Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3633 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Znašli smo se v obdobju, ko nas naslovi novic vse bolj in bolj soočajo z dejstvom, da je globalni mir resnično ogrožen. Vse več je lokalnih vojn, za katerimi se sluti globalni odmev. Nekateri celo očitno govorijo, da smo na pragu nove svetovne vojne. V luči vsega tega še kako težko padejo Jezusove besed v evangeliju, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.« Pomeni torej, da je Jezus kriv za vse vojne? Je torej Bogu prav malo mar za človeštvo, da se lahko dogajajo vojne, nasilja in okrutnosti? Kdo bo celo rekel: »Če bi Bog res bil Bog, potem ne bi dopustil, da bi sploh prišlo do vojn ali pa bi jih vsaj končal.« Ob vsem tem res zaseka Jezusovo vznemirjajoče vprašanje: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir?« Če si nekdo predstavlja Boga v nekakšnem magičnem ali pravljičnem smislu, potem ne preseneča, da od njega pričakuje, da bo kot nekakšen čarodej s čudežno paličico pričaral mir. Toda Bog, ki je kot Stvarnik dal človeku svobodno voljo, ne bo čarodejsko, še manj pa diktatorsko posegal vanjo. Svobodno voljo imamo zato, da se lahko zares odločamo za dobro ali slabo, za Boga ali proti njemu. Samo na podlagi svobodne volje se lahko zares odzovem na držo Boga, ki mi pravi: »Rad te imam.« Ker sem pri tem svoboden, lahko odgovorim: »Tudi jaz te imam rad,« ali pa ga zavrnem. V tej svobodi pa se lahko tudi odločamo za dobro ali slabo. In prav odločitev za slabo, za sebičnost, za egoizem, za prevlado nad drugim, za izkoriščanje vodi v dejanski razkol, izživljanje in uničevanje. Toda za to ni kriv Bog, temveč mi sami, ker smo se odločili za slabo. In če že kdo zares razdvaja, to ni Jezus, ampak hudič - »diábolos«, torej »razdvajalec«, to ta grška beseda dobesedno pomeni. Diábolos je torej tisti, ki razdvaja, ki ločuje človeka od človeka in človeka od Boga. Ne nazadnje je to temeljno duhovno sporočilo v pripovedi o stvarjenju Adama in Eve: ker sta imela svobodno voljo, sta imela možnost, da se odločita za Boga ali proti njemu. Ko sta nasedla zapeljivemu diábolosu – razdvajalcu, je nastala razdeljenost v odnosu do Boga in med njima samima. Kako torej, da Jezus sam pravi, da je prinesel razdeljenost, in to celo znotraj družine? Ni stvar v tem, da bi Jezus bil tisti, ki razdvaja, ampak ko se človek svobodno odloči za Jezusa, lahko pri tem pride do delitev, ko morda domači ali drugi tega niso pripravljeni sprejeti. Ko se namreč človek zares oklene Jezusa, lahko to v njegovi okolici povzroči kontrareakcijo, odpor ali celo ostro nasprotovanje. Ampak če so Jezusu nasprotovali celo njegovi rojaki, in to do te mere, da so ga križali, potem nas ne sme potreti, ko doživimo nasprotovanje tudi mi, ki smo njegovi učenci. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Jezusovo temeljno velikonočno oznanilo: »Mir vam bodi.« Mir, ki je onkraj razdeljenosti. Mir, ki je celo onkraj smrti.
