Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3589 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Islamske študije so področje, ki vsebuje razprave o teoloških, zgodovinskih, pravnih in političnih vidikih islamske kulturne prakse in muslimanskih družb. Področje zajema različne interese muslimanskih in nemuslimanskih znanstvenikov bližnjevzhodnih, arabskih, perzijskih in turških študij, pa tudi na področju verske in politične misli islama. Zgodovina islamskih študijev se je začela z radovednostjo zgodnjih orientalistov o preučevanju muslimanske subjektivnosti in izvora Korana, to pa je pogosto pomenilo tudi zapleten poskus opredelitve in določitve mejá koranskega besedila. Islamske študije, ali znotraj verskih študij, islamske teologije ali orientalskih študij v kombinaciji s študijem klasične arabščine, se pogosto opirajo na različne in včasih nasprotujoče si epistemološke in metodološke nastavke. To je razvidno v tem, kako so nekateri programi v Evropi in ZDA povezani z različno pedagogiko in učnimi načrti. V nekaterih programih se manj poudarka daje teoretičnim virom in preučevanju zgodovine, filozofije in etike, to pa bi seveda spodbudilo kritiko pedagoških in raziskovalnih metod za preučevanje niansiranih fenomenov kot na primer islamske civilizacije, prava, intelektualne zgodovine in filozofije. Namesto tega je v zadnjih letih prišlo do premika v pragmatizem pri načinu, kako različni oddelki izvajajo predmete, povezane s političnim islamom in džihadom, to pa ne priča o pluralnosti, zgodovinskih procesih ali celo globalnih tradicijah, ki so temelj muslimanskih družb. Celostna vsebina islamskih študijev je povezana s ključnim sodobnim vprašanjem narave univerze in procesa poučevanja, pa tudi z vrednostjo islamskih študij za humanistiko. V tem pogledu bi morale islamske študije ponuditi kritične teoretične prispevke, ki presegajo identitetno politiko, to pa ima mednarodne implikacije. Pomembno je torej, kako preučujemo islam in muslimansko kulturno prakso, in ne, kdo poučuje tovrstne predmete, ter koliko programi in ponudba predmetov nameravajo zagotoviti celovit in celosten zgodovinski pregled klasičnih in sodobnih izrazov islamske misli in prakse. Potemtakem se je treba vprašati, kako različne vloge učenjakov zarisujejo tovrstne študije in kako islamske študije prispevajo k družbenim vedam in humanistiki.
5 min 4. 7. 2025
Če nam kdo zatrjuje, da v njihovi družini nikoli ne pride do prepira, mu težko verjamemo. To ne velja samo za življenje v družni, ampak za vsako človeško skupnost. Verjetno je tudi prepir nekaj, kar spada k našemu življenju, k našemu skupnemu bivanju. Vprašanje je samo, kako se prepiramo. Tako, da ostajamo vsi nesrečni, užaljeni, da včasih celo pretrgamo stike s tem človekom. Ali pa se pri tem učimo in gradimo neko novo skupno obliko bivanja. Prav o tem sem se pogovarjala z znanko, ki ima štiri odrasle sinove in se spominja, kako je bilo življenje v njihovi družini včasih zelo pestro. Pravi, da so se tudi prepirali in so potem te svoje prepire tudi vedno znova analizirali. Pravi, da se vsi strinjajo z mislijo, ki so jo nekje pobrali, še sama ne ve, kje. Takole se glasi: Prepir je lahko brušenje diamanta v briljant. Lahko, ni pa nujno. Prepir lahko tudi vse razbije, vse uniči in zapusti pravo pogorišče. Vedno znova premišljujem o tem briljantu. Tudi prepirati se je treba znati. Tudi pri prepiru je treba upoštevati temeljna pravila, predvsem pa ohraniti spoštovanje do drugega človeka in do sebe. Če se prepiraš, ni nujno, da si žaljiv. Poveš samo, da o nečem misliš drugače. Pripravljen pa si tudi premisliti o tem, kar pove drugi. Ko poslušam, kaj vse se dogaja med ljudmi, se mi zdi, da je že pri vzgoji ena najpomembnejših stvari, da se že otroci učijo takega prepiranja, ki »brusi diamant v briljant«. Kdor je že kot otrok doživel tako brušenje, mu bo pozneje seveda laže. Res pa je tudi, da ima vsakdo izmed nas možnost in svobodo, da kaj v življenju spremeni, da ne nosi nujno vseh vzorcev od doma vse življenje s seboj. Ta pot je težja, je pa možna in mnogi je ne izkoristijo. To pomeni, da moraš najprej spoznati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, da se moraš potem odločiti, da hočeš kaj spremeniti, in nazadnje moraš delati korake in spreminjati. To zadnje pa je najtežje in zato ni čudno, da največ ljudi ostane nekje na sredi poti. In diamanti ostajajo diamanti ali pa se še ti razbijejo.
6 min 3. 7. 2025
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
5 min 2. 7. 2025
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
5 min 1. 7. 2025
Zgodba o pastirju z vrečkama črnih in belih kamenčkov je tradicionalna tibetanska budistična pripovedka o pomembnosti urjenja v čuječnosti in zavedanju. Nekoč je živel pastir, ki je v hribih pasel svojo čredo ovac. V bližnji jami je živel priznan lama, kot rečemo tibetanskemu menihu, ki je dokončal izobrazbo in preživel veliko let v meditativnem umiku. Pastir je že večkrat slišal o njem, saj so vsi govorili, da je ta lama dosegel visoko stopnjo spoznanja. Veliko učencev od vsepovsod, celo iz oddaljenih krajev, je prihajalo k njemu. Nekega dne je pastir obiskal tega lamo in dejal: »Sem samo preprost pastir. Ničesar ne vem. Sem nepismen, vendar si zelo želim, da bi lahko spoznal duhovno pot. Prosim, naučite me prakse, ki je lahko razumljiva in ne zahteva nobenega zapletenega znanja, preprosto prakso, ki bi jo lahko delal celo najbolj neizobražen človek.« Lama mu je odvrnil: »Vzemi dve vrečki in napolni eno z belimi kamenčki, drugo pa s črnimi. Ko boš sedel na skali in pasel ovce, imej vrečki ob sebi in opazuj svoj um. Če se v njem pojavi slaba misel, iz vrečke vzemi en črn kamenček in ga položi na svojo levo stran. Če pa se v tvojem umu pojavi dobra misel, vzemi bel kamenček in ga položi na svojo desno. Samo to počni, za to prakso ne potrebuješ ničesar drugega.« Pastir je upošteval nasvet budističnega meniha, napolnil dve vrečki s črnimi in belimi kamenčki in opazoval svoj um. Opazil je, da se kup črnih kamenčkov zmeraj bolj povečuje, belega kamenčka pa ni bilo niti enega. Na koncu dneva je bilo na levi strani veliko črnih kamenčkov in morda le eden ali dva bela na desni. To ga je zelo zaskrbelo in prišel je do sklepa, da njegova praksa ni dobra, da mu gre res slabo. Vrnil se je k lami in se pritožil: »To ni v redu. Črnih kamenčkov je cela gora, bela sta pa samo dva ali trije.« Lama mu je odgovoril: »To sploh ni pomembno. Le nadaljuj. Vsak večer pospravi kamenčke v vrečki in naslednji dan začni znova.« Pastir je delal, kot mu je bilo naročeno, vsak dan znova in znova. Počasi in postopno je čez nekaj mesecev opazil, da se beli kup povečuje, črni pa zmanjšuje. Na koncu so bili skoraj vsi kamenčki beli. Nauk te zgodbe je, da ne glede na to, kaj počnemo v svojem vsakdanjem življenju, se moramo zavedati stanja svojega uma. Ko opazimo, da je naš um pozitiven in umirjen, je to tako, kot da bi na kup postavili bel kamenček. Ko pa je naš um negativen in se tega zavemo, je, kot da bi postavili kamenček na črni kup. S čuječnostjo in z zavedanjem bo naš um vedno bolj pozitiven.
