Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
6 min 28. 10. 2025
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli o tišini in zbranosti.
6 min 27. 10. 2025
Na pročelju evropskih sodišč je pogosto naslikana prispodoba pravičnosti, ki drži v rokah tehtnico in z njo meri, kam se nagiba teža storjenega dejanja, pri tem pa ima zavezane oči. To je simbol nepristranske pravice, ki vselej sodi tako, kot veleva zakon, ne pa glede na človeka ali pa tako, kot bi nas morda vodilo naše čustveno razpoloženje. Tako veliko modrost zagovarja tudi modri Sirah, ki se pri tem sklicuje na samega Boga, ko pravi: »Gospod je sodnik in ne gleda na slavo osebe, ne bo pristranski na škodo reveža, marveč ga bo uslišal, če se mu bo zgodila krivica.« Prav pred tega Sodnika, ki ne gleda le na zunanjost, ampak vidi v dno srca, nas danes postavlja Rabi iz Nazareta, se pravi naš učitelj Jezus Kristus. Mesija namreč postavlja pred nas dvoje osebnosti: na eni strani gmotno preskrbljenega farizeja, ki pravzaprav res vse naredi po predpisih postave, na drugi strani reveža, ki priznava, da je zaradi svojih stisk kršil marsikateri predpis, in obžaluje, da je grešnik. Kristus hkrati postavlja nasproti tudi dvoje različnih pogledov na zakon. Farizej izpolnjuje postavo po črki zakona in popolnoma spregleda, kakšen je bil pravzaprav namen zakona. Zakon ima pred očmi ne samo posameznika in njegove pravice, ampak tudi vso skupnost in širšo družbo. Ti razlagi zakona si večkrat prideta navzkriž. Če ostajamo samo pri črki zakona, moramo hudodelca pogosto oprostiti, čeprav bi zaslužil hudo kazen. In na drugi strani, ko gledamo tudi namen zakona, lahko razumemo manjše prekrške in smo do prestopnika prizanesljivi. Zato dober sodnik upošteva tudi okoliščine dejanja. Zato je tudi Kristus zelo strog do farizeja, ki daje v nič reveža, ki morda ni imel niti sredstev, da bi izpolnil vse dajatve v templju in mestu. In na drugi strani je prizanesljiv do tega siromaka, ki je iskren in obžaluje svoj greh ter se je pripravljen spremeniti. Kristus pa govori tudi o naših osebnih odnosih. V prijateljstvu in ljubezni je pogosto marsikaj drugače, kot pravi zakon v družbi. V družini pogosto odpustimo in dopustimo kakšno nepravilnost, saj verjamemo v iskrenost naših dragih in smo prizanesljivi do njihovih pomot in nebogljenosti. Prav tako pa se nam zdi, da s človekom, ki bi bil kot farizej in bi imel vedno vse prav ter za vse slabo krivil druge, ni mogoče živeti. Naši osebni odnosi ne morejo biti uravnani le po zakonih, vsega se ne da postaviti v zakonske okvire, potrebni sta iskrenost in ljubezen srca.
7 min 26. 10. 2025
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo pritegnili ljudi k pravi poti življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer obilje vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, pa je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v bogastvu se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal skoraj nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je obsodil na smrt vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te tako življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak hip padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je Dionizij dovolj jasno pokazal, da tisti, ki mu vselej nekaj grozi, ni srečen, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej brezskrbno veselil, četudi ga obdajajo samo bogastvo in dobrine. Nasprotno pa bo pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
5 min 25. 10. 2025
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja s splošno veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza Harvard mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot je predpisano ali vsiljeno od javnega mnenja. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
6 min 24. 10. 2025
Učitelj zen budizma Dušan Osojnik v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o prehranjevanju in odnosu vsejedcev in veganov.
5 min 23. 10. 2025
Danes največkrat potujemo v avtomobilih. Ceste so polne ljudi – ups, avtomobilov, v katerih so pet, štirje, trije, dva ali eden potnik. Vrata in okna so skrbno zaprta, saj zaradi vročine vsi uporabljamo klimo. Le redko kdo vidi, kdo vozi ob njem v drugem, prav tako trdno zaprtem avtomobilu, z istimi skrbmi in istim ciljem. Drvimo naprej, z eno samo mislijo – priti čimprej na določen cilj in potem spet čimprej nazaj. Če se zgodi, da naenkrat obstanemo, smo takoj obremenjeni, nejevoljni, saj mislimo, da z avtom dobimo tudi pravico voziti po cestah brez zastojev in brez težav. Ko pa pridemo čez mejo v našo sosednjo državo, vidimo, da je tam javni prevoz precej bolj živahen in uporabljen kot pri nas. Ker sem si vzela dovolj časa, sem videla, kako lepo je lahko potovanje z javnim prevozom. Koliko ljudi srečaš, ki jih drugače nikoli ne bi! Koliko fotografij lahko narediš skozi avtobusno okno in koliko krat te nasmejijo šoferji, ki rešujejo najbolj nenavadne situacije na mejnih prehodih! Današnji način življenja, ko drvimo iz kraja v kraj z avtomobili, omejuje naša srečanja. Premalo obrazov vidimo, prevelika razdalja je med nami in stene avtomobilov nas še bolj zapirajo v našo individualnost. Pa tudi - vse manj presenečenj se nam zgodi in zato se dolgočasimo kljub najmodernejšemu avtomobilu. A če potuješ z drugimi, lahko srečaš sprevodnika, ki v vročini prihaja urejen in nasmejan kot iz modnega kataloga, lahko se pogovoriš z mladim parom iz Irske, ki je presenečen nad lepotami naše domovine. Ali pa ti pisana vedeževalka napove, da bo ta dan za tebe srečnejši kot vsi drugi! V Črni Gori, na Cetinju, kjer sem dolgo let živela, so ljudje pred leti prosili moje sosestre redovnice, naj spet, kot nekoč, več hodijo peš! »Veste« ,so rekli,«ko ste v avtu, vas ne vidimo, niti vas ne moremo pozdraviti, ali se vas dotakniti. A nam to veliko pomeni! Vi ste blagoslov našega mesta in zdelo se nam je, kjer vi hodite, vse postane lepše zaradi vaše molitve!« Sreča se rojeva v srečanjih, srečanja pa nastanejo tam, kjer prebijemo zidove modernega načina življenja in si dovolimo, da kot otroci čakamo, se vozimo in pogovarjamo z drugimi ljudmi. Ni dobro človeku biti sam!
