Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekaj več kot devet mesecev je od izvolitve papeža Leona XIV., zato lahko že nekaj malega rečem o njegovem vodenju Cerkve. Pravzaprav sem bil navdušen, da je bil izvoljen sin avguštinske duhovnosti. Da je zvest svoji karizmi tudi na Petrovem sedežu, se najprej kaže v tem, da papeštva ne jemlje kot osebni projekt ali strategijo izvajanja moči, ampak kot odgovor na dar, ki ga je prejel od Boga. Takšno mišljenje ima svoje korenine pri svetem Avguštinu, ki je zapisal: »Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« S tem pove nekaj zelo preprostega: človek ne začne pri sebi. Najprej je Bog, ki nas pokliče. Najprej je ljubezen, ki nas poišče. Šele potem se mi začnemo spraševati, iskati in moliti. Avguštin pravi, da ga je Bog poklical, še preden je on iskal Boga. Človek išče zato, ker je bil že prej najden. Vera ni najprej naš dosežek, ampak odgovor na Božjo pobudo. To misel v sodobnem času poglobi filozof Jean-Luc Marion. Poudarja, da Bog ni nekaj, kar bi mi lahko popolnoma razumeli ali nadzorovali. Bog se nam najprej podari. Pride kot dar. Vedno nas prehiti. Ne moremo ga zapreti v pravila, sisteme ali formule. Lahko se mu samo odpremo. Če je Bog dar, potem tudi papeška služba ni oblast, ki bi vse nadzorovala. Je služenje. Je zvestoba temu, kar je bilo najprej prejeto. Sveti Avguštin v svojih pridigah večkrat ponovi Pavlovo vprašanje: »Kaj pa imaš, česar nisi prejel?« S tem nas spominja, da je vse, kar imamo – življenje, vera, poklic – najprej dar. Nič ni samo naše. Zato tudi prava avtoriteta ne temelji na moči, ampak na ponižnosti, poslušanju in odprtosti. Marion pravi, da resnično daje samo tisti, ki ne želi vsega posedovati. Kdor se ne oklepa oblasti, je sposoben služenja. Kdor ne zapira resnice vase, lahko posluša druge. To vpliva tudi na naš odnos do kriz in težav. Avguštinov nemir ni znak poraza, ampak odprtosti. Njegovo iskanje Boga je bilo dolgo in včasih boleče, a prav po tej poti je dozorel. Ko pravi: »Pozno sem te vzljubil …«, govori o svoji življenjski poti. Marion dodaja, da se dar pogosto pokaže ravno takrat, ko nimamo več vseh odgovorov. Tudi v dvomih, zmedenosti in šibkosti je lahko Bog zelo blizu. Posebej pomembna je misel o milosti. Avguštin pravi, da ga je Bog obrnil k sebi, še preden je bil dober. Najprej pride Božja ljubezen. Šele potem pride naša sprememba. Ne postanemo boljši zato, ker bi si to zaslužili, ampak zato, ker smo bili najprej sprejeti. Marion to povzame preprosto: milost ne sledi zaslugam, ampak jih omogoča. To ima velike posledice za Cerkev. Cerkev ni sveta zato, ker bi bili njeni člani popolni, ampak zato, ker živi iz Božjega usmiljenja. Kot pravi Avguštin: sveta je, ker ljubi, ne ker je brez napak. V današnjem svetu, ki poudarja uspeh in moč, je takšno vodenje težko razumljivo. Ne temelji na moči, ampak na zaupanju. Ne na nadzoru, ampak na sprejemanju. Pontifikat Leona XIV. lahko zato razumemo kot povabilo Cerkvi in vsakemu izmed nas: vrnimo se k temelju, k zavesti, da vse bistveno prihaja od Boga. Ne ponuja hitrih rešitev. Odpira pa prostor, kjer se znova učimo živeti iz daru, ne iz lastne moči, ampak iz zaupanja in hvaležnosti.
