Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3518 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnja cvetna nedelja nas vabi, da tudi mi z zelenjem sprejmemo Jezusa. Od okrašenih butar do preprostih oljčnih vejic. Vse to naj bi nam pomagalo h poglobljenemu sprejemu Kristusa. Pogosto se ob vsem vzvišenem dogajanju pozablja, da je to Jezusova pot na križ. Kako bomo zaupali nekomu, ki ga en dan proslavljajo množice, drugi dan pa obsodijo na najbolj sramotno smrt. Še tisti, ki so bili njegovi, se razbežijo. Gre takemu zaupati? Ko mogočna osebnost, ki smo jo kovali v zvezde, zgubi ves svoj ugled, nihče več noče imeti z njo opravka. Razočaranje je še najmanj, kar lahko ob tem občutimo. Ob pogledu na križanega Jezusa bi tudi mi lahko rekli: kako nam bo pomagal ta, ki še zase ni poskrbel. V istem času, ko Jezus na osličku jezdi v Jeruzalem, je tja prišel tudi drugi mogočnik tistega časa. Pilat prispe tja z mogočno vojaško vprego. Je dejanski vladar Jeruzalema in odgovoren za red. Eden na osliču, ki ga množica pozdravlja; drugi osovražen na konju z močno vojsko, ki edini sme razsojati med življenjem in smrtjo. Vse naše človeške izkušnje nam jasno svetujejo, komu naj zaupamo. V kapeli Scrovegni je Gioto ustvaril čudovite freske našega odrešenja, vključuje tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Na tej upodobitvi je slikar povečal podobo Kristusa in jo postavil v središče freske. Za presrečnim osličkom hodijo prestrašeni in negotovi apostoli z mračnimi slutnjami o prihodnosti te poti. V nasprotju z apostoli se množica navdušeno vsuje skozi jeruzalemska vrata. Slačijo si plašče in vrhnja oblačila. To odstranjevanje oblačil namiguje na začetek Svetega pisma. Odstranjevanje oblačil simbolizira figove liste, ki sta jih morala nositi Adam in Eva, ko sta grešila. Zaradi Jezusa je naš greh odstranjen in zato naša duhovna potreba po oblačilih ni več potrebna. Jezus prihaja v mesto, da bi z naših ramen odstranil težo greha, in zato lahko ta nepotrebna oblačila krivde in strahu odvržemo. Na oljkah v ozadju se dva človeka angelskega videza stegujeta, da bi odlomila veje in s tem počastila Jezusa. Eden od njiju ima iztegnjene roke, kar simbolizira Jezusovo križanje. V tem je Giottovo skrito sporočilo za nas, gledalce: kristjan prostovoljno iztegne roke, da bi sprejel svoj življenjski križ. Kljub temu tragičnemu povabilu vsakemu izmed nas vemo, da je edini pravi kralj Jezus, ki daje življenje za grešnika. To ugotovi tudi njegov sodnik, Pilat, ko zaukaže zapisati nad glavo Križanega: Judovski kralj. Tudi mi lahko s polnim zaupanjem vzklikamo hozana pravemu in zaupanja vrednemu vladarju, ki ne prihaja z močjo in nasiljem, ampak z usmiljenjem in odpuščanjem.
6 min 13. 4. 2025
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo … ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo … s sovraštvom … z zahrbtnostjo … Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni … in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo … in diha vse bolj plitko … ko umira … A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od–do. Ker dela brez premora. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj bi rekel. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
5 min 12. 4. 2025
Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…
7 min 11. 4. 2025
Filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o kontemplativnosti. Od antičnih časov prek krščanskih praks do današnjega časa, ki pa na kontemplativnost žal ne da veliko.
5 min 10. 4. 2025
Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da Seneka z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bili tako tri vodilna področja, kjer naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost pogosto obveljal za najhujšo kazen, ki lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. Seneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava sicer, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim ljudem, vendar po drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v lastno dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« zapiše filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik v prvi vrsti odgovoren zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo zgolj sami boljši, je prepričan Seneka, ampak bomo s tem bistveno pripomogli k širši družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. Tej misli sta na primer sledila vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »kako lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, čeprav niso igrali nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, kjer se včasih pretirano poudarja družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, svojo vrednost in je temeljnega pomena pri doseganju osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
5 min 9. 4. 2025
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
5 min 8. 4. 2025
V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.
