Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3641 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
6 min 2. 3. 2026
Po starem izročilu na današnjo drugo postno nedeljo sveta Cerkev bere poročilo o Gospodovem spremenjenju na gori. Postni čas se je tako rekoč šele začel, pa se zdi, kakor bi Cerkev vedela, da je naša mlačnost pogosto močnejša od trdnih sklepov, da je meso slabotnejše od duha in volje spokornosti. Kristus se je pred izbranimi učenci spremenil in vnaprej pokazal svojo slavo in pravzaprav resnico o sebi. Tako je želel doseči, da bodo učenci, ko ga bodo čez nekaj tednov videli prebičanega, zapljuvanega, obteženega s križem, na križu visečega in s sulico prebodenega, v njem vseeno prepoznali ne le svojega Učitelja, temveč tudi svojega Boga. Kristusova slava in njegovo trpljenje sta neločljivo povezani lastnosti Kristusove skrivnosti. Tako tudi nam, ki ne zmoremo ostati zvesti niti v najmanjših odpovedih, Cerkev danes slika Božje veličastvo, cilj, za katerega se je vredno čemu odpovedati, in ne le čemu, vsemu. Čeprav bi danes pogosto radi želi uspehe brez truda, zmagovali brez napora, pa slave Boga ne moremo doseči brez odrekanja, brez trpljenja, če hočete. V vsem in vedno ugoditi svoji počutnosti je recept za propad naše osebe; disciplina, samoobvladovanje pa združeno z milostjo vodi v pokončnost in bistrost osebe in končno njeno veličino. Človek je namreč najveličastnejši v svoji zmožnosti odločitve; Kristus v svoji prostovoljni izbiri trpljenja iz ljubezni do človeka. Sklenimo z besedami svetega Leona Velikega, ki je takole prosil: »Naj se ne bojim trpeti za obljubljeno plačilo: z naporom si zaslužiš pokoj, s smrtjo prideš v življenje.« (Serm. 51.7) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, te Bogu podobne veličine vam želim tudi v vašem življenju. Prijetno nedeljo želim.
5 min 1. 3. 2026
V današnji ponovljeni Duhovni misli budistična redovnica Lama Karma Wangmo govori o radodarnosti. Na primeru Budovega učenca pokaže, kako se da te vrline tudi priučiti.
6 min 28. 2. 2026
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
6 min 27. 2. 2026
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
6 min 26. 2. 2026
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
6 min 25. 2. 2026
Sprevržena oblika vojskovanja je načrtovan napad na neoborožene civiliste. Ti sedijo v svojih domovih ali v zakloniščih in nemo opazujejo, kako se dežela pogreza v vrvež uničevanja. Naslednji hip jih zadene raketa. Vsepovsod poki in streli, bobnenje na kraju zadetih tarč. Od streliv razklane stavbe se naposled sesedejo, pa tudi porodnišnice, šole, gledališča, tovarne. Plasti debelega prahu se dvigajo iz ognjenih ruševin; mostov ni več, kam so izginile ceste? Peklenski inferno požira kamen in les, tali jeklena ogrodja in železje ... prav vse, kar je postavila človeška roka, se podira. Uboga domovina ukrajinska! Njej se resnično pišejo žalostni dnevi, kot vsem krajem Zemlje, kjer se ustavi bič vojne. A vendar je mogoče, ko bo tudi tod konec morije, obnoviti uničena mesta in vasi, porušena naselja in stanovanjske četrti. Možno je hišam vrniti prvotni lesk, če je od njih le kaj ostalo, kajti one ne jočejo. Nimajo srčnega spomina, v sebi ne nosijo žalosti, ker ne vedo za smrt. Bridka izkušnja trpljenja je namreč pridržana ljudem, ki so se, povsem nedolžni, znašli v vrtincu pustošenja. Samo ljudje lahko objokujejo sebe, padle svojce, prijatelje, umrle otroke. Samo v njihovih srcih, v živem mesu, lahko bolečina tli in ostaja, da si utira žalostno pot do naslednjega rodu. Sleherna vojaška agresija zato ničesar ne rešuje. Ne prinaša varnosti, zaradi katere so jo mogočni sprožili; ne daje upanja, ki je poteptano, ne trdnosti medsebojnim odnosom, ki so usodno pretrgani. Surov napad na nedolžne ne upravičuje želje ali potrebe po izstopu iz še tako zagonetnega geopolitičnega ali varnostnega položaja. Kajti če Bog dopušča, da se narodi pokorijo, ki so svojčas kraljevali drugim, je treba sprejeti usodo in si prizadevati za spremembe, kolikor je želena, po mirni poti. Samo armada mirovnikov zmore postaviti kjer koli in kadar koli lepše življenje; a kaj, ko se podivjane rakete ne menijo zanjo.
