Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizbežna in le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se namestila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.
5 min 9. 3. 2026
Zelo zanimivo je, da Kristus, ki je Mesija, odrešenik sveta, prihaja k človeku tako, da je sam prvi, ki nekaj prosi. V srečanju s Samaritanko prerok iz Nazareta neprestano preseneča. Najprej preseneti s tem, da se pogovarja z osebo, ki pravzaprav ni Judinja, saj je drugače verna. Samarijani namreč niso sprejemali vseh svetih knjig iz judovske Biblije in so pri Judih veljali za heretike. Tudi ne moremo reči, da so bili prijazni ljudje, saj takrat, ko je Jezus z učenci potoval iz severne Galileje v južno Judejo in so zaradi tega morala iti skozi Samarijo, jim tamkajšnji prebivalci niso hoteli nuditi osnovnega gostoljubja. To je bilo v Jezusovih časih in krajih nekaj nezaslišanega. Poleg tega pa v okvirju takratne vzhodnjaške kulture moški nikoli ni javno nagovarjal ženske. Slednjič modri učitelj tudi ve, da je njeno življenje z moškimi vsaj milo rečeno sporno, a se z njo vseeno pogovarja. S tem, ko se Kristus sam obrne k Samaritanki, pokaže, kako nagovarja prav vsakega človeka. In ko prosi samaritansko ženo za vodo, v njej prebuja temeljno človečnost, kar na Vhodu še danes predstavlja gostoljubje. Še predno svoji sogovornici razkrije, kdo neki je Bog, želi v njej utrditi temeljni človeški odnos, da se namreč zmeni za človeka v njegovi potrebi in stiski. Nato ji razkrije, da je Mesija on sam, saj je sposoben napojiti človeško srce ne samo z vodo, ampak tudi z milostjo ljubezni, ki človeka resnično odžeja. Samaritanka najprej ne razume, za kašno pijačo gre, a modri Rabi je potrpežljiv in počasi razloži, da gre za pijačo njegove besede, ki ne samo poteši človeško žejo, ampak kot dar duha venomer na novo poživljala. In kako doseči to pijačo novih radosti in novega upanja? Kristus pove, da se je potrebno odreči utvari, da bo že samo vzpenjanje na goro ali obisk kakšnega svetišča razkrilo večnostni trenutek ljubezni. Stik z večnostjo nastopi, ko človek utihne in pusti, da mu Božji duh spregovori. Ko Bog govori, človek molči in pusti, da se resnica ljubezni sama razkrije v srcu. To se lahko zgodi ob vsaki iskreni molitvi, ko pustimo, da Bog s svojo besedo oblikuje naše srce in nas napoji s svetlobo novega upanja. Toda ponovimo, to razodetje se pri Samaritanki ne pripeti, ker bi imela kakšno globoko mistično doživetje, ampak se najlepše zgodi, ker tudi ona postane človek v polnem pomenu besede, saj zna sprejeti potrebe drugega in mu pomagati.
6 min 8. 3. 2026
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
6 min 7. 3. 2026
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temò od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffarī nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarījeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
7 min 6. 3. 2026
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
5 min 5. 3. 2026
Odraščanje ni trenutek, ko dopolniš določeno število let. Ni datum, ko dobiš prvo zaposlitev, izpit za avto ali se odseliš od doma. Odraščanje je bolj podobno prehodu. Kot mostu, po katerem hodiš, in včasih niti ne veš, kdaj si stopil nanj. Mladost je čas, ko v sebi nosimo veliko vprašanj. Kdo sem? Kam grem? Kaj sploh želim? Kaj bi rad počel? In kaj, če izberem narobe? Zdi se, kot da svet od nas pričakuje, da imamo odgovore. Da vemo, kaj bomo postali, kaj bomo dosegli, kdo bomo čez pet ali deset let. A resnica je, da veliko ljudi tega ne ve. Ne samo pri dvajsetih – tudi kasneje. Na prehodu v odraslost se pogosto srečamo z občutkom, da moramo “postati nekdo”. Da moramo dokazati svojo vrednost. Da moramo biti uspešni, samostojni, samozavestni. In v