Mozaični izbor najboljših svetovalnih, zabavnih in informativnih vsebin iz oddaje Dobro jutro. Boljše od Dobrega jutra je - Najboljše jutro! Vsak teden premišljeno izberemo najbolj atraktivne in odmevne rubrike iz dnevne oddaje Dobro jutro. Sobotno jutro je Najboljše jutro!

V letih pred vojno so učenci mariborske osnovne šole pri verouku po vsaki molitvi morali izreči: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«, v medvojni nemški šoli pa so se učili tudi – angleščino! Da bi se lahko, kot je pojasnila avstrijska učiteljica, lahko po Roemmlovem zavzetju severne Afrike sporazumevali z angleško govorečim prebivalstvom. Tokratna pripovedovalka svojih spominov je bila rojena v Mariboru leta 1929. Njena pripoved se osredotoča na ulico ob robu starega mesta, kjer so se na svojstven način odvijale vse stiske in strahote, pa tudi majhne radosti tistega težkega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Aprila 1941 se je v ulici ustavila oborožena nemška vojska. Prvemu valu izseljevanja Slovencev se je Skuškova družina na srečo izognila, čeprav je bila uvrščena na spisek, ki so ga mariborski kulturbundovci pripravili že leta pred vojno. Družine mnogih sosedov pa so nacisti izselili in v hiše so se vselili nemški visoki uradniki ter oficirji, pa tudi Skuškovi družini so odvzeli nekaj sob in se nastanili v njih. Otroci z ulice, slovenski, nemški in kulturbundovski so se med seboj seveda spoznavali in igrali ter vsak po svoje doživljali in spoznavali tisti čas. Vdova z otrokoma, od katerih je bil eden invaliden, je v stiski iz strahu pred nacističnim pobijanjem prizadetih otrok zaplinila vso družino – otroka sta umrla, mama je preživela. Med vojno so na travniku za Skuškovo hišo pasli konje francoski ujetniki in v času hude lakote so skrivaj zamenjavali z njimi knjige za čokolade in kakav, ki so ga ujetniki dobivali v paketih od doma. Očetova tovarna konfekcije perila je med vojno delovala naprej, veliko obleke je prek ilegalnih zvez šlo na Pohorje med partizane, v kleti pa je bila ilegalna tiskarna, ki so jo Nemci po izdaji odkrili zelo pozno in se, besni, ker so jo imeli v samem središču mesta, kruto maščevali. Živeti v Mariboru v zadnjem letu vojne je pomenilo doživeti tudi vse danes komajda predstavljive strahote nenehnega anglo-ameriškega bombardiranja mesta, ki je porušilo polovico vseh stavb in terjalo stotine smrtnih žrtev. Ob koncu vojne, ko so pričakovali osvoboditelje, so v Maribor namesto njih prišle bolgarske čete in se, prepričane, da so v nemškem mestu, vedle kot plenilci in osvajalci. Tik po koncu vojne pa se je okrog hiše na Turnerjevi ulici utaborila vojska jugoslovanske armade, ki je vsako noč odhajala na Tezno pobijat ujete ustaše. In v zgodnjem povojnem času so iz ulice spet začeli izginjati ljudje, ene so zaprli, drugi se niso nikoli več vrnili domov.

Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.

Je res bil tako vzkljipljiv in čemeren? Zakaj se ni nikoli poročil? Biografije o Beethovnovem življenju zapolnjujejo cele police, vendar je še vedno veliko ugank, ki obkrožajo skladatelja. Ob 250.letnici Ludwiga van Beethovna se bomo sprehodili po Bonnu, njegovem rojstnem kraju, kjer je preživel najlepša leta svojega življenja.

