Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.
6 min 26. 1. 2026
Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.
7 min 26. 1. 2026
Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka pesnice in prevajalke Žive Čebulj Praznih rok upesnjuje slo po življenju in vsem, kar ga polni. Že v prvi pesmi se zgosti misel celotne zbirke: »da se ne ubiješ / vsako jutro znova / je vseeno neverjeten čudež // la vie est un miracle«. Zbirko sestavljajo cikli oscilacije, razgrnitve, zagrnitve, umiritve in prepustitve, ki jim sledi zadnji del odzvanjanja. Ta pojasnjuje zadnje verze v pesmih, ki so pisani v poševnem tisku. Gre za citate, asociacije, omembe oseb in misli iz intervjujev in tudi spletno povezavo. Avtorica s tem spretno komunicira z bralstvom, kaže pa tudi na dosledno navajanje navdihov. Vsak cikel upravičuje svoje poimenovanje, zbirko pa se lahko bere tudi kot poemo čustev in porajajočih se stanj. Gre za naval, ki ga avtorica strastno in umirjeno vodi. To so pesmi, v katerih sije svetloba in se kažejo odtenki teme. A vedno se najde odločnost, da nikoli ni konca. Tega je mogoče povezati s subjektinjinim obiskom pokopališča, kar je kot odgovor na avtoričin pesniški prvenec Sama ljubezen je to iz leta 2023. V njem sta bila jasno prikazana umiranje in minevanje, ki sta se povezovala z neznosnim trpljenjem in porajajočim se vprašanjem o odrešenju. A če se je avtoričin prvenec spraševal o evtanaziji, nas zdaj poezija usmerja k smislu življenja. Tudi če se »sestavljaš vsak dan znova«, je to vredno. Obsežna pesniška zbirka se s prostim verzom in opustitvijo velikih začetnic posveča premišljevanju o vsakodnevnih smislih, radostih in teminah. Vse to je jezikovno pregneteno in izčiščeno v kratke verze. Pesmi so različnih dolžin, a njihova intenziteta je vedno enaka, vse imajo naboj, ki je eden najmočnejših kvalitet obravnavanega dela. Pomembno je tudi zavedanje odgovornosti do drugih. Živa Čebulj namreč poudarja, da ti drugi lahko da tudi svoje skrbi in bolečino. Odziv subjektinje je zrel, saj kljub svoji lastni temini vedno želi pomagati. Obenem je to tudi zbirka, ki govori o želji po bližini in dvojini z moškim, vendar se pri tem pojavi ključen pomislek o nasilju in poniževanju ženske. Brutalnosti pa tudi v naravi ni mogoče uiti. Občutenje do nje se kaže skozi vso zbirko. Eden izmed močnejših atributov je poistovetenje z različnimi literarnimi junakinjami, pri čemer gre za prikaz upora. Ne, subjektinja ne bo nikoli spadala v zbirko pop ikon. Sodi med »samosvoje«, kot jih označujejo drugi in druge: »zato ker sem morana / jenta / jagababa / pehta // živa«. Čeprav se pesnica sprašuje o ravnovesju, je ženstvena divjost izražena na svojstven način. V času ponovnega vzpona tradicionalnih ženskih podob je to več kot nujno, tudi v leposlovju. Pesmi v zbirki Praznih rok vstopajo v svet bolečine, v stanje odmika. Velika rešiteljica je poezija: »ko sem najbolj razdejana / pride pesem / vzame me v naročje / kakor kralj iz podzemlja // jablana spoznanja raste v meni // in zacveti / ko sem najbolj darovana«. Tudi sicer ima poezija močno, odrešilno vlogo. Pri tem ne gre za pretirano idealizacijo, temveč pomeni pobeg, pomiritev in ne nazadnje varnost. V zbirki deluje kot kontrapunkt vsemu spraševanju. Živa Čebulj je z drugo pesniško zbirko Praznih rok še bolj prepričala in daje vedeti, kako pomembno je ohranjati čudenje, iskanje svetlobe in morebiti tudi hrepenenje. Prav to daje živost, ki jo lahko povežemo tudi z avtoričinim imenom in s slovansko boginjo. Pesmi so v svoji izraznosti iskrene, ne glede na to, kaj vse odpirajo. Tako je tudi življenje, in tega se avtorica dobro zaveda in ne olepšava.
