Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Sanja Podržaj, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Piše se leto 1835, poletna vročina pa neusmiljeno pritiska na Ljubljano. Dohtar – literarizirani France Prešeren – se premočen in prekrokan zbudi na bregu Ljubljanice. Nič novega. Toda tokrat ni sam, njegovi prsti so prepleteni z ledeno mrzlimi prsti utopljene mladenke. Dramatičen začetek novega romana literarnega zgodovinarja, publicista, urednika in pisatelja Aljoše Harlamova Dohtar in Povodni mož se zvrtinči v razgibano zgodovinsko kriminalko, v kateri ne manjka napetosti in spletk (tudi političnih), ko mora genialni pesnik pod pritiskom strogega Metternichovega odposlanca z Dunaja ugotoviti, kdo ogroža mlade Ljubljančanke. In ne – odgovor ni Povodni mož. Dohtarja po eni strani spoznamo kot stereotipno predstavo Franceta Prešerna, ki se je ugnezdila v našo kolektivno zavest. Njegovo življenje se vrti okrog veseljačenja s prijatelji, medtem ko opravlja službo pravnika v odvetniški pisarni Blaža Crobatha in tolče revščino. Zanj skrbi njegova vdana sestra Katra, ki mukoma prenaša njegove muhe in ga spodbuja, naj poskusi vsaj kaj privarčevati, da bo lahko odprl svojo advokaturo. Ves denar porabi za pijačo, zato naokrog hodi razcapan in drži se ga slab sloves. A kot pesnik je genialen – in za pesnike se spodobi, da so trpinčeni, nesrečni in predvsem nesrečno zaljubljeni. Podoba, ki se je verjetno zapekla v spomin več generacij, je Prešeren, ki ga je v biografskem filmu Pesnikov portret z dvojnikom izvrstno upodobil igralec Pavle Ravnohrib. Tam je bil prikazan kot arhetipski romantični pesnik, vendar literarna zgodovina in komparativistika kažeta nekoliko drugačno sliko. Vsak, ki se ukvarja s pisanjem, ve, da gre za trdo delo, ki zahteva tudi veliko študija in tehnične spretnosti, še posebej pri strogih pesniških oblikah, kot so sonet, gazela, glosa in druge forme, prek katerih se je izražal Prešeren. Danes vemo, da je imel veliko zaslugo pri tem jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik Matija Čop, ki je Prešerna seznanjal s trendi v svetovni književnosti in ga spodbujal, naj jih posnema. Z ozirom na to je zelo verjetno, da ljubezen do Julije Primic ni bila tako usodna, ampak je šlo bolj za zgledovanje po poeziji italijanskega renesančnega pesnika Francesca Petrarce, za katerega je značilno čaščenje in oboževanje nedosegljive ženske. To je za svoj roman spretno izkoristil Aljoša Harlamov, saj je v njem naročnica sonetnega venca kar Julijina mama, podjetna vdova Julijana Hartl. Sonetni venec naj bi namreč vzbudil zanimanje za njeno hčerko med bogatimi snubci. Prav tako Harlamov v romanu prikaže, kako bi lahko nastajal Krst pri Savici. Pesnika k pisanju spodbuja prijatelj Čop, nevrotičen izobraženec, ki ves čas tiči med knjigami. Dohtar v romanu pa ves čas išče rešitve, kako bi epsko lirsko pesnitev zaključil. Zaradi ostrega analitičnega uma, natančnosti in discipline, ki jo terja takšno delo, pa je Dohtar primeren tudi za detektiva. V tej vlogi se znajde, ko sklene dogovor s skrivnostnim Metternichovim odposlancem z Dunaja. Ta ga ne bo obtožil za umor dekleta, s katerim so ga našli na bregu Ljubljanice, če v desetih dneh najde pravega morilca. Izkaže se, da Dunajčana ne zanima samo smrt nesrečne mladenke, temveč predvsem delovanje ljubljanske prostozidarske lože Prijateljev Rimskega kralja in Napoleona. Sprva celo misli, da je tudi Dohtar del te lože. Harlamov je v zgodovinski plati romana prikazal zanimivo obdobje, ko se je v izobraženskih krogih že začela oblikovati neka nacionalna zavest, obstajalo pa je več struj, ki so prihodnost naroda in jezika videle zelo drugače. Dohtar je v romanu glede tega precej nevtralen, kar bralkam in bralcem omogoča dober razgled po različnih scenarijih, ki bi se lahko odvili. Sam se ima namreč predvsem za Kranjca in kot Kranjce razume pač vse ljudi, ki živijo na Kranjskem, ne glede na to, kateri jezik govorijo. S Čopom se o poeziji pogovarjata v nemščini, njun skupni cilj pa je prek poezije povzdigniti kranjski jezik. Drugače je razvoj jezika na ozemlju današnje