Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste že kdaj izkusili hudo žejo? Takšno, da se ti jezik suši in se ti megli pred očmi, tako da bi vse na svetu dal za kozarec vode? Ali pa ste v kakšni zatohli sobi občutili pomanjkanje zraka? V času covida je marsikoga doletela takšna preizkušnja. Na tak način je neki puščavski duhovni oče preizkusil svojega učenca. Popeljal ga je v vodo in mu glavo tiščal pod gladino, da se je ta boril in se rešil vseh drugih želja, razen ene: da bi prišel do zraka. Toda puščavski oče ga je na temelju te izkušnje popeljal naprej, v globino duše in resničnega hrepenenja, ki ga Puškin v svoji pesmi Prerok takole predstavi: »Od žeje v duši komaj živ, po mračni blodil sem puščavi, kar serafin šesterokril se na križpotju mi pojavi.« Človek je sam v sebi bitje žeje, hrepenenja, odprtosti, iskanja. V nas je nekakšen nemir srca, kot je to stanje poimenoval sveti Avguštin. S to duhovno žejo se rodimo in umremo, del nas je, del naše identitete. Lačni in žejni smo, a ne le tega sveta, s katerim se hranimo, da nas nekaj časa ohranja pri življenju. Naša duhovna žeja je bivanjska. Celotno človeško bitje se želi odžejati, najti smisel svojega obstoja, občutiti gotovost in dobiti odgovore na številna zapletena vprašanja. Miselnost, ki danes prevladuje v svetu, se v prvi vrsti upira tej duhovni žeji. Človeka želi prepričati, da je to hrepenenje le privid, da ni resnično, zato ga je treba utišati, ga zavrniti, se mu upreti. Da, nekateri menijo, da človek postane zares človek šele, ko v sebi potepta ta »krik po drugem« in si z golo svobodo, ki si jo je priboril, privošči vse, kar mu pride na pamet. Tako z maliki tega sveta nekako zapolni to praznino, a prave sreče ne občuti. Krščanska veroizpoved pa na začetek vsega postavi Boga Očeta. Ta je v svojem Sinu vse ustvaril in človeku vdahnil nekaj svojega, svojega Duha. On je ta žeja, to hrepenenje, ki v nas kliče: Abba, Oče! Ta žeja je torej nekaj najbolj svetega, saj nas spominja in vabi k božanskemu dostojanstvu, kar je naša najgloblja poklicanost. Je od Boga v srce položeno vseživljenjsko hrepenenje po odnosu, po: ne biti sam, ampak biti del, pripadati nekomu, biti Božji. Vsak pristen, svobodno-ljubeči odnos na tem svetu je odsev in pot do tistega izpolnjujočega odnosa z Bogom, v katerem se to naše hrepenenje poteši, kjer končno najdemo sami sebe. Na več načinov nam Bog pošilja takšne »serafine«, ki nam osvetljujejo to pot. Ne bojmo se jih videti in sprejeti. Ne bojmo se v vsaki žeji in lakoti prepoznati duhovne žeje. Popeljala nas bo naprej, k resničnemu odgovoru, ki ga je zapisal sveti Avguštin: Gospod, ti nas spodbujaš, da te z veseljem hvalimo, ker si nas ustvaril zase, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.
6 min 26. 11. 2025
Vedno redkeje pišemo pisma. Raje telefoniramo, pošiljamo sporočila po prenosnem telefonu ali pa po elektronski pošti. Tako ni treba iskati niti pisemske ovojnice, niti znamke, niti ni treba odkorakati do najbližjega poštnega nabiralnika. Vse lahko urediš od doma. Vse, kar napišemo ali tudi sporočimo na tak način, ima zelo pogosto povsem drugačno obliko, pa tudi vsebino. Polno okrajšav, morda v jeziku, ki je vse prej kot pravilno slovenski. Kako lepi pozdravi se skrivajo za kratico »lp«, bi bilo treba raziskati. V to poplavo povsem drugačne pošte, kot smo je navajeni, pa sem in tja dobimo tudi čisto pravo pošto. Tako sem sama doživela kot pravo razkošje, ko sem od kolegice dobila tako pismo. Dolgo skoraj dve strani, napisani z roko, z lično pisavo. Seveda je bila tudi vsebina toplo človeška, tako da sem bila pisma zares zelo vesela in mi je polepšal dan. Tako redko dobivamo taka pisma. Čeprav načelno ne shranjujem veliko stvari, sem se takoj odločila, da pismo shranim. Ob tem sem se nehote spet spomnila na božična in novoletna voščila. V velikih količinah jih pošiljamo, pa je v njih pogosto tako malo osebne angažiranosti, osebnega odnosa do tistega, ki so mu namenjena. Saj ni treba, da napišemo kakšne posebne verze, kakšno posebno misel, ki jo od nekod prepišemo. Dovolj je že, če preprosto z roko napišemo, da na tega človeka mislimo, in mu želimo vse dobro za praznike. Za dokaz človeške naklonjenosti in povezanosti ni treba dragih daril, ni treba nič posebnega. Tudi ne kakšnih posebnih slikovnih voščil po internetu. Morda sem s takim razmišljanjem malo staromodna in ne spadam čisto v ta čas, ki gleda na marsikaj drugače. Morda pa bi se pisma, napisanega na roko, ali pa čestitke, ki je več kot samo podpis pod natisnjenim, razveselil še kdo. Prav je, da si to povemo in se morda tudi spodbudimo, da kljub drugačnim časom še sežemo po papirju in peresu in kaj napišemo – drugemu in sebi v veselje.
