Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
V Osapski dolini, kjer se nad kraškim robom mešata dva podnebna pasova, teče kraška reka Osp, ki jo imenujemo Osapska reka. Njena rečna krajina ima submediteranske podnebne značilnosti, a se nad kraškim robom sreča z ostrejšim celinskim podnebjem. To se kaže v močnih vetrovih, ki so značilni za to krajino. Ob jamskem izviru Osapske reke so stene in plezališče, med najboljšimi plezalci se je še posebej uveljavila Mišja peč. Osapska reka po slovenskem ozemlju teče nekaj več kot dva kilometra, pot nadaljuje po italijanskem ozemlju, kjer je regulirana in se po približno 4 kilometrih od državne meje v bližini naselja Milje izliva v Tržaški zaliv, natančneje Miljski oziroma Žaveljski zaliv. Osapska reka konča svojo kratko rečno pot v sotočju s Tržaškim zalivom, ki je del Jadranskega morja. Tako s svojim vodnim tokom postane del največjega vodnega telesa na svetu, morja, ki se pretaka ter prepleta skozi morske tokove od Antarktike do Arktike. Osapska reka je in bo ostala ena izmed skritih vodnih krajin, kamor se obiskovalci radi vračajo. Scenarij in režija: Matjaž Mihelčič
Kdo so naši življenjski učitelji? Zagotovo starši, učitelji v šoli in ne nazadnje narava. Posebne zgodbe so tokrat zgodbe šolskega učitelja, ki tudi v opravi mavričnega samoroga presega običajne načine poučevanja, s čimer je osvojil dijake in si prislužil mednarodno veljavo; zgodbe mladega para, ki na otroka prenaša znanja in vrednote svojih staršev; ter fotografa, filmskega ustvarjalca in pustolovca, ki ga je narava – tudi s težko preizkušnjo, ko ga je zasul plaz – naučila marsičesa. O učiteljih govorijo tudi njihovi učenci, otroci, starši, bližnji in daljni sopotniki. scenarij: Milica Prešeren režija: Božo Grlj
Kdo so naši življenjski učitelji? Zagotovo starši, učitelji v šoli in ne nazadnje narava. Posebne zgodbe so tokrat zgodbe šolskega učitelja, ki tudi v opravi mavričnega samoroga presega običajne načine poučevanja, s čimer je osvojil dijake in si prislužil mednarodno veljavo; zgodbe mladega para, ki na otroka prenaša znanja in vrednote svojih staršev; ter fotografa, filmskega ustvarjalca in pustolovca, ki ga je narava – tudi s težko preizkušnjo, ko ga je zasul plaz – naučila marsičesa. O učiteljih govorijo tudi njihovi učenci, otroci, starši, bližnji in daljni sopotniki. scenarij: Milica Prešeren režija: Božo Grlj
Polskava je reka, ki se kot tanka, a odločna črta zarisuje čez Dravsko polje in vzhodno Pohorje. Izviri jo napajajo v zelenem objemu pod Žigartovim vrhom, kjer voda priteče izmed skal in se iz številnih potočkov, ki se zlivajo z Areha in Frajhajma, oblikuje v reko. V zgornjem delu teče po prodnatih koritih in gozdnih grapah. V Zgornji Polskavi preide v ravnino in si nadene novo podobo. Značilni pohorski potok, ki si je vrezal pot skozi metamorfne kamnine, se v spodnjem toku razliva čez ilovnato-peščene naplavine. Na izhodu iz gozdnate divjine nastane širok vršaj, življenjski prostor za številne vasi in polja. Polskava je reka dveh svetov: divjine in ravnine. Reko Polskavo odlikuje krajinska pestrost – od silovitih pohorskih hudournikov do melioriranih ravnic. Gozdni griči nad izvirom so varuhi vode. Ob vsakem močnejšem nalivu pa iztisnejo silne tokove, ki drsijo navzdol – med ljudi, na polja, skozi čas.
Polskava je reka, ki se kot tanka, a odločna črta zarisuje čez Dravsko polje in vzhodno Pohorje. Izviri jo napajajo v zelenem objemu pod Žigartovim vrhom, kjer voda priteče izmed skal in se iz številnih potočkov, ki se zlivajo z Areha in Frajhajma, oblikuje v reko. V zgornjem delu teče po prodnatih koritih in gozdnih grapah. V Zgornji Polskavi preide v ravnino in si nadene novo podobo. Značilni pohorski potok, ki si je vrezal pot skozi metamorfne kamnine, se v spodnjem toku razliva čez ilovnato-peščene naplavine. Na izhodu iz gozdnate divjine nastane širok vršaj, življenjski prostor za številne vasi in polja. Polskava je reka dveh svetov: divjine in ravnine. Reko Polskavo odlikuje krajinska pestrost – od silovitih pohorskih hudournikov do melioriranih ravnic. Gozdni griči nad izvirom so varuhi vode. Ob vsakem močnejšem nalivu pa iztisnejo silne tokove, ki drsijo navzdol – med ljudi, na polja, skozi čas.
Kakšno je življenje z bipolarno motnjo, za katero so značilni maničnimi vzponi in depresivnimi padci? Kako s to diagnozo po 26 hospitalizacijah danes živi Barbara? Kakšne so bile videti njene manične epizode, ko si je med drugim predstavljala, da je znana oseba, in kako so jih doživljali njeni prijatelji, psihiatrinja, ona sama? Tudi Markovo življene zaznamuje bipolarnost. Ob njegovi prekipevajoči energiji in obilici glasbene ustvarjalnosti marsikdo, z izjemo najbližjih, ni opazil njegovih padcev v depresijo, saj se je takrat umaknil v svoj temni svet. Kakšni strahovi ga obhajajo danes in kaj skrbi njegove bližnje? scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Kakšno je življenje z bipolarno motnjo, za katero so značilni maničnimi vzponi in depresivnimi padci? Kako s to diagnozo po 26 hospitalizacijah danes živi Barbara? Kakšne so bile videti njene manične epizode, ko si je med drugim predstavljala, da je znana oseba, in kako so jih doživljali njeni prijatelji, psihiatrinja, ona sama? Tudi Markovo življene zaznamuje bipolarnost. Ob njegovi prekipevajoči energiji in obilici glasbene ustvarjalnosti marsikdo, z izjemo najbližjih, ni opazil njegovih padcev v depresijo, saj se je takrat umaknil v svoj temni svet. Kakšni strahovi ga obhajajo danes in kaj skrbi njegove bližnje? scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško
Reka Dragonja, poimenovana po vijugasti, zmajevski silhueti – "drago" v italijanščini pomeni zmaj – velja za eno najlepših naravnih dragocenosti Slovenske Istre. Izvira v objemu Šavrinskega gričevja, od koder se mehko spušča v dolino, ki nosi njeno ime. Tam, med zelenimi valovi pokrajine, oblikuje slikovite slapove, ozke soteske, prodnate obale, meandre in kristalno čiste tolmune. S približno tridesetimi kilometri dolžine je Dragonja mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Ker ne teče skozi nobeno večje naselje, njena struga ostaja naravno ohranjena in divja v svoji lepoti. Dolina Dragonje izstopa po biotski pestrosti – je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. A njen podvodni svet ob izlivu reke v morje pripoveduje zgodbo o biotski raznovrstnosti sladke in slane vode.
Reka Dragonja, poimenovana po vijugasti, zmajevski silhueti – "drago" v italijanščini pomeni zmaj – velja za eno najlepših naravnih dragocenosti Slovenske Istre. Izvira v objemu Šavrinskega gričevja, od koder se mehko spušča v dolino, ki nosi njeno ime. Tam, med zelenimi valovi pokrajine, oblikuje slikovite slapove, ozke soteske, prodnate obale, meandre in kristalno čiste tolmune. S približno tridesetimi kilometri dolžine je Dragonja mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Ker ne teče skozi nobeno večje naselje, njena struga ostaja naravno ohranjena in divja v svoji lepoti. Dolina Dragonje izstopa po biotski pestrosti – je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. A njen podvodni svet ob izlivu reke v morje pripoveduje zgodbo o biotski raznovrstnosti sladke in slane vode.
Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Skoraj natanko 111 let, kar je izšla v tiskani knjigi in bila nato dober teden pozneje, 21. decembra 1907, tudi krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, se bomo v prvi oddaji iz cikla 50 knjig posvetili Cankarjevi “hudobni farsi”. Tako vsaj jo je označil sogovornik v oddaji, dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, pa tudi Cankar sam je v pismu založniku pravil: “Stvar je največja hudobija, kar sem jih kdaj napisal.“ Oddaje 50 knjig so poziv k bralni drznosti - v tokratni oddaji pa tudi poziv k odkrivanju novih okusov: sogovornik v oddaji Boštjan Napotnik Napo bo osvetlil nenavadno vzporednico, ki jo vidi - med Cankarjem in vampi. Obeta se torej pravo literarno pohujšanje. voditelj: Luka Novak, režija: Darko Sinko, scenarij: Valentina Smej Novak, Luka Novak
Dokumentarna serija Mestne promenade se po devetih sezonah in šestintridesetih delih zaključuje, v njej pa je urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar podolgem in počez prehodil Slovenijo in se odpravil tudi v zamejstvo. S pomočjo domačinov je predstavil zgodovinska mesta, njihovo kulturno dediščino in tradicionalen utrip. V zaključnem delu bo z odlomki posameznih oddaj strnil temeljne značilnosti razvoja in podobe naših krajev ter se vprašal, kako naj jih varujemo. Gostja v oddaji bo arhitekta in publicistka Živa Deu, ki se intenzivno ukvarja s kulturno dediščino in življenjem v njej.
Dokumentarna serija Mestne promenade se po devetih sezonah in šestintridesetih delih zaključuje, v njej pa je urednik, scenarist in voditelj Andrej Doblehar podolgem in počez prehodil Slovenijo in se odpravil tudi v zamejstvo. S pomočjo domačinov je predstavil zgodovinska mesta, njihovo kulturno dediščino in tradicionalen utrip. V zaključnem delu bo z odlomki posameznih oddaj strnil temeljne značilnosti razvoja in podobe naših krajev ter se vprašal, kako naj jih varujemo. Gostja v oddaji bo arhitekta in publicistka Živa Deu, ki se intenzivno ukvarja s kulturno dediščino in življenjem v njej.
Ajdovščina je danes gospodarsko, upravno in kulturno središče Vipavske doline, v zgodovini pa je imela kot antično naselje z imenom Pri mrzli reki in Castra pomembno vlogo na prehodu med Aquileio in Emono. Arheološki ostanki so danes prezentirani tako v mestni muzejski zbirki kot v zgodovinskem jedru, ki ga zaznamuje tudi več galerij, predstavili pa bomo še industrijsko dediščino mesta. O Ajdovščini bodo spregovorili arheologinja Ana Kruh, akademska slikarka Polona Kunaver Ličen, vodja Lokarjeve galerije Vladimir Bačič in direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.
Ajdovščina je danes gospodarsko, upravno in kulturno središče Vipavske doline, v zgodovini pa je imela kot antično naselje z imenom Pri mrzli reki in Castra pomembno vlogo na prehodu med Aquileio in Emono. Arheološki ostanki so danes prezentirani tako v mestni muzejski zbirki kot v zgodovinskem jedru, ki ga zaznamuje tudi več galerij, predstavili pa bomo še industrijsko dediščino mesta. O Ajdovščini bodo spregovorili arheologinja Ana Kruh, akademska slikarka Polona Kunaver Ličen, vodja Lokarjeve galerije Vladimir Bačič in direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Televizijska ekipa se je udeležila črnomaljskega obredja ob godu sv. Jurija in turistično-kulturne prireditve Jurjevanje ter odkrivala stare šege in navade, ki še danes zaznamuje osrednje mesto Bele krajine. Manjše mesto je zraslo na okljuku rek Dobličica in Lahinja, izjemno pomembno zgodovinsko vlogo pa je mesto imelo med drugo svetovno vojno, ko je bilo sedež osvobojenega ozemlja in so se v njem zvrstili številni politični in kulturni dogodki. V oddaji bosta spregovorila sodelavec Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj Tadej Fink in vodja Mestne muzejske zbirke Janez Weiss.
Spodnja Drava se začne v Mariboru, na Lentu. Nekoč je bila njegova žila, ki je nosila trgovce, splave in spomine; danes je duša mesta, kjer se srečujejo mostovi, zgodovina in ritem vsakdanjika. Ob Lentu so se nekoč vrstile ladje in splavarji, tu se je gradila mariborska identiteta – ob reki. Po zgodovinskih podatkih je na Lentu letno pristalo približno 1100 rečnih splavov, ki so se ustavili ob slovitih Dravskih Benetkah. Dravske Benetke so bile v 16. stoletju zgrajena srednjeveška trdnjava z visokimi stražnimi stolpi. Spodnja Drava je biotsko zelo raznovrstna. Njene naravne vire človek izkorišča, a jih mora hkrati varovati. Naravna območja, kot so na primer zavarovani parki, so varovalo pred izgubo dragocenih habitatov.
Spodnja Drava se začne v Mariboru, na Lentu. Nekoč je bila njegova žila, ki je nosila trgovce, splave in spomine; danes je duša mesta, kjer se srečujejo mostovi, zgodovina in ritem vsakdanjika. Ob Lentu so se nekoč vrstile ladje in splavarji, tu se je gradila mariborska identiteta – ob reki. Po zgodovinskih podatkih je na Lentu letno pristalo približno 1100 rečnih splavov, ki so se ustavili ob slovitih Dravskih Benetkah. Dravske Benetke so bile v 16. stoletju zgrajena srednjeveška trdnjava z visokimi stražnimi stolpi. Spodnja Drava je biotsko zelo raznovrstna. Njene naravne vire človek izkorišča, a jih mora hkrati varovati. Naravna območja, kot so na primer zavarovani parki, so varovalo pred izgubo dragocenih habitatov.