V Športnem uredništvu Televizije Slovenija je nastal dokumentarni film o najboljšem slovenskem veslaču vseh časov Iztoku Čopu. Športna pot Iztoka Čopa, slovenskega športnika z največ osvojenimi medaljami z olimpijskih iger in svetovnih prvenstev, je bila v prvi vrsti predvsem zelo uspešna in dolga, hkrati pa v filmu spoznamo, da tudi strma, prežeta z vzponi in padci, odrekanjem, bolečino, veseljem, jezo. Blejsko jezero je bilo nekakšno zatočišče, središče vsega. Nešteto zaveslajev pa je odražalo kombinacijo garanja, volje do iskanja cilja, želje po uspehu. Vsak zaveslaj zase je nekako poročal o pečatu, ki ga je Iztok Čop ustvarjal skozi desetletja. Za sabo je pustil razumevanje bolečine, spoznavanje tekmovalnosti, sledenje cilju. O veslaški in osebni poti Iztoka Čopa so pripovedovali njegovi sotekmovalci, nasprotniki, prijatelji, trenerji in predvsem tisti, ki so mu bili ves čas najbliže. Scenaristka: Nuša Ekar Snemalec: Artur Rutar Montažer: Milan Miloševič Avtor in izvajalec glasbe: Boštjan Grabnar Režiser: Božo Grlj

Na 112. kolesarski dirki po Franciji bodo nastopili štirje Slovenci: Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič in Luka Mezgec. Tadej Pogačar je prvi favorit dirke in bo lovil svojo četrto skupno zmago. Vse etape, od začetka v Lillu do spektakularnega konca v Parizu, si boste lahko ogledali v neposrednih prenosih na našem drugem programu.

So upi tekmovalnega športa, bodoči vrhunski telovadci, plavalci, umetnostni drsalci, hokejisti, tenisači, nogometaši ... A družbeni sistem, ki je pogosto usmerjen le v zmagovanje, v zameno za vrhunske dosežke žrtvuje njihovo otroštvo. Otroci, stari komaj 10 let, trpijo za ponavljajočimi se poškodbami, izgorelostjo ali motnjami hranjenja. Kljub začetnemu protestu proti strogemu režimu vadbe v državah nekdanjega vzhodnega bloka pred približno štiridesetimi leti danes zahodni svet izkorišča pomanjkanje posebne pravne zaščite otrok v športu in sramotne pretekle prakse ne le ohranja, temveč jih celo nadgrajuje. Dokumentarna oddaja razkriva te nečloveške metode športnega treninga na račun zdravja in življenja otrok. BROKEN KIDS, THE UNTOLD STORY OF YOUNG ATHLETES / FUTURS CHAMPIONS, LE PRIX DE LA GLOIRE / Francija / 2024 / Režija: Pierre-Emmanuel Luneau-Daurignac

To je serija o opazovalcu in Parizu v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je mesto postalo središče sodobne umetnosti. Pariz je bil takrat zbirališče prišlekov, ki so iz vzhodne Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, upali na umetniško slavo in v njegovi boemskosti iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ... Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen slikar Veno Pilon. Atelje in skromno prebivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia De Chirica, Rolanda Oudoja ... Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal: »Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, slikanje se mi je upiralo. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« Po prihodu v Pariz je opustil slikanje, prevzela ga je fotografija. Pilonu v Parizu ni uspel preboj med najbolj znane fotografe, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti. Iz teh dveh razlogov je Pilon tudi veliko prezgodaj končal svoje slikarsko ustvarjanje. S fotografiranjem del parnasovcev, portreti najpomembnejših umetnikov francoske umetniške šole ter posnetki Pariza je bil Pilon izjemno pomemben za razvoj fotografske umetnosti. Ob Andreu Kerteszu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije. Pozneje pa je ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Laszla Moholy-Nagya iskal svoj eksperimentalen izraz in svoje mesto znotraj novih avantgardnih estetik. Potem ko se je poročil, se je oddaljil od boemskega življenja in opustil druženje s predstavniki avantgardnih montparnaških omizij. Je pa fotografiranje postalo njegov vir zaslužka, s katerim je preživljal družino. Leta 1968 se je vrnil v domovino, fotografiral pa je pravzaprav do zadnjega dne. Njegovi zadnji diapozitivi so bili odkriti šele pred kratkim. Jean Cocteau je v enem od svojih najbolj znanih citatov rekel takole: »V Parizu bi bili vsi radi igralci, nihče noče biti samo gledalec.« To je bil prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi pariški razstavi v galeriji Carrefour leta 1934 na fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev ter mu ob njej napisa spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe.« Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži. Pilon je bil namreč najprej opazovalec življenja in šele nato »nastopač« in vse drugo … Fotografija je bila Pilonova skrita strast, tiha ljubezen, ki ji je bil predan vse svoje življenje. Scenarij in režija Igor Vrtačnik.

