Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
3642 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
6 min 28. 4. 2026
Prav lep pozdrav vsem, ki so v tem prazničnem jutru megaherčno z nami. Javnost seveda dobro pozna razloge, ki so pred davnimi 85-timi leti pripeljali slovenski narod v spontan upor proti tujim zavojevalcem, in nasploh je vsa pisana človeška zgodovina en sam kataster podobnih zgodb – na eni strani okupatorsko nasilje in upor tlačenih na drugi. Svetopisemska stara zaveza je že lep primer tovrstnih spopadov, v ozadju pa je vselej človekovo hrepenenje po miru, svobodi in ljubezni. In kakšen je nauk te geneze človeškega nasilništva? Da se trajnega miru z orožjem ne da doseči. Izvoljeno ljudstvo na Jutrovem – Izraelci – že tri tisoč let tava v puščavskih meglicah nasilja - enkrat v vlogi žrtev, spet drugič so sami kvalitetni nasilniki… Pa jim je Bog pred dva tisoč leti poslal Odrešenika, Mirotvorca, Mesijo, Jezusa Kristusa – svojega sina in ga človeško umestil v njihov - Davidov rodovnik… v svojem religijskem fanatizmu in zaslepljenosti so ga umorili, križali so ga – in to samo zato, ker je do skrajnih človeških zmogljivosti razvil revolucijo Ljubezni. Ljudi je brezpogojno ozdravljal in jih vračal v Življenje, celo za prostitutke in najhujše izgubljence je je v svojem srcu zmogel usmiljenje in milost… Prepovedal je krvavo starozavezno maščevanje in uveljavil zapoved, da je treba tudi sovražnike ljubiti. To pa seveda brez pomoči Boga, ki je ljubezen sama – zgolj po človeško, seveda ni možno. In če svoje krščanstvo, ki je potemtakem predvsem algoritem Ljubezni, ki osvobaja in odpira duri Večnosti, jemljemo zares, potem moramo biti vsi naprej mirovniki in mirotvorci, uresničevana Božja milost v vsakdanjem Življenju – povsod, najprej doma, v družini, partnerstvu, na delu, v parlamentu, v šoli, v medijih, na ulici, na stadionih… Izraelci izgovarjajo kot vsakodnevni pozdrav in odzdrav - hebrejsko besedo Šalom, ki pomeni Mir, Popolnost in Blaginjo. Kdo poreče – na kaj pa naj se naslonijo neverni? Bog je v vsako človeško srce vtkal svoj pečat ljubezni, to je ta naš božji DNK… Morda je to imel v mislih znameniti Italijanski politik, novinar, vrhunski mislec, tudi ustanovitelj in vodja italijanske komunistične partije Antonio Gramsci, (mimogrede - umrl prav na današnji dal leta 1937), ko je zapisal velikokrat citiran stavek: »Pesimizem pomeni konec sveta in svet nima druge možnosti kot optimizem«.
6 min 27. 4. 2026
»Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju,« pravi Kristus v današnjem evangeliju (Jn 10,10, ko sebe označi za dobrega pastirja. Cerkveni očetje prvih stoletij krščanstva v tatu, ki ga omenja Gospod, prepoznavajo zlasti inklinacijo, ki je temeljno lastna minljivemu svetu in ki jo v sebi lahko prepozna vsak izmed nas; to je skrb zase, za le lastno dobro. V Kristusu in torej v povabilu k svetosti pa gre za tisti podajajoči vzgib, da bi živeli za druge, da bi se darovali in svoje skrbi usmerjali k drugim, k skrbi za druge. Ko danes premišljujemo o bukoličnem prizoru, ki ga pred nas v priliki postavlja Božji Sin, premišljujmo zlasti v tem, komu se damo pasti, komu zaupamo vajeti svojega življenja; pohlepu, grabežljivosti, napuhu in kar je še drugih deklinacij, ki nam jih ponuja ta svet, ali pa hočemo v vsem slediti Kristusu, pastirju naših duš in našega življenja, ki ni prišel, da bi mu stregli, »ampak da bi on stregel in dal življenje za mnoge« (cf. Mt 20,28). Tat je torej prispodoba laži, privida, hudičevega slepila, da bomo s posedovanjem materialnega ali bližnjega dosegli zadovoljstvo ali resnično blaženstvo, kakor poudarjajo cerkveni očetje (Origen, Commentarium in Ioannem XX; PG 14, 629–632 ali Beda Častitljivi, In Ioannis Evangelium Expositio III, 10; PL 92, 740–741). Kristus pa nam kaže pot, ki vodi v blaženost, vendar ne s posedovanjem, temveč s služenjem. Življenje je milost; milost, ki nam jo je podaril Gospod s svojo smrtjo in vstajenjem, da smo odrešeni in se imamo možnost zveličati; obilje, ki ga omenja Kristus, pa je zrenje Boga, je blažena vizija, je vključenost v življenje Presvete Trojice, ki ga bomo, tako upamo, enkrat deležni. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, bolj kot za preobilje na tem svetu živimo tako, da bomo raje deležni obilja večnega blaženstva. Obilje na zemlji je le privid, svoboda blaženega gledanja pa je večna. Prijetno nedeljo vam želim.
5 min 26. 4. 2026
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
6 min 25. 4. 2026
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
5 min 24. 4. 2026
Zdravorazumskemu človeku se zdi, da slovenske univerze nosijo naziv slovenske zato, ker omogočajo študij v slovenščini in se prav zato tudi financirajo iz proračuna Republike Slovenije. A v 21. stoletju tudi zdrav razum ni več prav zanesljiv. Nedavno se je namreč neka študentka potožila, da morajo nekatere izpite na Fakulteti za družbene vede opravljati v angleščini, dovoljena je edino raba t. i. srbohrvaščine za študente iz republik nekdanje Jugoslavije. Ta podatek je nepreverjen, sovpada pa z dejstvom, da je Univerza v Ljubljani že lani svojim študentom in zaposlenim poslala anketo o vpeljavi angleščine v izobraževalni proces z izrazito zavajajočimi možnimi odgovori, ki so se glasili: »Dobro bi bilo, če bi se visokošolski pedagoški proces v Sloveniji v prihodnosti izvajal v angleškem jeziku.« Ali: »Domačim študentom, ki na slovenskih univerzah študirajo v angleščini, je bolj odprta pot v tujino.« Tisti, ki je pripravljal omenjeno anketo, se je prav dobro zavedal, da študenti ne morejo razumeti, kaj je dobro za Slovenijo, in zaradi obstoja države, ki ščiti njihove državljanske pravice, dolgoročno tudi zanje kot Slovence. Mlad človek pač ob taki anketi presoja samo to, kar je tisti trenutek najbolj privlačno zanj osebno. Sestavljavcev anketnih vprašanj ni ustavila niti ustava, ki v Republiki Sloveniji dosledno zahteva izobraževanje v slovenskem jeziku. Vrli anketarji pa se najbrž niso zavedali dejstva, da slovenskih univerz, če bodo predavale v poplitveni angleščini izvorno slovenskih govorcev, sploh ne potrebujemo, ker je ceneje, če vse študente pošljemo na angleške in ameriške univerze, kjer bo kakovost angleščine zagotovo boljša. V digitalni dobi in ob pospešenem razvoju umetne inteligence, ko si lahko vsak tujejezični študent preprosto nadene slušalke in vključi računalniški prevajalnik iz slovenščine v kateri koli tuj jezik, je tako zaničevanje slovenščine v akademski stroki zagotovo načrten proces, ki želi razrahljati korenine našega jezika, naroda in države, zato bi morali vsi državni mehanizmi tovrstna početja nemudoma preprečiti. Razen če niso tudi sami v dvomih, ali državo Slovenijo sploh še potrebujemo.
5 min 23. 4. 2026
Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!
7 min 22. 4. 2026
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
6 min 21. 4. 2026
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
6 min 20. 4. 2026
Zelo neprijeten je občutek, da se nekam silim. Da sem nekje, kjer v resnici nisem zares dobrodošel. Včasih se je celo lažje sprijazniti, da nekje nisi dobrodošel, je lažje ostati zunaj kot pa biti notri in ves čas čutiti, da si odveč. Včasih je nekdo nekam povabljen samo zato, ker se tako spodobi. Ker je na nekem položaju ali opravlja neko funkcijo. Ali pa si od njegove prisotnosti nekdo nekaj koristoljubnega obeta … Ampak tudi to se hitro začuti. Zanimivo … a zdi se, kot da se tudi Bog ravna po tem občutku. Da tudi on ne mara biti nekje, kjer ni dobrodošel. Ne vstopa tja, kjer v resnici ni prostora zanj. Ne odpira vrat na silo. Na to sem pomislil ob znamenitem zapisu v Lukovem evangeliju, ki nam podrobno poroča o dveh Jezusovih učencih, ki po Jezusovi smrti razočarana in utrujena potujeta v Emavs. Katoličani pri bogoslužju danes znova poslušamo o tem dogodku. Jezus se jima pridruži, beremo, pa sta tako ujeta v svojo žalost, da ga ne prepoznata. In ko prispejo do njunega cilja, evangelij zapiše nekaj nenavadnega: »Jezus se je delal, da gre dalje.« Prav dobesedno tako. »Delal se je …« Pri Jezusu ne gre samo za tisti neprijetni občutek, da si nekje odveč … Ampak gre za popolno spoštovanje moje svobode. Kajti le v svobodi je mogoča ljubezen. Jezus pa si želi biti v svobodnem odnosu. Jezus ne da prav veliko na institucije in na to, da je kam povabljen le iz vljudnosti … In ko ga povabita: »Ostani z nama,« se tudi nič vljudnostno ne izvija, ampak preprosto vstopi. In morda se tudi v našem življenju kdaj »dela, da gre dalje«. Seveda ne zato, ker bi zares želel oditi. Ampak zato, ker čaka na povabilo. Zares dragocen mu je osebni odnos … In mislim, da gre prav za to, ko govorimo o veri … Če pomislim na svojo izkušnjo, je točno tako: o sebi sem začel razmišljati, da sem veren, ko sem se z Jezusom začel pogovarjati. Kot se pogovarjam z dobrim prijateljem. Onadva v Emavsu Jezusa nista pustila pred vrati. Povabila sta ga naprej. »Vse drugo je zgodovina,« kot rečemo. Prepoznala sta ga … In njuno življenje se je začelo deliti na čas pred tisto skupno večerjo in na čas po njej. Želim vam mirno in lepo nedeljo.
6 min 19. 4. 2026