Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Marica Škorjanec-Kosterca,
bere Eva Longyka Marušič.
Vlasta Črčinovič Krofič v zgodovinskem romanu Planina upodablja življenje na severnem delu Pohorja v drugi polovici devetnajstega stoletja, v času vladavine cesarja Franca Jožefa. Johannes Schweiger, čigar življenje spremljamo od njegovega tridesetega leta do smrti na prelomu novega stoletja, je planinski kralj, saj je lastnik največjega posestva na Pohorju. Izhaja iz rodu, ki se je z Nemškega v te kraje priselil že pred tisoč leti in so mu salzburški škofje v 16. stoletju za posebne zasluge podarili ozemlje ob Dravi in velik del pohorskih gozdov.
Johannes je moral nenadoma zapustiti užitke študentskega življenja na Dunaju. Po nenadni nesreči očeta in brata, ki sta umrla v gozdu med podiranjem drevja, se je vrnil na posest v domači Kretzenbach. Postal je dober gospodar in priljubljen sosed, bil je radodaren, tudi kočarji, ki so delali zanj, so ga spoštovali. Izbral si je premlado, razvajeno nevesto, hčer bogatega, očitno čudaškega fužinarja, ki mu je poleg najmlajše Marije prepustil še svoji starejši hčeri za pomoč in druženje. Zakon ni bil srečen, saj ga žena ni marala, v mesecu dni je povsem otopela. Prepustila mu je svoje telo, v mislih pa se je odpravila na cvetoče travnike in štela tiktakanje ure. Johannes se je zbližal z kočarico Lenko, ki je imela že dva nezakonska otroka, tretji pa se je rodil iz njune ljubezenske zveze hkrati z Marijino deklico. Gospodarica Marija, ki trpi za duševnimi motnjami, po rojstvu hčerke zbeži od doma in se zaplete v ljubezensko razmerje z drvarjem, a se noseča spet zateče k možu. Ta nepričakovano stori nekaj dobrega in ljubeče sprejme ženinega otroka.
Poleg osrednjega lika je v romanu tudi nekaj slikovitih posebnežev: pritlikavec Ahac, ki pase ovce in igra na piščalko, spominja na Vandotovega junaka, k zdravilki Julki – zeliščarki in najboljši babici pri porodih (vsi porodi so zelo natančno opisani) – pa se ljudje zatekajo raje kot k zdravniku.
Vlasta Črčinovič Krofič zelo živo opisuje dejavnosti, v katerih sodeluje večja skupina ljudi: iskanje otrok, ki so se izgubili v gozdu, lov na divje svinje, nesrečo pri podiranju drevja, splavarjenje na Dravi. Nazorno so predstavljeni krsti in poroke na domu, običaji ob smrti, med pogrebom nastopajo celo najete objokovalke, česar v slovenskem ljudskem izročilu sicer ne zasledimo. Moralna pravila, ki jih je vernikom zapovedovala Cerkev, so v Johannesovi hiši dokaj ohlapno upoštevana, saj občasno z njim živita bolj ali manj spravljivo žena in ljubica Lenka.
Roman spremlja napredek znanosti in tehnologije v drugi polovici 19. stoletja: razvoj šolstva, zdravstva in higiene, čebelarstvo, širjenje železniškega prometa; bogate pohorske domove je po letu 1883 osvetlila električna luč. A prihajajo tudi težki časi in ujme: požar, gospodarska kriza, poplava, kolera, lubadarji uničujejo gozdove, divje svinje pa pridelek na njivah, a sosedje si vedno pomagajo med sabo. S pisateljico se vračamo v čase Jurčičevih povesti. Zgodbe iz preteklosti je ohranilo ljudsko izročilo, o dogajanju pa pričajo dokumenti in takratni časopisi.
Pripoved je realistična, brez pridiha romantike, čeprav avtorica ni ravnodušna do svojih literarnih oseb. Zelo natančno opisuje, ambiente, notranjost in zunanjost stavb, barvito upodablja pokrajine, saj je pisateljica tudi slikarka. Dialogi tečejo naravno in živo, ponekod so stilno ali narečno zaznamovani. Roman je zelo berljiv, iz pozabe obuja zanimive dogodke in, kot je zapisal Levstik, kako so ljudje živeli in imeli to ali ono reč med sabo.
