Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes je petek. Za kristjane prvi postni petek. Tisti dan, torej, ko bo kdo pomislil: »Danes ne smem jesti mesa.« Drug pa se bo ob tem vprašal: »Zakaj že? A res ne smem?!« Vprašanje se zdi razumljivo. Radi imamo jasna pravila. Povej mi, kaj smem. Povej mi, česa ne smem. In bom opravil. Ampak post ni seznam prepovedi. Če je samo to, je precej dolgočasen. In precej prazen. To najlažje razumemo, če se pomnimo na valentinovo. Slab teden nazaj, torej ... Tudi takrat se je marsikomu v misli prikradlo podobno razpoloženje, kot tu in tam komu v današnji postni petek ... Nekakšen občutek obveznosti namreč: Nekaj moram kupiti. Pokazati moram pozornost. Če bi – ali morda celo je – kod to naredil zgolj zato, ker »mora« ... bi zanj tudi valentinovo bilo podobno prazno, kot postni petek, ko nekam moram, ali pač nečesa ne smem. Ljubezen ne razmišlja v kategorijah »moram« in »ne smem«. Ljubezen išče priložnost. Na valentinovo. Ali na postni petek. In post je lahko prav to: priložnost. Saj ne gre za meso. Saj ni Gospod Bog tisti, ki zlasti ob postnih petkih poostreno gleda na zemljo in preverja naše jedilnike. Ne … Post je priložnost. Kdor ga je že preizkusil, ve, da se pri odrekanju zgodi nekaj zanimivega ... Ali pa prebujajočega ... Hitro namreč začutim, kako zelo sem navezan. Kako težko je nekaj izpustiti. To pa je kaj slabo znamenje za mojo svobodo ... Za tisto razsežnost moje biti, zaradi katere se zdim samemu sebi najbolj človek. Če se bom danes nečemu odrekel, naj to ne bo zato, ker »ne smem«. Naj bo zato, ker želim Nekoga postaviti pred sebe. In ker želim srce narediti malo bolj svobodno. Post brez ljubezni je dieta. Post z ljubeznijo pa lahko postane odnos. In začetek procesa globljega samospoznanja. In prvi korak v večjo svobodo. Najlepše reči, ki jih naredimo v življenju, niso tiste, ki jih moramo ... ali tiste, za katere se spodobo, da jih naredimo ... Najlepše reči so tiste, ki jih naredimo, ker jih želimo narediti. Tiste, v katere ujamemo košček svojega srca. Lep in uspešen ... predvsem pa – osvobojen – dan nam vsem želim.
7 min 20. 2. 2026
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, Vzvišeni Bog v Kur’anu pravi: »O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha.« Post je obveznost muslimanov v mesecu ramazanu, v katerem se je začelo razodevanje Kur’ana. Postimo se, da bi očistili svojo dušo, pa tudi svoje telo, da bi se pripravili sprejeti to, kar je sveto in trajno. Čistost je osrednji pojem vsake pobožnosti. V krščanskem razumevanju je morala biti Marija čista – devica, da bi sprejela in svetu podarila Božjo besedo, Jezusa, naj je mir z njim. Podobno je bilo z Mohamedom, naj je mir z njim. Bil je nepismen in čist od človeškega znanja ter kot tak sprejel Božjo besedo – Kur’an. Duša vernika je kot posoda, v katero se kakor voda vlivajo milost, moč in svetloba Božje besede. Le čista posoda lahko ohrani čistost vode, ki se vanjo vlije. Voda v nečisti posodi res ne izgubi vseh svojih pozitivnih lastnosti, vendar izgubi tisto izvirno, najpomembnejše bistvo, od katerega bodo imeli korist vsi ljudje. Post nas tudi uči ceniti darove, ki jih zaradi lagodnega življenja jemljemo za samoumevne. Za nas so kozarec vode, grižljaj hrane in preprost dih življenja samoumevni. Post nas spominja na skupnost, iftarje oziroma večerje, s katerimi prekinemo post, ter trenutke deljenja in sodelovanja. Ko so poslanca Mohameda, naj je mir z njim, vprašali, katera hrana mu je najljubša, je poslanec odgovoril, da je to tista, ki jo uživa največ ljudi. Tako nas je opomnil, da je vrednost hrane, ki jo jemo skupaj, večja od tiste, ki jo jemo sami. Ramazan je čas samorefleksije. Kdor spozna sebe, bo spoznal tudi svojega Gospodarja. Post nas vabi, da pogledamo, v kakšnem stanju je naša duša in koliko dopušča, da Božja beseda v njej traja in prinaša dobro. Muslimanom ter muslimankam v Republiki Sloveniji in širše želim, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju.
