktualno delo o eksistenčni negotovosti, izbruhih sovraštva, preganjavici. To je črna komedija o temeljni osamljenosti in nenazadnje izvrstna satira o razpadanju družbenih vezi in pravil. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.
3 min 8. 8. 2025
Marica Škorjanec-Kosterca, bere Eva Longyka Marušič. Vlasta Črčinovič Krofič v zgodovinskem romanu Planina upodablja življenje na severnem delu Pohorja v drugi polovici devetnajstega stoletja, v času vladavine cesarja Franca Jožefa. Johannes Schweiger, čigar življenje spremljamo od njegovega tridesetega leta do smrti na prelomu novega stoletja, je planinski kralj, saj je lastnik največjega posestva na Pohorju. Izhaja iz rodu, ki se je z Nemškega v te kraje priselil že pred tisoč leti in so mu salzburški škofje v 16. stoletju za posebne zasluge podarili ozemlje ob Dravi in velik del pohorskih gozdov. Johannes je moral nenadoma zapustiti užitke študentskega življenja na Dunaju. Po nenadni nesreči očeta in brata, ki sta umrla v gozdu med podiranjem drevja, se je vrnil na posest v domači Kretzenbach. Postal je dober gospodar in priljubljen sosed, bil je radodaren, tudi kočarji, ki so delali zanj, so ga spoštovali. Izbral si je premlado, razvajeno nevesto, hčer bogatega, očitno čudaškega fužinarja, ki mu je poleg najmlajše Marije prepustil še svoji starejši hčeri za pomoč in druženje. Zakon ni bil srečen, saj ga žena ni marala, v mesecu dni je povsem otopela. Prepustila mu je svoje telo, v mislih pa se je odpravila na cvetoče travnike in štela tiktakanje ure. Johannes se je zbližal z kočarico Lenko, ki je imela že dva nezakonska otroka, tretji pa se je rodil iz njune ljubezenske zveze hkrati z Marijino deklico. Gospodarica Marija, ki trpi za duševnimi motnjami, po rojstvu hčerke zbeži od doma in se zaplete v ljubezensko razmerje z drvarjem, a se noseča spet zateče k možu. Ta nepričakovano stori nekaj dobrega in ljubeče sprejme ženinega otroka. Poleg osrednjega lika je v romanu tudi nekaj slikovitih posebnežev: pritlikavec Ahac, ki pase ovce in igra na piščalko, spominja na Vandotovega junaka, k zdravilki Julki – zeliščarki in najboljši babici pri porodih (vsi porodi so zelo natančno opisani) – pa se ljudje zatekajo raje kot k zdravniku. Vlasta Črčinovič Krofič zelo živo opisuje dejavnosti, v katerih sodeluje večja skupina ljudi: iskanje otrok, ki so se izgubili v gozdu, lov na divje svinje, nesrečo pri podiranju drevja, splavarjenje na Dravi. Nazorno so predstavljeni krsti in poroke na domu, običaji ob smrti, med pogrebom nastopajo celo najete objokovalke, česar v slovenskem ljudskem izročilu sicer ne zasledimo. Moralna pravila, ki jih je vernikom zapovedovala Cerkev, so v Johannesovi hiši dokaj ohlapno upoštevana, saj občasno z njim živita bolj ali manj spravljivo žena in ljubica Lenka. Roman spremlja napredek znanosti in tehnologije v drugi polovici 19. stoletja: razvoj šolstva, zdravstva in higiene, čebelarstvo, širjenje železniškega prometa; bogate pohorske domove je po letu 1883 osvetlila električna luč. A prihajajo tudi težki časi in ujme: požar, gospodarska kriza, poplava, kolera, lubadarji uničujejo gozdove, divje svinje pa pridelek na njivah, a sosedje si vedno pomagajo med sabo. S pisateljico se vračamo v čase Jurčičevih povesti. Zgodbe iz preteklosti je ohranilo ljudsko izročilo, o dogajanju pa pričajo dokumenti in takratni časopisi. Pripoved je realistična, brez pridiha romantike, čeprav avtorica ni ravnodušna do svojih literarnih oseb. Zelo natančno opisuje, ambiente, notranjost in zunanjost stavb, barvito upodablja pokrajine, saj je pisateljica tudi slikarka. Dialogi tečejo naravno in živo, ponekod so stilno ali narečno zaznamovani. Roman je zelo berljiv, iz pozabe obuja zanimive dogodke in, kot je zapisal Levstik, kako so ljudje živeli in imeli to ali ono reč med sabo.