6 min 7. 4. 2025
V petem stoletju pred Kristusom so bili Judje še vedo v babilonski sužnosti, se pravi v izgnanstvu v današnji sirski pokrajini. Preroki jih spodbujajo, naj ne pozabijo, kako jih je dobri Bog rešil sužnosti v Egiptu in kako so potem po 40-letnem tavanju po puščavi prešli Rdeče morje in prispeli v obljubljeno deželo. Tudi prerok Izaija opogumlja svoje rojake, naj se spomnijo, kar so jim pripovedovali očetje. Zakaj pa ne bi zdaj smeli verjeti, da se lahko zgodovina ponovi in da bodo znova šli prek babilonskih rek in skozi pustinje domov v ljubljeni Jeruzalem? Toda zdaj nastopi novo presenečenje, kajti šlo bo resnično za novo pot, saj ne bodo hodili po puščavi, ker bo tokrat njihova pustinja preplavljena z rekami. Ne bodo se samo odžejali, kolikor bodo hoteli, ampak bodo srečno hodili po poti, ki jih bo vodila skozi posejana rodovitna polja. Po njih se bo podila divjačina, ki bo razigrana zaradi sveže vode. To so čudoviti pesniški opisi, ki dobro izražajo njihovo notranje razpoloženje ob radostnem vračanju iz izgnanstva v Sveto deželo. Psalmist bo celo zavriskal in klical gričem, naj poskakujejo, in goram, naj ploskajo. Toda judovski in zgodnjekrščanski razlagalci svetih besedil so v tem pesniškem zanosu videli še globlje sporočilo. Reke, o katerih govori prerok, predstavljajo potoke Božje milosti, ki je vedno velika, kadar prihaja iz Božje besede. Izvoljeno ljudstvo bo odslej sposobno prisluškovati Božjim sporočilom, ki bodo grela njihova srca, jim dajala pogum in prebujala radost v njihovih očeh. Krščanski cerkveni očetje so ob slikoviti prispodobi rek in potokov zaslutili izvir krstne vode, ki prinaša novo življenje sreče in radosti. Kaj pomeni življenje, ki prihaja iz ljubezni samega Boga, pa nam v današnjem evangeliju pokaže Kristus sam, ko ne obsodi grešnice. Učitelj iz Nazareta bi se lahko skliceval na rimsko pravno državo, ki ji je v tistem času pripadala tudi Sveta dežela. Po tem pravu je smel smrtno obsodbo izreči le predstavnik Rima. A Kristus gre še dlje in pove, da je edino Bog tisti, ki daje življenje in ga sme tudi odvzeti. Zato zahteva od vseh prisotnih ponižno priznanje, da so samo ljudje. Toda on sam je več kot običajen človek, ki nikogar ne obsoja. Je tudi Odrešenik, navzočnost Božje dobrote in odpuščanja, zato lahko celo odpušča grehe. Najlepši trenutek sreče in radosti doživimo, ko se zavemo, da nam Božja dobrota vse odpušča in da smo tudi mi kot Jezusovi učenci sposobni odpuščanja.
12 min 6. 4. 2025
Spominjam se medicinske sestre, ki sem jo srečala pred veliko leti. Poklicno je delala s hudo bolnimi in umirajočimi. Hodila jih je obiskovat po družinah. Pripovedovala je, kako se srečuje z umirajočimi in njihovimi družinami. Omenila je tudi, kako pomembno je, da tisti, ki spremlja bolnike, nosi svoje znanje na hrbtu. Tako ima roke in srce proste za bolnika. O tem sem pozneje še velikokrat premišljevala. To ne velja samo za srečevanje z bolniki, ampak za srečevanje z vsemi ljudmi. Znanje, ki ga imamo, nam je lahko v pomoč in je dragoceno, če je lepo naloženo na hrbtu, in ga uporabimo, ko je treba. Nikoli pa znanje ne sme biti nekaj, kar nas od drugih ločuje, kar ustvarja pregrade. Če bi ga nosili pred seboj, se z njim šopirili in si z njim napolnili roke, smo nesposobni za človeško komunikacijo. Dve stvari sta v naši komunikaciji najpomembnejši in predstavljata tudi podobo vsake pomoči: človeku podati roko in mu pogledati v oči. Na tej ravni se dogaja resnično življenje, tu se človek ne more sprenevedati. Če človeku ne daš roke in ga ne pogledaš v oči, je vse, kar narediš zanj ali na njem, le zunanja akcija. Dobro bi bilo, če bi se tega vedno zavedali. Prav je, da si prizadevamo za čim večje znanje, toda hkrati nam mora biti jasno, da to ni vse in da ni najpomembnejše. Če si hkrati ne bomo prizadevali tudi za dobro, iskreno človeško komunikacijo, nam bo znanje lahko postajalo breme, pod težo katerega bomo podlegli. Prvi korak je, da sprostimo roke, da bodo prazne, in da si znanje naložimo na hrbet.
6 min 5. 4. 2025
“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebičneži v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo do neke mere vsi sebični; to je naša narava. Je kdo sebičnejši od dojenčka? Kar šteje, je torej to, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni manj misliti o sebi, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot pa za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako pokazati svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari enako. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uporabi vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda po navadi to ne drži. Prvi korak do oblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj še vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za nekaj, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko čemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v svoji okolici, naj storijo enako. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti s svojimi rokami, nekomu bistveno olajšate življenje. In ne nazadnje čas. Ne gre le za denar in sposobnosti, prav je, da razmišljamo tudi o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe bistveno izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj je: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da izboljša svet, prejme nepričakovane prednosti!
6 min 4. 4. 2025