Vlado Motnikar
Marica Škorjanec-Kosterca,
bere Eva Longyka Marušič.
Vlasta Črčinovič Krofič v zgodovinskem romanu Planina upodablja življenje na severnem delu Pohorja v drugi polovici devetnajstega stoletja, v času vladavine cesarja Franca Jožefa. Johannes Schweiger, čigar življenje spremljamo od njegovega tridesetega leta do smrti na prelomu novega stoletja, je planinski kralj, saj je lastnik največjega posestva na Pohorju. Izhaja iz rodu, ki se je z Nemškega v te kraje priselil že pred tisoč leti in so mu salzburški škofje v 16. stoletju za posebne zasluge podarili ozemlje ob Dravi in velik del pohorskih gozdov.
Johannes je moral nenadoma zapustiti užitke študentskega življenja na Dunaju. Po nenadni nesreči očeta in brata, ki sta umrla v gozdu med podiranjem drevja, se je vrnil na posest v domači Kretzenbach. Postal je dober gospodar in priljubljen sosed, bil je radodaren, tudi kočarji, ki so delali zanj, so ga spoštovali. Izbral si je premlado, razvajeno nevesto, hčer bogatega, očitno čudaškega fužinarja, ki mu je poleg najmlajše Marije prepustil še svoji starejši hčeri za pomoč in druženje. Zakon ni bil srečen, saj ga žena ni marala, v mesecu dni je povsem otopela. Prepustila mu je svoje telo, v mislih pa se je odpravila na cvetoče travnike in štela tiktakanje ure. Johannes se je zbližal z kočarico Lenko, ki je imela že dva nezakonska otroka, tretji pa se je rodil iz njune ljubezenske zveze hkrati z Marijino deklico. Gospodarica Marija, ki trpi za duševnimi motnjami, po rojstvu hčerke zbeži od doma in se zaplete v ljubezensko razmerje z drvarjem, a se noseča spet zateče k možu. Ta nepričakovano stori nekaj dobrega in ljubeče sprejme ženinega otroka.
Poleg osrednjega lika je v romanu tudi nekaj slikovitih posebnežev: pritlikavec Ahac, ki pase ovce in igra na piščalko, spominja na Vandotovega junaka, k zdravilki Julki – zeliščarki in najboljši babici pri porodih (vsi porodi so zelo natančno opisani) – pa se ljudje zatekajo raje kot k zdravniku.
Vlasta Črčinovič Krofič zelo živo opisuje dejavnosti, v katerih sodeluje večja skupina ljudi: iskanje otrok, ki so se izgubili v gozdu, lov na divje svinje, nesrečo pri podiranju drevja, splavarjenje na Dravi. Nazorno so predstavljeni krsti in poroke na domu, običaji ob smrti, med pogrebom nastopajo celo najete objokovalke, česar v slovenskem ljudskem izročilu sicer ne zasledimo. Moralna pravila, ki jih je vernikom zapovedovala Cerkev, so v Johannesovi hiši dokaj ohlapno upoštevana, saj občasno z njim živita bolj ali manj spravljivo žena in ljubica Lenka.
Roman spremlja napredek znanosti in tehnologije v drugi polovici 19. stoletja: razvoj šolstva, zdravstva in higiene, čebelarstvo, širjenje železniškega prometa; bogate pohorske domove je po letu 1883 osvetlila električna luč. A prihajajo tudi težki časi in ujme: požar, gospodarska kriza, poplava, kolera, lubadarji uničujejo gozdove, divje svinje pa pridelek na njivah, a sosedje si vedno pomagajo med sabo. S pisateljico se vračamo v čase Jurčičevih povesti. Zgodbe iz preteklosti je ohranilo ljudsko izročilo, o dogajanju pa pričajo dokumenti in takratni časopisi.
Pripoved je realistična, brez pridiha romantike, čeprav avtorica ni ravnodušna do svojih literarnih oseb. Zelo natančno opisuje, ambiente, notranjost in zunanjost stavb, barvito upodablja pokrajine, saj je pisateljica tudi slikarka. Dialogi tečejo naravno in živo, ponekod so stilno ali narečno zaznamovani. Roman je zelo berljiv, iz pozabe obuja zanimive dogodke in, kot je zapisal Levstik, kako so ljudje živeli in imeli to ali ono reč med sabo.
Vlado Motnikar
Vse epizode