Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3641 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
7 min 29. 3. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 28. 3. 2026
Miti so starim Grkom služili kot pojasnilo za naravne pojave in izvor sveta, hkrati pa so krepili družbene norme in vrednote. Še zlasti veliko zgodb pripoveduje o kaznih za prevzetnost: med te spada mit o Tantalu, na katerega v Homerjevi Odiseji v podzemlju naleti Odisej. Tantal je bil Zevsov potomec in hudobni kralj Sipila, mesta v Anatoliji. Bil je eden redkih smrtnikov, ki se je lahko na Olimpu udeleževal gostij skupaj z bogovi, zaradi posebnega privilegija pa je sčasoma začel preizkušati meje. Smrtnikom je razkrival božanske skrivnosti in bogovom ukradel ambrozijo in nektar, da bi ljudstvu dal okusiti nesmrtnost. Kot poslednji podvig si je zadal, da bo z nezaslišanim zločinom preizkusil vsevednost bogov: ubil je svojega sina Pelopsa in koščke mesa vmešal v enolončnico, ki jo je postregel bogovom. Njegova prevara je bila seveda nemudoma razkrita, Olimpijci pa zgroženi niso hoteli jesti – le boginja Demetra, ki je bila še vedno vznemirjena zaradi izginotja svoje hčerke Perzefone, je v zamaknjenosti zaužila košček Pelopsove rame. Ko so bogovi Pelopsovo truplo znova sestavili in oživili, so mu zato manjkajoči del nadomestili s protezo iz slonovine, Tantala pa so se odločili kruto kaznovati za zločin. Razjarjeni Zevs je tako Tantala ubil in ga vrgel v podzemlje, kjer je moral stati v vodi z vejo sadja nad sabo, pri tem pa trpeti večjo žejo in lakoto. »Tantál trpi pač strašne bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo če doseči, spet izgine; do grla sega val mu studenčíne, a da bi ga minula strašna žeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine …« je v eni svojih pesmi zapisal naš Dragotin Kette. Tantalova grozljiva kazen je tako še dandanes opomnik, naj človek ne prestopa meje med smrtniki in bogovi, saj bo vsaka prevzetnost naposled kruto kaznovana.
5 min 27. 3. 2026
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s proučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
6 min 26. 3. 2026
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Živimo v času, ko smo dobesedno bombardirani z novicami. Dosegajo nas ves čas: po telefonu, sporočilih in elektronski pošti. Te novice so zelo različne. Ob nekaterih se nasmehnemo, ob drugih zamahnemo z roko, večinoma pa jih preprosto preslišimo. Med vsemi pa so tudi takšne, ki nas zares ustavijo, ki nam vzamejo dih: diagnoza, novica o smrti bližnjega ali pa nova priložnost, nepričakovana sprememba. Takšna novica nas lahko prestraši, zmede ali pa nas povabi v nekaj novega. Prav zato kljub vsej informiranosti opažamo, da mnogi ljudje danes živijo v negotovosti: kaj bo jutri, kako bo z družino, zdravjem, s svetom. Prav v takšno človeško izkušnjo stopa praznik Gospodovega oznanjenja, ki ga obhajamo danes. Tudi Marijo doseže novica – vendar to ni ena izmed mnogih. Je nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar presega vsakdanje razumevanje. Evangelij nam pove, da se je ob angelovih besedah prestrašila. In res, to srečanje ji popolnoma spremeni življenje. Pred nami je mlado dekle s svojimi načrti, pričakovanji in sanjami. Nato pa zasliši besede, ki jih je težko doumeti: postala bo mati Božjega Sina. To je novica, ki tudi danes presega naše razumevanje, naše predstave in naše “koordinate” sveta. In vendar Marija, kljub temu da ne razume vsega, izreče tiste velike besede: »Glej, Gospodova dekla sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« V tem trenutku se zgodi globok notranji preobrat: prehod od »jaz« – kjer je človek sam središče svojega življenja –, k odprtosti za Boga in njegov načrt. Marija ne živi več samo zase, ampak svoje življenje izroči v službo nečemu večjemu. Ta Marijin »zgodi se« ni izguba, ampak osvoboditev. Osvoboditev od zaprtosti vase, od stalne skrbi samo zase. Papež Frančišek pravi: »Kdor živi zaprt vase, ne najde veselja; pravo veselje se rodi, ko gremo iz sebe in se podarimo drugim.« Prav to vidimo pri Mariji. Ko stopi iz sebe in sprejme Božji načrt, ne izgubi svojega življenja, ampak ga v polnosti najde. In tudi za nas velja: ko ne živimo več samo zase, ampak se darujemo drugim, v tem presenetljivo odkrijemo mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Na ta praznični dan se lahko ozremo v svoje vsakdanje okolje – v odnose, v ljudi, ki so nam blizu, pa tudi v tiste, ki jih morda spregledamo. Prav tam se odpirajo priložnosti za majhne, a pomembne korake: za prehod od »jaz« k drugemu. Morda v prijazni besedi, v potrpežljivosti, v poslušanju ali v preprosti pozornosti. Ne gre za velike geste, ampak za drobne odločitve, ki spreminjajo srce. In prav v teh majhnih prehodih se dogaja nekaj velikega. Svet postaja bolj človeški, odnosi pristnejši, življenje pa polnejše. Naj bo tudi v našem življenju prostor za tisti Marijin »zgodi se«. Kajti prav tam, kjer se odpremo drugemu, se začne rojevati resnično veselje, mir in upanje.