4 min 26. 1. 2026
Komedija zmešnjav odpira pogled v zakulisje operne hiše, kjer se vrhunec jubilejne sezone z uprizoritvijo opere Carmen z vsakim novim pripetljajem spreminja v katastrofo. Svetovno znana gostujoča sopranistka Elena Firenzi nekaj ur pred razprodano in dolgo pričakovano predstavo omaga pod pezo živcev, uspaval in alkohola. Intendantka operne hiše gospa Wylie in njena asistentka Jo se domislita rešitve, ki pa prinese le še več novih zapletov. Režiserka: Katja Pegan Prevajalka: Tina Mahkota Scenograf: Marco Juratovec Kostumograf: Alan Hranitelj Avtor glasbe: Mirko Vuksanović Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Lektor: Martin Vrtačnik Korepetitorica: Ana Erčulj Asistentka režije: Renata Vidič Igrajo: Lara Jankovič, Pia Skvarča, Rok Ličen, Sara Gorše, Blaž Popovski, Igor Štamulak, Mak Tepšič, Mojca Partljič Koprodukcija Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj
2 min 26. 1. 2026
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je premiero doživel poetični spektakel Orfej in Evridika, ki vsem dobro znani grški mit pretvori v poetično premišljevanje o smrti in ženski emancipaciji. Predstavo je režiral Jan Krmelj, avtorica besedila je Urša Majcen. Predstava je nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in En–Knapa. Avtorica besedila: Urša Majcen Avtor glasbe: Sašo Vollmaier Režiser: Jan Krmelj Koreograf: Iztok Kovač Dramaturginja: Petra Pogorevc Scenograf: Lin Japelj Kostumografka: Brina Vidic Lektorica: Klasja Kovačič Oblikovalca zvoka: Matej Čelik, Jure Žigon Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec videa: Gašper Torkar Avtorja priredbe besedila: Jan Krmelj, Petra Pogorevc Avtor aranžmajev in korepetitor: Sašo Vollmaier Perzefona: Nataša Tič Ralijan Virginia Woolf, Sylvia Plath, Sarah Kane: Ajda Smrekar Evridika: Lena Hribar Škrlec Orfej: Matic Lukšič Haron: Filip Samobor Kerber: Lara Wolf k. g. Tantal: Gregor Gruden Sizif: Joseph Nzobandora - Jose Ixion: Gal Oblak k. g. Zbor: Veronika Železnik k. g., Filip Štepec k. g., Mattia Cason, Matija Franješ, Tina Habun, Fiona Macbride, Carolina Alessandra Valentini, Nika Zidar Had: Sašo Vollmaier
1 min 24. 1. 2026
Man-su je inženir srednjih let, ki živi z ljubečo družino v ugledni soseski v lepo preurejeni hiši svojih prednikov. Svojo službo v proizvodnji nadstandardnih papirjev jemlje kot poslanstvo in je odličen v vsem, kar počne. Toda tovarno prevzame večja korporacija in sledijo odpuščanja; Man-su se šokiran znajde v položaju, ko mora poiskati novo službo – ali pa se znebiti konkurence na trgu dela, če želi ohraniti svoj dom, družino in dostojanstvo. Celovečerni film Ni druge izbire, ki ga je južnokorejski prvak Park Chan-wook pripravljal več desetletij, je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov – ta temelji na satirično-kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka – v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. Man-su je žrtev usode, pa tudi svojega značaja, ali bolje rečeno, je hkrati krivec in žrtev in to dela njega in njegove izbire še kako človeške. Tudi Park Chan-wook gleda s svojim režijskim pristopom nanj sprva »od zunaj«; z briljantnim prehajanjem med črno komedijo, družinsko melodramo in grenko tragedijo pa poskrbi, da zleze on gledalcu in mi njemu pod kožo. V primerjavi s predhodno ekranizacijo istega romana, ki jo je režiral Costa-Gavras leta 2005, imata intimno življenje in še posebno žena, ki tu in tam spominja na Lady Macbeth, vendar je hkrati tudi njeno nasprotje, večjo težo. Toliko, kolikor gre za delo o družbenih razmerah, je to tudi film o družinski dinamiki in zasebnih odnosih. Z izumetničenim načinom osvetljave in kadriranja, ki ju uporablja Park Chan-wook, ustvari privzdignjen realizem, ta pa preide v prispodobo. Film Ni druge izbire je kompleksna meditacija na temo pete božje zapovedi – ne ubijaj. Po njej nikomur ni dovoljeno uničiti človeškega bitja, pri tem se izključuje zakonita obramba oseb in družbe. Park Chan-wook izredno spretno krmari tako med žanri kot dilemami, ki jih nameče pred nas. Kaj, če je družba tista, ki uničuje človeška bitja? Man-su tudi v svoji najmračnejši izbiri navsezadnje brani sebe, hišo, dom, družino … Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. Izbira, ki naj bi nastopila po Fukuyamovem koncu zgodovine, ni prinesla globalnega miru, napredka in kapitalistične uspešnosti, ali vsaj ne splošno sprejetega zadovoljstva: z vseh strani pljuskajo tragedije in paradoksi. Ne da ni druge izbire, ampak če smo v razmišljanju dosledni, prav na nobenem področju ni preprostih izbir. Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.
