Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smer našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko ponovno odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo ponovno najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
6 min 6. 5. 2026
Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice… a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki prihajala iz njene duše, katero je vsako jutro urejala, ko klečala v meditaciji. Za mene je ena največji lepot, svečanost prvega svetega obhajila v mesecu maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil… Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah… Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala preko noči na travo, da jih rosa orosi i ne ovenijo. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala… Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči.. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega… Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca… Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika… Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno ga se citira samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: „ Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta«.
6 min 5. 5. 2026
Vstopili smo v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti… In o zaljubljenosti od nekdaj govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem kar nujno mine, kot o nečem kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen… Pa je temu res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim… Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves… Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim… O, te pomladne norosti, zaljubljenosti v slehernega … v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu, mesecu ljubezni.
6 min 4. 5. 2026
Sveto pismo je velika knjiga o trpljenju. Nemški pesnik Heinrich Heine je glede Svetega pisma zapisal: »Sončni vzhod in sončni zahod, obljuba in izpolnitev, rojstvo in smrt, vsa človeška drama, vse je v tej knjigi. To je knjiga knjig, Biblija.« Toda kako Sveto pismo razumeti? Martin Luther je rekel, da je Kristusov križ edini način za preučevanje Svetega pisma in edina resnična teologija. Ali ni ravno trpljenje eden izmed govorov Boga, in to najprodornejši? Stiska često pripravi običajne ljudi za neobičajne reči. Trpljenja ni treba le sprejeti, treba ga je vzljubiti. Če na križ gledamo z očmi vere, sveti kot zlato. Trpljenje je čudežni dar in znak ljubezni. Bog prečiščuje svoje izbrance v vroči peči. Kristusovi zaročenčevi darovi so križ, trnje in žeblji, hrana na njegovi svatbi pa izop, ocet in žolč. Po končanem trpljenju pa sledijo darila draguljev, dišečega vina, nebeške mane in sladkega medu (Frančišek Saleški). Nobeno trpljenje ni tragedija, ampak je plodonosno in zveličavno. Trpljenje so porodne bolečine za novo življenje. Kdor odkloni križ, odkloni vstajenje in večno življenje. Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin (1918–2008) je v delu Arhipelag Gulag zapisal: »Naj bo blagoslovljeno trpljenje, ki je vzgojilo mojo dušo.« Težave so hrana, s katero se hrani vera. Jezus Kristus je križ sprejel že na vrtu Getsemani, kjer se je prikazal angel iz nebes in ga krepčal. (Evangelij po Luku 22,43). Če v temi trpljenja ne vidimo iztegnjene Očetove roke, zaupajmo njegovemu srcu. Angel, poslan od Boga, je prinesel vsaj trohico pomoči in tolažbe za trpina. Prišel je v trenutku, ko Kristusova človeška narava ni več mogla zdržati teže bremena in pritiska trpljenja. Očetova volja ni bila, da Odrešenik umre na vrtu, ampak na križu, zato ga je angel krepčal. Kdo bi razumel, da je stvor tolažil Božjega Sina, čeprav je bilo stvarstvo ustvarjeno po njem. Božji Sin je zapuščen, ne pa zavrnjen. Njegov jok v solzah ni ostal neopažen. Tam nekje v temi je bil Oče. To je tolažeče sporočilo, ki velja tudi za danes. Priznam, da bi lažje verovali v Boga, če bi videli, da Bog dobre ljudi nagrajuje, zlobne pa kaznuje. Toda Bog postopa drugače in dela, kar je težje; žrtvuje se. Zato zadnje besede nima smrt, ampak vstajenje od mrtvih. Zadnje besede nimata zloba in krivica, ampak dobrota in pravica. Zadnjo besedo ima Bog.
5 min 3. 5. 2026
Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že sedaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že sedaj, na vse zgodaj, ko so še ulice prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite pa uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, a danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste zgradbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot kakšno je drevo, ki raste ob tej zgradbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa sedaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevale nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnila kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je zopet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.
5 min 2. 5. 2026
Ko je 19. aprila leta 2019 zagorela cerkev Notre Dame v Parizu, se je najprej vnelo njeno čudovito leseno ostrešje. Bilo je zgrajeno na poseben obrtno umetniški način, saj ni šlo zgolj za uporabno konstrukcijo, ki naj nosi streho veličastne katedrale, ampak tudi za izjemno lepo in tehnično do potankosti izdelano ogrodje, ki je prav tako omogočalo statično ravnovesje obokov pariške stolnice. Toda tega izjemnega dela kar na lepem ni bilo več. Tudi se niso ohranili njegovi načrti. Pa vendar se je ne dolgo pred tem skupina pariških študentov arhitekture zaljubila v ta preplet tramov obdelanih iz stoletnih hrastov in o njem posnela dokumentaren film. Zato so lahko iz vse Francije prihiteli tesarji, ki so obvladali to starodavno obrt. Povabili so še mlade fante v uk ter z njimi na novo iztesali to umetniško ogrodje poimenovano »gozd«. Zgodba noterdamskega ostrešja pa nam razkriva pomen tesarskega poklica, ki bi ga naj po starem izročilu opravljal Jezusov krušni oče Jožef. Navado imamo, da poudarjamo njegovo skromno in skrito življenje ter podčrtujemo, kako je moral trdo delati, da je preživel sveto družino. Toda ne pozabimo, predno je papež l. 1955 sv. Jožefu dodelil častni vzdevek »Delavec«, je varuh svete družine veljal tudi za varuha vse Cerkve in vseh družin. Zato ima njegov poklic še poseben simbolni pomen. Jožef je skrbel, da je njegova družina imela streho nad glavo, hkrati pa je k temu pomagal tudi drugim družinam v Nazaretu in v njegovi okolici. Pokazal je, da je delo, pa naj je še tako težavno, hkrati teženje po skladju in ravnovesju. Ne samo pri gradnji doma, svetišč in poslopij, ampak delo prav tako pomaga pri vzpostavljanju notranjega ravnotežja. Spomnimo se, da je tudi oče zahodnega meništva sv. Benedikt svojim redovnikom naročil, naj molijo in delajo: ora et labora! Molitev in delo sta tudi za kristjana kot dve človeški roki, ki šele skupaj ustvarita čudovite reči in nas popeljeta k vzajemnosti v družbi ter k sožitju z naravo. Praznik sv. Jožefa Delavca kristjanom govori, da je delo ni kazen za greh. Prav obratno, delo je izraz človekovega dostojanstva, da preko njega razvije svoje sposobnosti in kot smo videli, prav tako svoj smisel za lepoto. Delo človeku omogoča, da pokaže ljubezen do svojih dragih in do vseh ljudi.