6 min 27. 2. 2026
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
6 min 26. 2. 2026
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
6 min 25. 2. 2026
Sprevržena oblika vojskovanja je načrtovan napad na neoborožene civiliste. Ti sedijo v svojih domovih ali v zakloniščih in nemo opazujejo, kako se dežela pogreza v vrvež uničevanja. Naslednji hip jih zadene raketa. Vsepovsod poki in streli, bobnenje na kraju zadetih tarč. Od streliv razklane stavbe se naposled sesedejo, pa tudi porodnišnice, šole, gledališča, tovarne. Plasti debelega prahu se dvigajo iz ognjenih ruševin; mostov ni več, kam so izginile ceste? Peklenski inferno požira kamen in les, tali jeklena ogrodja in železje ... prav vse, kar je postavila človeška roka, se podira. Uboga domovina ukrajinska! Njej se resnično pišejo žalostni dnevi, kot vsem krajem Zemlje, kjer se ustavi bič vojne. A vendar je mogoče, ko bo tudi tod konec morije, obnoviti uničena mesta in vasi, porušena naselja in stanovanjske četrti. Možno je hišam vrniti prvotni lesk, če je od njih le kaj ostalo, kajti one ne jočejo. Nimajo srčnega spomina, v sebi ne nosijo žalosti, ker ne vedo za smrt. Bridka izkušnja trpljenja je namreč pridržana ljudem, ki so se, povsem nedolžni, znašli v vrtincu pustošenja. Samo ljudje lahko objokujejo sebe, padle svojce, prijatelje, umrle otroke. Samo v njihovih srcih, v živem mesu, lahko bolečina tli in ostaja, da si utira žalostno pot do naslednjega rodu. Sleherna vojaška agresija zato ničesar ne rešuje. Ne prinaša varnosti, zaradi katere so jo mogočni sprožili; ne daje upanja, ki je poteptano, ne trdnosti medsebojnim odnosom, ki so usodno pretrgani. Surov napad na nedolžne ne upravičuje želje ali potrebe po izstopu iz še tako zagonetnega geopolitičnega ali varnostnega položaja. Kajti če Bog dopušča, da se narodi pokorijo, ki so svojčas kraljevali drugim, je treba sprejeti usodo in si prizadevati za spremembe, kolikor je želena, po mirni poti. Samo armada mirovnikov zmore postaviti kjer koli in kadar koli lepše življenje; a kaj, ko se podivjane rakete ne menijo zanjo.
6 min 24. 2. 2026
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah prerastlo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je kazalec dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vsenaokrog, ne da bi vedel, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi pomeni takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredinjeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzne. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
6 min 23. 2. 2026
Pri graditvi železniške proge so zgradili dolg in visok most čez široko reko. Ponosni so bili na ta most in hoteli so tudi dokazati, kako trden je. Na dolg tovorni vlak so naložili tovor, dvakratno težji od vlaka. Vlak so zapeljali na most in ga pustili stati tam ves dan. Eden izmed delavcev je vprašal: »Ali hočete zrušiti novi most?« »Nikakor!« je odvrnil graditelj, »dokazati hočem, da se most tudi pod tako težo ne bo zrušil« (Zgodbe za post in veliko noč, 25). Podobno so bile skušnjave, s katerimi je hudič napadel Jezusa, dokaz njegove zvestobe Očetu. Eden največjih in najskrivnostnejših duhovnih bojev vseh časov je zapisan v opisu Kristusovih skušnjav. Satan napade Božjega Sina s tremi močnimi skušnjavami. Skušnjavec je počakal, da so bile razmere najugodnejše, da je začel z njimi skušati Jezusa. Evangelij pravi, da je »Duh odvedel Jezusa v puščavo« (Mt 4,1). Judejska puščava se razprostira med Jeruzalemom in Mrtvim morjem. Puščava je kraj skal in peska, brez rastlinja in vode ter kraj pekoče vročine. Zato še bolj poveča Jezusovo lakoto. Bil je sestradan. Pravijo, da v času daljšega posta občutek lakote izgine po treh ali štirih dneh, vendar se pozneje vrne še z veliko večjo močjo. Lakota je potreba, ki jo je v nas položil Bog, da bi zadovoljil našo potrebo po hrani. In to potrebo je izkoristil Satan za prvo skušnjavo. Satan je skušal Jezusa, da bi uporabil svojo moč in si »pričaral« hrano. Jezus se upre skušnjavi z navedkom iz Svetega pisma. Skušnjavec pa se boji Svetega pisma, Božje besede bolj kot vsega drugega. Jezus kot Sin je bil pokoren Očetu, ko je šel v puščavo. Zato je zaupal, da bo Bog poskrbel zanj. Na podoben način moramo tudi mi zaupati v Božjo previdnost, zato je Kristus v zaupanju v Očetovo skrb prvo skušnjavo zavrnil. Potem je satan odvedel Jezusa na tempelj. Dejal mu je, naj skoči z višine. Preprosto je hotel, naj Odrešenik skoči in se ubije. To bi izničilo Božji načrt odrešenja. Tudi tokrat Kristus odgovori z vrsticami iz Svetega pisma: »Ne skušaj Gospoda, svojega Boga,« (Mt 4,7) in tako zavrne drugo skušnjavo. Za tretjo skušnjavo Satan prevzame čisto drug način, da bi dosegel svoj namen. Sam navede besede Svetega pisma in tako pokaže, kako je oče laži, ki ne misli resno, ampak se samo pretvarja, igra. Nadene si masko, ko navaja Sveto pismo, a z zlobnim namenom, da bi preprečil delo odrešenja. Zavaja in laže. Toda tudi takrat mu Odrešenik odgovori z besedami Svetega pisma, da je prepovedano častiti kogar koli kakor Boga samega. Kristusov boj s skušnjavami je zgled, da se tudi mi zlu upremo v prvem trenutku in s pomočjo Božje besede.