3 min 23. 1. 2026
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
8 min 19. 1. 2026
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.
7 min 19. 1. 2026
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.
7 min 19. 1. 2026
Film tunizijsko-francoske produkcije nas popelje skoraj natanko dve leti nazaj, do 29. januarja 2024, ko med izraelsko ofenzivo severnega dela Gaze v klicni center palestinskega rdečega polmeseca pokliče majhna deklica. Režiserka Kaouther Ben Hania je želela pri prikazu resničnih dogodkov tega dne obiti prikaze nasilja in grozot, ki jih vsakodnevno spremljamo prek medijev in družbenih omrežij. Tako med celotnim ogledom ostanemo v prostorih klicnega centra ter skupaj z osebami na platnu nemočno čakamo, upamo in poskušamo razločiti šumeče besede Hind Radžab. Z izpisovanjem izvornih imen datotek posnetkov Hindinih klicev na pomoč nas film ves čas opominja na resničnost, na kateri je osnovan. Seveda je največji in najbolj pretresljiv opomnik glas šestletne deklice, ki ob napadu izraelske vojske več ur preživi v avtomobilu, polnim trupel njenih družinskih članov. A čeprav v filmu ves čas poslušamo dejanske posnetke dekličinih klicev, bi bilo vse preveč enostavno pozabiti, da gre za arhivsko gradivo. Da nam prepreči predolgo predajanje tej kognitivni disonanci, režiserka tudi nastope igralcev ponekod kombinira z izseki glasov resničnih oseb, ki jih ti upodabljajo. Proti koncu filma resničnost v film vdre še bolj nazorno – v zadnjem obupanem poskusu pohitritve reševanja začnejo sodelavci klicnega centra dogajanje v pisarni v živo prenašati prek družbenih omrežij. Takrat na zaslonu telefona, ki jih snema, uzremo posnetke resnične ekipe, ki se je stegovala za rešilno bilko sočutja javnosti in njenega pritiska na odločevalce. Dokudrama Glas Hind Radžab deluje prej kot dokument kot pa filmski izraz. Pri tem jasno jasno sledi strukturi in prijemom drugih, zahodnih filmov o tragičnih klicih v sili, kar si lahko razložimo s tem, da so med producenti filma zvezdniki, kot sta Brad Pitt in Joaquin Phoenix. Kljub temu se zdi skoraj neokusno komentirati scenarij, zasnovo likov, igro ali režijske odločitve. Film doseže svoj glavni in morebiti tudi edini cilj. Občinstvu približa resničnost, ki se morda zdi nepredstavljiva, a bi nam morala biti do sedaj že dobro poznana. Tako gledalcem, ki od vsakdana v Gazi sicer odvračajo oči, razkrije dejanski ustroj genocida. Tistim od nas, ki smo zaradi svojih algoritmov za Hind izvedeli že pred slabima dvema letoma, pa uspe natančno izrisati frustrirajoče birokratske ovire, ki prebivalcem Gaze in Zahodnega brega pod krinko diplomatskega posredovanja odrekajo tudi redke preostale drobce suverenosti in vzvode za samoohranitev. Ob genocidu, ki ne glede na vse, še kar traja, in kljub uporu javnosti le pridobiva mesto na seznamu zločinov proti človeštvu, ki se trenutno odvijajo po svetu, je Glas Hind Radžab prav zares film našega časa. Kot pravi režiserka: »Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Nagovarja univerzalno bolečino. […] Film lahko ohrani spomin. Film se lahko upre pozabi. Naj bo glas Hind Radžab slišan.« Piše: Vanja Gajić Bere: Eva Longyka Marušič
3 min 16. 1. 2026
