Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3530 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
6 min 26. 4. 2025
Številne antične anekdote pričajo o tem, kako zelo pomembno je imeti ob sebi pravega in zanesljivega prijatelja. Ta lahko sčasoma zaradi globoke notranje vezi, podobnega značaja ali obnašanja postane celo naš drugi jaz – o tem govori naslednja zgodba iz grške zgodovine: Verjetno ni treba posebej predstavljati Aleksandra Velikega, makedonskega princa, ki se je v zgodnji mladosti odpravil na bojni pohod in zavzel velik del Male Azije. Ena izmed znamenitih bitk je potekala jeseni leta 333 pr. Kr. pri starodavnem mestu Is v južni Anatoliji – Aleksander je uspešno zasnoval svojo strategijo, premagal perzijskega kralja Dareja III. in zajel veliko sovražnikov, med njimi tudi mater in soprogo samega kralja. Obe je po zmagi zadržal v svojem šotoru kot vojni ujetnici in k njima poslal nekaj svojih spremljevalcev s sporočilom, da ju bo prišel obiskat, zato naj se ustrezno pripravita. Kmalu zatem je v njun šotor vstopil skupaj s prijateljem Hefajstionom, ki mu je bil izmed vseh prijateljev najljubši, bil pa mu je tudi zelo podoben po zunanji opravi in orožju, medtem ko je po postavi kralja celo prekašal. Kraljici sta na podlagi prvega vtisa mislili, da je on makedonski princ, zato sta mu po perzijski šegi izkazali spoštovanje. Ko je nastala neprijetna tišina in sta se ujetnici spraševali, kaj je narobe, jima je eden od ujetnikov naposled le pokazal, kdo je pravi Aleksander. Darejeva mati Sizigamba, ki je bila ogorčena zaradi storjene napake, se je vrgla Aleksandru pred noge in se prestrašena opravičevala zaradi svoje nevednosti, češ da kralja nikoli prej ni videla. V tistem jo je Aleksander dvignil kvišku in ji pomirjujoče dejal: »Nisi se zmotila, mati: tudi ta je namreč Aleksander.« S tem je Aleksander po eni strani je izkazal milost do ujetnic, ki sta po vseh pravilih takratnega bontona zagrešili hud spodrsljaj, po drugi strani pa je vpričo vseh priznal, kako drag mu je prijatelj Hefajstion in kako močna notranja vez ju druži – imel ga je za svoj drugi jaz, zato ni mogel biti zares užaljen, ko sta tujki izkazali spoštovanje napačnemu človeku.
6 min 25. 4. 2025
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o pomenu strokovnega presojanja. Že znameniti zdravnik Hipokrat je opozarjal na skrbno, torej strokovno ravnanje z bolniki.
6 min 24. 4. 2025
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
5 min 23. 4. 2025
Ob včerajšnji smrti papeža Frančiška v Duhovni misli objavljamo njegov zapis o osebnem verovanju, o tem, kaj ga je nagovorilo, da je postal katoliški duhovnik. Odlomek papeževega besedila je bil objavljen v knjigi Andrea Tornellija, ki jo je izdala založba Družina v prevodu Tioneta Zoreta. Odlomek bere Igor Velše.
6 min 22. 4. 2025
Ljudski pregovor nam pravi, da v življenju ni dovolj imeti prav. Prav ta ljudska modrost se nam razkriva ob dveh Jezusovih učencih, ki se razočarana pomenkujeta na poti iz Jeruzalema v Emavs. Močno sta prizadeta, kajti tisti prerok, ki sta ga tudi onadva imela za mesijo, se pravi za odrešenika, je, namesto da bi vzpostavil novo Izraelsko kraljestvo, klavrno končal na križu. Ne moremo reči, da nimata prav, toda iz svojega doživljanja zgodovinskih trenutkov sta si izoblikovala globoko prepričanje in nič ju ne more odvrniti od njune globoke žalosti. A resnica vendar ni tako preprosta in enostavna. Pozneje izvemo, da so ju prestrašile izraelske žene, ki so v nedeljo zjutraj pohitele h grobu, a so ga našle praznega. Evangelist Luka, ki nam pripoveduje to zgodbo, takoj na začetku predstavi dve logiki, ki si nasprotujeta. Na eni strani gre za logiko političnih strategij, ki doživlja poraze in nas napolnjuje z grenkobo. In na drugi strani stoji logika ljubezni, ki jo poznajo svete izraelske žene in ki se ne ukloni političnim analizam, ampak prinaša pogled v globljo življenjsko resničnost. Ta logika ljubezni nam preprečuje, da bi v sebi gojili žalost in z njo obupano udrihali po vsem svetu. Pa vendar tudi učenca nista brez logike ljubezni. Najprej medse sprejmeta tujca, kar je lepa gesta do osamljenega potnika. Potem pa se vendar z njim tudi pogovarjata in ga skušata poučiti, da ne bi ostal pri svoji nevednosti in vendar tudi on izvedel za najnovejše dogodke v Jeruzalemu. In ko utihneta in sprejmeta, da bi tudi onadva lahko kaj novega izvedela, se zgodi preobrat. Spoznata, kako sta bila zaslepljena, saj jima je iz spomina izpadel čudovit spev preroka Izaije o »trpečem Božjem služabniku«, ki s svojo ljubeznijo odrešuje ves svet. Sprejmeta, da nima smisla, da bi trmasto vztrajala pri svojih predsodkih in da bi bila politična strategija vsa realnost. Resničnost ljubezni in prijateljstva je še močnejša, kajti Božja dobrota nas nikoli ne zapusti. Tujcu vzklikneta: Ostani z nama, Gospod, zakaj dan se je že nagnil! To povabilo izraža novo logiko ljubezni in upanja, ki se ji predata. Tudi onadva odslej gledata na življenje veliko globlje in v gesti lomljenja kruha zaznata, da je vstali in ljubeči Gospod med njima. Podobno je v našem življenju. Nič zato, če trenutki prazničnega veselja izginejo, pomembno je, da je v nas vstopila zavest, da je vstali in ljubeči Gospod vedno z nami.