Slovenije na primer videl Stanko Vraz, ki tudi nastopa v romanu. Zagovarjal je ilirizem, torej bližanje kajkavščini in nato poenotenje južnoslovanskih jezikov. Polemike o jezikovnem vprašanju, ki sta jih imela s Prešernom, so se ohranile v pismih. To je samo en primer, kako živo in prepričljivo je zastavljeno zgodovinsko ogrodje romana, v katerem spoznamo tudi nekatere druge kulturnike tistega časa, s katerimi je Prešeren prijateljeval: poleg že omenjenega Čopa so tu še trgovec, zbiratelj in mecen Andrej Smole, pesnik in urednik Miha Kastelic ter slikar Matevž Langus. In niso vsi predstavljeni v najboljši luči, zaradi česar so kot literarni liki ne le prepričljivi, temveč tudi zanimivi in zabavni. Takšen je tudi celoten roman, ki se kljub zgodovinskosti ne jemlje preveč resno in nas na številnih mestih uspe nasmejati. To gre verjetno pripisati tistemu domišljijskemu delu, ki je dopolnil in literariziral zgodovinsko podstat. Tako lahko beremo posrečene odlomke, ki na zbadljiv in domiseln način povezujejo Prešernov čas z našim: »Mladi Ljubljančani so, če je bilo verjeti nerganju njihovih staršev, že cele dneve preživeli za zasloni. Preizkušali so nove modne kroje, ki so jih dali šivati po spominu z izletov v Trst, nove kombinacije, si posojali, pomerjali to in ono in se nenehno hodili preoblačit.« Dohtar in povodni mož ni prvi roman o Francetu Prešernu, pred Harlamovom so o njem pisali Anton Slodnjak, Ilka Vašte, Mimi Malenšek, Ivan Sivec … A prvič beremo roman, ki ni zgolj biografski, ampak Prešerna preoblikuje v polnokrven literarni lik. In prvič beremo roman, v katerem je slovenski literat predstavljen kot amaterski detektiv. Vendar pa to ni nekaj novega v svetovnem merilu, saj so različni avtorji za like v svojih zgodovinskih kriminalkah uporabili Agatho Christie, Arthurja Conana Doyla, Oscarja Wilda, Charlesa Dickensa, sestre Brönte in druge. Kriminalni žanr se je med slovenskimi avtorji že dodobra razcvetel in pravi čas je, da se razveja tudi v podžanre, kot je zgodovinska kriminalka. France Prešeren se torej prelevi v detektiva, to, da je v romanu imenovan Dohtar, pa nam omogoča, da se vseeno distanciramo od ustaljene podobe pesnika, ki jo gojimo kot narod. Preiskavo začne pod prisilo Dunajčana, ki se predstavlja z različnimi imeni, a kmalu v njej začne uživati. Sledi ga nemalokrat vodijo v slepo ulico, na napačno pot ga želi speljati tudi Dunajčan, ki ga skuša prepričati, da je umor dekleta povezan s framasonsko ložo. Dunajčan in Dohtar med preiskavo spleteta nenavadno vez, zdi se, da oba uživata tako v raziskovanju skrivnosti kot tudi v intelektualnih pogovorih o svobodi, poeziji, politiki in pravičnosti, v katere se zapletata. Hkrati pa se Dohtarju s preiskavo odpira tudi drugačen pogled na Ljubljano in njeno družbo. Odkriva, da svojih bližnjih prijateljev le ne pozna tako dobro, kot si je mislil, in da vsak nekaj skriva. Ko Dohtar umorjeno dekle poveže z izginotjem dveh drugih mladih Ljubljančank, sum pade tudi na tiste, ki jim najbolj zaupa. Ko nazadnje pride do odgovora, še sam ne more verjeti resnici in roman se konča prav tako dramatično, kot se je začel. Dohtarju se primer razrešuje na podoben način kot piše pesmi. Po dolgem premlevanju, iskanju možnih povezav, ki ga vodijo tudi v napačne smeri, se nenadno zgodi preblisk, ko na primer nekdo reče nekaj, kar v njem vzbudi nek spomin ali vtis. Na takšen način vročično zaključi Krst pri Savici, navdihnjen od muz ali vina, in na takšen način se mu tudi izkristalizira, kdo je morilec. Tovrstni momenti se kar nekajkrat ponovijo in to lahko romanu tudi očitamo. S tem se nekako vrača k podobi trpinčenega genija, poleg tega pa po nekaj ponovitvah takšen način razkrivanja novih sledi in dokazov postane predvidljiv, nedomišljen in monoton. Kljub temu pa tega romanu ne moremo zares zameriti, saj ima toliko drugih odlik: inovativno zgodbo, izdelano zgodovinsko ozadje, izbran in bogat jezik, s katerim nam živo slika tako prostor in čas kot tudi like in dogajanje, napetost, duhovitost … skratka vse tisto, zaradi česar je branje vznemirljivo in zabavno. Vse, kar si od žanra tudi želimo.
