Opis epizode

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.«
S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški.
Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.

Ignacija Fridl Jarc