Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prvi
3405 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V današnji Duhovni misli nas redovnica Emanuela Žerdin na začetku adventa ponovno opominja, da je to čas upanja in ne samo prižiganja luči, nakupovanja, zabav.
5 min 2. 12. 2024
No, pa se je spet začel tako imenovani veseli december. Trgovci so že takoj po prazniku vseh svetih odstranili okrasje z ikebanami, bučami in svečami ter ga nadomestili z božično-novoletnim. Po ulicah in trgih naših krajev že prižigajo praznične lučke, stojnice s kuhanim vinom in drugimi dobrotami tudi že obratujejo s polno paro. Začenja se čas božičnih glasbenih nastopov in koncertov, v službah in delovnih kolektivih pa čas prednovoletnih zabav. Predvsem pa se začenja nakupovalna mrzlica, ko se bo spet na polno zapravljalo za pogosto nepotrebna in celo nespametna darila. Seveda, če imaš svoje najdražje zares rad, jih pač moraš temu primerno obdariti! In slednjič skušamo ta veseli, če ne kar nori december, imenovati advent – čas pričakovanja!? Pričakovanja česa? Počitniških prostih dni? Božička ali dedka Mraza? Ali preprosto pričakovanja, da bo vse skupaj čim hitreje šlo mimo in bomo spet zaživeli nekakšno normalnost v puščobnem januarskem mrazu? Za kristjane je advent v svojem bistvu vezan na pričakovanje in pripravo na Jezusovo rojstvo. Prav zato so še kako na mestu Jezusove spodbude v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Vaše odrešenje se približuje. Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« Vabi nas torej k poglobitvi, ne pa praznemu veseljačenju, da bi s tem skušali pobegniti od vsakdanjih težav. Nasprotno: da bi se sami pri sebi zavedeli, katere in kakšne so naše resnične življenjske težave, stiske in preizkušnje. Katera so tista področja v mojem življenju, pri katerih še posebej potrebujem odrešenje in hrepenim po njem? Konec adventa prinaša izpolnitev Jeremijeve prerokbe: »Glej, pridejo dnevi, govorí Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal.« To je obljuba o Odrešeniku. Če želim Jezusa zares sprejeti kot Odrešenika, je potem najprej nujno, da se zavem, kje pri sebi potrebujem odrešenje, nato pa se za to odrešenje tudi odprem in razpoložim. Če ni tega, ostane božič prazen. Ostane samo praznična kuliserija z zabavo, dobro hrano in pijačo. Če pa pripravim in odprem svoje srce, svoje najgloblje globine Odrešeniku, ki prihaja, ki želi vstopiti v moje življenje, ki mojemu življenju želi dati smisel in ga napolniti s svojo navzočnostjo in ljubeznijo, potem sem stopil na pot adventne priprave na božič, ki je praznik rojstva Jezusa Kristusa. Beseda »Kristus«, vzeta iz grščine, dobesedno pomeni »Odrešenik«. Temelj odrešenja, ki ga s svojim učlovečenjem in rojstvom prinaša Jezus, pa je ta, da nas privede v naročje Očetove ljubezni. Da se zavemo, da nas Bog Oče neskončno ljubi. Zato naj za vse na začetku adventa velja spodbuda apostola Pavla, ki nam jo prinaša današnja božja beseda: »Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh.«
6 min 1. 12. 2024
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
6 min 30. 11. 2024
Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, vedemo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v prihodnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902–1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893–1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872–1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem, kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem sklene: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«
5 min 29. 11. 2024
V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz 1. stol. med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti.« Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni zgolj za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči zgolj pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je moč videti, pač pa presega vidno in raziskuje, »kar leži onkraj sveta.« Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja.«
5 min 28. 11. 2024
Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
