Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3641 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 25. 4. 2026
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
5 min 24. 4. 2026
Zdravorazumskemu človeku se zdi, da slovenske univerze nosijo naziv slovenske zato, ker omogočajo študij v slovenščini in se prav zato tudi financirajo iz proračuna Republike Slovenije. A v 21. stoletju tudi zdrav razum ni več prav zanesljiv. Nedavno se je namreč neka študentka potožila, da morajo nekatere izpite na Fakulteti za družbene vede opravljati v angleščini, dovoljena je edino raba t. i. srbohrvaščine za študente iz republik nekdanje Jugoslavije. Ta podatek je nepreverjen, sovpada pa z dejstvom, da je Univerza v Ljubljani že lani svojim študentom in zaposlenim poslala anketo o vpeljavi angleščine v izobraževalni proces z izrazito zavajajočimi možnimi odgovori, ki so se glasili: »Dobro bi bilo, če bi se visokošolski pedagoški proces v Sloveniji v prihodnosti izvajal v angleškem jeziku.« Ali: »Domačim študentom, ki na slovenskih univerzah študirajo v angleščini, je bolj odprta pot v tujino.« Tisti, ki je pripravljal omenjeno anketo, se je prav dobro zavedal, da študenti ne morejo razumeti, kaj je dobro za Slovenijo, in zaradi obstoja države, ki ščiti njihove državljanske pravice, dolgoročno tudi zanje kot Slovence. Mlad človek pač ob taki anketi presoja samo to, kar je tisti trenutek najbolj privlačno zanj osebno. Sestavljavcev anketnih vprašanj ni ustavila niti ustava, ki v Republiki Sloveniji dosledno zahteva izobraževanje v slovenskem jeziku. Vrli anketarji pa se najbrž niso zavedali dejstva, da slovenskih univerz, če bodo predavale v poplitveni angleščini izvorno slovenskih govorcev, sploh ne potrebujemo, ker je ceneje, če vse študente pošljemo na angleške in ameriške univerze, kjer bo kakovost angleščine zagotovo boljša. V digitalni dobi in ob pospešenem razvoju umetne inteligence, ko si lahko vsak tujejezični študent preprosto nadene slušalke in vključi računalniški prevajalnik iz slovenščine v kateri koli tuj jezik, je tako zaničevanje slovenščine v akademski stroki zagotovo načrten proces, ki želi razrahljati korenine našega jezika, naroda in države, zato bi morali vsi državni mehanizmi tovrstna početja nemudoma preprečiti. Razen če niso tudi sami v dvomih, ali državo Slovenijo sploh še potrebujemo.
5 min 23. 4. 2026
Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!
7 min 22. 4. 2026
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
6 min 21. 4. 2026
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
6 min 20. 4. 2026
Zelo neprijeten je občutek, da se nekam silim. Da sem nekje, kjer v resnici nisem zares dobrodošel. Včasih se je celo lažje sprijazniti, da nekje nisi dobrodošel, je lažje ostati zunaj kot pa biti notri in ves čas čutiti, da si odveč. Včasih je nekdo nekam povabljen samo zato, ker se tako spodobi. Ker je na nekem položaju ali opravlja neko funkcijo. Ali pa si od njegove prisotnosti nekdo nekaj koristoljubnega obeta … Ampak tudi to se hitro začuti. Zanimivo … a zdi se, kot da se tudi Bog ravna po tem občutku. Da tudi on ne mara biti nekje, kjer ni dobrodošel. Ne vstopa tja, kjer v resnici ni prostora zanj. Ne odpira vrat na silo. Na to sem pomislil ob znamenitem zapisu v Lukovem evangeliju, ki nam podrobno poroča o dveh Jezusovih učencih, ki po Jezusovi smrti razočarana in utrujena potujeta v Emavs. Katoličani pri bogoslužju danes znova poslušamo o tem dogodku. Jezus se jima pridruži, beremo, pa sta tako ujeta v svojo žalost, da ga ne prepoznata. In ko prispejo do njunega cilja, evangelij zapiše nekaj nenavadnega: »Jezus se je delal, da gre dalje.« Prav dobesedno tako. »Delal se je …« Pri Jezusu ne gre samo za tisti neprijetni občutek, da si nekje odveč … Ampak gre za popolno spoštovanje moje svobode. Kajti le v svobodi je mogoča ljubezen. Jezus pa si želi biti v svobodnem odnosu. Jezus ne da prav veliko na institucije in na to, da je kam povabljen le iz vljudnosti … In ko ga povabita: »Ostani z nama,« se tudi nič vljudnostno ne izvija, ampak preprosto vstopi. In morda se tudi v našem življenju kdaj »dela, da gre dalje«. Seveda ne zato, ker bi zares želel oditi. Ampak zato, ker čaka na povabilo. Zares dragocen mu je osebni odnos … In mislim, da gre prav za to, ko govorimo o veri … Če pomislim na svojo izkušnjo, je točno tako: o sebi sem začel razmišljati, da sem veren, ko sem se z Jezusom začel pogovarjati. Kot se pogovarjam z dobrim prijateljem. Onadva v Emavsu Jezusa nista pustila pred vrati. Povabila sta ga naprej. »Vse drugo je zgodovina,« kot rečemo. Prepoznala sta ga … In njuno življenje se je začelo deliti na čas pred tisto skupno večerjo in na čas po njej. Želim vam mirno in lepo nedeljo.
