Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušlič. Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice. Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame. Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«. Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo. Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj. Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.
9 min 9. 6. 2025
Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. V Piškotih s sporočilom Uroš Zupan ponuja svojevrsten kolaž dragocenih premislekov, spominov, subjektivnega doživljanja telesne bolečine ob neizogibnem zavedanju ranljivosti in minljivosti, pa esejev o literaturi in popularni glasbi, s katerima je organsko zraščen, saj sta sestavni deli njegovega intimnega sveta. Ob njiju je rasel, zorel, se navduševal in navdihoval. Ko v esejih navaja najljubše avtorje na področju literature in najljubše izvajalce in skladbe popularne glasbe, gre še dlje, saj pogosto izpisuje besedila pesmi, jih razčlenjuje in opozarja na ključna mesta, v glasbo pa bralca uvaja tako kot to besedni ustvarjalec zna, in sicer z izvrstnimi poetičnimi, subtilnimi opisi, ki se dotikajo posameznih instrumentalnih delov, vokalnih izvedb, različnih nivojev in plasti glasbe, vse tako privlačno, da si bralec zaželi te skladbe še sam ponovno ali na novo zavrteti in se vanje potopiti z novim uvidom, z novo, čeprav izposojeno izkušnjo. Pesnikov izbor literatov ne preseneča, a Zupan ga osvetljuje z izborom posameznih pesmi, kolikor jih obseg njegovega dela dopušča. Njegova najljubša pesnica je Nobelova nagrajenka Wisława Szymborska, najljubši pesnik je Czesłav Miłosz, najljubši nemški pesnik pa Gotfried Benn. Ne izogne se niti ameriški pesnici, Nobelovi nagrajenki novejšega datuma Louisi Glück. Dolgo, navaja avtor, je bil njegov najljubši roman, kultno delo Aleksandrijski kvartet Lawrenca Durrela. Pesnik ima gotovo na zalogi še mnogo imen in mnogo kriterijev po katerih izbira, a že navedeni avtorji so jagodni izbor iz svetovne literature. Zanimivo in resnično je njegovo razmišljanje o branju poezije, o uvidu vanjo. Niso vse pesmi vedno odprte našemu razumevanju, kar ne govori o kvaliteti pesmi. Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje, ali nove, neznane izkušnje, jo ponotranji in posvoji. Popularna glasba je v času socializma prihajala k nam z zamikom, po različnih kanalih, vendar so jo ljubitelji in med njimi je bil tudi avtor Piškotov s sporočilom, cenili toliko bolj, kolikor težje so do nje prišli. Mnoge skladbe so bile povezane z avtorjevim razpoloženjem in čustvi, z določenim obdobjem ali dogodkom in tako so ostali zapisani v spominu in tako jih ob poslušanju vedno znova izvabljajo. Zupan je kot samouk na tem področju prebiral vse, kar je bilo o popularni glasbi napisanega, ustvarjal je lastne zbirke in v pričujoči knjigi ponudil tudi sezname svojih najljubših plošč devetdesetih, osemdesetih in sedemdesetih let, zadnji dve veljata za zlato dobo, klasiko tedaj še ne priznane glasbe. Zupan tako v Piškotih s sporočilom ponuja malo enciklopedijo popularne glasbe in glede na vse v knjigi napisano, mu gre, poznavalcu, res zaupati. Najbolj oseben in iskren del te zbirke je zajet v zapisih o bolečem soočenju s telesnimi omejitvami zaradi obrab, ki nas doletijo v času, ko se telo začne starati. Na pragu šestdesetih, pogosto v bolečinah, ki filtrirajo njegova občutja, ki reducirajo njegove aktivnosti na osnovno, na hojo, ugotavlja, da je tudi s hojo pretiraval, v želji, da se priklene na zemljo in tako podaljša svoj vek na njej. Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna. Vračanje v otroštvo je značilno za to obdobje, vračanje k preprostim deškim igram, v rodne Trbovlje, v čas, ko je bilo vse skromno in sivo, ko je le domišljija barvala vsakdanjost in jo delala vznemirljivo. A čas se je neusmiljeno vrtel, komaj izmišljene igre so zastarevale, menjavali so se vzorniki, menjavale so se vrednote, preizkusiti je bilo treba razne omame, potovati in od blizu doživeti čarobnost oddaljenih in opevanih pokrajin in tujih mest. O vsem tem piše avtor in med prozne tekste dodaja ne samo pesmi priznanih avtorjev, temveč tudi svoje lastne pesmi. Zanimiv, širen svet nam ponuja v Piškotih s sporočilom, zanimiva doživetja, preplet proze in poezije, pisan z neko novo, za Uroša Zupana neznačilno ponižnostjo in tiho melanholijo.