6 min 1. 5. 2026
Letošnja pomlad je s svojo razsipno barvitostjo v meni prebudila občudovanje. Razkošno prebujanje narave se dotakne globine, skrivnostnega področja lepote, ki je ustvarjena za vse, za vsakega človeka, ne glede na njegovo čutenje, doživljanje sveta, ki ga obdaja. So posebni trenutki, ko postaneš pozoren na rast, ki te obdaja. Brstenje, ki se na češnji tiho prikrade in se dotakne srca. Porodi se iskrena želja, da bi bilo ozračje primerno za ta občutljivi brst, da bi se odprl cvet v nežno toplino sonca, ki daje svetlobo za rast. In vsi edinstveni trenutki za vsakega in vse popke, ki komaj čakajo, da vzcvetijo. Komaj dojameš, koliko cvetov lahko najde dom na enem samem drevesu, ki v soncu zablesti kot prazničen šopek. Vsak dan je bil v tem pomladnem razkošju enkraten, posebno doživetje, ki razsvetli, ožarja življenje. Ko se pojavi napoved za nevarnost zmrzali, iz srca privre molitev. Ozrem se po vrtu. Da vreme ne bi uničilo te čudovite, bleščeče lepote. Šopi narcis, šopki tulipanov, nekateri še zaprti. Pogled se razširi na kot ogenj žareče cvetenje breskve, pa na jablano, ki je v čisto začetni fazi brstenja. Samo kakšen cvet ima, ki med zelenjem zaupno kuka v nov svet. Ustavim se. V srcu se porodi hvaležnost. Pesem stvarstvu. Hvala ti, Gospod, za vse, kar diha, izvira iz tvojega ustvarjenega, rodovitnega sveta. S svojo dišečo lepoto, sadeži razveseljuje, vedno znova ustvarja čarobna doživetja, ravnovesje in zavest Božje bližine.
6 min 30. 4. 2026
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
4 min 29. 4. 2026
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
6 min 28. 4. 2026
Prav lep pozdrav vsem, ki so v tem prazničnem jutru megaherčno z nami. Javnost seveda dobro pozna razloge, ki so pred davnimi 85-timi leti pripeljali slovenski narod v spontan upor proti tujim zavojevalcem, in nasploh je vsa pisana človeška zgodovina en sam kataster podobnih zgodb – na eni strani okupatorsko nasilje in upor tlačenih na drugi. Svetopisemska stara zaveza je že lep primer tovrstnih spopadov, v ozadju pa je vselej človekovo hrepenenje po miru, svobodi in ljubezni. In kakšen je nauk te geneze človeškega nasilništva? Da se trajnega miru z orožjem ne da doseči. Izvoljeno ljudstvo na Jutrovem – Izraelci – že tri tisoč let tava v puščavskih meglicah nasilja - enkrat v vlogi žrtev, spet drugič so sami kvalitetni nasilniki… Pa jim je Bog pred dva tisoč leti poslal Odrešenika, Mirotvorca, Mesijo, Jezusa Kristusa – svojega sina in ga človeško umestil v njihov - Davidov rodovnik… v svojem religijskem fanatizmu in zaslepljenosti so ga umorili, križali so ga – in to samo zato, ker je do skrajnih človeških zmogljivosti razvil revolucijo Ljubezni. Ljudi je brezpogojno ozdravljal in jih vračal v Življenje, celo za prostitutke in najhujše izgubljence je je v svojem srcu zmogel usmiljenje in milost… Prepovedal je krvavo starozavezno maščevanje in uveljavil zapoved, da je treba tudi sovražnike ljubiti. To pa seveda brez pomoči Boga, ki je ljubezen sama – zgolj po človeško, seveda ni možno. In če svoje krščanstvo, ki je potemtakem predvsem algoritem Ljubezni, ki osvobaja in odpira duri Večnosti, jemljemo zares, potem moramo biti vsi naprej mirovniki in mirotvorci, uresničevana Božja milost v vsakdanjem Življenju – povsod, najprej doma, v družini, partnerstvu, na delu, v parlamentu, v šoli, v medijih, na ulici, na stadionih… Izraelci izgovarjajo kot vsakodnevni pozdrav in odzdrav - hebrejsko besedo Šalom, ki pomeni Mir, Popolnost in Blaginjo. Kdo poreče – na kaj pa naj se naslonijo neverni? Bog je v vsako človeško srce vtkal svoj pečat ljubezni, to je ta naš božji DNK… Morda je to imel v mislih znameniti Italijanski politik, novinar, vrhunski mislec, tudi ustanovitelj in vodja italijanske komunistične partije Antonio Gramsci, (mimogrede - umrl prav na današnji dal leta 1937), ko je zapisal velikokrat citiran stavek: »Pesimizem pomeni konec sveta in svet nima druge možnosti kot optimizem«.
6 min 27. 4. 2026