6 min 25. 3. 2026
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, Številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
5 min 24. 3. 2026
Dragi prijatelji, vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere. Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti. G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke. Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto. Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!« V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!« Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si. Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež. Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju. Amen.
6 min 23. 3. 2026
Današnja peta postna nedelja ima posebno ime – Tiha nedelja. Vpelje nas v skrivnost trpljenja in smrti, ki nas zares pretrese, ko vstopi v naš dom. Ob smrti svojih staršev me je prvič začela spreletavati misel, da občutek groze, ko umirajo najdražji, ne tiči v dvomu, ali bodo vstali od mrtvih ali ne. Smrt je zame strašljiva zaradi nečesa drugega. Tesnoba ob grobu mojih domačih me zagrne, ko pogledam prek groba, na polje in njive, ki so jih nekoč obdelovali moji dragi rajni, in so komaj dobrih sto metrov stran od pokopališča. Zaboli me, ko se zavem, da tega polja nihče več ne bo ljubil tako, kot sta ga ljubila moj oče in mama. Pri delu na polju se nikoli več ne bom srečal s katerim od svojih domačih, nikoli več me ne bo omamljal vonj po pokošeni travi in zorani njivi, značilen prav za to naše polje; ne bom več videl ptičev, ki za brazdami pobirajo črve, ne vezal snopov pšenice, ne vozil gnoja in ga trosil; nikoli več ne bom videl očeta, ki se je ob zvonjenju farnega zvona ustavil in z nami molil Angel Gospodov. Vse to je le še boleč spomni, vse je dokončno iztrgano iz moje duše. V grobu niso le oni, ampak sem tam tudi sam z vsem, česar s svojimi močmi ne morem več obuditi v življenje. Trpkost umiranja je malo pred svojo smrtjo opisala tudi Simone de Beauvoir. Takole pravi: »Z žalostjo se spominjam vseh knjig, ki sem jih prebrala, vseh krajev, ki sem jih obiskala. Vsega tega ne bo več. Vsa tista glasba, vse tiste slike, vsa tista kultura, zarje v Provansi, nebo nad morjem oblakov, oranžna Luna nad Pirejem, Torcello, Rim, vse te stvari, o katerih sem spregovorila – nikjer ni kraja, kjer bi vse to ponovno zaživelo.« Noben človek nima odgovora na boleče spoznanje, da vse, kar je bilo, vse, kar smo doživeli, ne bo nikoli več oživelo. Izguba tistih, ki smo jih imeli radi, in vseh drugih, ki so nam bili blizu, in jih ni več, je dokončna in popolna. Zagrnila jih je zemlja, nad njo pa je tihota, neoprijemljiva in nevidna, a reže v dušo in briše vsakršen smisel. Kako sam premagujem stisko, ko me ob grobu najdražjih zajame tesnobna tihota izgubljanja? Čustva žalosti, ki me hočejo streti, presekam z molitvijo ene ali več desetk rožnega venca. Počasi mi odleže. Vstali Kristus, tako verujem, po veri neslišno in dovolj otipljivo vstopa v mojo dušo, da lahko povsem mirno odidem s pokopališča. Duše mojih dragih so v Božjih rokah. Nekako vem, da je tako. S temi občutji v sebi se še enkrat ozrem na grob. Obhaja me nedoločljiva gotovost, da so v Bogu naše duše že skupaj. Bolečina izgube, presežena v veri, moja ranjena čustva iz teme počasi dviga na svetlo.