7 min 24. 8. 2025
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
4 min 23. 8. 2025
Spoštovani, soočil sem s terminalno boleznijo otroka v zadnji fazi paliativne oskrbe. Že dosti pred fizično smrtjo je preživljal morečo psihološko in socialno smrt. Spopasti sem se moral z obupanimi starši ter z mladim zdravnikom, ki je videl v otrokovi smrti poraz medicine in svoj neuspeh. Omislil sem si podobo nemočnega, ponižanega in obubožanega Boga, ki se mi je zasmilil, ker ga nisem mogel opravičiti niti z enim samim argumentom. Kako enostavno bi bilo iti na splet, vtipkati stik na klepetalnici in dobiti kup brezplačnih čvekarij glede svojih pomislekov. A kaj ko Bog ne sedi za računalnikom, da bi se šel z njim zmenkarije. Da bi ga izzval k obstreljevanju ali pa z njim sklenil premirje, čeprav s figo v žepu. Teologija Heglove filozofije me je poučila, da trpljenje ni zunaj Boga Očeta, ampak v njem samem, a obupanih staršev ne bi bilo primerno tolažiti z besedami nemškega genija teologije, Karla Rahnerja (1904–1984), ki je zapisal: »Zakaj bi nam šlo bolje, če gre Bogu samemu slabo?« Vedel sem, da jih moram poslušati, ne pa jim razlagati. Ali naj bi raje posegel po drugem nemškem mislecu teologije, Nikolaju Kuzanskem (1401–1464), ki je razumel, da nam Bog s svojim trpljenjem razgrinja svoje srce. Sliši se prijetno, a kakšno korist imamo trpeči od tega? Nemški teolog Hans Küng zabavno pove, da je mikavnejši smehljajoči se Buda, sedeč na lotosovem cvetu, kot krvaveči Božji Sin na križu, zapuščen od Boga Očeta, ki je videti tog in krut. V takšni tovarni smrti ne pomaga niti trditev nemškega filozofa Wilhelma Leibnitza (1646–1716), da sedanje stvarstvo še ni popolno, a je najboljše od vseh možnih svetov. Zavedam se, da mi znanost pove, kako se nekaj dogaja, religija pa, zakaj se nekaj dogaja. Razumem, da mi znanost pove, kaj za nečim stoji, religija pa, kdo za nečim stoji, zato je skušnjava glede zla še toliko večja, saj ne gre za slepo usodo ali mrtvo silo. Šele ko se skušnjavi uprem, izkusim, kako močna je. Čeprav sem kot razumnik nadležen spraševalec Boga, ne vem celotnega odgovora, a vem vsaj to, kaj vsak odgovor ni. Vem pa, kdo odgovor je: trpeči Bog, ki ni ravnodušen, saj me razume in mi pomaga, zato mu lahko neomajno zaupam. Ta novum je skoval v holokavstu usmrčeni nemški teolog Dietrich Bonhoeffer (1906–1945). Potrebovali smo kirurga; prišel je in s krvavimi rokami dosegel naše rane. Tudi če proti njemu protestiram, ker ne dojamem razlogov, to ne pomeni, da odgovor ne obstaja. O vprašanju trpljenja ni v nobeni drugi religiji več resnice in upanja kot ravno v krščanstvu. Čeprav velja za razumno vero, ostajajo reči, ki jih je treba sprejeti kot skrivnost, teologijo molka, kar je zagovarjal ameriški filozof Mortimer Adler (1902–2001). Judovska modrost uči: »Če bi Boga poznal, bi bil jaz on.«
5 min 22. 8. 2025
»Najdi si čas za počitek, preden ti bodo rekli: ›Počivaj v miru.‹« Te rahlo hudomušne, a resnične besede nas izzovejo, da premislimo: ali znamo resnično počivati? Utrujenost je postala tiha spremljevalka sodobnega človeka. Zdi se, da vedno nekam hitimo, nekaj lovimo, skušamo nekaj dokazati. Vzorec, ki pravi: »Vse je odvisno od mene,« nas pelje v iluzijo nadzora in občutek, da smo nenadomestljivi, dokler nas telo, psiha ali odnosi ne ustavijo. A Jezus nas vabi: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte.« (Mr 6,31). Počitek ni lenoba. Je sveta ustavitev, v kateri se znova bolj osebno srečamo z Bogom Očetom po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu. In ko smo z njim, zmoremo videti tudi sebe in bližnje na njegov način, tako kot nas vse vidi in dojema on sam. Je sveti čas, ko odložimo skrbi in pustimo, da Bog skrbi nas (Ps 127,1). Počivati pomeni zaupati: Bog je Bog, jaz pa sem človek. Ni vse odvisno od mene. Sem samo njegovo sodelavec. Čas za sprehod, kontemplacija lepote in dobrote, spanje, obedi brez naglice, molitev, branje, poslušanje, molk – vse to so načini, kako ponovno zadihamo življenje. Počitek ne pomeni le odklopa, ampak vrnitev k bistvenemu: kdo sem in komu pripadam. Je prostor in čas, kjer vera postane konkretna, saj je izraz zaupanja v Boga. Ko si vzamemo počitek v Bogu, se v nas zgodi svoboda. Ni nas več strah stvari spustiti iz rok, zaupati, sprejeti svoje meje, prositi za pomoč. Počitek je tih upor proti pritiskom družbe, ki nas meri po učinkovitosti. Je način, kako se spet spomnimo, da smo najprej bitja odnosa in daru, ne pa proizvodnje. V Kristusu tudi počitek postane dejanje ljubezni. Ko počivamo, postajamo bolj človeški, bolj čuteči, spoštljivi in Božji do sebe in drugih. Tisti, ki zna počivati, je tudi bolj odprt za druge: spoštljiv, ljubeč, iskreno navzoč. Počitek zdravi ranjeno bližino in znova prebuja čudenje nad lepoto preprostih trenutkov. Prosimo Svetega Duha, naj nas v tem poletnem času nauči počivati v Bogu in z njim. Naj nam pomaga odgovoriti na Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni … in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28 Naj nam pomaga dojeti, da počitek ni beg, ampak blagoslovljen prostor srečanja, ki nas preobraža in nas napravlja bolj človeške in Božje.