5 min 9. 6. 2025
Vasica, ki je v središču filma, se imenuje Vermiglio in leži visoko v Alpah. Nekje daleč se bijejo zadnje bitke druge svetovne vojne v Italiji. Čeprav vojne ne vidimo, se njene posledice kažejo v odsotnosti moških in nenehnih molitvah za mir. Umirjeno in urejeno življenje številne družine Graziadei, ki jo suvereno vodi oče Cesare, sicer vaški učitelj, se zamaje, ko se v Vermiglio zatečeta dezerterja, sosed Attilio in njegov prijatelj Pietro s Sicilije. Med Pietrom in Cesarejevo najstarejšo hčerko Lucio vzplameni romanca, in ker v odročni vasi ljudje stvari ne zapletajo, je kmalu na vrsti poroka. Pietro se odloči ostati v Vermigliu, vendar mora pred tem obiskati Sicilijo, da bi o poroki obvestil svojo mater. Obljubi, da bo pisal, vendar Lucia zaman čaka na njegove besede in družina o Pietrovi usodi izve šele iz časopisov. Čeprav je Lucijina zgodba osrednja nit filma, režiserka Maura Delpero zavzeto prikazuje tudi življenja preostalih članov številne družine. Med njimi najbolj izstopa druga najstarejša sestra Ada, ki živi obremenjena z grehom zaradi očitne, toda nikoli zares priznane spolne nagnjenosti do žensk, predvsem do lokalne svobodne duše Virginie. Potem je tukaj najstarejši sin Dino, ki mu nikoli ne uspe narediti nič, kar bi bilo prav očetu, mlajša sestra Flavia pa se kot tista z najboljšimi ocenami bori z vednostjo, da bo edina v družini lahko deležna izobrazbe. Čeprav se iz opisa raznolikosti junakov zdi, da so samo sporočilni elementi, ki ne presežejo stereotipov v službi prikaza raznolikosti vaškega življenja, režiserka izostreno tke njihove niti v popolnoma prepričljivo tapiserijo. Ta gledalcu ne poda le vtisa, da opazuje prikaz življenja izpred osemdesetih let, temveč občutek, da je Vermiglio tudi obiskal. Filmske zgodbe in prikaz življenja temeljijo na pričevanjih sorodnikov in predvsem sorodnic režiserke Maure Delpero, tako da prek usod junakov dobimo tudi izostren vpogled v življenje, pravice in usode žensk v takratni družbi. Pri tem se avtorica izogne pretirano ideološkemu narativu, tako da ne dobimo eksplicitnih prizorov zatiranja, to pa seveda naredi vdanost junakinj v njihove družbene usode toliko bolj tragično. Tako film v njihovih zgodbah prikaže soočanje z depresijo, prisiljenost v nenehno rojevanje brez prave zmožnosti skrbi za vse dojenčke, izredno omejene karierne možnosti in neizbrisno obvezo do družine in skupnosti. Čeprav je feministična nota prisotna, pa ta ne odvrne pozornosti od pristnosti prikaza Vermiglia, umirjenega življenjskega tempa, želje po znanju in izobrazbi, premagovanja na videz nemogočih ovir, iskanja svobode znotraj skupnosti in sreče v drobnih rečeh. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.
3 min 6. 6. 2025
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.