6 min 22. 3. 2026
Radostna žalost postnega časa Cerkveno leto je za kristjane temeljni program duhovnega življenja. Vsako leto gremo skupaj s Kristusom skozi njegovo učlovečenje, oznanjevanje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav velikonočna skrivnost, njegova zmaga nad smrtjo, s čimer se v temelju dotika vsakega človeka, pa je središče in vrhunec tega liturgičnega cikla. K njemu je vse usmerjeno, v njem je naše upanje in veselje. V veliki noči Gospodovega vstajenja posije luč na zgodovino in prihodnost človeškega rodu. Prav zato Cerkev že stoletja ohranja izročilo, da se kristjani na veliko noč pripravljamo več tednov. Gre za pot od pepelnične srede, ko se zavemo, da smo »prah in pepel«, da smo po naravi vzeti iz zemlje in da se bomo v zemljo tudi vrnili. Obenem pa verujemo, da smo se v veliki noči rodili po podobi Kristusa in zato bomo, če ostanemo v njem, iz tega prahu tudi vstali. Kajti apostol Pavel nam zagotavlja: Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (1 Kor 13,14-15). Tu stoji in pade vse krščanstvo. Zato nadaljuje: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 13,20). Postni čas je torej spodbuda na tej poti, da bi v sebi obnovili dostojanstvo Božjih otrok, da bi preko krščanske askeze premagovali elemente smrti, ki so še v nas, ter dali prostor Božjemu, vstajenjskemu. V vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na to novo življenje in živimo, kot da Kristus ni vstal od mrtvih. Tako naše življenje postane potovanje brez smisla, bežimo od vsakega trpljenja, bojimo se smrti. Sveti Efrem Sirski je zapisal kratko molitev, ki jo v vzhodni Cerkvi molijo vsak dan postnega časa: Gospod in Vladar mojega življenja, odvzemi mi duha malodušnosti, potrtosti, gospodovalnosti in praznega govorjenja. Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. O, Gospod in Kralj, daj mi videti moje pregrehe in naj ne obsojam svojega brata, ker si blagoslovljen na vekov veke. Amen. A kljub askezi je zaradi cilja, kamor gremo, post prepleten z okusom veselja, zato vzhodni kristjani ta čas imenujejo radostna žalost.
5 min 21. 3. 2026
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, po mesecu posta, ramazanu, nastopi ramazanski bajram, ki je poleg kurban bajrama največji muslimanski praznik. Praznujemo ga tri dni, kot izraz veselja ob zaključku posta in drugih Bogu ugodnih dejanj, ki smo jih opravljali med ramazanom. Ramazan ni praznik, je blagoslovljen mesec, v katerem se postimo, intenzivno urimo svojo dušo in telo, se učimo potrpežljivosti, samodiscipline in hvaležnosti. Je mesec, v katerem s postom čistimo svoja telesa in duše. Prav tako je ramazan tudi mesec dobrodelnosti, ko čistimo svoje imetje. Ko ramazan zapušča vernike, ki so bili pokorni, je med njimi prisotna določena mera žalosti. Po takšnem mesecu, v katerem se vernik po vseh svojih zmožnostih trudi zaslužiti si Božje usmiljenje, bajram pride kot nagrada. Konec ramazana ne pomeni, da se vrnemo k starim navadam, konec ramazana pomeni veselje in srečo, da smo te navade opustili in postali boljši. In to srečo delimo tudi z družino. Morda je največja skrivnost bajrama prav v tem. Ramazan se je končal, a njegovo sporočilo naj traja. Bistvo je, da to, kar smo en mesec vadili, torej potrpežljivost, skromnost in samonadzor, odnesemo naprej v življenje. Zmernost naj postane način življenja, čuječnost naj postane vsakdan, molitev naj postane dih, dobrota naj postane navada. Ko se danes veselimo bajrama, se ne veselimo le konca posta. Veselimo se poti, ki smo jo prehodili. Poti, na kateri smo se odpovedali ne samo hrani in pijači, ampak tudi slabim besedam, jezi in zavisti. Bajram je praznik, v katerem praznujemo zmago nad samim seboj, zmago nad svojim egom, strastmi in željami. Ob bajramu se posebej spomnimo vseh, ki potrebujejo našo bližino in podporo, spomnimo se osamljenih, bolnih ter tistih, ki hrepenijo po toplini in občutku varnosti. Praznični dnevi naj nas spomnijo, da bajram ni le čas praznovanja, temveč priložnost, da med seboj širimo dobroto, solidarnost in povezanost. Bajram šerif mubarek olsun, vesel in srečen bajram.
6 min 20. 3. 2026