Opis epizode

Miti so starim Grkom služili kot pojasnilo za naravne pojave in izvor sveta, hkrati pa so krepili družbene norme in vrednote. Še zlasti veliko zgodb pripoveduje o kaznih za prevzetnost: med te spada mit o Tantalu, na katerega v Homerjevi Odiseji v podzemlju naleti Odisej.
Tantal je bil Zevsov potomec in hudobni kralj Sipila, mesta v Anatoliji. Bil je eden redkih smrtnikov, ki se je lahko na Olimpu udeleževal gostij skupaj z bogovi, zaradi posebnega privilegija pa je sčasoma začel preizkušati meje. Smrtnikom je razkrival božanske skrivnosti in bogovom ukradel ambrozijo in nektar, da bi ljudstvu dal okusiti nesmrtnost. Kot poslednji podvig si je zadal, da bo z nezaslišanim zločinom preizkusil vsevednost bogov: ubil je svojega sina Pelopsa in koščke mesa vmešal v enolončnico, ki jo je postregel bogovom. Njegova prevara je bila seveda nemudoma razkrita, Olimpijci pa zgroženi niso hoteli jesti – le boginja Demetra, ki je bila še vedno vznemirjena zaradi izginotja svoje hčerke Perzefone, je v zamaknjenosti zaužila košček Pelopsove rame. Ko so bogovi Pelopsovo truplo znova sestavili in oživili, so mu zato manjkajoči del nadomestili s protezo iz slonovine, Tantala pa so se odločili kruto kaznovati za zločin.
Razjarjeni Zevs je tako Tantala ubil in ga vrgel v podzemlje, kjer je moral stati v vodi z vejo sadja nad sabo, pri tem pa trpeti večjo žejo in lakoto.
»Tantál trpi pač strašne bolečine
tam v strašnem tártaru, kjer se mu veja
z razkošnim sadjem zapeljivo smeja,
a ko jo če doseči, spet izgine;

do grla sega val mu studenčíne,
a da bi ga minula strašna žeja,
a da bi se napil vodé, nadeja
z vodó, ko vpôgne se do nje, premine …«

je v eni svojih pesmi zapisal naš Dragotin Kette. Tantalova grozljiva kazen je tako še dandanes opomnik, naj človek ne prestopa meje med smrtniki in bogovi, saj bo vsaka prevzetnost naposled kruto kaznovana.

Polonca Zupančič