Opis epizode

Emma Schmidt, mladenka v podeželskem mestecu v Iowi, je že dalj časa kazala znake obsedenosti, ki jih ni bilo mogoče pripisati običajnim duševnim motnjam. Globoko verna družina končno poišče pomoč pri Katoliški cerkvi, tako da se leta 1928 skupaj odločijo v bližnjem samostanu izvesti eksorcizem, kjer mlajšemu lokalnemu duhovniku Josephu Steigerju pri postopku pomaga izkušeni kapucin Theophilus Riesinger.
Celovečerna grozljivka Ritual, ki jo je režiral David Midell, je posneta po resnični zgodbi Emme Schmidt oziroma po najnatančneje dokumentiranem primeru eksorcizma, ki je potekal v več fazah in več dni. Dramski lok filma je napet čez dve zgodbi, prva prikazuje proces izganjanja zlih duhov iz Emme Schmidt, v to pa je vpleteno še soočanje mlajšega duhovnika z dvomi o smiselnosti tega početja in o svoji lastni veri sploh, tako da ima Theophilus, ki ga odigra Al Pacino, pravzaprav dvojno nalogo.
Povzetek filma zveni veliko zanimivejše od same realizacije, ki jo je mogoče sprejemati samo kot tu in tam nenamerno smešno, ljubiteljsko B-produkcijo, ki spaja tresočo se kamero s šok vložki, zatemnjeno osvetljavo s praznim tekom zgodbe, v kateri je vse polno ponavljanja, zvestobo resnični zgodbi oziroma zgodovinskemu prikazu procesa pa s slabo igro vseh vpletenih – Al Pacino je bolj kot resnemu eksorcistu formata Max von Sydow podoben škratu z nenavadnim naglasom.
Ritual je čudaški prispevek k žanru, ki ga je v glavni tok filmske produkcije leta 1973 skozi glavna vrata pripeljal William Friedkin na vrhuncu svojih moči z Izganjalcem hudiča, kultnim in kulturno prelomnim celovečernim filmom. Pri tem namreč ni šlo »zgolj« za uspešnico z izjemno učinkovitim filmskim jezikom, ampak tudi za prvo grozljivko, ki je bila nominirana za nagrado oskar v kategoriji najboljšega filma.
Izganjalec hudiča je hitro postal franšiza s petimi nadaljevanji, šesto pa je že v povojih. Eno izmed njih, ki pojasnjuje predzgodbo, je sicer v produkcijsko zapletenih razmerah leta 2005 režiral Paul Schrader, ki ga poznamo tudi kot avtorja izjemno vplivne esejistične knjige Transcendentalni stil v filmu. Čeprav Schrader obravnava avtorje, ki niso ustvarjali v polju grozljivk, pa se je treba prav na to miselno izhodišče, obravnavajoče izkušnje preseganja vsakdanjih zaznav ter razumevanja sveta in bivanja, opreti pri analizi filmskih del, ki se lotevajo okultističnih oziroma nadnaravnih tem ter vere in religioznih pojavov sploh.
Pravzaprav bi lahko ugotovili in sklenili, da je Ritual z vso svojo nizkoproračunsko stilistično nabuhlostjo pravzaprav antitranscendentalni film in da s svojim pristopom ubija vsakršen poskus dojemanja nadčutnih pojavov oziroma razmisleka o njih. Slaba usluga žanru in usodi Emme Schmidt, skratka.

Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Maja Moll.

ars