6 min 2. 6. 2025
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Za Kajo Bucik Vavpetič so Srebrne vezi romaneskni prvenec, vendar je pod psevdonimom Zoe Ashwood že pisala besedila za angleški trg, za slovenski trg pa prevajala fantazijska in romantična knjižna dela. Tudi pričujoči roman lahko uvrstimo v rubriko fantazijska romanca. Uvrstitev med deseterico najboljših romanov lanskega leta ne preseneča, saj je zgodba dobro strukturirana in ponuja zanimiv preplet ljubezenske romance in pustolovščin, v katerih se dobri junaki borijo proti zlim. Vse skupaj poteka na fiktivnem slovanskem ozemlju, katerega imena – Gorjanska, Brezinjska, Raška in Fareška – spominjajo na pokrajine in kraje na Slovenskem. Za boljšo odslikavo prizorišča je na koncu romana priložen zemljevid, delo ilustratorke Tine Dobrajc, ki je ustvarila tudi barvito ilustracijo na naslovnici. Avtorica Kaja Bucik Vavpetič si je glavne junake pa tudi stranske like zamislila kot kombinacijo ljudi in bajeslovnih bitij. Med njimi so v reki plavajoče rusalke, rogati mački – domovoji, čateži, psoglavci in druge “nakazni”, ki jih je zlobni knez Jaroslav Černograjski s pomočjo srebrnih ovratnic prisilil v suženjstvo. Tudi glavna junaka – Ljudmila in Gaber – nista običajna človeka, saj je Mila plod posesivne ljubezni med Jaroslavom in rusalko, njenemu izvoljencu Gabru pa iz glave poganjajo rogovi. Že na začetku romana izvemo, da ima Jaroslav za Milo pripravljenega drugega ženina – ostarelega generala Dragovana, kateremu dolguje uslugo – vendar ga Mila v navalu obupa porine po stopnicah, da omahne v smrt. Od takrat je na begu pred maščevanjem očeta, ki spotoma ubije njene služkinje, sinu Tiborju pa natakne srebrno ovratnico, da si pokori njegovo uporniško naravo. Mila se pri odhodu z gradu pridruži Gabru in njegovim prijateljem, ki kujejo maščevanje za smrt sorodnikov in vaščanov, ki jih je Milin oče brez usmiljenja zasužnjil ali ubil. Gabrom se čedalje bolj romantično zbližujeta, ovire, ki ju doživljata, pa so bolj stvar etičnih pomislekov in predsodkov zaradi družine, iz katere izvirata, kot kakih fizičnih ali logističnih zapletov. Gaber na nekem mestu celo izreče: “Če bi vse življenje iskal, ne bi našel ženske, ki je manj primerna zame kot ti. Tvoj oče je ubil moje starše. Jaz sem ti umoril brata.” Vrhunec romana je organiziran napad na Jaroslavov grad. Številne zagate se kmalu obrnejo njim v prid, še posebej ko dobijo na svojo stran pojoče rusalke ter borbene psoglavce in domovoje, katerim s pomočjo ugrabljene graščakinje odstranijo ovratnice. Le-te predstavljajo “srebrne vezi”, ki zasužnjenim bitjem na eni strani onemogočajo, da bi v polnosti izkoristila svoje potenciale, na drugi pa vzpostavljajo nemo zavezništvo med njimi. Zdi se, da Gaber svoji izvoljenki najbolj očita to, da predvsem želi osvoboditi brata Tiborja, ne pa zasužnjenih nakaz, ki umirajo zaradi opeklin pri uporabi tekočega srebra ali na bojnem polju: “Vem, da ni namenoma sebična, ampak kljub vsemu ne vidi, kako hudo je v tem kraljestvu zaradi Jaroslava. Ne ve, ker ni nikoli stala na bojnem polju in pobijala nakazni, ki so si od vsega najbolj želele svobode.” Čeprav bi o zaključku te fantazijske romance lahko rekli, da se okoliščine izidejo na način, da je “volk sit in koza cela”, ima bralec lahko pomisleke do dedovanja prestola, ki ga namesto bolj pravičnega Tiborja zasede Milin starejši brat, za katerega je znano, da je še do nedavnega ubogal očetove ukaze. Roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi je tako iz vsebinskega kot iz stilističnega vidika obarvan izrazito dualistično – vsebina se v celoti odvija okrog osi dobrega in zla, ljubezni in smrti, medtem ko se formalno gledano izmenjujejo Milina in Gabrova poglavja, v katerih zreta na svet okoli sebe iz prvoosebne, precej idealizirane perspektive. Čeprav zgradba stoji na trdnih temeljih, pogrešamo dodaten uvid v dogajanje iz vidika Gabrovih prijateljev, Miline matere rusalke, ki je šele pred kratkim dočakala osvoboditev iz primeža moža Jaroslava, pa tudi izpoved Milinega vse bolj uporniškega rogatega mačka, domovoja Leska, ki si ves čas prizadeva nekaj povedati, a mu to nekako ne uspe. Upamo, da bo Kaja Bucik Vavpetič v prihodnja dela vključila dramaturško nadgradnjo v smislu večperspektivne zasnove zgodbe in kompleksnejših psiholoških orisov, ki bi bralca nedvomno še bolj intenzivno prikovali k branju knjige.