6 min 30. 6. 2025
Živeti pomeni darovati Danes je god svetega Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolov. V cerkvah in umetniških delih ju velikokrat zasledimo s ključi oziroma z mečem in knjigo v rokah. Peter je prvi izpovedal vero, da je Jezus Kristus Božji Sin. In danes vrhovnega voditelja Cerkve, papeža imenujemo za naslednika svetega Petra. On ima ključe nebeškega kraljestva, ko želi vse ljudi tega sveta pripeljati v nebesa. Sveti Pavel pa je bil na začetku goreč nasprotnik krščanstva. Po srečanju in globoki izkušnji srečanja z Jezusom je doumel, da Kristus ni mrtev, ampak živi! In da ga Jezus ljubi, čeprav je bil njegov sovražnik. Kakšno veliko usmiljenje našega Boga. On je ves ljubezen in ves milost. To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa in jo posredovala naprej. Na njun god pa praznujejo tudi vsi duhovniki, saj se spominjajo dneva svojega posvečenja in ga praznujejo. Čez nekaj ur se jim bom pridružil tudi sam, ko bom po rokah gospoda nadškofa Stanislava Zoreta tudi sam posvečen v duhovnika. Na to pot pa me bodo pospremili tudi preostali duhovniki. Tako kot Peter smo tudi duhovniki poklicani, da čim več ljudi pripeljemo v nebeško kraljestvo, da bi živeli srečno in mirno življenje, kljub vsem preizkušnjam, težavam in tegobam tega sveta in življenja. Da bi se zavedali, da s smrtjo ni konec našega življenja, ampak šele začetek nečesa novega, večnega življenja. Kakšen smisel bi imelo življenje, če bi bilo s smrtjo vsega konec? Peter in Pavel sta se tega zavedala in verovala, zato se nista bala iti v smrt za vero, za Jezusa. Zato ju danes častimo kot skali, kot temelj naše Cerkve, kot temelj naše vere. Dala sta nam zgled, kako se v celoti predati Jezusu. V to smo poklicani tudi duhovniki. Ves se dati za Boga in za Cerkev. Tako kot se je pokojni papež Frančišek velikokrat priporočal, da bi molili zanj, se vam tudi sam priporočam v molitev, da bi gorel za Boga in za vse, ki jim bom poslan. Hvala vsem, ki za duhovnike molite in kaj dobrega storite. Hvala vsem, ki ustvarjate vzdušje, kjer mladi fantje lahko razmišljajo o duhovniškem poklicu in na Božji klic lahko odgovorijo.
6 min 29. 6. 2025
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 28. 6. 2025
Kakšno leto prej, preden sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, čez kar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, on pa mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Tedaj sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad kom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna, ko gledamo naše voditelje in našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminjajo stvari.
5 min 27. 6. 2025
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
6 min 26. 6. 2025
Danes je praznik, dan državnosti. Na ta dan smo leta 1991 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti Slovenije in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem je Slovenija postala formalno neodvisna. Dva dni pozneje se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri se je Slovenija že borila za neodvisnost in jo je tudi obranila. Imeti svojo državo, biti gospodar na svojem ozemlju, biti neodvisen – to so bile sanje mnogih zavednih Slovencev, katerih uresničitev, žal, niso dočakali, ker so bili daleč pred časom, se jih pa z veliko hvaležnostjo spominjamo kot tiste, ki so pripravljali pot temu, da lahko danes mi uživamo sadove njihovih prizadevanj. Da lahko v svoji državi govorimo slovensko in pojemo slovenske pesmi, ne da bi zato morali v zapor ali na zagovor. Ena takšnih osebnosti na Štajerskem je bil poleg generala Rudolfa Maistra in škofa Antona Martina Slomška Marko Glaser, duhovnik, pesnik in pisatelj, dolgoletni malečniški župnik. Bil je domoljub. Ljubil je domačo zemljo in rod. Najlepši dokaz za to je zapis Franceta Zmazka, ki pravi, da ima Marko Glaser najčastnejše zasluge za celotno lavantinsko škofijo s tem, ko je mnogo pripomogel, da so štajerski Slovenci s prestavitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor slovenskega škofa dobili v svojo sredo. Danes praznujemo, da imamo svojo državo, da smo doma v Sloveniji. Slovenski pregovor pravi: Četudi človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Čeprav danes le še iz redkih domačij diši po doma pečenem kruhu, pa so vendarle družina, starši, dom tisto, kar izredno cenimo in po čemer hrepenimo. Kje, domovina, si? Ali na poljih teh? Še pod Triglavom, okrog Karavank? Ali po plavžih si, ali po rudnikih? Tu? Preko mórja? In ni ti mejâ? Tako se v samogovorih sprašuje Oton Župančič. In z njim tudi mi, čeprav vemo, da je naša domovina najlepša tam, kjer vladata sloga in edinost. Edinost v družini, kraju, domovini je danes vsaj o eksistencialnih vprašanjih ob vseh pretečih nevarnostih, ki jih v zgodovini tudi nikoli ni manjkalo, nujna, kot je bila potrebna nekoč. S skupnimi prizadevanji za dobro, lepo, plemenito bomo v edinosti srca in duha smelo zrli v prihodnost, ki nas ravno zaradi tega ne bo razočarala. Lepa si, domovina Slovenija. Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in župnijski upravitelj v Malečniku
7 min 25. 6. 2025