4 min 4. 8. 2025
Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”
6 min 4. 8. 2025
Piše Iztok Ilich, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Andrej Blatnik je prozi, esejistiki, uredniškim projektom ter profesorskemu ukvarjanju s knjigami in založništvom v novi knjigi Besedi na sledi dodal še potopisni pečat. Natančneje, pečat posebne podvrste potopisja, ki ga nič manj kot odkrivanje novih svetov navdihuje sledenje starim, zavrženim, pozabljenim knjigam. S svojim zapisom o doživljanju Indije, ki ga od leta 2006 naprej z udeleževanjem na literarnih festivalih in drugih pisateljskih srečanjih ni več izpustila iz objema, je tokrat pridružil še križarjenja v zadnjih treh letih po jugovzhodni Aziji. Od Vietnama in Laosa prek Tajske, Kambodže in Singapurja do Balija. Potem ko je na prvih potovanjih še sledil napotkom priročnikov Lonely Planet in si od blizu ogledal in okusil vse, kar so priporočali, se je sčasoma prelevil v bolj zahtevnega popotnika in iskalca, strastnega lovca na knjige. Rdeča nit njegovih že doma skrbno pripravljenih poti je namreč postalo izmenjevanje in kupovanje rabljenih, zavrženih, odpisanih, s prstnimi odtisi označenih knjig, za kakršne v velikih knjigotrških mrežah ni prostora. Torej bolj ali manj zdelanih izvirno angleških ali v angleščino prevedenih izdaj, ki se jih z nekaj sreče najde le na policah zasebnih knjigarnic, kavarn in drugih težko izsledljivih neobičajnih srečevališč, nad katerimi bdijo prav tako neobičajne sorodne duše. Blatnik pri njih vzame iz nahrbtnika knjige, ki jih je prinesel s seboj, in jih s premislekom zamenja za druge, ki bi jih bilo vredno prebrati, kakšno morda tudi izdati v slovenščini. Sam, analogni neprilagojenec, kot si pravi, nekoliko zadržano uporablja tudi elektronsko branje, ki pa se mu »še zmeraj in tudi zmeraj bolj zdi preplitvo …« Kljub temu ima pri sebi tablico, polno knjig, ki jih hočeš nočeš mora prebrati, in da lahko na njej spotoma napiše kakšno zgodbo ali novo poglavje nove knjige. Na svojih raziskovalnih poteh je Blatnik sam, tu in tam tudi v dvoje, videl in doživel marsikaj, za kar množici drugih bolj vodljivih turistov zmanjka radovednosti in poguma. Spoznal ter brez idealiziranja in moraliziranja je sprejel številne obraze in šege indijske podceline in jugovzhodne Azije, ki jih spletni in žepni popotni priročniki puščajo ob strani. Prebival je v imenitnih hotelih in improviziranih bivakih ter za premagovanje razdalj uporabljal vse vrste modernih in tradicionalnih prevoznih sredstev po zraku, na kopnem in v vodi. Kjer je bilo mogoče, se je kot zaprisežen kolesar zavihtel na kolo ali, če ni bilo drugače, več ur pešačil do izbranih ciljev. Nemalokdaj zaman, saj prostora s knjižno ponudbo, kamor se je vračal vrsto let, ni bilo več tam. Toliko bolj pa se razveseli naključno odkritih kotičkov s knjigami, za katere prej ni vedel. Razočaranja se izmenjujejo s presenečenji. Ko na primer v singapurski podružnici japonske verige Kinokuniya naleti na angleško izdajo svoje knjige Saj razumeš?. »Morda majhna reč za človeštvo, a velika zame,« parafrazira astronavta Neila Armstronga. Prav tako ga navduši, ko v odročnih knjižnih jazbinah odkriva dela drugih slovenskih piscev, v Luang Pragangu na Tajskem pa vzame v roke od vlage načeti brezplačnik Ljubljana in Your Pocket, ki je tja priromal še pred korono. Vsaka zanimiva najdba ga razveseli in vedno pogosteje postavi tudi pred vprašanje, ali ga morda bolj kot iskanje knjig – saj še domače razdaja – privlačijo knjigarne in ljudje v njih, da mu povedo svoje usode, ki so jih zadržale pri knjigah. Ob knjigah in njihovih nenavadnih nahajališčih Andrej Blatnik v knjigi Besedi na sledi največ pozornosti namenja hrani. V Bangkoku, kjer je bil, kot pravi, najbrž vsaj tolikokrat kot v Frankfurtu na vsakoletnih knjižnih sejmih, še posebno obžaluje resno hibo razvoja tehnologije, ki ne omogoča, da bi na potovanjih – tako kot s snemalnimi napravami hranimo slike in zvoke – shranjevali tudi okuse. Na primer prefinjene razlike med neštetimi različicami tajskih in drugih azijskih karijev. Obenem ga žalosti, da prav tako kot knjigarne tudi tradicionalne gostilnice tiho zapirajo vrata. Če že skupaj s stavbami, v katerih so delovale, ne izginejo brez sledu, se v njihovih nekdanjih prostorih pogosto spremeni ponudba, ki novim lastnikom omogoča preživetje. V Ubudu na Baliju, je Blatnik sklenil še pred nekaj meseci, se bo pač treba navaditi na razkošne vile ruskih mogotcev in butike na nekdaj vaški ulici. Tako kot so se jih morali navaditi domačini, saj živijo od turizma. Da bi v vsej tej raznolikosti preživela knjigarna Ganesha, si še zaželi pred slovesom, da bi prihodnjič v njej morda kaj kupil!
