Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Če bi vas, dragi poslušalci in poslušalke, vprašala, iz katere pravljice sem si za današnje jutranje razmišljanje izposodila stavek: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«, bi mi verjetno vsi v en glas odgovorili: »Iz Sneguljčice, ene najbolj priljubljenih pravljic bratov Grimm.« Čarobno zrcalce iz pravljice nikoli ne laže, in ko Sneguljčica odraste, zrcalce njeni mačehi, ki je obsedena s svojo lepoto, resnico o minljivosti lepote pove brez ovinkarjenja. Nekoč si je zrcala, še zlasti tista iz raznih zlitin, lahko privoščil le premožnejši sloj prebivalstva, v preteklih stoletjih pa so bila tudi statusni simbol. Danes zrcala, če nam je le dan vid, uporabljamo vsi. Zaradi svoje uporabnosti so postala nepogrešljiv pripomoček v zapletenih optičnih sistemih: omogočajo nam spremljanje prometa v jutranji konici, parabolična zrcala pa boljšo vidljivost v nepreglednem križišču. Ženske, ki so rade lepo urejene, zrcala nosijo v svojih torbicah. V vodnem zrcalu pa se ogledujejo goske in race ter srednjeveške stavbe. In nekoč, ko smo hoteli komu pokazati, da ga imamo radi, smo z zrcalom delali zajčke: svetlobni pojav, ki se kaže na površini česa zaradi odboja svetlobe. A v zrcalu ne odseva samo naša zunanja lepota. Mogoče je res, da je v različnih življenjskih obdobjih zelo pomembna: ko odraščamo in okušamo prvo ljubezen. Zaradi nje se kdo lažje povzpne po kariernih stopničkah, prerine v ospredje in pristane na naslovnici razkošne revije. Jamica na bradi pa velja celo za deveto lepoto. Naše ogledovanje ne kaže samo zunanje lepote ali nelepote, prej ali slej življenje samo pred nas postavi drugačno zrcalo: zrcalo naše duše in minljivosti, zrcalo naših napak in odločitev. V njem včasih vidimo celo dva obraza. Dušna zrcala so narejena iz posebnega materiala, navadno niso na prodaj in so v naši osebni lasti, dokler ne izdihnemo duše. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se kdo močni trgovski strasti ne more upreti in svojo dušo proda; takrat mu v rokah ostane le še prazen okvir zrcala. Mogoče boste v današnjem jutru zaradi zgodnje ure v zrcalu zagledali kisel in mračen obraz ali pa na njem opazili umazanijo. Nič hudega. Ves svet spreminja obraz, celo sonce ga skrije, pa ga ne bi človek. Pomembno je le, če si izposodim del modrostnega govora iz Jakobovega pisma, da potem ko smo si ogledovali svoj rojstni obraz v zrcalu, ne pozabimo, kakšen je bil. In da se ne pozabimo umiti. Ob sozvočju z vašo dušo se bodo ostre poteze zmehčale, in čeprav ne boste prišli v širši izbor za podobo meseca, bo vaše dušno zrcalo kazalo podobo lepega človeka.
6 min 23. 1. 2026
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, čigar neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, vendar je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala pri moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo, je Krojz začel spopad, vendar je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, zdaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
5 min 22. 1. 2026
Zgodbe so zelo pomemben del našega sveta, življenja vsakega človeka. Ob enkratnosti človeka ni nečastno imeti občutek, da sem majhen, skoraj premagan. Premagana je moja sebičnost, zagledanost samo vase. V svoji šibkosti pa prepoznam čudovito milost, da s pomočjo drugega ustvarjam novo. Nekaj čisto novega. A za to, da se zares, z zanimanjem, poglobljeno ozremo v sočloveka, je potreben pogum. Zelo lep občutek te preplavi, ko se ozreš v njegove oči, če je to iskreno, s srcem. Negotovost, morda celo strah, izgubi svojo moč, saj se na obrazu bližnjega pokaže svetloba. Ni vedno tako zlahka, a včasih se zgodi pravi čudež bližine, ki ji ni imena. Pač bližina, ki je kot ponujena roka v spravi. Nima veliko podlag, a je kot prava intonacija za prelepo pesem. V duši zazveni, nas napolni z radostjo. Včasih se ob tem zgodi tisti skrivnosten vzpon v “planjave” presežnosti. Kot navdih, ki se napaja iz izvirov življenjskega smisla. Prišla je. Sprejela je vabilo. Zaupala je, da je to srečanje neizogibno. Umikala je pogled. A bila je tu. Z olajšanjem je sprejemala, da so se drugi spoznavali, se pogovarjali in niso silili vanjo. Krivica, prizadetost se krepi, če je ne razčistiš, ne rešuješ. Potem se je pomešala med druge goste, pozorno poslušala druge. A se ni bilo mogoče izogniti bližnjemu srečanju z njo. Prisotni so si podajali roko. Pred njo se je pojavila iztegnjena roka. Dvignila je pogled in se ozrla v prijazne oči, ki so govorile: “Mir s teboj!” Kot omamljena je stegnila svojo roko in začutila stisk. Kot bi ju obe osvetlila luč, ki je odprla pot lepoti srca, ki se je zasijala na njunih obrazih in se razlila ne vse okrog njiju. V srcu je zazvenela zahvalna pesem – Hvala Bogu. Radost, ki izniči, kar je bolelo, veselje, ki se porodi ob dotiku, glasbi duše, skrivnostnem delovanju Ljubezni, ki milost, dar Svetega Duha.
