Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Aljaž je tesač novega časa – prvi v vrsti, ki prevzema nasledstvo stare lesne obrti. V njegovem delu se prepletata močna navzočnost preteklosti in jasna usmerjenost v prihodnost. V dialogu z lesom, gozdom in lastnimi napakami ustvarja počasi, z rokami in mislijo. Film spremlja njegovo delo ter skupno življenje z Evo, kjer se tesanje, vrt in vsakdan prepletajo v razmislek o tem, kaj pomeni graditi za prihodnje rodove. Prvi tesač je tih, zbran portret dveh mladih intelektualcev, umetnikov in kmetov, ki v svetu potrošništva vztrajata pri delu z naravo, sledita njenim zakonitostim in jo globoko spoštujeta.
Aljaž je tesač novega časa – prvi v vrsti, ki prevzema nasledstvo stare lesne obrti. V njegovem delu se prepletata močna navzočnost preteklosti in jasna usmerjenost v prihodnost. V dialogu z lesom, gozdom in lastnimi napakami ustvarja počasi, z rokami in mislijo. Film spremlja njegovo delo ter skupno življenje z Evo, kjer se tesanje, vrt in vsakdan prepletajo v razmislek o tem, kaj pomeni graditi za prihodnje rodove. Prvi tesač je tih, zbran portret dveh mladih intelektualcev, umetnikov in kmetov, ki v svetu potrošništva vztrajata pri delu z naravo, sledita njenim zakonitostim in jo globoko spoštujeta.
Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. V tridesetih oddajah smo predstavili 57 slovenskih sodobnih umetnikov in dva umetniška kolektiva. BOJAN GORENEC se sprašuje, kako slike prihajajo – tak je bil namreč naslov kar dveh njegovih razstav. Ves čas se giblje med abstrakcijo in figuraliko, z enakim zanimanjem raziskuje avantgarde dvajsetega stoletja, klasicizem in srednjeveške ikone. V duhu današnjega časa nastajajo dela s številnimi nanosi in plastmi v različnih tehnikah. Te tudi z napisi opozarjajo na krivičen ustroj družbe. Poimenoval jih je Ekranske slike. JIŘI KOČICA je na vrata galerije nalepil 95 (sin)tez o umetnosti. Verjame, da se sodobna umetnost giblje med transcendenco, znanostjo in etičnim odnosom do drugega. Njegova dela nastajajo z odtisi rok v mehkem vosku, drobne voščene idole skriva v maso iz geopolimerov, zato jih vidimo samo s pomočjo tomografije. Mogočni kipi iz belega marmorja pa se spogledujejo z antiko in tematizirajo odnose med ljudmi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. V tridesetih oddajah smo predstavili 57 slovenskih sodobnih umetnikov in dva umetniška kolektiva. BOJAN GORENEC se sprašuje, kako slike prihajajo – tak je bil namreč naslov kar dveh njegovih razstav. Ves čas se giblje med abstrakcijo in figuraliko, z enakim zanimanjem raziskuje avantgarde dvajsetega stoletja, klasicizem in srednjeveške ikone. V duhu današnjega časa nastajajo dela s številnimi nanosi in plastmi v različnih tehnikah. Te tudi z napisi opozarjajo na krivičen ustroj družbe. Poimenoval jih je Ekranske slike. JIŘI KOČICA je na vrata galerije nalepil 95 (sin)tez o umetnosti. Verjame, da se sodobna umetnost giblje med transcendenco, znanostjo in etičnim odnosom do drugega. Njegova dela nastajajo z odtisi rok v mehkem vosku, drobne voščene idole skriva v maso iz geopolimerov, zato jih vidimo samo s pomočjo tomografije. Mogočni kipi iz belega marmorja pa se spogledujejo z antiko in tematizirajo odnose med ljudmi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Raziskave kažejo, da so podkasti najhitrejše rastoči medijski formati v Evropi in da se bo v naslednjih 3 letih trg podkastov še povečeval ter dosegel vrednost približno 2,33 milijarde evrov. Ponudba je široka: od intimnih pogovorov, vsakdanjih izzivov, kulture, znanosti, predstavljanja različnih načinov življenja ali zanimivih oseb. Podkast lahko poslušamo povsod, v zadnjem času vse več podkastov dobiva tudi video. V oddaji ustvarjalci podkastov in medijski strokovnjaki razkrivajo, kakšna je odgovornost ustvarjalcev in zakaj so podkasti tako priljubljeni med poslušalci in gledalci.
Raziskave kažejo, da so podkasti najhitrejše rastoči medijski formati v Evropi in da se bo v naslednjih 3 letih trg podkastov še povečeval ter dosegel vrednost približno 2,33 milijarde evrov. Ponudba je široka: od intimnih pogovorov, vsakdanjih izzivov, kulture, znanosti, predstavljanja različnih načinov življenja ali zanimivih oseb. Podkast lahko poslušamo povsod, v zadnjem času vse več podkastov dobiva tudi video. V oddaji ustvarjalci podkastov in medijski strokovnjaki razkrivajo, kakšna je odgovornost ustvarjalcev in zakaj so podkasti tako priljubljeni med poslušalci in gledalci.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.
Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Že je kazalo, da bosta dva bradača, Boštjan Gorenc Pižama in Luka Novak lipo spridila, toda v ekološki duh je prevladal nad krpanovskim. Čeprav cesarja in cesarice že dolgo ni več, je Martin Krpan, naš nacionalni junak, še kako živ: v besedah in dejanjih. Pižama je Martina Krpana označil za literarno Sivo pot: vsi ga poznamo, ampak skoraj nihče več ne ve, kdo ga je napisal, čeprav so njegove besede danes žive: na Dunaju puščamo “trebuh zunaj”, lipe spridimo, molčanje “ministra Gregorja” pa vse prevečkrat - doživimo. Toda nikar ne skrbimo, z vidika carine si pa s Krpanovim kontrabantom več ne bi nakopali težav z oblastjo, tako nam je vsaj pojasnila gospa Barbara Škrinjar na Finančni upravi RS, diplomat Bojan Grobovšek pa ima za ta literarni mit drugo razlago: da ne gre nemara za prvo orožarsko afero na slovenskem? voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Že je kazalo, da bosta dva bradača, Boštjan Gorenc Pižama in Luka Novak lipo spridila, toda v ekološki duh je prevladal nad krpanovskim. Čeprav cesarja in cesarice že dolgo ni več, je Martin Krpan, naš nacionalni junak, še kako živ: v besedah in dejanjih. Pižama je Martina Krpana označil za literarno Sivo pot: vsi ga poznamo, ampak