Raziskujte
Iskanje raziskuj
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Sir oscipek izdelujejo v pogorju Tater že od 14. stoletja. Izdelujejo ga v majhnih lesenih hiškah, kjer ves čas gori ogenj, to daje siru barvo in okus. Janina je prva ženska pastirica s certifikatom za izdelovanje oscipka. Od spomladi do jeseni vsak dan po jutranji in večerni molži izdeluje sir. Leta 2008 je oscipek postal prvi zaščiteni poljski proizvod z geografskim poreklom na evropskem trgu. To vrsto sira izdelujejo tudi na Slovaškem, vendar so z dolgotrajnimi pogajanji dosegli, da se oscipek lahko imenuje le sir, ki je izdelan na območju poljskih Tater. Ob vstopu v Evropsko unijo je ta sir izdelovalo približno 100 pastirjev, proizvodnja pa se je ohranila tudi zaradi njegove uveljavitve na evropskem trgu.
Sir oscipek izdelujejo v pogorju Tater že od 14. stoletja. Izdelujejo ga v majhnih lesenih hiškah, kjer ves čas gori ogenj, to daje siru barvo in okus. Janina je prva ženska pastirica s certifikatom za izdelovanje oscipka. Od spomladi do jeseni vsak dan po jutranji in večerni molži izdeluje sir. Leta 2008 je oscipek postal prvi zaščiteni poljski proizvod z geografskim poreklom na evropskem trgu. To vrsto sira izdelujejo tudi na Slovaškem, vendar so z dolgotrajnimi pogajanji dosegli, da se oscipek lahko imenuje le sir, ki je izdelan na območju poljskih Tater. Ob vstopu v Evropsko unijo je ta sir izdelovalo približno 100 pastirjev, proizvodnja pa se je ohranila tudi zaradi njegove uveljavitve na evropskem trgu.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Kolesarstvo je v Sloveniji eden izmed najbolj množičnih športov in oblik rekreacije – tudi zaradi uspehov naših kolesarjev, ki krojijo sam svetovni vrh. Čeprav se nam zdi vožnja s kolesom danes nekaj samoumevnega, je od prve minilo le dvesto let, izum kolesa pa je bil verjetno posledica izbruha vulkana. S t. i. samovozom se je leta 1817 prvi peljal nemški izumitelj Karl Drais. Kolo je konec 19. stoletja na Slovenskem prehitelo druge poletne športe in hkrati ponudilo meščanom nov vzorec izletništva, zabave in potovanj, postalo pa je celo simbol ženske emancipacije. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Petra Hauc
Andrea je študiral fizioterapijo v Milanu in ni nikdar razmišljal, da bi se ukvarjal s pridelavo pomaranč kot njegov oče. Ko je spoznal svojo ženo Poljakinjo, pa se je odločil, da se preselita na Sicilijo, začneta pridelovati pomaranče, zasadita oljke in nova drevesa na degradiranih površinah ter ustvarita pravično zadrugo sicilijanskih kmetov. Ta danes prodaja sadje in zelenjavo po vsem svetu.
Andrea je študiral fizioterapijo v Milanu in ni nikdar razmišljal, da bi se ukvarjal s pridelavo pomaranč kot njegov oče. Ko je spoznal svojo ženo Poljakinjo, pa se je odločil, da se preselita na Sicilijo, začneta pridelovati pomaranče, zasadita oljke in nova drevesa na degradiranih površinah ter ustvarita pravično zadrugo sicilijanskih kmetov. Ta danes prodaja sadje in zelenjavo po vsem svetu.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.
Robi je bil geodet, Alexandra pa je učiteljica v osnovni šoli. V majhni vasici Pianetto, dobro uro oddaljeni od Firenc, sta pred desetimi leti kupila staro vaško kapelo, v kateri sta odprla gostilno in v želji , da bi pripravljala jedi predvsem iz lokalnih pridelkov , povezala med seboj ekološke kmetije iz bližnje okolice. La Campanara je tudi zaradi odličnih lokalnih pridelkov, danes uvrščena med vrhunske restavracije. Aleksandra pa ima svojo kuharsko oddajo tudi na nacionalni italijanski televiziji.
Robi je bil geodet, Alexandra pa je učiteljica v osnovni šoli. V majhni vasici Pianetto, dobro uro oddaljeni od Firenc, sta pred desetimi leti kupila staro vaško kapelo, v kateri sta odprla gostilno in v želji , da bi pripravljala jedi predvsem iz lokalnih pridelkov , povezala med seboj ekološke kmetije iz bližnje okolice. La Campanara je tudi zaradi odličnih lokalnih pridelkov, danes uvrščena med vrhunske restavracije. Aleksandra pa ima svojo kuharsko oddajo tudi na nacionalni italijanski televiziji.
Mario di Bernardi se je rodil v dolini Rezije. Spomini na otroštvo , ko je njegov ded kupil planino in ko je s celo družino vsako poletje preživel nekaj mesecev na paši so še vedno zelo živi. Danes so planine pod Kaninom večinoma prazne. Kljub temu, da se preživlja tudi z delom na avtocesti, je želja da bi planina ponovno zaživela zelo velika.
Mario di Bernardi se je rodil v dolini Rezije. Spomini na otroštvo , ko je njegov ded kupil planino in ko je s celo družino vsako poletje preživel nekaj mesecev na paši so še vedno zelo živi. Danes so planine pod Kaninom večinoma prazne. Kljub temu, da se preživlja tudi z delom na avtocesti, je želja da bi planina ponovno zaživela zelo velika.
