Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
5 min 7. 11. 2025
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih. To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skozi vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
6 min 6. 11. 2025
Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tanko tanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tanko tanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivo črna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikro prahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumentarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.
5 min 5. 11. 2025
Za dobro jutro, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadoma zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista z neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo treba mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le izdavil, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta 'drugam' le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le, da se bomo med seboj bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
4 min 4. 11. 2025
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig ponovljeni v Duhovni misli razmišlja o poštenosti. Vsak bi si moral prizadevati zanjo.
4 min 3. 11. 2025
Za mnoge so prvi novembrski dnevi mučni. Tekati od pokopališča do pokopališča. Krasiti grobove in prižigati sveče. Včasih celo tekmovati v tem. »Upira se mi vse to,« mi je svoje občutje strnil mlad fant. Popolnoma ga razumem in mislim, da bi na njegovem mestu tudi jaz podobno mislil. Kako tesnobo je za človeka brez vere hiteti od groba do groba! Za res vernega človeka pa so ti dnevi polni spominov, opominov, upanja in molitve. Najprej spominov. Na dan vernih rajnih se spominjamo pokojnih, ki še ne v polnosti gledajo Boga. Ker so pri Bogu, čeprav ne v polnosti, lahko že prosijo za nas. Smrt naših človeških odnosov ne uniči, ampak jih oplemeniti, spravi na višjo raven. Naša mama, ki nas je ljubila v življenju, ostaja tudi po smrti naša mama in prosi pri Bogu za nas. Njena ljubezen se s smrtjo ne neha. Dalje sporočilo upanja. To, da smrt ne unči naših odnosov, ampak jih oplemeniti, je neizmerna lepota krščanskega sporočila. Naši starši ostajajo naši starši. Prav tako naši sozakonci, otroci ali prijatelji. Ljubezen namreč nikoli ne mine, zatrjuje Sveto pismo in ljubezen, s katero so nas ljubili naši najbližji, ne more umreti, ampak ostane za vedno. Dnevi molitve. Kogar ljubiš, se ga bos spominjal v molitvi. Ko molimo za naše rajne, tudi za tiste, ki še niso v polnosti pri Bogu, se zavedajmo, da lahko molimo tudi k njim in jih prosimo, naj pri Bogu posredujejo za nas. Dnevi opomina. Prvonovembrski prazniki nas nehote spomnijo, da smo minljivi. Po domače povedano, da bomo tudi mi umrli. Ni prav, če bi nam misel na smrt jemala pogum, naj nas pa opominja, da čas, ki ga živimo na tej zemlji dobro in odgovorno izkoristimo. Čez nekaj let, ko ne bo nihče od nas imel več častnih nazivov ali opravljal pomembnih nalog, ne bo pomembno, kakšne naloge si opravljal. Kako želimo, da bi se nas spominjali. Kaj si želimo, da bi pisalo na našem grobu? Misel na končnost, nas postavlja na realna tla. Opominja nas, da se osredotočimo na bistveno v življenju. Sestra Emanuela Žerdin, ki je veliko let delala v hospicu, je dejala, da nihče od njihovih stanovalcev v zadnjih dnevih življenja ni želel, da bi k njemu pripeljali hišo, ki jo je zgradil ali vikend, ki ga je kupil. Niti izvrstnega avtomobila. Želel pa je, da so k njemu prišli vnuki, otroci, prijatelji. Ljudje, ki so mu nekaj pomenili. Veselijo se svitanja novega dne, smehljaja bližnjih, smeha prijateljev, sprehoda v parku, šopka rož … V bližini smrti dobijo stvari nov pomen. Tudi mnoge težave, ki se nam v tem trenutku zdijo izredno velike, se zmanjšajo. Zato bolj kot cenimo neizogibnost smrti, bolj tudi cenimo življenje. Ko sprejemamo dejstvo, da smo minljivi, moremo sprejeti druge ljudi in težke trenutke v življenju z večjim sočutjem. Omogoča nam, da živimo bolj v miru in spokojnosti.
6 min 2. 11. 2025
Če me ljubiš, ktera duša, spomni se tedaj name, ko zakrije tiha ruša nikdar mirno mi srce! Lepe rože mi nasadi na gomilo za spomin, ko predrami žar pomladi cvetje hribov in dolin. Z verzi iz pesmi Po smrti pesnika, dramatika in duhovnika Antona Medveda se nežno odpira prostor med zemeljskim in večnim — prostor spomina, hvaležnosti in tihega upanja. Pesnik nas vabi, da s preprostimi, a globokimi dejanji — s spominom, molitvijo, in cvetjem — ohranjamo vez z umrlimi, ki so nam podarili del sebe. Ko stopamo v praznični dan spomina na naše drage rajne, nas Medvedovi verzi opominjajo, da ljubezen ne mine s smrtjo. Tisti, ki so nas ljubili in nas učili, še naprej živijo v naših mislih in besedah. Njihova zapuščina pa ni le v spominih, temveč tudi v doti naukov, v življenjski modrosti, ki jo nosimo naprej — v spoštovanju, sočutju in veri, da smrt ni konec, temveč prehod. Ob svečah, ki bodo nocoj razsvetljevale grobove, se prižigajo tudi notranje luči — luči hvaležnosti. Vsaka luč je molitev, vsak cvet izraz zahvale, vsaka misel povezava z večnostjo. V tihoti pokopališč se združujeta žalost in mir, zemeljsko in nebeško, spomin in upanje. Ko se človek ustavi ob grobu, začuti, kako krhka in dragocena je nit življenja. A prav v tej krhkosti se razodeva večnost — ne kot oddaljena, hladna obljuba, temveč kot neugasljiva prisotnost ljubezni, ki presega čas in smrt. Smrt, ki jo tolikokrat razumemo kot konec, je v Božjem pogledu vrata. Vodi v prostranstvo, kjer duša spozna resnico svojega obstoja — da je bila ustvarjena za večnost, za Ljubezen samo. V tej luči postane vse zemeljsko: trpljenje, izgube, bolečina — del dozorevanja za tisto polnost, ki jo slutimo, a je tukaj še ne moremo v celoti uzreti. To čutenje in hrepenenje po večnem so čudovito izrazili veliki skladatelji, če pomislimo samo na Beethovnovo Abendlied unter'm gestirntem Himmel, Handlovo I know that my Redeemer liveth ali pa na največjega slovenskega renesančnega skladatelja Jakoba Petelina Gallusa in njegov motet Ecce, quomodo moritur justus. Za mnoge, ki so že odšli pred nami s tega sveta, lahko skupaj z velikim apostolom Pavlom rečemo: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik; pa ne le meni, ampak tudi vsem, ki v ljubezni pričakujejo njegov prihod.«
7 min 1. 11. 2025
Glas reformacije, ki je prvič zavel v 16. stoletju, še vedno trese zrak našega bleščečega, tehnološkega prevzetnega 21. stoletja. Reformacija nas spominja, da se prava prenova začne v človekovem srcu, tam kjer božja beseda nagovori, pretrese, prepiha in preobrazi. Apostol Pavel pravi: »Ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobrazite z obnovo svojega mišljenja.« Prenovljeni človek postane vir prenove družbe; iz vere se rodi dejavna ljubezen; iz sprave mir in iz usmiljenja pravičnost. Če bi glas reformacije spregovoril danes, bi z vso močjo udaril ob štiri temeljne stebre našega časa. Prvi steber: mir namesto sovraštva. Kristusovo povabilo je jasno, blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci, beremo v Matejevem evangeliju. Reformacija je razkrila, da sovraštvo, razdor in nasilje nimajo mesta tam, kjer vlada evangelij. Prenova družbe se začne, ko se človek odpove sovraštvu in sprejme kulturo dialoga, odpuščanja in sožitja. Drugi steber: ohranjanje življenja in sočutja v trpljenju. Svetopisemsko izročilo vidi življenje kot Božji dar. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt.« Izvoli torej življenje, da boš živel. Namesto poti obupa, samomora z asistenco nas vera kliče k spremljanju, podpori in dostojanstveni paliativni oskrbi. Apostol Pavel piše: »Nosite bremena drug drugemu.« Sočutje nadomešča osamo. Tretji steber: skrb za ubogega, zatiranega in bolnega človeka. Kristus sam se poistoveti z najbolj ranljivimi. Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili, beremo v Matejevem evangeliju. Prenova po evangeliju je družbena, ker seže do ranjenih, prezrtih in izkoriščenih. Prerok Mihej povzema Božjo voljo takole: »Pravično delaj, ljubi dobroto in ponižno hodi s svojim Bogom.« Četrti steber: prenova po besedi. Reformacija nas uči, da brez vračanja k Kristusovi besedi ni trajne prenove. Trava usiha, cvet odpada, a beseda našega Boga ostane na veke, je zapisal prerok Izaija. Le tam, kjer Božja beseda oblikuje srce, zraste skupnost, ki izžareva mir, spoštovanje življenja in skrb za bližnjega. Naj nas duh reformacije danes vodi k notranji in družbeni prenovi, ki je ukoreninjena v Svetem pismu; zaznamovana z mirom, s spoštovanjem življenja, z ljubeznijo do najbolj ranljivih.
7 min 31. 10. 2025
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina. Pripoveduje o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki se nanašajo na pretekla življenja Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in da morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če res razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
5 min 30. 10. 2025
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je namreč Bog ljubezen – to sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, toda proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. Ampak ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo… in diha vse bolj plitvo … ko umira … Toda ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela ves čas. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
5 min 29. 10. 2025