6 min 4. 8. 2025
Emma Schmidt, mladenka v podeželskem mestecu v Iowi, je že dalj časa kazala znake obsedenosti, ki jih ni bilo mogoče pripisati običajnim duševnim motnjam. Globoko verna družina končno poišče pomoč pri Katoliški cerkvi, tako da se leta 1928 skupaj odločijo v bližnjem samostanu izvesti eksorcizem, kjer mlajšemu lokalnemu duhovniku Josephu Steigerju pri postopku pomaga izkušeni kapucin Theophilus Riesinger. Celovečerna grozljivka Ritual, ki jo je režiral David Midell, je posneta po resnični zgodbi Emme Schmidt oziroma po najnatančneje dokumentiranem primeru eksorcizma, ki je potekal v več fazah in več dni. Dramski lok filma je napet čez dve zgodbi, prva prikazuje proces izganjanja zlih duhov iz Emme Schmidt, v to pa je vpleteno še soočanje mlajšega duhovnika z dvomi o smiselnosti tega početja in o svoji lastni veri sploh, tako da ima Theophilus, ki ga odigra Al Pacino, pravzaprav dvojno nalogo. Povzetek filma zveni veliko zanimivejše od same realizacije, ki jo je mogoče sprejemati samo kot tu in tam nenamerno smešno, ljubiteljsko B-produkcijo, ki spaja tresočo se kamero s šok vložki, zatemnjeno osvetljavo s praznim tekom zgodbe, v kateri je vse polno ponavljanja, zvestobo resnični zgodbi oziroma zgodovinskemu prikazu procesa pa s slabo igro vseh vpletenih – Al Pacino je bolj kot resnemu eksorcistu formata Max von Sydow podoben škratu z nenavadnim naglasom. Ritual je čudaški prispevek k žanru, ki ga je v glavni tok filmske produkcije leta 1973 skozi glavna vrata pripeljal William Friedkin na vrhuncu svojih moči z Izganjalcem hudiča, kultnim in kulturno prelomnim celovečernim filmom. Pri tem namreč ni šlo »zgolj« za uspešnico z izjemno učinkovitim filmskim jezikom, ampak tudi za prvo grozljivko, ki je bila nominirana za nagrado oskar v kategoriji najboljšega filma. Izganjalec hudiča je hitro postal franšiza s petimi nadaljevanji, šesto pa je že v povojih. Eno izmed njih, ki pojasnjuje predzgodbo, je sicer v produkcijsko zapletenih razmerah leta 2005 režiral Paul Schrader, ki ga poznamo tudi kot avtorja izjemno vplivne esejistične knjige Transcendentalni stil v filmu. Čeprav Schrader obravnava avtorje, ki niso ustvarjali v polju grozljivk, pa se je treba prav na to miselno izhodišče, obravnavajoče izkušnje preseganja vsakdanjih zaznav ter razumevanja sveta in bivanja, opreti pri analizi filmskih del, ki se lotevajo okultističnih oziroma nadnaravnih tem ter vere in religioznih pojavov sploh. Pravzaprav bi lahko ugotovili in sklenili, da je Ritual z vso svojo nizkoproračunsko stilistično nabuhlostjo pravzaprav antitranscendentalni film in da s svojim pristopom ubija vsakršen poskus dojemanja nadčutnih pojavov oziroma razmisleka o njih. Slaba usluga žanru in usodi Emme Schmidt, skratka. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Maja Moll.