6 min 19. 2. 2026
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Z današnjo pepelnično sredo začenjamo postni čas. Kot zunanje znamenje kristjani zaznamujemo svoje čelo z znamenjem križa iz pepela oljčnih vejic cvetne nedelje. Judje so Kristusa najprej sprejeli kot kralja. Prav ista množica, ki je na cvetno nedeljo kričala 'Hozana', je čez pet dni kričala 'Križaj ga'. Tudi sami smo pogosto nad dobrim navdušeni, a ta vzhičenost hitro zbledi. Zato tudi mi potrebujemo vajo, ki bi podaljšala slavje veselja nad Kristusom kot kraljem dobrega, ljubezni in usmiljenja. Post je vaja v očiščenju in iskanju notranjih moči, da ohranimo sveto hrepenenje po veselem oznanilu. Spokorne prakse, kot so molitev, post in miloščina, Cerkev priporoča za utrditev hrepenenja po dobrem. Kljub temu da bomo čela hitro očistili pepela, nam prav postni čas služi v prvi vrsti za očiščenje notranjih hrepenenj – biti v polnosti Kristusov. Kot je Jezus v puščavi očistil svoja hrepenenja strasti poželenja, oblasti in moči, smo k temu povabljeni tudi mi. »Celotno krščansko življenje,« je rekel sv. Avguštin, »je vaja svetega hrepenenja.« Ne pravi, da moramo izničiti svoje vsakdanje, človeške želje, ampak da jih moramo povzdigniti in očistiti. Naše želje so preveč omejene, če iščemo izpolnitev le v tem, kar nam ponuja ta svet v obliki minljivih zadovoljstev, toda Bog želi, da imamo veliko več – samega sebe. Med postom ne zatiramo hrepenenja, ampak ga usmerimo k višjim željam, kar nas vodi do Boga in sočloveka. V današnjem evangeliju Jezus razkriva pot do tega: molitev, post in miloščina - klasične postne prakse. Post je danes vedno bolj zapleten, saj imamo vsega dovolj. Čeprav bi vsekakor morali uživati v hrani in prijetnem druženju, ki pogosto spremlja dober obrok, bi morali najti tudi prostor za post. Cilj krščanskega posta ni imeti vitko telo, na katerega bi bili ponosni. Nekateri svetniki so bili precej obilni, drugi pa so bili pravi okostnjaki, vendar so imeli nekaj skupnega: prostovoljno so se postili, da bi okrepili svojo željo po Bogu in povezanosti z bližnjimi. Postni čas je tudi primeren čas, da se znebimo zagledanosti vase in vidimo potrebe drugih. Z malo poguma bi lahko naredili več za pomoč tem potrebnim. Z miloščino posnemamo Božjo radodarnost do nas in z molitvijo utrjujemo to povezanost z Jezusom. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog želi vsakega od vas napolniti z dobrim; zato izločite slabo! Če vas želi napolniti z medom, vi pa ste polni kislega vina, kam naj damo med? Posodo je treba izprazniti in očistiti.« Hrepenenje spodbujamo s postom, ga hranimo z miloščino in krepimo z molitvijo. To so tri poti postnega časa, po kateri vam želim uspešno polnjenje življenja s človeka vrednim hrepenenjem.
6 min 18. 2. 2026
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrata dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu starejših, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi prek njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni ne vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, česar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala samo sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
6 min 17. 2. 2026
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (1928 - 2021) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
6 min 16. 2. 2026
Pred več kot 2000 leti so Judje močno pričakovali, da bo nastopil odrešenik, po hebrejsko māšīaḥ, torej mesija. Ta odrešenik je bil tisoč let prej že napovedan največjemu judovskemu kralju Davidu, ko mu je Bog po preroku Natanu naznanil, da bo iz njegove rodbine izšel odrešenik. To so v nadaljnjih stoletjih Izraelu napovedovali tudi ostali preroki. Ob vseh teh napovedih so Judje živeli v pričakovanju velikega voditelja, neke vrste novega kralja Davida, ki bo vse Jude ponovno povezal v eno, samostojno in svobodno kraljestvo. Seveda se je to upanje v obdobju rimske okupacije samo še stopnjevalo v pričakovanju, da bo mesija izvoljeni narod povedel k osvobodilni in odrešilni zmagi proti Rimljanom. In mesija se je rodil. Trideset let zatem je po krstu v Jordanu začel tudi javno delati, a še zdaleč ne kot politični voditelj, ki bi ob sebi zbiral nacionalistične upornike in revolucionarje. Nasprotno – Jezus je hodil iz kraj v kraj, ozdravljal ljudi in jim razlagal o Bogu. Revolucija se ni zgodila in njegovim poslušalcem je hitro postalo jasno, da je ne bo. Še toliko bolj ob besedah, ki jih poslušamo na današnjo nedeljo, ko je rekel: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« Ne samo, da ne namerava izpeljati revolucije, ampak niti ne namerava ukiniti ali razveljaviti judovske postave, ki jo je Bog dal Mojzesu, niti ne misli razveljaviti tega, kar so napovedovali preroki. Ne. To celo namerava nadgraditi, s tem, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.« Še huje pa bo, če bratu rečeš »tepec« ali »norec«. Ali pa, ko Jezus pravi, da je nesmiselno prinesti daritev k oltarju, če se prej ne spraviš z bratom. Še bolj radikalen je, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Toda Jezus resnično želi izpeljati revolucijo. Pa ne v smislu osvoboditve judovskega naroda, ampak revolucijo, ki ekstremno nadgradi življenje, ki poteka po pravilih in predpisih. Izpolnjevanje temeljnih človeških zakonov nadgradi na raven odnosa. Ni torej bistvo v izpolnjevanju pravil in predpisov, ampak v tem, da v drugem vidim sočloveka – brata in sestro. In v tem je jedro Jezusove revolucije, ko vabi vse, ki smo po krstu njegovi bratje in sestre, da bi tako tudi ravnali drug z drugim. Ne po predpisih in pravilih, ampak na ravni odnosa, ki je bivanjsko utemeljen v Jezusu. Na tej točki stvari stojijo ali pa padejo. Samo tako se lahko zares na tiho in v globini človeških src izvaja revolucija – ko ljubiš Boga, lahko ljubiš tudi svojega bližnjega kakor samega sebe.
7 min 15. 2. 2026
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
6 min 14. 2. 2026
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki rigajo, kadar se ne pasejo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega 'riganja' boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmo, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
4 min 13. 2. 2026
To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Z budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zato nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki se lahko v istem prostoru dogajajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu. Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden izmed njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«. Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da od tam prinese nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj. Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale. Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo. Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take na videz nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.
5 min 12. 2. 2026
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar ni tako. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršen koli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moj odziv na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem, zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka zdaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vse manj naključno, vedno težje stvari z vse bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih kar koli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
5 min 11. 2. 2026