Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
4 min 10. 4. 2026
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
6 min 9. 4. 2026
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
5 min 8. 4. 2026
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
6 min 7. 4. 2026
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
6 min 6. 4. 2026
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
6 min 5. 4. 2026
Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108) Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.
6 min 4. 4. 2026
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
6 min 3. 4. 2026
Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih. Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo. Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim. Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.
7 min 2. 4. 2026
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
5 min 1. 4. 2026