5 min 2. 6. 2025
Parthenope je privlačna, inteligentna, radovedna in skrivnostna mladenka, očarljiva in usodna za številne moške, ki jih sreča na svoji poti. V celovečercu z istoimenskim naslovom, predstavljenem na lanskem festivalu v Cannesu, ji scenarist in režiser Paolo Sorrentino sledi skozi nekaj desetletij, od poroda v morju leta 1950 prek raziskovanja prvih ljubezni in študijskih uspehov do slovesa od mladosti in življenja v spominih. Parthenope pa je bilo v grški mitologiji ime tudi sireni, ki se je vrgla v morje iz obupa, ker ji ni uspelo zapeljati Odiseja; tam, kjer je njeno truplo naplavilo na obalo, je zraslo istoimensko mesto, ki ga danes poznamo kot Neapelj. V celovečernem filmu, ki ga lahko razumemo tudi kot razkošno vizualno posvetilo svojemu rodnemu mestu, Sorrentino združuje antične motive in pripoved o 20. stoletju skozi potapljanje v psiho svoje protagonistke, nadarjene študentke antropologije. Film je prežet s citati, navzkrižnimi povezavami in referencami; pred nas postavi uganko, v kolikšni meri glavna junakinja dejansko pooseblja mesto in njegovo zgodovino ter njegovo šarmantno mešanico sakralnega in profanega. Parthenope, ki jo odigra karizmatična Celeste Dalla Porta v svoji prvi večji vlogi, je v avtorjevi zamisli hkrati mitološka sirena in Odisej, hkrati oseba in prispodoba. A ta vsebinska odprtost in nedorečenost je s stališča gledalca dvorezen meč. Paolo Sorrentino je že v preteklosti dokazal, da je verjetno najboljši Fellinijev učenec, najbolj neposredno v Neskončni lepoti iz leta 2013. Od prvega prizora filma Parthenope naprej je očitno, da ga ne zanima umetnost kot mimesis, kot golo posnemanje resničnosti. Je ustvarjalec podob, ki so čutne izkušnje, skozi katere hoče prehajati – ne vedno najbolj uspešno – med notranjim in zunanjim svetom. Manj uspešno zato, ker je v te bohotne podobe sam veliko bolj zaljubljen kot to pričakuje od nas, še posebej v kombinaciji skrajno upočasnjenega ritma in ne najbolj jasne pripovedi. Morda še bolj kot na Fellinija me je tako film spomnil na opus enega drugega šampiona počasnega kina, Thea Angelopoulosa, in na njegovo vseživljenjsko ukvarjanje s pogledi, pa tudi z vsem univerzalnim v najbolj lokalnem. Kakorkoli, Neapelj, kot smo mu tu priča, je Sorrentinova Itaka, v katero se vrača po zaviti poti, tudi skozi spomine in doživljanja svoje protagonistke; je izkušnja življenja, ki v časovni perspektivi neizbežno polzi med prsti, in prispodoba lepote, ki bledi. Kljub vsej pompoznosti, ki jo avtorsko pripisuje sami lepoti – ali pa je poanta nemara prav v tem … Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše
3 min 30. 5. 2025