7 min 21. 8. 2025
Dejstvo je, da je življenje pogojno. Če … potem … Če boš pojedel zelenjavo, boš dobil sladico. Če boš pospravila svojo sobo, bosta mami in oči vesela. Če boš ti zame naredila to, bom jaz zate tisto. Zahtev nikoli ne zmanjka. Živimo z dolgim seznamom stvari, ki jih je treba opraviti, in ljudi, ki jim moramo ugoditi. In to miselnost zlahka prenesemo tudi na Boga. Težave seveda nastanejo takrat, ko stvari ne delujejo, kot bi morale. Ko ne moremo izpolniti svojega dela dogovora. Ker za vsak “če boš” obstaja tudi “če ne boš”. Za vsako obljubo nagrade obstaja grožnja kazni in prav zato so jeza, žalost in negotovost tako močni. Kje je torej rešitev za našo utrujenost in izčrpanost, ki jo povzroča breme pogojnosti? Rešitev je v evangeliju, čudežni dobri novici o neizčrpni božji milosti za izčrpani svet. V pismu Efežanom, drugem poglavju, osmi in deveti vrstici beremo: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ne iz svoje moči, ampak je to božji dar. Tudi zaradi del niste odrešeni, da se ne bi kdo hvalil.” Kaj je milost? Milost je ljubezen, ki nas išče, ko nimamo česa ponuditi. Ljubezen, ki si je ne zaslužimo. Milost je iracionalna v tem, da nima nič skupnega z merili. Nič skupnega nima z notranjimi kakovostmi nas samih ali našimi sposobnostmi. Milost odseva odločitev darovalca, tistega, ki ljubi, v odnosu do prejemnika, ki je ljubljen, in ta odločitev zanika kakršne koli zasluge, ki bi si jih prejemnik lahko lastil. Milost je enosmerna ljubezen. Brezpogojno sprejemanje darovalca, ki k temu ni prisiljen, ponujeno osebi, ki si tega ne zasluži. Ko pretrgamo verigo quid pro quo (nekaj za nekaj), se začnejo dogajati vse mogoče čudovite stvari. Milost enkratno navdihne velikodušnost, prijaznost, zvestobo in še več ljubezni, in vse to prav zato, ker odstranja vse zahteve po tem, da nekaj damo, se spremenimo ali storimo. Ta enosmerna ljubezen je razlika med radostjo in žalostjo, hvaležnostjo in upravičenostjo. Misel, da obstaja brezpogojna ljubezen, ki nas osvobaja pritiska, odpušča naše napake in naš strah zamenja z vero, je videti predobra, da bi bila resnična. Toda v našem svetu, ki tako obupno potrebuje upanje, je sporočilo o Božji milosti novica, ki jo čakamo vse življenje: Bog ljubi resnične ljudi, kot ste vi in jaz, in to je pokazal s tem, da je Kristus prišel, da bi nas osvobodil. Prišel nas je osvobodit bremena lastnih dosežkov, bremena zahtev, da dosegamo. Bremena, da moramo vse narediti prav, obveznosti, da se spravimo v red. Kristus nas je prišel osvobodit sužnjevanja temu, da imamo prav, da smo nagrajeni, upoštevani in spoštovani. Zato ni treba, da je življenje utrujajoče prizadevanje, da si izborimo položaj, da se dokažemo. Dobra novica o božji milosti ni predobra, da bi bila resnična. Je resnična! Je najbolj resnična resnica v vsem vesolju. Bog nas ima rad neodvisno od tega, kar prinašamo ali ne prinašamo na mizo. Nobenega drobnega tiska! Nobenega “če” in “ampak”. Nobenih pogojev. Milost je najbolj zahteve uničujoča in nasmeh ustvarjajoča resničnost, kar jih je. Je vir neizčrpnega upanja in veselja za izčrpani svet. Milost je to, kar vsi potrebujemo!