skoraj nihče več ne ve, kdo ga je napisal, čeprav so njegove besede danes žive: na Dunaju puščamo “trebuh zunaj”, lipe spridimo, molčanje “ministra Gregorja” pa vse prevečkrat - doživimo. Toda nikar ne skrbimo, z vidika carine si pa s Krpanovim kontrabantom več ne bi nakopali težav z oblastjo, tako nam je vsaj pojasnila gospa Barbara Škrinjar na Finančni upravi RS, diplomat Bojan Grobovšek pa ima za ta literarni mit drugo razlago: da ne gre nemara za prvo orožarsko afero na slovenskem? voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Retorika ni le teorija govorništva, veščina prepričevanja, ki izvira iz antične Grčije, ampak je spretnost, znanje govorjenja in izražanja sploh, odraža pa se v našem sporazumevanju. Zakaj je pomembno, da jo obvladamo? O sodobni retoriki, moči besed, še danes uporabnih antičnih postulatih in zakonitostih govori strokovnjakinja dr. Janja Žmavc, retorika pa v praksi zaživi tako z njenim nastopom kot z izkušnjami študenta na odru AGRFT-ja, učencev OŠ Polzela in ne nazadnje prof. dr. Marka Stabeja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Retorika ni le teorija govorništva, veščina prepričevanja, ki izvira iz antične Grčije, ampak je spretnost, znanje govorjenja in izražanja sploh, odraža pa se v našem sporazumevanju. Zakaj je pomembno, da jo obvladamo? O sodobni retoriki, moči besed, še danes uporabnih antičnih postulatih in zakonitostih govori strokovnjakinja dr. Janja Žmavc, retorika pa v praksi zaživi tako z njenim nastopom kot z izkušnjami študenta na odru AGRFT-ja, učencev OŠ Polzela in ne nazadnje prof. dr. Marka Stabeja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Potok Reka je drugi desni pritok reke Pšata. Izvira v dveh povirnih krakih, Lukenjski graben in Brezovški graben na Krvavcu in teče skozi Cerklje na Gorenjskem. V Lukenjski graben se zbirajo vode na Kriški planini na Krvavcu, v Brezovški graben pa z zahodnih pobočij Krvavca. Pôtok je razmeroma ozek pas tekoče vode, ki se navadno izliva v večje potoke, reke ali morja. Potoki običajno niso širši od treh metrov. Njihovo dno je kamnito, prodnato ali zamuljeno. Kamnito dno je pogosto obraslo z algami, planktona pa v sladkih vodah skoraj ni. Potok Reka ima svoja izvirna kraka v dveh gozdnih grabnih na hribovitem območju. Imata strm padec, kar povzroča talno in bočno erozijo, zato je hitrost odtekanja vode večja. Na Brezovškem in Lukenjskem grabnu z inovativnimi pristopi urejajo hudournike z novimi hudourniškimi pregradami in prodnimi zadrževalniki. Z njimi preprečujejo hudourniške nanose materiala in erozijo brežin po strugi navzdol in s tem zmanjšujejo poplavno ogroženost infrastrukture in naselij ob potoku Reka. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Potok Reka je drugi desni pritok reke Pšata. Izvira v dveh povirnih krakih, Lukenjski graben in Brezovški graben na Krvavcu in teče skozi Cerklje na Gorenjskem. V Lukenjski graben se zbirajo vode na Kriški planini na Krvavcu, v Brezovški graben pa z zahodnih pobočij Krvavca. Pôtok je razmeroma ozek pas tekoče vode, ki se navadno izliva v večje potoke, reke ali morja. Potoki običajno niso širši od treh metrov. Njihovo dno je kamnito, prodnato ali zamuljeno. Kamnito dno je pogosto obraslo z algami, planktona pa v sladkih vodah skoraj ni. Potok Reka ima svoja izvirna kraka v dveh gozdnih grabnih na hribovitem območju. Imata strm padec, kar povzroča talno in bočno erozijo, zato je hitrost odtekanja vode večja. Na Brezovškem in Lukenjskem grabnu z inovativnimi pristopi urejajo hudournike z novimi hudourniškimi pregradami in prodnimi zadrževalniki. Z njimi preprečujejo hudourniške nanose materiala in erozijo brežin po strugi navzdol in s tem zmanjšujejo poplavno ogroženost infrastrukture in naselij ob potoku Reka. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Reka, ki jo domačini imenujejo tudi Karlonga ali Korna lunga, je hudourniški vodotok. Dolga je 11 kilometrov in teče znotraj meja mestne občine Koper. Izvira v dolini pod Sv. Antonom in se danes izliva v koprski zaliv (včasih pa se je izlivala v Škocjanski zatok). Del njene struge je umetno reguliran zaradi protipoplavne zaščite. V tej slikoviti vodni krajini Badaševice se prepletajo zgodbe vinski trt, tradicionalnih obmorskih vasi ter urbanega središča, vpetega v slovensko okno v svet – luko Koper. Ob starem toku Badaševice je izredno pomemben biotsko raznovrsten park Škocjanski zatok, ki dokazuje da se sonaravni razvoj in sodobni urbani razvoj lahko lepo prepletata. Skrb za dobro ekološko stanje voda, tako rečnega kot morskega sveta, je pomembno vodilo za prihodnost ter opomin za ljudi, ki živijo in delajo v tej občutljivi vodni krajini. A izziv za prihodnje generacije ostaja, kako naj bodoči urbani razvoj upošteva sonaravnega ter varuje biotsko raznovrstnost na kopnem in v morju.
Reka, ki jo domačini imenujejo tudi Karlonga ali Korna lunga, je hudourniški vodotok. Dolga je 11 kilometrov in teče znotraj meja mestne občine Koper. Izvira v dolini pod Sv. Antonom in se danes izliva v koprski zaliv (včasih pa se je izlivala v Škocjanski zatok). Del njene struge je umetno reguliran zaradi protipoplavne zaščite. V tej slikoviti vodni krajini Badaševice se prepletajo zgodbe vinski trt, tradicionalnih obmorskih vasi ter urbanega središča, vpetega v slovensko okno v svet – luko Koper. Ob starem toku Badaševice je izredno pomemben biotsko raznovrsten park Škocjanski zatok, ki dokazuje da se sonaravni razvoj in sodobni urbani razvoj lahko lepo prepletata. Skrb za dobro ekološko stanje voda, tako rečnega kot morskega sveta, je pomembno vodilo za prihodnost ter opomin za ljudi, ki živijo in delajo v tej občutljivi vodni krajini. A izziv za prihodnje generacije ostaja, kako naj bodoči urbani razvoj upošteva sonaravnega ter varuje biotsko raznovrstnost na kopnem in v morju.