Feničanska spletka se začne z zaušnico, ki gledalcu vzame dih. Le za trenutek – da se odvrti začetna špica – mu pusti zajeti nekaj zraka. Nato pa se z neverjetnim tempom v prepoznavnem andersonovskem slogu vse do konca razpleta kot napeta, nepredvidljiva vožnja po ponorelem svetu megalomanskega, sociopatskega poslovneža Zsa-Zsa Korde. Ta v podobi odličnega Benicia del Tora živi čudaško življenje, ki odtujeno od svoje družine in prepredeno s sumljivimi posli ves čas visi na nitki. Ker hoče dokončati še zadnji, največji projekt, spomenik svoji poslovni genialnosti, a se po zadnjem poskusu atentata hkrati začne zavedati tudi svoje ranljivosti, po šestih letih vpokliče svojo odtujeno hčer Liesl. Ta je njegovo popolno nasprotje, saj se je odmaknila od poblaznelega, materialnega sveta in se kot redovnica zapisala bogu. Njeno še kako razumljivo hladnost do odsotnega očeta – pa tudi do boga in preostalega sveta – prepričljivo upodobi Mia Threapleton. Ker hoče izvedeti, kaj se je zgodilo z njeno materjo, se vseeno poda na absurdno pustolovščino reševanja Kordovega imperija, postavljenega v deželo v vojnem stanju Fenicijo. V skladu z bujno Andersonovo domišljijo na poti naletita na vrsto absurdnih zapletov in kopico ekscentričnih likov, ki se, soočeni s silno dvojico, vedno znova izkažejo za drugačne, kot se sprva prikazujejo. Prav tako pa se skozi to izkušnjo spremenita in na svoj čudaški način zbližata tudi sama. Namigi na našo lastno ponorelo realnost so številni, da bi lahko spregledali izrazito političnost filma. Korda z devetimi sinovi, ki živijo ločeno od njega v instituciji čez cesto, in hčerko, ki se je odrekla svoji seksualnosti, a jo kljub temu vsi še vedno objektivizirajo, bi lahko bil karikatura Elona Muska, a je tudi metafora patriarhata, ki se na vse kriplje oklepa svoje moči. Fenicija ni izmišljena dežela, ampak je nekoč dejansko obstajala tam, kjer sta danes od vojn razsula Sirija in Libanon. Da se v filmu pojavi tudi terorist, ki se izrazito samoironično sklicuje na revolucijo, je zelo natančna oznaka trenutnega stanja v Siriji, kjer nekoč eden najbolj iskanih teroristov zdaj z vso podporo zahodnih sil in medijev vlada kot samooklicani »osvoboditelj«. Libanon, od koder sicer prihaja Andersonova žena Juman Malouf, katere prispevek k filmu je močno čutiti, pa je tako ali tako vedno samo žrtvovan kmet na šahovnici geopolitičnih interesov. Od vse kaotičnosti ima največje koristi ozek krog tajkunov iz mednarodnih korporacij (in njihovih vazalov v regiji), ki so v filmu teoretsko-zarotniško še vsi družinsko med seboj povezani. Paranoično razpoloženje in dih jemajoč tempo, ki sta proti koncu filma že nekoliko utrujajoča, sta tako samo odraz vseprisotnih občutkov v naših vsakdanjih življenjih. Da se k težavam pristopa s kričanjem moških in njihovo očaranostjo nad to svojo »moškostjo«, pa je prav tako vse prej kot fikcija. Skratka, Anderson je s Feničansko – lahko bi rekli tudi sirsko-libanonsko – spletko tokrat zelo natančno zajel duh časa. To, da se lahko iz tega tako izvirno norčuje in ob vsem tem po vrhu ostaja še optimist, lahko kritiziramo, predvsem pa mu zavidamo. Oceno je napisal Žiga Brdnik, bere Igor Velše
4 min 30. 5. 2025