5 min 20. 8. 2025
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
4 min 19. 8. 2025
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki se porajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, podal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v primerih, ko nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsak položaj bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
6 min 18. 8. 2025
Ena najmočnejših skušnjav, ki vrtinčijo naše življenje, je prikrivanje resnice. Toda tega ne delamo samo zato, ker bi bili lažnivci, pač pa si zakrivamo oči pred resničnostjo predvsem zaradi strahu. Čeprav dobro vemo, kaj bi morali spremeniti, zaradi strahu pred tveganjem in naporom ne storimo ničesar in se še naprej oklepamo stvari, ki nam škodujejo. Ker imamo zaradi tega slabo vest, si pomagamo s pretvezo, ki neprijetno skrije pod videz lepega in upravičenega. Zelo učinkovit način zakrivanja neugodnega pogleda na resničnost je zatekanje v taktični optimizem. Današnji odlomek iz knjige preroka Jeremija pripoveduje, da so višji državni uradniki predlagali judovskemu kralju Sedekiju, naj da Jeremijo usmrtiti. To je bilo leta 588 pred Kristusom, ko je babilonski kralj Nebukadnezar oblegal Jeruzalem. Jeremija je že dvajset let pred invazijo Babiloncev opozarjal judovsko vodstvo, da bodo obstali le, če bodo družbeno in politično življenje prenovili na temelju postave. Takole jim je govoril: Le če zares poboljšate svoja dejanja, če boste res pravično ravnali drug z drugim, če ne boste zatirali tujca, sirote in vdove, ne prelivali nedolžne krvi, ne hodili za drugimi bogovi, tedaj storim, da boste prebivali v deželi, ki sem jo dal vašim očetom (prim. Jer 7,5–7). Judovsko visoko plemstvo skupaj s kraljem in njegovimi visokimi uradniki pa se za Jeremijeva svarila niso zmenili. Namesto da bi se spoprijeli z resničnostjo in več storili za uboge in deprivilegirane, so se zanesli na optimistični govor krivega preroka Hananja in si dopovedovali: Imamo veličasten tempelj, Bog ne bo dopustil, da bi ga tujci oskrunili, in še manj, da bi izvoljeno ljudstvo, izbrano od Boga, kdo zasužnjil. Optimistično zanašanje na tempelj je bila samo pretveza, da so višji sloji ohranili svoje privilegije in status quo. Jeremija je bil jasen: zanašanje na tempelj, ne da bi državno vodstvo v družbi kaj spremenilo, je slepilo. Prerok je pogumno razgaljal njihov prazen optimizem. V nasprotju z lažnim prerokom Hananjem, ki je videl lesen jarem, je Jeremija opozarjal na železen jarem, ki ga brez resnih sprememb ne bodo zlomili, marveč jih bodo Babilonci zasužnjili. Nadenj so se spravili z očitki, da v času babilonske nevarnosti vnaša pesimizem med vojake in ljudstvo. Jeremija, ki je pokazal na prave družbene probleme, ki se jih voditelji ljudstva niso hoteli lotiti, je bil razglašen za pesimista in s tem za notranjega sovražnika države ter celotnega družbenega in verskega izročila. Na podlagi te ocene so višji uradniki kralju predlagali, naj Jeremija usmrti. Na sprenevedanje Jezus odgovarja: Resnica vas bo osvobodila (prim. Jn 8,32).
