Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Saj me niti ni hudo presenetilo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja za visoko cenjeno dobrino. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute,« tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!) – je po Shakespearju široko znano razočaranje Julija Cezarja. Toda ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez? Ki smo zato se zBRAT'li, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
5 min 6. 2. 2026
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljen lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno šokiral. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo zasloni in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
6 min 5. 2. 2026
Sv. Pavel nas spodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več, kako naprej … Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne ves dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Svojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni … Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si, čeprav ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa … včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga nekdo drug nosi mogoče že leta in leta, pa da nismo niti slutili, da je tako težko … Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže, kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje in bi skupaj ustvarili neskončno lep cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki se nam lahko zgodi, je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se je nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
6 min 4. 2. 2026
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
5 min 3. 2. 2026
Danes je 2. februar. To je 40 dni po božiču. V katoliškem koledarju praznik svečnice. Svoje korenine ima v judovski verski praksi, v krščanskem okolju pa se najopazneje pokaže s tem, da po tem prazniku v naših cerkvah pospravimo jaslice. Še pred tem pa se danes zazremo v svečo. Lep simbol. Sveč za svetlobo danes tako rekoč ne potrebujemo več. Imamo stikala. Sodobne in varčne LED luči. Nežne ambientalne lučke ali pa sijoče reflektorje. Toda … ko želimo ustvariti pravo vzdušje … ko želimo svoji duši nekaj trenutkov miru … ali pa zahrepenimo po zbranosti v molitvi ali meditaciji … ko želimo romantično bližino ali ko želimo, da bi večerja bila nepozabna … prižgemo svečo. In če se zazrem v svečo … če jo opazujem dovolj dolgo … vselej začne govoriti … S svojo tišino … S tistim nežnim plamenom … S čarobnimi sencami, ki jih ustvarja … Predvsem pa s ceno, ki jo sveča za vse to plača … In cena te lepote je visoka: sveča se počasi manjša. Enkrat bo dogorela. In tu me sveča začne vznemirjati … Prebuja me … Govori tisto, kar bi velikokrat raje preslišal: namreč, da toplina, bližina, resnična ljubezen nikoli niso zastonj. Vedno stanejo. Toda če te cene nisem pripravljen sprejeti, sem kakor ugasnjena sveča. Morda skrbno oblikovana, lepo okrašena … Okrasek na polici, na katerem se nabira prah … in ga bodo enkrat, ko se ga bodo naveličali, zavrgli. Poslanstvo sveče je, da gori. In tudi moje poslanstvo je, da se podarim. Da pustim, da izgoreva moj čas. Da pustim, da izgoreva moj ego. Moje udobje. Moja sebičnost. Sveča me tiho vabi, da bi bilo moje življenje – življenje ZA. Za nekoga. Za to, da bi srce vsaj nekoga utripalo malo lažje in malo lepše, ker sem ob njem jaz. Velikokrat smo ga že slišali, velikokrat prebrali, sem prepričan … … tisti pregovor … ki vendarle tako lepo pristaja današnjemu dnevu: »Bolje je prižgati eno samo, še tako majhno luč … kot preklinjati temo.« Lep in svetal – morda pa celo svečan – dan vam želim.
6 min 2. 2. 2026
Kaj najpogosteje bremeni naše počutje in nam jemlje voljo? Povsem smo si enotni, da je to tesnoba. Psihologi so mnenja, da tesnobo povzročajo nepredelane in nerazrešene infantilne vsebine. Sigmund Freud dodaja, da nismo sami gospodarji pod svojo streho, zato z odpori in obrambnimi mehanizmi vztrajno branimo nekaj, kar bi morali spremeniti. V tesnobi se znajdemo tudi zaradi negotovega občutka, kdo v resnici smo, zakaj nas okolica ne sprejema, kot si želimo. Pogosta je tudi narcisistična motnja, ki je v razcepljenosti med tem, da se kdo sam sebi zdi močan, sposoben, da zmore vse, ter tistim drugim delom sebe, da je zguba, da nič, kar naredi, ni v redu. Navzven so taki ljudje videti samovšečni. Ko so si všeč, so lahko zelo agresivni, toda ko pridejo domov, med štiri stene, se morajo pogosto napiti, da ublažijo tesnobo. Psihiater dr. Borut Škodlar pravi, da je tesnoba eno najtemeljnejših občutij, ki se kaže skozi različne strahove. Že človeško vrženost v svet in to, da nam je dan razum, s katerim poskušamo razmišljati o življenju, smrti, smislu in namenu, zakaj smo tukaj, spremlja tesnoba. V tesnobo nas lahko kdaj