Jecljanje je bilo za znanstvenika in jezikoslovca dr. Kozmo Ahačiča najprej težava, pri kateri mu je pomagala logopedinja, potem pa je postalo tudi izziv ali, kot sam pravi, dar. Zaradi jecljanja se veliko bolj poglobi v svoj način govora in vsebino, naučil se je tehnik, retorike, jecljanje pa ga je tudi opomnilo na človekovo ranljivost, da te imajo kljub uspehom lahko za nesposobneža, ki se ne zna niti predstaviti. Jecljanje ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč lahko vpliva na celotno človekovo osebnost. In kako se z jecljanjem sooča najstnica Kiara? Kdaj je začela jecljati, kakšen je odziv bližnjih, okolice, šole? Kako to vpliva na njeno življenje? Strokovni pogled na jecljanje pa odstirajo logopedinji in psihologinja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Jecljanje je bilo za znanstvenika in jezikoslovca dr. Kozmo Ahačiča najprej težava, pri kateri mu je pomagala logopedinja, potem pa je postalo tudi izziv ali, kot sam pravi, dar. Zaradi jecljanja se veliko bolj poglobi v svoj način govora in vsebino, naučil se je tehnik, retorike, jecljanje pa ga je tudi opomnilo na človekovo ranljivost, da te imajo kljub uspehom lahko za nesposobneža, ki se ne zna niti predstaviti. Jecljanje ni samo težava v govorno-jezikovni komunikaciji, temveč lahko vpliva na celotno človekovo osebnost. In kako se z jecljanjem sooča najstnica Kiara? Kdaj je začela jecljati, kakšen je odziv bližnjih, okolice, šole? Kako to vpliva na njeno življenje? Strokovni pogled na jecljanje pa odstirajo logopedinji in psihologinja. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Ídrijca je reka v zahodni Sloveniji, levi pritok Soče. Izvira v Idrijskem hribovju južno od Vojskega. Sprva teče po ozki in globoki dolini proti jugovzhodu in severovzhodu, nato proti severu skozi Idrijo in Spodnjo Idrijo. V spodnjem toku teče po globoki dolini proti severozahodu in se pri Mostu na Soči izliva v Sočo. Idrijca nastane iz štirih majhnih izvirov na gozdnatem pobočju v neposredni bližini razvodja s Trebušo, a se po toku navzdol hitro okrepi s številnimi majhnimi pritoki. Tako si je kmalu vrezala globoko, gozdnato in popolnoma neposeljeno dolino Kramaršca, usmerjeno proti jugovzhodu. Čeprav lahko Idrijco po ohranjenosti struge, kakovosti vode in lepoti pokrajine primerjamo s Sočo, je bil turistični razvoj ob njej razmeroma skromen. Najpomembnejša je vsekakor kulturna in tehnična dediščina v Idriji, klavže v zgornjem toku, Divje jezero in Krajinski park Zgornja Idrijca. A je prav zaradi svoje odmaknjenosti in vrezanih grap čedalje bolj zanimiva za ljudi, ki iščejo mir in povezanost z naravo ter seveda za ribiče z vsega sveta. Prav preživljanje časa na prodiščih reke Idrijce pričara vodno krajino v vsej njeni idiličnosti. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Kamniška Bístrica je reka v osrednji Sloveniji, levi pritok Save. Izvira v kraškem izviru v istoimenski dolini – Kamniška Bistrica – ob južnem vznožju Kamniško-Savinjskih Alp izpod strmih pobočij Rigeljca. Sprva teče po ozki dolini, pri Kamniku vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče po njenem vzhodnem robu oz. Kamniško-Bistriškem polju skozi Domžale in se pod Vidmom kot levi pritok izliva v Savo – v bližini sotočja z njenim desnim pritokom, Ljubljanico. Za začetek reke velja slikovit kraški izvir v obliki manjšega jezerca v bližini Doma v Kamniški Bistrici, vendar reka dobiva vodo še iz več drugih izvirov. Drugi stalni izvir je Mali izvirek nekoliko niže od glavnega izvira pod cesto, drugi izviri so bolj ali manj občasni in večkrat presahnejo. V poletnem času imata oba malo vode, bleščeče bela apnenčasta prodišča in skale v strugah pa opozarjajo na njuno hudourniško naravo. Njeni končni vodni poti pravijo tudi sotočje treh rek Kamniške Bistrice, Save in Ljubljanice. Tam je nekoč bilo rimsko pristanišče. Reka Kamniška Bistrica je ena izmed najlepših in najslikovitejših vodnih krajin v osrčju Slovenije. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Reka Dravinja se začne kot več majhnih izvirov v gozdu nad najvišjimi kmetijami. Dravinja ima po različnih virih dva izvirna kraka, enega na Pohorju, pod Roglo, bolj natančno jugozahodno od Rogle na nadmorski višini 1200 m z imenom Srednja Dravinja, njen drugi izvir pa je pod Ovčarjevim vrhom. V zgornjem delu je dolina razmeroma plitva, a se navzdol hitro poglablja in preide v globoko sotesko s strmimi pobočji. Dravinja je v zgornjem toku izrazito hudourniški vodotok, v spodnjem toku pa značilna nižinska reka s počasnim in vijugastim tokom. Ob Dravinji je drugo najobsežnejše poplavno območje v Sloveniji (okoli 6500 ha), ki sega bolj ali manj sklenjeno od Slovenskih Konjic do izliva v Dravo. Dravinja je reka, ki navdihuje ljudi, željne razgibane vodne krajine, polne naravnih in kulturnih znamenitosti. In prav sonaravno urejanje vodotoka Dravinje, upoštevanje razvoja naselij in ohranjanja biotske raznovrstnosti ter naravnih habitatov za rastlinske ter živalske vrste je eden izmed osrednjih izzivov za razvoj te vodne krajine na Štajerskem. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Kdo so naši življenjski učitelji? Zagotovo starši, učitelji v šoli in ne nazadnje narava. Posebne zgodbe so tokrat zgodbe šolskega učitelja, ki tudi v opravi mavričnega samoroga presega običajne načine poučevanja, s čimer je osvojil dijake in si prislužil mednarodno veljavo; zgodbe mladega para, ki na otroka prenaša znanja in vrednote svojih staršev; ter fotografa, filmskega ustvarjalca in pustolovca, ki ga je narava – tudi s težko preizkušnjo, ko ga je zasul plaz – naučila marsičesa. O učiteljih govorijo tudi njihovi učenci, otroci, starši, bližnji in daljni sopotniki. scenarij: Milica Prešeren režija: Božo Grlj
Kdo so naši življenjski učitelji? Zagotovo starši, učitelji v šoli in ne nazadnje narava. Posebne zgodbe so tokrat zgodbe šolskega učitelja, ki tudi v opravi mavričnega samoroga presega običajne načine poučevanja, s čimer je osvojil dijake in si prislužil mednarodno veljavo; zgodbe mladega para, ki na otroka prenaša znanja in vrednote svojih staršev; ter fotografa, filmskega ustvarjalca in pustolovca, ki ga je narava – tudi s težko preizkušnjo, ko ga je zasul plaz – naučila marsičesa. O učiteljih govorijo tudi njihovi učenci, otroci, starši, bližnji in daljni sopotniki. scenarij: Milica Prešeren režija: Božo Grlj
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Polskava je reka, ki se kot tanka, a odločna črta zarisuje čez Dravsko polje in vzhodno Pohorje. Izviri jo napajajo v zelenem objemu pod Žigartovim vrhom, kjer voda priteče izmed skal in se iz številnih potočkov, ki se zlivajo z Areha in Frajhajma, oblikuje v reko. V zgornjem delu teče po prodnatih koritih in gozdnih grapah. V Zgornji Polskavi preide v ravnino in si nadene novo podobo. Značilni pohorski potok, ki si je vrezal pot skozi metamorfne kamnine, se v spodnjem toku razliva čez ilovnato-peščene naplavine. Na izhodu iz gozdnate divjine nastane širok vršaj, življenjski prostor za številne vasi in polja. Polskava je reka dveh svetov: divjine in ravnine. Reko Polskavo odlikuje krajinska pestrost – od silovitih pohorskih hudournikov do melioriranih ravnic. Gozdni griči nad izvirom so varuhi vode. Ob vsakem močnejšem nalivu pa iztisnejo silne tokove, ki drsijo navzdol – med ljudi, na polja, skozi čas.
