Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj znan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno prave mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
5 min 10. 10. 2025
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
4 min 9. 10. 2025
Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsem, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo sklepe in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, da svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo temeljne lastnosti, ki naj bi si jih človek pridobil v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje, kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
6 min 8. 10. 2025
Sveta, razodetvena besedila so namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj ob tem poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi njega samega, ne pa iz upanja na raj ali strahu pred peklom. Za Rabijo je bila edina pristna vera v Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in svetosti v islamu. Hatidža ni bila le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
6 min 7. 10. 2025
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
4 min 6. 10. 2025
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga. Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno. In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati. Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo. Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
6 min 5. 10. 2025
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča - rezervirana samo za določene ljudi - in sprejemajoča - najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu - potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti - lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
5 min 4. 10. 2025
Danes bomo govorili o »umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi imela fizična higiena z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, moč našega duha pa je prav v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako je komediograf Epiharm že uporabljal izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj, pa utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, Petronijevem Satirikonu. V njem je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni izmed svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša izrazitejše etične pomene, saj pripoveduje o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš deležen tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je, odkar so bile krščanske vrednote v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami zavržene, še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V obdobju vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
6 min 3. 10. 2025
Končno smo le ugotovili, da sta permisivna vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike. Naša družba je želela napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za kar koli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zase – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk. Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čim več svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče. Naša ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro, ni nekaj samoumevnega, za to je treba veliko vzgoje in samovzgoje. Da drugi ne postane samoumeven. Zgled uboge vdove iz evangelija, ki je pri darovanju v zakladnico vrgla samo dva novčiča, tako malo, toda vendarle nekaj, je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča. Da bi otroci to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo že od majhnega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost dragocenejša od posameznika.
6 min 2. 10. 2025
Vse pogosteje slišim strah o vse manjšem številu duhovnikov. No, nekaterim jih je še preveč … in ne rečem: tudi jaz bi mirne duše kakšnega od njih pogrešil. A bodimo pošteni in demokratični: nekateri jih za svojo versko prakso – joj, kakšen grd izraz – vendarle potrebujemo. Ali si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj nemogoče ali pa vsaj precej hudo, ampak Slovenija je navsezadnje majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?! Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem božjega ljudstva. A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji … Na vsakega od njih bi padlo veliko podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno (čeprav so duhovniki) morali poiskati in ustvariti sodelavce, prijatelje, pomagače in to ob vsej obilici dela. Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja, morda ne brez strahu, a s Svetim duhom in v Svetem duhu! V Božjem imenu!
6 min 1. 10. 2025