4 min 25. 11. 2025
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o starosti. Do starih soljudi bi se morali vesti spoštljivo in ljubeče, ne pa jih obravnavati kot breme, kot iztrošene posameznike.
5 min 24. 11. 2025
Prijatelj, ki je politično precej angažiran, morda bolj čustveno kot aktivno, je bil po nekih volitvah čisto preč, ker njegova politična opcija ni zmagala. Svoje razočaranje je skušal tolažiti tudi tako, da je temu in onemu potarnal in potožil, kako težko mu je. »Si moreš misliti,« mi je rekel, »spet smo izgubili, in to katastrofalno.« Razumel sem njegovo prizadetost in razočaranje, nisem ga pa želel v tem pustiti, zato sem ga izzval: »Jaz pa mislim, da smo zmagali.« Ta moja izjava ga je kar pognala v zrak: »Kako zmagali? Ja koga si pa ti volil?!« »Koga sem jaz volil, je moja osebna stvar, ampak jaz vem, da smo zmagali.« Prijatelj je bil čisto zmeden, zato sem pohitel z razlago: »Glej: Jezus Kristus je vstal od mrtvih, zato pravim, da smo zmagali. Vladarji in oblastniki se vso zgodovino menjavajo, Kristus pa je nadvladal in premagal smrt s tem, ko ga je Oče obudil od mrtvih in je torej zmagal nad smrtjo. Ta ali ona ali kakšna druga politična opcija bo toliko in toliko časa na oblasti, ampak večno oblast ima Kristus, ki kraljuje nad vsem.« Lahko si samo predstavljate, da je razočarani prijatelj zavil z očmi; na eni strani ga je še vedno grizel volilni poraz, na drugi pa se ni želel spustiti v razpravo in debato o Kristusovem kraljevanju nad vsem. Na današnjo nedeljo, ki je zadnja v cerkvenem letu, se spominjamo prav tega: da je Jezus Kristus – kralj vesolja. Ne mesijanski politični voditelj, kakršnega so pričakovali Judje; niti ne suveren monarh ali voditelj zmagovite politične opcije. Je preprosto nad vsem tem. Ko bodo vse oblike oblasti in politične moči prešle, bo on še vedno vladal, saj njegovo vladanje ne temelji na moči in oblastnem obvladovanju, ampak v podarjanju sebe in zmagi življenja nad smrtjo. V evangeliju za današnjo nedeljo nam je evangelist Luka izjemno rahločutno opisal dinamiko med različnimi ljudmi, ki so bili priča Jezusovemu križanju. Judovski voditelji se norčujejo iz Jezusa in mu govorijo: »Druge je rešil, naj reši sebe.« Tudi vojaki se mu posmehujejo: »Če si judovski kralj, reši se.« Celo levi razbojnik preklinja in ga žali, rekoč: »Reši sebe in naju!« In prav na tej točki se evangelist Luka naveže na dogodek, ko je Jezus svojim učencem prvič napovedal svojo smrt in vstajenje: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Smisel torej ni v iskanju moči, oblasti in vrtenju okoli samega sebe, svoje sebičnosti in egoizma, ampak v tem, da sprejmem Kristusa za Odrešenika in zaživim življenje v podarjajoči ljubezni do drugih. Saj Jezus jasno pravi: »Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?«
7 min 23. 11. 2025
Da ni treba vsake malenkosti pripisovati vsemogočnemu Bogu, je rad poudarjal priletni vaški modrec, ker da človeku življenje sámo vrača dobro z dobrim in slabo s slabim. To mi je prišlo na misel, ko so mediji poročali o tem, da sta na tristoletnem znamenju odleteli glavi Matere božje in sv. Janeza. Ne v kakšni legendi, pri nas na Štajerskem nekako po stari turški navadi ali pa po domači nagajivki: žiga žaga glavco preč, da ne bo jedla žgancev več. In takoj spomin na dogodek iz bližine, ko je drevo pokopalo pod seboj človeka, ki je prav tam nekoč skrunil vaško znamenje. Takrat so vsi ljudje govorili o očitni božji kazni. Prej omenjeni modrec, sicer veren človek, bi dodal, da te življenje na točki povračilnosti sámo poišče. Premišljam o tem, kaj nekoga priganja, da se zaletava v verska ali pa državna znamenja, kakršno je na primer zastava. Ne vera ne domovje, gotovo le ideološkost. Ta je v vseh okoliščinah rušilna in ne gradi. Hodim mimo kapele s kovanimi mrežastimi vrati, a je včasih v njej polno kamenja. Cilj je med drugim sv. Florijan in kakšna sveča, ki gori na podstavku bog ve po kateri mili prošnji ali zahvali bog ve koga in po gnevu bogsigavedi katerega nestrpneža; mogoče pa le kratkohlačnega nagajivca? Kakor koli, zdaj tako močno deklarirane strpnosti se je treba učiti od malega. Vendar opažam, da je marsikdo, ki jo poudarja, sam ne zmore. Celo takrat ne, ko govoriči o njej. Vzgoja k strpnosti se nikoli ne konča, začne in nadaljuje pa se z navideznimi nepomembnostmi. Ko potem odraslega zoprno draži kakšna navada sokrajana, ali sodelavca, ali sorodnika – na primer njegovo počasno opisovanje dogodka – ga verjetno ne starši ne šola niso naučili pozornega poslušanja, pa tudi ne pomena tega, da smo do drugih vljudni. Nepošteno je privoščiti nezgodo, nesrečo, napako komur koli v prepričanju, da jo je zaslužil. Niti se tolažiti z dejstvom, da mu bo že življenje vrnilo, kakor je prav. Je pa življenje podobno konju. Ta surovemu gospodarju ne nameni povračilne brce takoj, jo pa zanesljivo. Tudi glavo kar nenadoma nasloni na prijaznega lastnika. Vredno premisleka.