Potok Črna. V samo osem kilometrov dolg vodotok je vtkana cela zgodba doline. Izvira visoko, skrit pod vasjo Podlom, na skoraj 900 metrih nadmorske višine. Tam, kjer voda privre izpod korenin in kamna, v temni gozdni globini. Njegova pot ni dolga – a je razgibana. Pod izvirom se spusti skozi Krivčevo, kjer vanj priteče potok Volovljek. Pot nadaljuje mimo stare žage, skozi vasi Potok v Črni in Črna pri Kamniku, vse do Stahovice, kjer se izlije v Kamniško bistrico. Dolina, po kateri teče, je obrnjena proti vzhodu. Slovi po temnih kamninah – skrilavcih – po katerih je potok najverjetneje dobil ime. V teh plasteh so v 18. stoletju kopali glino – kaolin. Danes ostajajo le še brazde v zemlji. Nem spomin na čas, ko je industrija segla v najtišje predele narave.
Potok Črna. V samo osem kilometrov dolg vodotok je vtkana cela zgodba doline. Izvira visoko, skrit pod vasjo Podlom, na skoraj 900 metrih nadmorske višine. Tam, kjer voda privre izpod korenin in kamna, v temni gozdni globini. Njegova pot ni dolga – a je razgibana. Pod izvirom se spusti skozi Krivčevo, kjer vanj priteče potok Volovljek. Pot nadaljuje mimo stare žage, skozi vasi Potok v Črni in Črna pri Kamniku, vse do Stahovice, kjer se izlije v Kamniško bistrico. Dolina, po kateri teče, je obrnjena proti vzhodu. Slovi po temnih kamninah – skrilavcih – po katerih je potok najverjetneje dobil ime. V teh plasteh so v 18. stoletju kopali glino – kaolin. Danes ostajajo le še brazde v zemlji. Nem spomin na čas, ko je industrija segla v najtišje predele narave.
Ravne sodijo med osrednja slovenska industrijska središča, kar je mestu dajalo pogoje za razvoj in poseben značaj. Zato bo oddaja predstavila zlasti jeklarsko industrijo, ki jo celostno predstavljajo v muzejskem kompleksu, ter iz nje izhajajočo likovno prireditev in ambientalno kiparsko postavitev Forma viva. V Osrednji koroški knjižnici v zgodovinskem objektu gradu pa se bomo spomnili domačinov, ki so te kraje ključno zaznamovali in se zapisali v slovenski kulturni spomin. Gostje v oddaji bodo etnologinja Karla Oder in vodja domoznanske zbirke v knjižnici Simona Šuler Pandev.
Ravne sodijo med osrednja slovenska industrijska središča, kar je mestu dajalo pogoje za razvoj in poseben značaj. Zato bo oddaja predstavila zlasti jeklarsko industrijo, ki jo celostno predstavljajo v muzejskem kompleksu, ter iz nje izhajajočo likovno prireditev in ambientalno kiparsko postavitev Forma viva. V Osrednji koroški knjižnici v zgodovinskem objektu gradu pa se bomo spomnili domačinov, ki so te kraje ključno zaznamovali in se zapisali v slovenski kulturni spomin. Gostje v oddaji bodo etnologinja Karla Oder in vodja domoznanske zbirke v knjižnici Simona Šuler Pandev.
S sateliti bolje razumemo probleme Zemlje. Preučujemo podnebne spremembe, izboljšujemo kmetijstvo in skrbimo za varnost. Pri tem nastajajo ogromne količine podatkov, ki jih učinkovito krotijo slovenska podjetja.
S sateliti bolje razumemo probleme Zemlje. Preučujemo podnebne spremembe, izboljšujemo kmetijstvo in skrbimo za varnost. Pri tem nastajajo ogromne količine podatkov, ki jih učinkovito krotijo slovenska podjetja.
Reka Krka – tiha, svetla reka, ki v svojem toku nosi zgodbo pokrajine in ljudi. Izvira v vasi Krka v Suhi krajini in se po skoraj stotih kilometrih meandrov, pragov in otočkov pri Brežicah izlije v Savo. Je najdaljša reka Dolenjske in druga najdaljša slovenska reka, ki v celoti teče po naši deželi. S pritoki in podzemnimi vrelci Krka ustvarja življenjski prostor na kar 2.284 km² – to je desetina slovenskega ozemlja. Krka je edina slovenska lehnjakotvorna reka, ki z bogastvom apnenca ustvarja kraške jame, naravne pregrade, slapišča in podvodne pragove. Med Zagradcem in Žužemberkom nastajajo najlepši od teh, prava vodna poezija, ki v spodnjem toku preide v umirjene rokave, otočke in okljuke. Na enem takšnih lehnjakovih otočkov že stoletja kraljuje znameniti grad Otočec.
Reka Krka – tiha, svetla reka, ki v svojem toku nosi zgodbo pokrajine in ljudi. Izvira v vasi Krka v Suhi krajini in se po skoraj stotih kilometrih meandrov, pragov in otočkov pri Brežicah izlije v Savo. Je najdaljša reka Dolenjske in druga najdaljša slovenska reka, ki v celoti teče po naši deželi. S pritoki in podzemnimi vrelci Krka ustvarja življenjski prostor na kar 2.284 km² – to je desetina slovenskega ozemlja. Krka je edina slovenska lehnjakotvorna reka, ki z bogastvom apnenca ustvarja kraške jame, naravne pregrade, slapišča in podvodne pragove. Med Zagradcem in Žužemberkom nastajajo najlepši od teh, prava vodna poezija, ki v spodnjem toku preide v umirjene rokave, otočke in okljuke. Na enem takšnih lehnjakovih otočkov že stoletja kraljuje znameniti grad Otočec.
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
Dokumentarni film ''Tipično slovensko: kozolci'' (scenarij Milica Prešeren, režija Boštjan Vrhovec) pripoveduje zgodbe o ljudeh, o starih in novih kozolcih, o tistem, kar se z njimi dogaja danes in obeta jutri, o tipično slovenskem. Kako živijo in umirajo naši kozolci? Kdo jih sploh še uporablja in za kaj? Kako jih gradijo? Kakšna je njihova usoda in kako to, da je v tako majhni deželi tako veliko različnih vrst kozolcev? Bodo ostali le pomniki preteklosti ali se jim obeta tudi nova namembnost? Kozolci - posebnost, ki bi to morala tudi ostati.
Slovenijo in Avstrijo povezuje skupen kulturni prostor na avstrijskem Koroškem, kamor so se v 6. stoletju naselili predniki Slovencev in pozneje utemeljili samostojno kneževino Karantanijo. Danes v mestu delujejo številne slovenske organizacije, ki združujejo zamejce na političnem, družbenem, kulturnem in športnem področju, ohranili pa so se tudi različni slovenski zgodovinski spomini. Predstavili bomo deželni dvorec in stolnico, slovensko gimnazijo in celovško univerzo ter park miniatur Minimundus. Gost v oddaji bo predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko.
Slovenijo in Avstrijo povezuje skupen kulturni prostor na avstrijskem Koroškem, kamor so se v 6. stoletju naselili predniki Slovencev in pozneje utemeljili samostojno kneževino Karantanijo. Danes v mestu delujejo številne slovenske organizacije, ki združujejo zamejce na političnem, družbenem, kulturnem in športnem področju, ohranili pa so se tudi različni slovenski zgodovinski spomini. Predstavili bomo deželni dvorec in stolnico, slovensko gimnazijo in celovško univerzo ter park miniatur Minimundus. Gost v oddaji bo predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Strma in ovinkasta gorska cesta čez stari prelaz Ljubelj, ki je bila pozimi zaradi snega pogosto neprevozna, je za nemške okupatorje pomenila veliko in motečo oviro. Za obvladovanje zasedenih dežel in boljšo povezavo z Jadranom in vzhodom so se odločili zgraditi cestni predor. Za gradnjo jim je primanjkovalo delovne sile, zato so postavili koncentracijsko taborišče. Jetniki so morali v nečloveških razmerah zgraditi 1566 metrov dolg predor. Taborišče Ljubelj pa je bilo eno redkih, kjer so jetnikom nesebično pomagali okoliški prebivalci.
Strma in ovinkasta gorska cesta čez stari prelaz Ljubelj, ki je bila pozimi zaradi snega pogosto neprevozna, je za nemške okupatorje pomenila veliko in motečo oviro. Za obvladovanje zasedenih dežel in boljšo povezavo z Jadranom in vzhodom so se odločili zgraditi cestni predor. Za gradnjo jim je primanjkovalo delovne sile, zato so postavili koncentracijsko taborišče. Jetniki so morali v nečloveških razmerah zgraditi 1566 metrov dolg predor. Taborišče Ljubelj pa je bilo eno redkih, kjer so jetnikom nesebično pomagali okoliški prebivalci.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Ivana Hribarja poznamo predvsem kot ljubljanskega župana in politika, vendar je napisal tudi nekaj literarnih del, v katerih je navdušeno opeval slovanstvo. Zaradi tega političnega prepričanja tudi ni dokončal šolanja, kajti avstro-ogrska oblast idej o povezovanju med Slovani ni dobro sprejemala. Kljub temu je s svojimi sposobnostmi in prizadevnostjo postal vodilna osebnost v bankirstvu in politiki. Njegovo življenje je bilo pestro in zanimivo, a hkrati grenko. Njegov zadnji dom, vila Zlatica, nam pripoveduje zgodbo o tem velikem Ljubljančanu in Slovencu, čigar najsrčnejša želja je bila, da se v službi naroda bori za njegove pravice.
Ivana Hribarja poznamo predvsem kot ljubljanskega župana in politika, vendar je napisal tudi nekaj literarnih del, v katerih je navdušeno opeval slovanstvo. Zaradi tega političnega prepričanja tudi ni dokončal šolanja, kajti avstro-ogrska oblast idej o povezovanju med Slovani ni dobro sprejemala. Kljub temu je s svojimi sposobnostmi in prizadevnostjo postal vodilna osebnost v bankirstvu in politiki. Njegovo življenje je bilo pestro in zanimivo, a hkrati grenko. Njegov zadnji dom, vila Zlatica, nam pripoveduje zgodbo o tem velikem Ljubljančanu in Slovencu, čigar najsrčnejša želja je bila, da se v službi naroda bori za njegove pravice.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Proti koncu druge svetovne vojne so nebo nad Slovenijo pogosto prekrila zavezniška letala. Na naše ozemlje je padlo kar 8000 ton bomb, ki so sejale smrt in povzročile velikansko materialno škodo. Maribor je bilo eno od najbolj bombardiranih mest v Evropi. Številne bombe, ki niso eksplodirale, so še danes zakopane pod zemeljskim površjem. Kljub temu so Slovenci radi pomagali letalskim posadkam, ki so strmoglavile na slovenskem ozemlju. V filmu spoznamo zgodbo »srebrne ptice izpod Jalovca«, v dolini Kamniške Bistrice obiščemo partizansko bolnišnico ter partizanski letališči v Beli krajini, kamor so zavezniki dovažali vojaško opremo, sanitetni material in hrano, na varno pa odvažali ranjence, nosečnice in druge civiliste ter rešene zavezniške vojake.
Proti koncu druge svetovne vojne so nebo nad Slovenijo pogosto prekrila zavezniška letala. Na naše ozemlje je padlo kar 8000 ton bomb, ki so sejale smrt in povzročile velikansko materialno škodo. Maribor je bilo eno od najbolj bombardiranih mest v Evropi. Številne bombe, ki niso eksplodirale, so še danes zakopane pod zemeljskim površjem. Kljub temu so Slovenci radi pomagali letalskim posadkam, ki so strmoglavile na slovenskem ozemlju. V filmu spoznamo zgodbo »srebrne ptice izpod Jalovca«, v dolini Kamniške Bistrice obiščemo partizansko bolnišnico ter partizanski letališči v Beli krajini, kamor so zavezniki dovažali vojaško opremo, sanitetni material in hrano, na varno pa odvažali ranjence, nosečnice in druge civiliste ter rešene zavezniške vojake.
V dokumentarno-izobraževalni seriji Mestne promenade smo pripravili tudi oddaji o Gorici in Novi Gorici, ki smo ju združili v enoten film, s čimer se Televizija Slovenija pridružuje dogodkom Evropske prestolnice kulture. Mesti danes ločuje državna meja in imata vsaka svojo specifično zgodovino, vendar sta hkrati neločljivo povezani. Televizijska ekipa je na italijanski strani zasledovala zlasti večstoletno slovensko kulturno prisotnost, na slovenski pa razvoj po drugi svetovni vojni. Avtor in voditelj Andrej Doblehar se je pogovarjal z gosti Aldom Ruplom, Eriko Jazbar, Alenko di Battista in Tomažem Vugo, ki so sooblikovali filmsko zgodbo obeh Goric.
V dokumentarno-izobraževalni seriji Mestne promenade smo pripravili tudi oddaji o Gorici in Novi Gorici, ki smo ju združili v enoten film, s čimer se Televizija Slovenija pridružuje dogodkom Evropske prestolnice kulture. Mesti danes ločuje državna meja in imata vsaka svojo specifično zgodovino, vendar sta hkrati neločljivo povezani. Televizijska ekipa je na italijanski strani zasledovala zlasti večstoletno slovensko kulturno prisotnost, na slovenski pa razvoj po drugi svetovni vojni. Avtor in voditelj Andrej Doblehar se je pogovarjal z gosti Aldom Ruplom, Eriko Jazbar, Alenko di Battista in Tomažem Vugo, ki so sooblikovali filmsko zgodbo obeh Goric.
Kaj se zgodi, ko človek v morju zgradi prvo podvodno strukturo, namenjeno izključno naravi? V Piranskem zalivu je nastala Morska oaza Piran, petnadstropna betonska hiša, ki je postala dom ribam, školjkam in rakom. Dokumentarni film spremlja njen nastanek, zahtevni potop in čudež življenja, ki se je vanjo naselilo že po nekaj dneh. »Že po treh dneh so prišle prve jate rib fratrov,« pravi biolog Lean Fonda. »Vsak potop je presenečenje, vedno odkriješ kaj novega,« dodaja soavtorica projekta dr. Irena Fonda. Podvodni fotograf Arne Hodalič pa poudarja: »Struktura daje možnost, da se na povsem golih tleh začne pisati nova zgodba.« Morska oaza Piran je tako zibelka novega življenja in dokaz, da lahko človek z morjem sodeluje, ne le posega vanj.
Kaj se zgodi, ko človek v morju zgradi prvo podvodno strukturo, namenjeno izključno naravi? V Piranskem zalivu je nastala Morska oaza Piran, petnadstropna betonska hiša, ki je postala dom ribam, školjkam in rakom. Dokumentarni film spremlja njen nastanek, zahtevni potop in čudež življenja, ki se je vanjo naselilo že po nekaj dneh. »Že po treh dneh so prišle prve jate rib fratrov,« pravi biolog Lean Fonda. »Vsak potop je presenečenje, vedno odkriješ kaj novega,« dodaja soavtorica projekta dr. Irena Fonda. Podvodni fotograf Arne Hodalič pa poudarja: »Struktura daje možnost, da se na povsem golih tleh začne pisati nova zgodba.« Morska oaza Piran je tako zibelka novega življenja in dokaz, da lahko človek z morjem sodeluje, ne le posega vanj.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
What happens when humans build the first underwater structure in the sea designed exclusively for nature? In the Bay of Piran, the Sea Oasis Piran has been created — a five-storey concrete structure that has become home to fish, shellfish, and crustaceans. The documentary follows its creation, the demanding underwater installation, and the miracle of life that began to inhabit it within just a few days. “After only three days, the first schools of frater seabream arrived,” says biologist Lean Fonda. “Every dive is a surprise, you always discover something new,” adds project co-author Dr Irena Fonda. Underwater photographer Arne Hodalič emphasises: “The structure makes it possible for a new story to begin on what was once completely bare seabed.” Sea Oasis Piran thus stands as a cradle of new life and proof that humans can work with the sea, rather than merely intervene in it.
What happens when humans build the first underwater structure in the sea designed exclusively for nature? In the Bay of Piran, the Sea Oasis Piran has been created — a five-storey concrete structure that has become home to fish, shellfish, and crustaceans. The documentary follows its creation, the demanding underwater installation, and the miracle of life that began to inhabit it within just a few days. “After only three days, the first schools of frater seabream arrived,” says biologist Lean Fonda. “Every dive is a surprise, you always discover something new,” adds project co-author Dr Irena Fonda. Underwater photographer Arne Hodalič emphasises: “The structure makes it possible for a new story to begin on what was once completely bare seabed.” Sea Oasis Piran thus stands as a cradle of new life and proof that humans can work with the sea, rather than merely intervene in it.
Ljudje imamo danes ogromen vpliv na planet, naravna okolja in druga bitja, ki si z nami delijo ta del vesolja. Ena od sledi, ki jo puščamo naslednjim generacijam, so naši odpadki. Teh še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko kot danes. Samo komunalnih odpadkov vsako leto proizvedemo dve milijardi ton. V morja in oceane zmečemo 11 milijonov ton odpadne plastike – tudi zato, ker vsak teden proizvedemo toliko novih reči, da bi njihova skupna teža ustrezala teži celotnega človeštva. Izobraževalni program TVS začenja novo serijo oddaj Pot v zeleno. Oddaje so namenjene širšemu krogu gledalcev in na poljuden način spregovorijo o skrbi za okolje. Govorijo o mestih prihodnosti, o trajnostnem turizmu, o zdravi hrani in opozarjajo na dileme današnjega časa – od problema odpadkov do izumiranja oziroma ohranjanja biotske raznovrstnosti. To jesen bo na sporedu pet 25-minutnih oddaj.
Ljudje imamo danes ogromen vpliv na planet, naravna okolja in druga bitja, ki si z nami delijo ta del vesolja. Ena od sledi, ki jo puščamo naslednjim generacijam, so naši odpadki. Teh še nikoli v zgodovini človeštva ni bilo toliko kot danes. Samo komunalnih odpadkov vsako leto proizvedemo dve milijardi ton. V morja in oceane zmečemo 11 milijonov ton odpadne plastike – tudi zato, ker vsak teden proizvedemo toliko novih reči, da bi njihova skupna teža ustrezala teži celotnega človeštva. Izobraževalni program TVS začenja novo serijo oddaj Pot v zeleno. Oddaje so namenjene širšemu krogu gledalcev in na poljuden način spregovorijo o skrbi za okolje. Govorijo o mestih prihodnosti, o trajnostnem turizmu, o zdravi hrani in opozarjajo na dileme današnjega časa – od problema odpadkov do izumiranja oziroma ohranjanja biotske raznovrstnosti. To jesen bo na sporedu pet 25-minutnih oddaj.
Po evidencah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije živi v Sloveniji med 9000 in 10 000 slepih in slabovidnih ljudi. Od tega jih je v društva slepih včlanjenih približno 4000. V dokumentarnem filmu Moje roke so moje oči nam svoj pogled na svet in na to, kako ga doživljajo z vsemi svojimi čutili, razkrivajo taki, ki so slepi od rojstva, in taki, ki so oslepeli pozneje, bodisi zaradi postopnega poslabševanja vida bodisi zaradi nesreč. V filmu so sodelovali tudi slabovidni, ki menijo, da zaradi tega, ker slabo vidijo, niso nič manj slepi kot številni videči ljudje. Režiser in scenarist: Tadej Čater Direktor fotografije in snemalec: Anton Kralj Serša Montažer: Zlatjan Čučkov
Po evidencah Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije živi v Sloveniji med 9000 in 10 000 slepih in slabovidnih ljudi. Od tega jih je v društva slepih včlanjenih približno 4000. V dokumentarnem filmu Moje roke so moje oči nam svoj pogled na svet in na to, kako ga doživljajo z vsemi svojimi čutili, razkrivajo taki, ki so slepi od rojstva, in taki, ki so oslepeli pozneje, bodisi zaradi postopnega poslabševanja vida bodisi zaradi nesreč. V filmu so sodelovali tudi slabovidni, ki menijo, da zaradi tega, ker slabo vidijo, niso nič manj slepi kot številni videči ljudje. Režiser in scenarist: Tadej Čater Direktor fotografije in snemalec: Anton Kralj Serša Montažer: Zlatjan Čučkov
Evropska komisija je izbrala 100 različnih mest iz celotne EU in nekaterih pridruženih članic, ki so se zavezala, da si bodo prizadevala do leta 2030 postati podnebno nevtralna in pametna. Ta mesta bodo vzorčni primeri za vsa ostala mesta, ki jim bodo sledila. Iz Slovenije v misiji sodelujejo Kranj, Ljubljana in Velenje in v oddaji bo prikazano, kako so se tega lotili. Toda - ali res pomeni trajnostni razvoj mesta za prebivalce in obiskovalce v mestu bolj zdravo in prijetno življenje? Po eni strani prav gotovo. Po drugi strani pa prinaša številne omejitve, na katere se bomo morali navaditi.
Evropska komisija je izbrala 100 različnih mest iz celotne EU in nekaterih pridruženih članic, ki so se zavezala, da si bodo prizadevala do leta 2030 postati podnebno nevtralna in pametna. Ta mesta bodo vzorčni primeri za vsa ostala mesta, ki jim bodo sledila. Iz Slovenije v misiji sodelujejo Kranj, Ljubljana in Velenje in v oddaji bo prikazano, kako so se tega lotili. Toda - ali res pomeni trajnostni razvoj mesta za prebivalce in obiskovalce v mestu bolj zdravo in prijetno življenje? Po eni strani prav gotovo. Po drugi strani pa prinaša številne omejitve, na katere se bomo morali navaditi.
Turisti preplavljajo najlepša svetovna mesta, slikovite kraje, eksotične morske obale, gorske grebene, prodirajo v najbolj skrite kotičke našega planeta in posegajo že po vesolju. Iščejo kraje »kjer ni turistov« in gostilne, »kamor hodijo samo domačini« in nato s posnetki svojih dosežkov polnijo splet. A takih zaželenih krajev, turističnih ciljev, kjer se ohranja utrip življenja lokalnih prebivalcev, je na svetu vse manj. Vse več je Barcelon, Amsterdamov, Benetk… krajev, v katerih imajo prebivalci negativen odnos do turistov, zaradi katerih ne morejo več normalno živeti. Kje je prihodnost turizma, kako zaščititi najlepše naravne oaze pred množicami in jih vendarle pustiti dostopne? V Bohinju so se tega izziva lotili celovito.
Turisti preplavljajo najlepša svetovna mesta, slikovite kraje, eksotične morske obale, gorske grebene, prodirajo v najbolj skrite kotičke našega planeta in posegajo že po vesolju. Iščejo kraje »kjer ni turistov« in gostilne, »kamor hodijo samo domačini« in nato s posnetki svojih dosežkov polnijo splet. A takih zaželenih krajev, turističnih ciljev, kjer se ohranja utrip življenja lokalnih prebivalcev, je na svetu vse manj. Vse več je Barcelon, Amsterdamov, Benetk… krajev, v katerih imajo prebivalci negativen odnos do turistov, zaradi katerih ne morejo več normalno živeti. Kje je prihodnost turizma, kako zaščititi najlepše naravne oaze pred množicami in jih vendarle pustiti dostopne? V Bohinju so se tega izziva lotili celovito.
Podnebne spremembe in izčrpanost naravnih virov nas silijo v iskanje novih načinov pridelave hrane, bolj prijaznih do okolja in po možnosti seveda bolj zdravih. Odgovor na vprašanje kaj bomo jedli jutri je še toliko bolj pomemben v luči negotovih političnih razmer v svetu. Slovenija je premalo prehransko samozadostna, veliko kmetij propada, zdi se, kot da nihče več noče delati od zore do mraka in da se s pridelovanjem hrane ne da preživeti. Pa je res tako? Na hribovskih kmetijah Poljanske doline mladi prevzemniki dokazujejo, da se da preživeti in zaslužiti, pa naj bo s predelavo mleka, pridelovanjem ekološke zelenjave, vzgojo malin, peko domačih piškotov ali s kuhanjem starega domačega zdravila.
Podnebne spremembe in izčrpanost naravnih virov nas silijo v iskanje novih načinov pridelave hrane, bolj prijaznih do okolja in po možnosti seveda bolj zdravih. Odgovor na vprašanje kaj bomo jedli jutri je še toliko bolj pomemben v luči negotovih političnih razmer v svetu. Slovenija je premalo prehransko samozadostna, veliko kmetij propada, zdi se, kot da nihče več noče delati od zore do mraka in da se s pridelovanjem hrane ne da preživeti. Pa je res tako? Na hribovskih kmetijah Poljanske doline mladi prevzemniki dokazujejo, da se da preživeti in zaslužiti, pa naj bo s predelavo mleka, pridelovanjem ekološke zelenjave, vzgojo malin, peko domačih piškotov ali s kuhanjem starega domačega zdravila.
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Slovenci smo pomagali zgraditi najnaprednejši vesoljski teleskop James Webb, ustvarjamo 3D-karto domače Galaksije, tudi s pomočjo umetne inteligence, in sodelujemo pri odkrivanju oddaljenega vesolja.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Izumiranje je naravni proces. Včasih posamezne vrste izginjajo počasi, včasih, če se na planetu zgodi katastrofa, pa hitro. Žal smo tokrat katastrofa tudi ljudje. Vrste namreč izumirajo desetkrat hitreje, kot bi, če na ta proces ne bi vplival človek. Ker pa so tudi naša življenja odvisna od rastlin, živali in naravnih ekosistemov, je danes resno vprašanje, ali morda zaradi naših dejanj ne grozi izumrtje tudi naši vrsti. Scenarij: Dular Radovan Ana Režija: Aleksandra Vokač
Izumiranje je naravni proces. Včasih posamezne vrste izginjajo počasi, včasih, če se na planetu zgodi katastrofa, pa hitro. Žal smo tokrat katastrofa tudi ljudje. Vrste namreč izumirajo desetkrat hitreje, kot bi, če na ta proces ne bi vplival človek. Ker pa so tudi naša življenja odvisna od rastlin, živali in naravnih ekosistemov, je danes resno vprašanje, ali morda zaradi naših dejanj ne grozi izumrtje tudi naši vrsti. Scenarij: Dular Radovan Ana Režija: Aleksandra Vokač
Potem ko se je z reprezentanco vrnil z Mediteranskih iger, kjer so osvojili prvo medaljo v skupinskih športih za Slovenijo, je šel naravnost z letališča na operacijo hrbtenice. Prvo od treh. Mesec dni kasneje je že stal na rokometnem igrišču. Bolečine v hrbtenici je lajšal s protibolečinskimi tabletami. Težave s hrbtenico in bolečine so se nadaljevale tudi po koncu športne poti. Vse do tistega junijskega jutra, ko ni mogel več stopiti na noge. Pristal je na invalidskem vozičku. Nenad Stojaković, poklicni rokometaš, nekdanji slovenski reprezentant, je plačal svojo ceno. In kasneje osvojil tudi medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu na vozičkih. Režija in scenarij: Tadej Čater Direktor fotografije: Stojan Femec Mojster montaže: Andrej Modic
Potem ko se je z reprezentanco vrnil z Mediteranskih iger, kjer so osvojili prvo medaljo v skupinskih športih za Slovenijo, je šel naravnost z letališča na operacijo hrbtenice. Prvo od treh. Mesec dni kasneje je že stal na rokometnem igrišču. Bolečine v hrbtenici je lajšal s protibolečinskimi tabletami. Težave s hrbtenico in bolečine so se nadaljevale tudi po koncu športne poti. Vse do tistega junijskega jutra, ko ni mogel več stopiti na noge. Pristal je na invalidskem vozičku. Nenad Stojaković, poklicni rokometaš, nekdanji slovenski reprezentant, je plačal svojo ceno. In kasneje osvojil tudi medaljo na svetovnem prvenstvu v rokometu na vozičkih. Režija in scenarij: Tadej Čater Direktor fotografije: Stojan Femec Mojster montaže: Andrej Modic
Les ni le gradbeni material. Z njim vnašamo naravo v svoj dom in dokazano je, da les izboljšuje počutje in storilnost. Les ponuja razvojne priložnosti tako podjetjem kot posameznikom in je strateški material naše države, zaradi katerega se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate evropske države. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Les ni le gradbeni material. Z njim vnašamo naravo v svoj dom in dokazano je, da les izboljšuje počutje in storilnost. Les ponuja razvojne priložnosti tako podjetjem kot posameznikom in je strateški material naše države, zaradi katerega se Slovenija uvršča med tri najbolj gozdnate evropske države. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ideja o samostojnosti države gradila na gorski identiteti Slovencev. To je sporočal tudi legendarni oglas Slovenija, moja dežela, ki se začne in konča v Logarski dolini s posnetki gora in markacijo. Naše vršace vsako leto obišče štiristo tisoč Slovencev, Planinska zveza pa je ena izmed najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Zakaj imamo Slovenci tako radi gore? Zakaj tako radi planinarimo? Je to morda povezano z našo preteklostjo, geografsko porazdeljenostjo ali je vzrok kje drugje? Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Neznana poglavja slovenske zgodovine
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je potapljač in upravitelj piranskega akvarija v morju blizu Umaga naletel na zanimivo najdbo – nemški šifrirni stroj Enigma, ki se je leta 1945 potopila na nemškem minolovcu. Nanjo so zaradi različnih razlogov pozabili do julija 2021, ko je prišla v muzejsko zbirko Parka vojaške zgodovine Pivka. Naprava ni bila v dobrem stanju, vendar jo je strokovnjakom uspelo ne samo rešiti, ampak tudi raziskati in opisati njeno zgodbo. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiser: Božo Grlj
Slovenija ima eno najpopolnejših naravnih okolij, kjer lahko s premišljeno in sonaravno uporabo lesa izkažemo spoštovanje do narave. Les nas povezuje s preteklostjo, navdihuje v sedanjosti in utrjuje temelje za trajnostno prihodnost. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Slovenija ima eno najpopolnejših naravnih okolij, kjer lahko s premišljeno in sonaravno uporabo lesa izkažemo spoštovanje do narave. Les nas povezuje s preteklostjo, navdihuje v sedanjosti in utrjuje temelje za trajnostno prihodnost. Prisluhnimo navdihujočim zgodbam ljudi, ki strastno verjamejo v čar lesa in v njem vidijo material prihodnosti, priložnost za gospodarski razvoj in ohranitev okolja za prihodnje generacije.
Dokumentarni film Živeti gore je zgodba o vrhunski alpinistki Ireni Mrak, njeni navezanosti na domači kraj, na domačo skalo, o njenem prijateljstvu s soplezalko in partnerjem soplezalcem ter odnosu do življenjskih vrednot. Dokumentarec je zastavljen kot poklon človeškemu duhu in želji po spremembah z močjo lastne volje. Zgodba je navdihujoč osebni portret in ponuja odgovor na vprašanje, kako urediti odnos človeka do gorskega sveta. Sporočilo filma kaže, da je rešitev v sonaravnem bivanju, ki upošteva življenjski prostor vseh živih bitij. Ali kot pravi Irena Mrak: »Če znaš opazovati, znaš tudi spoštovati!«
Dokumentarni film Živeti gore je zgodba o vrhunski alpinistki Ireni Mrak, njeni navezanosti na domači kraj, na domačo skalo, o njenem prijateljstvu s soplezalko in partnerjem soplezalcem ter odnosu do življenjskih vrednot. Dokumentarec je zastavljen kot poklon človeškemu duhu in želji po spremembah z močjo lastne volje. Zgodba je navdihujoč osebni portret in ponuja odgovor na vprašanje, kako urediti odnos človeka do gorskega sveta. Sporočilo filma kaže, da je rešitev v sonaravnem bivanju, ki upošteva življenjski prostor vseh živih bitij. Ali kot pravi Irena Mrak: »Če znaš opazovati, znaš tudi spoštovati!«
Aleš in Ksenija sta mlad par iz Razborca nad Izlakami. Odločila sta se, da nam pridelujeta hrano. Vsak dan zgodaj zjutraj zamesita kruh. Ko se zbudijo otroci, so hlebci že pečeni. Potem kruh odpeljeta v vrtec, v dom za starejše. Trgovine čez dan potrebujejo še zabojčke zelenjave, oskrbeti je treba krave, koze, prašiče, vmes Ksenija speče še potice in piškote ter pripravi rezance… Ekološka pridelava na Razborcu je nadgrajena s partnerskim kmetijstvom. Gre za sodelovanje med kmeti in ljudmi, ki živijo v mestu in cenijo lokalno pridelano zelenjavo, sadje, domači kruh. Partnerstvo temelji na dolgoročnem dogovoru, na podlagi katerega kmet lahko načrtuje pridelavo, potrošnik pa lahko brez posrednikov pride do kakovostne in zdrave hrane.
Aleš in Ksenija sta mlad par iz Razborca nad Izlakami. Odločila sta se, da nam pridelujeta hrano. Vsak dan zgodaj zjutraj zamesita kruh. Ko se zbudijo otroci, so hlebci že pečeni. Potem kruh odpeljeta v vrtec, v dom za starejše. Trgovine čez dan potrebujejo še zabojčke zelenjave, oskrbeti je treba krave, koze, prašiče, vmes Ksenija speče še potice in piškote ter pripravi rezance… Ekološka pridelava na Razborcu je nadgrajena s partnerskim kmetijstvom. Gre za sodelovanje med kmeti in ljudmi, ki živijo v mestu in cenijo lokalno pridelano zelenjavo, sadje, domači kruh. Partnerstvo temelji na dolgoročnem dogovoru, na podlagi katerega kmet lahko načrtuje pridelavo, potrošnik pa lahko brez posrednikov pride do kakovostne in zdrave hrane.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Rašid Kan Mazed, ki mu pravijo Fraze Kan, je bangladeški rapovski glasbenik, musliman, ki živi v Čataku. V svojih pesmih govori o žgočih družbenih temah: posilstvih, spolnih napadih, patriarhalnosti na podeželju in institucionaliziranem nasilju. Rapanje je zanj umetnost, skozi katero lahko izrazi svoje mnenje, spodbuja ljudi in jih ozavešča o družbenih problemih. Ostro napada vladajoče, ki zlorabljajo oblast in zatirajo ljudi, čeprav je njegovo početje tvegano. Pogosto ga svarijo, naj preneha, in mu grozijo. A Fraze neomajno rapa naprej in navdihuje preslišane množice. Celia je francoska umetnica, ki ima malgaške prednike. Med iskanjem odgovorov na vprašanja o svoji identiteti se je preselila na Azore, kjer je kot slikarka odkrila povsem novo paleto barv. Zdaj skuša pridobiti dovoljenje za mural, ki bi ga rada posvetila temu čudovitemu otočju in otoškim prebivalcem. Sašo Dudić je tetovator, gorski reševalec, glasbenik. Vsaka dejavnost prikazuje del njegovega boja s strahovi ter prizadevanje za rast samozavesti in za sprejetost. Poskuša odpreti razpravo o duševnem zdravju. Bodo ljudje prisluhnili?
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Rašid Kan Mazed, ki mu pravijo Fraze Kan, je bangladeški rapovski glasbenik, musliman, ki živi v Čataku. V svojih pesmih govori o žgočih družbenih temah: posilstvih, spolnih napadih, patriarhalnosti na podeželju in institucionaliziranem nasilju. Rapanje je zanj umetnost, skozi katero lahko izrazi svoje mnenje, spodbuja ljudi in jih ozavešča o družbenih problemih. Ostro napada vladajoče, ki zlorabljajo oblast in zatirajo ljudi, čeprav je njegovo početje tvegano. Pogosto ga svarijo, naj preneha, in mu grozijo. A Fraze neomajno rapa naprej in navdihuje preslišane množice. Celia je francoska umetnica, ki ima malgaške prednike. Med iskanjem odgovorov na vprašanja o svoji identiteti se je preselila na Azore, kjer je kot slikarka odkrila povsem novo paleto barv. Zdaj skuša pridobiti dovoljenje za mural, ki bi ga rada posvetila temu čudovitemu otočju in otoškim prebivalcem. Sašo Dudić je tetovator, gorski reševalec, glasbenik. Vsaka dejavnost prikazuje del njegovega boja s strahovi ter prizadevanje za rast samozavesti in za sprejetost. Poskuša odpreti razpravo o duševnem zdravju. Bodo ljudje prisluhnili?
Ard je pred leti prodal svoje podjetje in denar vložil v nakup kmetije v predmestju. Hlev je spremenil v trgovino in kuhinjo oz. restavracijo, kjer danes iz lokalnih pridelkov nastajajo vrhunske jedi. Najprej so pridelovali zelenjavo na nekaj hektarjih, povpraševanje po ekološki zelenjavi pa se je povečevalo iz dneva v dan. Ard je pridelavo razširil na 20 hektarjev. Kmetija je tudi socialni projekt. Industrijsko kmetijstvo je obrobne skupine na podeželju potisnilo v kot, je prepričan Ard. Nizozemska država s podporo pomaga ljudem s težavami, vendar je pomembno, da ti ljudje najdejo delo in se počutijo koristne in vključene v družbo. Na kmetiji pomaga 15 fantov, ki prejemajo socialno pomoč.
Ard je pred leti prodal svoje podjetje in denar vložil v nakup kmetije v predmestju. Hlev je spremenil v trgovino in kuhinjo oz. restavracijo, kjer danes iz lokalnih pridelkov nastajajo vrhunske jedi. Najprej so pridelovali zelenjavo na nekaj hektarjih, povpraševanje po ekološki zelenjavi pa se je povečevalo iz dneva v dan. Ard je pridelavo razširil na 20 hektarjev. Kmetija je tudi socialni projekt. Industrijsko kmetijstvo je obrobne skupine na podeželju potisnilo v kot, je prepričan Ard. Nizozemska država s podporo pomaga ljudem s težavami, vendar je pomembno, da ti ljudje najdejo delo in se počutijo koristne in vključene v družbo. Na kmetiji pomaga 15 fantov, ki prejemajo socialno pomoč.
Arche Noah je nevladna neprofitna organizacija, ki v Avstriji ustvarja semensko banko starih zelenjavnih sort, katerih prodaja po zakonodaji EU-ja ni dovoljena. Rezijanski strok je stara vrsta česna, ki ga ohranjajo v dolini Rezije, nanj pa prisegajo tudi številni italijanski kuharski mojstri. V okviru nizozemskega projekta je nastal zgodovinski vrt, kjer pridelujejo stare vrste zelenjave iz različnih evropskih držav in jih povezujejo s kulinariko.
Arche Noah je nevladna neprofitna organizacija, ki v Avstriji ustvarja semensko banko starih zelenjavnih sort, katerih prodaja po zakonodaji EU-ja ni dovoljena. Rezijanski strok je stara vrsta česna, ki ga ohranjajo v dolini Rezije, nanj pa prisegajo tudi številni italijanski kuharski mojstri. V okviru nizozemskega projekta je nastal zgodovinski vrt, kjer pridelujejo stare vrste zelenjave iz različnih evropskih držav in jih povezujejo s kulinariko.
Biotska raznolikost, naravni viri, ekološka pridelava hrane ter pogum za nove ideje in sodelovanje so bili rdeča nit serije oddaj Village Folk v letu 2015. Kompilacija različnih izsekov iz že predvajanih oddaj pomembnost teh tematik za preživetje civilizacije na našem planetu še bolj poudari in izpostavi.
Biotska raznolikost, naravni viri, ekološka pridelava hrane ter pogum za nove ideje in sodelovanje so bili rdeča nit serije oddaj Village Folk v letu 2015. Kompilacija različnih izsekov iz že predvajanih oddaj pomembnost teh tematik za preživetje civilizacije na našem planetu še bolj poudari in izpostavi.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Sir oscipek izdelujejo v pogorju Tater že od 14. stoletja. Izdelujejo ga v majhnih lesenih hiškah, kjer ves čas gori ogenj, to daje siru barvo in okus. Janina je prva ženska pastirica s certifikatom za izdelovanje oscipka. Od spomladi do jeseni vsak dan po jutranji in večerni molži izdeluje sir. Leta 2008 je oscipek postal prvi zaščiteni poljski proizvod z geografskim poreklom na evropskem trgu. To vrsto sira izdelujejo tudi na Slovaškem, vendar so z dolgotrajnimi pogajanji dosegli, da se oscipek lahko imenuje le sir, ki je izdelan na območju poljskih Tater. Ob vstopu v Evropsko unijo je ta sir izdelovalo približno 100 pastirjev, proizvodnja pa se je ohranila tudi zaradi njegove uveljavitve na evropskem trgu.
Sir oscipek izdelujejo v pogorju Tater že od 14. stoletja. Izdelujejo ga v majhnih lesenih hiškah, kjer ves čas gori ogenj, to daje siru barvo in okus. Janina je prva ženska pastirica s certifikatom za izdelovanje oscipka. Od spomladi do jeseni vsak dan po jutranji in večerni molži izdeluje sir. Leta 2008 je oscipek postal prvi zaščiteni poljski proizvod z geografskim poreklom na evropskem trgu. To vrsto sira izdelujejo tudi na Slovaškem, vendar so z dolgotrajnimi pogajanji dosegli, da se oscipek lahko imenuje le sir, ki je izdelan na območju poljskih Tater. Ob vstopu v Evropsko unijo je ta sir izdelovalo približno 100 pastirjev, proizvodnja pa se je ohranila tudi zaradi njegove uveljavitve na evropskem trgu.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Andrea je študiral fizioterapijo v Milanu in ni nikdar razmišljal, da bi se ukvarjal s pridelavo pomaranč kot njegov oče. Ko je spoznal svojo ženo Poljakinjo, pa se je odločil, da se preselita na Sicilijo, začneta pridelovati pomaranče, zasadita oljke in nova drevesa na degradiranih površinah ter ustvarita pravično zadrugo sicilijanskih kmetov. Ta danes prodaja sadje in zelenjavo po vsem svetu.
Andrea je študiral fizioterapijo v Milanu in ni nikdar razmišljal, da bi se ukvarjal s pridelavo pomaranč kot njegov oče. Ko je spoznal svojo ženo Poljakinjo, pa se je odločil, da se preselita na Sicilijo, začneta pridelovati pomaranče, zasadita oljke in nova drevesa na degradiranih površinah ter ustvarita pravično zadrugo sicilijanskih kmetov. Ta danes prodaja sadje in zelenjavo po vsem svetu.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.