Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
5 min 3. 5. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
5 min 2. 5. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 1. 5. 2026
Letošnja pomlad je s svojo razsipno barvitostjo v meni prebudila občudovanje. Razkošno prebujanje narave se dotakne globine, skrivnostnega področja lepote, ki je ustvarjena za vse, za vsakega človeka, ne glede na njegovo čutenje, doživljanje sveta, ki ga obdaja. So posebni trenutki, ko postaneš pozoren na rast, ki te obdaja. Brstenje, ki se na češnji tiho prikrade in se dotakne srca. Porodi se iskrena želja, da bi bilo ozračje primerno za ta občutljivi brst, da bi se odprl cvet v nežno toplino sonca, ki daje svetlobo za rast. In vsi edinstveni trenutki za vsakega in vse popke, ki komaj čakajo, da vzcvetijo. Komaj dojameš, koliko cvetov lahko najde dom na enem samem drevesu, ki v soncu zablesti kot prazničen šopek. Vsak dan je bil v tem pomladnem razkošju enkraten, posebno doživetje, ki razsvetli, ožarja življenje. Ko se pojavi napoved za nevarnost zmrzali, iz srca privre molitev. Ozrem se po vrtu. Da vreme ne bi uničilo te čudovite, bleščeče lepote. Šopi narcis, šopki tulipanov, nekateri še zaprti. Pogled se razširi na kot ogenj žareče cvetenje breskve, pa na jablano, ki je v čisto začetni fazi brstenja. Samo kakšen cvet ima, ki med zelenjem zaupno kuka v nov svet. Ustavim se. V srcu se porodi hvaležnost. Pesem stvarstvu. Hvala ti, Gospod, za vse, kar diha, izvira iz tvojega ustvarjenega, rodovitnega sveta. S svojo dišečo lepoto, sadeži razveseljuje, vedno znova ustvarja čarobna doživetja, ravnovesje in zavest Božje bližine.
6 min 30. 4. 2026
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
4 min 29. 4. 2026
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
6 min 28. 4. 2026
Prav lep pozdrav vsem, ki so v tem prazničnem jutru megaherčno z nami. Javnost seveda dobro pozna razloge, ki so pred davnimi 85-timi leti pripeljali slovenski narod v spontan upor proti tujim zavojevalcem, in nasploh je vsa pisana človeška zgodovina en sam kataster podobnih zgodb – na eni strani okupatorsko nasilje in upor tlačenih na drugi. Svetopisemska stara zaveza je že lep primer tovrstnih spopadov, v ozadju pa je vselej človekovo hrepenenje po miru, svobodi in ljubezni. In kakšen je nauk te geneze človeškega nasilništva? Da se trajnega miru z orožjem ne da doseči. Izvoljeno ljudstvo na Jutrovem – Izraelci – že tri tisoč let tava v puščavskih meglicah nasilja - enkrat v vlogi žrtev, spet drugič so sami kvalitetni nasilniki… Pa jim je Bog pred dva tisoč leti poslal Odrešenika, Mirotvorca, Mesijo, Jezusa Kristusa – svojega sina in ga človeško umestil v njihov - Davidov rodovnik… v svojem religijskem fanatizmu in zaslepljenosti so ga umorili, križali so ga – in to samo zato, ker je do skrajnih človeških zmogljivosti razvil revolucijo Ljubezni. Ljudi je brezpogojno ozdravljal in jih vračal v Življenje, celo za prostitutke in najhujše izgubljence je je v svojem srcu zmogel usmiljenje in milost… Prepovedal je krvavo starozavezno maščevanje in uveljavil zapoved, da je treba tudi sovražnike ljubiti. To pa seveda brez pomoči Boga, ki je ljubezen sama – zgolj po človeško, seveda ni možno. In če svoje krščanstvo, ki je potemtakem predvsem algoritem Ljubezni, ki osvobaja in odpira duri Večnosti, jemljemo zares, potem moramo biti vsi naprej mirovniki in mirotvorci, uresničevana Božja milost v vsakdanjem Življenju – povsod, najprej doma, v družini, partnerstvu, na delu, v parlamentu, v šoli, v medijih, na ulici, na stadionih… Izraelci izgovarjajo kot vsakodnevni pozdrav in odzdrav - hebrejsko besedo Šalom, ki pomeni Mir, Popolnost in Blaginjo. Kdo poreče – na kaj pa naj se naslonijo neverni? Bog je v vsako človeško srce vtkal svoj pečat ljubezni, to je ta naš božji DNK… Morda je to imel v mislih znameniti Italijanski politik, novinar, vrhunski mislec, tudi ustanovitelj in vodja italijanske komunistične partije Antonio Gramsci, (mimogrede - umrl prav na današnji dal leta 1937), ko je zapisal velikokrat citiran stavek: »Pesimizem pomeni konec sveta in svet nima druge možnosti kot optimizem«.
6 min 27. 4. 2026
»Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju,« pravi Kristus v današnjem evangeliju (Jn 10,10, ko sebe označi za dobrega pastirja. Cerkveni očetje prvih stoletij krščanstva v tatu, ki ga omenja Gospod, prepoznavajo zlasti inklinacijo, ki je temeljno lastna minljivemu svetu in ki jo v sebi lahko prepozna vsak izmed nas; to je skrb zase, za le lastno dobro. V Kristusu in torej v povabilu k svetosti pa gre za tisti podajajoči vzgib, da bi živeli za druge, da bi se darovali in svoje skrbi usmerjali k drugim, k skrbi za druge. Ko danes premišljujemo o bukoličnem prizoru, ki ga pred nas v priliki postavlja Božji Sin, premišljujmo zlasti v tem, komu se damo pasti, komu zaupamo vajeti svojega življenja; pohlepu, grabežljivosti, napuhu in kar je še drugih deklinacij, ki nam jih ponuja ta svet, ali pa hočemo v vsem slediti Kristusu, pastirju naših duš in našega življenja, ki ni prišel, da bi mu stregli, »ampak da bi on stregel in dal življenje za mnoge« (cf. Mt 20,28). Tat je torej prispodoba laži, privida, hudičevega slepila, da bomo s posedovanjem materialnega ali bližnjega dosegli zadovoljstvo ali resnično blaženstvo, kakor poudarjajo cerkveni očetje (Origen, Commentarium in Ioannem XX; PG 14, 629–632 ali Beda Častitljivi, In Ioannis Evangelium Expositio III, 10; PL 92, 740–741). Kristus pa nam kaže pot, ki vodi v blaženost, vendar ne s posedovanjem, temveč s služenjem. Življenje je milost; milost, ki nam jo je podaril Gospod s svojo smrtjo in vstajenjem, da smo odrešeni in se imamo možnost zveličati; obilje, ki ga omenja Kristus, pa je zrenje Boga, je blažena vizija, je vključenost v življenje Presvete Trojice, ki ga bomo, tako upamo, enkrat deležni. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, bolj kot za preobilje na tem svetu živimo tako, da bomo raje deležni obilja večnega blaženstva. Obilje na zemlji je le privid, svoboda blaženega gledanja pa je večna. Prijetno nedeljo vam želim.
5 min 26. 4. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 25. 4. 2026
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
5 min 24. 4. 2026