tej želji se včasih zgodi nekaj tihega: začnemo se primerjati. Z vrstniki, z idealnimi podobami na družbenih omrežjih, s pričakovanji drugih. Kot da bi obstajal en pravilen tempo življenja, ena prava pot. A odraščanje ni tekmovanje. Je proces. In pogosto je počasnejši, kot bi si želeli. Včasih se identiteta gradi v velikih odločitvah. Pogosteje pa nastaja v drobnih, vsakdanjih trenutkih: v tem, čemu rečeš “da” in čemu rečeš “ne”. V tem, koga spustiš blizu. V tem, ali si upaš biti iskren, tudi ko je nerodno. V tem, ali znaš ostati zvest sebi, tudi ko se zdi lažje ugajati drugim. Morda je najtežji del odraščanja ravno to, da sprejmemo, da ne bomo vedno jasni sami sebi. Da bomo včasih izgubljeni. Da bomo dvomili. Da se bomo kdaj počutili, kot da stojimo na mestu, medtem ko drugi hitijo naprej. A tudi to je del poti. Tudi to je rast. Duhovno gledano je mladost poseben čas. Ker je poln možnosti. Poln notranjega klica, ki še nima dokončne oblike. Kot da v nas nastaja nekaj novega. In prav zato je pomembno, da si damo prostor. Da ne prehitimo življenja. Da se ne ustrašimo svoje nepopolnosti. Odraslost ni v tem, da nikoli ne padeš. Odraslost je v tem, da se znaš pobrati. Da znaš prositi za pomoč. Da znaš reči: ne vem še, ampak iščem. In da pri tem ne izgubiš upanja. Morda je smisel tega prehoda prav v tem: da se počasi naučimo, da nismo vredni zato, ker smo že “urejeni”, ampak zato, ker smo živi. Ker rastemo. Ker se učimo in smo vsak dan boljši. Ker postajamo. In če si danes na tem mostu - med mladostjo in odraslostjo – si lahko rečeš nekaj preprostega: ni treba, da imam vse odgovore. Dovolj je, da ostajam iskren do sebe. In da naredim naslednji korak.
6 min 4. 3. 2026
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
5 min 3. 3. 2026
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
6 min 2. 3. 2026
Po starem izročilu na današnjo drugo postno nedeljo sveta Cerkev bere poročilo o Gospodovem spremenjenju na gori. Postni čas se je tako rekoč šele začel, pa se zdi, kakor bi Cerkev vedela, da je naša mlačnost pogosto močnejša od trdnih sklepov, da je meso slabotnejše od duha in volje spokornosti. Kristus se je pred izbranimi učenci spremenil in vnaprej pokazal svojo slavo in pravzaprav resnico o sebi. Tako je želel doseči, da bodo učenci, ko ga bodo čez nekaj tednov videli prebičanega, zapljuvanega, obteženega s križem, na križu visečega in s sulico prebodenega, v njem vseeno prepoznali ne le svojega Učitelja, temveč tudi svojega Boga. Kristusova slava in njegovo trpljenje sta neločljivo povezani lastnosti Kristusove skrivnosti. Tako tudi nam, ki ne zmoremo ostati zvesti niti v najmanjših odpovedih, Cerkev danes slika Božje veličastvo, cilj, za katerega se je vredno čemu odpovedati, in ne le čemu, vsemu. Čeprav bi danes pogosto radi želi uspehe brez truda, zmagovali brez napora, pa slave Boga ne moremo doseči brez odrekanja, brez trpljenja, če hočete. V vsem in vedno ugoditi svoji počutnosti je recept za propad naše osebe; disciplina, samoobvladovanje pa združeno z milostjo vodi v pokončnost in bistrost osebe in končno njeno veličino. Človek je namreč najveličastnejši v svoji zmožnosti odločitve; Kristus v svoji prostovoljni izbiri trpljenja iz ljubezni do človeka. Sklenimo z besedami svetega Leona Velikega, ki je takole prosil: »Naj se ne bojim trpeti za obljubljeno plačilo: z naporom si zaslužiš pokoj, s smrtjo prideš v življenje.« (Serm. 51.7) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, te Bogu podobne veličine vam želim tudi v vašem življenju. Prijetno nedeljo želim.
5 min 1. 3. 2026
V današnji ponovljeni Duhovni misli budistična redovnica Lama Karma Wangmo govori o radodarnosti. Na primeru Budovega učenca pokaže, kako se da te vrline tudi priučiti.
6 min 28. 2. 2026