Polskava je reka, ki se kot tanka, a odločna črta zarisuje čez Dravsko polje in vzhodno Pohorje. Izviri jo napajajo v zelenem objemu pod Žigartovim vrhom, kjer voda priteče izmed skal in se iz številnih potočkov, ki se zlivajo z Areha in Frajhajma, oblikuje v reko. V zgornjem delu teče po prodnatih koritih in gozdnih grapah. V Zgornji Polskavi preide v ravnino in si nadene novo podobo. Značilni pohorski potok, ki si je vrezal pot skozi metamorfne kamnine, se v spodnjem toku razliva čez ilovnato-peščene naplavine. Na izhodu iz gozdnate divjine nastane širok vršaj, življenjski prostor za številne vasi in polja. Polskava je reka dveh svetov: divjine in ravnine. Reko Polskavo odlikuje krajinska pestrost – od silovitih pohorskih hudournikov do melioriranih ravnic. Gozdni griči nad izvirom so varuhi vode. Ob vsakem močnejšem nalivu pa iztisnejo silne tokove, ki drsijo navzdol – med ljudi, na polja, skozi čas.
Kakšno je življenje z bipolarno motnjo, za katero so značilni maničnimi vzponi in depresivnimi padci? Kako s to diagnozo po 26 hospitalizacijah danes živi Barbara? Kakšne so bile videti njene manične epizode, ko si je med drugim predstavljala, da je znana oseba, in kako so jih doživljali njeni prijatelji, psihiatrinja, ona sama? Tudi Markovo življene zaznamuje bipolarnost. Ob njegovi prekipevajoči energiji in obilici glasbene ustvarjalnosti marsikdo, z izjemo najbližjih, ni opazil njegovih padcev v depresijo, saj se je takrat umaknil v svoj temni svet. Kakšni strahovi ga obhajajo danes in kaj skrbi njegove bližnje? scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Kakšno je življenje z bipolarno motnjo, za katero so značilni maničnimi vzponi in depresivnimi padci? Kako s to diagnozo po 26 hospitalizacijah danes živi Barbara? Kakšne so bile videti njene manične epizode, ko si je med drugim predstavljala, da je znana oseba, in kako so jih doživljali njeni prijatelji, psihiatrinja, ona sama? Tudi Markovo življene zaznamuje bipolarnost. Ob njegovi prekipevajoči energiji in obilici glasbene ustvarjalnosti marsikdo, z izjemo najbližjih, ni opazil njegovih padcev v depresijo, saj se je takrat umaknil v svoj temni svet. Kakšni strahovi ga obhajajo danes in kaj skrbi njegove bližnje? scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Reka Dragonja, poimenovana po vijugasti, zmajevski silhueti – "drago" v italijanščini pomeni zmaj – velja za eno najlepših naravnih dragocenosti Slovenske Istre. Izvira v objemu Šavrinskega gričevja, od koder se mehko spušča v dolino, ki nosi njeno ime. Tam, med zelenimi valovi pokrajine, oblikuje slikovite slapove, ozke soteske, prodnate obale, meandre in kristalno čiste tolmune. S približno tridesetimi kilometri dolžine je Dragonja mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Ker ne teče skozi nobeno večje naselje, njena struga ostaja naravno ohranjena in divja v svoji lepoti. Dolina Dragonje izstopa po biotski pestrosti – je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. A njen podvodni svet ob izlivu reke v morje pripoveduje zgodbo o biotski raznovrstnosti sladke in slane vode.
Reka Dragonja, poimenovana po vijugasti, zmajevski silhueti – "drago" v italijanščini pomeni zmaj – velja za eno najlepših naravnih dragocenosti Slovenske Istre. Izvira v objemu Šavrinskega gričevja, od koder se mehko spušča v dolino, ki nosi njeno ime. Tam, med zelenimi valovi pokrajine, oblikuje slikovite slapove, ozke soteske, prodnate obale, meandre in kristalno čiste tolmune. S približno tridesetimi kilometri dolžine je Dragonja mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Ker ne teče skozi nobeno večje naselje, njena struga ostaja naravno ohranjena in divja v svoji lepoti. Dolina Dragonje izstopa po biotski pestrosti – je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. A njen podvodni svet ob izlivu reke v morje pripoveduje zgodbo o biotski raznovrstnosti sladke in slane vode.
Dokumentarna serija Mestne promenade se po devetih sezonah in šestintridesetih delih zaključuje, v njej pa je urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar podolgem in počez prehodil Slovenijo in se odpravil tudi v zamejstvo. S pomočjo domačinov je predstavil zgodovinska mesta, njihovo kulturno dediščino in tradicionalen utrip. V zaključnem delu bo z odlomki posameznih oddaj strnil temeljne značilnosti razvoja in podobe naših krajev ter se vprašal, kako naj jih varujemo. Gostja v oddaji bo arhitekta in publicistka Živa Deu, ki se intenzivno ukvarja s kulturno dediščino in življenjem v njej.
Dokumentarna serija Mestne promenade se po devetih sezonah in šestintridesetih delih zaključuje, v njej pa je urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar podolgem in počez prehodil Slovenijo in se odpravil tudi v zamejstvo. S pomočjo domačinov je predstavil zgodovinska mesta, njihovo kulturno dediščino in tradicionalen utrip. V zaključnem delu bo z odlomki posameznih oddaj strnil temeljne značilnosti razvoja in podobe naših krajev ter se vprašal, kako naj jih varujemo. Gostja v oddaji bo arhitekta in publicistka Živa Deu, ki se intenzivno ukvarja s kulturno dediščino in življenjem v njej.
Ajdovščina je danes gospodarsko, upravno in kulturno središče Vipavske doline, v zgodovini pa je imela kot antično naselje z imenom Pri mrzli reki in Castra pomembno vlogo na prehodu med Aquileio in Emono. Arheološki ostanki so danes prezentirani tako v mestni muzejski zbirki kot v zgodovinskem jedru, ki ga zaznamuje tudi več galerij, predstavili pa bomo še industrijsko dediščino mesta. O Ajdovščini bodo spregovorili arheologinja Ana Kruh, akademska slikarka Polona Kunaver Ličen, vodja Lokarjeve galerije Vladimir Bačič in direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.
Ajdovščina je danes gospodarsko, upravno in kulturno središče Vipavske doline, v zgodovini pa je imela kot antično naselje z imenom Pri mrzli reki in Castra pomembno vlogo na prehodu med Aquileio in Emono. Arheološki ostanki so danes prezentirani tako v mestni muzejski zbirki kot v zgodovinskem jedru, ki ga zaznamuje tudi več galerij, predstavili pa bomo še industrijsko dediščino mesta. O Ajdovščini bodo spregovorili arheologinja Ana Kruh, akademska slikarka Polona Kunaver Ličen, vodja Lokarjeve galerije Vladimir Bačič in direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Spodnja Drava se začne v Mariboru, na Lentu. Nekoč je bila njegova žila, ki je nosila trgovce, splave in spomine; danes je duša mesta, kjer se srečujejo mostovi, zgodovina in ritem vsakdanjika. Ob Lentu so se nekoč vrstile ladje in splavarji, tu se je gradila mariborska identiteta – ob reki. Po zgodovinskih podatkih je na Lentu letno pristalo približno 1100 rečnih splavov, ki so se ustavili ob slovitih Dravskih Benetkah. Dravske Benetke so bile v 16. stoletju zgrajena srednjeveška trdnjava z visokimi stražnimi stolpi. Spodnja Drava je biotsko zelo raznovrstna. Njene naravne vire človek izkorišča, a jih mora hkrati varovati. Naravna območja, kot so na primer zavarovani parki, so varovalo pred izgubo dragocenih habitatov.