Neznana poglavja slovenske zgodovine
Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.
Med 2. svetovno vojno so si Slovenijo razdelili štirje okupatorji – Nemci, Italijani, Madžari in režim ustaške Hrvaške. Življenje ob okupacijskih mejah je bilo zelo težko. Nemci so meje Tretjega rajha še posebej utrdili, nanje postavili stražne stolpe in mejne pasove minirali. Iz nekaterih obmejnih krajev so izgnali ljudi. Mejni režim je prinesel veliko solza in izgubljenih življenj, kar izvemo iz bridkih spominov preživelih, ki so bili med vojno še otroci.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Gorenja Trebuša leži nad Idrijo in se nagiba na Tolminsko. Območje je čudovita naravna dediščina Slovenije. Tu je veliko zapuščenih kmetij. Valerija se je nad kmetovanjem navdušila v resničnostnem šovu »Kmetija išče gospodarja«. Pred letom dni je prišla na kmetijo Gačnik in začela izvajatu projekt, ki bo povezal nekaj opuščenih kmetij, na katerih se že pase živina – koze, osli, krave. V načrtu je tudi pridelava zelenjave in turizem za posameznike, ki cenijo naravno in kulturno dediščino tega prostora. Ljudje, ki želijo izpeljati projekt, pa se bodo verjetno povezali v zadrugo ali zavod – v novo obliko kmetovanja za prihodnost.
Gorenja Trebuša leži nad Idrijo in se nagiba na Tolminsko. Območje je čudovita naravna dediščina Slovenije. Tu je veliko zapuščenih kmetij. Valerija se je nad kmetovanjem navdušila v resničnostnem šovu »Kmetija išče gospodarja«. Pred letom dni je prišla na kmetijo Gačnik in začela izvajatu projekt, ki bo povezal nekaj opuščenih kmetij, na katerih se že pase živina – koze, osli, krave. V načrtu je tudi pridelava zelenjave in turizem za posameznike, ki cenijo naravno in kulturno dediščino tega prostora. Ljudje, ki želijo izpeljati projekt, pa se bodo verjetno povezali v zadrugo ali zavod – v novo obliko kmetovanja za prihodnost.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. V islamu ženske ne smejo govoriti o spolnosti, toda medicinska sestra in stand up komičarka Khadija Sabriye prav rada krši ta tabu. Ne, da bi provocirala, temveč izrazila samo sebe. Odločila se je za svobodo. »Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar, kipar in celo igralec, ki je v središču otoškega mesta Ponte Delgada odprl prodajno umetniško galerijo, v kateri razstavlja svoja dela. Mami je za 90. rojstni dan prinesel prav posebno darilo. Betina Habjanič nam s svojimi različnimi likovnimi stvaritvami skuša prikazati tisto, kar nam običajno ostane skrito in zamolčano – zakol živali. Želi, da vidimo tisto, od česar mnogi ljudje pogledajo stran. Zaradi njene odločnosti in jasnih izjav je deležna obsojanja, poleg tega je malo ljudi, ki bi jo razumeli.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. V islamu ženske ne smejo govoriti o spolnosti, toda medicinska sestra in stand up komičarka Khadija Sabriye prav rada krši ta tabu. Ne, da bi provocirala, temveč izrazila samo sebe. Odločila se je za svobodo. »Kako je lahko umetnik svoboden, če je odvisen od maminega denarja?« se sprašuje Mário Roberto, pisatelj, cineast, slikar, kipar in celo igralec, ki je v središču otoškega mesta Ponte Delgada odprl prodajno umetniško galerijo, v kateri razstavlja svoja dela. Mami je za 90. rojstni dan prinesel prav posebno darilo. Betina Habjanič nam s svojimi različnimi likovnimi stvaritvami skuša prikazati tisto, kar nam običajno ostane skrito in zamolčano – zakol živali. Želi, da vidimo tisto, od česar mnogi ljudje pogledajo stran. Zaradi njene odločnosti in jasnih izjav je deležna obsojanja, poleg tega je malo ljudi, ki bi jo razumeli.
Reka, ki jo domačini imenujejo tudi Karlonga ali Korna lunga, je hudourniški vodotok. Dolga je 11 kilometrov in teče znotraj meja mestne občine Koper. Izvira v dolini pod Sv. Antonom in se danes izliva v koprski zaliv (včasih pa se je izlivala v Škocjanski zatok). Del njene struge je umetno reguliran zaradi protipoplavne zaščite. V tej slikoviti vodni krajini Badaševice se prepletajo zgodbe vinski trt, tradicionalnih obmorskih vasi ter urbanega središča, vpetega v slovensko okno v svet – luko Koper. Ob starem toku Badaševice je izredno pomemben biotsko raznovrsten park Škocjanski zatok, ki dokazuje da se sonaravni razvoj in sodobni urbani razvoj lahko lepo prepletata. Skrb za dobro ekološko stanje voda, tako rečnega kot morskega sveta, je pomembno vodilo za prihodnost ter opomin za ljudi, ki živijo in delajo v tej občutljivi vodni krajini. A izziv za prihodnje generacije ostaja, kako naj bodoči urbani razvoj upošteva sonaravnega ter varuje biotsko raznovrstnost na kopnem in v morju.