5 min 22. 11. 2025
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri monopoli. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri monopoliju se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Med igro kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji ko je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri monopoli. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice in vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolija. Podobno kot pri tej igri se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »ničesar ne bomo vzeli s seboj«. V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno, ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen, kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma, skupnega z vsakodnevnim monopolijem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj, kar ima le začasno vrednost?
6 min 21. 11. 2025
Nenehno se nam mudi: hitimo, smo polni nemira, razdražljivi, nepotrpežljivi, v stresu ... Naglica je stanje duše, oddaljene od Boga, in uničuje in krade odnose. Edini, ki daje notranji mir, je naš Bog, ki nas vabi: ˝Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek, kajti moj jarem je prijeten in breme z menoj lahko.˝ Sprejmimo Njegovo vabilo – prihajajmo v Božjo prisotnost in ostajajmo v njej stanovitni v vsakršnih okoliščinah. Veselimo se druženja z Gospodom v molitvah, prošnjah in zahvaljevanju. Ko živimo po Božji besedi, smo kakor drevo ob vodni strugi, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje nikoli ne ovene; vse, kar delamo, uspeva, v nas pa domuje Božji mir, ki presega vse in varuje naše srce in um v vsakršnih okoliščinah. Bog se neskončno veseli našega bivanja v Njem in nas ljubi z neskončno potrpežljivo ljubeznijo, ki je sad miru. Tudi ko imamo največ dela, si vzemimo čas Zanj – tedaj še prav posebej, da ostanemo močni v notranjem miru. Tudi Jezus Kristus, Božji sin, ni nikoli tekal ali bil v naglici. Čeprav je deloval na zemlji le dobra tri leta, nikdar ni ničesar počel »na normo« ali bil paničen in živčen. Vselej si je vzel miren čas za druženje z Očetom v molitvi. Človek, ne misli, da zmoreš vse sam! Nikar ne malikuj sebe! Vedi: brez Boga ne moreš storiti ničesar. Zato začni hoditi umirjeno kot Jezus in večkrat pojdi v tišino, da boš slišal Boga! Odstrani naglico iz svojega življenja. Več hodi in manj tekaj! Ne híti, ne vozi nestrpno – parkiraj avtomobil malo dlje od cilja in več pešači! Ne razburjaj se toliko! In nikoli se ne imej za žrtev okoliščin! Hudič je tisti, ki pritiska na nas in nam jemlje mir in čas za Boga. Nikar mu tega ne dovolimo! Naj bo vse, kar počnemo, v Božjo slavo. In naj se nam ne mudi – Bog nas je vendar osvobodil za večno življenje v spoznanju Njega, ki je Pot, Resnica in Življenje.
5 min 20. 11. 2025
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
5 min 19. 11. 2025
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, čemur se človek posveča že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži pred svojim življenjem, tudi odmika se ne od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja kot to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
6 min 18. 11. 2025
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.« Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki ji je tudi dal naslov Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v letih, desetletjih in stoletjih skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje. Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na slovesnih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da nam je uspelo – čeprav za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
4 min 17. 11. 2025