3 min 1. 8. 2025
Vrni mi jo se začne s kolažem srhljivih posnetkov nekakšnega rituala, to pa je dober nastavek za vzdušje filma, ko čakamo, kako se bo to vključilo v osnovno zgodbo. Ta je osredinjena na mlado slabovidno najstnico Piper in njenega polbrata Andyja, ki jima takoj na začetku umre oče, ko se ponesreči med prhanjem. Otroka pristaneta v rejniškem domu pri nekdanji socialni delavki Lauri, ki že gosti enega fanta, nemega in še bolj nenavadnega Oliverja. Medtem ko se Piper in Andy vsak po svoje soočata z očetovo smrtjo, se Laurina čudaškost stopnjuje in kmalu postane jasno, da se trudi zmanipulirati Andyjev odhod iz te družine. Medtem je Oliver v ozadju vse agresivnejši in polagoma se začne vse srhljiveje v zgodbo vpletati tudi ritual z začetka filma. Vrni mi jo je za zdaj ena boljših letošnjih grozljivk, saj gledalca najprej pretrese s psihološkimi travmami, potem pa v drugi polovici udari z gravžem, ki ga v končnih obračunih dodatno potencira z veliko surovosti in krvi, vsi ti prijemi pa nikoli niso videti sami sebi namen. V zadnji tretjini tempo nekoliko upade, vendar bo večina gledalcev do takrat najbrž preveč travmatiziranih, da bi to opazili. Film sta posnela brata Danny in Michael Philippou, ki sta pred tremi leti dosegla preboj z grozljivko Govori z mano. Novi film je v več pogledih nadgradnja prejšnjega, predvsem v smislu raziskovanja tematik, kot sta žalovanje in soočanje s travmami, vendar je bolj izpiljen. Sorodne linije tako pri uporabljenih motivih kot pri stopnjevanju groze in prikazu gravža lahko najdemo tudi v zdaj že kultnih Babadook in Podedovano zlo, pa tudi v lanskem Ne govori zla, vendar je treba poudariti, da vse te primerjave ne kažejo na neizvirnost novega filma. Prej nasprotno; Vrni mi jo je dovolj dodelan film, da si te primerjave prisluži. Vsi ti filmi namreč črpajo iz istih psiholoških in družbenih travm ter istega zeitgeista. V središču teh zgodb so namreč težave jedrne družine. In čeprav je v ospredju groze psihološko trpljenje posameznikov, ki so izgubili svojce, so ti filmi metafore za širšo krizo identitete družine. Številne civilizacijske pridobitve zadnjega dobrega pol stoletja imajo tudi negativne posledice, s katerimi se na družbeni ravni še nismo pripravljeni soočiti, in grozljivke, ki trkajo na naše nezavedno, so prvi korak k odkrivanju vzrokov za strahove, ki nam jih vzbujajo. Vrni mi jo je tudi še en presežek avstralske kinematografije. Dežela na južni polobli je pogosto samo kulisa za ameriške filme, ki jih tam snemajo zaradi nižjih davkov in sončnega vremena, toda že desetletja od tam prihajajo avtorji z izredno svežimi idejami in zmožnostjo prikaza groze, ki pretrese ves svet. To je veljalo za Petra Weira, ko je pred pol stoletja posnel Piknik pri Hanging Rocku, Georgea Millerja, ko nam je nekaj let pozneje dal Pobesnelega Maxa, Jamesa Wana, ko je z Žago začel dobo pornografije mučenja, in Jennifer Kent, ki je s prej omenjenim Babadookom pred desetletjem uvedla dobo prestižnih povzdignjenih grozljivk. Brata Philippou sledita tej tradiciji in to, da se še nista pustila zapeljati Hollywoodu ter vztrajata na domači sceni, daje upanje, da nas bosta z naslednjimi filmi še bolj prestrašila. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Renato Horvat.
