Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.
8 min 19. 1. 2026
Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.
7 min 19. 1. 2026
Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.
7 min 19. 1. 2026
Film tunizijsko-francoske produkcije nas popelje skoraj natanko dve leti nazaj, do 29. januarja 2024, ko med izraelsko ofenzivo severnega dela Gaze v klicni center palestinskega rdečega polmeseca pokliče majhna deklica. Režiserka Kaouther Ben Hania je želela pri prikazu resničnih dogodkov tega dne obiti prikaze nasilja in grozot, ki jih vsakodnevno spremljamo prek medijev in družbenih omrežij. Tako med celotnim ogledom ostanemo v prostorih klicnega centra ter skupaj z osebami na platnu nemočno čakamo, upamo in poskušamo razločiti šumeče besede Hind Radžab. Z izpisovanjem izvornih imen datotek posnetkov Hindinih klicev na pomoč nas film ves čas opominja na resničnost, na kateri je osnovan. Seveda je največji in najbolj pretresljiv opomnik glas šestletne deklice, ki ob napadu izraelske vojske več ur preživi v avtomobilu, polnim trupel njenih družinskih članov. A čeprav v filmu ves čas poslušamo dejanske posnetke dekličinih klicev, bi bilo vse preveč enostavno pozabiti, da gre za arhivsko gradivo. Da nam prepreči predolgo predajanje tej kognitivni disonanci, režiserka tudi nastope igralcev ponekod kombinira z izseki glasov resničnih oseb, ki jih ti upodabljajo. Proti koncu filma resničnost v film vdre še bolj nazorno – v zadnjem obupanem poskusu pohitritve reševanja začnejo sodelavci klicnega centra dogajanje v pisarni v živo prenašati prek družbenih omrežij. Takrat na zaslonu telefona, ki jih snema, uzremo posnetke resnične ekipe, ki se je stegovala za rešilno bilko sočutja javnosti in njenega pritiska na odločevalce. Dokudrama Glas Hind Radžab deluje prej kot dokument kot pa filmski izraz. Pri tem jasno jasno sledi strukturi in prijemom drugih, zahodnih filmov o tragičnih klicih v sili, kar si lahko razložimo s tem, da so med producenti filma zvezdniki, kot sta Brad Pitt in Joaquin Phoenix. Kljub temu se zdi skoraj neokusno komentirati scenarij, zasnovo likov, igro ali režijske odločitve. Film doseže svoj glavni in morebiti tudi edini cilj. Občinstvu približa resničnost, ki se morda zdi nepredstavljiva, a bi nam morala biti do sedaj že dobro poznana. Tako gledalcem, ki od vsakdana v Gazi sicer odvračajo oči, razkrije dejanski ustroj genocida. Tistim od nas, ki smo zaradi svojih algoritmov za Hind izvedeli že pred slabima dvema letoma, pa uspe natančno izrisati frustrirajoče birokratske ovire, ki prebivalcem Gaze in Zahodnega brega pod krinko diplomatskega posredovanja odrekajo tudi redke preostale drobce suverenosti in vzvode za samoohranitev. Ob genocidu, ki ne glede na vse, še kar traja, in kljub uporu javnosti le pridobiva mesto na seznamu zločinov proti človeštvu, ki se trenutno odvijajo po svetu, je Glas Hind Radžab prav zares film našega časa. Kot pravi režiserka: »Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Nagovarja univerzalno bolečino. […] Film lahko ohrani spomin. Film se lahko upre pozabi. Naj bo glas Hind Radžab slišan.« Piše: Vanja Gajić Bere: Eva Longyka Marušič
3 min 16. 1. 2026
Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.
8 min 12. 1. 2026
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.
9 min 12. 1. 2026
Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.
