Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3643 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dosti lepše bi živeli, če bi se znali bolje dogovarjati, iskati skupne poti, če bi znali sem in tja odstopiti od svojih predstav in želja in sprejeti predloge drugega. Vsak dan nam daje dovolj priložnosti, da se vadimo v tem. Včasih gre za zelo drobne stvari, včasih pa tudi za večje odločitve. Prav o tem sem premišljevala, ko so mi pripovedovali, kako sta se bodoča ženin in nevesta dogovarjala za poročno kosilo. Sestaviti je bilo treba ves jedilnik, od začetne zdravljice, predjedi in prav do konca z vsem, kar spada zraven. Vse je bilo treba natanko premisliti in seveda tudi cenovno uskladiti s finančnimi zmogljivostmi. Glavno besedo je pri tem imela bodoča nevesta. Ženin se je nekajkrat oglasil s svojim predlogom, ki nikakor ni zahteval prevelikih financ. Zdelo se mu je, da bi bilo dobro, če bi bila pri nekaterih jedeh še večja pestrost. Toda nevesta je vsakokrat vzkliknila. »Ni govora!« Tako je šlo do konca. Kar nekajkrat je ponovila: »Ni govora!« Ko sta odhajala, je ženin tiho rekel: »Pa je nazadnje le vse tako, kot si hotela ti.« Taka situacija verjetno sploh ni tako redka. Morda ne ravno ob naročanju poročnega jedilnika, ampak pozneje ob marsičem, kar se v življenju dogaja. »Ni govora!« prihaja včasih iz ust moža, včasih iz ust žene. Zanimivo bi bilo slišati, kaj tak »Ni govora!« zapusti v duši drugega človeka. In ko se takih »Ni govora!« nabere preveč, naenkrat poči. Skupno življenje je gotovo ena najtežjih stvari, pa naj bo kjer koli že. Seveda je to najbolj intenzivno v družini, pa tudi sicer povsod, kjer ljudje bivajo skupaj, delajo skupaj, načrtujejo skupaj, in seveda še veliko drugega, kjer je potrebno, da pri tem vsi sodelujejo. Vedno je treba iskati skupno pot in pri tem je navadno tako, da mora vsak tudi vsaj malo popustiti. Ne vem, kako bosta mladoporočenca v prihodnosti urejala skupno življenje. Vsekakor jima želim, da bi čim manjkrat rekla »Ni govora!«.
5 min 13. 12. 2025
Ko v koncertni dvorani obiskovalci zasedejo svoja mesta in ugasne večina luči, zavlada veliko pričakovanje. Na oder stopijo člani izjemnega orkestra s priznanimi solisti in pričakovanje se stopnjuje. Vrh doseže, ko je zapeta in odigrana najlepša melodija, ki jo je skladatelj vkomponiral za mojstrsko izbrani trenutek. Ne prej in ne pozneje se v taki intenzivnosti ne pojavi. Ko v urgentni center pripeljejo hudo ranjenega bolnika, ta v dolgi čakalnici, polni trpečih ljudi, z velikim pričakovanjem posluša, kdaj bo po zvočniku zaslišal glas medicinske sestre, ki bo izgovorila njegovo ime. Bolečina je vse bolj neznosna, pričakovanje pa vse večje. In končno se prepozna po zvočniku, bolečina pa, kot da je v hipu minila. Ko se v poštnem nabiralniku pojavi poštarjevo obvestilo, da je treba prevzeti paket iz tujine, naslovnik z velikim pričakovanjem sede v avto in se odpelje na bližnjo pošto. Postavi se v vrsto in komaj čaka, da mu bodo na okencu izročili tisto, po kar je prišel. So pričakovanja vseh vrst. Ko pričakovanje doseže svoj vrhunec, se v človeku sprostijo vse napetosti in pojavi se trenutek sprostitve ter mirnega odpričakovanja. Ves svet, tako se zdi, je zajelo decembrsko pričakovanje. Mesta in vasi se odevajo v praznične luči, glasba na ulicah naznanja finale tega leta. Ob vsem tem hrušču in trušču ter pozunanjenem blišču se včasih vprašam: Pa ljudje sploh vedo, koga ali kaj pričakujejo? Zadnja leta so vse glasnejše trditve: Samo, da bo že konec. Samo, da ti prazniki minejo. To je krik velikega obupa, osamljenosti in nemoči, ki jo številni nosijo v sebi. Predstavljam si, da so tam, kjer ni vere, razočaranja še večja. Adventni čas je čas močnega pričakovanja rojstva Odrešenika Jezusa Kristusa, Njega, ki prinaša upanje. S prižigom sveč na adventnem vencu iz tedna v teden bolj narašča svetloba, ne samo na zunaj, ampak tudi v nas samih. Francoski pesnik in pisatelj Victor Hugo lepo pravi, da za tistega, ki nosi svetlobo, ni teme, fizik in matematik Albert Einstein pa dodaja, da teme ne moremo pregnati s temo. Temu lahko naredi konec le svetloba. Naj bo v teh dneh v nas čim več svetlobe. Še več je bo, če jo bomo delili in prižigali luči upanja v srcih ljudi, ki se v teh dneh ne znajdejo, ki trpijo zaradi zapuščenosti od domačih, ki, naslonjeni na okno, čakajo, da jim nekdo prinese luč, ki bo razsvetlila temine srca in duha ter jih napolnila s toplino dobrote. Naj ne čakajo predolgo.
