Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3597 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi se je počasi spet vračalo življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
5 min 14. 7. 2025
Še zdaj se zelo dobro spomnim situacije, ko bi lahko pomagal nekomu, ki se je znašel v stiski, pa mu nisem, ker sem se preprosto ustrašil zase. Predvsem sem se bal tega, kakšen vtis bom naredil in kaj bodo o tem rekli ali si mislili drugi. Zato se nisem odzval, nisem ukrepal. Ko se spomnim na to, me je še vedno sram, tudi zato, ker – kot pravi naš pregovor – »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.« V evangeliju za današnjo nedeljo srečamo Jezusovo izjemno prispodobo, ki jo od vseh evangelistov predstavlja samo Luka. Gre za dobro znano priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je oskrbel nekega popotnika, ko so ga razbojniki pretepli, okradli in pustili napol mrtvega. Pred Samarijanom sta ranjenega reveža videla tudi dva predstavnika judovskih verskih avtoritet – duhovnik in levit, vendar sta se mu preprosto izognila. Oba sta se vračala od tempeljskega bogoslužja v Jeruzalemu, se pravi, da sta darovala žgalne in kadilne daritve in se v molitvah obračala k Bogu. Kot kaže, pa jima to ni kaj dosti pomagalo, saj sta se pretepenemu ranjencu izognila v velikem loku, tudi zato, da se ne bi umazala s krvjo in zato postala obredno nečista. Zdi se, da so bile njune daritve in molitve zaman, saj nista bila sposobna pomagati človeku v hudi potrebi. Samarijan, ki je bil tujec, kakršne so Judje prezirali, pa se je meni nič, tebi nič zavzel za ubogega ranjenca in ga oskrbel. Seveda pri tem ne gre le za vprašanje, kolikokrat smo že zamudili tako ali podobno priložnost, ampak tudi, koliko smo osredotočeni samo nase, na svoje dobro počutje, na svojo cono udobja, in nas za druge, še posebno tiste, ki so v resnični stiski, prav malo briga. Jezus nas prav s priliko o usmiljenem Samarijanu izziva, da izstopimo iz svojega udobja, da bi presegli okvire sebičnosti, lenobnosti, zagledanosti vase, strahu zase, in da bi zmogli videti bližnjega ter mu izkazati sočutje, dobroto in usmiljenje. Vse lepo in prav. Kaj pa s situacijami, ko nam to ni uspelo? Ko vemo, »priložnost zamujena ne vrne se nobena.« Takrat si moramo priznati tudi to, da se na napakah učimo in da tudi Jezus od nas, ki smo njegovi učenci, ne pričakuje, da smo popolni in brezhibni, ampak da se, kot se spodobi za vsakega pravega učenca, učimo iz napak. Res je, da se še vedno z nekaj grenkobe spomnim, da se iz strahu zase nisem odzval in pomagal. Vendar pa se prav ob spominu na to ne utapljam več v občutkih krivde zaradi zamujene priložnosti, ampak poskušam iti naprej, tudi s prošnjo k Svetemu duhu, naj mi odpre oči in srce, ko se bo pokazala naslednja priložnost – da ne bo več zamujena.
5 min 13. 7. 2025
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila. Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor. Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko. Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo. Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi? Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar. Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves - svari Razodetje.
5 min 12. 7. 2025
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.
5 min 11. 7. 2025
Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, »se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba«, v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali aktivnosti, ampak si »želimo le posedati po kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake«. Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako »nepopravljivih lenuhov«, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da »sreče in osebnega napredka pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri«. Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.
