Kakor zdravnik sovraži bolezen in stori vse, da bi jo odstranil in olajšal bolnika, tako ti, o moj Bog, s svojo milostjo deluješ v meni, da bi zadušil greh in me ga osvobodil. Prava svoboda je namreč v tem, da smo brez greha,« pravi sveti Avguštin v svoji razlagi Janezovega evangelija. Ne le sredi postnega časa, marveč tudi sicer se mnogoštevilnim ob iskanju in raziskovanju katoliškega nauka, Kristusovih naročil in učenja Cerkve zazdi, da se vse vrti samo okoli ene reči in to je greh.
Greh je to, greh je ono, tisto si storil narobe, tam nisi bil zvest, na drugem področju še slabši in tako dalje. Površne iskalce Resnice navadno odvrne prav to. Človek danes išče morda nekakšno vzhodnjaško umirjenost, osvoboditev nekih zunanjosti, in tako se pogosto zadovolji le z navidezno svobodo, svobodnjaštvom, če hočete, in navideznim mirom, ki pa v njegovo življenje za največ kratek čas prinesejo nekakšno ravnovesje in dozdeven mir. Greh pa, ki človeka edini resnično zasužnjuje, še vedno je in ostaja, čeprav se z njim nočemo soočiti. »Ko bom nehal grešiti, bom začel dvigati glavo v svobodo; a to je šele začetek svobode, ne popolna svoboda, zakaj, "v svojih udih vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma'' in tako ''ne delam tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim''« nadaljuje sveti Avguštin. (Rim 7,23.15)
Ozaveščenje, priznanje in kesanje greha je namreč pot svobode. Priznavati svoje napake, nas napravlja svobodnejše, okrepljene z Božjo milostjo pa tudi močnejše v premagovanju lastnih skušnjav in »postave mesa«. Svobodni smo in še bolj postanemo, ko se zavemo lastnih šibkosti, nepopolnosti in priznamo, da je Bog večji od vsega tega, zlasti lastnih nemoči in padcev ter nas hoče s svojo močjo izpopolniti ter osvoboditi v sebi.
»Na eni strani svoboda, na drugi sužnost; svoboda pa še ni popolna, še ni neokenjena, še ni prekipevajoča, ker še ni večna. Delno sem še slaboten, delno pa že svoboden. Kolikor služim tebi, Gospod, sem svoboden, kolikor pa služim postavi greha, sem suženj,« zaključuje sveti Avguštin. (In Ioannis Evangelium 41, 9-11)
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bodo ti postni dnevi spokornosti in samozatajevanje priložnost, da se soočimo s svojimi šikostmi, jih ozavestimo, priznamo, prosimo odpuščanja in v svoje temine življenja povabimo Luč, Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Bodimo svobodni v Bogu. Miren dan vam želim.