10 min 9. 2. 2026
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.
7 min 9. 2. 2026
Piše Tjaž Mihelič, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Osišča pesniške zbirke Marcella Potocca Dnevnik zelene premičnice, ki nase nezadržno vlečejo pojme spomina in zgodovine, so jezik, čas in prostor. Zunanja zgradba zbirke omogoča branje po treh linijah. Prva in tudi najobsežnejša je linija govora umrlih znanstvenikov (denimo Ericha Auerbacha), pesnikov (Danteja, na primer), revolucionarjev (Rose Luxemburg), državnikov (Indire Gandi) in drugih, ki so zbrani iz različnih časov in pripadajo vsak drugemu jeziku, drugemu prostoru in vendar vsi skozi poezijo govorijo iz onostranstva. Imenujmo to linijo oglašanje preteklosti. Drugi liniji oz. intermezzom, kakor Potocco imenuje tri razdelke, pripadajo Zvezdni dnevniki, v katerih govori Data, Podatkovnik iz zvezdne ladje. Imenujmo to linijo oglašanje prihodnosti. Tretja linija pa sta epiloga, ki na koncu zaokrožata oziroma osmislita celotno zbirko. Imenujmo to linijo oglašanje brezčasja. Ali kot piše pesnik v pesmi iz Epiloga 2: »Zbrali smo podatke, preteklost se bliža koncu. // Zdaj zdaj bo vse potegnilo v sonce in sonce bo potemnelo. // Šli bomo naprej – ali nazaj.« Večji del zbirke zajemajo monologi ali oglašanje iz onostranstva, od koder – večinoma pesniki, a ne izključno – lahko spregovorijo skozi medij, ki je poezija, in tudi skozi medij, ki je pesnik sam. Potocco, sicer strokovnjak za nacionalne identitete v literaturah, se pokaže za najboljšega prenašalca njihovih sporočil. A ne gre le za prenašanje, temveč tudi za soustvarjanje. Najzanimiveje se to pokaže v pesmi, v kateri govori Ovidij: »Ovidius in Ponto frigora trahit, citira moj / premišljevalec drugega pesnika.« Pesmi so prepredene z jeziki teh oseb, bodisi kot citati iz njihovih del bodisi kot misli pesnika-avtorja, ki spregovori v njihovem jeziku. Tu je treba poudariti, da samo iz naslovov ne vemo, kdo nam govori, saj so pesmi naslovljene samo z letnicama od–do ter krajema, kjer se je govorec rodil oziroma umrl. Šele opombe nam dajo dokončno potrditev. Da pa ima jezik posebno težo, priča tudi naslov opomb, ki vse osebe označuje za govorce in ne kako drugače. V spremni besedi je Alenka Jovanovski literarnovrstno označila Dnevnik zelene premičnice za dramsko poemo. Oznaka je vsekakor potrebna. Morda se v tem primeru bolj kot sicer kaže za dobro oporo kritiku. A ne iz zaprašene opazke, da že ime samo nosi vso in edino in pravo resnico pomena (te predstave nam je razblinil že Shakespeare), temveč iz težnje po okviru, ki pomen šele lahko vzpostavi. V izogib špekuliranju, ki bi ga razjasnila šele podrobna razčlemba, se vsaj v tem branju oddaljimo od predlagane oznake. Vrstni pridevnik dramska bi raje izpustil, saj se prej kot dialog oglaša veriga monologov, ki korespondirajo, to že, z našo stvarnostjo. Samostalnik poema pa bi raje zamenjal z avtorjevim ponujenim dnevnikom zelene premičnice, torej Zemlje, ali bolje, kakor pravi v zadnji pesmi zbirke v razdelku Epilog 2: »Naša enciklopedija vsebuje vse to, da se ne bi pozabilo.