7 min 10. 7. 2025
Pred časom sem sedel s prijateljem na kavi. Tisti dan je bila tema bolj resna – pogovarjala sva o zapuščini papeža Frančiška, ki so ga nekaj dni pred pogovorom položili k večnemu počitku v cerkvi Marije Snežne. V pogovoru sva se ozirala nazaj v tisti večer, ko je stopil na balkon in pozdravil, na hitro sva preletela njegov pontifikat in se v glavnem strinjala, da je bil velik blagoslov za Cerkev. Nato je sledilo prijateljevo nadaljevanje: »Veš kaj, mene pa je pri tem papežu nekaj precej zmotilo. No, to me moti še danes. Vse to njegovo poudarjanje usmiljenja, nežnosti, bližine ... Kot da je Bog samo neka velika topla odeja. Preveč mehko. Preveč popustljivo. Bog vendar ni samo to – Bog je veličasten, vzvišen, vladar vesolja! V času splošnega relativizma bi moral bolj poudariti Božjo vsemogočnost!« Poslušal sem ga. Pa ga tudi razumem, zakaj tako misli. Tudi sam sem bil vzgojen ob podobah Boga sodnika, kralja, močnega vladarja, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Ampak nekaj v meni mi ni dalo miru, da bi nemo poslušal. Čeprav običajno premislim preden rečem, tokrat nisem »šparal«: »Ampak ... si pomislil, da je morda ravno ta nežni, usmiljeni Bog, ki ga je Frančišek tako vztrajno oznanjal, pravzaprav čisto svetopisemski? Da je to najpristnejša vrnitev k izviru?« Potem sem mu povedal zgodbo, ki me vedno znova pretrese. Zgodbo o Mojzesu in gorečem grmu. Večina ljudi si to predstavlja kot spektakel – ogenj, glas iz nebes, veličastni trenutek. Saj tudi je! Ampak ključni del pride šele, ko Mojzes vpraša Boga po imenu. Bog mu v odgovoru ne reče: »Jaz sem vsemogočni kralj nebes in zemlje!« Ne reče: »Jaz sem tisti, ki sedi na prestolu slave.« Ne. Reče nekaj čisto drugega: »Ehyeh asher ehyeh« – »Jaz sem, ki sem«. V bolj pravilnem prevodu: »Jaz bom, kar bom.« Bog ne poda definicije, ampak obljubo. Ne trdi, da je oddaljeni vladar, ampak napoveduje, da bo prisoten. Da bo deloval. Da bo hodil z ljudmi. In točno tega Boga je oznanjal papež Frančišek. Boga, ki ni statična ideja, ampak oseba, ki vstopi v zgodbo. Pokojni papež Frančišek je rekel: »Božje ime je usmiljenje.« (Intervju z Andreom Torniellijem, 2016) In še: »Bog ni abstraktna ideja ali nemi opazovalec sveta, ampak Oče, ki vedno čaka, ki odpušča in praznuje, ko se grešnik vrne domov.« To ni šibak Bog. To je Bog, ki ima dovolj moči, da je nežen. Ki ne vlada z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ki človeka ne tlači, ampak ga dviguje. V svoji okrožnici Veselje evangelija je pokojni papež Frančišek zapisal: »Vsaka stvar, vsaka oseba in vsak trenutek vsebuje Božjo navzočnost.« (VE 71) To pomeni, da Bog ni nekje daleč, zgoraj, na varni razdalji. Je tukaj. Med nami. V konkretnosti. V kaosu. V ranah.
7 min 9. 7. 2025
Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.
6 min 8. 7. 2025
Nekoč je živel kamnosek, ki je bil nezadovoljen sam s sabo in svojim položajem. Tako je nekega dne šel mimo hiše bogatega trgovca. Skozi vrata je videl številne dragocenosti in pomembne obiskovalce. »Kako vpliven je ta trgovec,« si je mislil kamnosek. Postal je zelo nevoščljiv in si zaželel, da bi bil lahko takšen kot ta trgovec. Na njegovo veliko začudenje je nenadoma tudi postal trgovec, ki uživa v luksuzu in moči, kot si je ni nikoli niti predstavljal in ki mu jo drugi zavidajo. Kmalu je prišel mimo visok uradnik, ki so ga prenašali v pozlačeni nosilnici. Spremljali so ga njegovi pomočniki in vojaki, ki so udarjali na gonge. Vsi, ne glede na to, kako bogati so bili, so se morali globoko prikloniti tej procesiji. »Kako mogočen je šele ta uradnik,« si je mislil nekdanji kamnosek, »kako bi bil rad takšen visok uradnik«. In res je postal visok uradnik, povsod so ga nosili v okrašeni nosilnici. Ljudje so se ga bali in ga hkrati sovražili. Ker je bilo vroče poletje, se je počutil neprijetno v lepljivi nosilnici. Pogledal je v nebo proti soncu, ki je ponosno svetilo in se ni menilo zanj. »Kako mogočno je Sonce, kako bi bilo šele, če bi bil kot Sonce,« je pomislil. Postal je Sonce, ki močno sije na vse, žge na polja, na utrujene delavce in kmete. Tedaj se med njim in Zemljo postavi velikanski črni oblak, da sončni žarki ne morejo več sijati na Zemljo v vsej svoji moči. »Kako mogočen je ta nevihtni oblak, želim si biti tak oblak!« In postal je tudi oblak, zalival je polja in vasi z dežjem. Nenadoma je občutil, da ga je nekaj odrinilo stran, nekakšna velika moč, in spoznal je, da je to veter. »Kako mogočen je, rad bi bil kot veter!« Postal je veter, ki je odnašal vse pred sabo. A čez čas je naletel na nekaj, česar ni mogel premakniti, ne glede na to, kako močno je pihal. Bila je velika, mogočna skala. »Kako mogočna skala, želim si biti skala!« Postal je tudi skala, najmogočnejša na Zemlji. Ko je tam stal, je zaslišal zvok kladiva, ki je udarjal ob dleto, to pa v trdo površino in začutil je, da se nekaj na njem spreminja. »Kaj bi bilo lahko bolj mogočno kot jaz, velika skala?« je pomislil. Pogledal je navzdol in čisto na dnu zagledal postavo kamnoseka. Ta nekoliko fantastična zgodba nam lahko da misliti, kakšna je naša moč, če jo seveda znamo prepoznati in uporabiti. Ne pa, da bi si le želeli biti kot nekdo drug.
