Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3571 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem: »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovati v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi kot orodje in orožje, s katerim odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
2 min 13. 6. 2025
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavljajo teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas po večini najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
3 min 12. 6. 2025
V Duhovni misli Milena Janel s krščanskega vidika razlaga ljubezen do Jezusa, soljudi in življenja na sploh. Čeprav je kratko, lahko v njem užijemo tudi veliko lepega.
7 min 11. 6. 2025
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal tako rekoč nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še svojima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
5 min 10. 6. 2025
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni ali ustrdeni tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako pihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame različne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama grmadim na glavo, ali pa mi jih drugi. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je v tem gotovo že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Ko sem opazovala zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi svoji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kakšno življenjsko klofuto iz drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zagledati. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči malenkosti čez ramo in se osrediniti na jedro. O, seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvala bogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali le navrgel. To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besed, ki veljajo le od torka do srede.
3 min 9. 6. 2025
Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti duh golob. »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti duh vsekakor ni leteča podgana oziroma golob. Res je, da se je ta v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da je bil to golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in preostale zbrane prišel Sveti duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden«. Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti Sveti duh oziroma njegova moč upodablja kot ognjeni plameni. Ker je torej Sveti duh dejansko duh, ga ne moremo ujeti v podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda kdo je pravzaprav Sveti duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega duha. »Sveti duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: ,Jezus je Gospod,' razen v Svetem duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče res ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Najbolj očitno pa Sveto pismo pokaže delovanje Svetega duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo toliko, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov. Iz tega je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti samo iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega duha.
7 min 8. 6. 2025
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le prijetni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Taki ljudje si pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo, in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej storite danes, da boste postali človek, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Tisti, ki čaka, da bo nenadoma naredil veliko dobrega, ne bo nikoli storil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj preprostega: pravilo tridesetih sekund. Zelo lahko je: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsakdo potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti njegove upe in sanje. Vsi se bolje počutimo, ko dobimo pozornost, potrditev, in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o ravneh energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenadno povečanje energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste tak vpliv in moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli nase in na to, kakšen vtis bodo zapustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno nasprotno: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako doseči sogovornico ali sogovornika. Pomislite, kaj mu lahko spodbudnega rečete. Morda se lahko zahvalite za to, kar je storil za vas. Morda lahko drugim, ki so zraven, poveste o njenih oz. njegovih dosežkih ali pa pohvalite značajsko lastnost, ki jo kaže. Tako ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar je nagrada velikanska, saj ima za res pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite narediti vtis, ki bo trajen in pozitiven, je eden najučinkovitejših načinov pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti boljši. Namesto tega poiščite, kako lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti boljši. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsakemu, ki ga bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite kaj spodbudnega.
6 min 7. 6. 2025
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
5 min 6. 6. 2025
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
5 min 5. 6. 2025
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš, kaj bo zraslo. No, dobro, veš že, KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš, so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, ali izbranka po barvi, velikosti oziroma »celostnem videzu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to, kar sadiš, tudi dejansko videti »kot na sliki«. Na rast vpliva veliko dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal, zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega le na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O, ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene potrebujejo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru … da o zemlji niti ne govorim. V roke je treba vzeti škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer, rastlino včasih privežeš, ji daš oporo. Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge, kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadar koli in kamor koli oziroma kogar koli … In ko že storiš vse, kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo … uniči vse, za kar si si prizadeval. In ne veš, zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja … in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja.
4 min 4. 6. 2025