Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3615 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Stara legenda pripoveduje, kako je nekdo ob smrti stopil pred Boga in mu pokazal roke ter se pohvalil: »Poglej, Gospod, moje roke so čiste!« In potem je zaslišal odgovor: »Da, čiste, a prazne«. V tej zgodbi je razkrita stara modrost, ki jo vsebuje vprašanje: kaj bomo nesli s seboj v grob, na pot v večnost? Zato se nam zdi še posebej zanimiva svetopisemska Knjiga pridigarja, ki razkriva to starodavno modrost. Izročilo pripisuje to zbirko modrostnih izrekov Davidovemu sinu kralju Salamonu. Ta modri kralj naj bi tudi zbral okrog 3000 pregovorov. Toda zbral je lahko le tisto, kar se je v ustnem izročilu ohranjalo skozi stoletja. To so najstarejša besedila, ki so nastajala in se ohranjala, še predno so bila napisana na papirus. Prav za pregovore je značilno, da se ne smejo veliko spreminjati, kajti potem hitro izgube svojo vsebino ali vsaj svoj veliki naboj, ki nas pretrese s svojo jedrnatostjo in globino človeške misli. Tokrat nas pridigar svari pred varljivostjo, se pravi pred tem, kar je le navidezno, a v resnici na obstaja. Tudi evangelij opozarja na varljiv občutek, da bi bilo materialno bogastvo ali ekonomska moč zagotovilo za trajno srečo. Vse to se lahko v hipu sesuje v prah. Če pomislimo, da je modrostno zbirko zbral modri Salamon, se nam zdi toliko bolj čudno, saj je poleg tega ustvaril izjemno veličasten kraljevi dvor in zraven še sezidal čudovit tempelj, ki je pomenil eno izmed čudes sveta. To veličastno zgradbo so občudovali prav tako drugače verni in celo neverni. Poleg tega so Izraelci imeli za največje bogastvo številne družine, posebno še, če je imel oče junaške sinove in lepe hčere. Tokrat pa pridigar nič ne poreče o svetišču in prav tako ne o otrocih. Zato lahko pritrdimo tistim razlagalcem, ki pravijo, da je znamenita Knjiga pridigarja dobila svojo zadnjo obliko šele po 5. stoletju pred Kristusom, ko so se Izraelci zdesetkani vrnili iz babilonske sužnosti in z žalostjo ugotavljali, da Salamonovega templja ni več in da tudi njihove družine niso več številne. Od tod prihaja globoka modrost, da je ime največjega bogastva, bogastva, ki ne bo preminulo, pravičnost. Prav ta pravičnost pa zahteva, da Judje spoštujejo vsakega človeka, onkraj njegove uporabnosti, tudi onkraj prijateljstva. Vsak človek je Božja podoba, zato je vreden, da ga zaščitijo, tudi tistega, ki je nemočen in ki jim je v breme.
6 min 3. 8. 2025
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji govorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.
5 min 2. 8. 2025
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. Ko je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. Premišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. Premišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
5 min 1. 8. 2025
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin govori o blagoslovih, ki jih je sprejel v svojem življenju. Včasih smo z vsem nezadovoljni in se ne zavedamo, kaj vse imamo.