Spodnja Drava se začne v Mariboru, na Lentu. Nekoč je bila njegova žila, ki je nosila trgovce, splave in spomine; danes je duša mesta, kjer se srečujejo mostovi, zgodovina in ritem vsakdanjika. Ob Lentu so se nekoč vrstile ladje in splavarji, tu se je gradila mariborska identiteta – ob reki. Po zgodovinskih podatkih je na Lentu letno pristalo približno 1100 rečnih splavov, ki so se ustavili ob slovitih Dravskih Benetkah. Dravske Benetke so bile v 16. stoletju zgrajena srednjeveška trdnjava z visokimi stražnimi stolpi. Spodnja Drava je biotsko zelo raznovrstna. Njene naravne vire človek izkorišča, a jih mora hkrati varovati. Naravna območja, kot so na primer zavarovani parki, so varovalo pred izgubo dragocenih habitatov.
Potok Črna. V samo osem kilometrov dolg vodotok je vtkana cela zgodba doline. Izvira visoko, skrit pod vasjo Podlom, na skoraj 900 metrih nadmorske višine. Tam, kjer voda privre izpod korenin in kamna, v temni gozdni globini. Njegova pot ni dolga – a je razgibana. Pod izvirom se spusti skozi Krivčevo, kjer vanj priteče potok Volovljek. Pot nadaljuje mimo stare žage, skozi vasi Potok v Črni in Črna pri Kamniku, vse do Stahovice, kjer se izlije v Kamniško bistrico. Dolina, po kateri teče, je obrnjena proti vzhodu. Slovi po temnih kamninah – skrilavcih – po katerih je potok najverjetneje dobil ime. V teh plasteh so v 18. stoletju kopali glino – kaolin. Danes ostajajo le še brazde v zemlji. Nem spomin na čas, ko je industrija segla v najtišje predele narave.
Potok Črna. V samo osem kilometrov dolg vodotok je vtkana cela zgodba doline. Izvira visoko, skrit pod vasjo Podlom, na skoraj 900 metrih nadmorske višine. Tam, kjer voda privre izpod korenin in kamna, v temni gozdni globini. Njegova pot ni dolga – a je razgibana. Pod izvirom se spusti skozi Krivčevo, kjer vanj priteče potok Volovljek. Pot nadaljuje mimo stare žage, skozi vasi Potok v Črni in Črna pri Kamniku, vse do Stahovice, kjer se izlije v Kamniško bistrico. Dolina, po kateri teče, je obrnjena proti vzhodu. Slovi po temnih kamninah – skrilavcih – po katerih je potok najverjetneje dobil ime. V teh plasteh so v 18. stoletju kopali glino – kaolin. Danes ostajajo le še brazde v zemlji. Nem spomin na čas, ko je industrija segla v najtišje predele narave.
Ravne sodijo med osrednja slovenska industrijska središča, kar je mestu dajalo pogoje za razvoj in poseben značaj. Zato bo oddaja predstavila zlasti jeklarsko industrijo, ki jo celostno predstavljajo v muzejskem kompleksu, ter iz nje izhajajočo likovno prireditev in ambientalno kiparsko postavitev Forma viva. V Osrednji koroški knjižnici v zgodovinskem objektu gradu pa se bomo spomnili domačinov, ki so te kraje ključno zaznamovali in se zapisali v slovenski kulturni spomin. Gostje v oddaji bodo etnologinja Karla Oder in vodja domoznanske zbirke v knjižnici Simona Šuler Pandev.
Ravne sodijo med osrednja slovenska industrijska središča, kar je mestu dajalo pogoje za razvoj in poseben značaj. Zato bo oddaja predstavila zlasti jeklarsko industrijo, ki jo celostno predstavljajo v muzejskem kompleksu, ter iz nje izhajajočo likovno prireditev in ambientalno kiparsko postavitev Forma viva. V Osrednji koroški knjižnici v zgodovinskem objektu gradu pa se bomo spomnili domačinov, ki so te kraje ključno zaznamovali in se zapisali v slovenski kulturni spomin. Gostje v oddaji bodo etnologinja Karla Oder in vodja domoznanske zbirke v knjižnici Simona Šuler Pandev.
S sateliti bolje razumemo probleme Zemlje. Preučujemo podnebne spremembe, izboljšujemo kmetijstvo in skrbimo za varnost. Pri tem nastajajo ogromne količine podatkov, ki jih učinkovito krotijo slovenska podjetja.
S sateliti bolje razumemo probleme Zemlje. Preučujemo podnebne spremembe, izboljšujemo kmetijstvo in skrbimo za varnost. Pri tem nastajajo ogromne količine podatkov, ki jih učinkovito krotijo slovenska podjetja.
Reka Krka – tiha, svetla reka, ki v svojem toku nosi zgodbo pokrajine in ljudi. Izvira v vasi Krka v Suhi krajini in se po skoraj stotih kilometrih meandrov, pragov in otočkov pri Brežicah izlije v Savo. Je najdaljša reka Dolenjske in druga najdaljša slovenska reka, ki v celoti teče po naši deželi. S pritoki in podzemnimi vrelci Krka ustvarja življenjski prostor na kar 2.284 km² – to je desetina slovenskega ozemlja. Krka je edina slovenska lehnjakotvorna reka, ki z bogastvom apnenca ustvarja kraške jame, naravne pregrade, slapišča in podvodne pragove. Med Zagradcem in Žužemberkom nastajajo najlepši od teh, prava vodna poezija, ki v spodnjem toku preide v umirjene rokave, otočke in okljuke. Na enem takšnih lehnjakovih otočkov že stoletja kraljuje znameniti grad Otočec.
Reka Krka – tiha, svetla reka, ki v svojem toku nosi zgodbo pokrajine in ljudi. Izvira v vasi Krka v Suhi krajini in se po skoraj stotih kilometrih meandrov, pragov in otočkov pri Brežicah izlije v Savo. Je najdaljša reka Dolenjske in druga najdaljša slovenska reka, ki v celoti teče po naši deželi. S pritoki in podzemnimi vrelci Krka ustvarja življenjski prostor na kar 2.284 km² – to je desetina slovenskega ozemlja. Krka je edina slovenska lehnjakotvorna reka, ki z bogastvom apnenca ustvarja kraške jame, naravne pregrade, slapišča in podvodne pragove. Med Zagradcem in Žužemberkom nastajajo najlepši od teh, prava vodna poezija, ki v spodnjem toku preide v umirjene rokave, otočke in okljuke. Na enem takšnih lehnjakovih otočkov že stoletja kraljuje znameniti grad Otočec.
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
Slovenijo in Avstrijo povezuje skupen kulturni prostor na avstrijskem Koroškem, kamor so se v 6. stoletju naselili predniki Slovencev in pozneje utemeljili samostojno kneževino Karantanijo. Danes v mestu delujejo številne slovenske organizacije, ki združujejo zamejce na političnem, družbenem, kulturnem in športnem področju, ohranili pa so se tudi različni slovenski zgodovinski spomini. Predstavili bomo deželni dvorec in stolnico, slovensko gimnazijo in celovško univerzo ter park miniatur Minimundus. Gost v oddaji bo predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko.
