Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
5 min 16. 12. 2025
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka spadajo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki se ujema s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, vendar se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Taka drža lahko prispeva k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
6 min 15. 12. 2025
Smo v adventnem času. Navzven bi lahko rekli »veseli december«, navznoter pa čas duhovne priprave na božične praznike, na praznik rojstva Jezusa Kristusa. Če želimo praznik celostno doživeti, potrebujemo oboje: zunanjost, blišč in lučke, ki nam pomagajo, da se to, kar nosimo v sebi, izrazi tudi navzven, ter notranjo poglobitev, ki osmisli zunanje dogajanje. V današnjem evangeliju srečamo Janeza Krstnika, ki je v ječi. Muči ga vprašanje, ali je Jezus res tisti odrešenik, ki ga je pričakovala celotna Stara zaveza. Kljub temu da ga je krstil, da ga je poslušal in videval ter svojim učencem celo rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.« In potem – na koncu – tak dvom. Vsi vemo, o čem govori. Vsak izmed nas ima izkušnjo dvoma, že v medsebojnih odnosih, še bolj pa v odnosu do Boga, do presežnega. Je res, ni res? Razumemo, ne razumemo? Včasih bi si želeli več dokazov, več potrditev. Janez Krstnik ima enako izkušnjo. Pričakovali so mogočnega vladarja, morda celo sodnika – pride pa Jezus, ki je »drugačen«. Ni sodnik, temveč usmiljen, dober in odprt. Zato pošlje učence z vprašanjem: »Si ti obljubljeni odrešenik ali naj drugega čakamo?« Jezusov odgovor je presenetljiv. Logično bi pričakovali preprost »da« ali »ne«. Toda Jezus preusmeri pozornost k bistvu: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Kot bi rekel: Po mojih delih me prepoznajte. Advent nas vabi, da delamo tako, da nas drugi prepoznajo kot dobre, plemenite, kot kristjane – ne le da prejemamo dobro, ampak ga tudi dajemo. Lep zgled je župnijska akcija ob miklavževanju, ko so otroci prejeli darila in hkrati sami podarili igrače tistim, ki živijo v pomanjkanju – preprosta, a zelo lepa gesta. V ozadju takšne logike – delati dobro, biti dober, videti drugega, opaziti človeka v stiski – se skriva tiho zadovoljstvo, občutek sreče in miru. To pa lahko hitro povežemo z veseljem, o katerem govori današnja, tretja adventna nedelja. Ob tem ugotovimo, da ni vsako veselje pravo veselje. Naj bo veselje, ki izhaja iz ljubezni do Boga in do bližnjega, nalezljivo. Papež Frančišek je o veselju zapisal: »Krščansko veselje izvira iz gotovosti, da je Bog blizu, da je z menoj in z nami – v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni – kot prijatelj in kot zvesti ženin. To veselje ostane tudi med preizkušnjo, tudi med trpljenjem; ne na površini, temveč v globini človeka, ki se Bogu zaupa.« Vsak izmed nas je lahko vesel in hkrati prinašalec veselja. Vsak novi dan je priložnost, da se odločimo: veselje da ali veselje ne. Danes je tretja adventna nedelja – nedelja veselja. Veselimo se.
7 min 14. 12. 2025
Dosti lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. Prav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« Taka situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj tak »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. Skupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjer koli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. Ne vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«.
5 min 13. 12. 2025
Ko v koncertni dvorani obiskovalci zasedejo svoja mesta in ugasne večina luči, zavlada veliko pričakovanje. Na oder stopijo člani izjemnega orkestra s priznanimi solisti in pričakovanje se stopnjuje. Vrh doseže, ko je zapeta in odigrana najlepša melodija, ki jo je skladatelj vkomponiral za mojstrsko izbrani trenutek. Ne prej in ne pozneje se v taki intenzivnosti ne pojavi. Ko v urgentni center pripeljejo hudo ranjenega bolnika, ta v dolgi čakalnici, polni trpečih ljudi, z velikim pričakovanjem posluša, kdaj bo po zvočniku zaslišal glas medicinske sestre, ki bo izgovorila njegovo ime. Bolečina je vse bolj neznosna, pričakovanje pa vse večje. In končno se prepozna po zvočniku, bolečina pa, kot da je v hipu minila. Ko se v poštnem nabiralniku pojavi poštarjevo obvestilo, da je treba prevzeti paket iz tujine, naslovnik z velikim pričakovanjem sede v avto in se odpelje na bližnjo pošto. Postavi se v vrsto in komaj čaka, da mu bodo na okencu izročili