potisne tudi umetnost, recimo znameniti performans Mesni užitek, ki ga je ameriška umetnica Carolee Schneemann prvič izvedla v Parizu leta 1964. Performans prikazuje ekstatično valjanje skupine ljudi med surovimi ribami, perutnino, klobasami, tekočimi barvami in zmečkanimi papirji. Kustosinja razstave je v tem videla »erotični ritual ter ekscesno-hedonistično slavljenje mesa, kar naj bi simboliziralo človeško življenje, temelječe na nagonih«. Janez Krstnik pa kaže na izvor tesnobe, ki ni psihološke narave. Pravi tole: Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba in obstal na Jezusu, zato lahko pričujem, da je ta Božji Sin, ki odjemlje naše grehe, tudi našo tesnobo in malodušje. Imamo torej dva konteksta, psihološkega in duhovnega, v katerih občutimo in razlagamo tesnobo. Ker dobiva tesnoba vse večje razsežnosti, smemo sklepati, da postaja tesnoba vse teže obvladljiva tudi zato, ker je ujeta v sindrom zaprtega neba. Ljudje ne verujejo, da se Božji Duh spušča v našo ranljivost, kot oznanja Janez Krstnik. Ker je za mnoge nebo zaprto, svet nima izhodne perspektive; tesnoba postaja povsod navzoča. Janez Krstnik nas spomni, da skozi odprto nebo prihaja do nas Beseda, ki je Bog. Ta Beseda je drugačna od besed, ki jih govorimo drug drugemu, in je obenem Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Zato velja: tudi če se človek počuti zver in zmes nagonov, lahko v Kristusu sprejme Božje otroštvo, da ga ne more zrušiti še tako nenaklonjena okolica. Nebo, Božji dotik nas doseže, če, kot pravi sv. Pavel: Kličemo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer koli si bodi.
6 min 1. 2. 2026
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, toda vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, čeprav se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Torina 19. stoletja reševal fante, ki so z bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi izmed njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajenskimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. Toda to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, ali je res vse to sanjal ali pa si je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako zelo mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, potem pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
6 min 31. 1. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
5 min 30. 1. 2026
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v ponovljeni Duhovni misli na podlagi nenavadne prometne nesreče razmišlja o nepriznavanju napak in zablod, o skrivanju pred odgovornostjo.
5 min 29. 1. 2026
Znameniti Jezusov Govor na gori, kot ga predstavi evangelist Matej, se začenja z blagri: blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, žalostnim, usmiljenim, miroljubnim, čistim v srcu, preganjanim zaradi pravice itd. Kako drzna je beseda blagor ob držah, pri katerih človek današnje družbe raje vzklike: Gorje! Ta je preveč krotak in miren! Revež, s tem ne bo nikamor prišel! In kdo si danes še upa reči blagor nekomu, ki je po krivici preganjan, in je zaradi moči medijev lahko v enem samem dnevu ob dobro ime? Vendar Jezus s temi blagri in z držami, ki jih postavi kot svetilnik, misli povsem zares. Ničesar ne predlaga svojim učencem, kar ne bi sam živel. Blagri so drže Njegovega srca. On, kot Bog in človek, je v ta svet vpeljal drugačno, ne zemeljsko, ampak nebeško ravnanje in Božjo miselnost. Osolil je ta svet, ki je z grehom izgubil pravi okus in pomen, ga ozdravil in dopolnil ter vanj vnesel drugačno zakonitost. Ne več: Oko za oko, zob za zob, roko za roko, nogo za nogo (2 Mz 21,24), kot je bilo zapisano v Mojzesovi postavi, ampak: Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve (Mt 5,39-41). Vendar to ni zgolj stvar dobre volje ali askeze. Nekaj več je: gre za resnično ljubezen, tisto ljubezen, ki ima izvor v Bogu Očetu in smo jo od njega tudi prejeli. Vse življenje Božjega Sina je bilo ljubeče darovanje. Do zadnje kaplje krvi, do smrti na križu je v svojem telesu živel te drže, ki jih blagruje. Nato pa je s svojim vstajenjem od mrtvih razodel, kakšen je izid takšnega življenja. Ne le zanj, ampak za vsakega od nas. Vsak, ki se okuži z Božjo ljubeznijo, ima takšno upanje. Jezus Kristus v blagrih ne poveličuje žalosti ali preganjanja zaradi trpljenja, ki ga povzročata človeku, ampak blagruje ljubezen, s katero ta človek trpi, kajti v ljubezni se skriva in razodeva Božje delovanje in njegova bližina. Kaj bomo torej imeli od tega, če bomo ljudje blagrov in bomo živeli tako, kot se nam »po človeško« ne splača? Vsak blagor prinaša tudi obljubo. Gospod nam obljublja tolažbo, polnost življenja, Božje sinovstvo in delež pri njegovem kraljestvu. Da, obljublja nam svoje vstajenje, kajti vse te obljube najdejo uresničitev v vstalem Kristusu.
6 min 28. 1. 2026