6 min 27. 11. 2024
Rabiš zaklad, čudežen napoj življenja ali zdravilo za življenje? Se zavedaš, da to zdravilo za življenje imaš na dosegu roke, a ga velikokrat ne vidiš in raje iščemo razne instant rešitve, sirupe in tabletke za rešitev, obogatitev in vrnitev življenja. Božja beseda po preroku Sirahu, ki mu lahko rečemo pogovorno lahko tudi modri Sirah nas opozarja na ta čarodejni napoj – zvestega prijatelja. Spodbuja nas z besedami: »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad. Zvestega prijatelja ni mogoče poplačati, za njegovo lepoto ni tehtnice. Zvesti prijatelj je čarodejni napoj življenja, našli ga bodo tisti, ki se bojijo Gospoda.« (Sir 6, 14-16). Novi »Jeruzalemski« prevod Božje besede čarodejni napoj življenja prevede z besedami zdravilo za življenje. Ta zaklad, ta čudežen napoj in to zdravilo je neprecenljive vrednosti. Se ga ne da kupiti za noben denar in nobeno valuto sveta. Kupi, pridobi se ga samo s srcem in neguje z iskrenostjo, zaupanjem, medsebojno pomočjo, spoštovanjem, priznavanjem in odkrivanjem. Imam v svoji zbirki širnem številu prijateljev zveste prijatelje? Prerok Sirah nas pri izbiri prijateljev opozarja: »Revež je zoprn celo svojemu bližnjemu, prijatelji bogatega pa so številni.« (Sir 14,20). Vsi imamo na svoji življenjski poti skupnega zvestega prijatelja, ki nas potrpežljivo čaka na trenutek, ko bomo zmogli in znali mu odpreti svoje srce. Ta prijatelj je Jezus, naš Odrešenik. Z nami je v lepih in težkih trenutkih življenja, v naših vzponih in padcih, a velikokrat je naše srce polno trenutnih zemeljskih skrbi in veselja, da ne zmoremo priti vsaj do okna svojega srca, da bi lahko prišel v naše srce, v naše življenje. Naj zaključim to razmišljanje o zdravilu za naše življenje – prijateljstvu s pesmijo Toneta Pavčak, Prijateljstvo. Prijateljstvo se prijateljev dotika, od mezinčka na nogi, do besede z jezika. Zato boža in brani in nikoli ne pika. S prsti počeše lase nežneje od glavnika. Pravo prijateljstvo gore premika. Ne more biti vprašaj, je le klicaj ali pika. Prijateljstvo se rodi, se smeji in mežika, kot čudežno sonce izpod dežnika. Prijateljstvo je zato najlepša oblika sveta, ker jo naslika srce in se dotika – vsega!
6 min 26. 11. 2024
Veliko stvari je v življenju, ki bi jih radi videli, pa ostanejo za vedno skrivnost. Nič ne pomaga, če se še tako trudimo. Nekateri se tolažijo, da bo vse razvozlala znanost, ko bo seveda dovolj napredovala. Znanost pa sicer napreduje, a število vprašanj, na katera ne dobimo odgovora, tudi narašča. Spominjam se vprašanja, ki ga je po nekem predavanju postavila poslušalka. Takole je vprašala: »Ne morem in ne morem pozabiti, kako je pred mnogimi leti umiral moj oče. V zadnjih dneh, ko je bil že zelo slab in je življenje v njem ugašalo, je večkrat rekel: 'Moj oče prihaja pome, s kočijo prihaja pome!' Tako zelo me zanima, ali je res oče prihajal ponj s kočijo. Povejte, ali se res dogaja, da kdo prihaja po umirajočega? Tako rada bi to vedela. Bolj kot vse drugo bi rada to vedela.« Lepo mi je bilo poslušati to pripoved. Če pride nekdo pote s kočijo, je lepo. Več kot lepo, Prekrasno je. Oče se je torej odpravljal na pot s kočijo, kot se še nikoli v življenju ni vozil. Tudi hčeri, ki je spraševala, in drugim otrokom je bilo je bilo ob tej izjavi laže pri srcu. Čeprav jim je bilo težko, ker se je poslavljal od njih, so vsi imeli občutek, da ga ni strah, da se veseli nečesa lepega. Na vprašanje, ki še vedno muči njegovo hčer, pa nisem znala odgovoriti. Ali je res oče s kočijo prišel ponj? Kdo bi znal odgovoriti na to? Vsak zase si lahko nekaj predstavlja, nihče pa nikomur ne more dokazati niti, da ima prav, niti, da nima. Morda bodo čez petdeset ali sto let umirajoči govorili, da nekdo prihaja ponje z mercedesom, z raketo ali še kako drugače. Z nečim, kar bo zanje lepo in dobro. Mi vsi, ki bi v tem trenutku tako zelo radi dobili jasen odgovor na to vprašanje, pa bomo morali ponižno in potrpežljivo počakati do trenutka, ko bomo sami prestopili prag večnosti. Vse, kar prej govorimo o tem, je ugibanje. Lahko pa si mislim, da bo takrat čisto drugače, kot si zdaj predstavljamo.