« Z izbiro pojma dnevnik se je avtor zavezal iskanju trenutka, z enciklopedijo pa namiguje na gore podatkov, kopičenje vsega v naši zgodovini. V tem pogledu gre za zanimiv preplet dveh nasprotujočih si konceptov, ki ju poveže poezija. Konceptualno je zbirka odlično zastavljena. Kaj je poezija, se vprašajmo ontološko? Najvišji način zamišljanja. Zamišljanje pa poteka v objemu iskanja trenutka, ko se jeziki stapljajo, prostori dobivajo novo dimenzijo, čas pa postane strnjen. Tako je ideja zbirke postati več kot samo zgodovina, več kot zgolj popis. Postane »velika enciklopedija zvezd, ki ji kdaj pa kdaj še rečejo le / Bog«. Poezija v svoji izvornosti postane boj zoper pozabo, zato se je treba spomniti in si zamisliti, kako je bilo, saj »[p]ozaba je edina smrt planeta«. Kar pri zbirki najbolj ne deluje in avtor na to ni mogel vplivati, so platnice knjige, ki je izšla v knjižni zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Na to je bilo nedavno opozorjeno tudi v eni izmed kritik Tinkare V. Kastelic. Zbirka je rezultat vsakoletnega javnega natečaja, na katerega avtorji pošljejo svoje pesniške zbirke, izmed katerih nato vsak član komisije izbere eno. Sam natečaj naj kar se da pohvalimo in poudarimo, da je izrednega pomena pri predstavljanju tudi novih pesniških glasov, naslovnice pa so uniformirane, nevpadljive in bi morale kljub osnovnemu ogrodju vsebovati vsaj detajl, ki bi vsakokratno zbirko, povečini odlično, uglasil z vsebino. Potocco navdih išče pri velikih ljudeh človeštva, ki so že onkraj. Pri tem pa ne gre za upesnjene življenjepise, ampak, kot smo že omenili, za iskanje trenutka. Problem, ki ga vidim, je, da kljub avtorjevi soudeleženosti v njihovi pripovedi zdrsne v izjavljanje, na primer kot pravi Ovidij: »Začel sem živeti le v prostoru / in trajanju nekogaršnje pripovedi.« Vsaka pesem je lahko že trenutek, pravi nekje Wislawa Szymborska. A trenutek ni izjavljanje, temveč izrekanje. Pesem mora živeti svoje življenje, ki je v zdajšnjosti, v tem pa lahko samo izreka ali pa se kdaj izjalovi v preveč plakatne izjave. Naj navedem samo pomislek: če bi končne opombe odmaknili in bi bili soočeni samo s podatki o časih in krajih, jezik pa bi nas objel v svoji izvirnosti, bi bila bralna izkušnja že drugačna in bi avtorjev namen, drznem si reči, še podkrepila. To navsezadnje zaokroža tudi zadnji verz zbirke, ki je namenjen bralcem in kritikom, morda: »Verjeli so, / da mora vse imeti smisel, a ta enciklopedija je tu samo zato, / ker je.«
7 min 9. 2. 2026
Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.