5 min 17. 8. 2025
Vsak od nas pozna zadrego, ko moramo najti primerno darilo za nekoga, ki ima rojstni dan. Če nam je ta človek blizu, nam je laže izbirati, ker vemo, s čim mu bomo napravili veselje. Teže je seveda pri tistih, ki jih ne poznamo tako dobro. Včasih v takšni nemoči kupujemo tudi kakšne neumnosti. Samo da bo darilo. Navadno so darila materialna, kakšen predmet, včasih pa je kdo pri tem tudi bolj iznajdljiv, na primer nekajdnevno bivanje v toplicah, vožnja z balonom ali kaj podobnega. Pa tudi to je nekaj, kar je povezano z denarjem. So pa tudi darila, ki jih ne moreš kupiti z denarjem in so še prav posebno dragocena. O takšnem darilu mi je pripovedovala kolegica. Pred leti, ko je eden od sinov imel deveti rojstni dan, mu je dala prav posebno darilo: obljubila mu je, da ne bo več kadila. To obljubo je potem tudi zelo resno izpolnila in od takrat ne kadi več. Zdaj je to že kar precej dolgo in je kajenje šlo že skoraj v pozabo. Ob tem je treba povedati, da je kolegica veliko kadila, tudi z velikim užitkom. Eden od treh sinov jo je večkrat prosil, naj neha, ker se je bal, da bo mama zaradi tega kar umrla in kaj takega bi bilo zanj najhuje. V šoli so se učili o kajenju in tam je tudi slišal, kako škodljivo je kajenje. Predstavljam si, da učiteljica, ki je otrokom o tem tako prepričljivo govorila, sama ni kadila. Ko je kolegica videla, v kašnih skrbeh je sin, kako se prestraši ob vsaki cigareti, ki jo mama pokadi, je sklenila, da mora narediti vse, da otrok ne bo več živel v takšnem strahu. Za njegov deveti rojstni dan je pokadila zadnjo cigareto. Darilo, ki nima nič opraviti z denarjem, pač pa z veliko ljubeznijo. Sin je doživel, kako je mama zanj pripravljena opustiti kajenje, ki ji je bilo v velik užitek. Ampak sin je bil zanjo še veliko bolj dragocen in otrok je doživel ob njeni odločitvi prav to. Zanimalo me je, ali sin zdaj, po toliko letih, kadi. Kadi. Kdo ve, ali se kdaj spomni na mamino darilo ob devetem rojstnem dnevu? Kaj bo on lahko podaril svojim otrokom, s čimer jim bo lahko pokazal svojo ljubezen?
5 min 16. 8. 2025
V Posočju Marijino vnebovzetje imenujejo rožnca. Podobno tudi v Beneški Sloveniji. Ime praznika izhaja iz navade, da žene za ta praznik naberejo čim več različnih rož in zelišč, jih povežejo v šopek in odnesejo k blagoslovu. Lepo cvetje je simbol Marijinih lepih čednosti: ljubezni, dobrote, vere, čistosti, upanja, duhovne lepote. Poudarjajo, da moramo te lepe lastnosti imeti tudi mi, če želimo ohraniti zdravje na duši in na telesu. Blagoslov zelišč in rož je tudi znamenje, da je tudi narava, da je materialnost poveličana, kar se je zgodilo z Marijinim vnebovzetjem. Poveličano je to, kar je snovno, telesno. Čeprav je Cerkev vseskozi verovala v versko resnico o vnebovzetju, pa jo je dokončno na slovesni način izrazil šele papež Pij XII. 1. novembra 1950. Verniki vidimo vrhunec Marijine vere ob angelovem oznanjenju, ko ji je Božji odposlanec prenesel vabilo, naj postane Božja mati. Marija je s svojim privoljenjem postavila Boga na prvo mesto v življenju. S tem izziva tudi nas, naj storimo enako. Evangelij današnjega praznika govori, da je »Marija vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39). Odpravila se je na potovanje. Vendar ni šla na oddih. Pravkar je izvedela, da bo postala Božja mati. Toda raje kot bi to novico obdržala zase, se je odpravila na pot k ostareli teti Elizabeti, da bi ji priskočila na pomoč. Evangelij Marijo opiše kot dejavno ženo. Je ženska, ki zaradi življenjskih zahtev veliko potuje. Po tem potovanju k teti Elizabeti najdemo Marijo na drugi poti. Na poti, ko noseča z Jožefom potuje v Betlehem. Od tam mora bežati v Egipt, da ubeži pred grožnjo, da bodo ubili njenega otroka. Čez nekaj let jo najdemo spet na potovanju, ko roma v Jeruzalem. Tam se ji je izgubil njen sin, ki ga po iskanju z Jožefom najdeta v templju. Gotovo je bilo njeno najtežje potovanje pot, ko je spremljala sina na Kalvarijo. Marija, prva Jezusova učenka v več pogledih, predstavlja učence vseh časov, ki ji bodo sledili in oznanjali evangelij. Marija je žena, popolnoma predana poslanstvu. Lahko jo imenujemo prvo oznanjevalko. Svetu je prinesla Kristusa. Na današnji praznik pa slavimo njeno zadnje potovanje, njeno pot v nebesa, njeno vnebovzetje. Ženi, ki je velik del svojega življenja preživela na potovanju, je na koncu pripravljen »prostor, ki ji ga je Bog pripravil« (Raz 11,10). Danes se spominjamo tega in slavimo Gospoda, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« (Lk 1,48).
5 min 15. 8. 2025