Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3641 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
5 min 15. 4. 2026
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
6 min 14. 4. 2026
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
5 min 13. 4. 2026
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos. In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi: »Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo. Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili. Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično. Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj. In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.
7 min 12. 4. 2026
Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?« »V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«
5 min 11. 4. 2026
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
4 min 10. 4. 2026
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno - lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ''hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa…
6 min 9. 4. 2026
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
5 min 8. 4. 2026
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
6 min 7. 4. 2026
Verjamem, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da nas je kdaj pa kdaj strah. Sploh, ko je od nas odvisno veliko ljudi. A govoriti o strahu takoj po veliki noči, ko se vsi veselimo in praznujemo, je neumestno. Bodimo to jutro pozorni na učinek Kristusovega vstajenje na njegove učence. Mir, ki ga Vstali vsakič zaželi, jim prinaša tudi pogum. Ni treba veliko vedeti o apostolu Petru, da vemo, kako je bil strahopeten. Ko se je bilo treba postaviti za obtoženega, Jezusa zataji. Še dolgo se s tem bori in apostol Pavel mu v Antiohiji očita, da se rad potuhne. V današnjem berilu nastopa čisto drugačen Peter. Upa si stopiti pred množico in jasno govori o Jezusu, ki so ga oni križali. Pri tem ni sam, še drugi učenci v različnih jezikih govorijo o odrešenju, ki ga Jezus prinaša. Kaj je povzročilo to razliko? Sveti Duh, ki preko luči dobrote osvetli človekovo moč. Prejeli so ga na binkošti — in od tistega trenutka jih ni bilo več strah, ne smrti, ne preganjanja. V evangeliju, ki ga danes radi bermo, slišimo pripoved o dveh učencih na poti v Emavs. Dan se nagiba, zato se odločita prenočiti v Emavsu. Zakaj? Ker jih je bilo strah razbojnikov na poti. Ponoči je bilo nevarno hoditi naokrog. Prepričujeta celo popotnika, ki se jima je pridružil, naj ostane z njima, ker je sonce že zašlo. Ko ga prepoznata pri lomljenju kruha, vstaneta in se takoj vrneta v Jeruzalem. Strah preprosto izgine. Ne čakata do jutra. Takoj se podata na pot. Srečala sta Jezusa in njuno srce je bilo že prej polno ljubezni, le da je to prekril strah. Ko človek ve, da je ljubljen, se več ne boji. Tu ne gre za objestnost. Takrat človek nevarnosti sploh ne vidi. Krščanska neustrašnost je drugačna: nevarnost vidiš, a se je ne bojiš. Tak pogum je skozi zgodovino eden najlepših pričevanj kristjanov. Nešteti mučenci in svetniki, ki so iz ljubezni do Boga in ljudi prenesli najrazličnejše oblike trpljenja, so vir moči za mnoge. Samo to, da si pripravljen umreti za kaj, še ni nič posebnega. Pri tem smo lahko nori revolucionarji, zagreti borci za svoj prav. Mučenci so nekaj čisto drugega. Mučenec je priča veselja, ki je posledica srečanja z Jezusom. Neustrašen je, zato ker ve, da je ljubljen. In to je velika razlika: med človekom, ki umre iz sovraštva, zaslepljenosti ali strahu in mučencem, ki umre z veseljem, ker nosi v sebi ljubezen. Prvo druge plaši, drugo jih vabi in razveseljuje. Podajmo se danes na to pot veselja, da bomo ponesli pogum življenja vsem, ki jih srečamo na naši poti.
6 min 6. 4. 2026