Svojo izjemno življenjsko zgodbo, ki jo je tudi strnil v knjigi z naslovom: Vse mine enkrat, podaja z izjemno širilno, znanjem in prijaznostjo. Martin Rojko je izredno praktičen in iznajdljiv človek z izrednim logičnim razmišljanjem. Bil je eden prvih lastnikov kolutnega magnetofona, s pomočjo katerega je presnemaval glasbo z radia, snemal dogodke doma in drugje. Izumil je tudi posebno pisalo z drsno utežjo za risanje izohips in to je bila tehnologija, s katero so nastale skoraj vse karte Slovenije in takratne Jugoslavije. Kot izšolani topograf je imel obsežno fonoteko trakov, ki jo je v obdobju digitalizacije pretvoril celo v digitalni zapis. Vedno je rad tudi fotografiral, imel je svojo temnico in filme razvijal sam.

Vesolje med nami je mladinska drama o odraščanju, postavljena v mestece Kostanjevica na Krki. Zgodba govori o 14-letnemu Kanadčanu Tobiju, ki z mamo Kristino za poletne počitnice pripotuje na obisk v Slovenijo, k babici Gizeli. Kristine že več let ni bilo v domače kraje, sedaj pa je prišla nenadoma in z veliko novico o razstavi, ki naj bi jo pripravila v lokalni galeriji. Tobi ni navdušen nad idejo, da bo počitnice preživel v tuji deželi, brez prijateljev in očeta. Slaba volja se stopnjuje, ko se prvič sreča z rasnimi predsodki lokalnih otrok. Edino svetlo točko mu predstavlja Tjaša, ki ga s svojo pustolovsko naravo zelo privlači. Njuno druženje ga pripelje do nenavadnega srečanja z oslepelim astronomom Hermanom, ki je prav tako kot Tobi “vaški izobčenec”. Herman odpre Tobiju vrata pozabljenega observatorija, kjer mu s pomočjo svojega bogatega znanja o astronomiji podeli življenjske nauke, ki izvirajo v vesolju in se nanašajo na življenje na Zemlji. Zvezdni observatorij pa postane Tobiju tudi zatočišče, kamor beži ob novem spoznanju, da imata starša v zakonu težave in da je bila predhodno planirana Kristinina razstava pravzaprav izgovor za pobeg iz Kanade. V spletu intenzivnih čustev in dinamičnih dogodkov se morata tako Tobi, kot Kristina soočiti s perečimi odnosi, potlačenimi strahovi ter lokalno družbo, ki nanju gleda, kot da sta z drugega planeta.

Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.

Tatjanino brezskrbno, nezapleteno in prijetno življenje se konča, ko se njen mož Mile ponesreči. Če hoče preživeti in mu stati ob strani, mora sama prevzeti njegov posel. Tako se znajde v krogu šovinizma, sumljivih poslovnežev in nevarnosti, ki jih prinašajo posli na robu zakonitosti. V takšni novi vlogi ji pomagata prijateljica Marina in kljub dolgoletnim slabim odnosom tudi hči Suzana. Lahko trojica deklet premaga prevlado moških principov in vsaj malo pripomore k boljšemu svetu? Scenarij in režija: Matevž Luzar / Igrajo: Tanja Ribič (Tatjana), Nina Rakovec (Suzi), Maša Derganc (Marina), Brane Šturbej (Roman)

Na 112. kolesarski dirki po Franciji bodo nastopili štirje Slovenci: Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič in Luka Mezgec. Tadej Pogačar je prvi favorit dirke in bo lovil svojo četrto skupno zmago. Vse etape, od začetka v Lillu do spektakularnega konca v Parizu, si boste lahko ogledali v neposrednih prenosih na našem drugem programu.

To je serija o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.

Videotrak je video-glasbeni časovni pas urbanega slovenskega 'mainstreama', ki sega od popa in rocka, rapa, r'n'b-ja ter elektronike in vse tja do metala in alternative.

Cesária Évora je na domačem otoku São Vicente pela od mladih nog, svet pa jo je kot Bosonogo divo z Zelenortskega otočja spoznal šele po njenem 47. rojstnem dnevu. Cesária je vse od takrat osem mesecev na leto preživela na koncertnih odrih po vsem svetu, na počitnice pa se je najraje vračala domov, na otok in k družini. S prisluženim denarjem je otočanom rada poplačala vso pomoč iz časov, ko sama ni imela ničesar. V filmu nam o njeni življenjski poti med drugim pripovedujeta tudi njena vnukinja Janete in José da Silva, ki je potem, ko jo je slišal peti v neki restavraciji v Lizboni, postal njen menedžer. CESARIA EVORA / Portugalska / 2022 / Režija: Ana Sofia Fonseca

Lažno razmerje Ester in Vande postaja vse bolj zapleteno: Ester je v zameno za Vandino sodelovanje v prevari primorana sprejeti vabilo na večerjo pri Vandinih starših, ki sta prepričana, da je istospolno razmerje njune hčere le izmišljotina. Medtem se Kaj znajde v ljubezenskem štirikotniku s Kasandro, Lariso in Majo, njihovo igrivo druženje pa se kmalu prelevi v divjo noč, polno popivanja, zmede in čustvenih preobratov.

Glasbena skupina Masharik je maja 2024 v polni Katedrali Kina Šiška predstavila svoj debitantski album Otroci cvetja in z izjemnim koncertom potrdila status glasbenega Novinca leta. Navdušili so z vrhunskimi izvedbami skladb kot so Brat moj, Otroci cvetja in Stran od oči ter premierno odigrali uspešnico Na dnu morja in novejši single Tujec. Masharik, ki ga sestavljajo Maša Bogataj (kitara in vokal), Luka Zemljič (klaviature in spremljevalni vokal) ter Bojan Marinko (bobni), odlikujejo pronicljiva avtorska besedila, unikaten, čuteč vokal in bogata zvočna slika. V Kinu Šiška so se jim na odru ob bok postavili stalni basist Amadei Šaršanski ter Mojca Zalar in Marko Zemljič na spremljevalnih vokalih. Kot gosti večera pa so se jim pridružili Žan Hauptman (klaviature, vokal), Aleš Suša (saksofon) in Martin Janežič - Buco (vokal).