Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 6. 4. 2026
»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« je v enem od svojih nagovor poudaril papež Frančišek. O tej Lepoti, piše sv. Avguštin, ki stopa po poti iskanja, dvomov, negotovosti, toda hkrati poti polni upanja in pričakovanja: Pozno sem te vzljubil, Lepota večno davna, večno nova. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru. Velikonočni prazniki pomenijo, da se vsako leto znova odpravimo na pot iskanja te Lepote, ki ožarja prazen grob, vabijo nas da skupaj z Marijo Magdaleno na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje enkratno poslanstvo. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, da v sebi ustvarimo pripravljenost in hrepenenje, da slišimo, kako nas Bog presenečenj kliče po imenu, da bi v prijateljstvu z Njim našli mir in veselje.
6 min 5. 4. 2026
Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108) Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.
6 min 4. 4. 2026
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede. Veliki petek je dan, ki nas ustavi in nas povabi, da pogledamo življenje takšno, kot v resnici je. Ne olepšano in ne poenostavljeno, ampak zaznamovano z vprašanji, bolečino in tudi trenutki, ki jih ne razumemo. V tem dnevu se lahko najde vsak človek. Mladi v njem prepoznajo svoje negotovosti in iskanja, starejši pa težo izkušenj, izgub in tihih bremen, ki jih nosijo v sebi. Veliki petek nas ne vabi, da bi pogled obrnili stran, ampak nas postavi pred križ. Ta ni le simbol vere, ampak podoba človeka v trpljenju in hkrati znamenje, da Bog ni daleč od naše resničnosti. Prav nasprotno – krščanska vera nam govori, da je Bog navzoč prav tam, kjer človeka boli, kjer se porajajo dvomi in kjer se zdi, da smo ostali sami. To skrivnost lahko razumemo v luči besed iz Svetega pisma: »Kajti Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). V teh besedah je zgoščeno sporočilo tako velikega petka kot velike noči. Bog ne ostaja oddaljen opazovalec, ampak v Jezusu Kristusu stopi v naš svet, v našo bolečino in v našo minljivost. Križ tako postane kraj, kjer se srečata človeška nemoč in Božja ljubezen. Tam se razkriva, da vrednost človeka ni v njegovi popolnosti ali uspehu, ampak v tem, da je ljubljen. Tudi takrat, ko je ranjen, utrujen ali izgubljen. In vendar veliki petek ni zadnja beseda. Njegova pot vodi k veliki noči, ki ne izbriše trpljenja, ampak ga preseže z obljubo življenja. Velika noč govori o tem, da smrt nima zadnje besede in da upanje ni zaman. Govori o tem, da Bog iz teme vodi v svetlobo in iz konca odpira nov začetek. Zato se lahko v teh dneh vsak od nas ustavi in znova premisli, kje v svojem življenju nosi težo velikega petka in kje že tiho vstopa upanje velike noči. Kajti prav tam, kjer se zdi, da je vse končano, Bog že deluje na nov način. Morda si lahko zapomnimo preprosto misel, ki nas lahko spremlja tudi po teh praznikih: Bog je tam, kjer boli, in tam že pripravlja novo življenje. To je srce evangeličanske, luteranske vere – vere, ki si upa gledati resničnost in hkrati zaupati obljubi, da ima na koncu zadnjo besedo življenje. Naj nas ta tiha gotovost spremlja v dneh velikega petka in nas odpre svetlobi velike noči.
6 min 3. 4. 2026
Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih. Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo. Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim. Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.
7 min 2. 4. 2026
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
5 min 1. 4. 2026
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
6 min 31. 3. 2026
Se spomnite kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini resni problemi: črke in številke … in kasneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis… Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?!... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet v katerem se ne znajdeš več brez urnika in garmina. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati kako je, če se ne mudi in kako diši v večernem mraku preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja ampak le zamenja… Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zabeleži v razpredelnice… Modri in razumni… Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar jih je še te sorte… nadute in vase zagledane… Ki živijo v svetu v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati… Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle… Svet, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako spravite v treh potezah žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, date noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni kot smo, ne znamo več predstavljati… ker ne verjamemo… ker ne verujemo… A veste kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce… Odprete srce!
6 min 30. 3. 2026
V pričakovanju Mesije, judovskega Odrešenika, je bilo v Jezusovem času izvoljeno ljudstvo že nestrpno. Zato so bil čisto iz sebe, ko so v preroku iz Nazareta zaznali svojega rešitelja. Izraelski profeti so napovedovali kralja, ki bo vodil njihova srca in hkrati vzpostavil novo civilizacijo, civilizacijo pravičnosti in ljubezni. Kristus odgovarja njihovim željam in pričakovanjem, zato se tudi vzpne na osliča in s tem dobesedno potrdi, kar so napovedovali preroki, da bo namreč Mesija prijezdil v Jeruzalem. Toda takoj nato se razkrije velik nesporazum, saj so si Judje zamišljali svojega Mesijo kot novega kralja, ki bo obnovil njihovo zemeljsko kraljestvo, kar je pomenilo, da bo znova vzpostavil svobodno Izraelsko državo. In prav ta čas je bil zelo primeren za prevrat proti tujcem, saj je bilo ob velikonočnem prazniku mnogo ljudi v Jeruzalemu, romarji so prišli tudi od daleč. Če bi Kristus želel, bi lahko v hipu z ljudsko množico prevzel oblast. Zeloti ali gorečneži so bili dobro oboroženi in pripravljeni preiti k dejanjem. Toda Kristus bo le nekaj dni kasneje Ponciju Pilatu jasno razložil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« Zato se sedaj s svojim ožjim spremstvom, se pravi s svojimi najbližjimi učenci, raje umakne in se dobesedno skrije pred množico. Ljudstvo je bilo hudo razočarano, zato je ista množica, ki je klicala: »Hosana na višavah«, le nekaj dni za tem maščevalno vpila: »Križaj ga!« Kristusovo kraljestvo je kraljestvo srca, ki odklanja oblast nad mislijo, občutjem in domišljijo svojih prijateljev. Pušča jim absolutno svobodo. Ta svoboda je torej možnost izbire. V Jezusovo kraljestvo ljubezni nihče ni dolžan vstopiti prisiljeno. Prehod v Jezusovo kraljestvo pa predstavljajo »ozka vrata«, ki tudi za njegove najbližje učence niso sprejemljiva. Gre namreč za trpljenje iz ljubezni in za daritev življenja. Šele po Kristusovem vstajenju so se učenci spomnili, da je Kristus že napovedal, da bo zavržen, zasmehovan in ponižan. Učenci bodo šele kasneje doumeli, da v luči velikonočnega jutra trpljenje ni več prekletstvo, če je le sprejeto kot dar za nekoga, se pravi kot ljubezen do drugih. Brez te misli na novo življenje, tudi za naše zemeljsko vsakodnevno potovanje, je težko vztrajati v daritvi ljubezni. Včasih nam trpljenje zamegli pogled. Tudi ob trpečem Gospodu so vztrajali le malokateri: svete žene, ki so ostale v zvestobi in ljubezni nezlomljive, ter učenec, ki je Jezusa resnično ljubil, Janez, kasnejši apostol in evangelist ljubezni.
7 min 29. 3. 2026
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
6 min 28. 3. 2026