3 min 6. 2. 2026
Zvokotok v CD: Mehka črta Dvorana Duše Počkaj 31.1.2026 Avtorji in izvajalci: Loup Abramovici, Vid Drašler, Tomaž Grom, Samo Kutin, Lola Mlačnik, Eduardo Raon Projekt, predstava, performans ali koncert Mehka črta je razširitev skladbe Kamni iz znamenite Zbirke proze, Prose Collection eksperimentalnega skladatelja Christiana Wolffa, ustvarjene za neglasbenike. Tomaž Grom je Wolffovo spodbudo skozi leta večkrat sprejel in denimo z večjim kamnom igral na strune ležečega bendža, pri čemer je teža kamna skozi počasne premike ustvarjala hkrati posebno napetost, vtis latentne nevarnosti težkega kamna in hkrati minimalističnega detajla zvokov s strun. Sobotni dogodek Mehka črta je takšno akcijo z drugimi načini razširil na skupinsko dejavnost, ki jo je pod Gromovim vodstvom izvedla zasedba glasbenikov Vida Drašlerja, Lole Mlačnik, Sama Kutina, Eduarda Raona in plesalca Loupa Abramovicija. Poleg Wolffove besedilne partiture pa ima kamenje v glasbi še druge kontekste. Kot zvočila ga je uporabilo še več skladateljev, kamnite objekte srečamo v zvočnih instalacijah nemških umetnikov Bernharda Leitnerja in Rolfa Juliusa, ter kar v vrsti del slovenskih skladateljev – Peter Šavli je elektroakustično Erozijo s posnetki iz kamnolomov napolnil z neprijetno podobo sveta v razpadu, skupina JataC se je temeljito posvečala kamninam v delu Kronolit z vidika časovnosti kamna kot snovi, na kateri bivamo in ki kroži v osončju. Ob tem je še več skladateljev in izdelovalcev kamnitih glasbil sledilo kitajski tradiciji litofonov, zvenečih tankih kamnitih kosov. Referenc je polno tudi zunaj glasbe, stika zvoka – v nekem drugačnem smislu – in kamna pa se denimo poglobljeno loti filozof Mladen Dolar v eseju Kamen in glas, kjer je sicer v središču literatura. Tu naj omenim samo Dolarjevo analizo Beckettovega romana Molloy in nenavadnega razmerja med dvema pojmoma, kamnov, ki jih naslovni ne-junak prenaša v žepih, jih previdno vtika v usta in sesa ter Beckettovega odnosa do glasu kot nečesa odluščenega od notranjosti, osebnosti, identitete. Mehka črta celo vsebuje prizor govora Loupa Abramovicija, ki ga v natančno sinhroniziranih gestah zvočno prekriva posnet šum kamenja. Razgradnja stroge opozicije med nemim, pasivno obstojim, vztrajnim kamnom in minljivim, nematerialnim, a pregovorno izraznim glasom, kot jo ob literaturi in filozofiji izpostavi Dolar, pa lahko osvetli tudi nekatere glasbene pristope Zvokotoka. Cikel sicer tematizira komponirano glasbo – torej zapisano, fiksirano v oprijemljivo sled – a pogosto v stiku z improvizacijo ali drugimi načini nepripravljenega, dogovorjenega, ne pa nujno pisno overjenega načrtovanja glasbe, zvoka in giba. Torej so lahko vprašanja Mehke črte naslednja. Kako zložiti delo, ki bi nekaj storilo, premaknilo, podalo, a z materialom, kot je kamen, ki sam po sebi ne dela nič, je negiben in ne sporoča ničesar? Je sploh mogoče najti tisto, kar romantizirana predstava umetnika imenuje »lasten glas«, a s kamenjem, torej domnevno popolnim nasprotjem glasu, z anonimnim, vsakdanjim šumom, brez glasbila, na katerem so se glasbeniki skozi leta mojstrjena prebili do svojega izraza? In kako uresničiti individualno idejo s še petimi zelo različnimi posamezniki, ki niso le izvrševalci navodil? Kaj se je torej dogajalo v Mehki črti? Vstop v Dvorano Duše Počkaj je šest nastopajočih pospremilo z repetitivnim udarjanjem prodnikom, sledili pa so stebri dela – ki je bilo vnaprej natančno koordinirano, dogovorjeno, izvežbano. Abramovici je sprožal dolgo nihanje nevarno težkega kamna in obredno potiskal veliko klado po s kamni ustvarjeni prečni poti na polovici odra, Eduardo Raon, sicer harfist, je med drugim deloval s polaganjem kamnov na vibrirajoče površine, multiinstrumentalist Samo Kutin je lokoval na litofona zvočila in na opne spuščal tok peska, Lola Mlačnik in Vid Drašler sta bila kot tolkalca še najbliže svojemu lastnemu instrumentariju, Tomaž Grom pa je izza mešalne mize nadziral ozvočenje, predvajanje zvočnih zapisov ter med drugim s hidrofonom, vodnim mikrofonom lovil zvočnosti posebnih kamnov, ki – in tu spet ne moremo ne pomisliti na Molloyevo sesanje kamnov – prav obratno sami zaradi svoje sestave sesajo, vsrkavajo, pijejo vodo. Če je rob, površina kamna lahko tako propustna, če je črta med trdno in tekočo snovjo lahko tako mehka, tudi vnaprej postavljene pregrade v glasbi niso neprehodne. Raznolikost, kontrasti, zvočna in gledališka pestrost materiala je v 50-minutnem kosu skrbela za zanimivost dogajanja, a v tem se je dalo slišati Gromovo prepoznavno skladateljsko ravnanje, odrezavo, odločno, a z občutljivostjo izkušenega glasbenika, improvizatorja ozaveščeno izmenjavo odsekov, gradnje in popuščanj, repeticij in prekinitev, vrtenja prodnikov in padcev kamnov, stalnega šuma padajoče mivke in njenega prestrezanja. Skratka, v ozadju kamninske spektakelske aktivnosti šestih akterjev, v prečenju razpok med kompozicijo in spontanim odzivanjem, glasbo, prostorom in gibom smo lahko uživali tako v plastenju kontekstov, kot tudi v čisti muzikalnosti.