4 min 1. 8. 2025
Piše Leonora Flis, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Mimi Podkrižnik ima dolgoletno kariero v novinarskem poklicu, poleg tega prevaja iz francoščine in piše literarna besedila. Kot novinarka je poročala zlasti o Španiji, Franciji in Portugalski. Roman Čista sreča je posrečen, ker je navidezno razigran – do neke mere – in skozi svoj specifični humor ali bolje satiro, zabava, vendar je obenem tudi razplasten, poglobljen in tragičen. Avtorici je poznavanje novinarske scene v Sloveniji in širše brez dvoma pomagalo pri oblikovanju zgodbe, ki ni omejena le na slovenski prostor, ampak sega vse do daljne Afrike. Pravzaprav je to zgodba o človekovi naravi, o sistemih, ki ljudi oblikujejo v pohlepne, zaničevalne, seksistične in obenem strte ljudi. Vrlina romana je tudi v tem, da pripovedovalec oziroma pripovedovalka, ki ima občasno precej intelektualno držo, ne izreka moralne sodbe ali odkritega vrednotenja dejanj protagonistov in protagonistk. Zgolj opisuje, našteva, prikazuje, vodi nas skozi dogajanje, ki ga spremljamo od konca proti začetku, z vmesnimi dnevniškimi zapisi glavnega (anti)junaka Janeza Miroviča ali Johnnyja Afriškega. Janez je legenda v novinarskem svetu, dopisnik iz Dakarja, ki si je ustvaril brilijantno kariero, ob kateri je začel graditi tudi paralelni posel – gojenje banan. V Afriki je namreč lastnik plantaže, zaradi katere se, kot pokaže zgodba, morda zaplete (vede ali nevede) tudi v nečedne posle, povezane z belim prahom. Ima družino in uživa ugled. Vse dokler ga ob menjavi vodstva na televiziji ne odpokličejo z mesta dopisnika in mu dodelijo mesto v notranjepolitični redakciji, kjer pa se Johnny, ki počasi postaja ‘Janez Kranjski,’ ne znajde najbolje. Propadata mu družina (žena in oba otroka se sčasoma vrnejo v Afriko) in kariera. Janez se oklepa svojih starih vzorcev delovanja – kot so arogantnost, podkupovanje, seksistične opazke in geste na delovnem mestu, izsiljevanje. Vse to je morda nekoč delovalo, zdaj pa takšno ravnanje deluje le še na najvišjih, nedotakljivih, državnih nivojih. Dvoličnost, dvojni standardi in razkroj vrednot bi lahko izpostavili kot temeljne teme v romanu. Kriminal, ki je vsem na očeh, ostaja nekaznovan, vendar nikakor ne moremo reči, da Johnnyja, ki je vsaj na videz manjša riba, karma ne udari. Poleg Mirovičev velja omeniti še družino Ratnik – Tomaža, docenta, ki mu domače akademsko okolje ne diši več, in Žanko, prekarno novinarko, ki se odloči, da bo postala vlogerka. Janez začne Žanko nadlegovati, siliti vanjo in ustrahovati družino Ratnik. Zapletena dinamika med družinama, zlasti med Janezom in Žanko, se zaostri do te mere, da se Ratniki odločijo za selitev na Portugalsko. V ozadju so tudi drugi razlogi, saj Žanka izkaže veliko zanimanje za Portugalsko že pred poslabšanjem odnosov z Janezom, in Tomažu reče: “Midva sploh ne napredujeva, midva nazadujeva … začela se bom učiti portugalščino.” Pred tem pa beremo: “Odkar se je zlasti na spletnih omrežjih neumnost delala, da je pametna, so bile relevantne družbene teme docela potisnjene v ozadje. In tako je posebej Žanka imela občutek, da s Tomažem, ki se je s knjigo ali zapiski za predavanja v roki vedno bolj umikal na teraso in si tam nekontrolirano prižigal cigarete, nista le neznatni kaplji v brezdanjem oceanu, ki bučno valovi, ampak poslednji kaplji v luži anemičnega humanizma, ki bo vsak trenutek presahnila.” Ko prispejo na Portugalsko, Ratniki spoznajo gospo Diamantino, ki je preživela režim diktatorja Salazarja, v času katerega se je naučila molčati, tudi takrat, ko so bile storjene krivice. Diktat moči, prevlade, agresije je vladal nekoč in vlada še danes. Kljub temu pa toplo južno okolje prinaša tudi mir in zadovoljstvo. Žanka šele na Portugalskem začuti nekaj, kar je blizu sreči. Če se je prvi smejal Janez Mirovič, zadnji smeh pripade njej. Po sestanku s Portugalko Paulo, ki naj bi njo in Tomaža uvedla v tamkajšnjo “digitalno nomadsko sceno”, beremo: “Žanka se je nasmehnila in pomahala v pozdrav. Nato se je začela smejati in se je smejala in smejala in smejala, nato je prasnila v krohot in se krohotala, pa se spet smejala in še naprej smejala, tudi ko Paule že zdavnaj ni bilo nikjer več. To je bil smeh blaženosti, iz čiste sreče.” Konec romana še enkrat naplavi Janeza, ki nemirno pluje na ladji norcev. Krog je tako sklenjen.
5 min 28. 7. 2025
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Najboljše šele pride je romaneskni prvenec Petre Julie Ujawe, izdan pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Razmerja, ki skuša v slovenski kulturni prostor uvajati žanr, ki je doslej ostajal na založniški margini; ljubezenski roman. Če zapišemo, da je obstajal na margini, mislimo s tem zelo dobesedno; v slovenskem literarnem prostoru je namreč dolgo obstajala vzporedna »literarna scena« samozaložniških izdaj, nezaupnica slovenskim založniškim hišam (ki za ta žanr niso imele interesa). A predano bralstvo je rado posegalo po teh v samozaložbah izdanih romanih, ki so na obrobju bržkone pristali prav zaradi svoje žanrske strukture, ki je skladna s tem, kar družba povezuje z »ženskimi« interesi, to je z ljubeznijo in odnosi. Pomenljivo pri tem je, da je bila kriminalka kot žanr, ki ga temeljno določajo kriminal, policijska država in/ali druge oblike nadzora, v kulturnem prostoru, ki je seveda tudi del establishmenta, legitimirana veliko prej. Najboljše šele pride je dokaj pravoveren urbani sodobni ljubezenski roman, ki ne meša žanrov in vsebine ne podlaga s težjimi tematikami; ostaja lahkotno branje, ki je – podobno kot kriminalka, ki si prizadeva za razrešitev kriminalnega primera – osredotočeno na ključno žanrsko premiso: pripeljati junakinjo Kristino in junaka Janusa do izpolnjujoče ljubezenske zveze. Pri tem se jima na pot postavljajo različne ovire, pretežno psihološke narave in izhajajoče predvsem iz njunih individualnih notranjih dinamik. Besedilo romana ne ponuja zunanjih preprek, ki bi ljubimca ohranjala narazen, niti ne predpostavlja kakšnih ovir, ki bi bile objektivne, četudi notranje narave, kot je denimo bolezen. Psihologija likinje in lika v romanu Najboljše šele pride je sicer izrazito ploska, konflikt pa je zaradi tega toliko šibkejši. Deli besedila se spočetka dogajajo v preteklosti, kasneje preskakujejo po več dni, včasih celo tednov – ali cel mesec, leto. S tem nastaja ohlapna struktura, v kateri se zdi, da se avtorica trudi povedati samo »najbolj pomembno«, s čimer pa ne pride do dinamičnega odnosa med likinjo in likom (druge literarne osebe so zastavljene še bolj površinsko) kakršen je za ljubezenski roman ključen, ne pride do romantične napetosti med njima, ampak se roman razpoloženjsko nekako vleče skozi situacije, ki bi bile zelo preprosto rešljive že z drobcem odprte komunikacije. Redki so tudi pogovori med likinjo in likom, ki bi lahko dali romanu nekaj več specifičnosti, morda kaj značilne, individualne medosebne dinamike. Pogosto avtorica denimo opisuje, da sta se junak in junakinja sprehajala v tišini, ali pa napiše, da sta govorila po telefonu, a pogovora ne poda. Zgodba tako teče z velikimi preskoki, med katerimi ni razdelane pripovedi, junak in junakinja sta, v nasprotju z eno od zakonitosti žanra ljubezenskega romana, večinoma ločena in tako se odnos med njima ne razvije pred bralstvom – bralstvo dobi predvsem nekakšno pojasnilo, obvestilo, ko se premakne kaj večjega. Praznine, kjer naj bi se razvijal odnos med likom in likinjo, so napolnjene z relativno nezanimivim dogajanjem okoli junakinjine poklicne poti, čeprav je tudi na tem mestu smiselno zapisati, da se roman trudi slediti žanrski konvenciji, da junakinja počne nekaj, kar je v podporo ženskam (odpre avtomehanično delavnico za ženske, ki zaposluje samo ženske). Tudi v njeni precej generični družini ni nobenih resnih trenj ali česarkoli, kar bi ustvarjalo napetost; vsi se imajo radi, se podpirajo, vse je ena sama skladnost ali, bolj v slogu romana, praznovanje, saj z velikimi dogodki praznujejo vse mogoče, med drugim vsak god vsakogar v družini. Toda morda najbolj nevarna avtoričina odločitev je, da za zbližanje junakinje in junaka uporabi komo nekega drugega lika v romanu; vse skupaj izpade nerealistično, posebej pa ni v skladu z emocionalnim lokom odnosa, ki ga (ne) zgradita do tiste točke. Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe je torej roman, ki poskuša v eni od osrednjih založb vnesti v slovenski prostor žanr sodobnega urbanega ljubezenskega romana in vidno sledi večini vodil žanra, a odpove prav na mestih, kjer jim ne sledi, in naposled ne zgradi dinamične, atmosferično močne ljubezenske zgodbe.