6 min 22. 10. 2025
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, in hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
5 min 21. 10. 2025
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje«, kot smo rekli pri nas. Ali pa velikanski krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, toda včasih je šlo zelo zares … Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri … No, če sem čisto natančen, je po navadi komu najprej kri zavrela in zato pri kom drugem tekla! Toda kri je vrela in tekla … trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Z (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil … ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse … ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati, ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt. Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo, kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko tehtnejša vprašanja za politike kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, to je veliko težje!
5 min 20. 10. 2025
Razmišljam o vztrajnosti in potrpežljivosti – dveh vrednotah, ki ju današnji način življenja pogosto potiska na stranski tir. Živimo v svetu, ki ne želi čakati in ki težko vztraja v pričakovanju. Vse je na gumb: zdaj in takoj. Po trgovinah obstajajo linije, kjer ni treba čakati, če imaš manj stvari. Na bencinski črpalki ni treba več stati v vrsti, da bi plačal – plačaš lahko kar ob polnjenju rezervoarja. Nekateri semaforji so opremljeni s senzorji, ki zaznajo približevanje vozila, in se zato prižge zelena luč. In še bi lahko našteval. Vse zato, da bi pridobili pri času. Toda malo izzivalno vprašanje: Kaj pa naredimo s pridobljenim časom? Se je zaradi teh pridobitev res dvignila kakovost našega življenja? Imamo zato več časa za dobra in plemenita dejanja? Postavljam le vprašanja – nisem namreč prepričan, da so odgovori črno-beli. Živimo v času zaslonov – pravih “tatov” našega časa, ki ga sicer pridobimo, vendar ga na drugi strani tako hitro “zekraniziramo”. Na to dimenzijo življenja sem pomislil ob prebiranju današnjega evangelija, ki tako močno nagovarja. Jezus najprej pravi, da moramo vedno moliti in se ne naveličati. Že tukaj vidim današnji odklon: tisti, ki molimo, ki zaupamo v moč molitve, pogosto molimo na hitro, na kratko – a bi želeli povratno informacijo, uslišano prošnjo – zdaj in takoj. V evangeliju pa se pojavi vdova, ki hodi »težit« k sodniku s prošnjo, naj ji pomaga do pravice. Pa sodnik ni bil kak pobožnjakar. Sam zase pravi, da se ne boji Boga in se ne meni za človeka. Toda kljub temu se odloči, da bo ubogi vdovi pomagal do pravice. Po domače bi rekli, da ji je pomagal zato, da je imel mir. In prav pri tej ubogi vdovi znova odkrijemo “kakovost” vztrajne prošnje, molitve, ki je bila na koncu uslišana. Če bi pod to pripovedjo potegnili črto, bi lahko rekli, da vztrajnost in neprenehna molitev spreminjata človeka – predvsem tistega, za katerega molimo, pa tudi tistega, ki moli. Vztrajnost pomeni trdno odločenost in zvestobo cilju – tudi takrat, ko pridejo težave, ovire ali se napredek zdi počasen. Je potrpežljivo vztrajanje na poti dobrega, tudi ko se zdi, da uspeh zamuja. Sv. Janez Bosko je zapisal: »Zmagovalec je preprosto tisti, ki je pripravljen vztrajati malo dlje kot drugi.« Vztrajnost je kot tiha moč srca, ki nas drži pokonci, ko razum pravi, da nima več smisla. Je notranji glas, ki šepeta: »Pojdi naprej, še malo, ne odnehaj.« V njej se rojeva zaupanje – zaupanje, da Bog nikoli ne pozabi tistega, ki hodi naprej, čeprav s počasnimi, negotovimi koraki. Pred nami je nov dan. Poskusimo tudi mi danes vztrajati v dobrem in plemenitem – malo dlje od včeraj.
7 min 19. 10. 2025