6 min 4. 2. 2026
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Pesniško zbirko Aleša Jelenka Socialna omrežja zaznamuje spajanje različnega in na prvi pogled nezdružljivega. Prevladujoč neoseben digitalni svet in iskanje intime, tišine, resnice. V pesmi najpomembnejši dan dneva se pesnik pretaka v svojo kopijo, v svojo elektronsko verzijo brez spomina ali občutkov, ker jih ne potrebuje in oni ne njega. Resničnost zanj sploh ne bo pomembna, ker je ne bo več. Digitalna poezija, kot je naslov prve pesmi, je edina možna napoved pesniške zbirke Socialna omrežja: kaže se kot govorica robota, ki monotono uporablja in prelamlja besede. Prvoosebnega pripovedovalca razgradi do niča. »fejsbuk / fejst rukne vate da te izloči / izlušči te to-talno / izkoščiči // dokler od tebe osta-ne le votla glava / da se manifestiraš skozi ekran / / apdejtaš status / digitaliziraš živ-ljenje do konca / povsem do konca / da od tebe ne ostane nič čisto nič // nič.« V pesmi glas(ovi) tudi glas lirskega subjekta z vstopom v brezobličnost izgubi osebnost, da se lahko razblini in povsem raztelesi. Njegov glas nenadoma ni več en glas izmed mnogih, temveč glas mnogih v enem. »Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo,« je v eno misel strnila koncept celotne pesniške zbirke Tonja Jelen v spremnem besedilu. Zbirko Socialna omrežja sestavljajo trije sklopi pesmi: Čipi in mikrokozmos, Bližina in njena odsotnost in Digitalizacija in robotizacija. Vsi naslovi pesmi so napisani z malo začetnico in so večinoma ključ do razumevanja vsebine. Kako vstopiti v prostor poezije Aleša Jelenka, kako ubesediti podobo našega časa v verzih pesnika, ki med hitrim tokom sodobne tehnologije v današnjem digitalnem svetu išče svetlobna leta oddaljeno tišino? Tehnologije vrtoglavo napredujejo in so postale neločljiv del našega vsakdana. S tem se je marsikaj spremenilo. To je bilo Jelenku jasno že v njegovi zbirki Kontejner (2016), ki je s strupeno indigo modro barvo naslovnice, za kar gre zasluga sopesnici Heleni Zemljič, ki je prispevala tudi tako imenovano vezje za to podobo, že asociirala na računalnik kot nekakšno simbolično predhodnico zbirke Socialna omrežja. Ne sestavljajo je ničvredne ali zavržene pesmi, temveč na novo ustvarjene: recikliranje v umetnosti jemlje za osnovo že uporabljeno in celo izrabljeno staro snov in jo predela. Prosto po Kosovelu postane gnoj zlato. Na nek način je tako snov vsebinsko in oblikovno uporabljal tudi Tomaž Šalamun. Pesmi v zbirki Kontejner so s poustvarjanjem njegovih pesmi postale nove, sveže, sodobne in se s samosvojo izreko znova ponujajo v branje prav v letošnjem, velikemu kraškemu poetu posvečenem letu. A če je šlo pri Kontejnerju za protest proti ekološki bombi, gre v zbirki Socialna omrežja za iskanje prostora tišine v digitaliziranem svetu, za zavedanje lastne notranjosti. Za iskanje v klikih na računalniku izgubljene resnice in intimno človeškega v času, ko nas oblikujejo algoritmi, zasloni in povezave, ki ne poznajo odklopa. Ta poezija z ubesedovanjem izkušnje v objavljenih pesmih oblikuje odprt socialni prostor. Že s tem stopi v ospredje aktualen pogled v razliko med informiranjem, vedenjem in spoznanjem, poleg