6 min 21. 1. 2026
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Veliko ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vladata dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, to pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
5 min 20. 1. 2026
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bilo to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin zopet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot ponavadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je preko vročih planjav, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter pet barvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
6 min 19. 1. 2026
»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,29) je vzklik največjega med preroki, ki se posedanja pri vsaki sveti mašni daritvi, ko duhovnik prav z istimi besedami, opomni vernike na navzočnost samega Boga, Boga, ki je tisto poslednje, edino potrebno Jagnje, ki je moralo biti darovano v odkupnino za človeštvo. Z Janezom se zaključuje in obenem uresničuje prerokba o Jagnjetu, darovanjskem Jagnjetu, brezmadežnem, katerega žrtvovanje ne potrebuje ponovitve, zadostuje eno samo, prvo in edino. Dokončno. Te tako preproste, danes morda ne razumeljive, pa vendat tako pomensko nabite besede Janeza Krstnika nas iz vzhičenega in blaženega občutja ob rojstvu Odrešenika v dneh po božičnem času postavijo v realnost. Kristus je prišel na svet, da izpolni Očetovo voljo, da odkupi človeški rod, da stopi na križ in s svojo smrtjo dovrši in izpolni vso pravičnost. Njegova daritev na veliki petek, ko so judje tudi sicer klali velikonočna jagnjeta, njegov zakol je absoluten, dokončen, neponovljiv. Kakor na nekem mestu pravi sveti Bernard iz Clairvauxa »nič ni tako močnega kakor ljubezen, nič tako nežnega kakor Jagnje.« V evharistični daritvi Jagnje ostaja med nami – tiho, razlomljeno, darovano, a živo. V njegovi pokorščini Očetu, v njegovem darovanju se tudi mi učimo darovati in skupaj z njim postajati daritev Očetu. Podobno tudi sveti Tomaž Akvinski, ki uči, da je Kristus s trpljenjem in smrtjo zaslužil odrešenje, »ker je trpel iz ljubezni.« Vsakokratni pogled na Jagnje Božje, vsakokratno zrenje Rešnjega Telesa, vsakokratna združitev v obhajilu je torej klic k spreobrnjenju in tolažba: kjer je namreč ljubezen, tam je odrešenje, tam je Bog. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bo ljubezen do Boga, ljubezen do Boga v bližnjih vsakdan znova tudi naše vodilo in način življenja. Prijetno nedeljo želim.
5 min 18. 1. 2026
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o odpuščanju. Ga je res tako težko doseči?
5 min 17. 1. 2026
Prazniki so v 21. stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar …T išina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj pomembnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele potem navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu – čakajo … mogoče le trenutek, dva, toda zanje je to včasih cela večnost! Ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne ... In ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, pokavita se smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne … Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažilna obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, česar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak potrebuje še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
6 min 16. 1. 2026
Iz Janezovega evangelija: Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: »Hôdi za menoj!« Filip pa je bil doma iz Betsajde, iz Andrejevega in Petrovega mesta. Našel je Natánaela in mu rekel: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina iz Nazareta.« Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!« Ko je Jezus videl, da Natánael prihaja k njemu, je rekel o njem: »Poglejte, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natánael mu je dejal: »Od kod me poznaš?« Jezus mu je odvrnil: »Preden te je Filip poklical, sem te videl, ko si bil pod smokvinim drevesom.« Natánael mu je odgovoril: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« Jezus uporabi veliko različnih načinov, kako pokliče svoje učence. Mateju reče le eno besedo: »Hodi za menoj!« In Matej pusti donosno službo ter gre z njim. Svoje učitelja in nekaj učencev povabi na svoj dom na večerjo. V odlomku, ki smo ga pravkar slišali pa srečamo kar pet Jezusovih učencev, ki jih pokliče enega za drugim. Njihove zgodbe poklicanosti so prepletene z navdušenim pripovedovanjem o Jezusu. Andrej in še en učenec slišita Janeza Krstnika, kako Jezusa imenuje »Jagnje Božje«. Takoj gresta za njim in Jezus ju povabi k sebi domov. Ves dan ostaneta pri njem. Lahko si mislimo, kako močno se je Jezus dotaknil Andreja, da le ta z gotovostjo reče svojemu bratu Simonu: »Našli smo Mesija!« Naslednji dan Jezus pokliče Filipa, ki o Jezusu pripoveduje svojemu prijatelju Natanaelu. Ker ima Natanael predsodke o Nazarečanih, mu Jezus pokaže, da ga osebno pozna. To ga prepriča, da gre za njim. Jezus pokliče prav vsakega človeka na edinstven način. Prosi Jezusa za priložnost, da spregovoriš svojemu prijatelju, sodelavcu ali sosedu, kako je tebe poklical za svojega učenca. Vse ostalo prepusti njemu, kajti On je tisti, ki kliče.
5 min 15. 1. 2026
Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: »Vaja dela mojstra!«? Povsem enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden od sedmih starogrških modrecev Periander iz Korinta svetoval: μελέτα τὸ πᾶν oziroma »Vse je treba uriti!«. Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« In znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kakšno stvar naredili na hitro, pa kljub našemu hitenju vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da bomo mojster pri kakšnem opravilu ali v določenem znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Zakaj, kot pravi drugi slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Takemu razumevanju pri osvajanju znanja in veščin v družbi je nekoč sledil tudi šolski sistem, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju ali ročnih ali umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so iz takega poučevanja izšli, so bili resnično mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje popolnosti so bili vešči svojega dela in znali te svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa zato sploh ne moremo več prodreti. In povsem enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpežljivosti, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.
6 min 14. 1. 2026