7 min 12. 1. 2026
Novo koledarsko leto v SLG Celje začenjajo s krstno izvedbo po motivih Cankarjeve satirične drame Hlapci. Uprizoritev raziskuje vprašanje kritičnega premisleka v času vzpona skrajnih političnih sistemov, s simultanim odrskim in dokumentarističnim pristopom pa razkriva mehanizme upora, poslušnosti pa tudi spomina. Soavtorji priredbe besedila: Jan Krmelj, Dijana Matković, Lučka Neža Peterlin in igralska ekipa Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Lučka Neža Peterlin Scenograf: Lin Japelj Kostumografka: Brina Vidic Avtor glasbe: Vid Greganović Oblikovalec zvoka: Primož Vozelj Oblikovalec svetlobe in videa: Domen Lušin Lektorica: Živa Čebulj Asistentka scenografa: Živa Brglez Avtorica poezije Anastazije Komar: Eva Stražar Igrajo: Lovro Zafred, Mojka Končar, Eva Stražar, Lučka Počkaj, Urban Kuntarič, Maša Grošelj, Andrej Murenc
1 min 10. 1. 2026
Več filmskih kritikov se je pošalilo, da je Veličastni Marty nekoliko zavajajoč naslov, saj so pričakovali dokumentarec o režiserju Martinu Scorseseju. A naslov drži, Chalametov Marty Mauser je res veličasten lik, film pa presežek, ki se uvršča med letošnje favorite za filmske nagrade, predvsem pri glavni moški vlogi. Chalametova predstava je še toliko bolj navdušujoča zaradi dolgoletnih priprav. Mladi igralec je poleg očitno fizično zahtevnega treninga za znanstvenofantastično trilogijo Peščeni planet in poleg tega, da se je za glasbeno biografijo Popolni neznanec naučil igrati kitaro in peti kot Bob Dylan, kar sedem let izpopolnjeval igranje namiznega tenisa, da je uspel izvajati mojstrske trike, ki jih prikaže v filmu. A to sploh ni športni film. Prvenstveno gre za film o prevarantu, ki skuša voziti slalom med fantázemskimi ambicijami in izmikanjem odgovornosti resničnega življenja. V tem je do neke mere podoben drami Uncut Gems, ki sta jo je Safdieja posnela pred sedmimi leti in je prinesla več igralskih nagrad Adamu Sandlerju. Tudi to pot je dogajanje primarno postavljeno v New York, kjer spoznamo naslovnega junaka, najboljšega ameriškega igralca namiznega tenisa. Marty ne le, da sanja o svetovni slavi in uspehu, on že živi to življenje, čeprav sam šport ni posebej uveljavljen, on ni ravno prezentabilen in za nameček še izgubi v finalu londonskega turnirja. A kot vedno in znova dokazuje v filmu, noben poraz ne ustavi njegovega zagona, samozavesti in ambicij. Tako mimogrede okrade nevarnega gangsterja, zapeljuje nekdanjo filmsko zvezdo in s prijateljem opetnajsti skupino nevarnih newjerseyskih mladeničev. Kljub dobrima dvema urama trajanja tempo filma niti za trenutek ne popusti, poleg tega pa nas nagradi s kopico presenetljivih preobratov. Veličastni Marty je torej dober, ampak – ali je bolj veličasten kot rokoborski The Smashing Machine? Med filmoma je presenetljivo veliko vzporednic. Oba sta postavljena v svet športa, v preteklost, ko se ta šport šele uveljavlja, in nekoliko nenavadno se oba končata s športnim dogodkom na Japonskem. V obeh sta protagonista garača, ki poskušata prikrojiti pravila, ker verjameta v lastno izjemnost, in predvsem oba filma gradita živčni ritem s kanček predolgimi in pretirano bližnjimi kadri, s katerim sta Safdieja zaslovela. In čeprav sta oba avtorja mojstra filmske obrti, je glede na videno Josh posnel občutno boljši film. Kot prvo, Veličastni Marty izstopa s humorjem, kot drugo, pa z bistveno boljšim glavnim igralcem. Dwayne Johnson v The Smashing Machine prikaže vse, kar zmore, a je igralsko v velterski kategoriji, Timothée Chalamet pa v težki, če si izposodimo metaforo. Žal je nekoliko pod radarjem zdrsnil še tretji film, ki si zasluži primerjavo. Na Liffu prikazani Če bi imela noge, bi te brcnila je posnela Mary Bronstein, žena dolgoletnega sodelavca Safdiejev Ronalda Bronsteina, sicer tudi soscenarista Veličastnega Martyja. Tudi njen film nosi pečat filmske šole Safdiejev s podobno stresnim tempom, izjemno igro in protagonistom, ki glavo drži milimeter nad gladino med vse silovitejšo poplavo. A obstaja nekaj ključnih razlik, ki njen film naredijo še bolj izstopajoč. Medtem ko Safdieja že vso kariero v središče postavljata like z družbenega roba, zaradi česar jih lahko naredita še bolj fantastične oziroma veličastne, ne da bi trpela prepričljivost, je Bronstein zgodbo osredotočila okrog ženske srednjega razreda, liberalke in matere, ki se tako prepričljivo sabotira, da ji na koncu, še bolj veličastno kot Martyju, propade celo lastni propad.