5 min 31. 7. 2025
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki pomenijo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: »Jaz sem zmagala, theurang je izgubil.« To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: »Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!« Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: »Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!« Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: »Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti.« Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: »Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?« Menih mu je odvrnil: »Seveda imam sive lase, saj se staram!« Škrat si je mislil: »Vse je v redu. Lama me je razumel.« Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: »Lama, izpadajo ti zobje!« Menih mu je odgovoril: »Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram.« Škrat si je ponovno mislil: »Če lama to ve, potem je vse v redu.« Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: »Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!« Theurang mu je odvrnil: »Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril.« Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
5 min 30. 7. 2025
Preden gredo Jezusovi učenci oznanjat evangelij na prah cest in hrup ulic, jim Jezus brez olepševanja pove, da bodo učenci – če se bodo držali svojega Učenika – preganjani prav tako, kakor je bil preganjan on sam (Mt 10,24-25). Še več, njegove besede bi lahko razumeli celo tako, da bo z njihovim oznanilom nekaj narobe, če ne bo izzvalo tudi nasprotovanja in preganjanja. Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Jezusovo oznanilo namreč – če si ga ne prikrojimo po svoje, če ga ne interpretiramo tako, da samo potrjuje naša prepričanja, če ga vzamemo tako korenito brutalno, kakršno je v resnici – najprej že v nas samih vzbudi nasprotovanje. Njegova moč je namreč v resnici, ta je tista, ki resnično zaskeli človeka do samega dna. Evangelij nas razgali, do golega, z njim pred seboj stojimo, kakršni smo v resnici, to je tisto, zato ga pravzaprav od srca preziramo, upira se nam, ker razkrinkava naše lepe fasade, nam postavlja neprijetna vprašanja in nas spravlja v neugodje pred dejanji, s katerimi se ne moremo hvaliti, s krutimi dejstvi, ki nas silijo v spremembe. Tudi kompromise, ki jih ne bi smeli nikdar sprejeti, pa smo jih sklenili v mehki laži, da je vse v redu in prav, tudi te nam stavi pred oči. Zato ga ne maramo. Zato ga preziramo. Ob njem namreč vemo, da bi se morali spremeniti, pa se ne želimo, ker to zahteva preprosto preveč žrtev, ali ker je to naporno ali pa ker nas je tega strah. Bojimo se preganjanj, to je tisto, bojimo se ljudi, ne le njihovih mečev, predvsem njihovih jezikov in podobe, ki si jo bodo o nas ustvarili, če bomo živeli in govorili drugače kot ves preostali svet. Zato nočemo sprememb. Bojimo se, da bi ostali sami. Zato je treba vedeti, ko nas boli evangelij, da gre za boj proti zlu, ne proti ljudem, zato je Jezus neizprosen, zato mora kristjan govoriti tako kot Jezus, zato mora z njim vztrajno provocirati najprej sebe, potem pa še družbo, tudi če je zato preganjan – ker je huje kot trpeti nerazumevanje, trpeti, da se živi v laži, zaradi nje se človek pogubi, zaradi nje človek izgubi ljubezen, ne zaradi resnice, resnica se vedno pove iz ljubezni. Zato je treba kljub strašljivi slutnji preganjanja namesto nase misliti na ljudi in si reči: »Vredni ste vsega tega.«
6 min 29. 7. 2025
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
5 min 28. 7. 2025
V prvem berilu današnje nedelje smo slišali o Abrahamu, ki se je pogajal z Bogom, kakor še danes radi barantajo kupci s trgovci v nekaterih deželah na vzhodu. Abraham je govoril z Bogom, da bi rešil pravične ljudi v Sodomi in Gomori. Predpostavljal je, da Bog, ki je pravičen, ne more s krivičnimi kaznovati tudi pravične. Abraham je podobno kot drugi preroki prosil milosti za ljudstvo. Z Abrahamovega pogovora z Bogom se lahko tudi mi marsikaj naučimo. Najprej da je za molitev potreben pogum. Kako vztrajno moli očak Abraham! Zagovarja svoje stališče in z vsako besedo doseže nekaj več. Ne neha, dokler ni zadovoljen z doseženim. V evangeliju nam Jezus pove priliko o možu, ki trka na sosedova vrata. Tako Jezus poudari vztrajnost pri molitvi, posebno ko se znajdemo v velikih težavah. Kaj pa običajno mi storimo? Izrečemo svojo prošnjo v molitvi, se potožimo v stiski. Velikokrat to lahko opravimo s polovičnim srcem in gremo iz cerkve ali preprosto končamo molitev. Ne zaupamo, da bo Bog vzel zares našo molitev. Zato tudi v molitvi ne vzamemo dovolj zares. Vztrajajmo v prošnji, vztrajajmo v iskanju, vztrajajmo v trkanju. V molitvi je zato zelo važna vztrajnost. Jezus spodbuja svoje učence, naj se z zaupanjem obračamo k Bogu kot k očetu (prim Lk 11,11). To kaže, kako blizu moramo biti Bogu. Bog je počaščen, ko se s tako domačnostjo in zaupanjem obračamo k njemu. Fant, univerzitetni študent, je obiskal svoje starše, da bi jih prosil za denar. Ko je prišel domov, je pospravil kuhinjsko mizo in nanjo položil papirje z utemeljitvijo svoje prošnje. Nato jo je dvajset minut razlagal. Redkobesedni oče je pozorno poslušal. Ko je sin končal, je oče dejal: »Pravzaprav si mi vzel samo dvajset minut časa.« Sina je stisnilo pri srcu, saj je začutil, da njegova prošnja ne bo uslišana. Nato se je oče nasmehnil: »Seveda ti bom posodil denar, saj sem tvoj oče. Ne vem pa, zakaj si pripravil dvajsetminutno predstavitev, kakor da bi midva z mamo bila zate tujca?« Sin je pozneje razmišljal o pogovoru s starši in spoznal, da se z njimi ni pogovarjal, ampak jim je ponudil predstavitev. Medtem ko sta starša želela pogovor. Pogosto se podobno obnašamo tudi v odnosu do Boga: večkrat mu pripravimo predstavitev, namesto da bi se z njim pogovarjali. In sicer tako zaupno in prisrčno, kakor se pogovarjamo z očetom.