7 min 21. 4. 2025
Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19) Strah, ki je navdajal učence pred Judi, jih je zaprl v dvorano zadnje večerje, kjer so zaklenili vrata. Koliko ljudi danes po svetu dneve in noči preživlja po kleteh in po zakloniščih, ker jih je strah bomb, ki padajo z neba, ker jih je strah izstrelkov, ki rušijo in ubijajo. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki vstopijo v njihov strah in tudi njim prinesejo sporočilo: »Mir vam bodi!« »In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.« (Lk 24,13-14) … Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. (v. 29). Ne, ta pot v Emavs ni bilo potovanje. Potovanje je pot k novim spoznanjem, k novim doživetjem, k širšim obzorjem. Njuni koraki iz Jeruzalema proti Emavsu so bili beg. Beg pred nevarnostjo, beg pred razočaranjem, beg od življenja brez prihodnosti. Reke ljudi tečejo po poteh in brezpotjih sveta, ker bežijo. Bežijo pred nasiljem, pred vojno, pred lakoto, bežijo pred revščino in pred obupom. Tudi na tem begu so izkoriščani, preganjani, prezirani, deležni pa so tudi sočutja in usmiljenja. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki jim spregovorijo spoštljivo besedo, ljudi, ki ostanejo z njimi, ki hodijo z njimi, ki jih povabijo k svoji mizi. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so si ogledale grob in kako je bilo položeno njegovo telo. (Lk 22,55). Kdo bi mogel izmeriti solze mater, žena in otrok, ki jih jočejo ob grobovih svojih sinov, mož in očetov. Solze, ki jih nihče ne more osušiti, ker tečejo iz praznine ob izgubi in srčne bolečine. Žene, ki so prišle k Jezusovemu grobu, je nagovoril angel: »Vstal je, ni ga tukaj!« Koliko angelov bo moralo priti k vsem grobovom sveta in žalujočim prinesti sporočilo o vstajenju in o življenju. Zato tebe, Gospod Jezus Kristus, ki si ob tisti veliki noči v Jeruzalemu vstal iz groba in prinesel življenje vsem, ki jih ogrinja senca smrti, prosim, da tudi za letošnjo veliko noč prideš v srca vseh, ki odločajo o življenju drugih, da se bo v njihovih srcih zaslišala tvoja beseda: »Mir vam bodi!«; da tiho stopiš ob tiste, ki bežijo, da bi živeli ter hodiš z njimi, da se jim bodo ob srečanju s teboj odprle oči; da se tiho dotakneš vseh objokanih lic, da bodo ob tvojem nežnem dotiku deležni tolažbe in upanja. Gospod Jezus, pridi s svojim sporočilom vstajenja v naš svet, stopi v naša življenja, da bomo polni upanja deležni tvoje obljube odrešenja. Dragi dobri ljudje, vsem vam voščim blagoslovljeno veliko noč Jezusovega in našega vstajenja. msgr. Stanislav Zore OFM ljubljanski nadškof metropolit
7 min 20. 4. 2025
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
6 min 19. 4. 2025
Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Danes mi kristjani praznujemo veliki petek in se spominjamo dneva, ko je Jezus po svetopisemskih zapisih trpel in umrl na križu. Vsakodnevna poročila redkokdaj minejo brez poročanja o nasilju in smrti. Sledijo si tako hitro, da sproti pozabimo, kaj se je zgodilo vsak dan. Zakaj pa se potem svet še vedno spominja smrti nekoga pred dva tisoč leti, kot da bi se zgodilo včeraj? Zdi se, da je Jezusova smrt za vedno spremenila podobo naše smrti. Če bi bila Kristusova smrt zadnje, kar bi se v zvezi z njim zgodilo na tem svetu, ne bi mogli reči o njem, da je Odrešenik sveta. V resnici gre v njegovem primeru za nekaj dosti večjega, o čemer apostol Pavel govori takole: On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja. (Rim 4,25) Jezus je žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta. (Jn 1,29). S svojo smrtjo na križu je vsem, ki vanj verujejo, priskrbel odrešenje! Dokaz za to, da njegova smrt res odvzema greh sveta, je njegovo vstajenje od mrtvih. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki živijo in trpijo. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga. Nemočni in umirajoči Kristus je sprejel trpljenje in smrt in tako s svojim zgledom ustoličil zakon ljubezni, ki je močnejša kot vsaka druga sila na tem svetu. Kristusovo odrešenje ne prihaja iz trpljenja samega, ampak iz brezmejne ljubezni, s katero je sprejel trpljenje in smrt in se popolnoma daroval za nas. Te ljubezni ni mogoče ubiti ali je izničiti, ker je večna, ker je življenje samo. Obhajanje Velikega petka nas vedno znova vabi, da se s Kristusom tudi mi darujemo v Getsemaniju našega časa, da smo z njim v uri velike preizkušnje in se z njim prostovoljno in zavestno odločimo za daritev svojega življenja, da bi tudi mi enkrat lahko doživeli svojo veliko noč. Veliki petek nam vedno znova potrjuje, da je Kristus z nami tudi danes, v stiski naših velikih petkov, in skupaj z nami trpi in umira, da bomo tudi mi z njim vstali v novo življenje in ga lahko podarili tistim, ki nas potrebujejo. Vsem voščim vesele velikonočne praznike!
6 min 18. 4. 2025
Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.
5 min 17. 4. 2025