6 min 24. 2. 2026
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah prerastlo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je kazalec dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vsenaokrog, ne da bi vedel, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi pomeni takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredinjeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzne. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
6 min 23. 2. 2026
Pri graditvi železniške proge so zgradili dolg in visok most čez široko reko. Ponosni so bili na ta most in hoteli so tudi dokazati, kako trden je. Na dolg tovorni vlak so naložili tovor, dvakratno težji od vlaka. Vlak so zapeljali na most in ga pustili stati tam ves dan. Eden izmed delavcev je vprašal: »Ali hočete zrušiti novi most?« »Nikakor!« je odvrnil graditelj, »dokazati hočem, da se most tudi pod tako težo ne bo zrušil« (Zgodbe za post in veliko noč, 25). Podobno so bile skušnjave, s katerimi je hudič napadel Jezusa, dokaz njegove zvestobe Očetu. Eden največjih in najskrivnostnejših duhovnih bojev vseh časov je zapisan v opisu Kristusovih skušnjav. Satan napade Božjega Sina s tremi močnimi skušnjavami. Skušnjavec je počakal, da so bile razmere najugodnejše, da je začel z njimi skušati Jezusa. Evangelij pravi, da je »Duh odvedel Jezusa v puščavo« (Mt 4,1). Judejska puščava se razprostira med Jeruzalemom in Mrtvim morjem. Puščava je kraj skal in peska, brez rastlinja in vode ter kraj pekoče vročine. Zato še bolj poveča Jezusovo lakoto. Bil je sestradan. Pravijo, da v času daljšega posta občutek lakote izgine po treh ali štirih dneh, vendar se pozneje vrne še z veliko večjo močjo. Lakota je potreba, ki jo je v nas položil Bog, da bi zadovoljil našo potrebo po hrani. In to potrebo je izkoristil Satan za prvo skušnjavo. Satan je skušal Jezusa, da bi uporabil svojo moč in si »pričaral« hrano. Jezus se upre skušnjavi z navedkom iz Svetega pisma. Skušnjavec pa se boji Svetega pisma, Božje besede bolj kot vsega drugega. Jezus kot Sin je bil pokoren Očetu, ko je šel v puščavo. Zato je zaupal, da bo Bog poskrbel zanj. Na podoben način moramo tudi mi zaupati v Božjo previdnost, zato je Kristus v zaupanju v Očetovo skrb prvo skušnjavo zavrnil. Potem je satan odvedel Jezusa na tempelj. Dejal mu je, naj skoči z višine. Preprosto je hotel, naj Odrešenik skoči in se ubije. To bi izničilo Božji načrt odrešenja. Tudi tokrat Kristus odgovori z vrsticami iz Svetega pisma: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga,« (Mt 4,7) in tako zavrne drugo skušnjavo. Za tretjo skušnjavo Satan prevzame čisto drug način, da bi dosegel svoj namen. Sam navede besede Svetega pisma in tako pokaže, kako je oče laži, ki ne misli resno, ampak se samo pretvarja, igra. Nadene si masko, ko navaja Sveto pismo, a z zlobnim namenom, da bi preprečil delo odrešenja. Zavaja in laže. Toda tudi takrat mu Odrešenik odgovori z besedami Svetega pisma, da je prepovedano častiti kogar koli kakor Boga samega. Kristusov boj s skušnjavami je zgled, da se tudi mi zlu upremo v prvem trenutku in s pomočjo Božje besede.
6 min 22. 2. 2026
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal v letih od 69 do 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tankočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. Toda kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štirje spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten,« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
6 min 21. 2. 2026