6 min 19. 4. 2026
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. V današnjem jutru vas bom povabila, da ponovno sedemo v šolske klopi. Ne za ves dan, ampak samo za slabo šolsko uro. Povabila vas bom k pisanju šolskega spisa. Pri pouku slovenskega jezika smo, če me spomin ne vara, v vsakem ocenjevalnem obdobju, morali napisati tudi šolski spis. Enkrat smo morali pisni izdelek izvirno oblikovati, drugič pa spis napisati po prebranem besedilu. V tretjem in četrtem letniku srednje šole sva v isti klopi sedeli s prijateljico, ki ji je pisanje šolskega spisa pomenilo najhujšo šolsko moro. Meni je tesnobne občutke povzročala matematika, a pri tej si je bilo vendarle malo lažje pomagati z nedovoljenim prepisovanjem pri reševanju nalog kot pri izlivanju črnila na bel list papirja. Matematični testi so bili navadno sestavljeni iz lažjih in težjih nalog, pri pisanju šolskega spisa pa smo se morali držati preprostih sestavnih delov spisa: uvoda, jedra in zaključka. Drugih formul nismo imeli. H končni oceni spisa je nekaj pripomoglo tako naše poznavanje pravopisa kakor tudi vsebina spisa. Seveda je ta bila, vsaj pri meni, odvisna tudi od izvirnosti naslova, ki ga je določil učitelj. Sem pa tja sem svoj šolski spis na glas prebrala pred celim razredom. Dragi poslušalci in drage poslušalke, tako moja kot vaša življenjska zgodba si zaslužita, da bi ju kdo prebral na glas. Zato vas v današnjem jutru povabim, da napišete preprost spis z naslovom Življenjska zgodba. A z enim pogojem: pri pisanju spisa boste morali enega izmed treh sestavnih delov prepustiti komu drugemu. Za katerega od treh delov bi se odločili: za uvod, jedro ali zaključek? Veste, ko drugim pripovedujemo svojo zgodbo, četudi ta že ima zaključek, si naši poslušalci najraje sami izmislijo konec. Vsakdo, kdor bo našo zgodbo bral ali poslušal, bo slišal drugačno »celotno zgodbo«. Nekaterim bo pritegnila pozornost, vzbudila usmiljenje ali pa bodo ob prebiranju zdolgočaseno zehali. Ni potrebno, da ste mojstri umetniške besede in da imate bogat besedni zaklad. Zato ošilite pero in se posvetite pisanju, predvsem pa pozabite na malo prej postavljene pogoje. Če želite, da bo vaša zgodba zanimiva za širši krog poslušalcev, lahko pustite, da zadnje poglavje napišejo drugi. Tako bo zgodba dobila pridih senzacionalnosti. In ne pozabite: samo vi sami ste tisti, ki lahko napišete svojo življenjsko zgodbo: z uvodom, vsebino in zaključkom. Včasih se vam bodo zgodili nenadni zapleti, a tudi razpleti: žalostni in veseli. Ne dopustite, da poglavja vašega življenja zlagajo drugi. Zložiti jih morate sami, zašiti z močno nitjo in povezati s trdimi platnicami.