4 min 9. 1. 2026
Odtujeni oče, sicer renomiran filmski režiser Gustav Borg, se po smrti svoje bivše žene vrne na Norveško v življenji svojih dveh odraslih hčerk in želi njihovo nekdanjo skupno hišo uporabiti za svoj naslednji celovečerni projekt. V njem bi rad v glavni vlogi videl starejšo hčer, priznano gledališko igralko Noro, ki pa njegov predlog, kot tudi vse poskuse zbliževanja, odločno zavrača. Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi, 2025) režiserja srednje generacije Joachima Trierja je eden od odmevnejših filmov lanskega leta – prejel je veliko nagrado žirije v Cannesu, osem nominacij za zlati globus in tako naprej. Nedvomno gre za igralsko mojstrovino dvojca Stellan Skarsgård in Renate Reinsve, ki je nastopila že v več Trierjevih filmih, oziroma za odličen prikaz, kako oče in hči oziroma obe hčeri, če smo natančni, vsak na svoj način predelujejo svoje travme in nerazrešene odnose. S te plati se zdi malce osupljivo, kako močan vpliv ima resnobna teža Ingmarja Bergmana na skandinavske ustvarjalce še dvajset let po smrti; seveda pa lahko razumemo Sentimentalno vrednost tudi kot dostojen hommage njegovemu opusu … Opozoriti bi veljalo tudi na izjemen občutek Joachima Trierja za dogajalni, celo ozkoarhitekturni prostor – svojemu domačemu Oslu je posvetil celo trilogijo, v kateri izstopa otožna generacijska sonata Oslo, 31. avgusta (2011). V tem pogledu je tudi stara domača hiša Borgovih eno od dveh ključnih jeder pripovedi: v poskusu snemanja delno avtobiografskega filma se v hiši retrospektivno pred nami odvije celotno 20. stoletje. Tako, dobesedno pred gledalcem, Sentimentalna vrednost zraste iz navidezno majhne, intimne pripovedi v vêliko romaneskno delo. Joachim Trier je odraščal v družini filmskih ustvarjalcev in je tudi sam v letih, ko se lahko človek že včasih ozre nazaj. Portret teže staranja, bližine smrti, dvomov, upov in dilem, pri katerem mu pomaga Stellan Skarsgård, je izvrstno doživet. Podobno lahko občudujemo nevsiljiv preplet spomina prostora, podedovanih travm in »zapuščine« v več pomenih besede. Seveda gre za pogosto uporabljen literarni pripomoček, hkrati pa pomanjkanja vizualnih veščin Trierju res ne moremo očitati. Edini resnejši pomislek, ki ga imam glede celovečerca, je platonične narave. Namreč, ena od bolj neprijetnih plati filmske branže je, da je silno incestuozna. S tem ne namigujem na karkoli v zvezi z zgodbo Sentimentalne vrednosti, ampak na zapredenost vase in obsedenost z lastnim početjem. Hollywood še zdavnaj ni edini, ki si silno rad čestita in se treplja po ramenih zaradi svojega domnevno pomembnega početja – tudi na tej strani Atlantika se preštevilni avtorji težko uprejo skušnjavi, da ne bi vsaj enkrat v karieri posneli filma o filmu ...
3 min 9. 1. 2026