6 min 25. 11. 2024
Gloria, laus et honor tibi sit, rex Christe, redemptor1 »Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj,« so besede, s katerimi sveta Cerkev pozdravlja svojega Ženina, ko ta stopa v veliki teden svojega trpljenja, smrti in slavnega vstajenja. Prav te besede nas, preljubi, lahko uvedejo tudi v bistvo današnjega praznika Kristusa Kralja vsega vesoljstva. Najbrž si kralje pogosto predstavljamo z veličastno krono na glavi, zlatim žezlom in vladarskim jabolkom v roki, oblečene v škrlat in hermelin ter obdane z množico vojska in dvorjanov. Čeprav bo uzrtje Boga, ko bomo enkrat smeli stopiti v nebeško slavo večnosti, najverjetneje podobno in vsekakor brez dvoma imenitnejše, čudovitejše in bolj blaženo od te naše uboge človeške predstave, pa se Kristusovo kraljevanje začenja drugje in drugače. Kristusovo kraljevanje se začenja s križem, trpljenjem in darovanjem samega sebe. To je namreč bistvo kraljevanja; kralj je nekdo, ki sebi zaupane v nevarnosti varuje in brani, to je temeljno načelo fevdalnega odnosa; Kristus torej tudi v tem upraviči svoj kraljevi naslov, saj za nas prelije kri. Njegov prestol, ki močno presega našo pozemeljsko predstavo baročnega zlatega trona, je dosti bolj vzvišen in dragocenejši – namreč surov les križa, na katerem je viselo Zveličanje sveta. Kristusova krona, ki mu jo je podaril človeški rod, ni bila dragocena in zlata, kakršna bi morala biti, marveč trnova, posuta s trni naših grehov, a hkrati najlepša, saj je bila okrašena s kapljicami Rešnje krvi kakor z dragulji. Namesto pravega žezla smo mu v roko dali navaden trs, trs naših slabosti in slabih navad. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da vas v današnji zadnji nedelji cerkvenega leta preplavi veselje ob slavi Kristusovega kraljevanja in vas hkrati globoko pretreseta veličina ter radikalnost cene, ki jo je plačal za to kraljevanje, ter ljubezni, s katero tudi danes vlada vsemu stvarstvu. Dopustimo mu, da vsaj danes zavlada tudi v naših srcih in naših življenjih. Prijetno praznično nedeljo želim. 1 “Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj.” Procesijska antifona na cvetno nedeljo.
6 min 24. 11. 2024
Totalitarni sistemi so med seboj primerljivi. Imajo podobne vzvode in ni jih težko razločevati – kot da izhajajo iz iste genetike in pripadajo istemu rodovniku. V resnici izvirajo, vsi po vrsti, iz naročja hudiča. Kar koli je namreč njihov politični manifest, od leve do desne skrajnosti, vsi gradijo na istem imenovalcu. Na imenovalcu ustrahovanja, nasilja, laži. Na prividu, da se pravičnejša družba ustvarja tako, da poteptaš to, kar je. Če se kdo upira novemu redu, je razredni sovražnik in zapisan smrti. Če kdo ne verjame v odrešenje, ki prihaja po totalitarizmu, doživi izobčenje v političnih teorijah brezčutnih akademikov, pisateljev, družboslovcev. In dialektiki neiskrenih, krvoločnih politikov, zasvojenih z oblastjo. Na začetku vsakega totalitarizma stoji razdiralna moč revolucije. Skrajnost misli in ravnanja, ki se kot virus prenaša po krvnem obtoku družbe. Dokler organizem ne odpove in je posledica zadušitev obstoječega reda. Vsak totalitarizem nosi v sebi trojno zlo. Prvič: uničuje opozicijo. Če drugače ni mogoče, z usmrtitvijo opaznih posameznikov ali množičnimi poboji nasprotnikov. Drugič: uveljavlja strahovlado, da bi bili ljudje ubogljivi in vodljivi. Tretjič: reže Boga, verske simbole, izročilo Cerkve. Kajti ljudem ne sme biti na voljo izkušnja transcendence, ki poveličuje Stvarnika. To bi spodkopalo avtoriteto totalitarnih voditeljev, zemeljskih stvarnikov pogubnih režimov. A se diktature, zgrajene na množici pobitih, naposled vsepovsod sesujejo – samodejno. Zaradi odsotnosti božje bližine in svetega varstva in zato, ker umanjka nebeški blagoslov.
5 min 23. 11. 2024