Slovenijo in Avstrijo povezuje skupen kulturni prostor na avstrijskem Koroškem, kamor so se v 6. stoletju naselili predniki Slovencev in pozneje utemeljili samostojno kneževino Karantanijo. Danes v mestu delujejo številne slovenske organizacije, ki združujejo zamejce na političnem, družbenem, kulturnem in športnem področju, ohranili pa so se tudi različni slovenski zgodovinski spomini. Predstavili bomo deželni dvorec in stolnico, slovensko gimnazijo in celovško univerzo ter park miniatur Minimundus. Gost v oddaji bo predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Strma in ovinkasta gorska cesta čez stari prelaz Ljubelj, ki je bila pozimi zaradi snega pogosto neprevozna, je za nemške okupatorje pomenila veliko in motečo oviro. Za obvladovanje zasedenih dežel in boljšo povezavo z Jadranom in vzhodom so se odločili zgraditi cestni predor. Za gradnjo jim je primanjkovalo delovne sile, zato so postavili koncentracijsko taborišče. Jetniki so morali v nečloveških razmerah zgraditi 1566 metrov dolg predor. Taborišče Ljubelj pa je bilo eno redkih, kjer so jetnikom nesebično pomagali okoliški prebivalci.
Strma in ovinkasta gorska cesta čez stari prelaz Ljubelj, ki je bila pozimi zaradi snega pogosto neprevozna, je za nemške okupatorje pomenila veliko in motečo oviro. Za obvladovanje zasedenih dežel in boljšo povezavo z Jadranom in vzhodom so se odločili zgraditi cestni predor. Za gradnjo jim je primanjkovalo delovne sile, zato so postavili koncentracijsko taborišče. Jetniki so morali v nečloveških razmerah zgraditi 1566 metrov dolg predor. Taborišče Ljubelj pa je bilo eno redkih, kjer so jetnikom nesebično pomagali okoliški prebivalci.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Ivana Hribarja poznamo predvsem kot ljubljanskega župana in politika, vendar je napisal tudi nekaj literarnih del, v katerih je navdušeno opeval slovanstvo. Zaradi tega političnega prepričanja tudi ni dokončal šolanja, kajti avstro-ogrska oblast idej o povezovanju med Slovani ni dobro sprejemala. Kljub temu je s svojimi sposobnostmi in prizadevnostjo postal vodilna osebnost v bankirstvu in politiki. Njegovo življenje je bilo pestro in zanimivo, a hkrati grenko. Njegov zadnji dom, vila Zlatica, nam pripoveduje zgodbo o tem velikem Ljubljančanu in Slovencu, čigar najsrčnejša želja je bila, da se v službi naroda bori za njegove pravice.
Ivana Hribarja poznamo predvsem kot ljubljanskega župana in politika, vendar je napisal tudi nekaj literarnih del, v katerih je navdušeno opeval slovanstvo. Zaradi tega političnega prepričanja tudi ni dokončal šolanja, kajti avstro-ogrska oblast idej o povezovanju med Slovani ni dobro sprejemala. Kljub temu je s svojimi sposobnostmi in prizadevnostjo postal vodilna osebnost v bankirstvu in politiki. Njegovo življenje je bilo pestro in zanimivo, a hkrati grenko. Njegov zadnji dom, vila Zlatica, nam pripoveduje zgodbo o tem velikem Ljubljančanu in Slovencu, čigar najsrčnejša želja je bila, da se v službi naroda bori za njegove pravice.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Proti koncu druge svetovne vojne so nebo nad Slovenijo pogosto prekrila zavezniška letala. Na naše ozemlje je padlo kar 8000 ton bomb, ki so sejale smrt in povzročile velikansko materialno škodo. Maribor je bilo eno od najbolj bombardiranih mest v Evropi. Številne bombe, ki niso eksplodirale, so še danes zakopane pod zemeljskim površjem. Kljub temu so Slovenci radi pomagali letalskim posadkam, ki so strmoglavile na slovenskem ozemlju. V filmu spoznamo zgodbo »srebrne ptice izpod Jalovca«, v dolini Kamniške Bistrice obiščemo partizansko bolnišnico ter partizanski letališči v Beli krajini, kamor so zavezniki dovažali vojaško opremo, sanitetni material in hrano, na varno pa odvažali ranjence, nosečnice in druge civiliste ter rešene zavezniške vojake.
Proti koncu druge svetovne vojne so nebo nad Slovenijo pogosto prekrila zavezniška letala. Na naše ozemlje je padlo kar 8000 ton bomb, ki so sejale smrt in povzročile velikansko materialno škodo. Maribor je bilo eno od najbolj bombardiranih mest v Evropi. Številne bombe, ki niso eksplodirale, so še danes zakopane pod zemeljskim površjem. Kljub temu so Slovenci radi pomagali letalskim posadkam, ki so strmoglavile na slovenskem ozemlju. V filmu spoznamo zgodbo »srebrne ptice izpod Jalovca«, v dolini Kamniške Bistrice obiščemo partizansko bolnišnico ter partizanski letališči v Beli krajini, kamor so zavezniki dovažali vojaško opremo, sanitetni material in hrano, na varno pa odvažali ranjence, nosečnice in druge civiliste ter rešene zavezniške vojake.
V dokumentarno-izobraževalni seriji Mestne promenade smo pripravili tudi oddaji o Gorici in Novi Gorici, ki smo ju združili v enoten film, s čimer se Televizija Slovenija pridružuje dogodkom Evropske prestolnice kulture. Mesti danes ločuje državna meja in imata vsaka svojo specifično zgodovino, vendar sta hkrati neločljivo povezani. Televizijska ekipa je na italijanski strani zasledovala zlasti večstoletno slovensko kulturno prisotnost, na slovenski pa razvoj po drugi svetovni vojni. Avtor in voditelj Andrej Doblehar se je pogovarjal z gosti Aldom Ruplom, Eriko Jazbar, Alenko di Battista in Tomažem Vugo, ki so sooblikovali filmsko zgodbo obeh Goric.
V dokumentarno-izobraževalni seriji Mestne promenade smo pripravili tudi oddaji o Gorici in Novi Gorici, ki smo ju združili v enoten film, s čimer se Televizija Slovenija pridružuje dogodkom Evropske prestolnice kulture. Mesti danes ločuje državna meja in imata vsaka svojo specifično zgodovino, vendar sta hkrati neločljivo povezani. Televizijska ekipa je na italijanski strani zasledovala zlasti večstoletno slovensko kulturno prisotnost, na slovenski pa razvoj po drugi svetovni vojni. Avtor in voditelj Andrej Doblehar se je pogovarjal z gosti Aldom Ruplom, Eriko Jazbar, Alenko di Battista in Tomažem Vugo, ki so sooblikovali filmsko zgodbo obeh Goric.
Kaj se zgodi, ko človek v morju zgradi prvo podvodno strukturo, namenjeno izključno naravi? V Piranskem zalivu je nastala Morska oaza Piran, petnadstropna betonska hiša, ki je postala dom ribam, školjkam in rakom. Dokumentarni film spremlja njen nastanek, zahtevni potop in čudež življenja, ki se je vanjo naselilo že po nekaj dneh. »Že po treh dneh so prišle prve jate rib fratrov,« pravi biolog Lean Fonda. »Vsak potop je presenečenje, vedno odkriješ kaj novega,« dodaja soavtorica projekta dr. Irena Fonda. Podvodni fotograf Arne Hodalič pa poudarja: »Struktura daje možnost, da se na povsem golih tleh začne pisati nova zgodba.« Morska oaza Piran je tako zibelka novega življenja in dokaz, da lahko človek z morjem sodeluje, ne le posega vanj.