tisto, po kar je prišel. So pričakovanja vseh vrst. Ko pričakovanje doseže svoj vrhunec, se v človeku sprostijo vse napetosti in pojavi se trenutek sprostitve ter mirnega odpričakovanja. Ves svet, tako se zdi, je zajelo decembrsko pričakovanje. Mesta in vasi se odevajo v praznične luči, glasba na ulicah naznanja finale tega leta. Ob vsem tem hrušču in trušču ter pozunanjenem blišču se včasih vprašam: Pa ljudje sploh vedo, koga ali kaj pričakujejo? Zadnja leta so vse glasnejše trditve: Samo, da bo že konec. Samo, da ti prazniki minejo. To je krik velikega obupa, osamljenosti in nemoči, ki jo številni nosijo v sebi. Predstavljam si, da so tam, kjer ni vere, razočaranja še večja. Adventni čas je čas močnega pričakovanja rojstva Odrešenika Jezusa Kristusa, Njega, ki prinaša upanje. S prižigom sveč na adventnem vencu iz tedna v teden bolj narašča svetloba, ne samo na zunaj, ampak tudi v nas samih. Francoski pesnik in pisatelj Victor Hugo lepo pravi, da za tistega, ki nosi svetlobo, ni teme, fizik in matematik Albert Einstein pa dodaja, da teme ne moremo pregnati s temo. Temu lahko naredi konec le svetloba. Naj bo v teh dneh v nas čim več svetlobe. Še več je bo, če jo bomo delili in prižigali luči upanja v srcih ljudi, ki se v teh dneh ne znajdejo, ki trpijo zaradi zapuščenosti od domačih, ki, naslonjeni na okno, čakajo, da jim nekdo prinese luč, ki bo razsvetlila temine srca in duha ter jih napolnila s toplino dobrote. Naj ne čakajo predolgo.
6 min 12. 12. 2025
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’ »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.« Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.
5 min 11. 12. 2025
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
5 min 10. 12. 2025
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin prešteva blagoslove. Ljudje sicer raje preštevamo svoje težave, bolezni, neprijetnosti in tako naprej v slabo smer.
5 min 9. 12. 2025
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
7 min 8. 12. 2025
Radi poudarjamo, da tisti, ki nima preteklosti, tudi nima prihodnosti. To pomeni, da naj bi človek samega sebe razumeval predvsem iz svojih zgodovinskih izkušenj in iz njih koval svojo prihodnost. Toda, kot je rad poudarjal naš slovenski antropolog prof. Anton Trstenjak, je res pravzaprav nasprotno, človek je prvenstveno bitje prihodnosti. Zazrt je v jutrišnji dan in ko si ga zamišlja, tke svoje trenutno življenje. Druga živa bitja imajo le neposreden odnos do stvari in dogodkov, ki jih pač doživljajo v svoji sedanjosti. Morda nosijo v sebi še usedline preteklih izkušenj, a da bi načrtovali ali pa imeli strategijo za prihodnost in se zanjo svobodno odločali, tega ne zmorejo. Zato ni nepomembno, o kašnem jutrišnjem dnevu človek sanja, kajti potem bo marsikaj drugače naravnal, se potrudil ali pa se tudi umaknil. Nekatere želje, hrepenenja in sanje prihajajo iz naših globin, zato je prav, da jih usmerjamo, kajti ni vseeno, kateremu teženju svoje duše bomo sledili, se pravi, kako bomo načrtovali in uresničevali svojo prihodnost. Preroška besedila iz Svetega pisma pa nam pravijo, da končno le ni vse odvisno od naših hrepenenj in želja. Velikokrat nas iz večnosti nagovori Bog sam in on je tisti, ki v nas prebuja še globlja in še lepša hrepenenja, kot jih zmoremo sami. Daje nam tudi pogum in moč, da stopimo naprej. Mogoče je v svojih napovedih in v prebujanju naših intimnih globokih teženj najbolj slikovit prerok Izaija. Pred nami izriše podobo novega raja ali še bolje povedano: naslika nam čudovito Božje kraljestvo, ki prihaja. Gre za novo sozvočje ali simfonijo stvarstva, saj »se bosta krava in medvedka skupaj pasli … teliček in levček se bosta skupaj redila … panter bo ležal s kozličem«. Te prispodobe nam govore, kako bodo izginile temne sence iz naših src in kako bodo zmagovali ljubezen, odpuščanje in prijateljstvo. Toda prerok Izaija poudari, da je poprej potrebna osvoboditev naših src, nujna sta očiščenje naših duš in vzpostavitev novih navad na temelju nove kulture, kulture pravičnosti in ljubezni. To pomeni zaščito najbolj slabotnih in nemočnih. Takrat bo napočil novi, mesijanski čas, ko bo živi Bog znova med nami. Je že napovedal svoj prihod, zato ga pričakujemo in ta čas pričakovanja imenujemo advent. V tem pričakovanju smo povabljeni, da se naš duh prebuja k novi ustvarjalnosti duha, k novi lepoti, h globljim besedam, k slajšim melodijam in pogumnejšim dejanjem.
7 min 7. 12. 2025