Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati veliko bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni mogoče posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so dovršene stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi takšne mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
6 min 22. 12. 2025
S četrto adventno nedeljo vstopamo v neposredno pripravo na praznovanje božiča, ki bo gotovo zaznamovana z naglico in hitenjem. V šoli, pri študiju ali v službi bo treba stisniti še do konca, da bodo potem prazniki bolj v miru stekli. Potem je tu še sama priprava praznovanja: včasih se zdi, kot da bi bil osrednji del priprave usmerjen v predpraznično nakupovanje daril – kakor da bi to bil bistven del božiča. Potem sta tu še nakupovanje in priprava prazničnih dobrot – izbrane hrane in božičnih sladkobnosti … Pa seveda generalno čiščenje našega doma in krašenje … Toliko stvari, toliko obveznosti, ki žal prevečkrat advent preoblikujejo v predpraznično norenje in drvenje. Ko se po vsem tem začnejo prazniki, nam jih v resnici sploh ne uspe dojeti in zaživeti v njihovem bistvu – navadno zato, ker smo se v okviru priprave na praznike posvečali predvsem zunanjim ali celo nebistvenim stvarem. Ne da bi zanemarili čiščenje in krašenje doma ali pa pripravo kulinaričnih dobrot domače kuhinje, toda vse to in zraven še ves komercialni pritisk lahko izrineta temeljno pripravo na praznovanje božiča. Ta pa je to, da v sebi pripravim prostor, kamor bom lahko povabil novorojenega Zveličarja: najprej, da odstranim vso navlako in nemir ter z dobro spovedjo očistim in pripravim prostore svojega srca. Potem pa prisluhnem svojemu srcu, se vsaj za hip ustavim v svojem življenju in se vprašam: »Kje jaz potrebujem odrešenje?« Katere so tiste moje rane, temne strani, bolečina, žalost, osamljenost, kamor bi si želel, da vstopi novorojeni Bog in mi prinese odrešenje, ozdravljenje, tolažbo, mir. Božič ni le spominjanje Jezusovega rojstva pred dva tisoč leti v Palestini. Ne, božič je vsakoletno spominjanje, da Bog ni daleč od nas. Kot je pred dva tisoč leti postal človek, da ne bi bil oddaljen v nebesih, ampak da bi bil blizu nam, ljudem, tako je še vedno danes. Prav z božičem, praznovanjem Jezusovega rojstva, se znova in znova zavedamo, da Bog prihaja med nas, da želi biti Bog z nami, da želi z nami, z menoj deliti revščino in vso štalo mojega življenja, moje duše; da me želi odrešiti vsega tega, mi pri tem pomagati, mi vliti upanje ter me dvigniti iz mojih temin in ranjenosti. Vendar če je prostor mojega srca poln vse druge šare – vsakodnevnega norenja in zunanjega blišča kvazibožičnega praznovanja, potem pač ni v mojem srcu prostora, da bi lahko vanj vstopil Bog. V meni sta lahko ta želja in tudi hrepenenje – toda ali imam voljo in pogum, da bom Jezusu pripravil prostor, da ga bom povabil v srce – v temine in ranjenost, da bom v resnici zaživel in doživel pravi božič?
6 min 21. 12. 2025
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t. i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli«, mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na podlagi zapisa Plinija starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vse dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti ne samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini razvilo iz reka cum grano salis. Ali kot je po Prešernu v svojem Slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
5 min 20. 12. 2025
Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, vendar je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z enimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od enih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. Toda čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, zadovoljnejše življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vedno bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši.
6 min 19. 12. 2025
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
5 min 18. 12. 2025
To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskem budističnem praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Potem se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo v Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo, in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni je imajo veliko, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to, kar počnemo, dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za druge bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopno izboljšamo, to pa je dobro za nas same in za vse druge.
6 min 17. 12. 2025
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
5 min 16. 12. 2025
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka spadajo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki se ujema s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, vendar se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Taka drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
6 min 15. 12. 2025
Smo v adventnem času. Navzven bi lahko rekli »veseli december«, navznoter pa čas duhovne priprave na božične praznike, na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Če želimo praznik celostno doživeti, potrebujemo oboje: zunanjost, blišč in lučke, ki nam pomagajo, da se to, kar nosimo v sebi, izrazi tudi navzven, ter notranjo poglobitev, ki osmisli zunanje dogajanje. V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki je v ječi. Muči ga vprašanje, ali je Jezus res tisti odrešenik, ki ga je pričakovala celotna Stara zaveza. Kljub temu da ga je krstil, da ga je poslušal in videval ter svojim učencem celo rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« In potem – na koncu – tak dvom. Vsi vemo, o čem govori. Vsak izmed nas ima izkušnjo dvoma, že v medsebojnih odnosih, še bolj pa v odnosu do Boga, do presežnega. Je res, ni res? Razumemo, ne razumemo? Včasih bi si želeli več dokazov, več potrditev. Janez Krstnik ima enako izkušnjo. Pričakovali so mogočnega vladarja, morda celo sodnika – pride pa Jezus, ki je »drugačen«. Ni sodnik, temveč usmiljen, dober in odprt. Zato pošlje učence z vprašanjem: »Si ti obljubljeni odrešenik ali naj drugega čakamo?« Jezusov odgovor je presenetljiv. Logično bi pričakovali preprost »da« ali »ne«. Toda Jezus preusmeri pozornost k bistvu: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot bi rekel: Po mojih delih me prepoznajte. Advent nas vabi, da delamo tako, da nas drugi prepoznajo kot dobre, plemenite, kot kristjane – ne le da prejemamo dobro, ampak ga tudi dajemo. Lep zgled je župnijska akcija ob miklavževanju, ko so otroci prejeli darila in hkrati sami podarili igrače tistim, ki živijo v pomanjkanju – preprosta, a zelo lepa gesta. V ozadju takšne logike – delati dobro, biti dober, videti drugega, opaziti človeka v stiski – se skriva tiho zadovoljstvo, občutek sreče in miru. To pa lahko hitro povežemo z veseljem, o katerem govori današnja, tretja adventna nedelja. Ob tem ugotovimo, da ni vsako veselje pravo veselje. Naj bo veselje, ki izhaja iz ljubezni do Boga in do bližnjega, nalezljivo. Papež Frančišek je o veselju zapisal: »Krščansko veselje izvira iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj in z nami – v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni – kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem; ne na površini, temveč v globini človeka, ki se Bogu zaupa.« Vsak izmed nas je lahko vesel in hkrati prinašalec veselja. Vsak novi dan je priložnost, da se odločimo: veselje da ali veselje ne. Danes je tretja adventna nedelja – nedelja veselja. Veselimo se.
7 min 14. 12. 2025
Dosti lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. Prav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« Taka situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj tak »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. Skupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjer koli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. Ne vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«.
5 min 13. 12. 2025