tega je v njej ubesedeno razmerje med digitalnim in resničnim svetom kot ga doživlja pesnik na četrtini 21. stoletja. Realno življenje, pravi v drobnem preblisku v pesmi paralelnost, je blazno krhko kot porcelan, toda tišina, ta tišina je tukaj. Ve, da se kljub staranju nikoli ne bo odvezal tišini (definicije). Živimo v času, ko se tok zgodovine in tehnološkega napredka spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Sprejemamo ga, saj se dogaja zunaj naših odločitev. Računalnik nas sili, da povsod puščamo svoje sledi. Z digitalnim pretokom informacij se je spremenil tudi način življenja, družabno življenje in medsebojno druženje se vedno bolj umikata v odvisnost od ekranov in socialnih omrežij. Množična uporaba digitalnega sveta se je začela s FaceBook-om po letu 2004, v naslednjih dveh desetletjih so se pridružili Instragram, Twitter, X, TikTok. V zbirki Socialna omrežja pesnikov glas opozarja na proces drugačnega branja, drugačnega spoznavanja sveta s pomočjo tehnologije, ki »hiti in se giblje ter vsake toliko časa poskoči« in ga prehiteva z obeh strani (v kontekstu). Ve, da se je spremenil pretok informacij, način komuniciranja med ljudmi, splošen odnos do umetnosti in tudi nivo rabe jezika. Tudi poezije, saj pesniška antologija Instapoeti vključuje najboljše pesnike sveta na Instagramu, kamor se jih prijavlja na tisoče. Indijsko kanadska pesnica Rupi Kaur, ena izmed začetnic globalnega fenomena prenove literature oziroma poezije kot mainstreama, v svojih treh knjigah, prevedenih tudi v slovenščino, s pesmimi, ki izražajo bolečino, a tudi katarzo in osvobajanje, razbija univerzalne tabuje na socialnih omrežjih. Tudi Jelenkova revolucionarna pesem nič manj ne razbija tabujev na slovenski literarni sceni. Ta pesem »ne bo krvavela namesto tebe / niti ne bo krvavela za kogarkoli drugega / ne bo oznanjala moderne božje besede / ne bo mahala z vpijočimi zastavami / ne bo iskala pravice / niti maščevala neresnice / ne bo / ona zgolj bo / in to ji bo dovolj.« Doživljanje razlike med minulim in današnjim svetom se bo spremenilo v vrtoglavo bližajočem se času nadvlade umetne inteligence. Se bomo še spraševali, kako doseči in spoznati resnico, ki je vedno izmuzljivo daleč zunaj posameznikovega dosega. Kako slediti pesniku, ki v meditaciji obstaja točno tam, kjer se stikata splet in poezija; kako prisluhniti njegovi definiciji, po kateri otipljivost nosi v sebi tisto literarno držo, ki je word ne vzdrži, ker je prepoln samega sebe? Posameznik je v svetu Aleša Jelenka – in ne le njegovem – omejen samo nase in na svojo odtujenost v digitalnem vesolju računalnikov, pametnih telefonov, tablic, umetne inteligence in robotov. Zunaj sklenjene verige medsebojnih odnosov ni več neposredno odvisen od preteklosti niti ne odloča o prihodnosti. Odpre računalnik, se izlije vanj (računalnik) in shrani spomine, čeprav ve, da bodo čez dvajset let peščeno pot prekrivali tlakovci, spomini pa bodo, skonektani z internetom, kadarkoli dosegljivi, le njihova pristnost bo vprašljiva (o spominih).
7 min 2. 2. 2026
Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.
4 min 2. 2. 2026
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.