Videotrak je video-glasbeni časovni pas urbanega slovenskega 'mainstreama', ki sega od popa in rocka, rapa, r'n'b-ja ter elektronike in vse tja do metala in alternative.

Mlada indonezijska okoljska aktivistka Melati si že šest let prizadeva za prepoved uporabe plastike, ki onesnažuje njen domači otok Bali. V iskanju navdiha za nadaljnji boj za boljši svet se odpravi na potovanje, na katerem spozna šest svojih vrstnikov, neutrudnih borcev za čisto okolje, človekove pravice in pravično družbo: od sirskega begunca Mohameda, ki je v Libanonu ustanovil šolo za otroke iz begunskih taborišč, in ugandske kmetice Winnie, ki najrevnejše uči pridelovati hrano, do Xiuhtezcatla, ki se v Koloradu zavzema za pravice staroselcev in prepoved hidravličnega lomljenja skrilavcev. Ob njihovih zgodbah Melati ugotovi, da ni sama. Vsi so del množice mladih aktivistov, ki so vsepovsod po svetu pripravljeni povzdigniti glas za nekaj, kar je večje od njih: za prihodnost človeštva. BIGGER THAN US / Francija / 2021 / Režija: Flore Vasseur

Kaj in Ester sta najstnika, ki se na zadnji dan osnovne šole znajdeta pred nepričakovano prelomnico: Ester se namreč odloči končati njuno večmesečno zvezo, da bi srednjo šolo začela kot povsem nova oseba, kar Kaja močno prizadene. Ko Ester jeseni vstopi na gimnazijo, skuša najti svoje mesto v novem okolju, a ji načrte prekriža nepričakovano presenečenje: Kaj se je čez poletje prepisal na njeno šolo, da bi jo lažje vnovič pridobil zase. S to romantično gesto pritegne pozornost novih sošolk, Ester pa postane izobčenka. A kmalu spozna skrivnostno Vando, dijakinjo drugega letnika, s katero si izmislita prebrisan plan.

Raiven se je v dekadi raziskovanja in iskanja inovativnih pristopov uveljavila kot alkimistka zvoka, ki s svojim edinstvenim pristopom in globokim razumevanjem glasbenih žanrov premika meje mogočega. Ob deseti obletnici glasbene kariere, ki združuje svetova elektro-popa in opere, je akademsko izobražena glasbenica pripravila koncert, ki presega glasbeno doživetje. Z glasbenim delom je Raiven, ki se pod svoje ustvarjanje podpisuje kot avtorica glasbe, besedila in producentka, postavila temelje za poglobljen dialog med preteklostjo in sedanjostjo. EP-album Sirene temelji na raziskovanju zgodb ikoničnih žensk iz različnih zgodovinskih obdobij. Te ženske so bile pogosto prezrte, njihovi glasovi utišani, njihove usode pa potisnjene na rob zgodovine. Raiven nas tako skozi svojo glasbo spodbuja, da pogledamo onkraj ustaljenih narativov. Vsaka skladba na albumu predstavlja edinstveno pripoved, ki odseva boj, moč in vztrajnost. Koncert ob deseti obletnici predstavlja tudi priložnost za retrospektivni pogled. Od izida prvega singla Jadra leta 2014, ki je bil del njenega prvenca Magenta, pa vse do EP-ja REM je Raiven ustvarjala mistične in temačne zvočne pokrajine, za katere je prejela tudi prestižno strokovno nagrado zlata piščal. Njene nastope na Emi, zlasti s skladbami Črno bel, Zažarim in KAOS, oboževalci še vedno nosijo v srcu, prav tako je svoj pečat pustila na festivalu Popevka z zmagovalno skladbo Volkovi leta 2021. Na večeru, kjer je Raiven strast opere in utripajoče ritmi elektro-popa združila v harmonično celoto ob spremljavi godal, seveda ni manjkala tudi evrovizijska uspešnica Veronika.