Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 7. 3. 2026
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temò od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffarī nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarījeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
7 min 6. 3. 2026
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
5 min 5. 3. 2026
Odraščanje ni trenutek, ko dopolniš določeno število let. Ni datum, ko dobiš prvo zaposlitev, izpit za avto ali se odseliš od doma. Odraščanje je bolj podobno prehodu. Kot mostu, po katerem hodiš, in včasih niti ne veš, kdaj si stopil nanj. Mladost je čas, ko v sebi nosimo veliko vprašanj. Kdo sem? Kam grem? Kaj sploh želim? Kaj bi rad počel? In kaj, če izberem narobe? Zdi se, kot da svet od nas pričakuje, da imamo odgovore. Da vemo, kaj bomo postali, kaj bomo dosegli, kdo bomo čez pet ali deset let. A resnica je, da veliko ljudi tega ne ve. Ne samo pri dvajsetih – tudi kasneje. Na prehodu v odraslost se pogosto srečamo z občutkom, da moramo “postati nekdo”. Da moramo dokazati svojo vrednost. Da moramo biti uspešni, samostojni, samozavestni. In v tej želji se včasih zgodi nekaj tihega: začnemo se primerjati. Z vrstniki, z idealnimi podobami na družbenih omrežjih, s pričakovanji drugih. Kot da bi obstajal en pravilen tempo življenja, ena prava pot. A odraščanje ni tekmovanje. Je proces. In pogosto je počasnejši, kot bi si želeli. Včasih se identiteta gradi v velikih odločitvah. Pogosteje pa nastaja v drobnih, vsakdanjih trenutkih: v tem, čemu rečeš “da” in čemu rečeš “ne”. V tem, koga spustiš blizu. V tem, ali si upaš biti iskren, tudi ko je nerodno. V tem, ali znaš ostati zvest sebi, tudi ko se zdi lažje ugajati drugim. Morda je najtežji del odraščanja ravno to, da sprejmemo, da ne bomo vedno jasni sami sebi. Da bomo včasih izgubljeni. Da bomo dvomili. Da se bomo kdaj počutili, kot da stojimo na mestu, medtem ko drugi hitijo naprej. A tudi to je del poti. Tudi to je rast. Duhovno gledano je mladost poseben čas. Ker je poln možnosti. Poln notranjega klica, ki še nima dokončne oblike. Kot da v nas nastaja nekaj novega. In prav zato je pomembno, da si damo prostor. Da ne prehitimo življenja. Da se ne ustrašimo svoje nepopolnosti. Odraslost ni v tem, da nikoli ne padeš. Odraslost je v tem, da se znaš pobrati. Da znaš prositi za pomoč. Da znaš reči: ne vem še, ampak iščem. In da pri tem ne izgubiš upanja. Morda je smisel tega prehoda prav v tem: da se počasi naučimo, da nismo vredni zato, ker smo že “urejeni”, ampak zato, ker smo živi. Ker rastemo. Ker se učimo in smo vsak dan boljši. Ker postajamo. In če si danes na tem mostu - med mladostjo in odraslostjo – si lahko rečeš nekaj preprostega: ni treba, da imam vse odgovore. Dovolj je, da ostajam iskren do sebe. In da naredim naslednji korak.
6 min 4. 3. 2026
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
5 min 3. 3. 2026
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
6 min 2. 3. 2026
Po starem izročilu na današnjo drugo postno nedeljo sveta Cerkev bere poročilo o Gospodovem spremenjenju na gori. Postni čas se je tako rekoč šele začel, pa se zdi, kakor bi Cerkev vedela, da je naša mlačnost pogosto močnejša od trdnih sklepov, da je meso slabotnejše od duha in volje spokornosti. Kristus se je pred izbranimi učenci spremenil in vnaprej pokazal svojo slavo in pravzaprav resnico o sebi. Tako je želel doseči, da bodo učenci, ko ga bodo čez nekaj tednov videli prebičanega, zapljuvanega, obteženega s križem, na križu visečega in s sulico prebodenega, v njem vseeno prepoznali ne le svojega Učitelja, temveč tudi svojega Boga. Kristusova slava in njegovo trpljenje sta neločljivo povezani lastnosti Kristusove skrivnosti. Tako tudi nam, ki ne zmoremo ostati zvesti niti v najmanjših odpovedih, Cerkev danes slika Božje veličastvo, cilj, za katerega se je vredno čemu odpovedati, in ne le čemu, vsemu. Čeprav bi danes pogosto radi želi uspehe brez truda, zmagovali brez napora, pa slave Boga ne moremo doseči brez odrekanja, brez trpljenja, če hočete. V vsem in vedno ugoditi svoji počutnosti je recept za propad naše osebe; disciplina, samoobvladovanje pa združeno z milostjo vodi v pokončnost in bistrost osebe in končno njeno veličino. Človek je namreč najveličastnejši v svoji zmožnosti odločitve; Kristus v svoji prostovoljni izbiri trpljenja iz ljubezni do človeka. Sklenimo z besedami svetega Leona Velikega, ki je takole prosil: »Naj se ne bojim trpeti za obljubljeno plačilo: z naporom si zaslužiš pokoj, s smrtjo prideš v življenje.« (Serm. 51.7) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, te Bogu podobne veličine vam želim tudi v vašem življenju. Prijetno nedeljo želim.
5 min 1. 3. 2026
V današnji ponovljeni Duhovni misli budistična redovnica Lama Karma Wangmo govori o radodarnosti. Na primeru Budovega učenca pokaže, kako se da te vrline tudi priučiti.
6 min 28. 2. 2026
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
6 min 27. 2. 2026
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
6 min 26. 2. 2026