Pojdite na vsebino Pojdite v osnovni meni Iščite po vsebini

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

3639 epizod

Duhovna misel

Prvi
Prvi

3639 epizod

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Peter Millonig: Nesmisel vojne

Iz sredstev obveščanja k nam ves čas vdirajo vojne grozote. V Gazi, Ukrajini … Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o nesmiselnosti vojn.

5 min 17. 9. 2025


Marko Rijavec: Bog, ki me uči voziti kolo

Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.

6 min 16. 9. 2025


Ivan Platovnjak: Skupaj na poti žalovanja

Katoličani obhajamo dan žalujočih na god Žalostne Matere Božje 15. septembra. Na ta dan Katoliška cerkev v Sloveniji s posebno pozornostjo misli na vse, ki žalujejo. Ta dan ni le spomin na Marijino bolečino, temveč tudi na bolečino vseh žalujočih. Hkrati pa jim sporoča, da niso sami na svoji poti žalovanja. Marija, ki je stala pod križem svojega Sina in držala v rokah svojega mrtvega Sina, pozna neizmerno bolečino ločitve. Ni bežala. Ni iskala bližnjic. Ni bežala pred žalostjo, bolečino izgube. V njej najdejo žalujoči kristjani materinsko bližino, razumevanje in tolažbo. Zato je Cerkev prav njej zaupala ta dan: da bi vse, ki so izgubili ljubljeno osebo, spremljala na njihovi poti žalovanja v njenem duhu in v Duhu njenega Sina Jezusa Kristusa. Vera nam pomaga, da v veri gledamo naše pokojne v objemu večne ljubezni Boga Očeta in Sina in Svetega Duha in verujemo, da so zdaj deležni večne sreče v njem. Toda hkrati nas boli praznina, ki se je zgodila z njihovo smrtjo. Žalovanje ni znamenje naše šibke vere, ampak ljubezni. Naše žalovanje pomeni, da smo pokojne ljubili in da nas boli fizična ločitev. Kristjani ne bežimo pred bolečino izgube, ampak jo prinašamo Bogu. Verujemo, da je po Jezusu Kristusu, ki je krvavi pot potil, trpel in umrl na križu, z nami v njej. Da skupaj z nami joka in trpi ter s svojo vstajenjsko zmago preobraža našo bolečino. Ob dnevu žalujočih je prav, da si priznamo, kako težka je pot žalovanja. Pogrešamo, boli, včasih ne vemo, kako naprej. A v veri vemo, da je ta pot sveta in da je ne hodimo sami. Cerkev je poklicana biti ob nas – s sočutjem, tišino, molitvijo, poslušanjem in sprejemanjem. V tej skupnosti bratov in sester v Kristusu doživljamo resničnost blagra »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4) Danes se ustavimo. Prižgimo svečo. Izgovorimo ime svojega pokojnega. Dovolimo si čutiti – in obenem povabimo Kristusa, da stopi v to rano. Vera v vstalega Kristusa nas ne oropa žalosti, ampak jo napolni z upanjem. Ljubljeni niso izgubljeni. So v Bogu. In po njem z nami. Naj nas, ki smo ob žalujočih, ta dan spodbudi, da bi si vzeli čas zanje. Da bi z njimi obujali spomine na njihovo ljubljeno osebo. Da bi jim sočutno in spoštljivo prisluhnili in jih sprejeli v njihovi bolečini. Tako jim bomo pomagali preobražati bolečino. Naj jim bo po nas dano vedeti, da niso sami. Da skupaj žalujemo. Skupaj verujemo. In skupaj upamo.

7 min 15. 9. 2025


Božo Rustja: Najdragocenejši dar

Nisem še srečal človeka, ki ne bi rad dobil darila. Značilnost daru je, da ga ne plačamo, ampak dobimo. Ko dobimo dar, nas ta ne stane ničesar. Pravi darovalec ne pogojuje. Vse, kar moramo narediti, je, da dar sprejmemo. Kaj bi odgovorili na vprašanje, kateri je bil največji dar, ki smo ga prejeli? Najbrž bi našteli različne darove, ki so bili za nas pomembni. Na današnji praznik povišanja sv. križa pa se spominjamo daru, ki je za vse nas najdragocenejši. In kaj je ta dar? To je dar večnega življenja. Je Božji dar, ki ga lahko prejme vsak, ki ga je želel prejeti. Današnji evangelij pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil« (Jn 3,16). Ko dobimo dar, ni olikano, da vprašamo, koliko je stal. Toda v tem primeru Sveto pismo pove, koliko je stal ta Božji dar. Njegova cena je bila nadvse visoka: stala je edinorojenega Božjega Sina. Si lahko predstavljamo, kako nas je Bog ljubil, da je poslal svojega edinega Sina na svet, da je umrl na križu, da bi mi prejeli večno življenje? Si lahko predstavljamo, kako zelo nas je Kristus ljubil, da je bil pripravljen umreti za nas na križu, da bi imeli večno življenje? Večno življenje, kako velik dar! In kako neizmerno velika Božja ljubezen stoji za njim! In te ljubezni se danes spominjamo. Martin Luther je prevedel Sveto pismo v nemščino in ga dal tiskati. V tiskarni so padli na tla koščki natisnjenega prevoda. Neka deklica je pobrala enega in na njem prebrala besedilo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal …« nadaljevanja ni bilo. To ji je dalo misliti: Bog me ljubi! Vedno so ji govorili, da je Bog strog sodnik, ki se ga moramo bati! Vsa iz sebe je pohitela domov. Mami je pokazala papir in ji hitela pripovedovati, kaj je odkrila. Mama je prebrala, kar je bilo napisano, in vprašala: »Toda kaj je dal?« Deklica ni vedela, kaj bi odgovorila. Kmalu pa je vsa srečna dejala: »Ne vem, kaj je dal, toda če nas Bog res ljubi, nam bo dal kar koli in se nam ga ni treba bati.« Ena velikih skrivnosti tega stavka ni samo v tem, da je Božja ljubezen tako neizmerna, da je dal svojega edinorojenega Sina, ampak tudi skrivnost, da se je Jezus bil pripravljen darovati. Naj sklenem z besedami, ki povedo, kaj je prava ljubezen in kaj ni. Bila sta mlada zaljubljenca. On ji je napisal sporočilo, ki bo bolj izvirno in pesniško: »Zate bi prehodil najbolj vročo in najbolj suho puščavo. Preplaval bi najgloblji ocean in vztrajal v najbolj divji nevihti. Povzpel bi se na najvišjo goro, tako globoka je moja ljubezen do tebe. Pripis: Če bo v soboto snežilo, ne pridem k tebi.« (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 91.)

6 min 14. 9. 2025


Stanislav Kerin: Ostati miren v nemirnih časih

Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi in tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot se menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati upanja. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za sočloveka. Ko v sebi začutimo željo, da bi morali nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo več tisoč družin. Kot pravi Peter Opeka, je treba vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Zdi se, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?

6 min 13. 9. 2025


Raid Al Daghistani: Duhovno okušanje

Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.

6 min 12. 9. 2025


Vasiljka Gamser: Krepčajmo se z Božjo besedo

Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

6 min 11. 9. 2025


Dušan Osojnik: Tema in svetloba

Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…

6 min 10. 9. 2025


Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

6 min 9. 9. 2025


Duhovna misel

»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)

6 min 8. 9. 2025



Čakalna vrsta

Prispevki Duhovna misel

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine