Pojdite na vsebino Pojdite v osnovni meni Iščite po vsebini

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu

Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

3640 epizod

Duhovna misel

Prvi
Prvi

3640 epizod

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Stanislav Kerin: Ostati miren v nemirnih časih

Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi in tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot se menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati upanja. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si določena skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za sočloveka. Ko v sebi začutimo željo, da bi morali nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo več tisoč družin. Kot pravi Peter Opeka, je treba vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Zdi se, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebej treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?

6 min 13. 9. 2025


Raid Al Daghistani: Duhovno okušanje

Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.

6 min 12. 9. 2025


Vasiljka Gamser: Krepčajmo se z Božjo besedo

Naš Bog vsakomur od nas govori: »Drag si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.« In to troje – polnost vrednosti, spoštovanja in ljubezni – potrebuje vsak človek, da lahko daje vse to tudi naprej. Bog nas želi krepčati s svojo Besedo, z dejanji in vizijo, da se bomo zmogli upirati nečistim silam v ozračju in bomo sledili svetemu Duhu. Za nas ima načrte blaginje in ne nesreče, toda človek lahko prejme samo toliko, kolikor sam dopusti, da mu Bog dá. Vzemimo zase v obilju, pustimo se krepčati z Božjo besedo, ki ima neizmerno moč, da nas opogumi, ozdravi bolezni, strahov, dvomov … Božja beseda, sprejeta v neomajni veri, je človeku najmočnejša infuzija dobrega. Kot si pridobivamo telesno imunost z ustrezno hrano in gibanjem, tako postajamo krepki v Duhu s poslušanjem, branjem, premišljevanjem in izpolnjevanjem Božje besede. Še posebno tedaj, ko smo utrujeni in zaskrbljeni, ko nam nič ne gre prav in bi najraje ždeli na kavču in se smilili sami sebi, tedaj pojdimo v Božjo besedo, da nas ta okrepi. Z njo pritečejo iz Božjega osrčja v nas reke žive vode, ki odplaknejo naše duhovne, duševne in telesne nečistoče in nas poživijo. Božji ljudje se nikdar ne upokojimo. Nismo ujetniki čustev in telesa, ne bojimo se hudiča in demonskih sil, saj vendar vemo: v duhu je življenje! Iz dokončanih Kristusovih del na mrtvem lesu križa smo vcepljeni v drevo življenja in z zaupanjem tečemo iz slave v slavo k Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. To pa ni enostaven tek po parku – potrebujemo večji zagon in napor kot za obstajanje v že doseženem. Toda če trdno zaupamo v Božje obljube, vse to zmoremo, saj vemo, da je vedno in povsod z nami On, ki je Luč, Življenje in Ljubezen. In luč vselej prežene temo, večno življenje premaga smrt, v pravi ljubezni ni strahu. In vsak zase vemo v trdni veri: Gospod je sredi mene, zato sem uspešen človek. Zmagovit in nepoškodovan zmorem teči iz slave v slavo tudi skozi ogenj hudega. Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.

6 min 11. 9. 2025


Dušan Osojnik: Tema in svetloba

Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…

6 min 10. 9. 2025


Duhovna misel

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

6 min 9. 9. 2025


Duhovna misel

»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.« Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod. Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru. 1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)

6 min 8. 9. 2025


Andrej Šegula: Življenje kot sestavljanka

Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo. Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27). Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ. Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar. Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.

7 min 7. 9. 2025


Zmago Godina: Samospoštovanje

Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštovanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.

5 min 6. 9. 2025


Gregor Čušin: Dvanajst

Vse pogosteje slišim strah zaradi vedno manjšega števila duhovnikov. No, za nekatere jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše pogrešil katerega izmed njih. Ampak bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujejo. No, in … si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! Ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez… Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. S škofi, profesorji teologije in prelati vred. Bi šlo? Za pastoralno delovanje bi bilo potrebno malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko potrpežljivosti. Tudi oz. predvsem božjega ljudstva. Toda Evropa sploh ni velika – v primeri s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! S škofi, profesorji itn. vred … Vsak izmed njih bi moral prevzeti velikansko število podružnic, kar nekaj nedeljnikov … kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsem delu. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, ampak pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez tarnanja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!

6 min 5. 9. 2025


Silva Matos: Priti želim do dna

Velikokrat mi pride na misel, kako hitro sem pri svojem prijatelju, pozneje je postal moj mož, odkrila radovednost. Na začetku me je privlačila odprtost, širina in veselo zanimanje zame. A odkrila sem več. V njem je bila radovednost, želja po novem, po dobrem, po drugačnem, vsem, kar daje več, kar vodi v rast. Vse kar pripelje tudi v bližino človeka, globlje do njegovega bistva. Tudi Bog vidi v človeku svojo unikatno, enkratno stvaritev, ki je po njegovi podobi. Ko prideš do te stopnje svoje vere, deluje kot neka pomiritev. Bog me vidi, sem njegova umetnina. Večna potrditev, da sem del njega. In ko iščem, se podam v globino. Takrat moj notranji svet zaznava Boga. Temu skrivnostnemu hrepenenju po Bogu ni konca. Kje je kraj, kje je dno te globine? Globlje je spoznanje, globlja je ljubezen. Tudi med nami. Spuščam se v notranji svet sebe in bližnjega. Poznati takšnega, kakršen je, pomeni ljubiti ga, pravi p. Vital Vider. Človek se dobro počuti, ko hodi po znanih poteh, ko je vse obvladljivo, prijetno, neboleče. Nič ga ne ogroža. Tudi otroci potrebujejo za svojo rast varen dom, kjer jih nekdo pričaka z objemom, podporno besedo, razumevanjem. Potrebujejo zatočišče s trdno držo, da poznajo svoje meje. Ni treba, da otrokom odrasli ustvarjamo nevarne, težke okoliščine, ki jih hudo ogrožajo. To bi jim jemalo zaupanje in se boleče zarežejo v njihov pristen, iskriv otroški svet. Dobro pa je, da jim damo seme, zasejemo radovednost. Ne pustimo, da bi jim strah preprečil iskanje, odkrivanje novega. Spodbudimo jih, da prodirajo tudi v neznano, začudeno doživljajo nov, skrivnosten svet odnosov. Tudi sami se soočajmo z resnico, ko se spuščamo v svet drug drugega, v resnico o sebi, v resnico in podobo drugega. Ne zadovoljimo se s površinsko silhueto, ampak s spoštovanjem in sočutjem sprejemajmo poživljajoče iskrice enkratnosti sočloveka. Poživljajoča presenečenja odpirajo okna, preženejo mračnost, prezračijo zatohlost sivih dni. Več luči zasveti tudi v srca drugih ljudi, ko doživijo dobroto, hvaležnost, sočutje, odpuščanje, ki je dar nad vsemi darovi. Pogumno pogledati resnici v oči, očisti Pot, po kateri hodiš. Je velika naloga; ni lahko, a saj nismo sami.

5 min 4. 9. 2025



Čakalna vrsta

Prispevki Duhovna misel

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine