Opis epizode

Dragi prijatelji,
vsi smo v tem spomladanskem času izkusili kašen dan ali celo dneve utrujenosti. Za te trenutke imam lep izraz »spomladanska utrujenost«. Za človeka današnjega časa pa ni glavna težava to, da je utrujen telesno, ampak notranje otopel – brez občutka za čudež. Ob vsem, kar imamo, sredi obilja znanja, zabave in napredka, smo izgubili sposobnost čudenja. Mnogi ne vidijo več smisla v običajnih stvareh: kruhu, soncu, otroku, prijatelju, roži. Vse to se nam zdi samoumevno. Pa vendar je prav v tem – v sposobnosti, da se človek čudi – skrito srce vere.
Krščansko življenje se ne začne pri razumevanju vseh naukov ali izpolnjevanju vseh pravil, temveč pri odprtosti srca. Otrok je odprt. Otrok zna strmeti, zna se čuditi. Jezus nam celo pravi, da brez tega otroškega čudenja ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo.
Zato je čudenje nekaj zelo resnega. Ni površinski občutek, ni sanjarjenje, ampak globoko duhovno stanje. To je način gledanja na svet, ki se zaveda, da vse, kar imamo, ni nekaj, kar si zaslužimo, temveč nekaj, kar smo prejeli – kot dar. Čudenje se porodi iz ponižnosti: iz sposobnosti, da v najmanjši stvari vidimo veličino Stvarnika in v rutini vsakdanjosti slišimo odmev večnosti.
G. K. Chesterton je nekoč zapisal, da svet ne trpi zaradi pomanjkanja čudes, ampak zaradi pomanjkanja čudenja. Svet je poln znamenj, toda mi pogosto ne znamo več gledati. Pogledamo rožo in vidimo rastlino, namesto da bi videli dar. Pogledamo otroka in vidimo odgovornost, namesto da bi videli skrivnost življenja. Chesterton je znal videti pomen v stvareh, ki jih drugi niso opazili – v vodi, v ognju, celo v blatnosti blata. Njegov pogled ni bil romantiziran, temveč jasen. Vse je vredno pozornosti, ker vse prihaja iz istega vira – iz Božje roke.
Največji čudež je že to, da obstajamo. Da smo bili ustvarjeni. Da lahko dihamo, hodimo, govorimo. A ravno to je tako težko ceniti. Ko nam nekaj postane preveč znano, postane nevidno. Zato je ena od najglobljih nalog umetnika, kristjana in človeka sploh, da zna izraziti in ponovno odkriti preproste stvari. Da zna videti običajno kot neobičajno – in vsakdanje kot sveto.
Chesterton v eni svojih pesmi piše o še nerojenem otroku, ki si v temi maternice predstavlja modro nebo in zelene hribe in hrepeni po življenju. Otrok si želi priti na svet, ker čuti, da bo lahko za vse hvaležen – za vsak grič, za vsako travo, za vsak dan. In njegova prva misel je: »Če bi le bil rojen!«
V krščanskem življenju ni nič bolj bistvenega kot hvaležnost. Ta hvaležnost pa se rodi iz čudenja. Ko se človek ustavi, ko zamiži, ko pomisli: kaj pa če tega ne bi imel? Kaj pa če bi bilo vse to – življenje, kruh, prijateljstvo, sonce – izgubljeno? In takrat se srce odpre in reče: »Hvala!«
Chesterton je nekoč dejal, da je najboljše darilo, ki ga lahko najdeš v svojih božičnih nogavicah – lastna noga. Kar pomeni: največje darilo je življenje samo. Ne nekaj, kar dobiš – ampak to, kar si.
Zato naj bo naša vera polna čudenja. Naj se ne naveličamo sveta, ker se Bog ni naveličal nas. Naj se ne zapremo v cinizem, ker je Bog odprl svoje srce za nas. Postanimo kakor otroci – ne zato, da bi bili naivni, temveč da bi bili odprti. Da bi v vsakem dnevu, v vsakem kruhu, v vsakem pogledu prepoznali čudež.
Čudenje je začetek vere. Vera pa je pot k večnemu življenju.
Amen.

Jure Sojč