Reka, ki jo domačini imenujejo tudi Karlonga ali Korna lunga, je hudourniški vodotok. Dolga je 11 kilometrov in teče znotraj meja mestne občine Koper. Izvira v dolini pod Sv. Antonom in se danes izliva v koprski zaliv (včasih pa se je izlivala v Škocjanski zatok). Del njene struge je umetno reguliran zaradi protipoplavne zaščite. V tej slikoviti vodni krajini Badaševice se prepletajo zgodbe vinski trt, tradicionalnih obmorskih vasi ter urbanega središča, vpetega v slovensko okno v svet – luko Koper. Ob starem toku Badaševice je izredno pomemben biotsko raznovrsten park Škocjanski zatok, ki dokazuje da se sonaravni razvoj in sodobni urbani razvoj lahko lepo prepletata. Skrb za dobro ekološko stanje voda, tako rečnega kot morskega sveta, je pomembno vodilo za prihodnost ter opomin za ljudi, ki živijo in delajo v tej občutljivi vodni krajini. A izziv za prihodnje generacije ostaja, kako naj bodoči urbani razvoj upošteva sonaravnega ter varuje biotsko raznovrstnost na kopnem in v morju.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Tonarella je star način ribolova , ki ga ribiči iz Camoglia ohranjajo vse od 17. stoletja in s tem ščitijo biotsko pestrost v Mediteranskem morju. Vsak dan še pred zoro ob treh zjutraj Maurizio s svojo posadko, odrine k mrežam. Nedavno se je posadki pridružil George, ki je prišel iz Romunije. Pozimi je taxsist v Bukarešti, poleti pa je dobil zaposlitev pri ribičih v Camogliju. Tuna je v teh vodah zaščitena, tudi druge zaščitene vrste ribiči vržejo nazaj v morje, ulov tudi tokrat ni bil dober.
Tonarella je star način ribolova , ki ga ribiči iz Camoglia ohranjajo vse od 17. stoletja in s tem ščitijo biotsko pestrost v Mediteranskem morju. Vsak dan še pred zoro ob treh zjutraj Maurizio s svojo posadko, odrine k mrežam. Nedavno se je posadki pridružil George, ki je prišel iz Romunije. Pozimi je taxsist v Bukarešti, poleti pa je dobil zaposlitev pri ribičih v Camogliju. Tuna je v teh vodah zaščitena, tudi druge zaščitene vrste ribiči vržejo nazaj v morje, ulov tudi tokrat ni bil dober.
Tokratna pripoved slovenskega vodnega kroga se prične ob izviru na koncu doline Lepene, kjer izvira potok Lepenjica, ki bi mu lahko rekli tudi rečica. Tu voda pada v visokem slapu, za katerim se vrstijo manjši slapovi. Tu se vijejo mnogotere planinske poti do mogočnih okoliških vrhov in do znamenitega krnskega jezera. Skrivnostna dolina v svojem spokoju in miru nosi sporočila preteklosti, ki se danes slikovito odražajo v okoliških spominskih obeležjih in ohranjajo spomine na oddaljeno preteklost soške fronte. Slikovitost tega potoka predstavljajo korita, 100 m dolga in 10 m globoka, imenovana Šunikov vodni gaj. Preko tolmunov ter kaskad potok Lepenjica žubori v svojem bisernem vodnem toku vse do svojega sotočja s Sočo. Zgodbo tokratnega vodnega kroga Lepenjice pa zaokrožujejo znamenita korita Soče, ki se nahajajo v neposredni bližini sotočja Lepenjice s Sočo.
Tokratna pripoved slovenskega vodnega kroga se prične ob izviru na koncu doline Lepene, kjer izvira potok Lepenjica, ki bi mu lahko rekli tudi rečica. Tu voda pada v visokem slapu, za katerim se vrstijo manjši slapovi. Tu se vijejo mnogotere planinske poti do mogočnih okoliških vrhov in do znamenitega krnskega jezera. Skrivnostna dolina v svojem spokoju in miru nosi sporočila preteklosti, ki se danes slikovito odražajo v okoliških spominskih obeležjih in ohranjajo spomine na oddaljeno preteklost soške fronte. Slikovitost tega potoka predstavljajo korita, 100 m dolga in 10 m globoka, imenovana Šunikov vodni gaj. Preko tolmunov ter kaskad potok Lepenjica žubori v svojem bisernem vodnem toku vse do svojega sotočja s Sočo. Zgodbo tokratnega vodnega kroga Lepenjice pa zaokrožujejo znamenita korita Soče, ki se nahajajo v neposredni bližini sotočja Lepenjice s Sočo.
Rebecca in Jennifer sta zasnovali prvo kmetijo na morju na Nizozemskem. Poleti pridelujeta morsko solato Ulvo Lactuco, pozimi pa nekatere druge sorte morskih alg. Tudi na slanih poljih v bližini morja nizozemski kmetje vedno bolj sadijo alternativne rastline, ki jim prinesejo več dohodka kot na primer krompir ali sladkorna pesa. Brata Janse gojita morske šparglje, ki jih je mogoče uživati sveže ali pa zmlete, kot neke vrste slano začimbo. Rastline, ki rastejo na slanih površinah ali v morju, vsebujejo veliko beljakovin. Pridelava hrane se po napovedih seli v morje.