6 min 22. 2. 2026
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal v letih od 69 do 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov je uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tankočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. Toda kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štirje spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten,« Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
6 min 21. 2. 2026
Danes je petek. Za kristjane prvi postni petek. Tisti dan, torej, ko bo kdo pomislil: »Danes ne smem jesti mesa.« Drug pa se bo ob tem vprašal: »Zakaj že? A res ne smem?!« Vprašanje se zdi razumljivo. Radi imamo jasna pravila. Povej mi, kaj smem. Povej mi, česa ne smem. In bom opravil. Ampak post ni seznam prepovedi. Če je samo to, je precej dolgočasen. In precej prazen. To najlažje razumemo, če se pomnimo na valentinovo. Slab teden nazaj, torej ... Tudi takrat se je marsikomu v misli prikradlo podobno razpoloženje, kot tu in tam komu v današnji postni petek ... Nekakšen občutek obveznosti namreč: Nekaj moram kupiti. Pokazati moram pozornost. Če bi – ali morda celo je – kod to naredil zgolj zato, ker »mora« ... bi zanj tudi valentinovo bilo podobno prazno, kot postni petek, ko nekam moram, ali pač nečesa ne smem. Ljubezen ne razmišlja v kategorijah »moram« in »ne smem«. Ljubezen išče priložnost. Na valentinovo. Ali na postni petek. In post je lahko prav to: priložnost. Saj ne gre za meso. Saj ni Gospod Bog tisti, ki zlasti ob postnih petkih poostreno gleda na zemljo in preverja naše jedilnike. Ne … Post je priložnost. Kdor ga je že preizkusil, ve, da se pri odrekanju zgodi nekaj zanimivega ... Ali pa prebujajočega ... Hitro namreč začutim, kako zelo sem navezan. Kako težko je nekaj izpustiti. To pa je kaj slabo znamenje za mojo svobodo ... Za tisto razsežnost moje biti, zaradi katere se zdim samemu sebi najbolj človek. Če se bom danes nečemu odrekel, naj to ne bo zato, ker »ne smem«. Naj bo zato, ker želim Nekoga postaviti pred sebe. In ker želim srce narediti malo bolj svobodno. Post brez ljubezni je dieta. Post z ljubeznijo pa lahko postane odnos. In začetek procesa globljega samospoznanja. In prvi korak v večjo svobodo. Najlepše reči, ki jih naredimo v življenju, niso tiste, ki jih moramo ... ali tiste, za katere se spodobo, da jih naredimo ... Najlepše reči so tiste, ki jih naredimo, ker jih želimo narediti. Tiste, v katere ujamemo košček svojega srca. Lep in uspešen ... predvsem pa – osvobojen – dan nam vsem želim.