7 min 27. 7. 2025
Ne vem, kaj ima človek od tega, če kar naprej nerga. Nenehno je slabe volje. In ker je tako, se ga je bolje izogniti. Drugačnih stališč od svojih ne sprejema. Tako se ljudje utaborimo vsak na svoj breg. Ob tem mi prihaja v spomin, kaj so nekdaj modrovali priletni ljudje. To, kar je napovedovala prerokinja Šembilja: tako hudo da bo na svetu, da si bosta dva človeka vsak s svojega brega klicala: Kje si bil, da si preživel? V tem primeru je šlo za vojne, kugo, kobilice. Ko pa danes ostajamo vsak na svojem bregu, gre bolj za mišljenje in za pogled na dogodke v svetu in doma. Vzgajali naj bi se za strpnost in povezovalnost. Kroničnih nergačev se to ne prime. Popravljajo vse od tega, kar jim na drugih in v javnosti približno ustreza, do onega, kar jim gre na jetra. V tem košu se na družbeni ravni znajdeta opozicija in koalicija, na zasebni pa tako znanci kot žlahta. Kajpada tudi vreme. Iz izkušnje vem, kako hitro se nergači sprevržejo v pohlevneže, kadar gre resnično za nohte. Denimo v popolnem pomanjkanju, kakršno prinese vojna. Videla sem od blizu. Ljudje, ki jim zlepa ni bilo kaj všeč in nobena žemljica ni bila prav zapečena, ki so s sitnobo strojili kožo mesarju, trgovcu, branjevki in čevljarju, so med štiriletno vojno obhodili mlinarje in kmete in prijazno prosili za »vsaj malo«. Mestni gospod, ki je na sprehodu skozi vas rad rekel: po prašičih smrdi, je potem v isti vasi povpraševal po kakršni koli slanini. Naenkrat svinjska mast ni bila več škodljiva za zdravje. Zdaj nas v razkošju vsega delajo nergave še premišljeno oblikovane reklame. Te se spretno kosajo, katera bo bolj preglasila vse druge. Potem kupiš in je vse krasno, a le na kratki rok. Kupiš drugje in je še bolj krasno in še na krajši rok. In se zapišeš med nergače. Hitro se nergavci že kje srečajo in obnergajo vse od zdravnikov do komunalcev in od župana do župnika. Kaj pa povezovalnost v dobrem, zadovoljnem, delavnem? Njen naboj je postoterjeno močnejši. Iz njega živimo, odkar smo. Spodbuja napredek, odpira obzorje, vodi navzgor. Oblikuje snovalce izboljšav na različnih ravneh in preprečuje samoljubje. Zmaguje, ker plemeniti, in vžiga, ko ves čas gori.
4 min 26. 7. 2025
Odkar imamo splet ali internet v domači sobi, k nam prihajajo v goste ljudje iz vsega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde glasbe in filma se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček … Toda verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja zmeraj znova iščejo ime Jezus. Iščemo Jezusa, v katerega verujemo, da je pred 2018 leti prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil dveh najhujših stvari v našem življenju: greha – hudobije in smrti, dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, na zemlji pa pustil neizbrisne sledi. Po njih hodijo verni kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21. stoletje so stopili z vero v Jezusa, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam pričajo številni filmi o superjunakih in herojih, ki imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh preostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog hkrati. Tu so tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vseh z izrednimi močmi, ki jih uporabljajo za reševanje in delanje dobrega ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? Kje je sploh Jezusovo mesto med modernimi heroji in junaki? Kako lahko še kdo veruje vanj? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil ali ki bi ljudi tako navdušil, da bi lahko vanj verovali. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začela verjeti. Ne najdete številnih popularnih romanov, ki bi korak za korakom spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa dokopljemo drugače. Da vera pride kot neprecenljiv dar. Da ne moraš narediti čudežne preobrazbe, da bi se pojavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in v dnu srca prosiš za njegovo navzočnost, njegovo usmiljenje in ljubezen. Lahko kadar koli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne Jezus sam, saj so te besede polne Svetega duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor lahko razume, naj razume.
6 min 25. 7. 2025