Rebecca in Jennifer sta zasnovali prvo kmetijo na morju na Nizozemskem. Poleti pridelujeta morsko solato Ulvo Lactuco, pozimi pa nekatere druge sorte morskih alg. Tudi na slanih poljih v bližini morja nizozemski kmetje vedno bolj sadijo alternativne rastline, ki jim prinesejo več dohodka kot na primer krompir ali sladkorna pesa. Brata Janse gojita morske šparglje, ki jih je mogoče uživati sveže ali pa zmlete, kot neke vrste slano začimbo. Rastline, ki rastejo na slanih površinah ali v morju, vsebujejo veliko beljakovin. Pridelava hrane se po napovedih seli v morje.
Nehotno, nenadno, ponavljajoče se mežikanje, smrkanje, obrazne grimase in trzanje glave je le nekaj tikov, ki so v otroštvu in mladostništvu precej pogosti in večinoma prehodni. Če ima nekdo več gibalnih tikov in vsaj enega glasovnega najmanj eno leto, govorimo o Tourettovem sindromu. Čeprav tiki ne vplivajo na intelektualne zmožnosti posameznika, ga lahko ovirajo in stigmatizirajo, posebej ko gre za hujše, bolj moteče tike, denimo cviljenje, preklinjanje, samopoškodovalno vedenje. Spoznajte Tina, Izo in Roka, katerih osebnosti in življenje ne krojijo le tiki, temveč tudi njihovi talenti, želje, družine, prijatelji. O vzrokih, posledicah in zdravljenju tikov pa več tudi strokovnjakinji. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Film TIKI je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Nehotno, nenadno, ponavljajoče se mežikanje, smrkanje, obrazne grimase in trzanje glave je le nekaj tikov, ki so v otroštvu in mladostništvu precej pogosti in večinoma prehodni. Če ima nekdo več gibalnih tikov in vsaj enega glasovnega najmanj eno leto, govorimo o Tourettovem sindromu. Čeprav tiki ne vplivajo na intelektualne zmožnosti posameznika, ga lahko ovirajo in stigmatizirajo, posebej ko gre za hujše, bolj moteče tike, denimo cviljenje, preklinjanje, samopoškodovalno vedenje. Spoznajte Tina, Izo in Roka, katerih osebnosti in življenje ne krojijo le tiki, temveč tudi njihovi talenti, želje, družine, prijatelji. O vzrokih, posledicah in zdravljenju tikov pa več tudi strokovnjakinji. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Film TIKI je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
Na Gorenjskem, pod brezjanskim platojem, se nahaja potok Peračica ob kateri vodi pot miru preko sedmih mostov. Vodna krajina z obilo skritimi vodnimi kotički ter kulturnimi in naravnimi znamenitosti preseneti še tako zahtevnega obiskovalca vodnega kroga Slovenije. Okoliški hribi in gore daje tej vodni krajini pridih spokoja ter miru, ki je v današnjem času hitrega tempa življenja ključnega pomena za zdravo življenje ter povezovanja z naravo. Slapovi, zelena kamenina, soteska, grad, narodno svetišče, ostanki mlinov, redke rastlinske vrste dodajo tej dokumentarni zgodbi prvinsko izkušnjo neokrnjene narave v osrčju Gorenjske.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
Kako povezati male ekološke pridelovalce z vrhunsko kulinariko in turizmom, izvemo na primeru dobrega ravnanja v majhni vasici v pokrajini Emilija - Romanja. Tudi nizozemska urbana kmetija združuje ekološko pridelavo, kulinariko in socialni projekt. Pariški vrtnar Jamashita pa japonsko zelenjavo prodaja restavracijam z Michelinovimi zvezdicami.
Kako povezati male ekološke pridelovalce z vrhunsko kulinariko in turizmom, izvemo na primeru dobrega ravnanja v majhni vasici v pokrajini Emilija - Romanja. Tudi nizozemska urbana kmetija združuje ekološko pridelavo, kulinariko in socialni projekt. Pariški vrtnar Jamashita pa japonsko zelenjavo prodaja restavracijam z Michelinovimi zvezdicami.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Del slovenskega vodnega kroga pod Kumom je hudourniški tok reke Sopote, ki v osrčju Dolenjske in Posavja skriva eno najlepših in najbolj ohranjenih vodnih krajin v Sloveniji. Dolina Sopote je bila nekoč pokrajina žag in mlinov, ki danes ne obratujejo več. Praznino je zapolnila čudovita narava, slapovi in oživitev splavarjenja . V svojem slikovitem toku reka ustvarja mnoge ribnike ter mokrišča, ki so idealni kraj za življenja poln vodni habitat redkih rastlinskih ter živalskih vrst.
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Bistre vode Sevnične in njihova dobra pretočnost omogoča življenje redki vrsti potočnega raka . Prav tako omogoča lokalni ribiški družini odlično naravno gojitveno reko. Rečni meandri, zgodba prastarega svetišča, adrenalinske pustolovščine izpod velikega vremenskega radarja na Lisci, gradov, starih rečnih poti - vse to nas opominja, da ohranjamo tisto, kar je najbolj pomembno za čas naših življenj.
Projekt zaščite padovanske kokoši povezuje ljudi in prinaša denar ter nova delovna mesta. Kokoš iz Padove , ki ima za seboj bogato zgodovino danes zaščitene avtohtone pasme, danes gojijo na številnih ekoloških kmetijah v okolici Padove. Meso je prava kulinarična specialiteta, na voljo je v številnih mesnicah, kot lokalna posebnost je uvrščena na jedilnike prestižnih restavracij.
Projekt zaščite padovanske kokoši povezuje ljudi in prinaša denar ter nova delovna mesta. Kokoš iz Padove , ki ima za seboj bogato zgodovino danes zaščitene avtohtone pasme, danes gojijo na številnih ekoloških kmetijah v okolici Padove. Meso je prava kulinarična specialiteta, na voljo je v številnih mesnicah, kot lokalna posebnost je uvrščena na jedilnike prestižnih restavracij.
Baltik, Alpe, Donav, Jadransko in Jonsko morje povezujejo 19 držav članic in 8 držav, ki niso članice EU. V štirih makroregijskih območjih živi 283 milijonov ljudi. Na podlagi skupnih podnebnih, gospodarskih in družbenih značilnosti in izzivov je Evropski Svet oblikoval Baltsko, Podonavsko, Jadransko-jonsko in Alpsko makroregijo. Slovenija je edina evropska država, ki se nahaja na stičišču treh evropskih makroregij, Alpski, Jadransko-jonski in Podonavski, kar prinaša veliko izzivov in priložnosti za povezovanje projektov in idej, kar je osnovni cilj evropskih makroregijskih strategij, s katerimi želi EU spodbujati, da države, tako članice kot nečlanice EU, s povezovanjem ljudi, idej in projektov, prispevajo k skupnemu razvoju.
Baltik, Alpe, Donav, Jadransko in Jonsko morje povezujejo 19 držav članic in 8 držav, ki niso članice EU. V štirih makroregijskih območjih živi 283 milijonov ljudi. Na podlagi skupnih podnebnih, gospodarskih in družbenih značilnosti in izzivov je Evropski Svet oblikoval Baltsko, Podonavsko, Jadransko-jonsko in Alpsko makroregijo. Slovenija je edina evropska država, ki se nahaja na stičišču treh evropskih makroregij, Alpski, Jadransko-jonski in Podonavski, kar prinaša veliko izzivov in priložnosti za povezovanje projektov in idej, kar je osnovni cilj evropskih makroregijskih strategij, s katerimi želi EU spodbujati, da države, tako članice kot nečlanice EU, s povezovanjem ljudi, idej in projektov, prispevajo k skupnemu razvoju.
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Maria in Kees imata kmetijo in sirarno Divji pasnik v Zelenem srcu Nizozemske. Vedno sta se zavzemala za trajnostno gospodarjenje, v hlevu , na pašniku v sirarni. Travnike kosijo šele junija , da ptice lahko ustvarijo nov zarod, avtohtona pasma krav blarkop, pa je idealna za proizvodnjo ekološkega sira. Keejs je tudi idejni oče znanega sira s kumino, po njegovi recepturi ga pripravljajo po vsej Nizozemski.
Maria in Kees imata kmetijo in sirarno Divji pasnik v Zelenem srcu Nizozemske. Vedno sta se zavzemala za trajnostno gospodarjenje, v hlevu , na pašniku v sirarni. Travnike kosijo šele junija , da ptice lahko ustvarijo nov zarod, avtohtona pasma krav blarkop, pa je idealna za proizvodnjo ekološkega sira. Keejs je tudi idejni oče znanega sira s kumino, po njegovi recepturi ga pripravljajo po vsej Nizozemski.
V tretjem delu serije V smeri nas izjemno predan alpinist Samo Supina popelje po poti spominov, saj si postavi izziv, da bo v osmih urah preplezal šest smeri v spomin na brata, ki je umrl pred šestimi leti. Med plezanjem spoznavamo njegov odnos z bratom, njune skupne začetke in kako sta se njuni poti razšli. Spoznamo tudi Samovo alpinistično zgodbo, od mladega in večkrat brezglavega alpinista, prek izkušenega mentorja, ki podaja znanje na pristen način, »norca,« ki si postavlja izzive, ki mu ne prinašajo nobene koristi razen osebnega zadovoljstva, pa do mojstra, ki združuje razdvojene alpiniste in alpinistične navdušence glede pereče teme o navrtavanju alpinističnih smeri.
V tretjem delu serije V smeri nas izjemno predan alpinist Samo Supina popelje po poti spominov, saj si postavi izziv, da bo v osmih urah preplezal šest smeri v spomin na brata, ki je umrl pred šestimi leti. Med plezanjem spoznavamo njegov odnos z bratom, njune skupne začetke in kako sta se njuni poti razšli. Spoznamo tudi Samovo alpinistično zgodbo, od mladega in večkrat brezglavega alpinista, prek izkušenega mentorja, ki podaja znanje na pristen način, »norca,« ki si postavlja izzive, ki mu ne prinašajo nobene koristi razen osebnega zadovoljstva, pa do mojstra, ki združuje razdvojene alpiniste in alpinistične navdušence glede pereče teme o navrtavanju alpinističnih smeri.
V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.
V drugem delu serije V smeri spoznamo alpinista Silva Kara in njegovo poslanstvo – mentorstvo. Odloči se zbrati tri mlade alpiniste in jim predstaviti pomembnost tehničnega plezanja. Zaradi osebnih izkušenj ve, da mlajši generaciji primanjkuje izkušenj z nameščanjem klinov, zato se najprej podajo na trening spoznavanja, kjer lahko opazujemo razlike med mlajšo in starejšo generacijo ter njihov pristop do alpinizma. Znanje nato preizkusijo praktično in skupaj preplezajo dve novi prvenstveni smeri.
Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami, kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko, oče in sin, razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred desetimi leti je Slavko, ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil, da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije, ki še zdaleč ni izkoriščena.
Zaledje dalmatinske obale je bogato z vodnimi viri in obširnimi površinami, kjer bi se lahko paslo še veliko več koz in ovac. V vasi Krupa nam Slavko in Željko, oče in sin, razkrijeta zanimivo zgodbo. Pred desetimi leti je Slavko, ki vsak dan žene na pašo svojo čredo koz, opazil, da so koze na travniku izkopale neke vrste gobo in jo s slastjo pojedle. In tako se je začela zgodba o kozah , ki so našle tartufe. Tudi zgodba o zaščiti dalmatinske tuke, je zgodba o naravnem bogastvu in biotski raznolikosti Dalmacije, ki še zdaleč ni izkoriščena.
V Izobraževalnem programu nadaljujejo s sprehodi po slovenskih mestih, na katerih odkrivajo bogato kulturno dediščino in živahen mestni utrip. V Ljubljani bodo s pomočjo pričevanj in starih posnetkov obudili spomin na nekdanjo promenado, ki je v času med vojnama potekala po Cankarjevi cesti in v Tivoliju. Promenada je prostor srečevanja in meščanska navada, ki je močno zaznamovala življenja Ljubljančanov. Kakšne so bile njene značilnosti in širši kulturni vpliv nam bodo predstavili gosti v oddaji Mirjana Borčić, Bogo Zupančič in Katja Jerman. Režiserka Petra Hauc.
V Izobraževalnem programu nadaljujejo s sprehodi po slovenskih mestih, na katerih odkrivajo bogato kulturno dediščino in živahen mestni utrip. V Ljubljani bodo s pomočjo pričevanj in starih posnetkov obudili spomin na nekdanjo promenado, ki je v času med vojnama potekala po Cankarjevi cesti in v Tivoliju. Promenada je prostor srečevanja in meščanska navada, ki je močno zaznamovala življenja Ljubljančanov. Kakšne so bile njene značilnosti in širši kulturni vpliv nam bodo predstavili gosti v oddaji Mirjana Borčić, Bogo Zupančič in Katja Jerman. Režiserka Petra Hauc.
V prvem delu serije V smeri spoznamo alpinistično navezo Nejca Marčiča in Luke Stražarja ob njunem edinstvenem in izjemnem načinu sodelovanja. Nejc je skromen, tih in preprost, Luka bolj zgovoren in družaben, skupna pa jima je ljubezen do alpinizma. V steni Debele peči se spominjata svojih začetkov, te pa nam zaupa tudi njun alpinistični mentor Marko Prezelj. Med plezanjem spremljamo njuno unikatno navezo, pri kateri ne gre le za lajšanje plezanja, medsebojno dopolnjevanje in zaupanje, ampak skupaj tudi napredujeta in rasteta kot alpinista in človeka.
V prvem delu serije V smeri spoznamo alpinistično navezo Nejca Marčiča in Luke Stražarja ob njunem edinstvenem in izjemnem načinu sodelovanja. Nejc je skromen, tih in preprost, Luka bolj zgovoren in družaben, skupna pa jima je ljubezen do alpinizma. V steni Debele peči se spominjata svojih začetkov, te pa nam zaupa tudi njun alpinistični mentor Marko Prezelj. Med plezanjem spremljamo njuno unikatno navezo, pri kateri ne gre le za lajšanje plezanja, medsebojno dopolnjevanje in zaupanje, ampak skupaj tudi napredujeta in rasteta kot alpinista in človeka.
Tretja epizoda nas vodi v Severno triglavsko steno, kamor se podata alpinista Gašper Pintar in David Debeljak, ki imata namen prosto preplezati smer Obraz Sfinge. Zgodba je podprta s knjižnim delom Sfinga, zadnja skrivnost triglavske stene, Anteja Mahkote, ki si v svojem času tehničnega plezanja proste ponovitve Obraza Sfinge najbrž ni mogel niti zamisliti. Zgodbo dopolnjuje intimno-izpovedni roman Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji, ki lepo prikaže duh generacije plezalcev iz 80-ih let, ki so prinesli novo filozofijo - prosto plezanje. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
Tretja epizoda nas vodi v Severno triglavsko steno, kamor se podata alpinista Gašper Pintar in David Debeljak, ki imata namen prosto preplezati smer Obraz Sfinge. Zgodba je podprta s knjižnim delom Sfinga, zadnja skrivnost triglavske stene, Anteja Mahkote, ki si v svojem času tehničnega plezanja proste ponovitve Obraza Sfinge najbrž ni mogel niti zamisliti. Zgodbo dopolnjuje intimno-izpovedni roman Igorja Škamperleta Sneg na zlati veji, ki lepo prikaže duh generacije plezalcev iz 80-ih let, ki so prinesli novo filozofijo - prosto plezanje. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
Če bi svet deloval tako kot kmetija Morgenhof, ne bi imeli težav z naravnimi surovinami in energijo. Tu je vse povezano in izhaja iz narave. Kamen, ilovica in les so osnovni materiali iz katerih so zgrajeni hiša, hlev in poslopja. Gozd je vir lesa , ki daje toplotno in električno energijo, kar dopolnjuje še energija sonca, ki suši tudi seno, s čimer se ohranja visoko hranilno vrednost krme. Voda, ki pri tem ostaja je kot zeliščni čaj in jo pijejo teleta. Presežek energije Herbert tudi skladišči s pomočjo 8o. tisoč litrskega rezervoarja. Posestvo ustvari več energije kot jo potrebuje.
V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.
V drugem delu alpinistične trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo tri generacije družine Mihelič, ki se poda pod Pihavec, do spominske plošče gornikom zelo poznanega Tineta Miheliča, pisca planinskih vodnikov in osebno-izpovednega dela KLIC GORA, ki je rdeča nit te epizode. Obenem se Tinetova hči, Tina Horvat, tudi sama alpinistična pripravnica, poda v smer, ki sta jo pred desetletji preplezala z očetom - Severni raz Male mojstrovke. Spremlja jo alpinist in literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič, ki tudi strokovno komentira knjižna dela, poleg Tinetovih, še njegovega brata Jožeta, ki je v svojem delu Vprašaj goro, postavil spomenik Bohinjskim goram in njihovim ljudem.
V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
V prvem delu trilogije "Literarno-vertikalno" spremljamo alpinista in gorska vodnika Marijo in Andreja Štremflja, ki se po več kot štiridesetih letih podata v Dolgi hrbet, v smer, ki sta jo Nejc Zaplotnik in Andrej takrat splezala prvenstveno in jo po Nejcu poimenovala Jernejev steber. Zgodbo, ki se spleta okoli Zaplotnikove legendarne knjige Pot, in sveže izdane Objem na vrhu sveta zakoncev Štremfelj, lepo dopolnijo sogovorniki: Mojca Zaplotnik, žena v Himalaji preminulega Nejca Zaplotnika in njegov nekdanji prijatelj Tomaž Jamnik-Mišo. Knjižna dela komentira literarni zgodovinar in alpinist Aleksander Bjelčevič.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
Česen iz doline Rezije, ki mu po rezijsko rečejo strok, je svetovno znana kulinarična posebnost. Je namreč prijetnega sladkega okusa. Površine, kjer ga pridelujejo, so majhne, vendar se je v projekt povezalo več kot trideset prebivalcev v dolini. Strok je uvrščen tudi med projekte Presidia v okviru mednarodnega Slow Fooda, ki ščiti lokalne pridelke in spodbuja ljudi, da se med seboj povezujejo, tako kot so se povezali prebivalci Rezije.
Česen iz doline Rezije, ki mu po rezijsko rečejo strok, je svetovno znana kulinarična posebnost. Je namreč prijetnega sladkega okusa. Površine, kjer ga pridelujejo, so majhne, vendar se je v projekt povezalo več kot trideset prebivalcev v dolini. Strok je uvrščen tudi med projekte Presidia v okviru mednarodnega Slow Fooda, ki ščiti lokalne pridelke in spodbuja ljudi, da se med seboj povezujejo, tako kot so se povezali prebivalci Rezije.
Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.
Po dolgi poti alpinističnega udejstvovanja Evo do naziva alpinistke loči le še izpitna tura. Pri pripravah ji s svojimi nasveti in izkušnjami pomaga Lidija Honzak, ki nam skupaj s Tino Di Batista in komisijo za alpinizem predstavi razvoj samega programa za alpiniste skozi zgodovino. Skozi zgodbe posameznic je začutiti, kako je položaj žensk v alpinizmu skozi leta napredoval do enakopravnosti, ki so je deležne sedaj.
Tajda, Katarina in Danaja so alpinistične navdušenke, ki jih poleg ljubezni do gora druži tudi prijateljstvo. Zaradi skupne želje po pogostejših ženskih navezah se odločijo obiskati muzej in raziskati zgodovino ženskega alpinizma, kjer spoznajo Marijo Štremfelj, ki jim svetuje pri izbiri smeri ter jih popelje skozi svojo alpinistično kariero. Vzpon jih še bolj poveže, saj se skupaj spopadajo z novimi izzivi in nepredvidljivimi zapleti.
Tajda, Katarina in Danaja so alpinistične navdušenke, ki jih poleg ljubezni do gora druži tudi prijateljstvo. Zaradi skupne želje po pogostejših ženskih navezah se odločijo obiskati muzej in raziskati zgodovino ženskega alpinizma, kjer spoznajo Marijo Štremfelj, ki jim svetuje pri izbiri smeri ter jih popelje skozi svojo alpinistično kariero. Vzpon jih še bolj poveže, saj se skupaj spopadajo z novimi izzivi in nepredvidljivimi zapleti.
Skupina gimnazijcev iz Krškega se, pod pokroviteljstvom svojega gorniškega mentorja Mateja Mlakarja, odloči za klasičen gorniški vzpon v visokogorju. Med vzponom na dvatisočaka, preizkušajo svoj avanturistični duh, prevzemajo odgovornost, premikajo lastne meje, si drznejo in zmorejo hkrati pa tudi spoznavajo smisel svojega cilja. Med ekipo in mentorjem se utrjuje iskreno prijateljstvo ter Naveza, ki poleg preživete izkušnje ter širjenja obzorij marsikomu prinaša tudi nove začetke.
Skupina gimnazijcev iz Krškega se, pod pokroviteljstvom svojega gorniškega mentorja Mateja Mlakarja, odloči za klasičen gorniški vzpon v visokogorju. Med vzponom na dvatisočaka, preizkušajo svoj avanturistični duh, prevzemajo odgovornost, premikajo lastne meje, si drznejo in zmorejo hkrati pa tudi spoznavajo smisel svojega cilja. Med ekipo in mentorjem se utrjuje iskreno prijateljstvo ter Naveza, ki poleg preživete izkušnje ter širjenja obzorij marsikomu prinaša tudi nove začetke.
Julij je mlad nadobuden gornik, ki si želi svoje znanje gorništva nadgraditi v alpinizmu. Pod mentorstvom vrhunskega alpinista, izkušenega strokovnega učitelja in vodnika po visokogorju, Andreja Štremflja, se po intenzivnem teoretičnem in praktičnem usposabljanju, odpravi na alpinistični vzpon preko Triglavske severne stene. Med njunim vzponom se na preizkus postavi varnost, adrenalin, vztrajnost, strah, osredotočenost in navsezadnje tudi partnersko zaupanje, ki med alpinistoma zgradi posebno Navezo.
Julij je mlad nadobuden gornik, ki si želi svoje znanje gorništva nadgraditi v alpinizmu. Pod mentorstvom vrhunskega alpinista, izkušenega strokovnega učitelja in vodnika po visokogorju, Andreja Štremflja, se po intenzivnem teoretičnem in praktičnem usposabljanju, odpravi na alpinistični vzpon preko Triglavske severne stene. Med njunim vzponom se na preizkus postavi varnost, adrenalin, vztrajnost, strah, osredotočenost in navsezadnje tudi partnersko zaupanje, ki med alpinistoma zgradi posebno Navezo.
Kar 48 odstotkov ozemlja, kjer se razteza francoska prestolnica Pariz, so kmetijska zemljišča. Francozi vse bolj prisegajo na lokalno pridelano hrano, ki jo zelo cenijo tudi pariške restavracije. Veroniqu je bila včasih zaposlena v telekomunikacijskem podjetju, nedavno pa je odprla restavracijo, čajnico in knjigarno z imenom Mille Feuille. Povezala se je z kmeti v okolici in na jedilniku je zgolj lokalno pridelana hrana, ki jo tudi sama pripravlja. Povezala se je tudi s Charelsom, nekdanjim direktorjem verige trgovin, ki se je odločil za kmetovanje. Na posestvu, ki leži v neposredni bližini Pariza, zemljo mu je oddala država, se ukvarja z ekološko prirejo piščancev. Vsak četrtek, ko je na kmetiji odprta tudi trgovina, kjer je vedno gneča...
Kar 48 odstotkov ozemlja, kjer se razteza francoska prestolnica Pariz, so kmetijska zemljišča. Francozi vse bolj prisegajo na lokalno pridelano hrano, ki jo zelo cenijo tudi pariške restavracije. Veroniqu je bila včasih zaposlena v telekomunikacijskem podjetju, nedavno pa je odprla restavracijo, čajnico in knjigarno z imenom Mille Feuille. Povezala se je z kmeti v okolici in na jedilniku je zgolj lokalno pridelana hrana, ki jo tudi sama pripravlja. Povezala se je tudi s Charelsom, nekdanjim direktorjem verige trgovin, ki se je odločil za kmetovanje. Na posestvu, ki leži v neposredni bližini Pariza, zemljo mu je oddala država, se ukvarja z ekološko prirejo piščancev. Vsak četrtek, ko je na kmetiji odprta tudi trgovina, kjer je vedno gneča...
Asafumi Yamashita, Japonec, ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici...
Asafumi Yamashita, Japonec, ki je pred 25 leti prišel v Paris. Najprej se je ukvarjal z bonsaji, po tem je začel pridelovati zelenjavo. Danes sodeluje z najboljšimi kuharji sveta, ki ustvarjajo vrhunsko kulinariko v francoski prestolnici...
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Ginekolog Ivica Vlatkovič se skoraj vsak dan iz ordinacije v Zadru odpravi v svoj oljčnik, kjer najde mir in uresničuje najrazličnejše ideje povezane z oljkami in vodo. V bližini dalmatinskega mesta Novi Grad, kjer so živeli tudi njegovi predniki in je še danes veliko zapuščenih vinogradov in nasadov starih oljk, je pred nekaj leti posadil svoj oljčnik z najrazličnejšimi sortami iz vsega sveta. Projekt pridelave oljk je tesno povezan z vodo. Na posestvu imajo vrtino, ki so jo našli nekaj metrov pod površjem. Ves čas zbirajo tudi deževnico.
Ginekolog Ivica Vlatkovič se skoraj vsak dan iz ordinacije v Zadru odpravi v svoj oljčnik, kjer najde mir in uresničuje najrazličnejše ideje povezane z oljkami in vodo. V bližini dalmatinskega mesta Novi Grad, kjer so živeli tudi njegovi predniki in je še danes veliko zapuščenih vinogradov in nasadov starih oljk, je pred nekaj leti posadil svoj oljčnik z najrazličnejšimi sortami iz vsega sveta. Projekt pridelave oljk je tesno povezan z vodo. Na posestvu imajo vrtino, ki so jo našli nekaj metrov pod površjem. Ves čas zbirajo tudi deževnico.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.