Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina.
Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova.
V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta.
Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi.
Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.