Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prvi
3426 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti. Publicistka in prevajalka Polonca Zupančič nas v Duhovni misli ponovno opominja z zgledom rimskega cesarja in stoiškega filozofa Marka Avrelija, da se v družbi moramo obnašati solidarno. Omenjeni rimski cesar se je s tem soočil med epidemijo kuge, mi pa nedavno s pandemijo covida-19. Le solidarnost v družbi lahko omogoča enotnost in navzven tudi državno samostojnost.
6 min 26. 12. 2024
Ob prvega božičnega dne pred 2025 leti do danes odmeva čudovito sporočilo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10-11) Človeštvo je hrepenelo in čakalo – ne vem, koliko tisočletij ali milijonov let – zdaj pa je izpolnjeno hrepenenje, da bi bil z nami Bog, Emanuel. Lučke, jaslice, pesmi, božično in družinsko ozračje; vse to priča o izpolnjenem hrepenenju. Govori nam o Božjem odgovoru na človekovo situacijo, ki pa je včasih v pravem nasprotju z lučjo, z družinsko toplino, pesmijo in darili. Jezus, Božji Sin, ki je bil rojen v Betlehemu pred 2025 leti, prihaja ravno zato, da bi vstopil tja, kjer je tema, kjer je »štala« ‒ (v navednicah, to pomeni: narobe in grdo), kjer ni družinske topline, kjer je osamljenost, kjer ni miru in ni pesmi, ki bi trpečemu človeku povedala, da ni sam. Ta Jezus, rojen na božič, je prišel zato, da bi bil z nami, da bi nam dal čutiti, kako smo ljubljeni; skupaj z nami želi spreminjati naš svet v svet miru, svet lepih odnosov, svet resnice; nam podarjati družinsko povezanost ter spreminjati svet v civilizacijo ljubezni. To je vesela novica današnjega praznika: Bog je z nami! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Spoštovane poslušalke in poslušalci, voščim vam blagoslovljene božične praznike, s tem, da bi vsak izmed nas v srcu začutil, da je njegovo življenje pomembno, da ga Bog ljubi, in da bi to ljubezen delil vsem svojim bližnjim in daljnim. S tem naj bodo povezane naše današnje misli, besede, obiski in morda tudi voščila ter darila.
6 min 25. 12. 2024
Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.
7 min 24. 12. 2024
Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.
5 min 23. 12. 2024
Nikomur, ki je pred tremi tedni sam ali s svojo družino zašel v decembrski mestni šunder, ne želim reči nič kritičnega. Vsakomur, ki mu prijajo mrzleči decembrski večeri v mestnem središču, kjer je zrak nasičen z vabljivim vonjem po kuhanem vinu in mesninah, iskreno privoščim dobro počutje in veselo druženje. Gneča na okrašenih ulicah in velike smreke z drobnimi lučkami ustvarjajo intimo, kjer bi se želeli zadrževati v neskončnost in bi stisnjeni k ljubečemu sozakoncu in otroku, obsijanemu s srečo, da je z nami, pozabili na vse tegobe iztekajočega se leta. Naše duše te decembrske večere napolnjuje skrivnostno pričakovanje. Toda, do kam sega hrepenenje, ki nas prežema, ko se sprehajamo ob stojnicah in brezskrbno pogledujemo, kaj od tega, kar je na njih, bi si glede na globino svojega žepa lahko privoščili. Kaj, razen tega, da bi ostali zdravi in z zalogo na bančni kartici, v resnici hočemo? O tem nas nihče nič ne vpraša, ne sozakonec ne otrok ne prijatelj. O tem najglobljem, kar bi želeli razumeti in občutiti sredi decembrskega šundra, vladata zadržanost in molk, ki se nadaljujeta tudi prek novoletnih praznikov in nato skozi vse leto. Ali je bila v to nerazložljivo hrepenenje, ki tiči globoko v nas, že kdaj izrečena beseda, ki bi dajala pomen življenju tudi potem, ko v poznih večernih urah zapuščamo mestno središče? Danes, na četrto adventno nedeljo, bodo verniki v svojih cerkvah slišali neobičajen pozdrav, ki ga je Mariji namenila njena teta Elizabeta, mati Janeza Krstnika: Blagor ti, ki si verovala. Ko si prestopila prag mojega doma, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu. Obe noseči ženi sta v tistih zelo skromnih razmerah pred dva tisoč leti z očmi vere videli daleč prek sebe, v brezdanjost Božje ljubezni. Plamen vere je v njima oznanjal, da Bog ni pozabil nanju. Oni dve sta to verjeli. Ljudje našega časa pa imamo s tem težave. Ne zaupamo ničemur, kar presega domet naših oči in predvidevanja. Vsak dan se teže zanesemo celo na tistega, s katerim imamo otroke, in s katerim želimo biti družina. Kaj bi lahko povezalo naše skrhane odnose, zaradi česar nad vsem, kar delamo, visi senca dvoma in nesmisla. Marija in njena teta Elizabeta sta v vaški shodnici večkrat slišali preroka Izaija, ki je govoril: »Naj vriska puščava in goljava, naj poganja kakor narcisa.« Vedeli sta, da v puščavi ne bo pognala narcisa, sta pa v sinagogi doživeli, da se je v njuno dušo po veri prelivala Božja milina in njegova tolažba. In o tem danes znova beremo v cerkvi, da se v nas na kar najbolj preprost način ponovi vse tisto odrešujoče, kar je dajalo moč tudi Mariji in Elizabeti.
4 min 22. 12. 2024
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
3 min 21. 12. 2024
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
6 min 20. 12. 2024
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
5 min 19. 12. 2024
Dragi prijatelji, vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. V razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
3 min 18. 12. 2024
Posebno zemeljsko trpljenje je pridržano ljudem, ki živijo v revščini. Nimajo, da bi se do sitega najedli in dajali svojim otrokom, kar potrebujejo. Njihova bivališča so prostori žalosti, oropani slehernega udobja. Vsepovsod se grmadijo odpadki in zaudarja po gnilem. Pomanjkanje vsake vrste je vidno in otipljivo. Revščina nastopa s kruto govorico. Ne ozira se na človeško dostojanstvo in srčne bolečine. Domuje v strtosti osebe, ki jo prenaša. Kako sploh zapademo v revščino, če živimo odgovorno? Kako je mogoče, da človek, živ in zdrav, zdrsne v objem skrajne materialne stiske? Mogoče je, kadar dopusti, da ga premaga brezglavost in ni pozoren na opozorila življenja. Ko ne zna ocenjevati svojih sposobnosti, zahtev sveta, nasprotnikov. Ko zastavlja nepremišljene korake, tudi zaradi svojega lastnega duševnega stanja, in ga naposled čaka neizprosna brezupnost. Takrat je tlakoval pot revščini, ki pride, da ga zasužnji. In njegove potomce. Kajti revščina običajno ni le breme enega človeka, ene generacije, ampak je mora rodbine, ker po dolgih letih mučne preizkušnje revni nimajo moči, da bi se postavili na noge in suvereno zaživeli. Nimajo ne izobrazbe ne socialne kompetence ne pedigreja, da bi se pognali v življenje. S pomilovanja vredno vztrajnostjo prenašajo trpljenje, ki ga ponuja svet. A vendar je tukaj Božja pravičnost, zaradi katere bodo nekoč lahko deležni zmage nad pomanjkanjem.
5 min 17. 12. 2024