5 min 28. 7. 2025
Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. V pesniški zbirki pisateljice, pesnice in literarne kritičarke filozofinje Marije Švanjcer Na odru nas umetnica najprej povabi na glasbene koncerte. Pesmi niso samo izraz spremljanja glasbe in njene lepote, ampak tudi resno komentiranje najrazličnejših situacij med občinstvom. Pesnica kritizira snemanje v dvorani, ki naj bi sedanjost preneslo v prihodnost, toda kako preredko znamo prav zaradi nenehnega snemanja užiti trenutek, opazovati in se prepustiti hipu? Ali bomo res vse to še kdaj gledali in podoživeli? Pesmi nas opozarjajo na pomen vživljanja v prav vsak trenutek, česar pa naj bi bilo vedno manj. Vse manj je tudi olike in vljudnosti v kulturi. Prizanašanja ni. Pesmi v zbirki Na odru so predvsem hvalnica umetnosti, subjektka jo občuduje in doživlja. Približevanje glasbe skozi poezijo daje pogled v avtoričin široko glasbeno izbiro tako popularne kot klasične glasbe. Pesmi so velik poklon glasbi, ki osmišlja posameznika in skupnost. Je kot gonilo in odmik od slabega: »Ne poznamo se, / toda vemo, / da smo bili skupaj, / združeni z glasbo / in odmaknjeni od vsakršnega zla.« Zbirko Na odru je mogoče brati tudi kot spremljanje življenja. Pogled ni lahkoten pogled, temveč razgalja vso šibkost in ranljivost. V zbirki Vesele pesmi je bila avtoričina poezija predvsem hvalnica življenju in soočenju s temnimi platmi, ta zbirka pa nas nagovarja tudi z oživljanjem predmetov. Ti so kot osvetlitve sredi praznega hodnika ali stene, so deus ex machina prebujenega življenja. Vendar pesnica v svet zre tudi kritično. Še posebej pridejo do izraza eksistencialne pesmi, ki prikažejo človekovo hladnost in slabost. Izjemno slikanje teže življenja Marija Švajncer uprizarja z barvami, zlasti s sivo in celo mrtvo barvo. Barve in atmosfera so pomembna komponenta tudi njenih prejšnjih zbirk, kot so na primer Sive pesmi in Kamnite pesmi. Ostre zareze niso nikdar olepšane, občutje slabosti in premislek o samosti in osamljenosti se prepletata brez pomilovanja. V Utrujeni pesmi je simbol pesnika pripeljan do konca. Prav tak pa je lahko tudi konec umetnikov in mislecev, ki so jim posvečene posamične pesmi. Tenkočutnost za sočloveka je namreč močan izraz v opusu Marije Švajncer. Soočenje s smrtjo in bolečino zaradi nje ni le trenutek, ampak proces danes preredko dopuščenega žalovanja. Pesem Samo ne umri!, posvečena Sašu Hribarju, v zadnjih verzih pravi: »Brez tebe bo molk še bolj boleč, / sovraštvo zadušljivo in grozeče. / Daj, ostani in se zvedavo ozri na praznine v duši, / zapolni jih in stori, / da nam bo lepo. / Nasmehni se, / kot si se tisti zadnji dopoldan.« Pesem deluje tudi na podlagi spomina. Preplet osebnega in skupinskega doživljanja je pogost pesničin prijem, uporabila ga je tudi v zbirki Igralca. posvečeni Gašperju Tiču in Jerneju Šugmanu. Preobrat k veselju je dosežen z motivom otrok, vnuka in s spremljanjem umetnosti. V zbirki je še veliko uspelih povednih pesmi, ki se dotikajo življenjskih vprašanj. To je poezija, ki daje vedeti in spoznavati. Kot Kandid, ki pa mu avtorica ne želi biti povsem podobna. Inteligenten humor namreč ne umanjka niti tokrat.