7 min 2. 2. 2026
Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega se je s premiero Besov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega v odrski priredbi Gorana Ferčeca (v prevodu Sete Knop) in režiji Janusza Kice začel letošnji regionalni gledališki festival Ruta. Vtise je strnila Staša Grahek. Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Besi Бесы, 1873 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev dramatizacije Premiera: 30. januar 2026 Avtor dramatizacije Goran Ferčec Prevajalka Seta Knop Režiser Janusz Kica Dramaturginja Luna Pentek Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Urslov Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistenka dramaturginje Nejka Jevšek Agrft Asistentka scenografke Katarina Majcen Nastopajo Branko Jordan, Matej Puc, Judita Zidar, Jožef Ropoša, Jana Zupančič, Diana Kolenc k.g., Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Dimitrievska, Tomo Tomšič, Primož Pirnat, Jernej Gašperin, Boris Ostan, Gaber K. Trseglav, Nika Manevski k.g., Tjaša Železnik, Jaka Lah, Peter Alojz Marn k.g., Matevž Sluga, Ajda Kostevc k.g., Sebastian Cavazza / Boris Kerč Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/besi/
1 min 31. 1. 2026
Večkrat nagrajeni najnovejši celovečerni film makedonskega režiserja in scenarista Georgija M. Unkovskega DJ Ahmet, ki ga je bilo moč videti tudi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, ima skoraj pravljično zasnovo. Ahmet, petnajstletni pastir ovac v neki odročni makedonski vasici, se zaljubi v premožno vrstnico Ayo, ki se je vrnila iz Nemčije zaradi dogovorjene poroke, ki si je seveda ne želi. Simpatija je obojestranska in pastirjeva naloga – v maniri dobrih starih klasičnih pravljic – je seveda dekletu pomagati pobegniti. Pri tem si, kakor se za tovrstni lik tudi spodobi, pomaga z zvijačo, ki pa ni nič drugega kakor elektronska glasba in težko bi si zamislili bolj slikovit prikaz trka dveh popolnoma različnih si svetov. Na eni strani izrazito tradicionalno ruralno okolje s stoletnimi pravili in tradicijo, ki ga poosebljajo Ahmetov oče in Ayina družina, na drugi mladi, svobodomiselni najstniki, ki se sredi gozda udeležijo rejverske zabave in objavljajo na TikToku. Ko se vmes vmeša še čreda pobeglih ovac, je kulisa za prepovedano ljubezensko zgodbo skoraj popolna. Prav podoba tehno rejva v gozdu je bila glavno režiserjevo izhodišče za zasnovo tega filma, ki se mu je potrdila kot pravilna, ko je nekega dne med iskanjem snemalnih lokacij opazil nekega pastirja z najnovejšim iPhonom in takoj vedel, da ima svoj film. Do končne oblike, v kateri se tako kot v življenju spretno prepletajo humor, žalost, toplina in melanholija, je nato minilo še pet let, rezultat pa je izrazito topla pripoved o odraščanju v svetu, ki mu v resnici ne pripadaš več. Da je Ahmetova usoda še bolj zapletena, mu je pred kratkim umrla mama, na katero je bil očitno zelo navezan in je bila tisti bolj svobodomiselni člen družine, njegov precej mlajši bratec Naim pa od takrat ne spregovori več niti besede. Oče, zavezan tradiciji in popolnoma nesposoben izražati svoja čustva do sinov, svojo nemoč ob tem preliva v trdo vzgojo, kar le še povečuje prepad med njimi. Igra Aksela Mehmeta je tako osredinjena predvsem na njegove oči, ki boleče močno izražajo vse tisto, česar ni sposoben izreči z besedo, spretna dramaturgija prizorov pa večkrat vzbudi upanje, da bo končno le že prišlo do preobrata. A za to se mora zgoditi nekaj zares posebnega, močnejšega od besed. Glasba. Kot univerzalni jezik, ki presega besedno komunikacijo, Ahmetova glasba, predvajana na izjemno duhovit način, nazadnje prebije zid medgeneracijskega nerazumevanja in premaga urok mamine smrti. Poleg glavnih treh igralcev, Arifa Jakupa kot ravno prav svojeglavega Ahmeta, izjemno simpatičnega Agusha Agusheva, ki je nalogo molčečega Naima opravil z odliko, ter Dore Akan Zlatanove, kot sodobne princeske Aye, ki ne potrebuje več rešitelja na belem konju, ampak samo pomočnika za izpeljavo svojega načrta, prav posebno vlogo odigrajo tudi številni slikoviti stranski liki ter pristno in izjemno fotogenično makedonsko okolje. Da o roza ovci niti ne govorimo. Bere: Maja Moll Piše: Gaja Pöschl
3 min 30. 1. 2026