Kaj se zgodi, ko človek v morju zgradi prvo podvodno strukturo, namenjeno izključno naravi? V Piranskem zalivu je nastala Morska oaza Piran, petnadstropna betonska hiša, ki je postala dom ribam, školjkam in rakom. Dokumentarni film spremlja njen nastanek, zahtevni potop in čudež življenja, ki se je vanjo naselilo že po nekaj dneh. »Že po treh dneh so prišle prve jate rib fratrov,« pravi biolog Lean Fonda. »Vsak potop je presenečenje, vedno odkriješ kaj novega,« dodaja soavtorica projekta dr. Irena Fonda. Podvodni fotograf Arne Hodalič pa poudarja: »Struktura daje možnost, da se na povsem golih tleh začne pisati nova zgodba.« Morska oaza Piran je tako zibelka novega življenja in dokaz, da lahko človek z morjem sodeluje, ne le posega vanj.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
What happens when humans build the first underwater structure in the sea designed exclusively for nature? In the Bay of Piran, the Sea Oasis Piran has been created — a five-storey concrete structure that has become home to fish, shellfish, and crustaceans. The documentary follows its creation, the demanding underwater installation, and the miracle of life that began to inhabit it within just a few days. “After only three days, the first schools of frater seabream arrived,” says biologist Lean Fonda. “Every dive is a surprise, you always discover something new,” adds project co-author Dr Irena Fonda. Underwater photographer Arne Hodalič emphasises: “The structure makes it possible for a new story to begin on what was once completely bare seabed.” Sea Oasis Piran thus stands as a cradle of new life and proof that humans can work with the sea, rather than merely intervene in it.
What happens when humans build the first underwater structure in the sea designed exclusively for nature? In the Bay of Piran, the Sea Oasis Piran has been created — a five-storey concrete structure that has become home to fish, shellfish, and crustaceans. The documentary follows its creation, the demanding underwater installation, and the miracle of life that began to inhabit it within just a few days. “After only three days, the first schools of frater seabream arrived,” says biologist Lean Fonda. “Every dive is a surprise, you always discover something new,” adds project co-author Dr Irena Fonda. Underwater photographer Arne Hodalič emphasises: “The structure makes it possible for a new story to begin on what was once completely bare seabed.” Sea Oasis Piran thus stands as a cradle of new life and proof that humans can work with the sea, rather than merely intervene in it.
Ljudje imamo danes ogromen vpliv na planet, naravna okolja in druga bitja, ki si z nami delijo ta del vesolja. Ena od sledi, ki jo puščamo naslednjim generacijam, so naši odpadki. Teh še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko kot danes. Samo komunalnih odpadkov vsako leto proizvedemo dve milijardi ton. V morja in oceane zmečemo 11 milijonov ton odpadne plastike – tudi zato, ker vsak teden proizvedemo toliko novih reči, da bi njihova skupna teža ustrezala teži celotnega človeštva. Izobraževalni program TVS začenja novo serijo oddaj Pot v zeleno. Oddaje so namenjene širšemu krogu gledalcev in na poljuden način spregovorijo o skrbi za okolje. Govorijo o mestih prihodnosti, o trajnostnem turizmu, o zdravi hrani in opozarjajo na dileme današnjega časa – od problema odpadkov do izumiranja oziroma ohranjanja biotske raznovrstnosti. To jesen bo na sporedu pet 25-minutnih oddaj.
Ljudje imamo danes ogromen vpliv na planet, naravna okolja in druga bitja, ki si z nami delijo ta del vesolja. Ena od sledi, ki jo puščamo naslednjim generacijam, so naši odpadki. Teh še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko kot danes. Samo komunalnih odpadkov vsako leto proizvedemo dve milijardi ton. V morja in oceane zmečemo 11 milijonov ton odpadne plastike – tudi zato, ker vsak teden proizvedemo toliko novih reči, da bi njihova skupna teža ustrezala teži celotnega človeštva. Izobraževalni program TVS začenja novo serijo oddaj Pot v zeleno. Oddaje so namenjene širšemu krogu gledalcev in na poljuden način spregovorijo o skrbi za okolje. Govorijo o mestih prihodnosti, o trajnostnem turizmu, o zdravi hrani in opozarjajo na dileme današnjega časa – od problema odpadkov do izumiranja oziroma ohranjanja biotske raznovrstnosti. To jesen bo na sporedu pet 25-minutnih oddaj.
Po evidencah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije živi v Sloveniji med 9000 in 10 000 slepih in slabovidnih ljudi. Od tega jih je v društva slepih včlanjenih približno 4000. V dokumentarnem filmu Moje roke so moje oči nam svoj pogled na svet in na to, kako ga doživljajo z vsemi svojimi čutili, razkrivajo taki, ki so slepi od rojstva, in taki, ki so oslepeli pozneje, bodisi zaradi postopnega poslabševanja vida bodisi zaradi nesreč. V filmu so sodelovali tudi slabovidni, ki menijo, da zaradi tega, ker slabo vidijo, niso nič manj slepi kot številni videči ljudje. Režiser in scenarist: Tadej Čater Direktor fotografije in snemalec: Anton Kralj Serša Montažer: Zlatjan Čučkov
Po evidencah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije živi v Sloveniji med 9000 in 10 000 slepih in slabovidnih ljudi. Od tega jih je v društva slepih včlanjenih približno 4000. V dokumentarnem filmu Moje roke so moje oči nam svoj pogled na svet in na to, kako ga doživljajo z vsemi svojimi čutili, razkrivajo taki, ki so slepi od rojstva, in taki, ki so oslepeli pozneje, bodisi zaradi postopnega poslabševanja vida bodisi zaradi nesreč. V filmu so sodelovali tudi slabovidni, ki menijo, da zaradi tega, ker slabo vidijo, niso nič manj slepi kot številni videči ljudje. Režiser in scenarist: Tadej Čater Direktor fotografije in snemalec: Anton Kralj Serša Montažer: Zlatjan Čučkov
Evropska komisija je izbrala 100 različnih mest iz celotne EU in nekaterih pridruženih članic, ki so se zavezala, da si bodo prizadevala do leta 2030 postati podnebno nevtralna in pametna. Ta mesta bodo vzorčni primeri za vsa ostala mesta, ki jim bodo sledila. Iz Slovenije v misiji sodelujejo Kranj, Ljubljana in Velenje in v oddaji bo prikazano, kako so se tega lotili. Toda - ali res pomeni trajnostni razvoj mesta za prebivalce in obiskovalce v mestu bolj zdravo in prijetno življenje? Po eni strani prav gotovo. Po drugi strani pa prinaša številne omejitve, na katere se bomo morali navaditi.
Evropska komisija je izbrala 100 različnih mest iz celotne EU in nekaterih pridruženih članic, ki so se zavezala, da si bodo prizadevala do leta 2030 postati podnebno nevtralna in pametna. Ta mesta bodo vzorčni primeri za vsa ostala mesta, ki jim bodo sledila. Iz Slovenije v misiji sodelujejo Kranj, Ljubljana in Velenje in v oddaji bo prikazano, kako so se tega lotili. Toda - ali res pomeni trajnostni razvoj mesta za prebivalce in obiskovalce v mestu bolj zdravo in prijetno življenje? Po eni strani prav gotovo. Po drugi strani pa prinaša številne omejitve, na katere se bomo morali navaditi.