7 min 18. 4. 2026
Šiizem je ena od dveh glavnih vej islama, ki je nastala kmalu po smrti preroka Mohameda leta 632. Jedro razkola med pripadniki tako imenovanih pravovernih kalifov (rašidunskih kalifov) in vloge Alija kot četrtega kalifa za sunite oziroma prvega imama za šiite je bilo vprašanje nasledstva. Vprašanje je torej bilo v osnovi politično in ne teološko. Suniti so menili, da mora skupnost izbrati voditelja (kalifa), šiiti pa so verjeli, da ima pravico do vodstva izključno prerokova družina, zlasti njegov bratranec in zet Ali ibn Abi Talib. Od tod tudi ime “šiat Ali” oziroma Alijeva stranka. Ključni zgodovinski dogodek za oblikovanje šiitske identitete je bila bitka pri Kerbali leta 680, kjer je bil ubit Alijev sin Husayn ibn Ali. Njegova smrt je postala simbol mučeništva, pravičnosti in odpora proti tiraniji. Sčasoma so šiiti razvili poseben verski sistem z voditelji, imenovanimi imami, ki imajo duhovno in pogosto tudi politično avtoriteto. Največja veja danes je dvanajstniški šiizem, ki verjame v 12 imamov in pričakuje vrnitev zadnjega, skritega imama. Šiizem se je torej razvil iz političnega spora o nasledstvu, vendar se je skozi zgodovino oblikoval v samostojno versko tradicijo z močnim poudarkom na pravičnosti, mučeništvu in zvestobi prerokovi družini. Danes šiiti predstavljajo približno 10–15 odstotkov muslimanov, največ jih živi v Iranu, Iraku in Azerbajdžanu. Šiizem je temeljna verska, politična in ideološka osnova Islamske republike Iran. Za razumevanje njegove vloge v Iranu je treba pogledati zgodovino, teologijo in politični sistem, saj so povezani. Po arabskem osvajanju v 7. stoletju je Iran postal muslimanski, sprva pretežno sunitski. Ključni prelom je dinastija Safavidov, ki je leta 1501 uvedla šiizem kot državno religijo. Iranska revolucija leta 1979 je s strmoglavljenjem šaha Mohameda Reze Pahlavija pomenila začetek islamske republike. Šiizem kot politični sistem v Iranu velja za temelj države s tako imenovano doktrino velayat-e faqih, ključnim konceptom, ki se prevaja kot ”skrbništvo islamskega pravnika”. To pomeni, da državo mora voditi vrhovni islamski učenjak, ki ima zadnjo besedo v politiki. Šiitski islam ima močno hierarhijo učenjakov, kjer ajatole razlagajo islamsko pravo, politični vpliv in neposredno upravljajo državo.
4 min 17. 4. 2026
Pomlad je tu! Dobro jutro, zgodnji ljudje! Res da vas ni sonce še zbudilo, saj ste vstali prej, kot je to pokukalo izza hribov, je pa že blizu in nas vsak dan bolj razvaja. Saj ga bo še preveč, bi kdo že navsezgodaj kvaril razpoloženje. Prav zaradi tega se moramo veseliti vsake sončne minute več, ko ni treba prižigati teh čudnih modernih luči s to bledolično svetlobo. Ste že opazili, kako se življenje prebuja, kako tu in tam že poganja to ali ono? Res je zanimivo, kaj nekateri vse opazijo, ko drugi hodimo le mimo kot pravi slepci. Bolj ali manj imamo vsi podobne oči in ušesa, kako je potem mogoče, da so se nekateri sposobni čuditi prvi mušici, ki prileti mimo in biti navdušeni nad prvim še tako preprostim cvetom, ki požene izpod snega, drugi pa ne? Verjetno ste že bili kdaj v vlogi starejšega in modrega človeka, ki je otroku razlagal kakšno stvar. Ne tisto zadevo, ki otroka sploh ne zanima, ampak tisto, ki ga je popolnoma prevzela. Se še spomnite pogleda, odprtih ust, ki so izražale otrokovo radovednost in navdušenje nad novim spoznanjem? Predvsem pa, kako je ta otrok gledal, otipaval z vseh strani in se ob tem čudil na novo odkritim skrivnostim? Ponos učitelja je kar kipel od zadovoljstva, saj je otroku odgrnil del sveta, ki mu je bil do takrat zakrit. Vemo, kako se je to nadaljevalo. Ta na novo poučeni otrok je z navdušenjem razlagal svoje novo vedenje prijateljem in pri tem še kaj dodal. Ne smemo misliti, da se je postavljal z novim vedenjem, saj se pogosto pred vrstniki pohvalijo, da jim je to povedal ta ali oni. Preprosto hočejo razveseliti svoje prijatelje s tem novim spoznanjem. Pri tem ne gre le za vedenje, ki se zapiše v knjige. Še posebej otroci doživljajo, da z vsakim novim vedenjem, ki jih res zanima, odkrivajo del sveta, ki jim je bil do takrat zakrit. S tem, ko poučujejo svoje otroške prijatelje, delajo nekaj podobnega, kot bi jim pokazali svoj skriti zaklad. Pozabljamo, da če nečesa ne vemo, tega tudi ne moremo videti, slišati in še manj uporabljati v življenju. Naj bo še tako kipeča pomlad pred našimi vrati, je ne bomo videli, če se tega ne bomo zavedali. Človek, ki samo sedi pred televizijo, ve, da se je dan podaljšal le zato, ker mora bolj zastreti okno. Odgrnimo zavese in dajmo se poučiti stvarstvu, ki se poraja pred nami. Danes nam vsem želim vedenja, ki bi nas zvabilo na plan, in bi tako vedno bolj gledali in videli, kako je ta svet čudovit.
6 min 16. 4. 2026