4 min 28. 7. 2025
Po skoraj dveh desetletjih kraljevanja na vrhu kinolestvic in milijardah zaslužkov se je v zadnjem času studio Marvel spoprijemal s serijo neuspehov, ko so številne njihove filme kritiki raztrgali, gledalci pa preskočili. Studio je pravzaprav postal že kar obupan in je za naslednji film o Maščevalcih zbral neverjetno število zvezdnikov in največji proračun v zgodovini filma, da bi vsaj nekoliko prebudil oboževalce. A še preden bomo lahko prihodnje leto videli ta nadspektakel, nam je Marvel predstavil nekaj povsem drugačnega – Fantastične štiri v posebni retro viziji. Fantastični štirje so ena najbolj priljubljenih stripovskih superjunaških skupin, ki je doživela že več filmskih adaptacij, a te doslej niso bile povezane s širšim Marvelovim filmskim vesoljem. In tudi ta je sprva videti tako. Zgodba se odvija v vzporedni resničnosti, ki je vizualno navdahnjena s stripi in znanstveno fantastiko iz prve polovice 20. stoletja, torej s prvimi zgodbami o superjunakih in barvitimi znanstvenofantastičnimi revijami. Fantastični štirje so v tem svetu že uveljavljeni junaki in pravzaprav kar zaščitniki sveta, saj se vsi do njih bolj ali manj vedejo kot do edinih odločevalcev o usodi planeta. Supermoči so dobili, ko so kot prvi astronavti poleteli v vesolje, kjer jih je ožarčila in mutirala nekakšna kozmična sila. Tako je njihov vodja Reed Richards dobil moč, da podaljša ude, njegova žena Sue Storm lahko manipulira z energijo in postane nevidna, njegov najboljši prijatelj Ben Grimm ima kožo iz skale in je izredno močan, njen brat Johnny pa lahko leti in zagori. Pri tem je zanimivo opaziti ključen odmik od klasičnega narativa te skupine junakov. Sue ima že tako najzanimivejši nabor moči, v tem filmu pa je postala tudi političarka, ki z izrednimi sposobnostmi mediacije združi ves svet in postane de facto predsednica. Zgodba aktualnega filma se začne, ko Sue ugotovi, da je noseča, veselo pričakovanje naraščaja pa zmoti prihod neuničljive vesoljke, ki napove, da bo planet kmalu požrl nekakšen bog, Galakt. Fantastični štirje se odpravijo, da bi ga ustavili oziroma se pogajali z njimi. Če je bil do te točke film še nekako svež v svojem retrofuturizmu, pa ob tem soočenju nenadoma zaide v biblične vode, ko Galakt v zameno za odrešitev Zemlje zahteva še nerojenega dojenčka. Fantastični štirje niso Abraham, predvsem pa ne Sue, ki se začne krčevito boriti za svojega potomca, še toliko bolj, ker večina planeta meni, da bi bila to poštena kupčija. Tako mora Sue najprej prepričati svet, da se je vredno boriti z Galaktom, nato organizirati obrambo in na koncu še spopad. Preostali trije fantastiki sicer prispevajo k temu projektu, a Sue je kot neustrašna in neusmiljena mati medvedka, ko brani svojega otroka in ves svet pred jeznim in požrešnim bogom. Čeprav lahko na film gledamo kot na poletni blockbuster, poln absurdne akcije in zanimivih vizualnih pristopov, pa je težko spregledati, kako v ozadju poveličuje vrednote ameriške družbe iz petdesetih, v kateri je jasno, kdo vodi in kdo sledi. Obenem je ves feministični narativ okrog Sue Storm le krinka, saj so njeni dosežki v politični areni ves čas delegirani v ozadje, tisti na bojni fronti pa so prikazani kot odziv njene primarne, materinske vloge. Za nameček je film izdatno temačen, sploh v 3D-tehniki. Prva polovica je zaradi postavitve v drugačno realnost sicer polna krasnih domislic in podob, ki pa ne vodijo nikamor. To je še toliko bolj opazno v drugi polovici, ki jo prežema pričakovanje armagedona, končni spopad pa kljub nekaj zanimivim preobratom ne pokaže nič zares novega. Kot kaže, bodo Fantastični štirje ena največjih kino uspešnic tega leta, kar dokazuje, da ima Marvel še vedno tisti čar, pa čeprav še vedno ne zna pokazati nič prav zares novega. Piše: Igor Harb Bere: Aleksander Golja
4 min 25. 7. 2025