Turisti preplavljajo najlepša svetovna mesta, slikovite kraje, eksotične morske obale, gorske grebene, prodirajo v najbolj skrite kotičke našega planeta in posegajo že po vesolju. Iščejo kraje »kjer ni turistov« in gostilne, »kamor hodijo samo domačini« in nato s posnetki svojih dosežkov polnijo splet. A takih zaželenih krajev, turističnih ciljev, kjer se ohranja utrip življenja lokalnih prebivalcev, je na svetu vse manj. Vse več je Barcelon, Amsterdamov, Benetk… krajev, v katerih imajo prebivalci negativen odnos do turistov, zaradi katerih ne morejo več normalno živeti. Kje je prihodnost turizma, kako zaščititi najlepše naravne oaze pred množicami in jih vendarle pustiti dostopne? V Bohinju so se tega izziva lotili celovito.
Turisti preplavljajo najlepša svetovna mesta, slikovite kraje, eksotične morske obale, gorske grebene, prodirajo v najbolj skrite kotičke našega planeta in posegajo že po vesolju. Iščejo kraje »kjer ni turistov« in gostilne, »kamor hodijo samo domačini« in nato s posnetki svojih dosežkov polnijo splet. A takih zaželenih krajev, turističnih ciljev, kjer se ohranja utrip življenja lokalnih prebivalcev, je na svetu vse manj. Vse več je Barcelon, Amsterdamov, Benetk… krajev, v katerih imajo prebivalci negativen odnos do turistov, zaradi katerih ne morejo več normalno živeti. Kje je prihodnost turizma, kako zaščititi najlepše naravne oaze pred množicami in jih vendarle pustiti dostopne? V Bohinju so se tega izziva lotili celovito.
Podnebne spremembe in izčrpanost naravnih virov nas silijo v iskanje novih načinov pridelave hrane, bolj prijaznih do okolja in po možnosti seveda bolj zdravih. Odgovor na vprašanje kaj bomo jedli jutri je še toliko bolj pomemben v luči negotovih političnih razmer v svetu. Slovenija je premalo prehransko samozadostna, veliko kmetij propada, zdi se, kot da nihče več noče delati od zore do mraka in da se s pridelovanjem hrane ne da preživeti. Pa je res tako? Na hribovskih kmetijah Poljanske doline mladi prevzemniki dokazujejo, da se da preživeti in zaslužiti, pa naj bo s predelavo mleka, pridelovanjem ekološke zelenjave, vzgojo malin, peko domačih piškotov ali s kuhanjem starega domačega zdravila.
Podnebne spremembe in izčrpanost naravnih virov nas silijo v iskanje novih načinov pridelave hrane, bolj prijaznih do okolja in po možnosti seveda bolj zdravih. Odgovor na vprašanje kaj bomo jedli jutri je še toliko bolj pomemben v luči negotovih političnih razmer v svetu. Slovenija je premalo prehransko samozadostna, veliko kmetij propada, zdi se, kot da nihče več noče delati od zore do mraka in da se s pridelovanjem hrane ne da preživeti. Pa je res tako? Na hribovskih kmetijah Poljanske doline mladi prevzemniki dokazujejo, da se da preživeti in zaslužiti, pa naj bo s predelavo mleka, pridelovanjem ekološke zelenjave, vzgojo malin, peko domačih piškotov ali s kuhanjem starega domačega zdravila.
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Izumiranje je naravni proces. Včasih posamezne vrste izginjajo počasi, včasih, če se na planetu zgodi katastrofa, pa hitro. Žal smo tokrat katastrofa tudi ljudje. Vrste namreč izumirajo desetkrat hitreje, kot bi, če na ta proces ne bi vplival človek. Ker pa so tudi naša življenja odvisna od rastlin, živali in naravnih ekosistemov, je danes resno vprašanje, ali morda zaradi naših dejanj ne grozi izumrtje tudi naši vrsti. Scenarij: Dular Radovan Ana Režija: Aleksandra Vokač
Izumiranje je naravni proces. Včasih posamezne vrste izginjajo počasi, včasih, če se na planetu zgodi katastrofa, pa hitro. Žal smo tokrat katastrofa tudi ljudje. Vrste namreč izumirajo desetkrat hitreje, kot bi, če na ta proces ne bi vplival človek. Ker pa so tudi naša življenja odvisna od rastlin, živali in naravnih ekosistemov, je danes resno vprašanje, ali morda zaradi naših dejanj ne grozi izumrtje tudi naši vrsti. Scenarij: Dular Radovan Ana Režija: Aleksandra Vokač
Potem ko se je z reprezentanco vrnil z Mediteranskih iger, kjer so osvojili prvo medaljo v skupinskih športih za Slovenijo, je šel naravnost z letališča na operacijo hrbtenice. Prvo od treh. Mesec dni kasneje je že stal na rokometnem igrišču. Bolečine v hrbtenici je lajšal s protibolečinskimi tabletami. Težave s hrbtenico in bolečine so se nadaljevale tudi po koncu športne poti. Vse do tistega junijskega jutra, ko ni mogel več stopiti na noge. Pristal je na invalidskem vozičku. Nenad Stojaković, poklicni rokometaš, nekdanji slovenski reprezentant, je plačal svojo ceno. In kasneje osvojil tudi medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu na vozičkih. Režija in scenarij: Tadej Čater Direktor fotografije: Stojan Femec Mojster montaže: Andrej Modic
Potem ko se je z reprezentanco vrnil z Mediteranskih iger, kjer so osvojili prvo medaljo v skupinskih športih za Slovenijo, je šel naravnost z letališča na operacijo hrbtenice. Prvo od treh. Mesec dni kasneje je že stal na rokometnem igrišču. Bolečine v hrbtenici je lajšal s protibolečinskimi tabletami. Težave s hrbtenico in bolečine so se nadaljevale tudi po koncu športne poti. Vse do tistega junijskega jutra, ko ni mogel več stopiti na noge. Pristal je na invalidskem vozičku. Nenad Stojaković, poklicni rokometaš, nekdanji slovenski reprezentant, je plačal svojo ceno. In kasneje osvojil tudi medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu na vozičkih. Režija in scenarij: Tadej Čater Direktor fotografije: Stojan Femec Mojster montaže: Andrej Modic
Les ni le gradbeni material. Z njim vnašamo naravo v svoj dom in dokazano je, da les izboljšuje počutje in storilnost. Les ponuja razvojne priložnosti tako podjetjem kot posameznikom in je strateški material naše države, zaradi katerega se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate evropske države. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Les ni le gradbeni material. Z njim vnašamo naravo v svoj dom in dokazano je, da les izboljšuje počutje in storilnost. Les ponuja razvojne priložnosti tako podjetjem kot posameznikom in je strateški material naše države, zaradi katerega se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate evropske države. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Slovenija ima eno najpopolnejših naravnih okolij, kjer lahko s premišljeno in sonaravno uporabo lesa izkažemo spoštovanje do narave. Les nas povezuje s preteklostjo, navdihuje v sedanjosti in utrjuje temelje za trajnostno prihodnost. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Slovenija ima eno najpopolnejših naravnih okolij, kjer lahko s premišljeno in sonaravno uporabo lesa izkažemo spoštovanje do narave. Les nas povezuje s preteklostjo, navdihuje v sedanjosti in utrjuje temelje za trajnostno prihodnost. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.