6 min 12. 12. 2025
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’ »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, več kot dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.« Tedaj je prišel Bajazid še do enega spoznanja. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez cel svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbe in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, glede katerih nimamo verjetno prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta prišel do spoznanja, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej do samih sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za naš še ni prepozno.
5 min 11. 12. 2025
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
5 min 10. 12. 2025
V ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin prešteva blagoslove. Ljudje sicer raje preštevamo svoje težave, bolezni, neprijetnosti in tako naprej v slabo smer.
5 min 9. 12. 2025
Nekaj dni po začetku adventnega časa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznanil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje več kot 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sveta Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
7 min 8. 12. 2025
Radi poudarjamo, da tisti, ki nima preteklosti, tudi nima prihodnosti. To pomeni, da naj bi človek samega sebe razumeval predvsem iz svojih zgodovinskih izkušenj in iz njih koval svojo prihodnost. Toda, kot je rad poudarjal naš slovenski antropolog prof. Anton Trstenjak, je res pravzaprav nasprotno, človek je prvenstveno bitje prihodnosti. Zazrt je v jutrišnji dan in ko si ga zamišlja, tke svoje trenutno življenje. Druga živa bitja imajo le neposreden odnos do stvari in dogodkov, ki jih pač doživljajo v svoji sedanjosti. Morda nosijo v sebi še usedline preteklih izkušenj, a da bi načrtovali ali pa imeli strategijo za prihodnost in se zanjo svobodno odločali, tega ne zmorejo. Zato ni nepomembno, o kašnem jutrišnjem dnevu človek sanja, kajti potem bo marsikaj drugače naravnal, se potrudil ali pa se tudi umaknil. Nekatere želje, hrepenenja in sanje prihajajo iz naših globin, zato je prav, da jih usmerjamo, kajti ni vseeno, kateremu teženju svoje duše bomo sledili, se pravi, kako bomo načrtovali in uresničevali svojo prihodnost. Preroška besedila iz Svetega pisma pa nam pravijo, da končno le ni vse odvisno od naših hrepenenj in želja. Velikokrat nas iz večnosti nagovori Bog sam in on je tisti, ki v nas prebuja še globlja in še lepša hrepenenja, kot jih zmoremo sami. Daje nam tudi pogum in moč, da stopimo naprej. Mogoče je v svojih napovedih in v prebujanju naših intimnih globokih teženj najbolj slikovit prerok Izaija. Pred nami izriše podobo novega raja ali še bolje povedano: naslika nam čudovito Božje kraljestvo, ki prihaja. Gre za novo sozvočje ali simfonijo stvarstva, saj »se bosta krava in medvedka skupaj pasli … teliček in levček se bosta skupaj redila … panter bo ležal s kozličem«. Te prispodobe nam govore, kako bodo izginile temne sence iz naših src in kako bodo zmagovali ljubezen, odpuščanje in prijateljstvo. Toda prerok Izaija poudari, da je poprej potrebna osvoboditev naših src, nujna sta očiščenje naših duš in vzpostavitev novih navad na temelju nove kulture, kulture pravičnosti in ljubezni. To pomeni zaščito najbolj slabotnih in nemočnih. Takrat bo napočil novi, mesijanski čas, ko bo živi Bog znova med nami. Je že napovedal svoj prihod, zato ga pričakujemo in ta čas pričakovanja imenujemo advent. V tem pričakovanju smo povabljeni, da se naš duh prebuja k novi ustvarjalnosti duha, k novi lepoti, h globljim besedam, k slajšim melodijam in pogumnejšim dejanjem.
7 min 7. 12. 2025
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
4 min 6. 12. 2025
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
6 min 5. 12. 2025
Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev – naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve. Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, preostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj taka tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Søren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje. Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.
5 min 4. 12. 2025