7 min 20. 2. 2026
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, Vzvišeni Bog v Kur’anu pravi: »O, verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha.« Post je obveznost muslimanov v mesecu ramazanu, v katerem se je začelo razodevanje Kur’ana. Postimo se, da bi očistili svojo dušo, pa tudi svoje telo, da bi se pripravili sprejeti to, kar je sveto in trajno. Čistost je osrednji pojem vsake pobožnosti. V krščanskem razumevanju je morala biti Marija čista – devica, da bi sprejela in svetu podarila Božjo besedo, Jezusa, naj je mir z njim. Podobno je bilo z Mohamedom, naj je mir z njim. Bil je nepismen in čist od človeškega znanja ter kot tak sprejel Božjo besedo – Kur’an. Duša vernika je kot posoda, v katero se kakor voda vlivajo milost, moč in svetloba Božje besede. Le čista posoda lahko ohrani čistost vode, ki se vanjo vlije. Voda v nečisti posodi res ne izgubi vseh svojih pozitivnih lastnosti, vendar izgubi tisto izvirno, najpomembnejše bistvo, od katerega bodo imeli korist vsi ljudje. Post nas tudi uči ceniti darove, ki jih zaradi lagodnega življenja jemljemo za samoumevne. Za nas so kozarec vode, grižljaj hrane in preprost dih življenja samoumevni. Post nas spominja na skupnost, iftarje oziroma večerje, s katerimi prekinemo post, ter trenutke deljenja in sodelovanja. Ko so poslanca Mohameda, naj je mir z njim, vprašali, katera hrana mu je najljubša, je poslanec odgovoril, da je to tista, ki jo uživa največ ljudi. Tako nas je opomnil, da je vrednost hrane, ki jo jemo skupaj, večja od tiste, ki jo jemo sami. Ramazan je čas samorefleksije. Kdor spozna sebe, bo spoznal tudi svojega Gospodarja. Post nas vabi, da pogledamo, v kakšnem stanju je naša duša in koliko dopušča, da Božja beseda v njej traja in prinaša dobro. Muslimanom ter muslimankam v Republiki Sloveniji in širše želim, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju.
6 min 19. 2. 2026
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Z današnjo pepelnično sredo začenjamo postni čas. Kot zunanje znamenje kristjani zaznamujemo svoje čelo z znamenjem križa iz pepela oljčnih vejic cvetne nedelje. Judje so Kristusa najprej sprejeli kot kralja. Prav ista množica, ki je na cvetno nedeljo kričala 'Hozana', je čez pet dni kričala 'Križaj ga'. Tudi sami smo pogosto nad dobrim navdušeni, a ta vzhičenost hitro zbledi. Zato tudi mi potrebujemo vajo, ki bi podaljšala slavje veselja nad Kristusom kot kraljem dobrega, ljubezni in usmiljenja. Post je vaja v očiščenju in iskanju notranjih moči, da ohranimo sveto hrepenenje po veselem oznanilu. Spokorne prakse, kot so molitev, post in miloščina, Cerkev priporoča za utrditev hrepenenja po dobrem. Kljub temu da bomo čela hitro očistili pepela, nam prav postni čas služi v prvi vrsti za očiščenje notranjih hrepenenj – biti v polnosti Kristusov. Kot je Jezus v puščavi očistil svoja hrepenenja strasti poželenja, oblasti in moči, smo k temu povabljeni tudi mi. »Celotno krščansko življenje,« je rekel sv. Avguštin, »je vaja svetega hrepenenja.« Ne pravi, da moramo izničiti svoje vsakdanje, človeške želje, ampak da jih moramo povzdigniti in očistiti. Naše želje so preveč omejene, če iščemo izpolnitev le v tem, kar nam ponuja ta svet v obliki minljivih zadovoljstev, toda Bog želi, da imamo veliko več – samega sebe. Med postom ne zatiramo hrepenenja, ampak ga usmerimo k višjim željam, kar nas vodi do Boga in sočloveka. V današnjem evangeliju Jezus razkriva pot do tega: molitev, post in miloščina - klasične postne prakse. Post je danes vedno bolj zapleten, saj imamo vsega dovolj. Čeprav bi vsekakor morali uživati v hrani in prijetnem druženju, ki pogosto spremlja dober obrok, bi morali najti tudi prostor za post. Cilj krščanskega posta ni imeti vitko telo, na katerega bi bili ponosni. Nekateri svetniki so bili precej obilni, drugi pa so bili pravi okostnjaki, vendar so imeli nekaj skupnega: prostovoljno so se postili, da bi okrepili svojo željo po Bogu in povezanosti z bližnjimi. Postni čas je tudi primeren čas, da se znebimo zagledanosti vase in vidimo potrebe drugih. Z malo poguma bi lahko naredili več za pomoč tem potrebnim. Z miloščino posnemamo Božjo radodarnost do nas in z molitvijo utrjujemo to povezanost z Jezusom. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog želi vsakega od vas napolniti z dobrim; zato izločite slabo! Če vas želi napolniti z medom, vi pa ste polni kislega vina, kam naj damo med? Posodo je treba izprazniti in očistiti.« Hrepenenje spodbujamo s postom, ga hranimo z miloščino in krepimo z molitvijo. To so tri poti postnega časa, po kateri vam želim uspešno polnjenje življenja s človeka vrednim hrepenenjem.
6 min 18. 2. 2026