6 min 7. 7. 2025
Morda se bo kdo izmed nas v teh poletnih dneh odpravil na izlet tudi k svetemu Primožu nad Kamnikom. Ko bo vstopil v cerkev, naj bo pozoren na gotsko fresko, ki prikazuje, kako sveti Jožef ljubeče gleda svojo ženo Marijo, zraven pa ne opazi, da mu kaša, ki jo kuha, že prekipeva in se izliva čez rob posode. Tako je, kadar je človek srečen in je njegove sreče kar preveč. Podobno čustvo prevzema tudi preroka Izaijo, ki prekipeva od veselja, ker je njegovo srce zaslutilo, da bo Bog tudi svoje ljubeče ljudstvo kmalu popeljal nazaj v sveto mesto Jeruzalem. Tega veselja bo za judovski narod preveč, zato se bodo ob njem lahko vzradovala vsa ljudstva. Zgodba o vrnitvi izraelskega ljudstva iz Babilonske sužnosti je pravzaprav podoba našega srca, kadar se znova znajdemo v objemu Božje ljubezni. Ko je sreče preveč za nas same, potrebujemo še druge ljudi, da lahko z njimi delimo svoja globoka doživetja in osrečimo tudi njih. Spomnimo se hromega moža, ki sta ga apostola Peter in Janez ozdravila pri Lepih vratih jeruzalemskega templja. Njegovo veselje je bilo tolikšno, da je od radosti poskakoval in vsem ljudem razlagal, kakšna čudovita stvar se mu je pripetila: bil je hrom in zdaj lahko teka in skače naokoli. Opazimo, da tudi apostoli, ki jih je Jezus poprej razposlal oznanjat veselo novico, da Bog prihaja v srce vsakega človeka, navdušeno pripovedujejo, kaj vse so doživeli. Že na začetku jih je namreč njihov Odrešenik obdaril z izjemnimi talenti, da ozdravljajo bolne, pomagajo hromim, ki lahko znova hodijo, ter da so tudi žalostni spet veseli. Tega se niso nadejali, najmanj pa, da se vsaka hudobija izmika izpred njih. Le kdo ne bi bil ob tem srečen, da je Jezusov učenec. Kristus razume, da so apostoli veseli vseh teh darov in da jim na poti ni ničesar manjkalo. Toda opozori jih, da je pravi vzrok njihove sreče sam Bog, ki misli nanje in jih kliče po imenu. S tem so tudi oni postali Božji ljubljenci. Pravo veselje je prav v tem, da smo v intimni ljubezni s samim Bogom. Če je v nas radost ljubezni, potem lahko pridejo še tolikšne preizkušnje, ne bomo se jih bali, ampak bomo pogumno stopali naprej. Naši duhovniki najbrž nimajo vseh teh izrednih darov, ki so jih imeli apostoli, toda prejeli so prav to intimno ljubezen in klic samega Boga. Zato njihovo prvo poslanstvo ni v tem, da bi ozdravljali in delali čudeže, njihovo najgloblje sporočilo je, da so srečni in da delajo za srečo vseh ljudi.
7 min 6. 7. 2025
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, v katerem bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarala v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče in mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse preostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
6 min 5. 7. 2025